SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (AÑO) XXXIX (33) Štev. (No.) 10
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 20. marca 1980
Zarota molka v tisku
NOVI LJUBLJANSKI NADŠKOF
I	S
*
iSSti: S»






La partida de Tito
Tito, cuyo verdadero nombre es Josip Broz, está muriendo. Su vida física está llegando a su fin, el omnipotente Patrón de la Vida y la Muerte le cerró el camino y llamó ante Sí, para que rinda cuentas de su administración. Si las suposiciones son correctas, que Tito es ateo, a quien la fe en la inmortalidad del alma y la vida eterna sólo es opio para gente inmadura, entonces él mismo se alinea entre los integrantes del Reino Animal. Los animales también viven, pero como no tienen en sí el Soplo Divino, al cual llamamos espíritu —chispa de la inmortalidad divina— no mueren, sino crepan. Así lo manifiesta un antiguo dicho esloveno, rescatado por la tradición hasta los tiempos actuales.
Más antiguo todavía es el dicho latino “De mortuis nil nisi bene” —de los muertos sólo decir lo bueno— pero esto sólo concierne a la vida personal y privada. En los próximos párrafos no nos referiremos a Tito en su vida privada, sino a Tito, el líder de la revolución comunista en territorio yugoslavo durante la Segunda Guerra Mundial y al indiscutible dominador de las naciones de Yugoslavia por más de una generación. ¿ Cuál es el balance de su acciones en el tiempo de su partida?
1) En el sector nacional hay una irrevocable verdad: la revolución comunista costó más de un millón de víctimas que habrían podido obviarse. La mayoría de ellas fueron asesinadas por los comunistas de Tito en su ciego e histérico odio a sus adversarios. La verdad de este derramamiento de sangre es confirmada por el compinche de aquellos tiempos del mismo Tito, su más cercano verdugo Djilas, en su libro „Tiempo de guerra“. También habla de los exiliados que luego de la guerra fueron devueltos por los británicos y masacrados (entre ellos doce mil combatientes anticomunistas eslovenos), pero su estimación está muy por debajo de la cifra real; en total ascienden a los 300.000. Por las emboscadas y ataques sin sentido que los partisanos dirigían contra soldados italianos y alemanes murieron millares de inocentes rehenes. Por lo tanto, más de un millón de vidas fueron sacrificadas para el éxito de la revolución, la cual aseguró el poder irrestricto de Tito. El precio es altísimo; Tito en persona es el responsable del mismo porque fue él quien adoptó las principales decisiones políticas y militares, sin ninguna clase de limitaciones. En su cuenta debe anotarse el asesinato político de su principal adversario, el general Draža Mihajlovič, ocurrido luego de finalizada la guerra, como así también el del general Lev Rupnik, ocurrido en Eslovenia. Así se comportan con sus contendientes los discípulos de Stalin.
¿Qué recibió en cambio? Por su estrecho acercamiento a Stalin perdió el puerto de Trieste (Trst) y la región del Karnten (Koroška), porque los aliados occidentales no vieron con buenos ojos que Stalin fuera el dueño de estas zonas. Los observadores son unánimes en la aseveración que la ocasión era única para que los eslovenos obtuviesen dichos territorios. Los habrían obtenido, de no estar en el poder el comunismo stalinista con Tito a la cabeza. El es el responsable por la pérdida ante la nación y ante la historia.
(continuará)
Dr. Tine Debeljak
(3)
NEKAJ POGLEDOV Z NAŠE PERSPEKTIVE NA JOSIPA BROZA-TITA
Vemo, da je svetovni tisk — sam po sebi — velesila, a vse preradi si predstavljamo, da je ta velesila nevtralna. Masovna informacijska sredstva se kaj rada postavljajo s svojo nepristranost-/o — tako, da človek nehote verjame, kar zve preko dnevnega časopisja, rama m televizije.
'Zdaj, ko smo skoraj prisiljeni brate dan za dnem o preteklosti in sedanjosti Josipa Broza, ki naj bi bil po sko-taj enodušnem mnenju vodilnih čašo. pisnih agencij poosebljeno nasprotje „stalinizma“, se razočarani čudimo, kako morejo biti časopisi tako „nepoučeni“. Naslednja reakcija je nejevolja nad nami samimi in še posebej nad „vodstvom“, ki nič ne stori, da bi bili odgovorni časnikarji malo bolje informirani.
Le malokomu pride na misel, da so v resnici uredništva in agencije informirani, a da prikroje resnico — po potrebi. Mnogokrat pišejo po naročilu, včasih se skušajo prilagoditi okusu bravcev in oglaševavcev in ostati v skladu z „javnim mnenjem“, ali pa —-kar je najbolj pogosto — presojajo novice s stališča trenutne politične koristi. Seveda so tudi izjeme, ki bi morale biti pravilo — pa niso. Odtod netočnost poročanja tudi o preteklosti komunističnega maršala Tita.
Tito, tak kakršen je v resnici bil, to je brezobziren član komunistične partije, ki je v boju za oblast uporabljal vse stopnje nasilja od mučenj do genocida, ki je zatajil narodove interese ter jih podredil koristim partije, pa končno izdal lastno ideologijo za nove koristi — tak Tito ne služi potrebam nobene velesile.
Združene države raje poudarjajo prelom z Moskvo. Ta poteza, če jo primerno napihnejo, utegne vzbuditi po-snemalce med nezadovoljnimi sateliti. In ker je danes za večino politikov v ZDA važno — ne kaj je res —marveč kako čimbolj učinkovito prikazati ranljivost Sovjetske zveze, bi radi iz krvoločnega jugoslovanskega diktatorja naredili nekakega svetega Jurija na belem konju. In tako informacija iz teh virov pušča ob strani komunistično zmoto, ki je temelj tako moskovske kakor pekinške, havanske ali beograjske razkrojevalne sile. Zahod se zadovoljuje s plitvim taktiziranjem, namesto da bi šel do samih korenin zla.
Sovjetska zveza seveda tudi nima posebne želje brskati po Titovi krvavi preteklosti, za katero je v veliki meri soodgovorna. Josip Broz je bil -— kot je znano — dolga leta zvest Stalinov učenec in eksekutor moskovskih odločitev. Sovjetski komunisti bodo napadli morda korumpiranost Titove vlade in mogoče še nedoslednost jugoslovanske gospodarske politike -— a tudi oni ne žele pogledati globoko pod trhle temelje sedanje komunistične diktature v Jugoslaviji.
In koliko časopisov je, ki ne bi bili odvisni na en ali drug način od katere od omenjenih velesil ?
V Buenos Airesu je ta odvisnost, kljub zemljepisnim razdaljam, očivid-no precejšnja, kajti od vseh listov, ki so sprejeli informacijo glede Titove preteklosti in resničnosti jugoslovanskega komunizma, so le trije registrirali tudi to plat zvona. Ostali, očividno ne smejo proti toku.
Vendar ne mislimo, da je tako obnašanje kaj izrednega. Kar se širi komunizem preko zemlje, pušča za seboj reko krvi. In vendar zahodno časopisje od leta 1918 dalje tako silno rado spregleda novice, ki bi prisilile ljudi k razmišljanju o tem: kaj je prav za prav komunizem.
Da to ni le slučaj, marveč resnična zarota molka — nas je opozoril že leta 1937 sam papež Pij XI. V okrožnici „Divini Redeptoris“ piše dobesedno:
„.. .druga pomoč prihaja komunizmu brez dvoma od velikega dela svetovnega nekatoliškega časopisja, ki o komunizmu po dogovoru molči. Pravimo: po dogovoru, drugače si namreč ni razložiti, zakaj so tisti, ki sicer hlastajo tudi po malenkostnih dnevnih novicah,
Ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik je svojega naslednika predstavil vernikom z naslednjo okrožnico:
Sveti oče Janez Pavel II. je danes, 26. februarja, razglasil imenovanje novega ljubljanskega nadškofa in metropolita prelata dr. Alojzija Šuštarja.
Podpisani sem leta 1977 v skladu s koncilskimi priporočili predložil svetemu očetu prošnjo, naj me razreši službenih vezi z ljubljansko nadškofijo, ker sem dosegel starostno mejo 75 let. Sv. oče Povel VI. mi je odgovoril, da naj ostanem ljubljanski nadškof do imenovanja naslednika. Tako sem še dve leti in pol vodil nadškofijo. Sedaj po naročilu apostolskega pronuncija vodim še nadškofijo kot apostolski upravitelj, dokler ne bo novi nadškof uradno po kan. 334, § 3 prevzel vodstvo nadškofije.
doktoratom. Za duhovnika je bil posvečen v Rimu 27. oktobra 1946.
Leta 1949, ko je končal študije v Rimu, je nevarno zbolel za pljučno boleznijo. Dobrotniki so mu pomagali, da je prišel na zdravljenje v Švico. Po hudih operacih so mu komaj rešili življenje. Nato je ostal v Švici, kjer mu je škof iz Chura najprej dal kaplansko mesto v St. Moritzu. Po dveh letih so ga povabili za profesorja filozofije in verouka na gimnaziji v Schwyzu. Tu je bil tudi spiritual dijakov. Po dvanajstih letih so ga povabili v Chur za profesorja moralne teologije v semenišče. Tam je bil tudi tri leta rektor semenišča in še kasneje rektor novoustanovljene Visoke bogoslovne šole. Leta 1968 ga je škof Vonderach imenoval za škofovega vikarja. V tem času je opravljal še mnogo pomembnih služb v švicarski Cerkvi: bil je tiskovni referent škofovske konference, zelo aktivno in predsedujoče'je posegal v švicarske sinode, veliko je predaval na teoloških tečajih za laike ne samo v Švici, ampak tudi v Nemčiji, Avstriji, Franciji in Italiji. Precej časa je bil tudi predsednik odbora in pa stalni sodelavec pri izdajanju cerkvenega lista Kirchenzeitung. Pet let (1971-76) je opravljal odgovorno službo tajnika ’ Sveta evropskih škofovskih konferenc (OCEE). Ves čas je tudi veliko pisal, predvsem iz področja moralne teologije in as-cetike. V Švici so ga pritegnili tudi v komisijo za revizijo kazenskega zakonika itd.
V Švici je novi nadškof preživel 27 let. Večkrat si je vmes želel, da bi se vrnil domov. Švicarji ga kar niso pustili. Škof iz Chura si je izprosil, da bi bil dr. Šuštar inkardi-niran v njegovo škofijo. Leta 1976 pa smo ga začeli vabiti domov. Odločil se je in prišel prve dni januarja 1977. V teh treh letih je kot izredni birmovalec prepotoval velik del naše nadškofije, spoznal se je z našimi problemi, veliko je predaval po tečajih tako doma kot zunaj domovine, pisal mnoge koristne članke v Družino, Mladiko, Bogoslovni vestnik in drugod. Vodil je lani duhovne vaje za duhovnike. Veliko je delal pri komisiji za koordinacijo verskega tiska, pri pastoralnem svetu, pri komisiji za župnijske pastoralne svete in drugod.
Skratka lahko rečem, da so ga v teh treh letih dobro spoznali naši duhovniki in verniki. Zato se njegovega imenovanja za nadškofa z duhovniki in verniki ljubljanske nadškofije veselim tudi jaz in mu z vami skupaj želim obilje božjega bla-
Za prvi maj je ¡OKP dal „izjavo proti angleškim in francoskim imperialistom,‘‘ češ, da je trditev, da se bore za demokracijo in neodvisnost malih narodov, „čista navadna izmišljotina“. 2. maja 1940 dolži imperialiste V Londonu in Parizu, da so s tem, da so skušali pritegniti male narode na svojo stran, oni krivi, če so zdaj okupirane prej neodvisne države Danska, Norveška, Holandska in Belgija (Topalovič, Slom demokracije, 69), in torej ne Nemci!! Ko pa je Hitlerjeva vojska preplavila Francosko, je Proleter napisal: „da so kriminalni in protinarod-ni politiki in njihovi sodelavci socialdemokrati Blumove vrste krivi za to, da sta Francosko zavzela Nemčija in Italija po kratkem boju,“ ter apelira na jugoslovansko vlado, naj sklene sporazum s Sovjetsko zvezo, sicer „mi komunisti in ves delovni razred ne bomo priznali pred narodom nobene odgovornosti za obrambo države, če bi, recimo, prišel napad od strani Italije ali od drugod... “ Komunisti ne bi branili države 1. 1940.
To so pokazali ob puču 27. marca 1941, ki si ga prisvajajo, kot da je njihovo delo, pa je delo angleške politike in nekaj vojaških ljudi. Toda komunisti so ta dogodek izkoristili, da so šli na cesto in izzivali na vojno, v kateri pa bi se ne branili: „Bolje rat nego pakt!“ Tedaj jih je Tito po ukazih KPJ pozival, naj se odzivajo mobilizacijam, kajti „KPJ je sklenila, da se aktivno udeleži razbitja jugoslovanskega monarhičnega sistema, zato bo podprla slednjega, ki ima ta namen! Jugoslavija mora biti razbita na več delov in partija bo potem delala v vsakem delu posebej. člani naj v vojski delajo za dez-organizacijo vojske, naj delajo zmešnjavo med častniki in vojaštvom tako, da bi bilo videti, da je razpada kriva nesposobnost častništva. Naj zbirajo o-rožje in informacije, ki bi mogle koristiti v primeru stopanja v vojsko sovjetskih čet. Nuditi vso možno pomoč ustašem, Makedonci Albancem in drugim nacionalnim organizacijam, v kolikor bi mogle s tem prispevati k razbit-
ju današnjega režima. Pomagati je treba tudi črnogorskim separatistom, če sprejmejo protikraljevsko linijo v Črni gori. — Nemčija in Italija bosta hitro zlomila odpor jugoslovanske vojske in vpeljala na Hrvaškem ustaški režim in morda tudi drugod podobne separatistične režime. Zato glejte, da boste naše ljudi spravili v novo upravo zaradi nabiranja novic in še drugih ciljev.“ Ta proglas, ki ga v celoti objavlja dr. Ž. Topalovič (Slom 73), je najboljši komentar, zakaj so ljubljanski komunisti hoteli korporativno vstopiti kot prostovoljci s Kidričem na čelu v jugoslovansko vojsko, zahtevajoč od ljubljanskega generala orožje za obrambo domovine. To pa jim ni uspelo. Ko so nato Nemci 6. aprila napadli Jugoslavijo, je KPJ izjavila: „Mi nimamo interesa braniti domovine, temveč, da nastane svetovna revolucija.“ Tako je napisal Anglež White, ki je živel v Zagrebu, v knjigi „Balkan Caesar“ (31). In Kidrič je v Delu z veseljem pribil: „Razbili smo ta jugoslovanski nestvor, kakor mi pričajo taki, ki so to brali.“
Tako se je zgodilo, da so komunisti v Sloveniji z zastavami šli na sprejem nemške Hitlerjeve vojske, in da so se ponujali za pisarniške moči Gestapovcem. V smislu okrožnice KP Srbije od št. 6 z dne 6. junija 1941, ki je vabila komuniste, naj se prijavijo nemškim uradom za tolmače... (KPJ i rat, str. 22)! !V taborišču, kjer so pripravljali preseljevanje Slovencev v Srbijo je taka pisarniška moč bil dr. Vilfan, advokat v Kranju, v št. Vidu pri selitvi Slovencev, s katerimi vred se je dal seliti tudi on v Srbijo, kjer je prav tako služil Nemcem do odhoda naravnost v partizansko komando v gozd.
In 27. aprila 1941 so ustanovili e-notno fronto levičarskih organizacij z imenom Protiimperialistična fronta, torej odpor namenjen proti Angležem in Francozom, borcem za demokracijo, in ne proti nacistom in proti fašistom, še večja laž pa je, da bi začel Tito •— kot prvi — protiokupatorsko-resistenč-no gibanje v Sloveniji ali v Jugoslaviji sploh. Tita, kot vidimo, ne moremo šteti ne med patriote, ne med protifa-fašistične gverilce, čeprav so morda že računali na skorajšnji zlom zavezništva. Stalin sam takrat s prelomom 'še ni računal, temveč je zvesto pošiljal svojemu zavezniku hrano in vojne potrebščine po pogodbi, ki je zanj in za vse člane trdno držala.
(Bo še)
Novi nadškof se je rodil 14. novembra 1920 v vasi Grmada nad Trebnjem. Ker je takrat ta vas še pripadala župniji Dobrnič, šele kasneje je bila prefarana v Trebnje, je bil krščen v Dobrniču pri istem krstnem kamnu kakor naš svetniški kandidat Baraga. Ljudsko šolo je o-pravil v Trebnjem, nato so ga poslali v Zavod sv. Stanislava v Šentvid, kjer je z odliko opravil gimnazijske študije. Maturiral je leta 1940 in še isto leto stopil v ljubljansko bogoslovje. Prvi letnik je študiral na ljubljanski teološki fakulteti. Že jeseni 1941 ga je škof Gregorij Rožman poslal v Rim in v zavod Ger-manik. Tam je dovršil filozofske študije z licenciatom in teološkim
tako molčali o strašnih grozotah, ki so jih komunisti počenjali v Rusiji, v Mehiki in po velikem delu Španije; zakaj tako malo pišejo o taki silni svetovni organizaciji, kakršna je komunizem.
Vsem je znano, da so vzroki tega molka najprej politični oziri, ki baje ta molk zahtevajo (ki pa se nikakor ne zde oziri resnične politične modrosti), potem pa nič manj vplivi raznih tujih sil, ki se že dolgo bore proti krščanski uredbi držav.“
To je držalo leta 1937 in drži še danes. To so vzroki molka tudi glede komunistične revolucije v Jugoslaviji, o masovnem umoru slovenskih protikomunističnih borcev, in o resnični podobi Josipa Broza.
Na žalost -— ne gre za neinformiranost, temveč za zavestno prikrivanje in za neodgovornost svetovnega tiska.
-žar
goslova pri njegovi odgovorni nad-pastirski službi.
Nadškof Jožef Pogačnik apostolski upravitelj
Več podrobnosti iz življeiija novega nadškofa in o njegovih delih najdete v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1969 v poglavju Slovenstvu v čast, stran 136. — Op. ur.
NAPETOST V KOLUMBIJI NE PONEHA
URUGVAJSKI POSLANIK SREČNO UŠEL
IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
Dvajset dni se že r.ahaja zasedeno dominikansko poslaništvo v Kolumbiji. V njem se nahaja skupina gverilcev podtalne organizacije M-19 in pa vrsta diplomatskega osebja, med katerimi je 15 tujih poslanikov. Gverilci zahtevajo petdeset milijonov dolarjev in osvoboditev 311 političnih zapornikov.
Kolumbijska vlada na noben način noče pristati na gverilski pritisk. Čeprav so gverilci nekoliko omilili svoje prvotne zahteve, so vladni krogi namenjeni, da ne popustijo, in da ne bodo zamenjali diplomatskih talcev za politične pripornike. Par ponudb posredovanja je že bilo, več sestankov med vladnimi predstavniki in zastopniki gverilske skupine, a konkretnih rezultatov ni na vidiku.
Zadnji teden je prinesel troje novosti. Ena izmed teh je bil pobeg urugvajskega poslanika. V prvih jutranjih urah ponedeljka 17. marca, se je po iz rjuh narejeni vrvi spustil na vrt ambasade, ih kljub strelom gverilcev srečno ušel. Tako je na poslaništvu ostalo le 32 talcev in 28 gverilcev, kajti avstrijskega poslanika so, zaradi težke bolezni njegove žene, že prej izpustili gverilci sami.
Druga novost je bila, da se je Kuba ponudila za posredovalca. Fidel Castro je ponudil tudi, da sprejme tako gverilce kot morebiti izpuščene pripornike.
Salvadorski marksisti so namenjeni preprečiti poizkus vlade, ki hoče vrniti državi mir in red. Sedanja vlada je vojaška, a jo sestavljajo levičarski krogi oboroženih sil. Poleg vojaškega nastopa proti gverili, izvajajo tudi vrsto socialnih reform, v namenu, da bi s tem zmanjšali vpliv marksistov na prebivalstvo.
Prav tako naj bi kubanski zastopnik v Kolumbiji prišel v stik z gverilci, in dosegel morebitno spravo z vlado. Vendar so se temu uprli zlasti vojaški krogi, češ, da je vlada odklonila slično ponudbo Vatikana, in dvoje ponudb Združenih narodov, ni torej da bi sedaj dopustili v posredovanje komunistične Kube. A v kubansko posredovanje verjamejo zlasti države, katerih poslaniki so zajeti, in pritiskajo na kolumbijske kroge, da bi dopustili kubanski poizkus.
In tretja novost je bila možnost razkola v gverilski skupini. Večkrat so že časnikarji, ki se nahajajo v bližini poslaništva, slišati vpitje in ostra povfelja, ki bi pričala, da med gverilci ni soglasja glede izhoda iz zagate. Oni so upali na hiter uspeh,. a odločna pozicija kolumbijske vlade, ki na njih zahteve noče pidstati, preti da izjalovi uspeh udara. Kajti malo je možno, da bi si gverilci upali pobiti talce, kakor so zagrozili, saj vedo, da potem tudi sami nimajo izhoda.
Stvar se zapleta, in eni kot drugi iščejo raznih možnosti rešitve. Medtem je zapustil posredovanje papeški nuncij v Argentini, mons. Pio Laghi, ki je bil pohitel v Kolumbijo, napovedujejo pa, da bo nov posredovalec prišel iz Vatikana. Papeški nuncij v Kolumbiji se namreč nahaja med talci na zasedenem poslaništvu.
Salvador za prihodnji cilj v latinski Ameriki. V ta namen napenja vse svoje sile. Vprašanje je, ali je vojaška vlada pravi čas začela z reformami in drugimi protiukrepi, in ali bo mogla vzdržati hud naval gverilskih elementov. Salvador se nahaja na robu prepada.
Vladno povabilo na dialog, v katerem naj se razjasni ljudska volja glede bodočega ustroja argentinske države in družbe, je glavni predmet debate argentinskih političnih vodij, in skrbi političnih opazovalcev teh dni. In ta pojav bo rasel iz tedna v teden, kakor hitro bodo na notranje ministrstvo prihitele prve povabljene osebnosti.
Istočasno seveda so razne politične organizacije obnovile kritiko na sedanji proces pod vodstvom oboroženih sil, ki bo prihodnji ponedeljek obhajal že četrto leto svojega nastopa. V kateri izmed prihodnjih številk bi bilo zanimivo podati pregled dela teh štirih let. Vendar obletnic vojaškega nastopa izza 24 marca 1976 ne bo manjkalo, vsaj ne po mnenju vojaštva. Kajti pred dnevi je notranji minister, general Harguinde-guy, ko je o^prl splošno zasedanje guvernerjev izjavil, da sedanji proces nima določenih rokov, in da se bo prehod v demokracijo izvedel, ko bodo doseženi cilji, ki so si jih oborožene sile zastavile.
In prav ta točka, trajanje sedanjega vojaškega režima, je največji vir kritik, ki jih doživlja vlada s strani političnih formacij. Seveda le nekaterih. Istočasno pa te kritike kažejo notranji razkol političnih vodij, kajti skoraj v vseh strankah so struje, Id soglašajo z „dialogom“,1 in druge, ki so proti stikom z vlado.
Ena najostrejših kritik zadnjih dni je padla s strani krščanskih demokratov, tkim. „ljudske“ veje. Dokument je podpisal bivši poslanec De Vedia in številni člani njegove skupine. V listini so očitali vladi „monolog“ in da se sploh ne debatira o velikih narodnih problemih, pa da hočejo oborožene sile v nedogled ostati na oblasti. Par ■ dni za tem so drugi vodje iste stranke napadli De Vedijevo skupino zaradi teh izjav; in seveda človek ne ve pri čem naj ostane.
Isto se dogaja v peronizmu. Veja, ki ji načeljuje Bittel, zadnji vodja strankinega kongresa, je v popolnem nasprotju
vladne politike dialoga. Druge struje, zlasti skupina, ki jo vodi Palacios De-heza, pa skušajo organizirati neke vrste podtalni strankin kongres, da bi zamenjali staro vodstvo. Ta leta politične zime, ko ni delovanja strank, in ko so te ostale z vodstvi izza marca 1976, imajo tudi te posledice. Ljudje, ki so jih vodili (zlasti v peronizmu), za časa vertikalizma ali strankinih kongresov, so ostali na svojih mestih, ko bi jih sicer demokratično strankino življenje že davno odplavilo. A v imenu stare investidure skušajo voditi posle po svoji volji, kar seveda še poveča razdore med raznimi frakcijami.
V peronizmu pa je seveda hudo odjeknil nastop bivšega predsednika Cám-pore, ki je te dni v Mehiki izjavil, da „peronizem nikakor ni nasilen ali prevraten“. Kritiziral je tiste, ki peronizem istovetijo z gverilskimi skupinami (montoneros) in nagovarjal k reorganizaciji stranke v demokratičnem duhu. Kaj ga je k temu pripeljalo je težko ugotoviti. Prav za časa njegove kratke vlade so montonerosi dosegli, z mirnim vladnim pristankom, če ne podporo, največji razmah. Res pa je, da je bil dr. Cámpora v svojih nastopih za časa prve in druge peronistične dobe (tedaj je bil predsednik poslanske zbornice) znan po svojih nagnjenih k desničarskim pozicijam. Se je sedaj vrnil k „prvi ljubezni“? Če je tako, se je zmotil v izbiri občinstva, kajti mehiška argentinska kolonija je znana po svojih simpatijah do montonero-sov in Dr. Cámpora za svoje izjave ni žel odobravanja.
Da se povrnemo v Argentino; radikali so, izmed večjih strank, edini pokazali veliko notranjo enotnost. Razni vodje in predstavniki so soglasno izjavili, da se bodo radikali sicer kritično udeležili dialoga, seveda po svojih strankinih predstavnikih.
Medtem pa ima vlada precej posla z rešitvijo problema argentinske jedrne politike. Tukaj imajo doslej dograjeno eno jedrno elektrarno (Atucha), v grad-
nji je druga, v pripravi pa tretja, in država ima namen nadaljevati s svojim jedrnim razvojem. V tem razvoju pa hočejo čim večjo suverenost. Zato se je Argentina tudi svoj čas odločila, da bo uporabljala v jedrnih reaktorjih naravni uranij (ki ga tukaj ne manjka), ne pa predelanega, kakor so ponujali Ame-rikanci. Tu se je začela debata, ki se nadaljuje še danes.
Glede druge jedrne centrale, ki jo grade v Embalse, v Cordobi, je prišlo do finančnih problemov s Kanado, ki pa so lahko rešljivi. Tretjo jedrno centralo naj bi zgradili nemški konzorciji. A Nemčija sedaj noče Argentini posredovati jedrnih reaktorjev, dokler bi Argentina ne zadostila določenim pogojem, ki pa omejujejo domači jedrni razmah.
V tem stanju je pred dnevi tukajšnja vlada podpisala pogodbo s švicarskim podjetjem, ki bo zgradil vso potrebno strukturo, da bo Argentina sama proizvajala „težko vodo“. Ta element je ne-obhodno potreben za uporabo naravnega uranija. S pridelavo težke vode bo Argentina dosegla popolno neodvisnost na jedrnem področju, kar pa seveda ni po godu ne Amerikancem ne Nemcem. Od tod težave v pogodbah za nove reaktorje. Tako Nemčija kot ZDA se boje, da bi se Argentina odločila za izdelavo atomske bombe, česar je, v sedanjem stanju jedrne tehnologije, in spričo hitrega domačega razvoja na tem področju, že zmožna.
Končajmo z omembo položaja na sindikalnem področju. Enotno delavsko vodstvo (ČUTA) je objavilo, da so člani tega vodstva prišli do popolnega soglasja glede mobilizacije argentinskega delavstva. T'a četrtek, 20. marca, bodo objavili načrt protestnih akcij, s katerimi skušajo doseči ukinitev zakona gremialnih organizacij, preprečiti potrditev novega zakona glede socialnega skrbstva, izbojevati zboljšanje delavskega položaja itd. Kakšna bo ta protestna mobilizacija, kolikšen bo njen uspeh in kakšne rezultate bo dosegla... to je pač druga stvar. Enotnost argentinskega delavskega gibanja v sedanjem trenutku ne navdaja z velikimi upi uspehov.

El Salvador na robu prepada
KRVAVA SPLOŠNA STAVKA
uiHummimiHHitMumMnnuuiHHmuiMminumnmmMHmHiiuuuaaHuaauHNnaB
RIBIČIČ JE NERVOZEN.
DOLANC BI RAD POSTAL KARDELJ
Prav v teh reformah vidijo prevratne skupine nevarnost, da jim uide prilika za naskok na oblast. Zato so se z vso silo vrgle v boj proti vladi. V desetih dneh, odkar so vladni krogi objavili izvedbo nacionalizacij in agrarno reformo, je v Salvadorju zagorelo. Nad sto mrtvih je bilo v raznih spopadih, napadih in manifestacijah. Gverilci so zasedli radijske postaje, izvedli atentate na vladna poslopja in vladne osebnosti. Potem so vlado obtožili hudega zatiranja in napovedali splošno stavko.
To stavko je organiziral in vodil ta-koimenovani „Revolucionarni svet“, ki je spravil na ulice vrsto pristašev. Spopad med manifestanti in policijo je bil hud. Istočasno pa so levičarski elementi izvedli številne napade v notranjosti države. Tako je bilo v enem samem dnevu nad 40 mrtvih in šestdeset ranjenih.
Ni dvoma, da je marksizem izbral El
Tine Debeljak
Družba sv. Mohorja v Celovcu je izdala kot knjižni dar za leto 1980 štiri knjige: običajni Mohorjev koledar za 1. 1980, dve povesti Karla Mauser j a: Ro-tija in Sin mrtvega ter pesniško zbirko Marjana Jakopiča: Romanja pod sončnim lokom.
1. Koledar za leto 1980
Naslovna stran letošnjega koledarja je v barvah reproducirana podoba Toneta Kralja v cerkvi na Sv. Vičarjih, in sicer štiri prve misijonarje Slovencev sv. Mohorja in Fortunata ter sv. brata Cirila in Metoda, ki so tudi zavetniki Mohorjeve knjižne založbe. Tradicija Mohorjevega koledarja je, da ima važne podatke, ki, so našemu preprostemu človeku vedno potrebni pri roki, zlasti slovenskemu kmetovavcu; zato se ozira na neobhodno potreben pratikarski del. To je: astrološke premike zvezdnih teles za leta od 1981 do 2000!, od teh odvisnih praznikov in koledar. Ta koledarski del je letos, razdeljen na dobna trimesečja: zimsko, pomladno, poletno in jesensko. V obrobnih: glosah je označena liturgija mesečnih: nedelj* pregovori, M se nanašajo na vreme in delo tega meseca* nekaj vremenskih pregovorov
MEDNARODNI TEDEN
AMERIŠKA volilna kampanja vedno bolj določeno kaže simpatije volilcev do predsednika Carterja na demokratskem polju in pa do Reagana na republikanskem. Carter je sedaj prepričljivo zmagal v Missisippi, Južni Karolini in Washingtonu, pa še v Puerto Rico. Kennedy je tako ostal praktično brez volilcev in tudi brez upanja na nominacijo. Reaganu se je pot še bolj odprla, ko je bivši predsednik Gerald Ford javno zatrdil, da nima namena postati predsedniški kandidat. Opazovalci tako že napovedujejo končni spopad za predsedniško mesto med Carterjem in Reaganom.
V IRANU so imeli parlamentarne volitve. Največ glasov je pobrala I-slamska revolucionarna stranka, ki jo
(115)
in redno odlomek iz slovenskih običajev tega tromesečja. To se ponavlja pri vsakem mesecu, .kakor tudi risbe glavnih svetnikov. To je „kanon“ tradicionalnih slovenskih koledarjev in pratik.
Ker je koledar neke vrste vestnik cerkvene bratovščine je na prvem mestu izvleček iz prve papeževe okrožnice Redemptor hominis, na kar sledi pogled v preteklost, lep spomin na čas pred koroškim plebiscitom in po njem, na spomin očeta naj budi narodno zavest koroških Slovencev, kakor tudi ponatis obljube iz avstrijske izjave deželnega zbora tistega leta, ki obljublja njihovo jezikovno in narodno samobitnost. S tema dvema člankoma sta poudarjena vera in narodna zavest kot o-enovi tudi sodobnega katoliškega Slovenca. — Poglavje iz Kulturne zgodovine prikazuje razvoj župnije Suhe, gradu in okolice. S člankom in fotografijami je ponazorjeno Ziljsko šteh-vanje (dr. P. Zablatnik). Mirko Kumer -čerčaj. je napisal zgodovinski dogodek, ko je v XVIII. stol. grof z Brda pri Kranju postal kmet iPrikrnik na Koroškem, in usodo njegovega rodu. Kipar Franc 'Gorše je opisal svoje bivanje in delo na Koroškem, kjer zdaj živi v svoji „galeriji** v Svečah in je tam sre-
vodi muslimanski kler. A sedaj iz vseh strani kar dežujejo obtožbe o volilnih poneverbah v prid prav te stranke, in vlada študira možnost, da bi volitve razveljavila.
BRAZIL se nahaja sredi procesa demokratizacije, a tudi v težkem gospodarskem položaju. Zunanjetrgovska bilanca kaže hud deficit, ki je samo v prvem bimestru letošnjega leta presegel 800 milijonov dolarjev. Vendar vladni gospodarski krogi upajo, da se bo položaj izboljšal po aprilu.
VANCE IN WALDHEIM sta se sestala na razgovore glede ameriških talcev v Iranu. Vendar ne ZDA ne ZN ne najdejo izhoda iz dolgotrajne krize. Medtem pa iranski Revolucionarni svet vztraja na prvotni zahtevi, da morajo ZDA vrniti šaha in njegovo imetje, če hočejo, da se talcem vrne svoboda.
čen. Nekaj reprodukcij njegovih koroških skulptur je priloženih. Lev Detela ocenjuje najnovejšo dr. Inzkovo Zgodovino Slovencev od začetka do 1918. leta, ki bo za koroške izobražence in študente 'še posebej pomembno poučna. Zdaj pisec pripravlja drugi del od leta 1918 do danes. Lev Detela jo ocenjuje kot dobro in solidno šolsko in ljudsko prosvetno knjigo. — Isti kritik tudi poroča o nemški avtobiografiji slavnega slovenskega opernega pevca Antona Dermote, znanega liričnega tenorja v svetovno pevski kulturi. Sam opisuje svoje šolanje od rojstne Krope preko ljubljanske orglarske šole (Premrl, Kimovec) do dunajske opere in potem nastope na svetovnih odrih oh svetovni javnosti. Dobil je številna odlikovanja tako od papeža Janeza XXIII., kakor tudi od avstrijskih in jugoslovanskih državnikov, članek o tej poti od preprostega orglarčka do slavnega svetovnega pevca sem bral z zanimanjem, saj sem mu za prvi javni nastop svoj čas napisal prvi intervju z njim v Slovenca. — Gotovo pa ima svojo posebno ceno tudi letos prispevek našega heraldika iz Brazila Vinka Mirta o Grbih slovenskih dežel in slovenskega etničnega ozemlja, to je: Koroške, štajerske, Kranjske, Slovenske marke (krajine), Istre, Gorice, Trsta, Prekmurja, grbe žalske in železne župnije v Porabju, slovenske Benečije, grb Čedada in kraljestva Ilirije. Tudi še Slovenije v Jugoslaviji, ki je bila omeje-
Znani poznavalec jugoslovanskih notranjih razmer, nemški časnikar in dopisnik Frankfurter Allgemeine Zeitung Viktor Meier je 7. marca t. 1. poslal navedenemu listu v objavo dopis iz Ljubljane; v uvodu pravi, da kliničen center v Ljubljani, v katerem čaka svoj konec Tito, ni na zunaj nič kaj reprezentativna stavba, in leži v predmestju jugovzhodnega dela Ljubljane. Nato pove, da je v ekipi desetih najzaupnejših jugoslovanskih zdravnikov, ki so okrog Tita, tudi dr. Bogdan Brecelj, ki vsako opoldne daje lakonična uradna sporočila o Titovem zdravstvenem stanju, v katerih nič ne prikriva, pa tudi malo pove. Nato nadaljuje Meier:
na na Dravsko banovino, in končno grb Socialistične republike Slovenije. V mnogočem zgodovinsko natančno dopolnjuje mojo nekdanjo podobno pisanje (Slovenski narod in simboli njegove narodnosti in državnosti v Zborniku SS za 1. 1971-2).
V poglavju iz tujih dežel dr. Zdravko Inzko, uradnik pri Organizaciji Združenih narodov opisuje svoje bivanje na Cejlonu (Sri Lanka) v Colom-bu. — Zadnje poglavje Za lepše življenje med ljudmi vsebuje vzgojne članke, mladinske, skavtske, športne, pa tudi družbene dogodke (odkritje kipa župniku Ražunu v št. Jakobu).
Pripovedno literaturo predstavljata samo Vinko Beličič in Zora Tavčar: oba Tržačana, dobra pisca, vsak na svoj način: Beličič s kratko, a globoko zgodbo Ta svet in oni, in Tavčarjeva z literarno meditacijo o Babici (in ba-buškah). ¡Pesništvo predstavlja Korošica Milka Hartmanova. Slede samo še — nekrologi (dr. J. Tischler, V. Pipp,
J.	Valjavec, J. Boštjančič, s. Gonzaga Kobentar), mikavnosti od drugod, poročila iz ZDA, Kanade ter obvestila in družbini vestnik (bilance o dijaških domovih, seznam udov MD in seznam knjig Mohorjeve knjigarne), številne a-nekdote in smešnice napolnjujejo koledar, ki nima sicer izrednih doneskov, pač pa več solidnega in slovenskim družinam primernega gradiva in dro-
„Okrog kliniškega bloka stalno krožijo policijski avtomobili modre barve. Že navaden taksi, je vzbudil nekemu policistu sum in je upal, da je dosegel naj večji uspeh v svoji karieri, ko je' zaustavil dva inozemska časnikarja, pa jima je moral kmalu dovoliti prosto pot. Mladi policaj je znal nekaj angleščine, srbohrvaščine pa le kako posamezno besedo, kar je tudi znamenje slovenske stvarnosti, če se namreč mladi Slovenec ni naučil srbo-hrvaščine v šoli, se je navadno nauči, ko služi vojaški rok. Policaji pa so oproščeni vojaške službe.
Kakor v ostalih delih Jugoslavije, tudi v Sloveniji Titova bolezen ne povzroča kakega izrednega gibanja. Zgleda kot da bi 'bila politična stabilnost prav posebej zagotovljena. Odkar je bil odstranjen ministrski predsednik Kavčič v začetku 70 let, se pojavlja v Sloveniji zaradi gospodarskih problemov priložnostno godrnanje, ni pa vidnih nobenih znakov nagibanja k avtonomistični politiki. Popit, Kraigher, Vratuša in ostali eksponent j e slovenskega vodstva so vedno pripravljeni storiti isto, kar dela centrala, to je Beograd. Ko je bilo pred časom objavljeno, da je v Sloveniji po statističnih podatkih manj političnih deliktov kot v drugih republikah, ni bila prva reakcija vodstva v znamenju veselja nad vžorno državotvorno zvestobo Slovencev; bolj je prevladovala skrb, da so statistični podatki posledica površnega postopanja slovenske policije. Sedaj naj bi se ji pa le posrečilo spraviti nekatere posameznike pod ključ, ker so v zvezi s Titovo boleznijo širili nedostojne dovtipe. Tudi s tem se je Slovenija postavila na izjemno mesto v primeri z ostalimi republikami.
Nekateri vodilni funkcionarji poskušajo še vedno zaostrevati spor s Cerkvijo in to v nasprotju z mnenjem večine ostalih slovenskih vodilnih krogov in celo proti stališču zveznih funkcionarjev, kot ga npr. zagovarja Hrvat Baka-rič. Glavni hujskač v tem pogledu je predsednik slovenske S. Z. D. L. Ribičič. To je znani oportunist, ki je tedaj, ko je to še smel, ustvarjal nerazpoložen j e proti sosednim državam Jugoslavije. Sedaj pa neprestano odkriva pojave „klerikalizma“. Oh je tudi vrgel v javnost novico, da študentje v katoliškem semi-inarjii meseca novembra lani ob prazno-
Med knjigami in revijami
CELOVŠKE MOHORJEVKE ZA 1980

.

SLOVENCI v ARGENTINI
LJUTOMER — Ob petnajstletnici Ljutomerskega okteta so imeli v kulturnem domu slavnostni koncert. Poleg jubilantov Ljutomerčanov so na koncertu peli še šentjernejski, Radgonski, šaleški, Prekmurski in Koroški oktet.
LJUBLJANA ■— V Mestnem logu v Ljubljani na Cesti dveh cesarjev stoji že od leta 1821 paviljon v spomin na sestanek Svete Alianse v Ljubljani; ruski car Aleksander I in avstrijski Ferdinand sta se tam tedaj sprehajala. Sedaj je paviljon spomenik... za katerega se nihče ne meni dosti. Vendar pa je februarja bilo spet govora o spomeniku in sicer na ljubljanskem sodišču. Tam v začetku sploh niso vedeli, kaj tam na Cesti dveh cesarjev stoji, sprva so paviljon imenovali kar — kapelica. Kaj pa je imelo sodišče opraviti s starim paviljonom? Šlo je za nezakonite vselitev. V paviljon se je vselila mlada ženska s triletnim otrokom. Pa ni bila prva nezakonita „najemnica“, pred njo je bil tam star možak, ki so ga spravili v starostni dom; odkar se je pred petimi meseci mlada ženska odselila, živi tam neka starejša ženska. Zakaj so postavili pred sodišče mlado žensko? Zato ker je vdrla v zapečaten paviljon. Sodišče jo je petkrat klicalo, seveda zaman, nato so jo privedli na sodišče s policijo. Obsodili so jo zaradi nezakonite vselitve na osem mesecev zapora, pogojno za tri leta. Sedaj pa tudi iščejo, kdo upravlja ta častitljivi — spomenik. V evidenci ga ima regionalni spomeniški zavod, a z njim ne upravlja, stanovanjska skupnost noče imeti nobenega opravka, čeprav je nezakonito vselitev prijavilo sodišču.
MARIBOR — V Mariboru so predstavili 10. februarja dela akademskega slikarja Tomaža Kržišnika v razstavnem salonu Rotovž. So to tri Kržišni-kove stvaritve, nanašajoče se na Prešerna, čigar dan smrti v Sloveniji praznujejo kot kulturni praznik. Kržišnik je postavil na ogled likovno izvedbo Prešernovih Sonetov nesreče, žepno izdajo teh Sonetov in grafične mape. Dela sta izdali Založba mladinska knjiga in Cankarjeva založba; razstava je bi-pa pred tem že predstavljena v Ljubljani.
LJUBLJANA — V Sloveniji konec februarja še vedno ni dovolj pralnih praškov. Toda ljubljanski „trgovci“ pravijo, da jih zato ni na trgu, ker ima tri četrtine Ljubljančanov doma zalogo pralnih praškov za tri do šest mesecev. Kljub povečani dobavi praški takoj zginejo s polic, tudi uvoženi iz Italije, ki so skoraj še enkrat dražji.
LJUBLJANA — Letošnji cestni načrt predvideva dela v višini 7,13 milijard dinarjev, po finančnem načrtu pa bo republiška skupnost imela le 5,16 milijarde dinarjev na razpolago. Sedaj
RIBIČIČ JE NERVOZEN...
(Nad. z 2. str.)
vanju državnega praznika niso imeli na barvah.
Kot kaže ima Ribičič tudi preteklost obremenjeno. On je svoječasno, to je v prvih povojnih letih, kot namestnik slovenskega notranjega ministra osebno sodeloval pri grdem ravnanju z dosedanjim nadškofom Pogačnikom (ko je bil v zaporu). Razumljivo je, da ljudje s tako preteklostjo in nagnjenji postajajo spričo modernega razvoja nervozni. Cerkev je bolj modra: postavila je za novega nadškofa mons. dr. Alojzija Šuštarja, ki ga niti med vojno niti po vojni ni bilo v Sloveniji, ampak je živel ves tisti čas v inozemstvu.
Je pa v Sloveniji zaslediti vsaj en političen razvoj, ki ima splošni jugoslo-slovenskih zastavah rdeče zvezde, šlo je za okrasitev dvorane v narodnih vsnski značaj: prizadevanj» Staneta Dolanca, člana zveznega predsedstva, da bi dobil zaslombo v slovenski partiji in tako prevzel vlogo Kardelja, ki je obvladal slovenski politični razvoj, obenem pa je imel tudi v zvezni politiki vplivno vlogo. Zgleda, da je Dolancu doslej le delno uspelo pri utrjevanju položaja v Sloveniji. Kakšne’ posledice bo to imelo še ni mogoče predvideti. Govori se namreč v Ljubljani, da je Dolanc lani jeseni ob zadnji proticerkveni gonji z neko skrajno neumestno oznako cerkvenih simbolov ‘razbil porcelan’, kot bi rekli. Ta njegov korak je presedal celo ostalim vodilnim krogom v Sloveniji.“
preučujejo, kaj bi naj delali: ali popravljali ceste ali tudi naredili katero novo iz srednjeročnega načrta.
BLED — Na Bledu je bil 18. februarja končan tridnevni kongres mednarodne Zveze poklicnih organizatorjev nacionalnih in mednarodnih kongresov. Ugotovili so, da je, Bled kaj primerno mesto za povečanje takoime-novanega „kongresnega turizma“.
MARIBOR — Pred restavracijo Center sta dva mladeniča napadla mimoidočega. Eden ga je udaril po obrazu, drugi pa je stal ob strani z velikim volčjakom in čakal, kako bo napadeni reagiral. Takih primerov je bilo v Mariboru že več, ni pa znano, ali so oblasti že kaj ukrenile. Saj velja celo prepoved, da psi brez nagobčnikov sploh ne smejo na cesto.
RADIŠČE V SLOVENSKIH GORICAH — Na dvodnevnem srečanju pisateljev začetnikov v tem kraju 9. in 10. februarja, so obravnavali probleme o slovenskem jeziku in ugotovili, da je nujno poznati jezik in njegove sporočilne funkcije, saj „osebni slog“ in spontanost pa svoboda književnega oblikovanja ne dopušča neustrezne, nemarne ali celo nevešče rabe jezika.
RAKEK — Na Rakeku so po petih letih le namenili nekaj denarja za popravilo „Kulturnega doma“. Popravila so stala skoraj poldrugi milijon dinarjev in pravijo, da bodo sedaj Rakovci spet mogli kulturno delati.
UMRLI so od 15. do 25. februarja 1980:
LJUBLJANA — Miro Kramer; A-nika Hlebš r. Žitnik, up. račun.; Viktorija Ilič, up.; Jana Bogataj, dipl. arch.; Marija Žgajnar r. Dežman, 82, up.; Henrik Žezlina, 71, žel. up.; Julijana Franz r. Brodnik, 77; Ivan Cirn-ski; Lavra Kavčič r. Bras; Pavla Sedej r. Kromar; Franc Udovč, 72, up.; Angela Vidmar r. Suša; Roza Oblak r. Baškovec; Jernej Stan te, dipl. pravnik; Marijar Juras; Terezija Dubič r. Gilč-vert, 94; ing. Stane Flajs; ing. Tone Marolt; dr. Milan Dular, bivši ravnatelj velesejma in belgijski generalni konzul; Katarina Aljaž r. Sedušak, 75.
RAZNI KRAJI — Ivan Sterle, Celje; Alojz Urankar, Moravče; dr. ing. Leo Knez, Jesenice, pokopan v Ljublja-ni; Anton Mozek, šentvid-Lj.; Marija Oklešen r. Zdravje, 84, Loka pri Straži; dr. Zvonko Krevelj, Sevnica; Marija Likar, up. učit., 88, Kostanjevica na Krki; Franc Jeršin, 88, Draga nad Hrastnikom; Pavla Gotz r. Drnovšek, Hrastnik; Karel Kirn, i|i. žel., 93; Jakob Susman, Mirke pri Vrhniki; Jožefa Prestenjak, up., Dravlje-Lj.; Ivana Primar r. Rode, 79, Zg. Kašelj; Albin Gutman, 71, Novo mesto; Ivan Jerman, up., Radomlje; Franc ^ Leskovec, Smrekarjev ata, 66, Šentjošt nad Horjulom; Terezija Zupančič r. Vrhovec, Trebnje; Angela Vodišek r. Zorman; Rozalija Arh, up., 62, Krško; Anton Plešec, 53,. Preska; Katarina Repma r. Kržišnik, 53, Kranj; Mirko Cegnar, up Kranj; dr. Franc Sušnik, Prevalje; Jožefa Stresoglav r. Pintar; 72, Jesenice; Zvonka Kavčič r. Murn’ Metlika; Frančiška Černe r. Pirnat’ Kranjska gora; Srečko Puc, up., borec za sev. mejo, Celje; Viktor Mak, posestnik, 66, Marija Reka; Rok Dolničar, Lukovica; Janez Prosen, Selo pri Sobra-čah; Cirila Zidar r. Smolič, 58, Trebnje; Marija Mrhar, Grehcova mama, 88, Laze pri Planini; Anton Bernard, 95, Begunje.
Osebne novice:
Rojstvo: Družino Adrijana Levstek in ge. prof. Anči roj. Kočar je razveselil sin prvorojenec, ki bo krščen na ime Adrijan, čestitamo!
Poroka: V farni cerkvi v Hurlin-ghamu sta se 15. marca t. 1. poročila gdč. Adrijana Repič in Oscar Gutiérrez. Za priči sta bila nevestin oče Andrej Repič in ženinova teta. čestitamo!
Nova slovenska monsignora v Argentini: Slovenska duhovnika Alojzij Zupančič’ in Avgust Jambrovič, ki že trideset let delujeta v škofiji San Luis, sta pred kratkim postala monsignora. G. Alojzij Zupančič vodi župnijo San Francisco, g. Avgust Jambrovič pa Justo Daract. K imenovanju iskreno čestitamo !
Nova diplomanta: Na buenosaireški tehnični fakulteti je za inženirja elektrotehnike diplomiral Stanko Vidic iz Loma- Hermosa. Gdč. Lučka Zorko pa je končala študije na Instituto José Hernández v Villa Ballester in postala profesorica telesne vzgoje. Novima diplomantoma čestitamo!
t JOŽE ŽAKELJ
Že v redkem gozdu naših starejših javnih delavcev, ki jih je vzgojila domača ver ska, narodna, p r o-svetna, zadružna in politična šola, se je zopet zgrudil hrast, padel je nenadoma in nepričakovano. Bil je to plemenit in kremenit mož — Jože Žakelj. Ko se je dne 5. marca po Buenos Airesu in okolici razširila novica, da se je Jože Žakelj smrtno ponesrečil pri delu, tega kar verjeti nismo mogli. Saj je bil še prejšnji dan zdrav in čil in je zjutraj ves krepek odšel na delo, kjer pa si je zaradi nesrečnega padca s strehe zlomil tilnik in se je njegova dobra duša kmalu nato préselila v večnost.
Pokojni Žakelj je bil znana osebnost že v domovini in nato tudi med slovenskimi vseljenci v Argentini. Bil je izredno dober mož, vesten pri delu, zavzet ne samo za svojo družino in zasebno delo, ampak ves vnet tudi za javno delo, požrtvovalen, globoko veren, narodno zaveden in tudi pogumen, kar je pokazal kot vaški stražar in domobranec.
Pokojnik je bil rojen 16. aprila 1909 v št. Joštu, kjer je bil med ustanovitelji Slovenske legije ter prve Vaške straže na Slovenskem in skupaj s svojimi brati njen član od njene ustanovitve do razpada Italije, od tedaj dalje pa do konca vojne slovenski domobranec.
Veliko življenjsko izobrazbo je dobil že pri svojih starših. Bil je rojen v številni, 13 članski, verni družini, ki so jo imenovali „pri Krvinetu“, kjer sta mu oče Pavel in mati Frančiška vcepila vse tiste lepe lastnosti, ki so ga krasile od rane mladosti do prezgodnje smrti.
Že kot mlad fant se je pokojnik živahno udejstvoval v katoliških mladinskih organizacijah, pozneje pri Prosvetnem društvu, v Kmečki zvezi, v Slovenski ljudski stranki, v domači zadrugi in dr. Tudi v emigraciji je bil član raznih društev — Zedinjene Slovenije, Katoliške akcije, Slomškovega doma, Društva slovenskih protikomunističnih borcev, Zbora zaupnikov SLS itd. Prijel je za vsako delo, pomagal povsod, kjer je mogel, številni rojaki mu bodo hvaležni, ker jim je redno prinašal slovenske časopise in revije. Ni bilo slovenske prireditve, da se je ne bi udeležil skupaj s svojo delovno ženo gospo Angelco rojeno Malavašič, s katero se je poročil leta 1940.
Doma se je pokojnik bavil s kmetijstvom. Obdeloval je svoje in tudi obširno posestvo svojega brata Jakoba, znanega
vodilnega javnega delavca iz št. Jošta.
V	Argentini pa si je moral poiskati nov poklic stavbnega mizarja, ki ga je vestno vršil do svoje smrti.
Omeniti moramo še to, da sta naš pokojnik in njegov brat Jakob ob koncu vojne ostala doma in se skrivala še z nekaterimi vaščani v prepričanju, da bodo mogli ljudem še največ pomagati, ako bodo blizu doma. Pozneje so opustili skrivanje in odšli v begunska taborišča v Italiji. Od tam je pokoj. Jože odšel v Argentino, brat Jakob pa v Združene države Amerike.
V	družini pokojnika in njegove žene Angelce so bili rojeni trije sinovi: ing. Jože, ki je kot vodilni uradnik podjetja ETA zaposlen v Tucumanu, Janko, ki ima svoje mizarsko podjetje v Ramos Mejia in redovnik Stanko, ki je v redu malih bratov v Zagrebu.
Kako priljubljen je bil pokojni Žakelj, se je videlo ob njegovi smrti. Od vseh strani so prihajali ljudje, da ga pokrope in molijo za pokoj njegove duše.
BUENOS AIRES
ZAČELI SMO POUK
V	SLOVENSKIH ŠOLAH
Že nekaj let je v navadi, da se učitelji in učiteljice zberemo pred začetkom šolskega leta. Ob predavanju in pri raz: govoru skušamo najti pot do cilje, ki smo si ga zastavili: v srcih otrok zbuditi ljubezen do slovenske besede, jih vzgajati v krščanski veri in narodni zavednosti ter jim posredovati čim več znanja iz zgodovine, zemljepisa, slovstva in zlasti slovenskega jezika.	.	.
Na letošnjem sestanku, ki je bu 1. marca, nam je dala gdč. Katica Cukjati napotke za učenje zgodovine: kaj^in km ko naj učimo, da bo naše delo čimbolj uspešno. Za odlično predavanje in pre-koristna navodila smo gdč. Cukjatijevi vsi zelo hvaležni. V razgovoru, ki je sledil predavanju, smo si povedali svoje izkušnje. V enem smo si vsi edini: Tam, kjer dom podpira delo šole, rodi prizadevanje učiteljev bogat uspeh. Če pa starši- ne sodelujejo s šolo, je naše delo zaman.
V	nedeljo 9. marca so se zbrali otroci iz vseh slov. šol skupaj s starši in učiteljstvom na prireditvi ob začetku leta. Monsinjor Orehar je daroval sv. mašo na čast sv. Duhu. Vodilna misel pridige, ki je bila namenjena predvsem staršem, je bila tale: učitelje in starše mora voditi pri njihovem delu ljubezen do otrok. Dom je prvi poklican, da otroke vzgaja in jim posreduje slovensko govorico. šola domačo vzgojo samo nadaljuje in izpopolnjuje.
Po sv. maši smo šli v dvorano in ob prihodu zastav zapeli himno, nakar je spregovoril šolski referent g. France Vi-trih. Nato pa so nas otroci Prešernove šole iz Castelarja z besedo in pesmijo ob skioptičnih slikah popeljali širom Slovenije. Gledali smo lepote slovenske zemlje, naše slavne može, poslušali ubrano petje, ki mu je ob znanih pesmih pritegnila tudi dvorana, ter se veselili lepe izgovorjave nastopajočih. Nekatere deklamacije so bile zares zahtevne, a otroci so ob njih pokazali, kaj se da doseči z resnim delom in pazljivostjo. Najmlajšim pa je bil gotovo najbolj všeč prizorček z zajčkom.
Med prireditvijo so otroci voščili č. g. Matiju Lamovšku, dolgoletnemu katehetu Prešernove šole, za njegovo osemdesetletnico.
še eno presenečenje nas je čakalo: na oder so stopili učenci Cankarjeve šole iz Berazateguija in pod vodstvom g. Jožeta Omahna izvabili iz svojih melodik čudovito ubrane melodije. Kar prekratko ise nam je zdelo, saj bi jih še in še poslušali.
Ob koncu je vsa dvorana skupaj z nastopajočimi zapela himno Slovenija v svetu, nakar je navdušeno ploskanje nagradilo nastopajoče otroke in njihove učitelje.
Pogreb je bil na dčlovni dan, pa se ga je kljub temu udeležilo izredno veliko rojakov. Pogrebno sv. mašo je v cerkvi Marije Pomočnice v Don Boskovem zavodu daroval msgr. Anton Orehar ob
Knjiga in XX. stoletje
Sončne in priljubljene počitnice so hitro odšle v skrinjo osebnih in družinskih spominov. Vsak človek pojmuje to dobo brezdelja poljubno. Za nekatere so počitnice čas telesnega in psihološkega počitka; za druge predstavljajo spremembo rutinskega življenja; za tretje so pa ugodna priložnost za spoznanje novih in zanimivih krajev. Iz leta v leto se pa veča število tistih turistov, ki imajo na razpolago moderna sredstva in pripomočke. Prevozijo ogromne argentinske razdalje, mnogi s osebnim avtom; s seboj peljejo kot nujno spremstvo gramofon, plošče, kasete in nekateri še televizijski aparat. Saj brez teh reči si ne morejo privoščiti srečnih počitnic. Toda ob vsem tem pa niso opazili lepote narave. Leteli so mimo umetniških in zgodovinskih krajev, ker jih ne cenijo. Hitro in hrupno so preživeli počitniške dneve, kateri so se jim predstavili kot brezbarvni in dolgočasni. Niso doživeli v tem času počitka, pristnega veselja in posvežitev razpoloženja.
Med dolgimi ali kratkimi počitnicami, kakor med ostalim letnim časom, pa v naprednem XX. stoletju, leži tildi
knjiga na polici in zaman pričakuje bralcev. V drugačnih okoliščinah, a z isto- problematiko, se pojavi v spominu Finžgarjeva „Življenje in smrt knjige“.
Tiskana beseda je brezdvoma najvažnejši element stalne prenovitve in preuredbe človeške družbe. Knjiga je bi! cenjen kulturni izraz že v časih, ko je bila last samo znanstvenikov ali verskih ustanov. Dobila je vseobsežno vrednost z izumom tiska. Razsvetljenski krogi so jo proglasili kot pot do znanosti in sreče. Razgledani verski in politični krogi so cenili tiskano .besedo kot vzgojno sredstvo in kulturno bogastvo. Zavedajoč se velike prednosti novih časov, so slovenski izobraženci in narodnjaki s posebno vnemo nakazovali važnost ljudske izobrazbe ob knjigi. Nepretrgano skozi desetletja je slovenski človek v branju črpal dobrine naše kulture in se dvignil na raven državljanov najbolj naprednih evropskih pokrajin. Marsikatera knjiga je spremljala emigranta v novi svet. Negotovi in zaskrbljujoči dnevi v taboriščih in konstruktiven začetek v Argentini niso izključili obstoja Slovenskih knjižhič.
Sedaj leta 1980 pa izgleda paradoksno, kako medtem, ko hrepenimo po univerzitetni izobrazbi, ko obstoja neusmiljeno tekmovanje na znanstvenem in umetniškem polju, ko je na razpolago toliko tehničnih pripomočkov, da se leposlovci sprašujejo, če ni morda knjiga že izpolnila zgodovinske funkcije ali pa morda še ima možnosti, da se ponovno uveljavi?
Najpomembnejši pisatelji latinskega sveta so pred leti prišli do zaključka, da se bo tiskana beseda po preživeli krizi odlikovala, ker: a) jasno prikazuje nova odkritja na polju znanosti; b) popelje človekov razum in fantazijo v oseben svet duhovnih doživetij; c) je prepričljivo vzgojno sredstvo; d) bogati besedni zaklad in tako povezuje ljudi s kulturnimi in socialnimi stiki in e) ob branju knjige se srečata — ne glede na ovire časa in kraja — dva stvaritelja: avtor in bravec in med njima se pojavi svet kulturnih vrednot.
Zato na najboljši način uporabimo prosti čas, če v tem pestrem XX. stoletju spet vzamemo v roke knjige, ki nam bodo razkazale kulturno bogastvo in plemenitost človeštva in slovenskega naroda.
K.	C-i.
somaševanju z dr. Mirkom Gogola, g. Janezom Cukjatijem. Ob tej priložnosti je imel msgr. Orehar tudi lep poslovilni govor. Pogrebni sprevod je nato pod vodstvom msgr. Oreharja krenil na pokopališče Villegas, kjer se je po molitvah poslovil od pokojnika g. Miloš Stare, ki se mu je zahvalil za tiho, vztrajno in-požrtvovalno delo, ki ga je desetletja opravljal v slovenski skupnosti v domovini in v emigraciji.
Ob tej priložnosti tudi Svobodna Slovenija izraža globoko sožalje vsem preostalim sorodnikom: gospej Angelci, sinovom ing. Jožetu, Janku in Stanku, bratom duhovniku Vinku in Pavlu, sestram Marjani in Faniki ter vsem ostalim sorodnikom. Dobri Bog naj svojemu zvestemu služabniku podeli večni mir in- pokoj!
Ob obletnici smrti dr. Rudolfa Hanželiča
Dne 19. marca 1979 je v zavodu sester angela varuha v Los Cocos prenehalo biti srce profesorju dr. Rudolfu Hanželiču. Že nekaj časa pred smrtjo je bilo stanje težko bolnega dr. Hanželiča tako, da so zdravniki in ostala bolnikova okolica vsak trenutek pričakovali, da se bo preselil v večnost. Toda sestra Marija, prednica zavoda, pa je kar naprej zatrjevala: Sveti Jožef ga bo potegnil k sebi. In res se je zgodilo, da je dr. Hanželič umrl na praznik sv. Jožefa.
Vsaka smrt je udarec za družino, za pokojnikove prijatelje ter za ožjo in širšo okolico, v kateri je pokojnik delal. Stort dr. Hanželiča je bil udarec za vso slovensko skupnost. Umrl je mož, ki je vse svoje umske sile posvečal vzgoji slovenske mladine. Najprej s pisanjem vzgojnih knjig. O družinski vzgoji je napisal dve knjigi, ki sta prava dragocenost za starše in tudi druge vzgojitelje. Napisati je hotel o tem predmetu še tretjo knjigo in sicer o dobi dozorevanja ali puberteti. V ta namen je zbiral najnovejšo literaturo v raznih jezikih, jo študiral in si delal izpiske, ki naj bi mu pomagali pri sestavi knjige, ki bi nudila slovenskim staršem podrobna navodila za vzgojo mladostnikov v njihovi najbolj nevarni dobi. Velika škoda je, da pokojniku ni bilo dano, da bi jo napisal.
Poleg te knjige pa je imel dr. Hanželič namen napisati še več knjig za slovensko mladino. Eni izmed teh knjig je hotel dati naslov „O mladosti“; v tej je hotel opisati pomen in lepoto mladosti in dati mladini navodila, kako naj živi svoja mlada leta. — Nadaljnja knjiga bi imela duhovno vsebino. Napisana naj bi bila v obliki duhovnih vaj za mladino. Pa je vse to ostalo samo v načrtih. Kdo bo sedaj uresničil te načrte?
V službi vzgoje pa je bil tudi pokojnikov Počitniški dom v Doloresu, v katerem je združeval prijetno s koristnim. Po zamisli pokojnika naj bi bil Počitniški dom visoka vzgojna šola ob veselem bivanju na svežem gorskem zraku. To bivanje so bile nevidne duhovne vaje z dnevno sv. mašo, z mojstrskimi nagovori, ki so bili pravi vzgojni biseri, s predavanji in podobno. Obenem pa je bilo to bivanje tudi neprisiljena slovenska šola ali seminar za slovenščino. V mladinski koloniji je slovenska mladina vsaj nekaj časa sama zase, brez kakega tujega vpliva. Tu sliši in govori slovenski jezik od ranega jutra do poznega večera, prepeva slovenske pesmi, sodeluje pri raznih prireditvah, občuduje lepote Slovenije (ob skioptičnih slikah) itd. Mnogi starši z veseljem in hvaležnostjo ugotavljajo, da so njihovi otroci po bivanju v mladinski koloniji postali kar bolj zavedni Slovenci.
Tudi pri odrastlih Slovencih se pozna vpliv bivanja v Počitniškem domu, ne samo na telesu, ampak tudi na duši. Dnevna sv. maša dviga in bliža človeka (udeležba je seveda popolnoma prostovoljna). Tudi glede jezika je videti napredek, čeprav včasih kdo pozabi, da ni v službi ali na buenosaireški ulici, kjer se govori kasteljansko. Potrebno bo paziti na to, da ostane Počitniški dom tudi v naprej čisti slovenski otok v tujem morju.
In še nekaj je dosegel dr. Hanželič s Počitniškim domom. V njem se vsako leto _ zbere_ veliko število mladine iz raznih krajev. Tu se mladina med seboj spozna, tu se sklepajo prijateljstva, tu se mladini prebudi zavest, da spada skupaj, da je^ slovenska mladina. Morda ■ nudi samo še Srednješolski tečaj to veliko in pomembno korist, da se mladina iz raznih okrajev med seboj spozna in spoprijatelji.
Dvajset let je delal dr. Hanželič za svoj Počitniški dom, ki'pa ni bil namenjen za njegov lasten počitek, ampak za počitek in vzgojo Slovencev. Z neprestanim delom, z velikimi osebnimi žrtvami je zbral lepo premoženje, ki ga ie 7 celoti daroval slovenski skupnosti. Kdo izmed Slovencev mu je v tem enak?
Letos ni bilo dr. Hanželiča v Počitniškem domu, ni bilo njegove besede ne v cerkvi ne izven nje. Toda vsi so čutili, da biva v domu njegov duh in vsi so
M?sudllb da bi živeli tako kot je vedno on učil.	„ J
...__ SmR
Darovali so
V tiskovni sklad Svobodne Slovenije so darovali: ga. dra. Jelkič Tatjana, Capital Federal 8.000 pesov; N, N., Capital Federal, 27.000 pesos; Jože Miklič, San Justo 9.000 pesov; Franc Klemenc, El Palomar 7.000 pesov; Ighacij Grohar, El Palomar 50.000 pesov; Kočar Lojze, Ramos Mejia ob rojstvu vnučka Adrijana 50.000 pesov; Tomo Špur, Chile 10 dolarjev; F. J. ZDA, 10 dolarjev; V. K., Canadá 5 dolarjev; J. G. Austria, 91 dolarjev.
Vsem darovalcem iskrena hvala.
Uprava Svobodne Slovenije
„Slovenec sem — Slovenci čem ostati.“ je geslo
25. Slovenskega dneva,
ki ga bomo vsi rojaki obhajali 13. aprila v Slovenski vasi v karnisa
S svojo udeležbo gradimo Slovenijo v svetu.
Vabi “Zedinjena Slovenija”
PO ŠPORTNEM SVETU
SARAJEVSKA BOSNA je v Madridu igrala 21. februarja odločilno tekmo za košarkarski finale evropskih državnih prvakov in tekmo izgubila s 95:93.
V	LENINGRADU je 24. februarja sovjetski plavalec Salnikov izboljšal svetovni rekord na 400 m prosto za 20 stotink sekunde. Progo je preplaval v času 3:51,40.
času 3:51,40.
LJUBLJANSKA ISKRA-OLIMPIJA se letos kaj slabo drži v prvi košarkarski ligi. V 14. kolu jo Je 25. februarja v gosteh premagala Šibenka s 87:81, tako da je Olimpija padla skoraj na konec lestvice in se bo morala pošteno potruditi, če se bo hotela obdržati v prvi ligi. Olimpija je zbrala v 14 kolih dvanajst točk, kot Partizan iz Beograda, Šibenik in Rabotnički iz Skopja. Za njo sta bila le Beko iz Beograda in Borac iz Banjaluke z 10 točkami. Vodila je z 22 točkami iz Sarajeva, Jugoplastika iz Splita je bila na drugem mestu z 18 točkami.
V	drugi košarkarski ligi je bil ljubljanski Slovan na tretjem mestu z 22 točkami v petnajstih kolih, pred njim je bil na prvem mestu reški Kvamer s 26 točkami in celjska Libela z 22 točkami; mariborski klub Tima je Jbil na osmem mestu z 10 točkami, Ježica na 11. mestu z 8 točkami..
V	POZIVNEM TURNIRJU druge članske skupine namiznoteniških igralcev v Mariboru je 17. februarja zmagal član'ljubljanske Olimpije Savnik, ki je izgubil le proti drugouvrščenemu Riz-vaniču, v petih setih. Savnik je vodil že 2:0, v tretjem setu pa tudi 18:8, kasneje ni več šlo. Od ostalih slovenskih zastopnikov se je Urh uvrstil na peto mesto, Horvat na sedmo in Frank na osmo. V skupini A je v Beogradu zmagal Ka-linič; Sobočan Štefan Kovač pa je bil deveti. Je pa izredno napredoval, saj je premagal med drugim Stipančiča, s Ka-rakaševičem, ki je bil drugi, pa je izgubi' v petih setih.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Vpisovanje v tečaj slovenščine za kasteljansko govoreče otroke od 4. do 12. leta bo v soboto 29. marca ob 10.30 v Slovenski hiši. Redni pouk pa se bo začel prav tam ob isti uri v soboto 12. aprila 1980.
Seja Medorganizacijskega sveta bo
v petek, 21. marca ob 20. uri v Slovenski hiši.
šolska seja odseka ZS bo v ponedeljek, 24. marca ob 20. uri' v Slovenski hiši. Posebej povabljene vse učne moči, ki poučujete 1. razred. Razgovor bo o šolskem programu za 1. razred.
: LOMAS DE ZAMORA
Av. Hipólito Yrigoyen 8820 E T. E. 243-0270/1433
a
OBVESTILA
SOBOTA, 22. marca:
V	Slovenski hiši redni pouk srednješolskega tečaja ob 15. uri.
NEDELJA, 23. marca:
Občni zbor Društva Zedinjena Slovenija v Slovenski hiši.
V	Slomškovem domu velika tombola. Letni občni zbor društva Slovenska
vas ob 16. uri.
SOBOTA, 29. marca:
V	Slovenski hiši redni pouk srednješolskega tečaja ob 15. uri.
NEDELJA, 30. marca:
V	Slomškovem domu ob 19. uri prosvetni večer z diapozitivi o zanimivostih svete dežele.
V	slov. zavetišču dr. Gr. Rožmana v San Justo ob 11,30 sv. maša za vse žive in pokojne člane in darovalce, nato kosilo.
VELIKONOČNA NEDELJA, 6. aprila:
V	Slovenskem domu v San Martinu
velikonočni zajtrk.
SREDA, 9. aprila:
Sestanek Zveze slov. mater in že-
nal ob 17 v Slovenski hiši. Na sporedu zanimivo predavanje msgr. Antona O-reharja pod naslovom: čast in odgovornost v Cerkvi.
NEDELJA, 13. aprila:
XXV. Slovenski dan v Slovenski vasi.
Mednarodni teden
LETALSKE NESREČE so vedno na dnevnem redu. Sedaj je na Poljskem strmoglavil Ilyushin-62 sovjetske fabri-kacije. V nesreči je bilo 87 mrtvih, med njimi 24 članov severnoameriške boksarske amaterske ekipe. V Turčiji pa je padlo ameriško vojaško letalo C-130 in je bilo mrtvih vseh osemnajst članov posadke.
AVSTRIJSKI KANCLER Bruno Kreisky je uradno objavil, da Avstrija priznava Organizacijo za Palestinsko o-
svoboditev. Avstrija je tudi palestinskega predstavnika na Dunaju uradno sprejela in mu dala status tujega poslanika. S tem je postala prva zahodna država, ki je dala Palestincem status državne organizacije. Izraelski poslanik na Dunaju je seveda „najbolj ostro“ protestiral proti temu koraku.
V RODEZIJI je novi ministrski predsednik marksist Mugabe preuredil vladno strukturo tako, da je obdržal vso oblast v svojih rokah. Njegov družabnik v levičarski koaliciji, Joshua Nkomo, je bil sicer imenovan za notranjega ministra, a je po preureditvi ostal praktično brez oblasti in le z ministrskim dostojanstvom.
Prosimo, ne odlašajte s poravnavo naročnine!
V slov. zavetišču dr. Greg. Rožmana
bo na cvetno nedeljo, 30. marca ob 11.30 sv. maša za vse žive in rajne člane ter darovalce — nato kosilo.
Prof. dr. JUAN JESUS BLASNIK
specialist za ortopedijo in 'travmatologijo
Š Marcelo T. de Alvear 1241, pritličje Capital Federal Tel. 393-3536
l
i' Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17. do 20. Zahtevati določitev S ure na privatni telefon 666-4366.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público
Cangallo 1642 Buenos Aires Pritličje, pisarna 2
Tel. 35-8827
DRUŠTVO SLOVENSKA VAS
VABI
na 25. SLOVENSKI DAN
KI BO V NEDELJO 13. APRILA
v Slovenski vasi
. - _
Vstopnice za kosilo po 12.000 pesov v predprodaji v Slovenski hiši in pri odbornikih vseh slovenskih domov do vključno nedelje 6. aprila.
Avtomobili in motorni čolni — velika izbira domačih in tuj ib. znamk. - Jahte, jadrnice in trailerji.
EZEIZA
Ruta 205
(nasproti postaje Ezeiza)
AUTONAUTICA
Kredit n& 12 mesecev, Larez obresti. Smo zastopniki — JOHNSON IN TARRAB.

Mirko Kunčič
(8)
KRIVULJE ŽIVLJENJA
(Odlomek iz še neobjavljenega lastnega življenjepisa: „Krivulje življenja“.)
Konec poglavja „Pampa“
Na novem veleposestvu smo res dobivali skromno hrano, toda treba je bilo trdo delati od sočnega vzhoda do sončnega zahoda. Žena je ves dan morala delati v dvorcu in se ni mogla posvečati otrokom; bili so pripuščeni samim sebi.
Naše bivališče je bilo opuščen kokošnjak. Napravili so novega, modernega drugod. Moje prvo jutranje opravilo ob sončnem vzhodu je bilo iskanje jajc po velikanskem travniku, poraščenem z gostim grmičevjem. Kokoši niso hotele nesti v pripravljena gnezda, ampak so odlagala svoja jaca na skritih krajih, kjer so hotele valiti. Nabral sem vsak dan skorajda polno košarico jajc in jih pošteno oddal mlademu gospodarju. Še na misel mi ni prišlo, da bi kako jajce zatajil in otrokom nudil priboljšek k enolični in skopi hrani.
Moral sem vzeti v roko metlo in pomesti ves ogromen prostor okoli dvorca, kjer je bilo smeti in prahu za dobršno ped. Tega dvorišča že več let ni
pometel nihče. Dobil sem pekoče žulje na dlaneh, šele ob sončnem zatonu sem se smel vrniti k otrokom v kokošnjak.
Takoj naslednji dan po našem prihodu je stari gospodar veleposestva zajezdil konja. „Le kam bo odjezdil?“ sem ugibal. Pa se mi je takoj odkrila kruta resnica. Zajezdil je k meni in mi pomignil z roko. Pohlevno sem šel za njim. Pokazal mi je velikanski kup stare pločevine in zarjavelega železja ter mi ukazal, da moram vse to zvleči na drugi konec veleposestva. Začel sem vleči, on pa mi je ves čas sledil na konju in me priganjal kot valpet svojega tlačana. Krvavi žulji so se mi naredili na dlaneh, na tistih dlaneh, ki so bile nekoč vajene samo peresnika...
To se je ponavljalo dan za dnem. Zmerom mi je starec s kruto namršče-nimi obrvi in skorajda hudobnimi očmi sledil na konju in mi dajal povelja. Njegova mračna duša je poznala samo dva svetova: svet revnih in svet bogatih. Srednje poti ni poznal in ni priznal.
Nekega dne sem ves osupel gledal,
kako je mladi gospodar š kolom tolkel staro kravo in ves pobesnel kričal:
„Santa Maria! Santa Maria!‘‘
Kravi so vzdeli ime Santa Maria...
Takrat se je moje zaupanje v „dobro katoliško družino“ zamajalo v temeljih ___
Najmlajšemu, ki še ni bil samohodec, se je stožilo po materi, ki je delala v dvorcu, oddaljenem kakih sto metrov. Splazil se je po vseh štirih iz kokošnjaka in začel lezti po blatu materi nasproti.
„Mama! Marna!1' je klical in jokal.
Rad bi mu pomagal, pa si nisem upal, ker je ataree na konju strogo bolščal vame.
Tedaj je iz dvorca privihrala mlada gospodinja, pograbila otroka kot scene in ga ogorčeno nesla nazaj v kokošnjak. Mali je ves prestrašen še huje zajokal.
Spreletel me je takšen gnev, da bi zarjul, pa sem samo onemoglo stisnil pesti.
Edino okno v našem hviališču je držalo navzven v prostor, kjer je bilo nakopičeno vse polno razne ropotije in kamor človeška noga nikoli ni stopila.
Nekega dne je krotka kokoška začela nositi na zunanje obzidje našega okna slamice.
„Gnezdo dela,“ sem šepnil otrokom in
jih opomnil: „Ne razgrajajte, da je ne boste prepodili.1'
Ko je bilo gnezdo narejeno, je dobra kokoška znesla prvo jajce. To je bil vesel dogodek za nas!
„To kokoško nam je menda sam Sveti Miklavž poslal,11 sem se pošalil in skorajda ganjen pristavil: „Jajca, ki jih bo znesla, ne bom izročil gospodarju; naša so.1'
In pridna kokoška nam je ostala zvesta. Vsak dan je znesla jajce, ki je bilo za najmlajšega prava slaščica.
Ko mi je nekoč mladi gospodar pokazal stroje, s katerimi bi poleg drugega hlapčevskega dela oral, sejal in žel, se mi je bridko razodelo, da tega ne bom zmogel.
„Rajši kidam gnoj, kakor da bi gledal tega osornega starca na konju, ki prezira reveže iz dna duše.“
(Pisal sem msgr. Hladniku, naj pri prejšnjem gospodarju posreduje, da nas sprejme nazaj. In res nas je prejšnji gospodar sprejel dobrohotno nazaj, ne da bi nam kaj očital.
V hlevu sem našel samo razdejanje. Gnoja je bilo na kupe, krme nič, mladičev tudi nobenih; vse so sproti požrle podgane...
Potožil sem gospodarju, on pa mi je svetoval:
„Pod podom je kake pol metra vi-
ESLOVENIA LIBRE
editor y director: Miloš Stare Redacción y Administración:
Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. E. 69-9503
Uredniški odbor:
Miloš Stare, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 24.576	
Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1980:
za Argentino $ 73.000.—, pri pošiljanju po pošti $ 78.000.—, ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 40 USA dol., obmejne države Argentine 35 USA dol., Avstralija 60 USA dol., Evropa 43 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 35 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E. 33-7213.
♦ * *
TT*
KREDITNA ZADRUGA
“SLOGA" z o. z.
BME. MITRE 97 RAMOS M E J IA T. E. 658 - 6574
URADNE URE: PONEDELJEK, SREDA IN PETEK OD 15. DO 19. URE.
Že je prodanih v predprodaji
tablic za tradicionalno tombolo v SLOMŠKOVEM DOMU. Izkoristite edinstveno priložnost, saj morete samo za)
2000
zadeti enega izmed lepih dobitkov! Glavni dobitek je po izbiri:
ali TV V BARVAH
ali ZMRZOVALNA SKRINJA
ali STEREOFONSKI APARAT
Pričetek prireditve ob 15. uri
23. MARCA
na veselo svidenje na vrtu SLOMŠKOVEGA DOMA!
soka odprtina. Vanj drži majhno zamreženo okence. Spustite skozi to odprtino mačka, da bo lovil podgane.11
Nerad sem. ga ubogal in spustil mačka v podstrešje, kamor nikdar ni posijal sončni žarek. Večna tema je vladala v njej. Maček je milo mijavkal, pa mu nisem mogel ne smel pomagati. Dvakrat na dan sem mu prinesel skodelico mleka in polente.
Kakšen je bil ubogi muc čez nekaj mesecev! Dlaka mu je počasi vsa odpadla in bil je podoben živemu okostnjaku. Toda — ukaz je ukaz!
Pa se je moje življenje po skoraj treh letih v pampi kar na lepem in nepričakovano preokrenilo. Pismonoša mi je s kolesom prinesel brzojavko naj nastopim sebi primerno službo v Buenos Airesu. Kakor da bi mi ga golobček v zlatem kljunčku prinesel, sem božal papir — -—• —
Pampa! Nisem ti napisal slavospeva, pa vendar se mi včasih stoži po tvoji otožni lepoti, tihoti in miru. Kakor da bi Na vseh mrtvih dan hodil med grobovi, kjer rajni spe neyzdram-no spanje, nad njimi pa blaženo plapolajo v sveti tišini lučke, mi je včasih bilo, ko sem hodil mimo molčečih debel dreves.
Pampa, bodi takšna ali takšna — pozdravljena! in Bog te blagoslovi!