Pravopisje v Ijudskih šolab. (Dalje.) l)a se ne more precej pervega pol leta pri učencih v pervein razredu tako veliko popraševati pri pravopisnili vajali, se lahko razume. Dovolj je že storjenega, ako so ucenci tako dalječ, da zamorejo berilno vaje z malimi čerkanii iz ,,Abecednika" brez napak prepisati, ali pa drnge take vaje, ktere učitelj sam na tablo zapiše. Pozneje še le, kadar jim že branje nekoliko gladkeje teče, in jim je tudi že roka nekoliko lahkejša, naj se pričnejo vaje ž njimi tako, da jih po narekovanju zapisujejo. En učenec naj na šolsko tablo narekovane besede piše, drugi pa naj pišejo za njim v svoje zvezke ali pa na tablice. Potem pa naj se narekovanje popravlja. Od začetka naj učitelj k takim vajam le enozložne besede rabi in naj polagoma in niodro stopa, od prostega do zloženega. Pri takih vajah bo učitelj otrokom razjasnil, da nam je potreba k zlaganju besed glasnic ia tihnic. Povedal jim bo, da ima vsaka beseda po eno, dve ali več samoglasnic in jim tudi pojasnil, da se taka beseda potem eno-, dvo- ali pa več zložna beseda imenuje, kar je pri delitvi besed, ako jih moramo na koncu verste pretergati, treba vediti. Poglavitno pravilo ,,razdeli besedo na koncu verste, kadar jo moraš pretergati, po zlogih in kakor jo v govorjenju prav ločiš", mora ucitelj že v pervem razredu zato učencom povedati, ker jim je treba večkrat pri takih narekovavnih vajah besedo na koncu verste razdeliti. Ako se pridruži k (akim vajam drugega pol leta, kadar so se iičenci naučili že ludi velike pisnienke pi.sati, še raba velikih začetnih čerk v začetku spisa in po piki, je zadostno za pervi razred, kar spada v ta predmet. Xikdar pa naj ne pozabi učitelj, da vaja stori mojstra. Zatoraj naj svoje učence zdaj s tein vadi, da jim sam kaj na tablo piše in jim prepisovati veli, ali naj kak učenec narekovane besede na lablo piše in drugi za njini prepisujejo, ali pa naj jim da prepisati kako berilno vajo, ktere se znabiti ravno iz glave uče. Da bojo pa otroci take vaje brez napak pisali ali prepisovali, naj učitelj posebno skerbi. Zatoraj naj lake naloge vse skerbno pregleda, sicer bi otroci kmali lahkomiselno s takimi vajanii počenjali, misleči, da je vse eno, ali prav ali napak pišemo, saj nihče ne vidi. Ako toraj ucitelj vse take vaje skerbno prcgleda, pridnega pohvali, tožljivega in lahkomisilnega, pa po zasluženju graja, se otroci navadijo pri vsaki reči bolj paziti in skerbeti, da se prav naredi, in se tako večkrat obvarujejo lahkomiselnosti, ktera se pri otrocih včasih tako vkorenini, da se ne more nič več ali pa prav težko odpraviti; (o pa je zaderžek vsega napredka. Tako napredvanje velja po vseh razredili. Včasih naj da učitelj narekovavne naloge, ktere so učenci iz druzega razreda pisali učencom iz (retjega razreda, da jih pregledajo in napake zaznamovajo. Tako ravnanje korisli potem ludi učencom tretjega razreda, ker cutijo , da so s tem nekako počasteni in se bolj poganjajo, kteri bo boljše svoj posel doveršil. Take popravljene naloge, ako je učitelj prepričan, da so dobro popravljene, naj se dajo učencom zopet nazaj, da razvidijo, kaj so napčnega naredili. Ua se pa učitelj prepriča, da so učenci napake rcsnično pregledali, naj jim da, da po svoji previdnosti napačne besede na drugo stran naloge še enkrat prav prepišejo, ali pa, da vso nalogo še enkrat spišejo. (Konet prib.)