URESNIČEVANJE SAMOUPRAVNEGA SPORAZUMA O ZAPOSLOVANJU IN    MINIMALNIH STANDARDIH
V aprilu 1977 leta so delavci v TOZD, v krajevnih skupnostih, SIS in delovnih skupnostih, sklepali samoupravni sporazum o pogojih za zaposlovanje in o minimalnih standardih za življen-ske in kultume razmere pri zaposlovanju. Sporazum naj bi, izhajajoč \z prej sprejetega družbenega dogovora, ki ureja isto problematiko za območje občin, zagotavljal uresničevanje os-novnih ciljev na dveh področjih:
-  na področju smotmejšega zaposlovanja, ki pomeni plani-ranje kadrov v združenem delu, izdelane kadrcvske programe, in nadaljno rast zaposlenosti na osnovi produktivnosti dela,
-  na področju boljših življenjskih pogojev ter socialne varno-sti.
V prvi fazi sklepanja sporazuma se je izkazalo, da TOZD dokaj nerade sprejemajo nov sporazum. Le več kot tretjina temeljnih organizacij se je na območju petih Ijubljanskih občin odločila za podpis sporazuma. V nekaterih občinah je bil položaj boljši, bil je sprejet sporazum v večini TOZD in drugih podpisnikov v občini.
Pri nadaljevanju akcije podpisovanja in pri njenem oživljanju je v osrednju analiza razlogov, zakaj sporazum še ni bil skle-njen. Lahko rečemo, da veliko število TOZD sporazuma ni podpisalo zgolj zaradi površnosti, nepreglednosti nad spora-zumi, ki jih dobivajo v TOZD in jih skoraj serijsko sprejemajp, oziroma pozabljivosti v zadnji fazi, ko je treba posredovati podpisano pristopno izjavo. Tudi neustrezni seznami TOZD po občinah in statusne spremembe v ZZD, so v določeni meri vplivale k manjšemu odstotku podpisnikov sporazuma. Te ovire so prišle do izraza ko so se samoupravne interesne skupnosti za zaposlovanje s svojo strokovno službo, lotile oživljanja ak-cije. Pokazalo se je, da se je odstotek podpisanih pristopnih izjav za celd Ljubljano (pet občin) kaj hitro povzpel na 55% s čimer je sporazum formalno veljaven za vse.
Tako prihajamo od maja dalje v novo fazo, ki gre predvsem za spremljanje uresničevanja in sporazumno dogovarjanje. Pri iskanju vsebinskih vzrokov za slabo spoštovanje in uresničeva-nje dogovora in sporazuma, pa moramo izhajati iz celotnega položaja, ki ga opažamo na področju zaposlovanja v Ljubljani. Značilnost na tem področju je namreč nedodelanost kadrovske komponente planiranja, ki odseva tudi v ekstenzivnem zaposlo-vanju, slabšanju kvalifikacijske strukture zaposlenih in nespo-štovanju smernic razvoja, sprejetih na področju mesta. Zato lahko rečemo, da je za številne »TOZD« v fazi izvajanja najbolj problematičen tisti člen sporazuma, ki govori o rasti zaposlova-nja inpravi, da je poprečna stopnja rasti zaposlovanja v ob-dobju 1976-1980 za mesto Ljubljano, lahko največ 2%. Spora-zum sicer dopušča v prioritetnih dejavnostih in v drugih dejav-nostih tudi večjo stopnjo rasti zaposlovanja; vendar le takrat, če ostaja dohodek zaposlenih najmanj v isti višini. Take določbe pri načrtnem zaposlovanju seveda nebi smele biti problema-tične za nobeno »TOZD« saj jo za tako zaposlovanje kot ele-ment gospodarjenja ne zavezuje več le samoupravni sporazum o zaposlovanju, ampak zasledimo iste nagibe tudi v novo obli-kovanem Zakonu o delovnih razmerjih, v vseh najnovejših sin-dikalnih dokumentih in v smernicah o gospodarskem in druž-
benem razvoju mesta Ljubljane. Če je torej izpolnjevanje take obveze v zvezi z rastjo zaposlovanja v večini »TOZD« v Ljubljani pretežko, potem sezastavlja vrsta vprašanj, kaj in kako zaposlu-jemo, kakšna je naša ekonomičnost zaposlovanja in kam nas bo privedla sedanja divja in nenačrtna rast zaposlovanja, v kolikor borno z njo nadaljevali.
Razmeroma manj vprašanj je bilo v praksi v zvezi z uresniče-vanjem minimalnih standardov, ki so prav tako predmet spora-zuma. Standard prehrane, ki govori o obroku med delom, je praktično povsod že uresničen. Pri standardu bivanja, ki terja5 kvadratnih metrov stanovanjske površine za delavca, pa se zastavlja bolj vprašanje, koliko so gradbena operativa in ostali družbeni dejavniki zmožni zagotavljati nove stanovanjske povr-šine; saj odporov proti takemu standardu v združenem delu skoraj več ni, in so ga delavci pripravljeni uresničiti ter zagotav-Ijati tudi sredstva za njegovo realizacijo. Vsaka drugačna stali-šča glede tega standarda bi bila glede na splošno, visoko razvitost Ljubljane, tudi nerazumljiva in nesprejemljiva. Res pa je, da bi se morale v izvajanje tega standarda mnogo bolj vključiti vse samoupravne stanovanjske skupnosti v Ljubljani; tudi inšpekcija dela in prijavna služba v okviru upratfe za notra-nje zadeve pri skupščini mesta Ljubljane bi morale odločneje nastopiti proti tistim TOZD in posarneznikom, ki kršijo mini-malne standarde bivanja.
Slednjič je treba opozoriti še na določbo sporazuma, ki pravi, da bomo zagotavljali pogoje, ki bodo omogočali vključevanje delavcev v kulturne in druge aktivnosti. Na to obvezo in spora-zuma vse preradi gledamo kot na nebistveno, skorajda nepo-trebno; pa vendar je Ljubljana v položaju, ko zaposluje veliko število delavcev iz drugih krajev in iz drugih republik Jugosla-vije. Temu se glede na dejanske potrebe našega gospodarstva pri kakršnikoli politiki zaposfovanja, ne bomo mogli izogniti. Vraščanje teh delavcev v naSe mesto in življenje v njem, pa ima za uresničevanje kulturnih, vzgojnovarstvenih in vzgojnoizbra-ževalnih standardov, velik pomen. Ustrezne samoupravne inte-resne skupnosti, od kulturne do izobraževalne, bi se morale vključlti v uresničevanje samoupravnega sporazuma, katerega podpsnik so, s posebej prilagojenimi programi za te delavce; saj če zanje ne bomo storili v tem oziru nekaj več, bodo uživali te dobrine v mnogo manjši meri, kot jih uživamo ostali. Tudi to nam lahko povzroča številne socialne in druge probleme.
Ta vprašanja bi morali skupaj obravnavati v družbenopolitič-nih organizacijah v Ljubljani in v družbenopolitičnih skupno-stih; kvalitetno osnovo za razpravo pa bo morala v obliki stro-kovnega gradiva pripraviti strokovna služba za zaposlovanje. To je nadvse pomembno tudi v času sprejemanja družbenega dogovora o skupnih osnovah kadrovske politike, ki v bistvu s svojo vsebino v marsičem dopolnjuje dogovor in sporazum o zaposlovanju. S tem sporazum o zaposlovanju še pridobi na svoji pomembnosti. Le tako bo samoupravni sporazum o zapo-slovanju lahko v polni meri zaživel, organi podpisnikov pa bodo na osnovi metodologije, ki je v izdelavi spremljali njegovo izvajanje.