o veselim jutra zoru Bil sira že na hišnim dvoru,
Kar en tičik perskaklja; O, ni mogel perleteti, Se mu mora milo zdeti, —
Zderta je periitica.
Matica za njim peršviga, Posvari ga, mu po miga,
Kam de revčik naj hiti, Kak se spehja, kak skakuje, Zdraven milo požaluje.
De obeh perutic ni.
Kupe zernja zdej zagleda, Jih obskakje, jih obseda,
Neprehvaljen so mu raj 5 Matica pa mu zapoje : Varuj, varuj, dete moje!
De kdo ne zasači naj.
Meni se pa tičik smili, Mislim, kak de v hudi sili
Malo zernja le dobi. »Bodi moj, te bom napajal, »Pital dobro, ne nagajal,
»Dal ti dosti vsih reči.«
Kar se mati je oglasila: »Sinek, kaj sim te svarila,
O brezskerbna ti   mladost!« Tičik zdaj vso moč si vzame, In se vzdigne ter objame
U zavetji ga prostost.
Zdej zažvergolita sladke, Glasne pesmi mile in gladke,
De razlega se nebo. — Mislim, de sta hvalo pela, Ko jih sužnost ni objela; —
Siižen biti je strašno ! Kamnogorski.
Prostost.
List 36