PLANINSKI VESTNIK
sta v nevejski koči prenočila, namenila na Montaž po Findeneggovi poti in računala na sestop v Zajzero, Do Velike planine (Časera Parte di Mezzo 1552 m) in naprej pod ostenje Montaža sta hodila po klasični južni poti grofa Brazze, od katere se Findeneggova nad Škr-bino Vrh Strmali loči na levo stran. Sprva prekorači travnat hrbet in gruščnat žleb, nato pa prečka strmo Montaževo pobočje oP vznožju stolpa Torre Disteis. Končno sledi vrtoglavo prečenje zahodnega ostenja Montaža nad globoko sotesko Clapadorie po široki, v nadaljevanju pa vse ožji vodoravni polici. Findeneggo-va pot s police navzgor proti vrhu Montaža ju ni zanimala, saj jo je Turna opravil pred sedmimi tedni ob svojem vzponu po zahodni strani iz doline Dunje. Odločila sta se za nadaljevanje po Veliki polici in čez Pleče na sever v Krnico, se pravi po današnji »Via Amalia«(Pot italijanskih lovcev30) navzdol. Še danes je ob pomoči tehničnih varoval sestop po tej smeri ponekod precej neroden. Takrat pa jima je plezanje s Plečeta navzdol čez Plati dodatno otežil svež sneg, pomešan s sodro, tam, kjer se je že stalil, pa mokra skala. Dr. Tuma je imel torej dovolj razlogov, da se je v svojem članku o težavah na široko razpisal. Izkušenemu Pesamosci je ob neki gredi celo spodrsnilo, vendar se je vse skupaj srečno končalo. Cepin, ki se jima je ob tem izmaknil, sta našla kasneje sto metrov nižje na produ Krnice. Tako sta ob pol štirih popoldne srečno prikorakala v Zajzero.
Dr. Tuma je bil človek, ki je hotel vsako stvar dognati do
Osvaltiov oče je iritfeset let poprej med iskanjem obstreljene divp koze opravil spust po vrvi preko skalnega skoka pod Platmi v krnico in rešil svoj plen. Starejši domačini so mu po prihodu domov povedali, da so lam čez prišli 2e italijanski lovci brez vrvi in se ponovno vrnili. Ta podatek [6 služil dr. Kugyjii In prof. Gstinerju. ki sle lete 1B93 kot prva »turista« šla tam čez, eden navzdol, drugi navzgor.
konca. Pollški špiki s pravo zmešnjavo in velikokrat tudi napačno rabo imen slovenskega, furlanskega in nemškega izvora so mu zato predstavljali še poseben izziv. Oa bi lažje določil posamezne vrhove, škrbine in grape, je že opisanim turam dodal še prečenje celotnega grebena od Škrbine nad Cijanerico do Škrbine v Kr-nji Dol (Forca de la Val, 2352 m). Opravil ga je v družbi z Os va Ido m Pesamosco 19. septembra 1908, se pravi dan pred opisanim vzponom po Findeneggovi poti, in s spustom skozi Krnico v Zajzero. Na tej poti si je dobesedno dal duška, kar kaže tudi njegova razprava. V njej opozarja na cel kup napak v takratnih specialkah tako glede poimenovanja kot tudi glede posameznih kot, ki jih je kontroliral z višinomerom. V sklop Tumovega preučevanja Poliških Špikov z okolico velja šteti tudi njegovo turo iz Kluž (Chiusaforte) preko Saletta na vrh Strme peči31 (Monte Cimone, 2379 m) s sestopom preko planine Peco! na Nevejo. Opravil jo je 17. septembra 1908 s Francem Marco-nom iz vasi Raccolana, ki je tedaj veljal za najboljšega poznavalca Kanmske in Potiske skupine na italijanski strani. Kljub starosti se je zdel Turni primeren, saj je bolj kot vodnika rabil dobrega poznavalca imen. Z vrha Strme peči se je neugnani raziskovalec »nekoristnega sveta«ie oziral preko doline Reklanice tja proti pogorju Kanina, za katerim je slutiti bližnjo Rezijo. Obe ti območji sta bili tudi predmet preučevanja dr. Henrika Turne. To pa je že novo delo. kateremu se je prav tako temeljito posvetil. Tudi o tem bomo spregovorili, morda v kateri izmed prihodnjih številk našega glasila.
" O tem piše v članku Slrma Peč (Monte Cimone. 2360 m) v PV 1909, str. 7-9 in 25-27.
TOMAŽ HUMAR NAMERAVA PREPLEZATI ŠTIRI KILOMETRE VISOKO JUŽNO STENO DAULAGIRIJA
SAM V GIGANTSKI STENI
MARJAN RAZTRESEN
Tomaž Humar, 30-letni vrhunski alpinist iz Kamnika, se bo 13. septembra vnovič odpravil v Himalajo, da bi tam po sredini preplezal gigantsko štiri kilometre visoko južno steno osemtisočaka Daulagirija, »alpinistični cilj za tretje tisočletje«, kot je ta drzni plezalski podvig imenoval prvi osvajalec vseh 14 osemtisočakov, kolikor jih je na svetu, Južnotirolec Relnhold Messner. Slovenski alpinist namerava steno preplezati popolnoma sam, ker je to po njegovem prepričanju edina možnost, da načrt uspe; tam se namreč neprestano podirajo ogromni seraki, ki se jim lahko izogne le en sam hiter plezalec, saj je že naveza dveh prepočasna. »Pravzaprav so bile vse moje dosedanje največje odprave priprava na to plezanje,« nam je dejal svetlolasi alpinist, ki ¡e še tik pred odhodom iskal sponzorje, da bi denarno pokril ta logistično izjemno zahteven projekt. Te priprave pa so trajale od leta 1994, ko je skupaj z
Tomaž humar, moi. Ki se ho kol prvi rta svetu spoprijel z osrednjim delom južne stene Daulagirija.	377
PLANINSKI VESTNIK
Sam na gori, sam v s tu n i ji katera ga v primeru nesreča ne bo mogel nihče reševati.
legendarnim Stanetom Belakom-Šraufom po prvenstveni smeri priplezal na vrh skoraj 7000 metrov visokega himalajskega Ganeša. Leto dni pozneje je Humar po treh dneh bivakiranja v »območju smrti« na nadmorski višini nad 7500 metrov sam priplezal na vrh Anapur-ne (8091 m), še leto pozneje je s pokojnim Vanjom Furlanom na alpski način preplezal severo-zahodno steno 6828 metrov visokega himalajskega lepotca Ama Dablam, za kar sta plezalca prejela svetovno
najprestižnejšo alpinistično priznanje »zlati cepin«, jeseni istega leta je sam preplezal 2500 metrov visoko severozahodno steno deviške himalajske gore Bobaye (6808 m), leta 1997 je nekoliko za Janezom Jegličem po deviški zahodni steni priplezal na vrh himalajskega Nuptseja (7742 m), tam našel samo Jegličevo radijsko postajo, ker je nesrečnega plezalca orkanski veter odpihnil z gore, ter se sam vrnil v bazni tabor, lanskega oktobra pa je sam preplezal najtežjo tehnično smer na svetu v steni ameriškega El Capitana, Vsa ta leta pa je - enako kot je bil njegov alpinistični vzornik Šrauf - zasvojen z osem tisočakom Daula-gi-rijem, v katerega južni steni sta doslej z delnim uspehom plezali le dve odpravi, poljska, ki je biia v levem delu kar 45 dni in je prišla do višine 7600 metrov, in slovenska (Stane Belak, Cene Berčič, Emil Tratnik), ki je bila v desnem delu 15 dni in je doslej priplezala najvišje, približno 7800 metrov visoko. Tomaž Humar bo z majhno ekipo, v kateri bodo tudi zdravnik, snemalec in fotograf. Iz Katmanduja odšel na kratko aklimatizacijo v gore nad Pokaro, od tod odletel v 4800 metrov visok bazni tabor pod severno steno Daulagirija, da se bo v tej steni aklimatiziral do nadmorske višine 7500 metrov, od tod s helikopterjem, ker je to edina možnost, odletel pod južno steno gore in tam na nadmorski višini 3800 metrov začel svoje zgodovinsko plezanje. »Podvig je nadvse tvegan,« nam ja dejal Tomaž Humar, »kajti ko bom v steni, vrnitev po isti smeri ne bo možna.« Prvi de! stene, do višine 7300 metrov, bo v lunini svečavi plezal tri noči, ker podnevi tod drvijo smrtonosni plazovi ledu in kamenja, četrti dan bo spremenil bioritem in poskusil preplezati kakšnih 400 višinskih metrov navpičnih in celo previsnih skal, kar je najtežavnejši del stene, peti dan bo preplezal še dobrih 500 višinskih metrov vršnega dela stene, stal popoldne na vrhu gore, 8167 metrov visoko, in po severozahodnem grebenu takoj sestopil čim nižje, da bo prišel iz »cone smrti«, naslednji, šesti dan, pa ga
Mogočna štirikitometrska južna stena Daulagirija z vrisano smerjo, po kateri namerava Tomaž Humar priplezati na vrh gore.
Cene Berčie
PLANINSKI VESTNIK
bodo nekje na severovzhodnem grebenu čakali tovariši, s katerimi se bo vrnil pod severno steno gore ter od tod v Katmandu in domov. To je idealen scenarij, ki pa ga lahko bistveno spremeni kakršnokoli poslabšanje vremena ali plezaičeva poškodba. "Sam seveda računam, da se bo vse izteklo
po predvidevanjih, sicer se podviga ne bi lotil,« pravi Tomaž Humar, ki bo imel v steni v nahrbtniku do 30 kilogramov opreme in za 15 dni hrane - vse, kar bo potreboval za preživetje v neusmiljeno kruti steni, v kateri štiri kilometre skalnate in ledene navpičnice doslej še ni nihče preplezal.
PRAZNOVANJA OB 100-LETNIC1 KRANJSKEGA PLANINSTVA _
NASLEDNIKI ŠESTE PODRUŽNICE SPD
Planinski dom na Kallfeču ob jubileju
FRANC EKAR
Uradno najavo, da v Kranju letos praznujemo stoletnico, odkar je bila 12. julija 1899 ustanovljena Kranjska podružnica SPD v Kranju, je bila 1, avgusta 1998 na Ledinah. Pričetek praznovanja je bil na novega leta dan, 1. 1.1999, na Kališču, kjer so na planinski dom pritrdili jubilejno sporoči/o. Kljub snežnemu metežu in slabemu vremenu je bilo prisotnih preko sto planincev, domačinov, markaclstov, vodnikov, gorskih reševalcev, večernega vzpona na Storžič, kjer naj bi bilo kresovanje in ognjemet, pa zaradi megle in slabe vidljivosti ni bilo. V januarju smo v počastitev jubileja v hotelu na Šmarjetni gori pripravili fotografsko razstavo Cirila Vel ko vrha o slovenski planinski poti; otvoritev razstave so popestrili simfoniki RTV Slovenija. Slovesnosti so bile nadalje ob 20-letnici prvega pristopa Slovencev na vrti Everesta z razstavo Staneta Klemenca o Everestu in s simpozijem o alpinističnem ekspedictonizrnu ter z odličnimi in kakovostno izbranimi arhivskimi gradivi o prvi slovenski odpravi na Everest leta 1997. Predavanja in predstavitve še živečih članov odprave na Everest se je udeležilo preko 600 ljubiteljev gorš in Himalaje.
Za jubilej ob stoletnici kranjskega planinstva je dala tudi Pošta Slovenije posebno priznanje, saj bo izdala planinsko jubilejno znamko z motivom Storžiča s planiko, kajti prav Storžič je bil in je še paradiž planik in druge alpske flore.
Dne 5. junija smo v veliki dvorani Gorenjskega sejma v Kranju pripravili posebno planinsko družabno prireditev z razvitjem novega prapora, podelitvijo posebnih priznanj PD, PZS in občinam. Nagovore in govore so imeli župan Mestne občine Kranj Mohor Bogataj, osrednji govor predsednik PZS Andrej Brvar, pozdravni govor pa Franc Ekar. Organizatorji so pripravili tudi odlično etnografsko zasnovano razstavo »Iz zaprašenih artiivov kranjskega planinstva«.
Planinsko društvo Kranj je ob jubileju prejelo številne čestitke, pozdrave in darila.
PLANINSKA DRUŽABNA PRIREDITEV
Takole je na kranjski slovesnosti prisotne pozdravil predsednik PD Kranj Franc Ekar: »Prisrčen pozdrav vsem ob spoštljivem 100-letnem jubileju in večeru kranjskega slovenskega planinstva! Še posebej pozdravljam med nami drage goste: župana
Mestne občine Kranj Mohorja Bogataja, župane občin Jezersko Milana Kocjana, Preddvor Mirana Zad-nikarja, Cerklje Franca Čebulja, Šenčur Franca Kerna
in Naklo Ivana Štularja. Planinski pozdrav predsedniku Planinske zveze Slovenije Andreju Brvarju, članom UO, predsednikoma Gorenjskega in Savinjskega meddruštvenega odbora, članom planinskih društev Gorenjske, članom kranjske podružnice SPD do leta 1941, ustanovnim članom iz leta 1946, članom Častnega in organizacijskega odbora za pripravo praznovanje 100-letnice. Poseben pozdrav je namenjen SPD iz zamejstva - s Koroškega in Tržaškega ter prebivalcem krajev pod gorami, pod Storžičem In Grintovcem. Izteklo se je stoletje, odkar so zavedni Slovenci v Kranju sklenili ustanoviti šesto podružnico Slovenskega planinskega društva. Prehojeno obdobje je po! zavednega slovenstva, sreče in trpljenja, nemira, smrti in ognja, zmag, opojnosti in miru.
Prehojena pot od Stola, Storžiča, preko Grintovcev do Everesta je pot premagovanja in borbe z naravo, hkrati pa preizkušnja samih sebe. Preplezali smo poti kar najbližje do zvezd in se krepili v stičišču med nebom in zemljo.
Dosegli in doživeli smo srečo na gori, v sijaju in žaru gorskega cvetja, ledu, kristalnem snegu in snežni opojnosti, ki smo jo delili z mladimi, zrelimi in ostarelimi vedno gora in vrhov željnimi. Stoletje kranjskega planinstva je praznik In spomin na vsa obdobja kranjske planinske usvarjalnosti od bisernih začetkov v prejšnjem stoletju do vojnih viher, povojnih obnov, razpotij in vzponov ter planinske sreče.
V samostojni planinski alpski državi Sloveniji naj se na večeru planinstva zahvalim vsem, ki so storili karkoli dobrega za naše planinstvo, hkrati pa se opravičim, če 379