LISTEK. Zobje in njihove bolezni. V bralnem diuitra v Studencih govoril prof. dr. L. Poljanec. Dečki na deželi imajo večkrat ukročene veverice, vendar stariši teh ljubkih živalic ne gledajo posebno radi, ker glodajo vedno pohištvo. Če pa imamo veverice v kletki iz železne žice, a jim ne dajemo dovolj orehov in lešnikov, da jih glodajo in si brusijo zobe, jim zrastejo glodači tako močno, da ne morejo ve6 premlevati hrane s kočnjaki. Pri aajboljši hrani poginejo veverice — gladu! Emet ima v hlevu starega konja. Dolgo vrsto let je vozU z njim in tovoril po svetu, zdaj pa žival ne more več •ielati. Reeimo, kmetn se smili, pasti konja še pri jaslih. Toda kaj pomagajo polne jasli sladkega sena in koritce *e<5nega ovsa, — če so pa zobje — meljaki oglodani do korenin, konj ne more več žvečiti hrane ter strada? Hoče, noče, kmet ga mora popeljati h konjedercn. Stari ljudje, ki so jim izpadli zobje, navadno tožijo, ¦ia jih vedno boli želodec po tečnejšem in težko prebavljivem koeilu. In k pokvarjenemn želodcn pridejo še druge ftrevesne bolezni. Zato lahko rečemo z mirno vestjo: BDobri aobje so polovica zdravja." Clovek ima zobe t zgornji in spodnji čeljusti, vsajeni ¦o v aobnih jamicah. Otrok dobi v prvem, drngem in tretjem letu mlečnike ali rilfike in sicer v vsaki čeljustni |K)lovici po 2 dletasta sekavca, 1 koničast podočnjak in dva airoka kodnjaka, vsega skupaj torej 20 zob. Po sedmern letn izpadajo mlečniki, na njihovem mestu poganjajo trajni zobje. Odrastel človek ima v čeljustih na Tsaki strani po 2 sekavca, 1 podočnjak in 5 kočnjakov. Vsi kodnjaki niso enaki; sprednja dva sta ožja ter se zoveta vrzeljaka, zadnji trije široki kočnjaki so meljaki. Zadnji meljak se prikaže pri odraslih osebah od 18.—30. leta, pri nekaterih Ijudeh (n. pr. pri zamorcih) pa sploh izostane; to so modrostai zobje. Zobje niso enako dobri in močni pri različnih ljndeh in narodih. To ali ono ljudstvo ima slabe zobe, ker živi v kakem posebnem kraju, ali ker ima posebne razvade v življenju in v hrani; dostikrat pa so slabi zobje že kar v rodbini, kakor pravimo, ter se podednjejo od roda do roda. V mestu Idriji na Kranjskem vidimo prav dobro, kako kraj škodnje zobem. Tam so po vsem svetu znani rudniki, v katerih kopljejo živo srebro. Živo srebro je tekoča kovina in zelo strupena. Idrija leži v globokem kotlu, v katerem so se nabirale posebno v prejšnjih časih težke živosrebrne pare in zastrupljale ljndi, da so jim izpadali zobje. Kdor je obiskal Idrijo pred 50 leti, tam skoro ni našel domačega človeka, ki bi ne imel škrbinastega zobovja. V Idriji je bil kraj zelo nezdrav; država, ki je lastnica bogatega rudnika, je to spoznala- zato je napravila iz svojih tovarn podzemeljske rove visoko na goro in tam postevila dimnik. Še zdaj pa lahko opažamo, kako strupene so živosrebrne pare, ki puhtijo iz tega dimnika- na gori okoli dimnika ne vidimo nič zelenja, tla okoli so pasta in gola, kakor bi jih poteptala hunska ali tnrška kopita. Sedaj pa si oglejmo en zob natančnejše! Zgornji del zoba, ki štrli iz dlesen ali zobine (to je meso, ki obdaja zobovje) imennjemo zobov venec, spodnji konec je enoten ali razcepljen v 2—3 dele, ki se zovejo korenine. Med vencem in korenino je zob nekoliko stisnjen, to je zobov vrat. Sedaj izderimo in prekoljimo zob. V sredi je mehka zobova klica, polna krvnih žilic ali zobova čutnica, ki prihaja iz možganov. Skoro vea zob je iz zobovine, ki je trša od koščenine (iz koščenine so kosti), in ima v sebi apnene soli in klejevino. Vsak zob ima zgoraj na vencu še tršo kapico iz sklenine ali emalja, v tej ni prav nič kleja (lima) ali klejevine. Ko pritrjamo železne droge v zidn, zalivamo luknjo a svincem ali cementom. Zobe v zobnih jamicah tudi zalifa ali pritrja koščenina, ki ji pravimo naravnost cement. Zapomniti si moramo dobro, kakšni so zobje, iz katerih snorij 80, potem prav lahko razumemo, kaj jim škodi in zakaj. I. Zobem škodi, če z njimi drobimo trdna telesa kakor orehe, lešnike, kosti. Nekateri ljndje se hočejo na ta na&ri postavljati, češ, kako močne imajo zobe, in lomijo orehe, da človeka, ki posluša, začnejo boleti kar lastni zobje; toda rsk, z orehom vred se je zdrobil tudi kočnjak in ne bo nikdar več cel. Mnogi tadi radi rujejo po zobeh z železnimi ostmi, iglami, pletenkami (igle za pletenje nogavic), noži, vilicami, svinčniki in pisalnimi peresi. Vse to je nevarno; četudi se navadno ne zdrobi zob, pa lahko ranimo zobino ali dlesna*, kedar pa ost ni snažna, zastrupimo z njo lahk* tudi kri. II. Mraz in vročina se ne smeta prehitro menjavati pri zobeh. Razžarjen kamen vrzimo v mrzlo vodo, ko zašumi, najdemo na njem majhne razpoke in špranjice; na ta načia lahko zdrobimo s časom najtršo skalo. Ko je šel slarni punski vojskovodja Hanibal iz Francoskega čez Alpe t severno Italijo, da je prišel Rimljanom za hrbet, po teh visokih gorah še ni bilo takih cest kakor sedaj. Na skalah, ki so zapirale vojski pot, so nžigali velike ognje, razžarjeno kamenje pa polivali z octom ali jesihom; tako so si zgradili pot, ker takrat še niso poznali smodnika in dinamita. Ljudj« danes 8 svojimi zobmi ne delajo mnogo drngače kakor Hanibal s skalami; po vroči juhi, da jo komaj požira, se napije vode ali še mrzlejšega piva, kavo in čaj mora piM tako vročo, da skodeljice skoro ne more držati v rokah; gospe in otroci v največji vročini hajdi k sladčičarju, kjer hlastajo sladoled in ledno kavo, da jih kar zobje bolijo. V mrzli zimi tudi ni zdravo, 6e imamo nsta odprta, ker s« zobje preveč ohladijo in dobijo lahko premajhne razpok«. Če se menjavata hitro mraz in vročina, nastanejo t skleninf