v j n ^ K č (q;ORlCS/- VLA DO KLEMENČIČ: Ilu strira l M. G aspari PRLEŠKA GOSTIJA Nikjer na Slovenskem ne zavzemajo ženitovanjski običaji takega obsega kakor v Prlekiji. Ohranili so se skoro do danes. Prlek, prebivalce vzhodnega dela Sloven­ skih goric in Murskega polja, se rad drži narodnih običajev, ki izvirajo iz sivih dav­ nin, celo iz poganskih časov. Že po naravi veseljak, nc zamudi nobene prilike, da se razveseli, bodisi pri krstu, poroki ali sed­ mini. Že mnogi pesniki, domači in tuji so opevali deželo prleško, njene vinograde, njene klopotce, njene hišice in ljudi, njeno trpljenje in veselje. Tudi trpljenje in siro­ maštvo je tu doma, pa Prlek vse take reči rad odrine s šalo in dobrovoljnim nasme­ hom, češ: »Tako je pač na svetu — pa si rajši gučimo kaj drugega«. Razne šege in navade teh krajev nam precej natanko opisuje rajni župnik veliko- nedeljski Peter Skuhala v »Povestih in po­ pevkah«. Pisane so v narečju. V naslednjem podajam nekatere ženitovanjske običaje v književnem jeziku. Pozavščina, fanta, ki vabita na gostijo (ženitovanje), prideta v vas. S seboj imata boben, trompeto, zvonček in pištolo. Sredi vasi začneta skakati, plesati, bobnati, trom- petati in zvončkljati. Ko prideta do hiše, kjer nameravata pozavati, t. j. vabiti na gostijo, ustrelita iz pištol. Pred durmi se jima šele razveže jezik. Eden začne tako: »Naš mladi ženin in nevesta sta naju po­ slala k vam. Že od ranega jutra hodiva, pa še nisva jedla ne pila. Hodila sva po zeleni trati, do kolena po blati, zdaj sva prišla tja, kamor sva se namenila. Kaj pa vi rečete oče, sva prišla prav?« »Bog zna, kam sta bila namenjena?« »Tja bi rada prišla, kjer zarana sonce dol gre, zvečer pa gor.« »Potem pa že nista prav prišla, pri nas sonce ne hodi ne gor ne dol«. »To pa se lahko prepričava, samo od­ prite nama duri. Aha, prav sva prišla, prav, Drašek. Poglej, da ima izba štiri kote, v pe­ tem pa je peč — tako so nama doma pra­ vili.« Zdaj šele začneta pozavščina razkla­ dati svojo učenost: »Naš mladi ženin in nevesta sta naju poslala, da bi vas pozvala na gostijo. Gostijo bomo služili (imeli) tisti četrtek po petku, tja do petka bomo jedli in pili. 2e štirinajst dni vino v pivnico kota­ lijo. Ampak en polovnjak se jim je pone­ srečil. Po stopnicah jim je ušel, pa se vam je cel razletel. Gor po stropu je vino teklo, toliko pa ga je le še ostalo, da smo napolnili pet polžjih lupin. Le jesti, jesti bomo imeli! Ženske že štirinajst dni eno sinico skubijo. Poln list- jak jc že perja. Pa kakšnega prašiča smo zaklali! Po vsem hlevu ga je dekla iskala, slednjo betvo slamice je s šibnato metlo prevrgla, dokler ga ni, zasukanega v paj­ čevini, v nekem kotu zagledala. Slanina je bila tako težka, da se nam je vože (vrv) utrgalo, ko smo jo po vitlju na hišo vlekli. Padla je dol, pa je predrla troje dilnic, dokler ni na pajčevini obvisela.« Tako in podobno vabita pozavščina na gostijo. Hišni oča jima ponudi jesti in piti, nato se na smešen način poslovita ter gre­ sta drugih pozavat. Povsod uganjata šale in burke. Štirinajst dni vabita pozavščina na go­ stijo. Ko vsi povabljenci zagotovo vedo, da se poroka ne bo razvrgla, prinesejo že­ ninu in nevesti svoje darove: ta purana, oni kokote z golimi šinjaki (vratovi), tretji Drugi dan zarana zasvirajo igrci, zna­ menje, da je ženin blizu. Pri nevestinem domu je vse zaklenjeno, žive duše ni vi­ deti, samo »čevljar« sedi na pragu, široke hlače ima oblečene, telovnik, pa staro »čo- ho« (obleko, tkano iz ovčje volne), na glavi ima star širok klobuk, čevlje ima pre­ vezane z motvozom. Pri sebi ima smolo, kos ilovice, šilo, nož, kladivo in vse, kar čev­ ljarji rabijo. Na kolenih ima star čevelj, v levi roki konec drete, z braninim zobom zabada v čevelj. race, goske, kokoši. Nekateri prinesejo svinjskega mesa iz tunke (zaseke), zabele, moke, vrhnja (smetane), sira itd. Tri dni pred zdavanjem (poroko) pride kaka imenitna kuharica in pričnejo se pri­ prave za pojedino, ki traja tri dni ali še več. Tisti večer pred poroko pridejo igrci (godci) pred ženinov dom in mu zaigrajo podoknico. 2enin je ta večer zelo zamišljen, saj jemlje slovo od fantovstva. Tudi pri ne­ vesti je tisti večer dosti skrbi. Opletalka kodra nevesti in svatovcam lase. Če se začne nevesta držati na jok, so hitro vsi pri njej, da jo tolažijo. »Dobro jutro, Šimen!« ga pozdravi že­ ninov starešina, »imate kaj dosti dela?« »Kaj vas briga moje delo!« »No, no, Šimen, ne bodite tako hitro v ognju! Delo imam za vas, silno delo.« »Kaj je meni za vaše delo, še svojega ne morem dokončati.« »Pa vam bomo dobro plačali. Ne bomo gledali na enega ali dva tolarja.« »Torej kakšno delo vas tako peče?« »2enina vozimo, pa se mu je pojdoč (medpotoma) čevelj razpočil, tak pa vendar ne more pred svojo nevesto.« »To je slabo znamenje, ne kaže na sre­ čo. Če je že tako, pa ga sezujte.« »Zunaj ga ne bomo sezuvali, se nam še prehladi, hodimo v hišo!« »V hišo pa že ne!« »Zakaj pa ne?« »V hiši moja žena muhe lovi. Če od­ premo, ji katera uide.« »Kje pa so vaši ljudje? Saj nikogar ni, kakor da bi vse pomrlo.« »Vsi so odšli boba plet, do mraka ne bo nobenega domov«. »Vi pa imate rani bob«. »To pa že, to! Vi pa menda letošnjega niti želi niste, kali?« »Ali ste ga vi že?« »Kdaj že!« »Znate kaj katekizma?« »Več že kakor vi!« »Pa nam povejte, kaj je katekizem?« »Katekizem je tista knjiga, ki jo deca v šolo nosijo, odrasle pa naj bo sram, da ne vedo, kaj je v njej!« »Dobro. Koliko je pa Bogov?« »Tu in tam, pa povsod eden.« »Kdaj je pa Bog majhen bil?« »Ko je robačo (srajco) nosil.« »Zakaj je Bog majhen bil?« »Ker je hotel kot človek na svet priti, človek pa pride majhen na svet.« »Ho, že lani!« »Prismoda, budalo!« »Kaj, jaz prismoda in budalo? Da bi v as. . .« in čevljar vrže čevelj med ljudi ter odbeži. Starešina stopi pred dveri pa reče: »Krščanski ljudje, odprite nam. Mi smo pri­ šli od daleč pa smo že lačni in žejni.« Nato se začuje od znotraj glas: »Kdo pa tako rogovili okoli naše poštene hiše?« »Mi smo tisti, ki imamo takšno stvar, ki je vaši nevesti par. Le odprite nam, pa boste videli!« »Le počasi! Odkod ste?« »Iz Polžje vasi, kjer se sam med cedi.« »Kam ste namenjeni?« »K vam smo se zagnali.« »Pa ste krščeni?« »Kdo je zmeril, kako daleč je od nebes do pekla?« »Lucifer, ko je iz nebes v pekel letel.« »Kaj peče brez ognja?« »Vaša kosmata vest, ki nas noter ne pustite.« »No, znate pa res nekaj, ali povejte nam, kaj bi prav za prav radi?« »Tisto stvar, ki je našemu ženinu p*r.« »Takšne stvari mi nimamo!« »Lažete!« Še dolgo traja besedni dvoboj, Nazad­ nje jih le pustijo v hišo, pa tudi tukaj je še mnogo opravka, preden najdejo pravo nevesto. Nato zajtrkujejo. Po zajtrku dobe gostje od svatevc šopke. Ko so vozovi pri­ pravljeni, posedejo gostje nanje in se od­ peljejo k fari. Vozovi in konji so okrašeni z zelenjem, cvetjem in pisanimi trakovi. Okrog cerkve pričakuje svate množica ljud­ stva. Mladi svet, posebno dekleta, prereše­ tajo goste vsakega posebej, najbolj pa že­ nina in nevesto. Vsak ima kako napako: ta je pregizdavo oblečena, ona presiromašno, ta je prekuštrava (preveč nakodrana), oni ne pristoja venec itd. Igrci stopijo z voza in zaigrajo. Svati gredo v cerkev Cerkovnik pozvoni, maša se prične. Pred poroko gredo svati okoli oltarja in darujejo. Po poroki sedejo zopet na vozove, pa hajd proti domu. Na domačem pragu stoji mati, v rokah drži kolač kruha in nož. N e­ vesta stopi prva k materi. Mati jo objame in ji da kruh pa nož. Nevesta načne kolač — znamenje, da bo odslej tu ona gospo­ dinja. V praznično pripravljeni hiši se začne pojedina. Pozavščina strežeta. Proti večeru se pripeljejo gospod uči­ telj, župnik in kaplan. Zdaj se šele prične pravo veselje. Gospodje so bolj učeni, va­ jeni pridigati in učiti deco, pa tako lepo napijajo snahi, ženinu, očetu, materi, sta­ rešinam in posnehaljam, kakor znajo to samo oni. Dolgo v noč popeva svatovska družba lepe narodne pesmi, da »leti hrum po vsej hiši«. Ko se pomakne kazalec proti polnoči se začne ples z »bosmani«. (Bosman je na poseben način pripravljena štruca iz bele moke.) Pri tej priliki se čujejo cele litanije, koliko dela je bilo treba, preden je bil »bosman« pečen, pričenši z oranjem na njivi. Zdaj se gospoda poslovi, pa tudi neka­ teri mlajši možaki izginejo v temo. Kam so šli? Krast. To je imeniten posel. Kradejo kola, sani, komate in druge reči, pa le pri tistih, ki so na gostiji. Drugi dan je dražba ukra­ denih predmetov. Vsak mora odkupiti svo­ jo reč s srebrnimi ali zlatimi penezi (de­ narji): z narezano repo ali pa mrkvico (ko­ renjem). Svoje reči pa si mora vsak sam domov spraviti. Še druge norčije uganjajo, da jim ni dolgčas, saj traja gostija po več dni. Prvo nedeljo po gostiji »se služijo ostanki«. Snaha sedaj ne sedi več pri mizi, ona sedaj streže, kakor se gospodinji spo­ dobi.