135
En dan v Karlovcu.
O Hervatih se dan današnji mnogo govori. Eni jih hvalijo, drugi jih grajajo. Bližnji sosed njihov biti, pa jih nikdar ne obiskati, ne bi prav bilo. Tako sem si jez mislil in te svoje misli nekim prijallom svojim razodel. Tudi oni so bili enakih misel, zato smo se berzo zastopili in kakor hitro nam je čas pripustil se na pot vzdignili.
Kmali smo bili preko Kolpe na hervatski zemlji. Moj prijatel nas je povabil k svoji kumi S., ker smo bili vsi prav gostoljubno sprejeti, lepo postreženi. Hvala Bogu! — je rekel naš kučegazda, bil je Kranjec po rodu — mi na Hervaškem smo dobili skoraj vse nekdanje stare naše pravice nazaj, in če je Božja volja, bo kmali vse bolje pri nas. Naš kotar (Bezirk) Bosiljevački je stal vlado prešla leta po 16.000 — 18.000 gold., zdaj po novem ustavu bo koštal samo kake 3 —4000 gold. Ker se bodo deržavni stroški toliko zmanjšali, se bodo tudi davki počasi znižali, in mi bomo še srečne čase doživeli, kakor se kaže. Kako pa pri vas na Kranjskem? Pri vas je še vse pri starem? Bog zna, je rekel, ali se bo tudi pri vas na Kranjskem kadaj kaj na boljše obernilo. Pri nas se piše iz kancelij že vse v našem jeziku, zakaj se ne bi to zgodilo tudi pri vas? H čemu toliki razloček med vami in nami; saj smo vsi enega cesarja, vsi enega Boga! — Nato sem mu jaz rekel, da se nadjamo tudi mi takih prenaredb, ktere so Horvatom že podeljene, ker presv. cesar je zaterdil, da je resnična želja njegova vso Avstrijo tako poravnati in preustrojiti, da bomo imeli vsi enake pravice, vsi enake dolžnosti. Zakaj bi mi imeli še dalje po 20—30 uradnikov, za to, kar bi lahko 5 ali 10 uradnikov opravilo, kakor pred letom 1848. — Se malo smo se pogovorili, zapeli „otok bleski44 in se serčno poslovili od prijaznega  kučegazda.
Ker nismo mojega dobrega prijatia g. L......a doma
našli, smo se kar naprej odpeljali po gladki Luizini cesti proti Karlovcu, kamor smo zvečer dospeli. Drugo jutro sta nas zarano obiskala dva znanca, gosp. T. Karlovčan, in
136
g. L. iz bližnje okolice. Karlovčan je bil iskren rodoljub, ki nas je jako prijazno pozdravil: „Dobro došli, bratje Slovenci, Bog vas sprimi na hervatskoj zemlji." On nas je potle okoli po Karlovcu vodil in nam blagovoljno razkazal imenitnost malega pa prav prijetnega grada (mesta). „Kako se pri vas na Kranjskem kaj obnašate?" je prasal. Pri nas se je narodna zavest tako silno izbudila, kakor še nikdar poprej. Ni še dve leti od tega, je djal, ko je bilo pri nas še vse nemško bolj kot v Frankobrodu, sedaj pak, hvala Bogu, smemo biti to za kar nas je Bog stvaril — Hervati-Slovani. Ni ga v celem Karlovcu, ne v Zagrebu, ne menda po celi Hervaški deželi več človeka, ki bi si še upal nam naše pravice kratiti. Vsi smo ene misli in ene volje z združeno močjo čversto napredovati na edino pravem potu, na narodni podlagi. Prizadevali si borno, da bomo druge že izobražene narode dohiteli, za kterimi smo jako zaostali, in, ako Bog da in sreča junaška, bomo svoj namen dosegli. Vsa naša gospoda mala in velika je uz narod pristala, je pod narodno zastavo stopila. Uradnikom našim je bilo dano tri mesce odloga za učenje hervaščine, in to je izdalo. Možje, ki niso poprej znali druzega kot „deutsch, deutsch", znajo sedaj že lepo hervatski pisati in govoriti. Kaj ni to prav? saj jih mi plačujemo, zakaj ne bi toraj naši bili?"
Tako je govoiil moj pobratimo karlovački. Da so njegove besede resnične bile, sem se kmali prepričal. Vsaki gospod, ki nas je srečal, nas je lepo po domače pozdravil z „dobro jutro". Poslušal sem tudi nalašč gospodo obojega spola, v kterem jeziku da se med sabo pomenja. pa iz njenih ust ni bilo druzega čuti, kakor milozvučni hervatski jezik. V kterokoli štacuno ali hišo smo stopili, povsod nas so lepo po domače nagovorili. Serce mi je veselja igralo; al hitro se me je žalost lotila, ko sem se spomnil domovine svoje. Kdaj nek se bomo mi kot Slovenci izobrazili in omikali, ako nam naša gospoda in našo glavne mesta med Nemce desertirajo in nas sirote same puščajo. Pa vernimo se nazaj v Karlovec! Potem ko smo vse po mestu in okoli mesta pregledali, smo šli tudi č. o. o. frančiškane pohoditi (obiskati). Oj, to vam so sami verli možje, vsi uneti za čast božjo in blagor svoje domovine. Razkazal! so nam prijazno ves samostan, pogledali smo tudi spodnjo gimnazijo, na kteri se letos skoraj vsi predmeti že v hervaškem jeziku razlagajo. Posebno smo se začudili, ko so nam pokazali tri krasne verpce od šolskih zastav vse s hervaškimi napisi, ktere so darovale plemenite gospe hervaški gimnazijalni in normalni mo/.ki in ženski mladeži. Te verpce so bogato pozlačene ; vsaka njih velja čez 300 go!d. — Ko smo vse to ogledali, smo se še na visoki tilrn frančiškanski popeli. Naš trud ni bil zastonj. Res krasen pogled sem vi i val pred nekoliko leti v Benetkah s sv. Marka turna; al tudi pogled iz visokega frančiškanskega turna v Karlovcu je tako lep, da se ne bi človek tega nadjal. Na eni strani kipi v oblake dalmatinski Ve-lebit in nebotični K Irk, na drugi strani se vidijo v daljavi kranjski Gorjanci, na tretjo stran pa se očem odpre neizmerna ravnina, ki se vleče proti Sisku vse naprej do Belega grada in do černega morja. Ne najmanjšega hribca ni moč zapaziti, kolikor daleč oko nese. — Brhka žalost pa me je presunila, ko sem svoje oči obernil proti jugu na turško zemljo. Iz Karlovca je namreč blizo do Turškega; pet ur hoda, pa se pride do tiste nesrečne dežele, v kteri stokajo kristjani, naši bratje, pod težkim jarmom že preko 500 let. Oj, kako strašno je bilo takrat, kadar so kervoloki Turki tudi po naši kranjski deželi paliii, ropali in ljudi klali: več kot 150 let je ogerska dežela pod njihovim nepodnosnim jarmom zdihovala; dvakrat se je že naš Dunaj pred grozo-vitnim Turčinom tresel. Zdaj se nam, hvala Bogu, ni Turka več bati; rztirali smo ga popolnoma U Avstrije; al ubogi kristjani na Turškem stokajo še dandanašnji v turški stiž-nosti,   nihče  jih ne pomiluje,   nihče se jih ne usmili.    Da!
uemškutarska „Pressea in „Ost-Deutsche-Post" jih še ogovarja in psuje, kervoloke Turke pa zagovarja! Privošil bi jaz vrednikom teh dunajskih časopisov, da bi sami nekoliko let poskusili žalostno življenje uboge raje na Turškem; potle bi kmali drugači govorili. Prepričan sem, ako bi pod sultanovo komando živelo 8 milijonov Nemcov namesto 8 milijonov Slovanov, ne bi bilo vet sleda in tira od Turčina v Evropi. Cela Nemčija bi se vziignila, če bi treba bilo in svoje sorodnike rešila turške suhosti. Slovani pa so ter-peli in menda bodo še dalje terpeM. — Vse take misli so me obhajale, ko sem se oziral na ktrvavo Turčijo in gledal bosanske in hercegovinske gore.
Popoldan sem naletel ua nekega Kranjca, v kterem sem kmalo spoznal svojega starega znanca. Pa kako sem se začudil, ko mi začne on čez Hervate strašno tožiti, kako da so neusmiljeno vse ptujce ob službo pripravili in še Kranjcom ne prizanesli, ki so vendar slovenske kervf, kakor oni. Oj! koliko — je rekel — sem moral jaz že od njih prestati samo zavoljo tega, ker nisem Hervat in zdaj sem še službo zgubil. — To se je meni skoraj neverjetno zdelo od Her-vatov, da bi oni nas Slovence tako prezirati mogli. Ko nas je toraj naš karlovški ciceron na večerjo k sebi povabil, je bilo moje pervo vprašanje zavoljo tega. „Oj be-dalija — pravi on — slobodno bi nam Hervatom s krampom na čeli puščali, ako bi prezirali vas Slovence. Mi ljubimo ljudstvo slovensko kakor svoje, mi vam vse dobro privoščimo ravno tako kot sebi. Al vaše nemškutarje, kterih je bilo mnogo med nami, bolj sovražimo kot prave Nemce, ker oni so saj Nemci, vaši nemškutarji pa niso krop ne voda; zato jim smo rekli: hajd z Bogom! Pravih Slovencov pa ne damo od sebe po nobeni ceni. Imamo v Zagrebu ia drugod po Hervaškem še dosti Kranjcov, ktere imajo Horvati ravno tako radi ali pa še raje ko rojene Hervate. Al za službe gre nam vsem terda, Kranjcom kot Hervatom, ker uradnikov je pri nas že tretji del manj kot jih je pred enim letom bilo". — S tem odgovorom sem bil zadovoljen; mislim, da je popolnoma resničen. Ko smo odvečerjali, je prišlo petje na versto. Mi smo popevali naše slovenske. Med njimi so bile ene tako smešne, da je htelo vse popokati od smeha. Hervatje pa so popevali lepe herviške pesmice. Včasi smo pa tudi obernili in pokazali, da znamo tudi mi hervaške. Na to nam so oni odgovorili s slovenskimi, ktere jim  tudi niso neznane.
Drugo jutro srno se od prijaznega Karlovca poslovili. Vedno nam bo v radostnem spominu ostal. Samo to moram še dostaviti, da kdor misli Karlovec obiskati, naj ne pozabi si mošnjico dobro napolniti , zakaj na visoke račune se menda Hervatje še bolj zastopijo ko Kranjci.
3aropeKH.