— 146 - Izredno lepa čednost. 0. Častno spretnstvo hvaležnosti. Že marsikaj lepega sem vam povedal v proslavo hvaležnosti. Mislim, da se vam čimdalje bolj utrjuje prepričanje, zakaj sem jo imenoval izredno lepo čed-nost. Vendar smc se do zdaj skušali prepričevati le bolj o tem, kako je hvaležnost lepa sama ob sebi. A ta lepota se nam bo pokazala še v lepši luči, ako se oziramo še na one čednosti, katere so s hvaležnostjo v tesnejši zvezi, katere so v njenem častnem spremstvu. Dušni voditelji (rdijo kar v obče, da so vse čed-nosti v tesni zvezi med seboj, in hočejo s tem reči. da je človek, ki si je pridobil v precejšni meri eno čednost, obenem že kolikortoliko napredoval tudi v drugih čednostih. Posebno pa moramo tako trditi o hvaležnosti in reči, da si je oni plemeniti Clovek, ki se resnično trudi za temeljito hvaležnost, s to čed-nostjo pridobil že celo vrsto drugih čednosti. In to je zopet prednost, ki daje hvaležnosti poseben sijaj. in je nov krepak nagib, zakaj se trudimo na vso moč, da si pridobimo to izredno lepo čednost, ker s to pridobitvijo vzdegnemo takorekoč velik zaklad raznih krščanskih čednosti. Da se tega vsaj nekoliko prepričamo, oglejmo si nekatere na)znai*nenitejših spremljevalk in tovarišic, ki so tako rade poleg hvaležnosti in jih skoraj ne more pogrešati: Najprej imenujmo sv. vero. Brez vere sploh ni mogoča nobena krščanska čednost: posebej pa bi brez te tovarišice nikakor ne mogla izhajati hvaležnost. Vera nas namreč uči, da je Bog naš neskončno do-brotljivi Očc, od katerega nam prihaja vse dobro, kar nam je v časni in večni blagor; po veri še le spo-znamo, kaj nam je Marija in poleg Marije vsi drugi nebeški dobrotniki; vera nam še lc prav pojasnuje, v kakšnem razmerju smo Ijudje med seboj, kako odvisni drug od drugega: vera nas torej še le dovelj jasno prepričuje, koliko dobrot prejemamo od Boga narav- — 147 — nost in po svojih nebeških in zemeljskih dobrotnikih: vera nam torej še le prav dopove, kako zelo potrebna in pristojna nam je hvaleznost. Le veren človek more biti v resnici vsestransko hvaležen. Vera in hvaležnost se izpopolnjujeta med seboj: čim živejša je vera, tem večja h valežnost in čim večja hvalež-nost tem živejša vera. Tudi krščansko upanje se močno utrjuje po hvaležnosti. Saj je že pri nas Ijudeh tako, da ne-hvaležnikom ne maramo deliti dobrot. Ako pa opazimo pri onih, katere podpiramo, hvaležno srce in vidimo, kako dobro obračajo naše dobrote, nas bodo drugič kaj lahko omečili, da jih zopet obdarimo ali jim po-magamo po svoji moči. Ravno nehvaležnost je tolikrat kriva, da še pri dobrih Ijudeh ne morejo dobiti siro-maki potrebne podpore; skopuhe pa še posebno ne-hvaležnost potrjuje v trdosrčnosti, češ, kdo bi še darove deiii takitn nehvaležnikom. Po pravici pravi pregovor: »Zahvala je nova prošnja." Pri Bogu to pač ne more biti drugače. Če torej Bog vidi naše hvaležno srce, če je naSim dobrotnikom znana naša hvaležnost v besedi in dejanju, ali nam ne bo taka hvaležnost dajala trdnega zaupanja, da v potrebi ne bomo zapuščeni, da smemo še trdnejše pričakovati Casnih in večnih dobrot. O da, tudi krščansko upanje ni zadnje v spremstvu hvaležnosti. Najbližja spremljevalka hvaležnosti pa je krščan-ska Ijubezen, kakor sestrici sta si dobri. Saj hva-ležnost ni pač nič drugega kot povračevanje one Iju-bezni, katero ima do nas Ijubi Bog in katero nam izkazujejo naši nebeški in zemeljski dobrotniki. To povračujočo Ijubezen — hvaležnost — bi smeli ime-novBti odsev ali odmev one prvotne Ijubezni, ki jo imajo do nas naši dobrotniki; navadno jo imenujejo tudi protiljubezen ali nasprotno Ijubezen. Torej je izključeno, da bi mogel kdo resnično Ijubiti Boga, pa obenem mu bili nehvaležen; izključeno je, da bi kdo • mogel Ijubiti starše, duhovnike, učitelje in druge do-brotnike, a obenem jim biti nehvaležen. Zato sem pa žc dokazoval v prvi številki, da je vsak greh — ne-hvaležnost ali naravnost do Boga ali obenem tudi do 10« — 148 — drugih dobrotnikov. Kdo bi torej ne čisla) hvaležnosti že zarad te vzvišene spremljevalke. Poglejte nadalje v tem častnem spremslvu Ijubo ponižnost. Ta čednost se more v vsej lepoti raz-vili le v hvaležnem srcu. Ko bi bili zavrženi angeli Bogu hvaležni za svoje vzvišene prednosti, bi jih go-tovo grdi napuh ne bil strmoglavil v peklensko brezno, marveč ko bi bili hvaležni, bi bili ostali tudi ponižni. Ko bi bila Eva Bogu hvaležna za svoje neprecenljive darove in bi si ne bila nečimerno želela taka biti, kakor ji je satan obetal, da bo, ako greši: bi se ji ne bilo treba jokaje poslavljati iz raja in človeštvu bi ne bila nakopala loliko gorja; ko bi bila hvaležna, bi bila tudi pohlevna in srečna ter srečen ž njo ves človeški rod. Obrnimo pa se od Eve k Mariji in poslušajmo njen ,Te Deum", njeno prekrasno zahvalnico: »Moja duša poveličuje Gospoda.. . ker se je ozrl na nizkost svojc dekle... Velike reči mi je storil on, ki je mogočen in sveto njegovo ime;" čudimo pa se obenem tudi nepremagljivi ponižnosti, ki vlada v njenem hvaležnem srcu. Ponižnost se razodeva že v hvalnici sami, v kateri se imenuje ubogo deklo in niti črkice ne pripisuje svojim zaslugam, marveč vse le Bogu, posebno pa v onih besedah, ki jih je izrekla takrat, ko je bila povikšana na vrhunec tvoje slave: BDekla sem Gospodova; zgodi se mi po tvoji be-sedi." — ln slično se godi še zdaj vsepovsod: hva-ležni Ijudje ponižno pripisujejo svoje prednosti in svojo veljavo Bogu in dobrim Ijudem, le slabosti in napake pišejo na svoj račun. Kajne, krasna spremlje-valka — skromna ponižnost v družbi hvaležnosti! Ne prezrite v tem častnem spremstvu ljubke za-dovoljnosti. Nezadovoljnost namreč navadno pri-haja odtod. ker ne znamo ceniti onih dobrot, ki jih že imamo, marveč si želimo le vedno ie novih, večjih. Bistvo hvaležnosti je pa ravno v tem, da znamo prav ceniti že prejete dobrote ter po vrednosti čislamo do-broto in dobrotnika. Hvaležni človek ne gleda vedno na one. kateri imajo več nego on, marveč se rajše ozira po onih, katerim se slabše godi nego njemu, in ponižno spozna, da \e nevreden še tega, kar je in — 149 — kar ima. Na to blago spremljevalko opozarjam tem bolj, ker se čimdalje manjkrat vidi v sedanjem času. Imenoval bi lahko še mnogo čednosti, ki so kolikortoliko odvisne od hvaležnosti. Le mislite, na primer, na p o trpežl jivost; saj sem vam že rekel o drugi priliki, da je najvišja stopinja hvaležnosti ravno v tem, če smo Bogu hvaležni ce!o za trpljenje ter govorimo s hvaležnim Jobom: BAko smo prejeli dobro iz božje roke, zakaj bi hudega ne?" Spominjajte se zmernosti, treznosti, varčnosti. Ako smo Bogu res hvaležni za njegove darove, jih pač ne bomo zlo-rabili z nezmernostjo, pijanostjo, grešno zapravlji-vostjo itd., da bi ga tako žalili celo ž njegovimi da- ^t rovi, dobrotami. In tako, mladi čitatelj, še dalje sam ^^ premišljuj in našel boš gotovo še druge čednosti, ^U vrle spremljevalke rajske deve — divne hvaležnosti. ^M Misli večkrat na to, za koliko se najprej po- ^| makneš v dobrem, ako si pridobiš istinito hvaležnost. ^|