PEVSKI ZBOR »SMETANA« IZ PLZNA
llll!ll!lllll!lllll!ll!lllll!llllllll!llllllll!lllllllllllllllllllllll!lllllllllllllllllllllllllllll!llllllll!ll!ll!lllllllllllllllllll!llllllllllllllll!lllllllllllllllllllllllllllll>llll!lllllllllllllllll>lllllllllllllll^
1900: Paris — Bruselj		1914: Švica
1902: Ljubljana — Zagreb		1920: Jugoslavija
1903: Krakov — Zakopane		1923: Francija—Holandska
1905 : Verviers — Spaa		1927: Romunska
1910: Bruselj		1936: Jugoslavija /
A*
*>. LJUBLJANA =]
LJUBLJANA, V SREDO 22. APRILA 1936 KRANJ, V ČETRTEK 23. APRILA 1936 MARIBOR, V PETEK 24. APRILA 1936
koncert
moškega zbora
„Smetana“ iz Plzna
POD PROTEKTORATOM OPOLNOMOČENEGA MINISTRA IN ČEŠKOSLOVAŠKEGA POSLANIKA DR. V. G I R S E, JUŽNOSLOVENSKEGA PEVAČKEGA SAVEZA IN SAVEZA JUGO-SLOVENSKIH-ČEŠKOSLOVAŠKIH LIG, DR. J. ADLEŠIČA, PREDSEDNIKA MESTNE OBČINE LJUBLJANSKE, IN JUGOSLOVANSKO - ČEŠKOSLOVAŠKE LIGE V LJUBLJANI
SPORED:
Dirigent: prof. Bogdan Gselhofer
I. Fibich:	Ticha noc
Dvofäk:	Milenka travička
Smeta.na,\ Rolnicka Prelovec: Škerjančku
Novak:	Dvanajst belih sokolov
Foerster: Orač
Polni cestou Hymnus
II. Gselhofer: My zlaty rodiče Spilka:	Koupim ja si
Vojenska Palla:	Čežki plesi II.
Jindfich:	Klenči
Malat:	Holka modrooka
BOHDAN GSELHOFER
dirigent pevskega društva »Smetana« v Plznju, rojen 1.1892. v Pragi, je končal mojstrsko orglarsko in glasovirsko šolo na glasbenem konservatoriju v Pragi. Kot profesor glasovirja je deloval v Groszni pri Vladi kav kazu. od
I.	1924. deluje na mestni glasbeni šoli v Plznju. Je član komisije za državne izpite iz glasovirja, glasbeni komponist in spada med najboljše glasovir-ske virtuoze in dirigente.
Tichä iioc.
G. Pfleger.
Zdenek Fibich:
Tichä noc se v üdol skläni, modre nebe hvezd: ruch se zträci v umir&ni, vänek šepce tajnou zvest.
A ta hvžzda läsky plane, jakby touhou zmirala, nebe rozkvasene„ zem v svou näruc jimala.
Ja tou tichou noci krači in, vidim všady sladky mir, a sve lice slzou smäciinj, v srdci boufi tužeb vir.
Lirična razpoloženost tihe noči. Pesnik posluša tajne glasove — videč pred seboj široko obzorja kjer se združuje nebo z zemljo. Tišina in mir izsiljujeta solze in v srcu vrtinec burnih želja.
A.	Dvorak:
Milenka travička.
Ty Milotske zvony pekne vyzvänajü, Pochovävat budü jed ne J vdovy	syna,
lidš povidaju: co to znamenajü?	co ho oträvila galänefika mila.
Jedni povidajü: piitničkove idü	Neščasna galänko jak na pohreb pujdeš,
druži povidajiü: pochovävat budü!	neščasiui galänko, jak narikat	budell
Enaka in menda pri vseh narodih v različnih parafrazah ponavljana balada. Slavnostno zvonijo zvonovi k pogrebu vdovinega sina, katerega je zastrupila njegova goljufiva ljubica. Kako boš šla ti nesrečna zapeljivka na pogreb, kako boš žalovala?
B.	Smetana:
Rolnicka.
Zeme ta tichä predtuchou vzdychä an ji ochvivä vesely ruch.
Pro därelc boži bräzdy se množi püdu rozryvä zelezny pluh.
Kdo ore püdu, zda-li ho znäS?
To dbaly rolnik. to pritel naš! Dozräly klasy, kosa se hläsi i sip se snaži zävodit s ni.
Velkä to dilna, hie ruka pilnä väze a sväzi vytezek žni.
(Kdo v potu klidi, 61 je to tvär?
To pilny rolnik näs, näS hospodär! Räznymi tepy padaji cepy na težke snopy, mily to chvat, zruSne se mihä dubovä šviha
a jeji stopy na inlate znät.
Nuž, kdo to mläti, zda-li ho znaš? To činny rolnik, to pritel näS!
Ore a seje, mläti a veje. strädä ,jaii treba vesel a zdräv. Zrnečka cistä v zäsoby chystä. aby mel chleba vseliky stav.
K čemu otäzka, zda-li ho znaš?
To statny rolnik, živitel naš!
Pän na svem poli, dedičnou roli zdelävä zdatne närodni dueli. Rolnik i v strasti k praporu vlasti hläsi se statnš„ jak veli Büh.
To česky rolnik, to rodäk naš! Kdo je ten rolnik, zda-li ho znäS?
B. Smetana:
Kmečka.
Mogočna oda na kmetovo delo.
Zemlja polna slutnje velikega dogodka je zorana. Dozorelo klasje je požeto, zvezano in odpeljano v kozolce. Marljivi kmet mlati žito in veselo padajo cepci na težke snope. Osnažil je žito in pripravlja ljudem kruha. In kot ponosen gospodar na svojem polju ne zapusti niti domovinine za-stave in junaško na njo prisega, kakor to zapoveduje Bog. To je češki kmet! češki kmet!
Zorko Prelovec:
Škrjančku.
Kam škrjaneek moj hitiš?	Pa te bom v naročju zibal,
Preko pisanih dobrav,	tihe sanje šepetal,
preko logov zelenečih	mehke kite ti poljubljal,
nesi ljubici pozdrav.	svoje vroče srce dal.
Tam med nageljni na oknu	Tiha žalost utonila,,
glasno pesmico zapoj,	v mojih mladih bo očeh,
da pomlad na dušo trka.	pa se bova spet ljubila,
da bo sladka noč nocoj.	kot v nekdanjih srečnih dneh.
(Ivo Peruzzi)
V. Novak:
Dvanäct bilych sokolu.
(Die !. Sotta.)
Hori ohen na Krälove Holi, koleni neho dvanäct bilych sokolu, kosilky zelen6, kloboučky perene, prostred kapitan, perečko belave, červeny dolomän.
Jak Janošik piskne, dvanäct pušek blyskne, tisic chlapcü vyskne„ valasky ej zazvoni z Poveži a Pohroni Na Taträch je ticho, dve ste let již tomu, žalovala by si Slovač, nemä komu. Zahučaly hory:
Boly, easy boly, nehori už vatra na Kralovej Holi!
V	sloväckem srdci však ten ohen neuhas, vyslehne znova zas, jenom až prij'de čas, pero se zabela na hronskem pohori dvanäcti sokolu bilych v dvanäcti stolicich jasny den zahori.
Bitou tvär vzepneme„ od zeme dupneme, chlapcüm hoj, valaška nad hlavami blyskne, že to až v Budine srdce pänüm stiskne.
Treste se k Pesti a Kriväni,
kdo že nam pod sluncem volne žit zabrani?
Hajduk Janošik s svojimi 12 gorskimi fanti — belimi sokoli — je vodil davno pred 200 leti v Tatrah svojo borbo proti gospodi. Utihnile so puške in samokresi, ni pa v slovaških srcih ugasnil ogenj svobode. Pride cas, ko bo zbelelo pero 12 sokolov), samokres se bo zabliskal in fantje bodo divje zakričali — daleč se bo slišal njihov glas: Kdo nam more prepovedati, da živimo svobodno pod solncem?
Oračova pisen.
(K. Dostäl-Lutinov)
Orani, orani, orani, od zäpadu k zorani,	Zrni seju svate, klidim trni klatž,
orani, orani, orani, v srdci dolüm horäm.	posmivany, Stvany, štvany,
Od zot do zäpadu oräm do upadu,,	dva tisice rokü poräd slzy v	oku
nohy rozedräny, ruce rude räny,	oräm, oräm,, oräm...
tväri nalehaje, krvi zalevaje.
J. B. Foerster:
Polni cestou.
Polni cestou, bez prikrovu,	S stepü, jež	kol zräly,
uesli jsme ji ku hrbitovu.	kvety v tvär ji napadaly.
Vükol mlade Žitko vlälo,	Na barvinku kolem čela
skrivan zpival, slunce plälo	zabzučela bludnä včela.
na ty role otevrene,	My ji nesli,	druži peli,
na ty oči uzamčene.	od hrbitova	zvony znely.
V	najlepšem poletju nesejo mlado deklico na pokopališče,, odkoder jim zvonijo nasproti pogrebni zvonovi.
J. B. Foerster:
Hymnus.
(J. V. Slädek.)
Pod kridla Tvoje v üzkostech a strasti se utikäme, velky Bože naš!
Ty, ktery slabe trimäs nad propasti a voje zlych potiräs ruky vzmachem, že schnou a zpupny p rac h se misi s prachem;
Ty Bože našich otcü, bud näm straž!
Pod štitem Tvym„ jak v tvrzi na Sionu je bezpečen Tvüj utyrany lid, a vysmech neprätel a ütisk Faraonu mu jest jen jako meč z vetcheho listi, jenž zlomen v piil jäsotu vlnobiti, jenž jednou byl a nemuž vice byt!
Ty, Bože našieh otcü, budiž s nami!
Dej štesti svit jak rozdäval jsi strast, chleb horkosti, jejž jime se slzami.
Bud’ zan Ti dik, však pomili lidu sveho, prej krüpej lahody u krbu zboreneho.
Vrat’ sobe chram a svemu lidu vlast!
Kakor prerok starega zakona, beži pesnik pod Gospodovo okrilje v strahu in težavah. Spominja se sladkosti ih trpljenja, katere je dal Gospod spoznati izvoljenemu narodu in ga prosi: Vrni sebi hrani in svojemu ljudstvu domovino.	______________
Tri vojaške pesmi, ki popisujejo v narodnem duhu razpoloženje potrjenih mladeniče^.
B. Gselhofer:
My zlaty rodiče.
My zlaty rodiče,
jak jste vy me težce vychovali.
A ted’ když mam delat,
mam se odmenovat,
prišlo na me, musim pryč maširovat.
Mä zlata matičko,
me boli srdečko tuze pro Väs.
Že ted když ...
Loucim se, už je čas,
trubači troubi marš,
tambori bubnujou zhurta na nas.
A ted když ...
Prva pesem je poslavljanje potrjenega od staršev. Komaj je bil vzgojen, je že tu trenutek, ko mora zapustiti starše in seveda s težkim srcem nastopiti pohod v vojno ob veselem zvoku trobent in bobnov.
F. S p i 1 k a:
Koupim ja si.
Koupim ja si kone vrany, až na tu vojnu püjdu, a na tebe moje mila, na tebe zapomenu.
Na konička vyskočim si, šavlička zaitrpyti se, a mej ze všech nejmilejši bolesti pukä srdce.
Tajna laska ta me trapi, ach, ta me vyspat nedä, protože ja rici nesmim, že jsem tvoje mila.
Druga je slovo od ljubice. Vranec in svetla sablja stopita na mesto trajne ljubezni. Dekletu poka srce, ker ne sme reči1 svojemu fantu, da je njegova ljubica.
Fr. S p i 1 k a :
Vojen ska.
Ja jsem ješte neslysel,	Když bubnujou,	budou brät,
že u Prahy verbujou,	pujdeme se taky	dat;
na dva bubny bubnujou,	dam jä se mezi	vojäky,
že me tam taky vezinou.	majf bile pekne	kabäty,
nebudeš me vice znat.
Pudu rovne do Prahy, nebude a mne zprävy, teprv, holka vzpomeneš, až me tu mit nebudeš na naše miloväni.
Pri Pragi bobnata dva bobna — vojake jemljeta. Fant stopi med vojake z belimi suknjami in o njem ne bo več vesti. Šele sedaj, ko ljubica izgubi svojo ljubezen, se bo spomnila krasne ljubezni — bobni pa utihnejo.
Hynek Palla:
Češke tance. II. rada.
1. Cibulička.
Hop hej! cibuläri jedou, hop hej! cibuličku vezou, cibulička hladkä, mä panenka sladka.
Hop hej! cibuläri jedou, Cibuläri jedou. cibuličku vezou, budou ji prodävat po troničku.
2. Kominiček.
Kominičku milj, jen me v slibu stiij.
Vzdycky jsem to slychävala že ta laska neni stala. Kominičku müj, jen me v slibu stüj.
Reči sem, reči tam, ja te holka nenechäm.
Af si lidč povidaji„ vzdycky pravdu nemivaji. fteči sem, reči tam, ja te holka nenechäm.
3. Menuet.
Čtyri kone jdou tamhle za vodou
pro mou nejmilejši, ctyfi kone jdou pro mou milou.
4. Vrtak.
Hop, hop, holka svlikej kabät dame sobe vrtäk zahrät! Holka kabät nesvlikala preče vrtäk tancovala.
5. Kaplan.
Nevybirej neprebirej, abys neprebrala, abys potom ned ostala, co by si nerada.
Hrabe pro te neprijede, ani! pän od stavu, nemysli si tak vysoko, tu ti däväm radu.
6. Obkročiik.
Za tou naši stodoličkou moc ječmena, uväzala žena muže na remena.
Ouvej, ženo! pusf me z nehoi, nebudu ti už nadävat psi plemeno.
H.	Palla:
Češke tance. II. fada.
Na melodije narodnih in populariziranih pesmi je zložil plzenjski komponist to vrsto čeških plesov: čebulček, Dimnikarček, Menuet, Vrtäk. Kaplan in Obročak. To so pesemske perle, katere so v Parizij in Bruslju odprle 1.1900. češki pesmi pot v mednarodni svet. Zmagujejo doma in v tujini, pojejo jih vedno in jih radi sprejemajo.
1. Čebularji gredo na trg in prodajajo sladko čebulo po vinarju za glavico.
2. Dimnikarček, ostani mi zvest in ne izdaj moje ljubezni! — Ne veruj, kar ti ljudje pripovedujejo, jaz te ne zapustim nikdar.
3. Štirje konji gredo po mojo najmilejšo, tralala!
4. Hop, moja deklica! Zagosti' si damo, pa jo zavrtimo.
5. Ne izbiraj si in ne leti previsoko, sicer se bo tvoje srce goljufalo!
6. Za našim skednjem raste ječmen oj, tam je privezala žena moža na jermen. »Oj, joj, žena, žena, pusti me z jermena,, oj, oj!«
Ja nemäm y tom Klenči'.
Ja nemäm v tom Klenči žadny potešeni, ja nemäm v tom Klenči žadnou radost. Ja puru do sjeta, kde riiže rozkjetä. ha tam si namluvim divčatek dost!
V	Klenču ni nobenega veselja in radosti. V svetu se najde dosti deklet za ljubezen.
Modrooka deklica ne sedi pri potoku. V potoku se voda vrti, podmelje tvoje oči.
J. Mal at:
Holka modrooka.
Holka modrooka nesedävej u potoka!
V	potoce se voda toči, podemele tvoje oči.