© Za besedilo: Milan Petek Levokov, 2020 © Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2020 Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki. Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru e-mail: volosov.hram@gmail.com knjižna zbirka UDRIHAČ Uredila Katja Titan / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Motiv Depositphotos /oblikovanje naslovnice Aleksandra Jelušič Pika / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2020 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=30595331 ISBN 978-961-7086-34-8 (epub) Milan Petek Levokov VROČICA Roman Kajti usoda ljudi je usoda živali, kakor te umrejo, tako umrejo ljudje, vsi imajo isti dih življenja, človek nima prednosti pred živino, vse gre v isti kraj, vse je nastalo iz prahu in vse se vrača v prah. Pridigar, 3, 19-21 1. VROČINA. Butnila je nepričakovano v deželo in sedla na mesto v kotlini, skoraj čez noč jo je preplavila. Topli zahodni vetrovi so s seboj prinašali rumeni puščavski pesek, na tisoče kilometrov stran so ga pobirali v vrtincih, nato pa odnašali čez morje in odlagali v toplih plohah, značilnih za visoko poletje, ko istočasno padajo debele dežne kaplje, zraven pa sije sonce. Ob takih plohah so se na drugem koncu mesta pojavljale pisane mavrice, v veselje ljudem, posebej otrok. Saj, mavrice vendar pomenijo nekaj dobrega, na koncu njihovega loka, kjer se barvni steber opira na zemljo, tam je skrit zaklad. Tako so odrasli govorili svojim otrokom v tistih zgodnjih majskih dneh, ko je nad mestom trepetala čudna svetloba prehitro umikajoče se pomladi in prezgodnjega poletja ter brisala spomin na mrzlo zimo. Od sredine novembra do aprila je mraz stiskal deželo in mesto v njenem središču v svojem objemu. Ljudje še niso pošteno odložili debelih zimskih plaščev, zaradi svežih noči se je sezona ogrevanja v stanovanjskih blokih komaj končala – zdaj pa ta nepričakovana toplota! Ej! Prve dni so se ljudje toplote razveselili, odlagali topla oblačila in se nastavljali soncu. Naj se telo, do tedaj navajeno le mraza in megle, naužije nebeške toplote in božajočega sonca, ki je vir zdravja in sreče. Takrat se v telesu tvorijo hormoni sreče in ga preplavljajo, človek je srečen, črne misli izginjajo iz njega, kot pomladni sneg se topijo, in človek zadiha na novo, oklep, ki ga je nezavedno stiskal okrog srca in duše, se lomi in odpada kot v kakšni stari pravljici, ljubezen zasije človeku iz oči. Svet je vendar lep, vse je lepo, ljubezen je vsepovsod, ljubezen je v zraku in tako naprej do višine, ko se vse zvrti – Ah, jebi ga! Kmalu je prijazna toplota začela spreminjati svoj obraz. Bilo je, kot da si trga masko z lica in kaže svojo resnično podobo. Temperature so naraščale, presegle kmalu trideset stopinj in še vedno so se dvigale. Temu vzbuhu vročine je sledila sopara; težka in vlažna, iz močvirnatih ravnic na jugu se je dvigala in sedala na mesto kot vlažna pokrovka. Vročica v kotlu, v katerem se je znašla vsa kotlina z mestom vred, je iz dneva v dan naraščala. Dnevne temperature so bile že visoko nad tridesetimi stopinjami in vremenoslovci so napovedovali še višje. Začetnemu navdušenju ljudi nad zgodnjim poletjem so sledila opozorila zdravstvenih služb, naj se ljudje ne nastavljajo preveč soncu, posebej pa ne starejši in bolniki s srčnimi težavami, ker bodo imeli resne težave. In so jih res imeli, stari ali bolni, so pazili na sonce ali ne, počasi je bilo že vseeno. Nepričakovana vročica s soparo je zdaj udarila po njih, sedala na njihove prsi in jih brez milosti stiskala za vrat, do konca, dokler telo ni postala mlahavo, dokler – jebi ga! Smrt je redko tako lepa, kot jo kažejo v filmih ali pišejo o njej v solzavih knjigah. Smrt pogosto zasmrdi. Človeška zadeva pač. Nagla sprememba vremena je terjala davek, vroče poletje se je tako začelo s smrtjo. Vročina, ki tudi ponoči ni popuščala, zraven pa še težka sopara, sta kot kuga zadušili mnoge, ki jim srce ni zdržalo takšne spremembe. Tako se je zgodilo, da je bil najlepši mesec v letu, mesec maj, praznik življenja, ljubezni in mladosti, istočasno mesec smrti, žalosti in strahu pred tem, kaj bo sledilo; poletje se je namreč komaj začelo. Vročina je nad mestom vztrajala, tu in tam se je za malenkost umaknila, nato pa kot besna zver vzela zalet in udarila znova, še močneje, in si jemala nove in nove žrtve. Smrt je v mestu – in tudi v deželi naokrog – postala vsakdanjik, nekaj samoumevnega. Umirali so pač le starci in bolni, in zaradi smrti so se vznemirjali le tisti, ki jih je oplazila. Ljudje se pač rojevajo in umirajo, takšen je vesoljni zakon, človekova usoda in usoda vseh živih bitij na svetu, so se vsi tolažili. Sicer pa se ve – spomladi se največ umira, še ljudske pesmi pojejo o tem, torej nič neobičajnega! Stara stvar, se človek, ta mravlja, ki se plazi po zemeljskem obodu, nima kaj sekirat! Prvi udar vročine in smrti je bil z mesecem majem mimo, v juniju pa so se nadaljevali novi pljuski vročega afriškega zraka. Plohe so se še pojavljale, vse manj pa je bilo mavric, ki bi se vile nad mestom. Vročinske nevihte so postale nekaj vsakdanjega, vendar so nudile le dež in grmenje, ne pa več mavričnih barv. Za njimi pa je ostajal rjast prah po rastlinju v vrtovih in parkih, po avtomobilih in šipah hiš, ter sopara, ki je dušila ljudi po hišah. Včasih pa še dežja ni bilo, le oddaljeno bliskanje na nočnem nebu, ki pa ni prineslo nič osvežitve. Bili so to goli bliski, brez grmenja, kot bi zver nemo lajala nad svetom pod seboj, v gluhi tišini. Neobičajno – In spet so se pojavila pojasnila vremenarjev po televiziji: – Vse je v redu, to so le vročinski bliski, običajni v obdobjih visokih temperatur. Pijte veliko tekočine in ne zadržujte se na odprtem soncu, uporabljajte tudi pokrivala za glavo ter ustrezno zaščitite kožo, stopnja UV žarkov je visoka, tudi koncentracije ozona nevarno naraščajo … Vročina, umiranje, plohe z mavricami in goli bliski po svoje res niso bili nič nenavadnega, ampak le drugi konec mavrice, ki tako razveseljuje človeška srca. Ve se, da ima mavrica dva konca, na enem se skriva zaklad, na drugem smrt. Tam, kjer se mavrični lok opre ob svet, na tistem mestu pusti ožgano sled. Človeškemu bitju, ki ga zaloti na tem nesrečnem kraju, ni pomoči. Lahko da preživi, a duša mu bo izžgana. Telo na zunaj ostaja nedotaknjeno, notranjost pa zogleni v črno, brezčutno gmoto. Jebi ga, tako to gre. Tako se je začelo poletje, ki je trajalo do zadnjih avgustovskih dni. Visoka vročina se je končala nenadoma, tako kot je prišla: z ostrim rezom nevihte, ki jo je v eni noči odplaknila in nadomestila z jesenskimi temperaturami. Vmes, med majskim začetkom in avgustovskim koncem, pa se je vleklo dolgo, vročično poletje. Vse do tistega zadnjega avgustovskega dne, ko je bilo vročine konec. A do takrat se je bilo treba prebiti, preživeti. Se izogibati drugega konca mavrice. Če ima človek srečo, bo preživel. Če ne, bo enostavno odpikal s tega sveta. Kot oni starci, ki jih je stisnilo ob prvem vročinskem udaru. Pa ne samo oni, še veliko drugih ljudi je nastradalo zaradi vročine. Zaradi vročine ali česa drugega. Krivih ali nedolžnih, to zdaj ni pomembno. Bilo je nekaj onkraj. Drugače ni moglo biti. Mater da ne – Kot da se je izpod neba sprožil en ogromen prst in jih vse skupaj zmastil kot mravlje. 2. Na delu severne vpadnice v mesto, kjer se v velikem križišču tri ceste zlijejo v širok prometni bulevar, podoben kači s tremi trupi in eno veliko glavo, ki se s kovinsko pestjo zariva v mestni center, je ogromen televizijski ekran. Največji, kar jih je bilo kdajkoli postavljenih v mestu. Njegove dimenzije so v metrih. Pritrjen je na prazno steno velike zgradbe ob križišču v smeri centra, ravno dovolj oddaljen od ceste, da mestna oblast ni mogla preprečiti njegove postavitve. Sicer pa je bila že nekoč, pred desetletjem, na steni brez oken postavljena reklama za neko osvežilno pijačo, s punčko s kitko in poševnimi očmi, ki je srkala črno brozgo iz kozarca po slamici in ponujala mladost. Zdajšnja reklamna poteza časopisne hiše ni bila nobena nova pogruntavščina. Seksi bejba, napol gola, se razpotegne čez cel ekran. Spusti pogled navzdol, proti človeku, ki jo gleda. Majhen je ta človek, ona pa velikanka, ki gleda nanj z nebeških višin kot na neko mravljo. Pet takih tipčkov bi lahko spravila bejba v svojo pičko, če bi ji zapasalo. Če. Pa ji ne, tipčki z ulice v njeni posvečeni luknji (z najboljšimi žajfami oprani in mažami premazani) nimajo kaj iskat. A bejba mora biti človeška, se vsaj delat človeško, dati temu drobnemu človečku na ulici občutek, da bi se je lahko dotaknil, če bi le malo stegnil roko proti njeni pički. Ker po ustavi in zakonu so vsi ljudje enakopravni, ta človeček spodaj lahko sanjari o tem, da jo tudi on lahko napiči, če – ha – finta, jasno. Ker tistega če ni in nikdar niti ni bilo, pa naj ustava in zakoni in z njimi vsa sodišča od prvega do zadnjega vred pišejo dolge (nerazumljive) sodbe. Vse je brez veze, vse je jasno tukaj in zdaj, kot je jasno že tisoče let na tem svetu, enakopravnost, pravice, zakoni in ustava se na neki točki – ko bi morali vstopiti v realen svet – spremenijo v legende in pravljice, v fantastične zgodbe, ki jih matere zvečer pripovedujejo otrokom, ali pa se vrtijo kot slavne hollywoodske uspešnice, vedno s srečnim koncem. Če bi se človeček samo poskušal dotakniti nohta bejbe na njenih nogah, bi ga varnostna kamera takoj posnela in bi fasal kazen za nedostojno vedenje na javnem kraju. Časopisna hiša, lastnica velikega reklamnega zaslona, bi proti njemu sprožila juridičen proces z desetnijo dobro plačanih advokatov, najboljših v državi, vedno pripravljenih v nizkem štartu, ki ubogajo že na migljaj roke in spišejo tožbo v desetih sekundah za vse mogoče pizdarije, ki bi malemu človečku, temu neuravnovešenemu, nezanesljivemu pripadniku ljudstva, lahko padle v glavo. Kajti že sama misel je škodljiva, sprošča energije in s tem ustvarja dejanja, ki so zabeležena v kazenskih paragrafih. Temu sledi kazen za človečka, da bo začutil, kaj je oblast, in da bo vsem drugim v eksemplaričen opomin. Le kaj bo s to družbo in to deželo, bivšo provinco srednjeevropskega cesarstva, ki se je po njegovem propadu zapletla še v neslavno balkansko avanturo, če bo vsak stegnil svoje tace kvišku, tja, kjer je mesto rezervirano za narodove junake, za boljše sinove in žene pod tem provincialnim soncem! Jasno, tega homo sapiensa, ki je v resnici slinast fukač, potencialni (in zdaj konkretni) rušitelj javnega reda in posvečene privatne lastnine, mora spoštovano sodišče v imenu ljudstva in pravičnosti, ki temelji na naravnem zakonu, danem po človeški in tudi božji postavi, ostro kaznovati, v poduk temu človečku in vsem drugim človečkom, brez pardona in milosti, ker milost pri teh bitjih itak ne doseže svojega namena! Ta bitja razumejo le policijski pendrek ali pa bič, tako kot so ga razumela skozi celo zgodovino. Ustava in svoboščine in pravice vendar veljajo samo za kulturne in spodobne, ne pa za te jebene drkače, ki si ga takoj za prvim vogalom vržejo na roko, zraven pa si zamišljajo, da fukajo ono bejbo v njeno ogromno virtualno pičko, ki pa se je ne sme dotikat, kaj šele fukat! Je privat lastnina, zaščitena s patenti po vseh mednarodnih konvencijah, in ta potencialni fukač bi se že samo z dotikom pregrešil čez ves svetovni red, na katerem sloni globalna tržna ekonomija, ta božanski mehanizem, ki zagotavlja civilizacijski napredek skozi zgodovino človeštva. Ne, nič milosti zanj, za tega drkača! Spoštovano sodišče naj razsodi tako, kot je že v mnogih znanih precedenčnih primerih. Potencialnega slinastega fukača mora zaradi poskusa poškodovanja tuje lastnine ostro kaznovati, plača naj svoje slinaste sanje! Vse v imenu ljudstva, na podlagi ustave in vseh kazenskih paragrafov! (Jebi ga, tako to gre, zakaj pa je človek stegoval svoje umazane tace proti ekranu!) Pa se je človek samo hotel dotakniti njene noge. Da bi segel višje, kam med stegna bejbe, pa itak nima šans. Ne! Ker ta človek, ta mimoidoči, ena mravlja nasproti ogromni joškasti bejbi, ki reklamira inozemski sladoled, je za bejbo itak ena nula. Nič od niča. Potrošniška številka, ki si bo kupila sladoled in ga lizala. Mravlja, ki si lahko kupi svojo liziko, svojo privat pičko za lizat. To se sme, kaj več pa ne. Jasno? 3. MRAVLJE, jebene mravlje! Spet so tu, Riki se že en teden zajebava z njimi. Vročina pritiska, mravlje pa mezejo iz lukenj v stanovanju, kot da je blok, v katerem živi, eno samo veliko mravljišče. Drobne mravlje so to, male pikice, ki šibajo po parketu v urejenih vrstah kot soldati, po eni komandi, ki jo slišijo samo one. Ponoči, v temi, ko Riki spi, zavzemajo stanovanje; ko prižge luč, se razbežijo. Vejo, kaj jih čaka. Riki nima milosti. Pred enim tednom jih je prvič zasačil. Spal je v dnevni sobi, tako kot spi že celo poletje, ko ga je nekaj zbudilo. Nekaj. Ne bi mogel povedati kaj, bilo je v njegovi glavi, edino to je vedel. Mogoče rahla bolečina. V zadnjem času so mu šle bolečine skozi glavo, kot da nekdo spušča elektriko skozi njegove možgane. Čez dan, ko je buden, mora stisniti zobe, tako močno, direktno v živo, ga zadene bolečina. Ponoči v spanju je bolje, ni tako hudo. Ker prej popije tableto, za vsak primer. Da ima vsaj ponoči mir. Ampak ga tudi že malo rahlejša bolečina vseeno zbudi. Dvigne se, prižge luč, in gleda okoli kot mesečnik. Še čuti klik v glavi, tega se še spomni, drugega ne. In zdaj je bilo enako, zbudil se je, prižgal luč in zamežikal v svetlobo. Potem jih je zagledal. Mravlje. Na razdalji desetih centimetrov, skoraj pred nosom jih je imel. Mravlja vrsta je šibala po parketu kot vojaška četa, v eno in drugo stran. – Mravlje? Kako, pizda? Je bil presenečen, prej jih v stanovanju še ni dobil, zdaj pa ta poplava. Kaj se dogaja? In se je šel raziskovalca in jih nekaj časa gledal. Ulegel se je na parket in naslonil glavo na les. Poskušal jim je slediti, skapirati. Od kod? Drobcene mravljice so to bile, jih tudi iz te bližine ni dobro razločil. – Je raztresel kakšen sladkor? Ne, nič takega ni bilo. V kuhinji so bile v košu le prazne ribje konzerve in flaške piva, drugega nič. Mogoče tu in tam drobtina kruha, ki jo je raztresel. Pa vse to mravelj ni zanimalo, šibale so skozi tista dva metra dnevne sobe med balkonom in kuhinjsko nišo in se tam spet porazgubile. Šel je za njimi, po kolenih, da bi jih bolje videl, pa ni bilo nič. V kuhinji se je mravlja vrsta razpršila in nekam poniknila. Enako je bilo na balkonski strani, prihajale so iz špranje v zidu ob tleh, vrele so iz tiste ozke luknjice. Kot da jim je nekaj gorelo pod petami. Ali pa so se šle osvajanja po nekih ukazih, ki so jih nosile v svojih glavicah. Drobna bitjeca, ki se niti malo niso zmenila zanj, ko si jih je kleče ogledoval. Ponoči je bilo, ura dve ali tri, in gledal jih je kot male marsovce, ki napadajo njegov svet. Ne jebejo njega, nobene žive sile na svetu ne jebejo, samo naravnost grejo. Korakajo kot marsovci v enih filmih, ki jih je gledal pred desetletji po televiziji, tudi oni niso jebali nobenega, a so na koncu vseeno dobili po pički. Če se bo ulegel prednje, ga bodo pohodile, prekoračile, mogoče tudi požrle. Če žrejo steno in celo beton, bodo žrle tudi njega, pri živem telesu, samo če ga dobijo nemočnega. Zlezle mu bodo v luknje v telesu, v glavo ali v rit in ga od znotraj izgrizle, tako kot grizejo stene in leseni pod v stanovanju. Mravlje so tu, najbrž niso prvič navalile skozi sobo in mogoče so ga že obdelale. Ko zvečer zaspi na kavču, nemočen, jih lahko pride na milijone nanj, pa se ne bo mogel zganiti. Včasih pa obleži kar na tleh, komaj da odpre vhodna vrata in se zavali na hodnik. Dlje ne more, ima preveč alkota v glavi in nogah; takrat je še najbolj ranljiv – in če so ga takrat zavohale – mater jim! – Mravlje, jebene mravlje, jim reče. Zdaj boste videle svojega boga! Dvigne nogo in jih začne mečkati. Na veliko, brez milosti. Za mravlje ni milosti pri njem. Je kdo milosten do njega, ha? Vse je zmečkal, kar jih je videl in kar mu jih ni ušlo. Mravlje so se poskušale prebiti do omare ob steni, pa večini ni uspelo. Je bil Riki en bogec, jih je prečital, kaj mislijo. So pametne, te mravlje, ta drobna kurčeva bitjeca, je pa on še pametnejši, mater jim! Ne, Rikija ne bodo jebale v glavo. Ga marsikdo jebe v življenju, a mravlje ga že ne bodo! Če jih ne sčisti zdaj, pošteno in do konca, se bo z njimi zajebaval še en čas, nazadnje bodo mravlje njega zjebale. Pa ne Rikija, njega že ne! Bo zato prej on njih. Nič usmiljenja, niti eni ne pusti uiti, nič milosti. Je to božja sodba za mravlje, prava biblična apokalipsa, Riki pa je veliki bog, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. So ga enkrat tako učili starši, ko je bil majhen, in si je zapomnil ta štos s plačevanjem. So ga strašili, ko pa je imel nekaj let več, jih je odjebal. Ga s tem niso več mogli drkat v glavo, je on že vedel, kako je s tem plačevanjem. Je takrat vedel in ve tudi zdaj, kdo je bogec in kako se na tem svetu plačuje. Nema milosti. Pika. Odjebite mravlje! Na koncu drobna trupelca, ene pikice, kot kakšne vinske mušice, ki so se ga preveč nažrle, ležijo po tleh. Je to pravi masaker, sodni dan za mravlje, Riki pa je veliki bog, ki jih je zjebal. Amen. Pogledal je svoje delo in bil je zadovoljen. Tako je prav, bodo zdaj vedele, da z njim ni heca. Se ga bodo izogibale sto na uro. Pa se ga niso izogibale, vsaj direktno ne. So bila pametna ta bitjeca, čeprav so imela malo glavco. Mala glavca pomeni male možgane, ni pa nujno. Vsaj pri mravljah ne – Riki sprazni flaško piva, potem se spet uleže. Ugasne luč. Ko ga napeti mehur zbudi, prižge luč, pogleda po tleh – jebemti! Vse je čisto, niti ene drobne pikice, mrtvih mravljih trupelc ni več nikjer, vse je počiščeno do zadnjega, kot da je med njegovim spanjem prišla armada rdečega križa in pospravila ranjene in mrtve z bojišča. Se mu je bledlo, da je pred eno uro mečkal mravlje? Je to samo ena fikcija v njegovi glavi, so bile mravlje le izmišljotina in jih v resnici sploh ni bilo, ničesar ni bilo, samo – Riki se spusti na kolena, pregleduje tla na pet centimetrov, kot lovski pes je, išče vsaj eno sled mravelj, eno drobno pikico, ki bi mu povedala, da se mu ni bledlo. Ne najde ničesar. In zdaj ne ve, ali je bilo vse skupaj res, ali pa so mravlje samo v njegovi glavi. Tudi drugo jutro od mravelj ni sledu. Še enkrat vse pregleda, tudi reže v zidu na balkonu, luknjice so, mravelj pa ni. Mogoče pa jih res ni? Torej lahko odide iz hiše, ni nevarnosti –? Popoldne, ko Rikija vročina spet prižene v stanovanje, pa so mravlje tam, paradirajo po dnevni sobi mimo kavča, ena vojska mravelj je to, prava armada, in Riki se znova zažene mednje. Mečka jih, kolikor more, pleše po njih, pravi baletnik je, mravlje pa se spet umikajo v svoje luknje, na tisoče strani hitijo, samo da se rešijo Rikijevega besa. Na koncu se Riki zruši na kavč, nemočen je; storil je vse, kar je mogel. Več ne more proti mravljam. Zdaj so spet tam, negibna trupelca, in kaj jim naj še napravi, tem mrtvakom? Kar je mrtvo, je mrtvo, je najbrž pri mravljah isto kot pri ljudeh – ali pa ne? Kdo ve – Riki že ne, ga to en kurac briga. Gre v kopalnico in si spusti hladno vodo po obrazu. Malo ga zbistri, vročina mu kuha možgane, še malo, pa bo znorel od te vročine. Še voda iz vodovoda je mlačna, vse je toplo, pivo, ki ga hladi v škafu v hodniku, je mlačno. Hladilnika nima, da bi si kaj ohladil. Spomladi ga je prodal, budala, za majhen denar, za pijačo, ki jo je pokuril v treh dneh, zdaj pa – evo ga – crkuje od vročine, še piva si nima kje hladit, razen v vodi iz pipe. Riki pije pivo, po vratu mu teče znoj in se meša s pivom, v nosnicah čuti vonj po enem in drugem in je zadovoljen. Všeč mu je ta vonj, kiselkast in grenak, če se oblizne po oznojeni koži okrog ramena, začuti sol na jeziku. Vročina, jebena vročina. Spije še eno pivo, prvo je bilo na dušek, drugo pije počasi. Sedi v dnevni sobi na kavču in gleda opravljeno delo. Mravlje so še vedno tam, negibna trupelca, ki pričajo o njegovi zmagi. Vsaj nekaj. Mravlje, jebene mravlje. Potem se zlekne na kavč. Počival bo, v tej vročini itak ne more drugega. Počival bo do noči, potem spil še kakšno pivo in tako naprej. Mogoče bo z nočjo šel ven, se malo ohladit. Pa skoraj nima smisla, so tudi noči vroče in soparne, kjerkoli že si. Ta kotel od mesta človeka ubija, ga jebe v glavo. Moral bi uiti – ampak, kam naj gre človek, kam, mu kdo to pove? Seveda mu ne bo, kdo pa je Riki, da bi mu pomagal – Ko se zbudi, tema je že zunaj, vroče pa še vedno tako kot prej, prižge luč in takoj pogleda po tleh. Spet mravlje, jebene mravlje! Vse črno jih je, mezejo od vsepovsod, iz vseh lukenj v podu in zidu, kot da imajo svoj svetovni kongres; tudi na kavč so prišle, nekaj jih je že na njegovih nogah. – Zdaj boste najebale, mravlje! zatuli. Kot bik, ki ga sršen useka v najbolj občutljivo točko na jajcih. So njega zdaj mravlje usekale v glavo, čisto v sredino čela. Spet jih kolje, z rokami in nogami, po vseh štirih lazi za njimi in tolče, kolikor more. Pa bi moral imeti deset rok, da bi lahko vse dobil, mravlje so se umikale, se potuhnile, se delale mrtve, samo da bi se izognile njegovemu uničenju. Pametna bitja so to, Riki jih je že malo pogruntal, ampak njega ne bodo zblefirale, on že ve, kaj je treba s takimi bleferji. Tolče po truplih in jih masti, noben bog ne bo oživil teh mravelj, po katerih udari on! Takrat nekdo poropota po vratih. Enkrat, dvakrat. Trikrat. Riki gre odpret; pred njim stoji starejši mož, sosed, iz stanovanja spodaj. – Sosed, tako ne gre, že dva dni razbijate po stanovanju, in to ponoči! Midva z ženo spiva – enajsta zvečer je že! Riki gleda tega moža, majhen je, z drobno plešasto glavo in drobnimi rokami, s katerimi zdaj nekaj krili. Kot kakšna velika mravlja je; njegova žena, debelušna in mesnatega obraza, ki jo vsak dan srečuje na stopnišču, pa je podobna mravlji matici. Ne marata ga, vedno se pritožujeta nad njim pred drugimi, vedno je Riki vsega kriv, onadva pa nič. Grdi, zlobni mravlji sta … – Gospod, če se to ne bo nehalo, bom moral poklicati policijo! vztraja velika mravlja pred njegovimi vrati. Nočem težav, vendar se ne morete vso noč zabavati z vašo družbo – – Nobene družbe ni, odkima Riki, nobene. Mravlje, samo mravlje so! – Mravlje? Kakšne mravlje? – Mravlje! Od spodaj prihajajo, iz vašega stanovanja! Da veste! Vam bom že pokazal! Lahko pokličete policijo, bodo tudi oni videli vaše mravlje! Zaloputne vrata moškemu pred nosom. Noče se z njim pogovarjat, nima kaj! Nervira ga ta človek, samo malo da mu še teži, pa ga bo mahnil po gobcu. Po njegovem mravljem ksihtu! Mu bo mravljinčaste možgane zabil nekam v tri krasne, potem pa bo videl svojega boga! Ko se Riki vrne v dnevno sobo, ni na tleh nobene mravlje več, ne žive ne mrtve. Vse je isto. V slabih petih minutah so mravlje popucale vse. Kako, za boga milega? Rikiju to ne gre v glavo, le kako jim je uspelo? Pizde hudičeve! Zdaj ve, da so to še bolj pametna bitja, kot si je mislil. Da bo moral biti zanaprej bolj previden, napraviti boljši plan, živa sila jim ne more nič. Nekaj drugega si bo moral izmisliti, Riki – nekaj, da zjebe te mravlje! Spil je pivo, požrl dve tableti plivadona, počakal, da sta tableti prijeli in je bilo bolje. Ga je že začela bolet glava, se je preveč razburil, mravlje so ga znervirale, potem pa še ta sosed od spodaj. Plivadon je dober proti bolečinam v glavi in za pomiritev, je lahko ponoči vsaj malo spal. Spil je še eno pivo in bil pomirjen. Zdaj bo lahko zaspal. Zjutraj bo razmislil, kako bo uničil mravlje, zjutraj. Zdaj ni mogel ničesar več, zdaj se mu je jebalo za vse. Zjutraj se je zbudil, nekaj mu je lezlo po nosu in obrazu. Z roko se je podrgnil po licu in ko je pogledal dlan, je videl zmečkane mravlje. Bile so že na njem. Spet mravlje, jebene mravlje! Zakriči, skoči pokonci in si jih stresa s hlač in majice, vsepovsod jih ima, okrog jajc so mu plezale, še v lase so se mu ponoči med spanjem zalezle. Riki se sleče, zamenja oblačila, zdrgne z vodo in milom telo, a še vedno nima občutka, da se je rešil mravelj. Nekje jih še čuti, kako ga pritajeno gledajo, se mu posmehujejo, čakajo, da se spet umiri; nekje v bližini so, kurbe od mravelj, v glavi jih čuti – o, pizda! – kaj pa če jih ima že v glavi? Ja, zakaj jih ne bi imel? Skozi ušesa in nos so prodrle v glavo, se pregrizle skozi meso in kosti, in zdaj jih ima v možganih. Le od kod te bolečine, ki ga mučijo zadnje dni, kot da nekdo povzroča kratke stike v možganih, če ne zaradi mravelj! Grizejo ga in mu odklapljajo možgane, vsak trenutek ima manj živčnih celic, na koncu bo samo še zombi, živo truplo, naseljeno z mravljami! Riki se sesede, to odkritje ga zadene v polno. Mravlje so vsepovsod okrog njega, ne more jim uiti, soseda spodaj sta eni veliki mravlji, in ostali sosedje v bloku, ki mu stalno težijo, vsi so ene mravlje, prava zarota mravelj je to, in oni so mu jih nastavili! Zdaj jih ima v glavi! Kako naj jih uniči tam? Umiva si glavo, nataka v ušesa vodo, pa ne priplava ven nobena mravlja. Potuhnile so se, kurbe, jasno! V predalu stakne steklenico žganja, polovica že manjka, nagne jo in pije v dolgih požirkih. Žganje jih bo uničilo, ta mala stvorenja v njegovem telesu, preplavilo bo kri in hudičeva bitjeca se bodo utopila v alkoholu. Alko bo uničil vse, le Riki bo preživel. Se je žganja že večkrat napil, pa ga ni pobralo. Drugi dan je bil majav v nogah, vrtelo se mu je v glavi, a živel je, in tudi zdaj bo tako. Toplo žganje ga je res zadelo, otopilo mu je glavo, in ko mu je v želodcu naredilo slabo, se je po vseh štirih komaj zvlekel do školjke na sekretu in skozlal. Potem mu je gorela glava, žejalo ga je, kot da je sredi puščave, tako je bilo, in ni si mogel pomagati. Obležal je na ploščicah kar ob školjki, čez čas pa le zmogel toliko moči, da se je dvignil in si iz curka iz pipe v kadi zajemal vodo. Potem je ležal dalje. Cel dan je preživel tako, ni imel moči za kaj drugega. Zvečer se je le dvignil in odmajal do kavča v dnevno sobo. Edino tam je lahko spal, v spalnici že dolgo več ni bilo pohištva, le gole stene so bile. Posteljo in omare je že lani prodal iz stanovanja. Mravelj tistega dne ni bilo na spregled, pa tudi ponoči je imel mir pred njimi. Zjutraj je vse pregledal, tudi sebe, pa je bilo vse okej, o mravljah niti sledu. Drugi dan je moral v mesto, v center; z zavoda za zaposlovanje je dobil poziv, da se mora oglasiti na enem sranju. Na papirju je bilo napisano usposabljanje. Je pa Riki vedel, da je to le eno sranje, ne glede na to, kaj piše na papirju. Ni bil prvič na takem sranju, je vedno bilo enako. Vsake dva meseca ga vabijo na neke kurčeve seanse in ga drkajo v glavo. Kako se išče služba, kako se govori, kako se obnaša, v bistvu kako se fintira in leze v rit onemu, ki je pred teboj in ima oblast. Kdor zaposluje, ima oblast, to je jasno, oni revček pred njim je zguba. Če ne bo priden, bo še večja zguba. Bo brisan iz vseh evidenc, se lahko pod nosom obriše še za tisti fičnik, ki ga zdaj dobi od sociale. Ker država je en velik bogec, ki dobro plačuje in tako naprej, po oni jebeni mantri, je bilo Rikiju to jasno. Zato zjutraj vstane, se obrije in obleče frišno majico. Majice so okej, jih ni treba likat, jebeš ga, če so malo pomečkane. Se bo že sama izravnala, zunaj je bilo vroče in soparno, v petih minutah ga bo zalil pot, in itak je vse brez veze, to pranje in umivanje. Sploh pa gre tja samo zato, da dobi potrdilo, da ga vpišejo v nek kurčev seznam, označijo, da je Riki priden, uboga kot cucek na vsak klic, in si zato zasluži kost kot vsak priden kuža na tem svetu. V nebotičnik, oni stari v centru, tja mora. Izstopi pri pošti, nato dvesto metrov nazaj in je pri njem. Nebotičnik, strašna stvar. Kot da ga je zdaj prvič opazil, tako je bilo. Je imel še malo problem zaradi žganja in plivadonov, se jih je zjutraj nazobal kot koruze, zalival pa s pijačo, enim rdečim vinom, ki ga je še našel v kuhinji. Cvikal je bolečino v glavi, one bliske skozi možgane. Pa je rajši požrl tableto več, samo da je bil siguren. Pred semaforji zamežika. Se ustavi. Pri kateri luči naj gre preko ceste? V glavi ima meglo. Potem ga množica, ki se je nabrala, potegne naprej. Sledi ji, kot bi sledil čredi. Oni spredaj že vejo, kako je treba, oni vedno vejo vse. Ljudstvo ve vse. Pa je šel še Riki za tem ljudstvom. Če bo koga zgazil avto, bo zgazilo vse, ne bo edini. To ga pomirja, je jebeno, če v nesreči samo ti nadrkaš. Potem je nesreča še hujša. Ker nobenega niti malo ne briga, kaj je s teboj, se vsem jebe za sočloveka. Spizdijo in grejo stran od človeka, ki leži na cesti, kot da je kužen. A Riki je že preko ceste, pred nebotičnikom. Nebotičnik, v bistvu en kurac, štrleč v nebo, v njegovo deseto nadstropje mora. Tam je bila ta seansa zanj in za druge nezaposlene, te napol klošarje. Že nekajkrat je bil tam. Prvič je Riki iskal naslov kot neumen, si ni mogel misliti, da se drkanje v glavo dogaja na tako visokem nivoju. Tisoč in tisočkrat je hodil po tistih ulicah, po pločnikih in cestah med bloki, pa ga skoraj ni opazil. Je bil poleg nekaj metrov, pljunil bi lahko na tisti zid, pa ne bi vedel, po čem pljuva. Visok je ta nebotičnik, visok, on pa majhen poba, pa še eno je: Da ga vidiš, je treba pogledati kvišku, v zrak, imeti eno svojo perspektivo. Ljudje pa kot živina hodijo s pogledi zabitimi v pločnik. Utrujene živali tako hodijo, zbite od dela in pod težo bremena, ki jim jemlje dih. Že zjutraj je tako, popoldne pa je še huje. Zadaj pa seveda še gospodarjev bič, ki pade po plečih, če se človeku za malo ustavi korak. Je treba naprej, naprej, se nič ozirat levo, ne desno, še manj dvigat pogledov. Kaj pa žival briga, kaj je zgoraj, le kaj za boga? Ha! Riki, gremo naprej, kaj se ustavljaš, kaj čakaš, kaj se obiraš, zgubljenec? Nagonsko gre po pločniku, odrine težka masivna vrata in se znajde v hladu. Zdaj pa še samo v dvigalo in navzgor, za drugimi. Tam je manjša dvorana, vsa v steklu, v klimi, ga zazebe v tistem mrazu. On pa še enih dvajset jebivetrov sedi za klopmi kot kilavi šolarji. Dobili so zvezek in kemik, pa so lahko začeli. Tip v kravati spredaj jim razlaga, kako se napiše prošnja za službo. Od a do ž jih uči, vsako besedo, poudarja spoštovani, razumevanje, pričakovanje, kar vse morajo vplesti v prošnjo. So to čudežne besede, ki odpirajo vrata. Na koncu zaključijo z odličnim spoštovanjem.– Razumeli? jih tip v obleki in kravati sprašuje in gleda, enega po enega. Jim skoraj ne verjame, da to oni lahko razumejo. Kimajo. Razumeli, jasno, vse so razumeli, spoštovani, razumevanje, pričakovanje in odlično spoštovanje, kaj ne bi razumeli, je jasno kot beli dan. Potem dobijo nalogo. Na list papirja morajo napisati prošnjo za službo. Po receptu, ki so ga maloprej dobili. Pa so pisali, vstavljali spoštovani, razumevanje, pričakovanje in zaključevali z odličnim spoštovanjem. Vse samo zato, da bo tip s kravato zadovoljen in jim bo dal mir. Sicer pa se jim je jebalo. So to vedeli vsi, je Riki prečital izgubljene face po dvorani in je vedel, koliko je ura, da je vse pihanje v meglo. Oni tukaj so samo fasada, da tipi s kravatami dobijo plačilo, je vseeno, če so tu zombiji ali kakšne jebene lutke, glavno, da jih kravatarji in njihove pomočnice s hladnimi, ponarejenimi smehljaji vpišejo v neke jebene sezname, ki jih potem dajo naprej in vnovčijo. Riki je številka na seznamu, to dobro ve, ni prvič, da piše te zafukane prošnje enim tipom na ljubo, so bili ti očalarji zelo veseli nad vsako prošnjo. So se topili, ko so čitali njihova kracanja s spoštovanjem, razumevanjem, pričakovanjem in odličnim spoštovanjem, kar prihajalo jim je med nogami po vsaki taki besedi. Noreli so od zadovoljstva. In če je tip s tem zadovoljen, zakaj ga ne bi osrečil? Riki ne napiše nič. Gleda v prazen papir pred seboj, možgani so mrtvi, ni misli, ki bi zganila roko. – Kako gre, gospod? Kravatar se nasmehne Rikiju: – Malo se le potrudite, gospod, saj bo šlo! Riki se zagleda v papir. Tisočkrat je že napisal tako pismo, pa je bilo vedno enako. – Brez veze, odkima. Vse je brez veze – Moški hoče nekaj reči, pa zagleda njegov obraz, podočnjake in oči, ki jih ima razbite v tisoče koščkov. Zadnji dnevi so Rikija zdelali, so mu pustili zapis na njegovem obrazu, niti minuta sranja, skozi katerega je šel, ni bila spregledana. – Kot sami veste, reče tip in gre k drugi klopi, k drugemu šolarju. Eno uro jim je tip nakladal o pravilno napisani prošnji za službo, o fintah, ki se jih morajo poslužit. – Osebno noto morate dodati, zakaj si želite dela prav v njihovem podjetju! To je najpomembnejše, gospe in gospodje! – Osebna nota? vpraša eden iz prve vrste. – Ja, osebno noto, sebe! To vžge. Verjemite – Ljudje kimajo. Prav, bodo dodali to jebeno osebno noto. Še enkrat bodo napisali prošnjo za službo, še enkrat ponovili vsa kurčeva spoštovanja, razumevanja in pričakovanja, skupaj z odličnim spoštovanjem, dodali bodo še kurčevo osebno noto. Sicer se jim jebe za vse to, pa vseeno pomolijo kravatarju z očali na novo popisan papir pod nos. Je to v redu? – Zdaj je v redu. Sprejeti ste v službo, gospod! – Hvala. Zelo sem vesel, odvrne gospod, en klošar iz prve klopi. Potem je pavza. Učenci dobijo malico, obložen kruhek, sok in kavo. Riki pije sok in je kruh, obložen s salamo. Dobra zadeva, zato je prišel sem, da lahko nekaj poje. In še fino hladno je, zunaj je vroče kot v kuhinji, en pekel, tu pa dvaindvajset stopinj, nič več. Nebesa. In še hrana. Kaj bi človek več? Še hvaležen mora biti onim frajlam z zavoda za zaposlovanje, ki so ga poslale na ta tečaj. Dobri ljudje so tam, dve leti je že brez službe, pa še vedno niso pozabili nanj. Imajo ga v evidencah, se ga spomnijo vsake toliko časa in mu pišejo. Ali pa ga naročijo na pogovor. Da zvejo, zakaj je še brez službe. In če je še živ, če države ne prinaša okrog. Bi Riki lahko bil že mrtev, država pa bi ga še vedno imela za nezaposlenega, kar bi jim kvarilo statistiko, kar pa ni prav. Je treba biti pošten. In se je zato oglašal na razgovore in jim razlagal, koliko prošenj za službo je napisal. Lahko si pogledajo odgovore, če hočejo, jih je vedno prinesel s seboj – Pa so mu verjeli, da je še vedno brez službe in da je še živ. Potem so ga spet poslali na dodatni tečaj pisanja prošenj. Kot da je on kaj zajebal v prošnji, tako je izgledalo. Kdo drug bi pa lahko kaj zajebal? Riki zdaj ne misli na nič, je kruhke in pecivo ter pije kavo. Malo hiti, si baše po en kruhek naenkrat v usta, samo da jih bo pojedel več. Si drugi isto tlačijo hrano v usta, še bolj kot on. Je zdaj prilika, ko bo pladenj prazen – jebi se, miško, takrat lahko greš! Ob njem stoji ena ženska, pije kavo, nič ne je. Je izjema med vsemi. Tudi najbolj urejena. Gleda skozi stekleno steno dol na ulico, na ljudi na pločnikih, ki so le pikice, avti na cesti pa kot otroške igrače. – Ljudje spodaj so kot mravlje, reče ženska. Drobni, majhni, daleč; ne vejo za nas tu zgoraj, mi pa ne vemo za njihove probleme … Riki se zagleda v te pikice, v mravlje od ljudi. Drobne pikice hitijo po pločnikih na vsako stran ceste, se tu in tam zaustavljajo, pomigajo s tipalkami, potem pa grejo dalje. Spomni se na domače mravlje v stanovanju. Na jebene mravlje – – Ja, samo stegniti bi moral roko in jih pomencat, te mravlje, reče. Si drugega ne zaslužijo – Stegne roko, iztegne kazalec, kot da bo resnično segel dol na ulico in zmastil pikico na pločniku. Saj bi jo, če bi mogel, če bi mu roka tako daleč segla. Ženske ni več zraven, se je umaknila iz njegove bližine. Na drugo stran dvorane je šla, daleč od okna. – Pizda babja, njej govori, ona pa spizdi! Rikiju zrase pritisk. Ji bo že povedal! Gre do nje. – Kaj ti je, ti si začela z mravljami – – Pusti me, strese ženska z glavo. Pusti me! Ženska se ga boji. Ha! Riki stegne roko, naglo, kot da bi jo hotel udariti, pa je ne, le stegne kazalec desne roke in z njim zakroži po zraku, nazadnje pa ga obrne navzdol, kot da mečka mravljo. – Tako je treba z mravljami, reče. Brez milosti! – Nor si, odvrne ženska. Norec! Pusti me! Glasna je in drugi se ozrejo proti njima. K njima pride vodja tečaja, kravatar z očali. – Kaj je? vpraša. Gleda v Rikija, je kravatarju jasno, da je Riki problem. – Udariti me je hotel, reče ženska. Čuden je … – Ni res, nič ti nisem hotel, zaradi mravelj se je šlo, ti si začela o njih govorit, se Riki vleče ven, poskuša obrazložiti situacijo. Zadevo razjasnit, ker res ni kriv – – Zmešan je, ljudi na ulici bi pomečkal, pravi ženska. Čuti se varna ob kravatarju. Pa še mene je skoraj udaril – – Raje odidite, če ne, pokličem policijo, reče Rikiju vodja tečaja. Tu nočemo težav z nobenim! – Zmišljuje si! ugovarja Riki. Ta babja pizda si zmišljuje – – Takoj odidite, gospod! Če ne – Seže z roko za pas, po prenosni telefon. Misli resno. Riki se obrne. Besen je, krivica se mu godi, zafukana krivica, in zdaj bi radi še policijo spravili nanj. Ne, ni nor, ne bo čakal policajev. Mu tudi oni ne bi verjeli, pa bi kasiral še od njih. Ne bi bilo prvič. Ko sta imela sceno z Marjano, njegovo bivšo ženo, je bilo isto. Kriv je bil samo on, Marjana nič. Nedolžna ovčka, seveda. Mater jim, policajsko! So ga pretepli kot cucka, ko so ga tlačili v marico, in jim ni mogel nič, vse je bilo na njihovi strani, zakoni, sodišča, ves jebeni svet. Zato zdaj Riki odhaja. Z nobenim noče imeti več nič. So sami norci okoli njega, človek je iskren, se malo poheca, pa takoj najebe. Jebeš take norce! Rajši gre stran, bo imel svoj mir. Sicer pa se je najedel, pravzaprav je zato tudi prišel sem gor. Zdaj lahko gre. Jezen je, prav besen, kot cucka ga odganjajo, in to mu ni všeč. On ni noben cucek, bi jim pokazal, če bi hotel, a ne zdaj, bo še prilika, mater, da bo! Tem tipom bo pokazal svojega boga, bodo videli oni, kdo je Riki, da Riki ni nobena kurčeva mravlja, nobena pikica, noben cucek, ha, bodo videli, bodo spoznali Rikija! Preklinja in odhaja z dvigalom nazaj v pritličje, odhaja na ulico, na pločnik, med ljudi, med tiste pikice, ki jih je še maloprej gledal iz desetega nadstropja. Jebene pikice. Stopajo ljudje mimo njega, množica se gužva po pločnikih, pa noben ne pogleda Rikija, ni ga človeka, ki bi mu namenil en pogled. Hodijo ljudje mimo drug poleg drugega, kot zombiji so, trupla, ki so jim vampirji že zdavnaj izpili kri in zasužnjili dušo. Se vsem jebe, si Riki živ ali mrtev, ko te jebe! Nobenega ne briga, kaj Riki razmišlja, čuti, trpi, se mu v glavi vrtijo filmi, razni scenariji, misli. Na tisoče stvari gre Rikiju skozi glavo, pa je samo naredil par korakov po ulici, videl par izložb, poskušal ujeti par človeških pogledov, a mu ni uspelo. Ljudje gledajo le svoja tla, meter, dva metra pred sabo, mogoče deset ali dvajset metrov največ, za busom, ki se približuje postaji, mogoče še semafor, ki utripa z zeleno lučjo, in ki je najbrž ne bodo ujeli, potem pa bo treba čakati tistih jebenih dvajset sekund – najdaljših sekund življenja v tistem trenutku, ko morajo ostati negibni, sami s svojimi mislimi, do trenutka, ko se spet prižge zelena, se sprosti pot do busa, do trgovine, do prostora pred šankom v bifeju. Na koncu te vijugaste daljice je neki dom. Recimo. Vsak nosi v svoji glavi neko končno točko, kjer bo vse odložil in se počil dol. Seveda se lahko vmes marsikaj zgodi, so ljudje iz krvi in mesa, zelo pokvarljive robe, pa je scenarij lahko drugačen. Vse zaradi človeka, tega najšibkejšega člena, in njegove glave. Je ta jebena glava najbolj ranljiva, jasno. Pri vsakem, ne samo pri Rikiju – 4. MARJETKA se ponoči prebudi, prižge luč in pogleda na uro. Šele tri je proč, ona pa je brez spanca. Pravzaprav jo je nekaj zbudilo, pa ni vedela kaj točno. Morda kakšen šum –? Ne, vse v hiši je tiho in tudi od zunaj ne prihaja noben zvok. – Telefon? Ekran na prenosnem telefonu na mizici ob postelji je prazen, nobenega sporočila ni. Nič od otrok, niti od Tanake, človeka, ki ga je naslednjega dne pričakovala. Pravzaprav je ta dan že danes, pomisli, njega pa še ni. Zamujal je že en dan, iz New Yorka prihaja, in brez njega si naslednjega večera ni mogla zamisliti. Je njen ekskluzivni kuhar na slavnostni prireditvi, ki jo je pripravljala že ves mesec, zadnji teden pa je v pripravah od jutra do večera. Še ponoči, ko se je zbudila za hip, je pomislila na svojo gala večerjo. No, ni bila samo njena, z možem sta to srečanje prijateljev pripravljala skupaj tako kot vsako leto, a njega večino časa ni bilo doma in je vse delo ležalo na njenih ramenih. Vendar ji ni bilo težko, le kdaj pa kdaj se je ujezila, ko ji ni šlo po načrtu. Ljudje so v začetnem navdušenju marsikdaj veliko obljubljali, potem pa niso držali besede – le kako so mogli? Na srečo je bilo takih malo, v sedmih letih, kar pripravljata tak večer za prijatelje, se je veliko naučila. Ljudi je prepoznala že po prvih besedah. Tisti, ki je bil v trenutku navdušen nad njeno zamislijo ali ponudbo, je bil najmanj zanesljiv. Seveda se je včasih zmotila, vsakemu se to lahko pripeti. V resnici so tudi taki, ki se takoj navdušijo, zagorijo s polnim žarom in človeku zvesto stojijo ob strani do konca. Da, tudi taki so, in nekaj teh je zdaj njenih prijateljev. Anne in Ingemar iz Švedske sta takšni dve zlati duši. Če bi ju zdaj sredi noči poklicala in prosila za pomoč, bi že zjutraj potrkala na njena vrata. Nobena hladna severnjaka nista, kje pa! Sicer pa bosta jutri na večerji, popoldne priletita na letališče in komaj čaka, da ju vidi. Tako kot Raula in Mercedes iz Madrida. Sami stari prijatelji. Življenje brez prijateljev bi bilo bledo, siromašno, Anne in Ingemar ter Raul in Mercedes ji poživljajo življenje. Ne vidijo se tudi po pol leta, a se razumejo in čutijo, kot da so bili še prejšnji večer skupaj. To je mogoče le pri resničnih prijateljih. In za njih – in seveda še za druge prijatelje, ki jih z možem imata doma in po svetu – se je rada potrudila. Napravila je vse, kar je mogla, da jim je bilo lepo. Lansko poletje ji ni uspelo, operacija, na katero je morala v bolnišnico v začetku avgusta, ji je prekrižala načrte. Oh, koliko voščil z željami po hitrem okrevanju je dobivala, s celega sveta so prihajala, ona pa je nemočna ležala v bolnišnici in se zjokala ob vsakem pismu! Zlati prijatelji, niso pozabili nanjo v teh hudih trenutkih. In takrat si je obljubila, da bo naslednje poletje pripravila zanje večer in pogostitev, najboljša do sedaj. Saj, vsako leto sta z možem pripravila tak večer, a to leto bo nekaj posebnega. Nič ne bo manjkalo, še najmanj pa suši. Njen suši. Pravzaprav iz rok Tanake, on je bil mojster sušija. Vsako leto je prišel in njegova umetnina priprave svežih rib po japonskih recepturah je bila vedno glavna atrakcija večera. Pravzaprav umetnina, na katero so mnogi čakali. – Tanaka, presneto, kje si! se je zdaj Marjetka potiho zjezila nanj. Vsaj sporočilo bi mi lahko poslal … Morda je bila skrb glede njegovega prihoda tisto, kar jo je zbudilo, je pomislila, a takoj odmahnila z glavo. Ne, Tanaka je zanesljiv človek, star prijatelj iz časov, ko sta z možem živela v New Yorku in najmanj dva večera na teden preživela v njegovi restavraciji. Tanaka bo prišel zagotovo, še pred dvema dnevoma sta se pogovarjala po telefonu, že sinoči bi moral prispeti na letališče. Tanaka je zlati dečko. Tako mu je vedno govorila, čeprav ni bil več dečko, prekoračil je petdeset let, njegovi otroci pa so bili že veliki in so delali v njegovi restavraciji. Morda so bile sanje tisto, kar jo je zbudilo. Nenavadne sanje, katerih ostanke je še zdaj imela živo v glavi. V nekakšnem dvorcu se je znašla, ona in mož in še veliko drugih ljudi, a nobenega ni poznala. Stene so bile steklene, prozorne, in ko se ji je na drugi strani za trenutek zazdel znani obraz, ni mogla do njega. Klicala je za njim, a znanec je ni slišal. Prostor je vpijal vse zvoke, ljudje so se neslišno gibali mimo njiju in jima kimali, noben pa ju ni ogovoril. – Henrik, kaj počneva tukaj? je vprašala moža. Stiskala ga je za roko in ker ni odgovoril, ga je pogledala. Od presenečenja je kriknila – človek ob njej ni bil njen mož, bil je obraz neznanca. Moški se je nasmehnil, njene roke pa ni izpustil. – Marjetka, ne boj se, saj bo vse v redu, ji je pomirjujoče pokimal. Vse bo še v redu, boš videla! Takrat se je zbudila. Prisluhnila je tišini v hiši, potem pa se znova spomnila Tanake. Tanaka, ljubček moj, prosim, pokliči me, prosim, lepo prosim, v mislih zaprosi. Prasila, prosim te, pomagaj mi, da bo vse v redu in da pride! Prasila je tisto nekaj, kar Marjetka v zadnjem času verjame. Od lanske operacije, ko so ji izrezali bulo na črevesju, se je s priprošnjami vedno obračala k njej. Bila je uničena, tako telesno in duševno, potem pa ji je prijateljica Manja svetovala, naj prebere drobceno knjižico. Naj jo samo prebere in potem se bosta o njej pogovorili. Manja je bila spet ena izmed njenih zlatih duš, pravi angel, ki je sedel ves čas bolezni ob njej. Njej na ljubo je začela prebirati nekakšen učbenik z napotki za življenje, od strani do strani, od lista do lista, ter čutila, da se dotika nečesa višjega. A nič skrivnostnega ni bilo v tem, vse je bilo tako enostavno, tako jasno, njej blizu, vse na dosegu rok. Lansko poletje, v času okrevanja po operaciji, je spregledala. Kot da se je znova rodila, tako je zdaj gledala na tisti trenutek razsvetljenja. Moč je v človeku, v sebi jo nosimo, le sprostiti moramo zapore, ki jo ovirajo. Bolezen in zdravilo zanjo, oboje je v nas, v sebi nosimo čudovito moč, prasilo, ki nam pomaga, le zaprositi moramo zanjo in se ji prepustiti. Življenje nam je dano, da ga užijemo, ne pa da se v njem, v tem za človeka kratko odmerjenem času, trpinčimo s skrbmi in samouničenjem. Marjetka je v bolnišnici doživela razsvetljenje in zdravje, ki se ji je kmalu povrnilo, je bilo zagotovo delo notranje moči. Še zdravniki, ki so jo pregledali, se niso mogli začuditi, kako hitro je okrevala. Od takrat se je prasili vsakodnevno priporočala, jo prosila za pomoč in poskušala živeti dobro. In kot po čudežu je bilo njeno življenje drugačno, bolj sproščeno, še nikdar se ni čutila tako polne moči in življenja. Sporočilo, ki ga je zdaj dobila v sanjah – zagotovo ni bilo naključno – je nekaj pomenilo. Najbrž tisto, kar ji je povedal neznanec v stekleni palači: Ne boj se, vse bo v redu! Prasila, ki je vedela za njene skrbi, ji je poslala sporočilo. Zdaj bo vse v redu, spet lahko zaspi – če bi seveda mogla. Kljub vedenju, da nekdo bdi nad njo (o toliko drobnih stvareh je morala razmišljati!), jo je še vedno skrbelo; vsaka malenkost je lahko pokvarila njen večer. Kozarec vode bo popila in poskušala zaspati, se je odločila. Zrak v hiši je bil svež in suh in suhota jo je praskala v grlu. Vstala je in si v kopalnici natočila vodo. Pila jo je v kratkih požirkih in gledala skozi okno spalnice v park za hišo. Pogled na ta del jo je pomirjal. Na drugo stran hiše je bila ulica in mesto, iz svojega salona v prvem nadstropju je lahko opazovala migljanje mestnih luči pred seboj. Bili so trenutki, ko se ji je ta po- gled zdel očarljiv; tam je bilo življenje, le stegniti je bilo treba roko in ga zajeti. Ko je začutila ta klic v sebi, je takoj poklicala Manjo, svojo zlato prijateljico, in šofer jo je odpeljal v mesto, med hrup in gnečo, ki je pomenila življenje. Včasih pa je le sanjavo strmela preko parka v pobočje nad hišo, v redke lučke, ki so razsvetljevale steze proti gozdu. Za ograjo njihovega velikega vrta se je začenjal travnik, nato pa gozd. Zadnjo zimo, ko je močno zasnežilo, se je sama odpravila na travnik in po drevoredu do gozda. Bila je noč, nič še ni bilo spluženega, in deviškost zasneženega travnika jo je napolnjevala z otroškim veseljem. Do kolen je gazila po snegu in se nazadnje vrgla v njegov mehki objem. Kot otrok je bila. Če bi jo kdo videl, bi se mu zdela zmešana. No, seveda so jo videli, vsaj njeni iz hiše. Njen odhod je najbrž opazil Rajmund, vrtnar; on je vedno videl vse, kar se je dogajalo pri hiši in ob njej. Njegova soba nad garažo je gledala na obe strani, na dvorišče in na park, nič mu ni ušlo. Ko se je Marjetka vrnila v hišo, jo je v kuhinji pričakal s konjakom v prijetno ogretem kozarcu. – Izvolite, gospa, ji je ponudil. Pogrelo vas bo! Bil je galanten mož, upokojeni učitelj geografije, in zadovoljen s svojim delom vrtnarja. Vedno si je želel hiše z vrtom, ji je zaupal kasneje, ko je bil že zaposlen pri njih. A hiše si s svojo plačo ni mogel nikdar privoščiti, zato je zdaj srečen, da lahko dela in živi pri njih. Tudi njen šofer je bil, kadar ni bilo na razpolago službenega, po naročilu njenega moža. Rajmund je bil vedno na razpolago, le pomigniti mu je morala, pa je prišel. Stara šola, ta Rajmund; čeprav sta bila istih let, je ostajal zadržan. Zanj je bila gospa, gospodarjeva žena, ki ji je služil. Delo na vrtu je bilo zanj dovolj za njegovo zadovoljno življenje, drugih želja ni imel. Marjetka se je ob misli na zimsko čarobnost nasmehnila. Da, prasila jo je hotela razveseliti, to je bilo tisto. Zdaj pa je poletje, zunaj sta sopara in vročina in le hladilnemu sistemu, ki je napeljan po vsej hiši, se lahko zahvali, da se ne koplje v znoju. V hiši je vladala tišina, tudi v zadnjem delu nad garažami, kjer je bil prostor za služinčad. Svojčas, ko je bila hiša polna ljudi, so imeli štiri zaposlene, ki so skrbeli za hišo, zdaj pa sta v tistih prostorih živela le vrtnar in gospodinja. Vsak v svoji sobi z majhno kuhinjo in kopalnico. Prostori za služinčad so bili njena zamisel. Bila je praktična ženska in vedela je, da je hiši potrebna stalna roka, ki jo vzdržuje. Arhitekt, ki je izrisal načrt za izgradnjo hiše, jo je razumel bolje kot njen mož. – Seveda, gospa, povsem razumljivo, pravzaprav sem vam to nameraval sam predlagati, ji je prikimal. In še povedal, da imajo tudi drugi njegovi klienti – ki jih iz razlogov diskretnosti ne omenja – podobne zahteve. Tako se danes dela v svetu, ki nekaj velja … To je omehčalo moža. Ni bil navdušen nad tujimi ljudmi v hiši, povrh pa je imel pomislek še iz enih razlogov – kaj bodo rekli drugi ljudje? Služinčad – se to danes spodobi –? – Ljudje? se mu je zasmejala. Kaj pa imajo drugi ljudje pri tem? Zdaj so drugačni časi, Henrik … Henrik, njen mož, je bil še iz starih časov, ko ljudje, četudi so imeli denar, tega niso na veliko razkazovali. Mož je za svoj denar trdo delal, najprej v nekaj podjetjih v tujini, zdaj pa je bil že vrsto let v diplomaciji, a še vedno mu je bilo nerodno, kadar je zjutraj pred hišo pripeljala velika črna limuzina s šoferjem, da ga odpelje v službo na ministrstvo. Tudi za bazen ni vedel, kaj z njim početi. – Marjetka, saj me nikdar ni doma, ne potrebujeva bazena, ji je govoril. – Ti ne, bom ga pa jaz uporabljala, ga je prepričevala. Danes ima že vsaka hiša bazen, to je nekaj običajnega, Henrik! In Henrik je prikimal. Naj bo bazen, naj bodo prizidani prostori za služinčad, prav. Zaupal je ženi in bil je vesel, da se mu ni bilo treba ukvarjati s podrobnostmi okrog hiše. Hiša je bila dokončana pred desetimi leti in v tem času se Henrik ni niti enkrat okopal v bazenu. Ni imel časa, večinoma sta z Marjetko živela v tujini, in ob redkih obiskih doma je bila misel na bazen zadnja stvar. Še njunih otrok ni zanimal. Po dvajsetem letu sta se Ron in Karmen raztepla po svetu, še bolj kot onadva z možem. Ron je začel s študijem komunikologije v Angliji, nadaljeval potem v Kanadi, Karmen pa je najprej odšla v Italijo, v Milanu končala umetnostno šolo za oblikovanje, potem pa odšla na izpopolnjevanje na Švedsko. Trenutno je v Avstraliji, kaj počne tam, pa še sama ne ve, kaj šele, da bi to vedeli njeni starši. Čez en dan prideta, pomisli Marjetka. Pravzaprav že danes, zvečer bosta otroka v domači hiši. Henrika tudi še ni doma, v Bruslju je na nekem nujnem sestanku, in na letališče bo prispel šele zvečer. S seboj bo pripeljal še prijatelje iz Francije, v hiši bodo preživeli nekaj dni, in hiša bo oživela. Zdaj je vse tiho, zvečer pa bo drugače. Lepo bo, se je Marjetka nasmehnila. Naj se zgodi, kot je najbolje zame, kot želi prasila …. Njena spalnica – moževa je imela pogled na mesto – je bila obrnjena proti parku z bazenom, in ob pogledu na njegovo razsvetljeno modrino si je zaželela kopanja. Pravzaprav je hotela na svoji koži začutiti mokroto. Svež in suh zrak, ki je brezšumno bruhal iz prezračevalnega sistema, ji je sušil telo. Zato se je vsako jutro najprej oprhala in namazala z vlažilno kremo, šele nato se je zanjo začel nov dan. Nocoj pa se je prebudila prezgodaj in ni mogla več zaspati. Da bi prečula noč do jutra v postelji, pa bi bilo predolgo. Ogrnila si je svileno haljo in se spustila po stopnicah v pritličje, nato pa iz salona na vrt. Noč je bila topla, iz zemlje je puhtela vročina in v nosnicah je začutila vonj sivke, ki je rasla ob zidu. Odvrgla je haljo na ležalnik ob bazenu in se tiho spustila v vodo. Napol mlačna voda je objela njeno telo in jo rešila teže. Prepustila se je vzgonu in leno zaplavala, noge in roke je premikala le toliko, da se je držala nad vodo. Breztežno drsenje skozi vodo jo je napravilo brezskrbno. Kot kakšen otrok je bila, skrbi, ki jih je še nekaj minut poprej imela v mislih, so izginile. Plavala je in se prepuščala vodi. Uživala je v gibih rok in nog in v blagem uporu vode. Bila je srečna. Potem je ob robu bazena zagledala postavo. Ustavila se je in napol dvignila iz vode. – Rajmund, vi ste? Bil je Rajmund, hišni vrtnar. Stal je ob bazenu in jo opazoval. Kot da je ne prepozna v slabi svetlobi neonke ob bazenu. – Ah, gospa, šele zdaj vidim, se je oglasil. Slišal sem, da je nekdo v bazenu in sem prišel pogledat. Oprostite, gospa … – Lepo od vas, Rajmund, da ste tako skrbni, ga je pomirila. Nisem mogla spati in sem se šla osvežit. Vse je v redu. Menila je, da se bo zdaj vrtnar obrnil in odšel. Pa je obstal na svojem mestu in jo opazoval, nekoliko dlje kot je bilo potrebno za izmenjavo besed. Zaznala je njegov pogled, ženska je bila in ženske imajo občutek za poglede moških. Videla je, da je Rajmund strmel v njene golo telo. Bila je brez kopalk in do pasu nad vodo. Voda je osvežila njene prsi in ji naježila bradavice. – Ja, Rajmund, želite še kaj povedati – me je kdo klical v tem času? ga je vzpodbudila k odhodu. Bilo bi primerno, da bi se zdaj obrnil in odšel. Ni je motilo, da jo je ponoči zalotil golo v bazenu, vendar je bil le vrtnar; drugo jutro se bosta srečala v hiši in takrat bo nerodno njej. In temu občutku se je hotela izogniti. – Ne, gospa, nihče vas ni klical, je odvrnil Rajmund. Še enkrat oprostite, mislil sem, da je kdo drug, tuj človek v bazenu, se je opravičil. Ne da bi čakal odgovor, je odšel nazaj proti hiši. Ah, dragi Rajmund, se je nasmehnila Marjetka. Zanesljivi, skrbni in vedno vljudni Rajmund. Takega je imela rada, tako kot je imela rada gospodinjo Zalko. Vedno prijazna, nasmejana, preprosta; tudi ko jo je kaj bolelo, glava ali zob, ni izgubila optimizma. – Zaupam Bogu in vem, da bo še vse dobro, je takrat govorila Zalka. V to sem prepričana! Zalka je pobožna. Po smrti moža se ni več poročila, čeprav je imela takrat šele štirideset let. Prej je delala v restavraciji sredi mesta kot kuharica, potem pa se je odločila, da menja službo. Pravzaprav je nameravala med sestre v samostan; otrok z možem nista imela in ob smrti moža je začutila klic k Bogu. Pa jo je takrat srečala Marjetka, preko Manje jo je spoznala, in Zalka je prišla delat k njim v hišo. Osem let je že v hiši, dve leti več kot Rajmund, in brez njenega gospodinjstva si Marjetka življenja v hiši več ne bi znala predstavljati. Zalka je bila delček sreče, ki jo je obdajala. Tako kot je bil del tega tudi Rajmund. Marjetka se dvigne iz vode, telo je spet začutilo neprijetno težnost in rahlo jo zmrazi kljub topli noči. Ogrne se s haljo in odide v hišo. Okno Rajmundove sobe je modrikasto razsvetljeno. Rajmund je nespečnež, zdaj gleda televizijo. Vsako noč se prebuja in preostanek do jutra preživi ob televiziji. Zato tudi ponoči opazi, kaj se dogaja pri hiši. Nekakšen dobri duh je, ki bdi, ko drugi spijo. Dobri stari Rajmund, ki je strmel v njene prsi in trebuh. Čeprav ni nikdar nič omenjal žensk, jih najbrž še ni pozabil. Zdaj ga je ona s svojimi prsmi vznemirila, zagotovo. Ni bila mlada, a je bila ponosna na svoje telo. Ni zaman vsak dan telovadila v kletnih prostorih hiše, dvakrat na teden pa šla v aerobični studio, ki ga je vodila Tanja, ena izmed njenih dobrih prijateljic. Tudi Tanja je bila del njene sreče; v njenem studiu, ki ji ga je podaril mož za petdeseti rojstni dan in je po opremljenosti prekašal marsikateri podoben salon v zahodnih velemestih, je Marjetka po bolnišnični izkušnji dobila spet spoštovanje do svojega telesa. Seveda je bilo potrebno veliko truda in znoja, ampak je zmogla. Oh, koliko časa je preživela na tistih njenih »mučilnih« orodjih, in sam Tanjin osebni trener – Tanja ji ga je velikodušno odstopila – ji je stal ob strani. Zato pa ima telo spet elegantno, ni se ji ga treba sramovati, marsikatera deset ali dvajset let mlajša ženska ji ga lahko zavida. Ne, za svoje telo, ki je zdaj vznemirilo Rajmunda, se je vedno potrudila. Seveda je bila na operaciji prsi, redko katera od žensk, ki jih je poznala, ni bila na takšnem posegu, to je bilo nekaj običajnega, a njene prsi so prsi zrele ženske, polne in bogate, kot da jih napenja mleko nosečnice. To ji je všeč; ko je bila prvič noseča, je bila tudi prvič ponosna na svoje oprsje. Pozneje, ko so ji uplahnile, je bila žalostna; mlahavih dojk ni marala. Ko je šla na operacijo prsi, je vedela, kaj hoče. V predsobi je odvrgla haljo na stol in odšla v posteljo. Nočno kopanje ji je koristilo in čutila je, da bo zdaj lahko spala mirno do jutra. Na telefonu jo je čakalo sporočilo. Henrik, mož, jo je obveščal, da bo prišel domov šele zvečer, z letalom ob osmi uri, z njim prideta še Anne in Ingemar. Za prevoz ji ni treba skrbeti, na letališče bo ponj prišel službeni avtomobil z ministrstva. Zjutraj jo bo še poklical. Zamik Henrikovega prihoda je ni presenetil. Vedno je do zadnjega vztrajal na delu, zadnji je zapuščal pisarne. Bil je človek, ki ni prepuščal stvari naključju. In ki se ji je smejal, ko mu je govorila o svoji prasili, ki jo varuje in vse ureja zanjo. – Ti in tvoja prasila, je zmajeval z glavo. Ampak – če res pomaga, je to dobro … Od Tanake ni bilo klica. Prav, nič še ni izgubljenega, nenazadnje, treba je zaupati notranji moči v sebi, prasili, ki ji je poslala sporočilo. Vse bo še dobro, Tanako bo poskušala priklicati zjutraj, ko bo vstala. Pred seboj ima še skoraj ves dan, samo zase – Takrat se je nečesa spomnila. Vtipka številko v telefon in počaka, da se na drugi strani oglasi ženski glas. – Gospa tukaj, reče Marjetka. Jutri ob štirih pridem. Kot običajno, prosim, uredite potrebno! Več ni bilo treba pojasnjevati, ženska na drugi strani jo je prepoznala in vedela, kaj bi rada. – Ne vem, gospa, pozno je že za tako naročilo, sliši odgovor. – Drago dekle, poslušajte me: Jutri ob štirih pridem, naj me vse čaka, lepo prosim! Marjetka še enkrat ponovi. Besedo prosim izreče trdo, poudarjeno. Da bi sogovornica na drugi strani razumela, kaj je hotela reči. Njen prosim je pomenil, da to zahteva. Dekle na drugi strani jo je razumelo. – V redu, gospa, bom uredila, reče. Še kaj želite? – Ne, to bo vse. Potem je klic prekinila. Vse je bilo urejeno, kar pa še ni bilo, se bo uredilo. Marjetka je vedela, da jo njena prasila varuje in ureja zanjo stvari, da se bo vse srečno izšlo. Zdaj je spet lahko brezskrbno zaspala. Čez nekaj ur se bo napravil nov dan, ki ji bo prinesel novo srečo. 5. SMEŠNO za crknit, si reče Peter. Za znoret – Maloprej je še sanjal zvok in podobe ter se prebujal in znova pogrezal v sanje. Njegovo potapljanje v spanec je bilo izgubljanje v vrtincu nekega čudnega morja, ki ga vleče v črno globino. Sanjam se ni mogel upirati, jemale so mu moč iz telesa in bil je le lutka, ki jo vodovje zanaša sem in tja. In na točki, ko bi moral izgubiti zavest in dokončno umreti – kljub sanjam se je zavedal, da potapljanje v črno globino pomeni umiranje in na koncu le še smrt (ki pa se je začuda sploh ni bal) – je snop rumene svetlobe razblinil črnino okrog njega. Bil je v kinu, edini gledalec pred velikim platnom, kjer se je nenehno vrtel le en in isti prizor, ki ga je videl že neštetokrat. Angel z obrazom, skritim za zlato masko, se je sklanjal proti njemu in z žalostnim glasom pel. Nekoč se bova srečala, moj ljubi, poje angel in krila mu trepetajo v nevidnem vetru. Pridi, ljubi, pridi, vabi Petra k sebi in proti njemu steguje roke. Moj ljubi … Peter je takrat zajokal. Na tej točki sanj, pri angelovi pesmi, je vedno vzdrhtel, vso telo se mu je skrčilo v čudni bolečini, ki ni bila fizična, temveč trzljaj oddaljenega spomina. Zajokal je kot otrok in jok je bil olajšanje, kot da je vsaka solza, ki mu zdrsne po licu, breme manj za telo in dušo, in da se spet lahko dviga, približa angelu in se ga poskuša dotakniti. V dotiku bo rešitev, takrat bo vsega konec, Peter bo rešen. Angelov glas mu je bil znan, zapisanega je imel v zadnjem atomu svojih možganskih celic, v vsakem trenutku bi ga prepoznal. Ta glas je že nekaj časa živel v njem, imel svoj prostor pod njegovim lobanjskim svodom, istočasno pa se mu je izmikal, kot ponujena roka, ki je v sanjah nikdar ne doseže. Ta neznanska bližina angela – istočasno pa prepad v času in prostoru, ki se ga je Peter prav tako zavedal – ga je spravljala najprej v grozo, potem pa jezila. Nekoč se bova srečala, moj ljubi, je pel angel, Peter pa je jokal. Poskušal se je dvigniti, odlepiti s sedeža, a le s težavo je napravil korak proti bitju, ki ga je vabilo. Vso telo mu je bilo svinčeno, okovano v jekleni oklep, in v upanju, da mu bo uspelo, da se ga bo angel usmilil in sestopil z odra, je dvigoval roko proti njemu. Svetopisemski prizor je to bil, podoben onim na freskah in na slikarijah po raznih bazilikah, ko se srečujeta Stvarnik in njegova pravkar napravljena stvaritev: človek, ki dviga glavo in roko v priprošnji božje milosti. V točki, ko sta bila kazalca obeh rok oddaljena drug od drugega le za malenkost, pa je vse izginilo. Kot da je crknila žarnica v kinoprojektorju, Petra je spet objela črna tema, vendar se več ni pogrezal, črnina ga je izbruhala in prebudil se je. Čutil je solze na licu in v glavi mu je še odzvanjala angelova pesem. Nekoč se bova srečala, moj ljubi. Potem je prižgal luč ob postelji in si obrisal solze. – Smešno za crknit, si reče. Za znoret! Za popizdit! Pa ni vedel, zakaj je to rekel in komu je namenjeno; njemu samemu in njegovim solzam, ali pa sanjam in angelu, skritemu za zlato masko? Šel je k umivalniku in si spral obraz s hladno vodo. Voda ga je osvežila in pogledal se je v ogledalo. Človek pri štiriinštiridesetih, z začetki pleše na vsaki strani glave in sivine v laseh ter kratko brado, je gledal vanj z mirnim in jasnim pogledom. Njegov pogled je bil dobrohoten, kot pogled očeta na svojega otroka, ki ga je zalotil v težavah in poskuša izvedeti od sinka, kako se bo iz težav skobacal. Če se sploh misli, seveda. Če ne, bo vmes posegel on in stvari uredil tako, kot je prav in mora biti. Recimo. In človek v ogledalu vpraša Petra: – Kaj boš naredil? Peter se obrne stran in tipu v ogledalu pokaže hrbet. Ne mara ga, vsakokrat po teh sanjah ga vpraša isto: – Kaj boš naredil? In kaj naj naredi Peter? Bila je noč in gluha tišina okrog njega, v glavi pa se mu je še naprej vrtel refren pesmi: Nekoč se bova srečala, moj ljubi. Odprl je vrata sobe in stopil na balkon. Zunaj je bila še tema in nad mestecem v provinci so se iskrile zvezde. Kot konice nožev so bile. Čakajoče. Nekoč se bova srečala, moj ljubi. – Kaj naj naredim? se vpraša. Kaj? Pljune v temo. Nič, spat bo šel, poskušal prespati še preostanek noči, se odločiti. Prezgodaj je še, da bi vstal. Ker za tisto bo še čas, mu nič ne uide. Zdaj popije le kozarec vode, si zmoči suha usta, in morda bo bolje. Morda. Ker se nikdar ne ve. Ga spet lahko kaj čaka v snu, v tem človekovem drugem življenju, v tem – Skomigne z rameni. Misli ne zna nadaljevati, je povedati z besedami, čeprav čuti, kaj naj bi vse to bilo. Eno sranje. Se mu dogajajo v življenju stvari, pa ne ve, ali so to sanje ali ne. Čudne štorije mu grejo skozi glavo, včasih prav moraste stvari. Kot da se mu dogaja neke vrste menjava duha; se človek znajde nekje drugje, v drugi sceni, popolnoma aut zadeva, kar naenkrat je noter, in pojma nima od kod in zakaj. Je Peter enkrat v eni knjigi prečital za to menjavo duha, a tam je šlo za fantastiko. Izmišljene stvari, jih takih ni na svetu. Nič stikov s človeško realnostjo. On pa zdaj – saj skoraj ni za pravit. Ampak vseeno: Osnova je enostavna, so razni odtenki, imena in frisi lahko malo pomešani, tudi različna scenografija se dogaja, a protagonisti so vedno jasni. On pa še eni drugi, včasih znani frisi, včasih ne. Kakor kdaj, odvisno od situacije. In potek štorije je znan, se ni treba kaj dosti naprezat. Ne publiki, ne soigralcem, njim se je lahko prebit do konca. Zanj je seveda drugače, zadeva ni enostavna, se mora gnat, da se izvleče ven iz te igre. Včasih gre, včasih pa – ni za govorit. Kot recimo ta zadnja scena. Stadion, start teka na sto metrov, deset gor ali dol. Z ovirami ali brez. Sedem atletskih bikcev z nabitimi mišicami zgoraj in spodaj, je na prvih sedmih štartnih položajih, Peter je na osmem. Brez tricepsov in bicepsov, suha stegna in ozke prsi. Peter pač. Izgubljen tako ali drugače. In ne razume čisto nič te scene. – Oprostite, gospod – za kaj tu gre? vljudno nagovori enega finega gospoda v belih hlačah in srajci. Veste, nič ne razumem – Se mu zdi, da tip tu komandira. In v rokah ima eno pištolo. Je kot kakšen sodnik, oni atletski, seveda. To je v redu, atletika ni napačen šport, jo Peter pozna, jo je kdaj tudi že pogledal po televiziji – a kaj dela on tu zraven? Jasno, od nekod je padel noter, to je očitno; morda sanja? Seveda sanja, kaj pa drugega, se tolaži. – Start je čez minuto, mali, mu pravi ta sodnik. Se mu frendovsko nasmehne. Pomežikne, ta sodnik. In ne pozabi – tek je na izločanje! – Izločanje? – Ja, na izločanje! prikima gospod sodnik v belem. Pokaže mu pištolo. Prvi dobi medaljo, zadnji pa to! Šus v hrbet! Pazi, mali, da ne boš zadnji ... – Ampak jaz nisem ta pravi! mu Peter skuša dopovedati. Kaže na one bikce, ki poklekajo na štartne bloke. A vidite, gospod, da nisem kot onih sedem? – Vidim, mu pravi ta gospod in se mu smeji. A to je tvoj problem! Še trideset sekund, fantje! Namestite se! Fantje so že nameščeni, edino Peter je še pokonci. Gleda, kam bi lahko izginil. Mrknil. A mu gospod s pištolo odkima. Pokaže na štartni blok. Tja mora, Peter, edini izhod od tu pelje skozi cilj. – Poči me kar tu, predlaga sodniku. Itak nimam šans! – Ne skrbi, te bom počil, verjemi! mu ta prikima. Ampak to ne bi bilo najbolj športno, mi smo za fair play, človek, razumeš? Publika ima rajši, če se prej malo boriš, vsaj delaj se tako, za ljubo publike ... – Publika? Peter prvič malo pozorneje pogleda one face ljudi po tribunah. Zdaj zagleda grimase in iztegnjene palce. So jih njemu kazali. Kakšna publika za vraga je to –? – Deset sekund! je odšteval sodnik. – Sranje! pljune proti publiki. Potem vseeno poklekne. – Pet sekund! Pozor – pripravljeni – In ko človek čaka na štartni strel, oni prvi – se zbudi. Moker in zadihan. Kot da je v resnici že dal skozi tek na sto metrov. Scena iz sanj mu je še živo pred očmi. In faca onega finega gospoda v belih hlačah in bluzi, s pištolo v roki, prav tako. Njegov nasmeh – – Sranje, si reče Peter. Dvakrat, trikrat je že sanjal podobno sceno z malenkostnimi niansami. Enkrat se je znašel na nogometnem igrišču, v golu. Branil je penale, v finalu svetovnega prvenstva je bilo. Drugič pa so šli skakat s padalom. Skupinska figuralika, osem padalcev, edino on brez padala. Noro. Je v začetku mislil, da bo vse to minilo, da bo še vse dobro. Ljudje sanjajo marsikaj, vse sorte neumnosti, in so te sanje tudi te vrste. Padec v eno absurdno sceno, brez veze s stvarnostjo. Ja, je človek res tako mislil. Ko pa človek sanja isto sceno petkrat ali desetkrat v kratkem času, ko se mu stvari začnejo dogajat, še preden zatisne oči, se pa malo zamisli. Se najprej uščipne za lice, da se prebudi. Da pade iz sanj. A največji hec pri tem je, da se je lahko uščipal do amena, se butal z glavo v zid, pa se ni zbudil. Ker Peter sploh ne sanja. Je noter, na startu, pa človek ne ve, kako in kaj. Bi Peter takrat res rad sanjal, pa še oči ne more zatisnit, niti malo. – Kaj boš naredil, človek? ga potem še vpraša tip, ko se znova pogleda v ogledalu. Njegov pogled je jasen, predirljiv, prežarči ga ta pogled, v vsaki celici svojega bitja ga Peter začuti. – Kaj boš naredil, človek? sprašujejo celice v njem. Nekoč se bova srečala, moj ljubi, odmeva refren pesmi v njegovi glavi. Pride v življenju človek do točke nič, ko se malo zamisli: v čem je še smisel njegovega miganja, gomazenja in gnanja za nečim imaginarnim, samo njemu – vsaj v začetku – razumljivim? V čem, za boga milega? Ideali padajo, vse se mu ruši, materialno in drugače, na neki točki mu vse izpuhti. Skoraj. In potem se je treba spet pobirat, si recitirat non stop ene mantre, da se ta balon od idealov znova napihne. Da se vidi malo naprej, korak, dva, trije. Koraki stran od tiste črne luknje, ki jo človek vidi ob svoji strani. Pogledaš kamorkoli, luknja je tam, zamiži – pa ne pomaga. Samo da se za malenkost ustaviš, si noter. Ni več heca, nič smešnega. Je treba stran, dalje, dalje, hitro, se ni za obirat – In tu se človek vpraša: Kam? Dobro vprašanje, ni kaj … Pa se človek spomni prijatelja, starega frenda iz mladosti. Nekoč sta dihala skupaj isti zrak, bila eno kot pobratima iz starih ljudskih bajk, umrla bi drug za drugega, če bi bilo treba – in tak frend bo našemu človeku, kljub morju časa, ko se nista videla, podal roko in ga potegnil stran od prepada. – Se me še spomniš, kamerad? mu bo rekel človek, jaz sem – Peter, tisti Peter … In pobratim se ga bo spomnil, ga objel in s solznimi očmi obljubil, da se nikdar več ne ločita. Nič več ju ne bo razdvojilo, je človek res na tleh, zadnja smet na cesti, a zdaj ga bo peljal domov, mu dal novo obleko, tisto svojo, za mizo ga bo postavil, na sredo med svojo družino, in žena mu bo morala takoj postreči s hrano in pijačo, da se človek nasiti in odžeja. Od tega trenutka naprej ga več ne izpusti iz rok, ni šans, da se vrne nazaj na cesto ali – bognedaj – v neko jebeno provinco! Ostal bo pri njih, kot častni član familije bo, jedel bo z njimi, iz iste sklede, kot najljubši brat, ki se je že izgubljen spet vrnil k rodni hiši. To bo praznik za njihovo družino, kajti stari prijatelji so še več vredni kot bratje in sestre, ker eno je samo kri, ki se z leti lahko skisa ali razvodeni, stari spomini in skupna leta tovarištva pa s časom posrebrijo in celo pozlatijo. Frend mu bo ja pomagal, saj zato so pa frendi, mater jim … In tako se človek odloči, da napravi še en krog na vrtiljaku življenja. Zdaj prihaja v glavno mesto, nekoč sta bila v tem kraju eno in isto s frendom in ljudje so ga imeli radi. Morda bo našel vsaj drobec tistega časa, drobec nekdanje ljubezni in kakšno tolažilno besedo, vsaj to. Morda pa mu kdo le poda roko, se mu približa kot angel v zlati maski, jo morda sname in ga objame. Potegne iz vrtinca bolečih sanj. Koliko časa jih bo še zmogel prenašati – ne, tega ne ve, razen da mu bo zmanjkalo moči, da bi se po njih ponovno vrnil v dan. Mora najti rešitev, upanje obstaja, angel ga vabi. In v tem mestu je rešitev; sluti, da od tu prihaja njegov sladki, božajoči glas. Nekoč se bova srečala, moj ljubi … Peter je prišel v mesto pozimi, prišel je sredi pomladi, pa nič; je bilo, kot da se kot muha zaletava v okno, je bil brezveznik, nobeden ga ni povohal. Ni našel pobratima, do nikogar se ni mogel prebiti, vse je bila ena žalost, kot je bilo žalostno in gluho jutro, v katerem je prišel v mesto. Megla se je celo dopoldne vlekla po ulicah in po njih so se, enako kot megla, vlačili ljudje, sicer živi, a le na videz, ker so bili eni mrtvaki, z mobiteli na ušesih in praznimi pogledi. Zombiji, jasno. Si je Peter spraskal podplate in jezik, pa se mu nobena vrata, ki jih je nekdaj poznal in bil v njihovih hišah dobrodošel, niso odprla. Še čisto preproste besede, kakšno prijazno stvar, ki bi mu jo kdo naklonil, ni dobil. Nič. V tem mestu samo stegneš jezik, pa bi te kdo najrajši s kolom po glavi. – Peter sem, Peter iz onega mesteca v provinci, se me morda spomnite, prijatelji smo bili, nekoč – – Odjebi, Peter, ti pa tvoja mala provinca! Zaprla so se ena vrata, druga in tretja, vse se je zaprlo pred njim. Nobeden se ga ni spomnil, niti ga hotel poslušati. Ali vsaj pogledati v obraz, v oči. Ne marajo ljudi, ki govorijo, in Peter preveč govori, je sumljiv. Samo norci vedno nekaj govorijo, sebi ali drugim, in kdo hoče pripeljati norca v hišo? Je Peter skapiral, da bi moral biti zombi, enak drugim, tisočim zombijem. Bodi tiho, človek, oglasi se le, če bi rad kaj kupil, takrat stegni jezik, plačaj in izgini. Geslo bodočnosti. Še v oči ti ne marajo gledat, ti zombiji, kot živali umikajo pogled stran, kar pa je le še en dokaz, da niso človeška bitja – Človekove oči so ogledalo duše, razlaga poduhovljena mrhica po teveju, in še tisoči njej podobnih po časopisih in revijah. Je Peter vse to prebiral in temu že začel verjeti. Se je poskušal prisiliti, da verjame v to meglo. Si je enkrat šel pogledat oči v ogledalo, in je res videl eno globino, že skoraj v svoje male možgane. Ha! Je verjel tej prodajalki megle, tej mrhici, je rabil njene besede, to meglo, ki jo prodaja, eno in isto že vsa leta. Je v tej megli zaslutil tolažbo: morda je ona angel, ki ga vabi k sebi? Vsaj v metaforičnem smislu, v objem njene megle … Morda, morda. In – morda je le res, da smo ljudje kaj več kot mravlje, s katerimi se mulci igrajo na dvorišču in jih v hecu mastijo? Oči – mrhica ima lep pogled, se ji to mora priznat – se pogovarjajo med seboj brez besed in vrata sorodnih duš se odpirajo na stežaj. Dobrodošel, človek, dobrodošel, izgubljenec! bodo tudi Petra povabili vsi k sebi, in on se bo od sreče lahko samo še zjokal. Ta jok bo enak kot tisti v sanjah, angeli v človeški podobi ga bodo objemali in tolažili, in kaj bi človek rad še več! Je iskanje človeka in njegova ponovna najdba največja sreča, potem lahko samo še umre. Amen. So Petra te besede in razmišljanja malo zadrogirala, je rabil to drogo od besed, ker če jih človek nima, bo crknil. Užitek je poslušati take besede, ljudi pa itak poganja naprej užitek, se svet vrti okoli užitka, je iskanje tega za ene edini smisel življenja. In Peter si je na tej megli od besed poskušal zgraditi svoj pogum, svoj smisel življenja. Zajel je sapo, se zaletel in se znova znašel v mestu, obredel hiše in nekdanje naslove, potem pa spet obstal na ulici. Sam med zombiji. Zimska scena je, pasje mrzlo, in na oni izmed glavnih ulic, ki se spušča proti trgu ob reki, mu pride nasproti ena mrhica, v pelcu, minici in sončnih očalih, ko sploh ni bilo sonca na nebu. Je to modni štos, ene vrste skopost, da ti ni treba delit pogledov naokoli. Je bil folk naokrog zanjo le navadna raja, ene vrste smeti na njeni poti, primerne le za zbrcat. Recimo. Gre tamala mimo, kot rasna kobilca peketa po tistem tlaku, se skoraj zaletita s Petrom. Niti pogleda mu ne nakloni, bi do cucka, ki bi se zapletel med njene noge, bila bolj človeška, bi ga mogoče še pobožala, počehljala za ušesi, bogve kaj bi mu napravila ali pustila, a njemu nič! Tisočprocentno! Zanjo človek pred njo ne eksistira, je manj kot zrak in Petru je to jasno. Pa se ne sekira, ni prvič, da je tako, da je le kamen na cesti, ki gleda v dolge noge mrhice, ki mencajo mimo ... Naenkrat pa tem nogam spodrsne na ledu, vržejo se v zrak te noge, rit pa na tla. Zanimiv pogled, je Peter vse ujel v svoj objektiv, bi si lahko zavrtel še enkrat kot slow motion. Dober štos, se človek lahko nasmehne, ne more biti iz kamna, pa še kamen bi malo napočil, bi se tudi njemu zazdelo fajn, ko bi videl tisto ritko, še bolj pa faco, ki je začudeno gledala v svet, zdaj brez sončnih očal. S perspektive majhnih cigančkov, ki so nekaj korakov stran sedeli na pločniku in fehtali denar. Oboji z ritjo na ledu, dobesedno. Obsedi zdaj gospodična na svoji riti, čisto pri miru, se prvi moment ne zgane, ni glasu od nje, kot da ji še ni jasno, kje se nahaja. Ji ta perspektiva ni najbolj domača, se to vidi. – Morda pa je kaj hudega, se je pupa poškodovala, si Peter reče. Tudi ona je človek kot vsi drugi, ni pes, pa še cucku bi dal roko, če bi se mu kaj zgodilo. Peter ni zamerljiv, ga pač ni pogledala, ni prva ne zadnja mrhica na tem svetu, pa se zaradi tega vseeno preživi. Ni važno, kakšne bubice ima v glavi, zakaj gleda na svet tako in ne drugače, zakaj se ji drugi ljudje gravžajo, da ne prenese pogleda na njih, ne vrže cigančkom niti centa v klobuk, navadnemu človeku ne da enega pogleda, ničesar. Je pač takšna in Peter ni noben bog, da bi ji sodil, bognedaj, ga zdaj njena duša nič ne zanima, začuti pa, da je njeno telo najbrž treba reševat, tisto telesce na dveh dolgih nogah, to je bilo zdaj glavno, drugo bo prišlo kasneje. Peter stopi do nje. – Bo šlo? jo pobara in ji ponudi roko. (Je to skoraj enak prizor kot v njegovih sanjah. Roka se steguje po roki. Je to tisti angel?) Pa nič. Ga dekle samo gleda in ji ni še nič jasno, da je na riti, petnajst sekund potrebuje za odgovor. Ne ve, če bi bilo dobro vstati ali obsedeti. Razmišlja. Potem se le zbrihta, zgrabi ponujeno roko in se dvigne. Telo je celo, nič ni polomljenega. – Ste videli, bi se skoraj polomila zaradi teh barab! zasika vanj. Vi ste priča, kako sem padla! začne bruhati iz nje. Glasno, je imela celo močan glas, kot kakšna estradna pevka. – Ja, prikimava Peter. Jasno. Led je zahrbten, je treba pazit, gospodična ... – Sem pazila, pa kako sem pazila! se gospodična ni dala. Tožila jih bom, celo mesto bom tožila, v časopise jih bom spravila, kar zdaj grem na radio, vi ste priča, na policijo jih grem prijavit, kar skupaj greva! se je drla. Petru se je malo zasmilila. Jo je moralo začet bolet tam spodaj, ni imela veliko mesa na ritnicah, suhljata je bila, po modi, in si je mogoče ogulila kosti. Najbrž. Ljudje, še maloprej tihi zombiji in mirni kot kakšni potepuški cucki, ki se bojijo približat človeku, pa čeprav je ta na tleh in na riti ter bi rabil pomoč, so se naenkrat začeli zbirati okoli njiju. So se opogumili, ti ljudje, radovednost pa jih je tudi dajala. Je mrhica morala biti nekakšna osebnost iz medijev, so jo mogoče prepoznali. Poslušali so in nič drugega. So se začeli malo hahljat, se je videlo to po veselih obrazih. Zombiji so začeli oživljati. Se je Petru zazdelo, da se je tem ljudem naokrog, ki so se prislinili zraven, jebalo za njo in njeno ritko, za njene otekline tam doli. So ji po svoje privoščili, da še ona kdaj pogrne po tleh, da vidi svet iz spodnje perspektive, ha! Kar veseli so postali, ko jim je ta gospodična tako živo razlagala, kako je butnila po ledenem tlaku. Eni so celo hoteli videti, kam se je udarila, če je kaka rana ali vsaj buška zdaj tam doli. Barabe, bi radi vtikali svoje prste nekam. Gospodična pa ni razumela njihove skrbi, se je pustila otipavat, da so se lahko vsi prepričali, da na srečo nima nič zlomljenega. A vseeno, ženska bo tožila celo mesto, od županstva naprej, bodo padale glave, kar zdaj gre na policijo, pa k advokatu, ona pa tisti fini gospod, ki ji je pomagal vstati – Pa se je fini gospod že izgubil. To s policijo in podobnimi štosi Petru ni dišalo. Človek pride v to mesto po svojih opravkih, potem iz nagiba sočlovečnosti, v iskanju človeškega pogleda in tople besede, pomaga drugemu v nesreči, zdaj pa naj bi ga zaradi tega še vlačili po policiji, po nekih zatohlih uradih, pobirali od njega izjavo in stoprvič preverjali, če je stoprvič povedal isto štorijo – Peter se vrača domov, beži nazaj v svojo malo provinco. Odločil se je. V svojo luknjo se bo zavlekel in poskušal prespati zimski čas. Ko bodo zunaj zadišale pomaranče in limone – v njegovi provinci spomladi zacvetijo limone in pomaranče – se bo šele zbudil. Dvignil se bo iz brloga in se nastavil toplemu božajočemu soncu. Do takrat pa bo spet sanjal in poslušal angela, ki ga vabi. Nekoč se bova srečala, moj ljubi. Smešno za crknit. Za znoret! Ha! Pot vodi Petra spet v prestolnico, na nekakšno srečanje kulturniških duhov. Na večer humorja in satire. Biča, ki šiba družbene krivice. Vrhunski ustvarjalci bodo predstavili svoje stvaritve – Hm. Kaj ga to briga? A vseeno – kaj ni tudi on nekakšen umetnik, nek kurčev ustvarjalec? Vsaj bil je, čeprav zdaj že pozabljen, se tega še sam komaj spominja, vse to s knjigami je zdaj že daleč za njim, zavito v meglo. Je to res bil on? se včasih čudi, ko gleda par knjig na polici v domači hiši z njegovim imenom. Sem to res jaz napisal? se sprašuje. Smešno za crknit! se reži, ko jih prebira. Ampak – je to res smešno? Mogoče si domišlja, kaj pa on ve, je le en jebiveter iz province, nič od niča, en blodnjavec, ki ga zanaša sem in tja, ki – Jebi ga! Pa vseeno, povabili so ga, imajo ga še v nekih evidencah in prav je, da se oglasi. Sama smetana, ustvarjalna in kipeča, bo tam, iskrilo se bo in kresalo, bo pravi bal, bi ga bilo škoda zamudit. In pri izvoru si bo lahko oplajal misli in si hladil vročo glavo. Se malo prečistil, si povrnil bistrino, duhovno. Pa gre. Spustijo ga noter, mislijo, da je njihov. Črn puli in ignorantski pogled, to se vedno obnese. Nič ne reče na vhodu, samo pokima in mrzlo nekam pogleda. Skoraj jezno. Se je bal izdat, bi gotovo pljunil ven kaj aberveznega in bi se moral obrniti za stoosemdeset stopinj. Ampak Peter je previden, se človek pač v življenju uči. Vidi nekaj fac iz časopisov in teveja, kot običajno, so to isti frisi, ki se jim človek ne more izogniti, je to najbrž dejstvo, da na njih sloni ta narodna kultura. Bodo kulturniške strani v časopisih naenkrat prazne, ko se bodo ti tipi nekam zvrnili. Potem je tu še cela rajda fac, podobnih tipov, kot je on sam. Sami mrzli pogledi. Kul stvar. Si kimajo, kot bi se od kod poznali, je to podobno pasjemu ovohavanju. Še vedno drži jezik za zobmi, je to najbolj pametno. Tudi, ko se ena ženska z vidrasto faco skoraj zapiči vanj. – Se poznava, kolega? potipa. Se ji zdi nekam čudno znan. Pa ji samo pokima, mogoče, mogoče, ta svet je tako majhen, se vidimo pozneje, ob kozarcu, se že začenja show tam noter v dvorani, se spodobi, da gremo poslušat te ljudi, se Peter izgovori. Obrne ji hrbet, odide v dvorano, čuti, da mu vidrasta faca sledi s pogledom v hrbet. A zdaj je noter, v zadnje vrste se usede, gužva je še kar, vidi se bolj slabo, za slišat pa ni problema. To pa je glavno, berejo ti gospe in gospodje svojo prozo in poezije. Ena gospodična, bolj suha in bleda, je ravno na odru. – Kako gre? pobara Peter tipa poleg sebe. – Krasna je, mega, mega, vzdihuje oni skoraj v transu. Peter stegne glavo, si poskuša to gospodično bolj podrobno ogledati. – Hm, kakšna lepotica sicer ni, joškov skoraj nič, bi se pa dalo tudi na njej najti kaj interesantnega, pomežikne sosedu. Štos, se že ve, kaj se misli ... – Sem mislil na pesem, je njena poema prekrasna! Poslušaj! Pa je Peter potem tiho in posluša. Bolečina, bolečina in bolečina, je samo to bilo za slišat. Toliko bolečine v tem drobnem telescu in pri teh letih, se čudi. Pa kaj bi se človek čudil, je danes svet pokvarjen do maksimuma, jo je lahko foter zlorabljal, pa še kakšen stric, je mogoče kasirala tudi posilstvo, cel regiment vojske je moral iti čez njo, da je tako naphana z bolečino, jo pljuva ven v vsaki drugi besedi, je razmišljal. – Se ji je kaj hudega zgodilo? A umira za rakom? je radoveden in povrta v soseda. – Tepec! je bil ta kratek. Vseeno je na koncu recitala ploskal kot zmešan, ko je končala. Je bilo tej punci treba dati poguma, da zdrži vso to bolečino in življenje. Potem je konferansje na kratko napovedal avtorja, pravega virtuoza besedičenja, ki v svojih delih obdeluje to življenje na luciden in pronicljiv način, je njegov intelekt, s katerim se loteva vsega, v resnici ostro nabrušen kirurški nož. Z jedkim humorjem biča današnje sprevržene čase in vrednote ... Nekaj zame, si zadovoljno pokima Peter. Se bo zdaj videlo, kakšni štosi so pa tej gospodi všeč, s kakšnim fižolom si polnijo črevesje, da potem udarijo ven rafali vseh vrst vetrov. Vse skupaj seveda mišljeno v prenesenem pomenu, čista metafora; fižol kot humor in vetrovi kot smeh. Bi naj to običajno šlo skupaj. Recimo. Avtor, mož okrog štiridesetih, leto gor ali dol, in krepke nature, kot bi se sicer preživljal z nakladanjem vreč cementa na kamione, je svoje branje dobro zastavil. Že pri prvih besedah se je Peter zarežal. Tip na odru je jecljal in za en stavek je potreboval rahlo večnost. Če ima v načrtu prečitat vsaj eno stran svojega teksta, smo dobri do jutra, tja do poldneva recimo, Peter pomisli. Ampak, v tem je najbrž tudi štos, skrivnost tega jedkega humorja! Se pa drugi niso smejali, kje pa, prav črno so ga začeli gledati in še avtor se je ustavil z jecljanjem in stegoval vrat, da vidi faco tistega, ki se krohoče tam zadaj. In se je Peter potuhnil, si nekaj skimaval, kot da se sam s sabo pogovarja. Je videl tudi druge pred tem, kako so to počeli, in je finta prijela. Pustili so ga pri miru. Oni spredaj je lahko jecljal dalje. Zgodba, ki jo je jecljavi avtor skušal povedati, je v bistvu enostavna, je pa univerzalna in zajema vso tragikomiko človeške eksistence. Tip, ki nima pojma kako in zakaj, pade v neki čuden svet, med še bolj čudne tipe, ki nimajo še manj blage veze kako in zakaj; potem se dogajajo enostavno povedano divje reči, kot rečeš keks, nekomu zavijejo vrat, o seksu se le domneva, eni bi, pa drugi niso za to, potem pa bi drugi, pa je prvim že minilo, zmešnjava popolna, da ti še malo ni jasno, se bo kaj izcimilo iz tega ali ne, ampak govori se pa svinjsko, to pa ja, da bi človek sploh dobil vtis, da se vsi gonijo po vrsti, je pa to izgleda finta, en avtorjev blef, tu avtor daje čutit svojo osebno noto, se mu zdi to rahlo pokvarjeno, aludira na današnje čase, recimo. Potem pa v to kaotično črnino posije žarek ljubezni. Tip se zapeca z eno tipinjo, ni to samo biokemična reakcija njunih žlez z notranjim izločanjem, je prekleto več, se temu reče ljubezen z veliko začetnico. Kaj takega še niso poznali v tisti sredini, čustva in vse to, in zdaj se začnejo še boljši štosi, ha! Spreobrnila jih bosta od greha, te bikce in nastavljaške kravice, jim s svojim vzorom prikazala drugačen svet, lepši in dostojnejši. Tu Peter zgreši. Stvari postanejo tragične, vse gre dol, dol, ona se v neki blazni fikciji fenta, on pa bo najbrž šel po isti poti. Za začetek si reže žile, a bedaka rešijo, ni še vsega konec ... Krasno! A tako se to dela. Ha! Petra obsije žarek, eno razsvetljenje je to, v temo nevednosti je vrženo seme znanja in lepote obenem! Tako se delata zgodba in humor, zbiješ vse možne nesreče na kup, jih vržeš v vrečo skupaj s protagonisti in potem udrihaš po vreči. Kamor pade, pade. Kdo te je mahnil? Kdo te je mahnil? sprašuješ onega znotraj. Ni kaj, to je dober štos, kot otroci so se šli nekaj podobnega, so se takrat še znali zabavati. Ha! Pravi pristop do humorja in smešnega je ignoranca vsega hudega. Pravi humorist je mojster stoičnosti, mu nič ne more do živega, najhujše in najbolj grde stvari opisuje samo zato, da bi ljudi spravil v smeh. Skrivnost, za katero do zdaj Peter sploh ni vedel, pa je ta, da je največji pisec, spoštovani Ivan Cankarjev, v resnici čistokrvni humorist, od glave do pet, njegova Skodelica kafeta pa evergrinasta humoreska, le on, Peter butelj, si je to razlagal čisto drugače – In se je ob vseh teh spoznanjih o svoji strašni zmoti in nevednosti ter ob lepih spominih na mladost začel krohotati. Od srca je bil ta smeh in solze so mu vrele na oči, ko se je zvijal na sedežu. Ma ga je oni tip poleg njega poskušal miriti, spraviti v red, je cvikal, da bodo mislili, da se poznata s Petrom, pa mu ni uspelo. Potem ga je pustil pri miru in še pomagal, da so ga lažje zvlekli s sedeža, ven iz dvorane. Trije tipi so bili in prav nič prijazni. – Kako se moreš režat? Ob tej tragediji – pa ti nisi normalen! mu je eden zabrusil. – Eni kreteni imajo pač čuden smisel za humor! je pljunil ven drugi. Seveda je mislil Petra. Še primazat mu je hotel eno okrog ušes, pa ga je ta tretji miril, naj si ne maže rok z njim. Nima smisla. Odšli so nazaj noter, Peter pa je ostal v predverju. Pa ni bil sam, tam med nekimi mizami je stalo eno dekle. Bila je sama, presneto sama v tistem hladnem prostoru, ni bilo zraven nobenega, da bi jo vsaj malo povohal. Reva. – Tudi pesnica? jo pobara. Prijeten deklič, čedne, polne postave in prav zanimalo ga je, kakšne pesmi pa piše ona, sigurno lepe, polnokrvne, če sme tako pripomnit, že na zunaj, ko jo tako gleda ... – Ne, pravi. Sem iz strežbe, iz lokala čez cesto. So naročili te pladnje s kruhki in sem jim prinesla, pa še te buteljke vina. Pogleda Petra z velikimi rjavimi očmi. Ste tudi vi pesnik? – Ah, prikima; ja, pesnik, pesnik, razumljivo. Jasno, tudi sam napišem pesem, udarim verz zdaj tu, zdaj tam, kot mi pač pride, je pesnjenje garaško delo, jasno ... Lahko vzamem košček? Seveda lahko, še pomagala mu je izvrtati tiste z lososom. Za začetek. Ko je teh zmanjkalo, se je vrgel na one s pršutom. In ji zraven nakladal, kar s polnimi usti, in to take, da je samo zmigovala z glavo. Jasno, stare štose, jih je malo povlekel iz naftalina in spopihal prah z njih. So bili nekateri prav sočni, da je mast kar tekla od njih. Nekaj pa si je tudi izmislil, kar tako iz glave. Je imel show za to dekle tam zunaj, si je zaslužila! Zvijalo jo je od smeha in se kar ni mogla čudit. – Da ste pesniki lahko taki štoserji, si pa nisem mislila! ga je hvalila. In zardevala sto na uro. Je bila potrebna teh štosov, se je takoj videlo, in takoj jih je skapirala, ji Peter ni rabil dvakrat razlagat. Sta oba uživala in trkala s kozarci. Ona sicer ne bi smela, a če ji gospod pesnik ponudijo ... se je izgovarjala. Tudi kruhke sta pridno mlatila, nazadnje še one z mortadelo, sta tiste z lososom in pršutom prvo sčistila. Da bi oni jecljavko še dolgo razveseljeval svojo klientelo tam noter, si je Peter zaželel. So oni na svojem in on na svojem. Se vsi imajo lepo. Recimo. Bi bil krivičen do tega sveta, če bi se pritoževal. Odkrito povedano, mu je deklič že kar jedel iz roke; da sicer ima enega poba, hodi ven z njim, ampak je z njim živ dolgčas, bi rad od nje samo tiste reči, se ve kaj, na kulturo pa nič ne da. Ona je seveda čisto drugačna, seveda ne preveč, samo rada tudi kaj kulturnega sliši, se pomeni s takimi ljudmi, je to en drug užitek, kot pa se prepirat s pijanci vsak dan tam za šankom ... Peter ji kima. Jasno, sta glede tega na isti liniji, sam tudi rad kaj spije, ne zanika tega, kot vidi, mu primorska črnina pošteno paše, ampak vse ima svoje meje in potrebe, jasno, človek ni žival, je treba kulturno pristopat do vsega, ne navalit takoj na prvo žogo, se pravi na prvo priliko, bi bilo mogoče neolikano, če bi jo kar zdaj povprašal, kdaj nocoj konča svoj posel, seveda se heca, pa niti ne preveč, ker če iskreno pove, bi bilo škoda zapravit večer kar tako, brez veze, je včasih treba dati eno piko na i, jasno, je videl, da je razumela, je bistra punca, je to takoj opazil, in mu tudi ni treba razlagat, da ona sicer ni taka, saj tudi on ni tak, se razumeta ... Takrat se odprejo vrata dvorane in ven začnejo curljati poslušalci. Malo omotičasti in bledi v lica, jih je oni jecljavko dobro zdelal, se to dobro vidi. Prav, je to prav tisti način, kako človeka spraviš v smeh, se Peter nasmehne. Mu je bilo zdaj vse jasno. Samo kdaj se bodo začeli režat, še ni vedel. Pa ja ne bodo šli z vsem tem domov, v samoto prežvekovat, da jih bo zadelo kot strela z jasnega, kot božjastni napad: na pločniku, na mestnem avtobusu, v gostilni pred polnim krožnikom golaža ... Zanimive priložnosti. Pa jim ni šlo na smeh, prav nobenemu, in ko je oni glavni, nekakšen konferansje, prišel do mize s pladnji, je debelo pogledal: – Pa tu skoraj ni nič več! Pa kaj bodo naši povabljenci zdaj? Si ti vse pojedel –? se je obrnil v Petra. – Kje pa, so maloprej bili še oni trije gospodje tu! je ta odkimal. Skoraj užaljeno. Pokazal je z roko, kam so tisti trije gospodje odšli. Jih ne poznam, te gospode, so pa neki pesniki, kot sem jih razumel, je nakladal. Si izmišljeval na debelo. Pa je verjel, ta konferansje, jih je začel preklinjati, se mu je takoj zazdelo, kateri tipi so bili pri njegovem koritu. Potem se je Peter opravičil, da nekam mora, da se takoj vrne, in se zgužval v predsobo. Tam je bil mir, le ene dva ali trije tipi so vlekli čike pri odprtem oknu in nekaj glasno debatirali. On jim je bil nezanimiv, njemu pa oni enako. Je rabil pet minut, da stvari razmisli. V špilu je bilo več variant, ene boljše, druge slabše. Po eni, tisti z največjim dobitkom, je bilo treba nekaj reskirat, se napravit francoza, še malo vztrajati med temi tiči, in nato s tamalo odjadrat ven, nič zgubljat časa, so ju čakale pametnejše stvari ... Preostale so vključevale bolj ali manj hitro zapustitev tega bala, bi pika na i s tamalo najbrž s tem odpadla, bi pa bilo za zdravje boljše, je razmišljal. Spomnil se je nakladača cementa alias trageda alias humorista, ki mu je kvaril sceno v dvorani. Ampak, človek se ne sme predati tako hitro, je treba iskati luknje, še najti kakšno možnost, je treba vse scenarije skrbno premislit, se je odločil. No, mogoče bi takrat kaj rešil, se prikopal do rdeče niti, spravil vse reči in plane tisti večer še nekako prebavljivo skozi, samo da bi imel svojih pet minut. Pa jih ni imel. Se mu je naenkrat čudno zazdelo, kako se za njegovim hrbtom nekaj dogaja, kot da se voltaža elektrike zvišuje, nekakšno besno mrmranje in sikanje obenem je bilo to, slab znak ponavadi, in kurja koža se mu je naredila po hrbtu, kot bi se ga dotaknila mrzla kača. Pa ni nič videl, se je gledal v veliko ogledalo, ki je bilo čez celo steno, in prostor za njim je bil prazen, hrbet lepo krit, totalka, še onih treh tipov pri oknu ni bilo, mater, pa kaj je to, za boga milega, ena fatamorgana – Šok, pravi šok! Ene bi zvrnilo, če bi se znašli v takem položaju, bi padli dol in adijo. Še očenaša ne bi imeli časa zmolit! A ne, Peter! Torej, za njegovim hrbtom jih je bila cela rajda, recimo ljudi, jasno, onih z dvorane. Jih je prepoznal: onega, ki je sedel poleg njega, pa žensko z vidrastim ksihtom in jecljavka. Je bil bolj zadaj in se je s svojimi širokimi rameni prebijal naprej. Je nekaj iskal, seveda. In najbolj čudno, vse te množice tipov, ki je strmela vanj, sploh ni bilo v ogledalu, je tam bila samo njegova prestrašena podoba in hladne stene praznega hodnika. Pa ni imel časa za razmišljat, v čem je štos, je bilo to za predelat ob drugem času. Tipinja z vidrasto faco, nekakšen kolovodja, se je spet zapičila vanj: – Smešno, a tip mi je sumljiv! Se je tam noter smejal, edini ... Jecljavko se je že prebil do prvih vrst, je hotel nekaj povedat, pa je bil preveč razburjen in ni prišel daleč. – T ... t ... t ... t ... t ... je ponavljal in si vihal rokave srajce. Se je Peter maloprej mogoče zmotil, je ta jecljavko lahko kdaj delal tudi kje v mesariji. Za vprašat bi ga bilo, a to kdaj drugič. Se mu je naenkrat nekam hudo mudilo, v treh skokih je bil na dnu stopnišč, potem pa že zunaj, na ulici, se niti ni oziral, kaj se dogaja za njim, ni imelo smisla glave nastavljat. Gremo dalje, dalje... In je tekel. Je tek življenje, ni slabo laufat, krepi duha in telo. Včasih duh malo zaostaja, telo pa malo zbezlja, pa nič hudega, duhec potem proti koncu bolj zašiba in se vse ujame. Duh in telo, dva nerazdružljiva prijatelja, na neki način ljubimca. Eno v drugem. Se včasih vmeša še kdo od zunaj, je potem cela zbrka, telo hoče svoje, duh tudi, pa se ponavadi vse uredi. Srečen konec. Kot v filmu. Ameriškem, seveda. Zdaj je šlo po sreči. Je Petrov duh bil na nivoju, telo tudi, se je sprijaznilo z izgubo tamale. Ne moreš vedno dobiti tistega, kar si poželiš, je duh tolažil svojega kompanjona. Bo že še prilika, stvar časa, bom poskrbel, da – – Hej! je zrasel en tip pred njim. Kar iz megle, na sredi ulice. Postava. Dobesedno. Policist je bil, velik kot omara. Kdo si pa ti? Od kod tako hitro? ga je zanimalo. Je vse hotel vedeti, kar naenkrat. Po uradni dolžnosti, verjetno. – Jaz ... je Peter dahnil. Zasopihal. Jaz sem jaz ... – Ne zezaj, daj osebno! mu policist ukaže. Se je odločil, da gre po uradni poti. Peter mu izroči dokument, policist si ga ogleduje v tisti kandelabrasti polsvetlobi (ali poltemi), in obraz se mu razjasni. Dobrohoten celo postane. – Nisi od tu! ugotovi. Iz province si... – Ja, iz province, prikima Peter. Moje male province. Krasne province. Ko bi ti vedela, kako te ljubim, moja mala provinca, tiho razmišlja. Jo ima res rad, se mu takšne scene – kot nocoj tu – tam še niso dogajale. Tam je vse na svojem mestu, nič nepričakovanega te ne lopne po glavi. Njegova mala provinca … – Iz province, ponovi. Da si bo zapomnil, ta gospod policaj. Je naenkrat prijazen in to mu je všeč. – Tudi jaz sem iz province, pravi policaj in mu vrne dokument. Pred dvajsetimi leti sem prišel sem, v to mesto, in tu ostal. Se ne morem več spravit stran, kot da so se mi noge pogreznile v močvirje, razglablja. Jasno, služba, stanovanje, pa familija in otroci, je vse to povezano, ne moreš naenkrat pretrgati, se že zdaj včasih zalomi, pa človek sploh ni nič kriv ... – Ne mi pravit! mu Peter pritrjuje. Imam o tem svoje življenjske izkušnje, sem živ dokaz, kako gre to v tem življenju. Poglejte, gospod – – Tone, mi reci, pa brez gospod, kar na ti, ga policaj prekine. (Prijazen človek je ta policaj, se razume na medčloveške odnose, to pa to!) – Torej, Tone, poslušaj! Sem nocoj prišel na en kulturni večer v tisto hišo, lepo, kulturno sem tam sedel, poslušal recitatorje, jim ploskal tem avtorjem, sem bil prijazen in kulturen, nobenemu nič nisem hotel, pa so se naenkrat spravili name, kar vsi, cela rajda, in če ne bi bil tako dober v nogah, bi me sigurno zaštihali – – Kdo, za boga milega? se je Tone razkuril. Banda iz tiste hiše –? – Ja, kima Peter. En čuden folk se tam zbira, ni za pravit. In samo zato, ker sem iz province, bi skoraj nasrkal, bi zdaj ne bil več med živimi. Umor bi to bil, prvovrsten ... nalaga polenca na ogenj. Sicer pa govori resnico, si mu ni treba nič izmišljevat. – Ja, to mesto ubija ljudi, na vse načine jim izpije kri, kima Tone. So jo meni tudi že napol izpili; služba, pa doma ... Pa pustiva to! Povej, kaj so ti naredili oni tiči, so šli z noži nate –? – Ne, niso bili noži. So jih pa po moje imeli kje blizu. Kakšna preiskava hiše, nekaj aretacij ljudi, enih par tipov, najbolj zagretih, bi seveda stoprocentno identificiral, predlaga Peter. – Škoda, pravi Tone. Škoda, da ni bilo noža. Ali pa pištole. Vsaj male vreznine in strelne rane. Corpus delicti. Strokovno. So to pošteni indici, samo besede niso nič. – Potem nič? je Peter rahlo razočaran. Pa grem lahko še enkrat tja, na vrata, se jim malo pokažem, sprovociram, nastavim glavo, bo sigurno kakšen priletel ven, poznam ljudi, kako se obnašajo; ti počakaš zadaj, za vogalom in hop s pendrekom, lahko tudi s pištolo, mi je vseeno, kot ti bolj odgovarja ... – Težko bo, odkimava policist. Težko … Ni več zagret za akcijo, pa je bil še trideset sekund poprej. – Mi je jasno, kdo so oni iz tiste hiše, jih je bolje pustit pri miru, ti rečem, samega hudiča znajo napravit, nadaljuje policist. – Po moje morajo imeti direktno vezo z njim, s hudičem, pritrjuje Peter. Spomni se scene z ogledalom. Divja reč, smrdi po žveplu sto na uro ... – Ne samo s hudičem, še huje, z oblastjo imajo veze, samo pokličejo po telefonu in je sam minister pri njih, se jim opravičuje na vse pretege, se meče na kolena, revež, razlaga Tone. Sem ga na svoje oči videl, tega ministra, kako se je opravičeval. So časi zdaj takšni, bolani, deviantni, ti rečem, pa ni bilo vedno tako ... – Pravljice. Sem za njih že slišal, ko sem bil majhen, provocira Peter, je jasno. – Ne, ne, enkrat ni bilo heca, odkrito povedano! Ko sem začel delati, je bila tu druga pesem! odgovarja policaj. Ta hiša in ti tipi, so zdaj skoraj isti, so že bili takrat, pa ni bilo pardona z njimi. Smo včasih udarili noter, cela patrulja je šla na njih, brez kakšnega indica, kar tako za hec, da nam ni bilo dolgčas pa da ostanemo malo v formi! In so oni tam skakali na glavo iz drugega nadstropja, ti rečem! Pa se to njihovi poeziji sploh ni poznalo, to skakanje na glavo na pločnik, so potem pesnili še dalje, še lepši slavospevi sistemu in državi so prihajali od njih, pa jih za to ni noben prosil, vsaj jaz se ne spomnim kaj takega! Človek, to je bil štos, je to bilo smeha, smo se potem vedno krohotali, da smo se valjali po tleh ... – A zdaj pa ni več smeha pri vas, nič smešnega –? Peter skuša speljati vodo na svoj mlin. Tako ali drugače. Že vidi, akcije ne bo …. – Ne, nič smešnega ni več, odkimava Tone. Je zadeva šla v maloro. Po resnici povedano, če me sredi ulice kdo pljune v ksiht, mu ne morem čisto nič, nič pendreka, bog ne daj, da se sploh primem zanj! Moram prvo napraviti zapisnik, črno na belem, da me je en tip pljunil, potem pa tega tipa še zaprosit, da ta zapisnik podpiše. Prostovoljno, jasno, po svobodni volji, kot me je po svojem prostem preudarku pljunil! – In če ne podpiše, kaj potem? Je Peter radoveden. – Nič. Potem ni nič. Bi se moral s pljunkom na ksihtu pojaviti na sodišču in imeti deset prič, potem bi še mogoče šlo! Ampak, te vprašam, kdo bo nosil tisti pljunek tri leta na faci? Se že zdavnaj posuši, tudi oni najbolj gnojni, zeleni! Pa nič! Obrišem se in se naredim, kot da ni nič! – To pa ni smešno, kima Peter. Prav nič smešno! – Vidiš, zdaj razumeš, kaj sem ti hotel povedati! Si lahko srečen, da si iz province! Ti svetujem, kot brat bratu, je najbolje, da pobrišeš nazaj, še to uro, še to minuto, si rešiš življenje! – In ti, Tone? se je Petru hudo storilo zanj, je tudi on človek, mater da je, je treba tudi njega na neki način rešit ... – Pozabi name, prijatelj, pusti me! odkimava policaj. Jaz sem tu, zacementiran, ne morem se več premaknit, je konec štosa, je vse prepozno! Ti še lahko migaš, si vsaj ti reši glavo! Jaz sem pribit na to mesto kot Kristus na križu, ne morem nikamor, razumeš, trpim v resnici kot Kristus, to za sigurno ... To zadnje mu spravi solze v oči. Joka. Obrne se in odide po ulici navzdol. Postava se izgubi v meglo. Še en čas Peter sliši cmokanje njegovih korakov. Se ta človek res pogreza v močvirje, dobesedno! se zgrozi. Bo treba izginit. Čimprej. Ne gledat nazaj tega izgubljenca, da še on sam ne otrdi v tem mestu. Adijo tamala, adijo to mesto, nič smešnega ni tu, nič užitka ni v tebi, ti pijejo kri krvosesi, čepijo ti na glavi in vrtajo v možgane – ampak, pustimo to, je brezveze. Gremo dalje, dalje ... Prišla je pomlad, spet so zacvetele limone in pomarančevci, Peter se je zbudil in znova napravil krog na vrtiljaku. Spet si je zbrusil noge in se odpravil iz svoje male province v mesto, pa nič, je še vedno na istem, nobenega pogleda kot človek človeku ne dobi, nobene tolažilne besede, ni angela, ki bi ga objel. Ničesar ni, le zemlja in nebo nad njo, v sredini tega sendviča pa človek. Scena v parku, v onem glavnem, pod Rožnikom. Peter sedi na klopci, sam. Se nastavlja soncu. Zbira energijo za živet. Sončni žarki pa hormoni sreče in ta jajca. Brezvezno nakladanje, a nekaj je res; če je človek skozlan, mu paše bit na soncu. Da se ogreje, od zunaj in znotraj. Je znotraj včasih še bolj hladno. Mrtvo. Je treba nekaj, da ga poživi. Da mu zakuri ogenj, da mu zareže v drobovje s takšnim ali drugačnim nožem. In sonce ima ta ogenj, greje ves svet, zakaj ne bi še njega? Še ni sprivatizirano to sonce, jim ga še ni uspelo spraviti v njihove tirnice, v knjigovodske evidence, garažne hiše, prodajne magacine in turistične centre. Zaenkrat še visi zgoraj, demokratična luč za folk, za ene in druge. Se še vedno razdaja vsem, za badava, kot kurba, ki še ni skapirala, da tudi njej teče čas, dnevi in leta, si postavlja ceno za svojo češpljo ali ne, bo njen konec itak prišel. A to so človeške zadeve, človeške projekcije, se soncu za njih jebe – ali pa tudi ne – zdaj razsipava svoje življenje vsemu živemu in neživemu. Kot Kristus in njegovo: Pijte in jejte od tega vsi. Je pač sonce tudi en bog, še kar konkretno prisoten, jasno. Razsvetljuje človeško temo. Raztaplja ledene okope. Ustvarja veter in dež, napaja reke in morja. Dela valove. Zakopava in odkopava. Sonce je bog, kar dela, je božje delo ... Nekaj se ustavi pred njim. Nekaj. Prej so se še slišali stopicavi koraki, zdaj jih več ni, so se ustavili. Človek ni, vsaj odrasel ne, bi ga prepoznal, mogoče otrok ali pa – Peter odpre oči. Pes stoji pred njim, majhen črn kuža s povešenimi ušesi. Gleda ga v oči. Direktno. Brez pardona. Piše v knjigah, da se živali izogibajo direktnega pogleda človeku v oči, da pogled umikajo ... Bla-bla-bla. Preizkusite, pa boste videli. Na psu, na komerkoli. Edino je res, da se žival naveliča buljit v človeka, ne razume njegovih psiholoških testov. Bo pes po desetih sekundah zgubil zanimanje, se dvignil in šel scat. A v tem še vedno ni nič ignorantskega, je vse naravno – Torej cucek pred Petrom, ne levo ne desno nobenega sprehajalca, ki bi ga klical. Nobenega gazda. Nikogar. Se je vzel ta cucek od nekod, in ga gleda. Še scat ga ne pritisne po desetih sekundah, čaka in gleda Petra; čaka na neko njegovo kretnjo, kakšen migljaj, trzaj ali kaj. – Priden kuža, mu reče. Priden. Nič, kuža najbrž ve, da je priden, mu človek na klopi tega ne rabi klobasat. Kuža marsikaj ve, ne zgleda zabit, kuža ... – Bi se igral, kuža? ga vpraša Peter. Bi rad, da ti vržem palico, mogoče kamen? Ozira se naokoli, pa ni v bližini nobene palice niti kamna. Vse je sčiščeno. Zraven klopi sta dve zmečkani pivski konzervi, edino to je na razpolago. Stegnit bi moral roko, pobrat konzervo, jo vreč čez stezo na travnik, da kuža steče po njo, da jo pograbi z zobmi, priteče nazaj, zamiglja z repom, dokler mu človek konzerve ne vzame iz gobca in še enkrat vrže – in tako znova. Tako pač gre, ta pasja igra. Roka se mu zgane, napol jo dvigne, a pes ne sledi njegovi roki. Še vedno ga gleda. Direkt v oči. – Mi češ kaj povedat, kuža? Se poznava, kuža –? Peter ve, če te žival gleda s tako človeškim pogledom, je ne moreš ignorirat, jo imet le za neumno žival, jo ta pogled na- pravi enakovredno v človekovih očeh. So oči – vsaj pri živalih, in recimo, da tudi pri ljudeh – ena vrata, ki zares vodijo v neke druge prostore, v salone duše, ali pa v kleti in podstrešja. So v enem navadnem pogledu skriti mehanizmi, ki jih še niso skapirali največji stručkoti, se sproščajo signali in signalčki, neke neznane in jebene kode, da se stvar začenja premikat. Potem kuža umakne pogled, bilo je dovolj, steče proč. Čez travnik, gor proti gozdu. Kot da teče za nevidno palico, ki mu jo je zagnal. Pes pač teče. Lahko pa je zavohal drugega cucka tam zgoraj, kakšno psico, ki se goni. Karkoli, zdaj je samo še ena črna pika, ki izginja v zelenju. Bi ga človek lahko zamenjal za mačka ali kaj drugega na takšno razdaljo, to piko. Na koncu še pika izgine. Peter spet zasliši korake na stezi. Otroške. Deklica se ustavi na drugi strani steze, gleda neznanega tipa na klopi. Se ji zdi čuden ta tip, jasno. Potem pride do nje mama, jo prime za roko in gresta dalje. Človeka na klopi samo ošvrkne s pogledom. Se ji pogled ne ustavi niti za stotinko sekunde na njem, kot bi se bala, da se z nečim okuži, če ga malo bolj pogleda. Kot bič zažvižga ta pogled Petru pred očmi. In še sliši, kaj ta mala vpraša mamo. Dobro to sliši. – Zakaj je žalosten, tisti gospod? – Pusti ga, ji pravi mama, preveč je pil, to je to. Nobena se ne ozre. Hitita proč. – Sentimentalen bedak, si reče Peter. Narejeno jezno. Kaj ti je človek? Pa ni jezen nase, ne na cucka, ne na deklico z mamo. Ve, da bo nož, ki ga je začutil od znotraj, kako ga reže, malo popustil. Bo. Je vedno bilo tako, pa je bilo kdaj še huje. Ni zdaj za govorit, utrujat še druge, človek mora sam nosit svoj križ. Bo še priložnost. Treba je priti od točke A do točke B, kjer bo konec. Recimo. Tam se vse konča, vse bo bolje, vse – Po nebu prijadra oblak in prekrije sonce. Zdaj ni več toplote za folk tam spodaj, je aprilski dopoldan brez sonca še kar svež. Ni za posedat na klopi, se je treba dvignit, se premikat. It naprej. Naprej, kamorkoli. Le kam –? Tja, ker cvetijo pomaranče in limone, domov v njegovo malo provinco. Edino. K njegovim sanjam. Nekoč se bova srečala, moj ljubi. Zadnji bus za provinco odhaja ob 23.15 z glavne postaje. Prazen. Nobeden ne gre za njegovo malo provinco. Samo šofer in on. Šofer, čokat človek, širok v ramenih in krepkih rok, je v slabi svetlobi postaje nekam črn v obraz in z brki vred je videti kot divji mož. Nevaren na pogled. In lice se mu je še bolj stemnilo, ko je Petra zagledal na vratih. – Jaz vozim naokrog, ovinek delam, tisti ob peti uri zjutraj pa je direkten, mu svetuje. V slabih dveh urah boš tam dol, človek, če počakaš nanj! – Ne, odkimava Peter. Moram nazaj, moram! Še nocoj ... – Po hudih ovinkih vozim, slabo ti bo; kozlal boš kot vidra! grozi šofer. Se ljudje nočejo vozit z mano po tej liniji, preveč ovinkov in celo večnost traja ta vožnja, človek! – Večnost me ne moti, vztraja Peter. Na koncu nas vse itak čaka ena večnost – – Si župnik? ga vpraša šofer. Čudno govoriš! Peter odkima. – Zakaj? Je za župnike vstop prepovedan? Šofer se zasmeji, močni zobje se mu zableščijo v polmraku. Zobje, s katerimi bi lahko trgal surovo meso živali. Ali ljudi, recimo. Je zato njegov bus prazen? pomisli Peter. Se ljudje bojijo njega, ne pa dolge, ovinkaste vožnje –? Jih kje na skrivaj kolje, pregrizne vrat in izpije kri –? Ne, kje pa – bedarija! – Nenavaden si, mu prikima šofer. Vztrajaš. Večina odide in počaka na jutro. Se nečesa ustrašijo, tepci. Smešno. Kot da sem jaz nekakšen bav–bav! Aha, vse to je samo finta, skapira Peter. Besede. Čvekarija. Človek ne mara ljudi in se jih otepa. Je seveda razumljivo, je laže prevažati vreče krompirja kot ljudi. Je krompir tiho, se ne buni. Lahko – – Greš ali ne greš? ga šofer zadnjič opozori. Se jaz držim voznega reda, ni zamujanja pri meni! Odloči se! Peter vstopi in plača vozovnico. Do svoje male province. Do konca poti. Dlje avtobus itak ne vozi, tam je zadnja postaja. – Moram priti domov, razloži šoferju. Nisem od tu, zjutraj sem prišel, opravil neke stvari, zdaj pa nimam tu več kaj iskati, to je vse. Drugače tudi jaz ne bi šel nikamor ... – Dom, ponovi šofer za njim. Zamrmra. In še nekaj, kot srečnež ali smešno. Kdo ve. Potem utihne. Odpotujejo. Proti Petrovi mali provinci, ki ga čaka. Vožnja Petra uspava. Ne moti ga šoferjevo redoljubno ustavljanje na praznih postajališčih in odpiranje vrat nikomur. Nihče ni izstopal ne vstopal, a se je možakar držal voznega reda. Do pike natančno. Potem pa je le prišel še en potnik. Ženska. V nekem praznem in pustem kraju, bili so še vedno na glavni cesti, se je neka temna postava odluščila iz sence bližnjega postajališča in vstopila. V bledi svetlobi avtobusa je Peter uzrl njen beli obraz. Košček nezakritega lica pod črno ruto. Nenavadno bel, ko je šla s pogledom čez prazen avtobus. V hipu je Peter uzrl njene oči, oziroma tisto, kar bi moralo biti na mestu oči. Pa se mu je zazdelo, kot da vidi dve duplini, eni črni luknji v še bolj črno temo. Ženska je nekaj rekla šoferju in še ta se je ozrl po njem. Ji nekaj pojasnil, potem pa odmahnil z roko. Potnica je sedla na sedež izza njega in odpeljali so naprej. Zavili so z glavne ceste proti temnim hribom. Niso se več ustavljali na praznih postajah v še bolj praznih krajih. Brzeli so dalje, dalje, se zažrli v kačaste serpentine, nato se spuščali na drugi strani hriba dol. In spet navkreber v klance, brez oddiha. Kajti Petrova mala provinca ni blizu. Je za hribi in dolinami, za temi kačastimi zavoji in prepadnimi klanci. Tam, kjer se vse to konča, je njegova provinca. Tam – Naenkrat se avtobus ustavi na vrhu najvišjega prelaza. Šofer zapelje na rob ceste, pod široke krošnje smrečevja. Ugasne motor. Zavlada tišina. Potem se oba z žensko zazreta v Petra na koncu avtobusa. Ženska nekaj reče, a pretiho, da bi Peter kaj razumel. Šofer ji nekaj zamomlja v odgovor. Bolj zabrunda. Pomirjujoče. In vstane ter se napoti proti zadnjemu delu vozila, k Petru. Peter ne more pobegniti, vrata so ostala zaprta. Le čaka, da šofer pride bliže. Najbrž bo stegnil svoje šape in ga – – Prijatelj dragi, napravi mi uslugo, ga šofer prijazno nagovori. Nenarejeno. Glej, pol ure bomo imeli postanka, pojdi ven in se malo sprehodi, pokadi čik, če ti paše! Vse pomirjujoče. Je najbrž videl Petrove pesti, ki jih je krčil. Bi mu jih zabil v gobec, samo malo da pride bliže. Ustavil se je na razdalji dveh metrov. – Ná mojo malico, če hočeš! ponudi šofer Petru zavoj v vrečki. Jaz nocoj nisem lačen. Malicaš lahko zunaj, pod zvezdami! Prijaznost Petra ubija. Razoroži. Se pred prijaznostjo stopi kot maslo na soncu. Ker če so ljudje do njega kot bratje in sestre, bi za njihovo prijaznost napravil vse. In če mu človek prijazno ponuja svojo malico, jo vzame. Zanj napravi uslugo in gre iz busa. Pokadi čik, poje sendvič in se nadiha svežega zraka. Višinski zrak dobro dene za apetit. Čisti misli. Dela ljudi prijazne. – Hvala ti, dobri človek, se šoferju zahvali. Res sem že malo lačen ... Vzame malico in izstopita iz avtobusa ter si prižgeta cigareti. Kot stara frenda, kod da se poznata že leta. – In ona? Kaj pa ona – ženska? Peter pomigne proti prednjemu delu avtobusa. Ženski obris je bil nepremičen, niti glave ni obrnila v njuno smer. – Bo že počakala, mu odkima šofer. – Od kod je? Petra zanima. Sicer me ne briga – – Ne vem, prijatelj, mu odkima šofer. Pojma nimam. Že deset let, kar se vozim po tej progi, je isto. Na mesec enkrat se prikaže, vsakokrat drugod, vstopi, tu se malo ustaviva, potem pa jo odložim na poti v dolino. Ne vem niti, kako ji je ime. Ne čvekava veliko, brez veze je čvekanje, je to izguba časa. Je malo čudna, a kdo pa danes ni čuden, je vse polno odštekancev po svetu. Še ti si se mi zazdel malo drugačen, a se človek hitro zmoti, ne sme sodit kar na oko. Je bistvo očem skrito, pri tej ženski pa itak. Jaz gledam nanjo drugače ... – Gledati je treba s srcem, ga Peter dopolni. Misel, ki jo je nekje prebral in si jo zapomnil. Za vsak primer. – Vzel si mi z jezika, prijatelj. Hvala! Potem sta bila tiho in kadila. Nad njima so se bleščale zvezde in za kakšno bi lahko le stegnila roko in jo snela. Nekam blizu so bile tisto noč. – Zvezde so nocoj nizko, reče Peter. – Ja, zvezde, prikima voznik in povleče čik, da konica zažari kot zvezda na nebu. Smo si ljudje, vsaj eni, z njimi podobni. One zgoraj, mi spodaj. Vsak na svoji samotni poti. One vozijo po nebu svoje linije, mi pa svoje po svetu. Razumeš? – Razumem, kima Peter, pa v resnici en klinc razume. – Včasih ponoči, ko sem sam in vozim, razmišljam o vsem tem, razlaga šofer. Ga je izgleda nekaj zagrabilo, ta manija govorjenja. Če je vso vožnjo do sem molčal, mu je zdaj prihajalo za nazaj. – Človeško življenje je polno samote, ti rečem, razlaga. Tudi v najbolj bučni družbi je človek lahko prekleto sam. Berem knjige in vem, kaj govorim. Tu, v glavi, si vedno sam s sabo! si je potrkal po glavi. Nobeden ti ne more zlesti noter, to je naše vesolje, ena črna luknja, v katero tlačimo vse mogoče, da jo zapolnimo. Pa ne pomaga. Je to en velik prepad – si videl one prepade ob cesti? – Videl, prikima Peter. Pasji – – Viš, kolikokrat me je že imelo, ko sem s polnim busom ljudi peljal čez te brege – čez dan je še kar prometa – da bi obrnil volan proti robu ceste. Se bojim, da me enkrat čaka ta prepad, in da bom takrat sam, pa bo ljudem vseeno. En človek ni kaj dosti vreden. Še v časopis ne pridem. A s polnim busom bi bilo drugače! V gozdu spodaj se je oglasil čuk. Trikrat. Umolknil in spet trikrat zapiskal. – Sem se malo zaklepetal, zdaj pa moram res k njej, se je šofer opravičil in nagloma dvignil. Vstopil je na bus, Peter pa se je odpravil naprej, sto, dvesto metrov, in sedel na kup hlodov ob cesti. Tu je začel malicati. Še preden pa je sendvič pojedel do konca, je že zarohnel motor avtobusa, prižgale so se luči in moral je hitro na cesto, da ga je ustavil. – Kje je ona? se je začudil. Ženske ni bilo več v vozilu. – Nič, nocoj je kar hitro odšla, je skomignil šofer. Ne vem, ni bila pri volji za kaj več ... – Odšla – kam? – Sem ti rekel, da kar odide, kjerkoli. Tudi sredi gozda. Ima svoje poti ... Potem je bil tiho, Peter pa ni več silil vanj z vprašanji. Spet se je usedel na zadnji konec busa in predremal kos poti, ki je še ostal do njegove male province. Šofer mu je ustavil v centru mesta. Pelje ga lahko direkt do doma, se je ponudil Petru, a se mu je ta zahvalil. Peter si je zaželel malo pretegnit noge. Še lahko noč sta si voščila s šoferjem in srečno, potem pa je avtobus odpeljal. Peter je bil doma, v njegovem mestecu, v njegovi mali provinci. Sam v topli pomladni noči. Pod nos so mu pridišali pomarančevci in limone, ki so cveteli po dvoriščih hiš. Ulice so bile prazne in pod mostom je leno tekla reka. Domača reka. Komaj se je slutil njen tok. Naslonil se je na ograjo in gledal svetlikanje vode. Občudoval njeno mirnost, jo je vodi zavidal. Je nič ne vznemiri, te reke, ji lahko vlijejo hudiča noter, pa bo tekla dalje. Se bo sčistila in ljudje bodo spet postopali ob njenih bregovih in jo gledali. Otroci bodo spuščali ladjice – – Reka, jo je pozdravil. Živijo! Nič. Voda pod mostom mu ne odgovori. – Na, ti bom že dal tvojo stoičnost, kurba! se zdaj razjezi. Vsaj odzdravila bi mu lahko, če ne drugega, kurba – Peter išče kamen, da ji ga zabriše v gladino, jo vsaj malo razburka, pa nič. V bližini ne najde kamna, le v žepu občuti zavojček. Ostanek sendviča, ki ga ni uspel pomalicati. Vrže ga v vodo. Gladina malo vzvalovi, ko kruh s papirjem vred čofne v vodo. Kruh počasi začne pluti naprej. Ziblje se kot barka. Peter naenkrat začuti bolečino v roki. Vbod drobne živali. Pogleda: mravlja. Pravzaprav ne ena, cela množica mravelj mu lazi po roki, v žepu jakne ima celo mravljišče. Od tam prihajajo mravlje, kjer je bil sendvič. Zavohale so hrano, ko je sedel na tistih hlodih in so se mu nabrale v žepu. In najbrž so tudi na ostanku kruha v vodi, ki se že skoraj utaplja. Potonil bo na dno in z njim vred drobna bitja – Takrat se zgrozi. Kaj ni tudi on podoben onemu samomorilskemu šoferju, ki bo enkrat s polnim vozilom zavil v prepad in pognal nedolžne ljudi v smrt? Tudi on, Peter, je zdaj pahnil stotino življenj v vodo in v smrt! Je že res, da so to le mravlje, a kakšna je razlika v življenju? Kdo je tisti, ki lahko sodi? Tudi človeška življenja so na neki način podobna enim mravljam, ki jih neznana roka meče v vodo ali kam drugam – ne, mravlje je moral rešiti! Hitro, hitro – Peter steče naokrog in zakorači v vodo. Papir s sendvičem še ni daleč odplaval, tok je bil počasen. Mora le do pasu v vodo, da ga lahko zagrabi. – Hvala bogu, zavzdihne, ko ga doseže in odvrže na breg. Mravlje, rešene ste! In kot odmev svojega glasu, a veliko močnejši, zasliši še en glas za hrbtom: – Hvala bogu, človek, rešen si! In krepka roka zgrabi Petra za roke in ga potegne na breg. Tam je ustavljen rešilec z odprtimi vrati. Dva reševalca mu potisneta roki na hrbet, bolničar pa zabije že pripravljeno injekcijsko iglo v stegno. – Takoj ti bo bolje, boš videl! mu obljublja. Še boš imel rad to življenje, človek ... – Hej, to je pomota, sem samo reševal mravlje! tuli Peter in se otepa bolničarjev. Na pomoč! – Zanimivo, mravlje, se mu nasmehne reševalec. Ta je reševal mravlje, oni, ki smo ga sneli s strehe stolpnice, pa je reševal mačka! Smešno, kaj vse si izmislijo, ti norci! Potem Petra začenja zmanjkovati. Klecne v nogah in edino, kar še sliši, je bil glas enega od reševalcev: – Čudna noč je nocoj, najbrž je nekaj v zraku, najbrž ta ni zadnji! Gremo dalje, fanta, gremo dalje ... Potem zavesa pade. Spet mine nekaj časa, da se platno odpre in se filmski prizor znova odvrti. Nekoč se bova srečala, moj ljubi. Spet se je treba zbuditi v dan, odriniti na pot, napraviti nov krog na vrtiljaku. 6. NOŽ. Braneta je zbudila trdota uda, bila je ostra in neprijetna, kot da ga med stegni tišči noževo rezilo. Napetost ga je bolela in nekaj je moral napraviti. Nagonsko je stegnil roko za Tino. Žena je spala, zvita na boku in obrnjena s hrbtom proti njemu. Z roko jo je objel čez pas in se s telesom stisnil k njenemu hrbtu. Z desnico je potisnil Tinine spodnjice navzdol in ud je sam zdrsnil med njena stegna ter nagonsko iskal pot do njenega mednožja. Nič predigre in ljubljenja, Brane zdaj ni imel časa, mudilo se mu je, trdota uda ga je bolela, in moral je – Potem se je Tina nenadoma predramila, toliko, da se je zavedla, kaj se dogaja. – Lepo te prosim, bodi pameten, je zagodrnjala napol v spanju, se izvila iz Branetovega objema in se obrnila stran. Brane je obležal sredi postelje, sam in nemočen, z občutkom, kot da ga je izvrglo morje na osamljeno obalo, kot kakšno nepotrebno naplavino. In tu na tej obali mu ne more nihče pomagati. Ranjen je, boli ga v duši – ženina zavrnitev ga je vedno neprijetno zbodla – in med stegni ga še skeli ud, kot da je tudi na njem zazevala rana. Kaj naj naredi? Zunaj je bil še jutranji polmrak, bilo je še zgodaj, vendar je vseeno vstal. Ni prižgal luči, zato se je na hodniku spotaknil ob čevlje na tleh. – Jebemti, mulc, je siknil. Jasno, Tilen jih je pustil. Kot vedno. Pozno ponoči je prišel domov, čevlje pa pustil kar tam, kjer si jih je sezul. Zdaj spi, spal bo skoraj do poldneva, se potem vlačil po stanovanju do večera, nato pa izginil v mesto. Kot vsak večer. Vrača se sredi noči, bolj proti jutru, in ves stik, ki ga imata s Tino z njim, je, ko vpraša za denar. Kao – za študij nujno potrebuje nekaj keša – Tina mu denar takoj izroči, on za to običajno zve šele kasneje, po ovinkih. Seveda pizdi, kaj pa drugega. – Mulc pri petindvajsetih, pa ga preživljajo starši – kje se še to dogaja? Ko sem bil jaz toliko star, sem že šest let sam služil svoj denar, ne pa zdaj tako – ne razumem njega niti tebe! se začne usekavat na ženo. – Lepo te prosim, Brane, pomiri se, bodi pameten, ga Tina pomirja. Je že v redu, fant pač še študira, potrebuje denar! Žena je tolerantna, razume sina. Kot vedno. Kadarkoli. Za karkoli. Pred petimi leti je Brane nenadoma ugotovil, da pri njegovem otroku nekaj ni v redu. Nekaj – zmrazilo ga je, ko je pomislil na to. – Še nobene ženske ni pripeljal k hiši. Kaj je z njim? se je vprašal v grozi. Da morda ni –? Tiste besede si ni upal izgovoriti. Preveč je bila grozna. Tina pa se je spet le zasmejala, ko je slišala njegove strahove. – Lepo te prosim, bodi pameten, Brane, ga je mirila. Pa kaj je to takega? Pusti ga pri miru, mladina je danes drugačna kot v tvojih letih! – To že, ji je prikimal, a je vseeno čudno! Potem je bil tiho, a se ni pomiril. Tilen je vendar njegov otrok, njegove gene ima – čeprav ne postave, je bolj suhljat in brez mišic – pa vendar ga še ni videl z nobeno punco, da bi se kje mečkal na ulici, ali kje na klopci. Družil se je že z njimi, ponavadi so ga ženske klicale na telefon, a z nobeno ni imel nič poštenega. Pri petindvajsetih še nobene ni pripeljal domov, da bi pri njem prespala. Nič. Sicer včasih prespi zunaj, pri prijateljicah, a to ni nič. Ko ga vpraša, kje je bil – seveda prijazno, ker že itak mulc vedno nejevoljno obrne oči – mu ta našteje ženska imena. – Bili smo pri Klari doma, reče. Si zdaj zadovoljen? Brane ve, da so Tilnova klapa dve ali tri punce, zraven pa še kakšen medel fant, podoben njemu. – Aha, Klara je tvoje dekle? ga dalje potipa. Pri njej si prespal? – Klara je moja prijateljica, oče. Nič drugega, samo dobra prijatelja sva, mu sin odgovarja. Klara hodi s Tonijem, našim prijateljem. – In Mojca? stresa Brane z glavo. Ne razume štosa s temi prijateljicami. Pred enim tednom je tri dni preživel pri Mojci, tudi študentki, zdaj pa je s Klaro. Kako zdaj to? – Prijatelja sva, tudi z Mojco! Ne, ne seksam z nobeno, če te to zanima! Braneta seveda prav to zanima. Moški prespi pri ženski, pa nič seksa. Samo prijateljstvo, golo prijateljstvo – brez seksa. Kakšen moški je to – njegov sin? V debatah, ki jih je na to temo začel pri Tini, je pogrnil. Žena je sina razumela. Seveda, kaj pa drugega. – Lepo te prosim, bodi pameten, Brane, ne delaj panike! ga je spet mirila. In zakaj ne bi bilo takšno prijateljstvo med moškim in žensko možno? Saj ni vse v seksu! Tako Tina. Jasno, pri njej ni vse v seksu. Zato ga tudi zjutraj odrine, ko se s trdim udom stisne k njej. Potem pa ga boli v duši in trdota uda ga reže kot nož, dokler si ga ne zdrka in se sprazni. Ne, lastna žena ga ne razume. – Ne razumeš problema, Tina, ji ugovarja; imaš prav, ni vse v seksu, vendar mi ni jasno, kako gre mulc z žensko na morje za dva tedna, spita v istem šotoru, pa ni nič med njima? Bilo je nekaj dni po Tilnovi vrnitvi z morja. S Klaro sta vandrala po jadranskih otokih, na pogled od zunaj kot fant in punca, vendar očitno daleč od tega. – Toni ni mogel iti zraven, nujno delo je imel na fakulteti, zato sta šla Tilen in Klara. Toni mu zaupa, prijatelji so, razumi – tako kot sva midva prijatelja z Marino, zaupamo si … Marina je bila družinska prijateljica, sicer Tinina sošolka iz osnovne šole, še vedno samska pri štiridesetih, in ni minil teden, da se ne bi oglasila pri njih. Brane njenih obiskov ni maral, če je le mogel, se je izgovoril na fitnes, in ženski pustil sami. Naj se naklepetata o svojih ženskih stvareh, kaj pa drugega. Njega vse to ni zanimalo. – To ni isto, je Brane odkimal. Marina je bolj tvoja prijateljica! – Lepo te prosim, kaj zdaj govoriš? ga je Tina ustavila. Do obeh je vedno enako pozorna, kadar jo potrebuješ, ti bo vedno pomagala! Res je bilo, Brane je enkrat na cesti zamočil in imel prometno nesrečo s svojim avtom, kupljenim pred kratkim. Najhuje pri tem je bilo, da je bil trd, vračal se je s sindikalnega piknika in se tam napil. Edinkrat, da je šel pijan na vožnjo, je sicer na te reči prekleto pazil. Vedel je, da če izgubi vozniško, bo izgubil službo. Zdaj se v nesreči ni poškodoval, le zletel je s ceste. Avto je bil fuč, on pa trd, sranje – Poklical je domov Tino, ona pa takoj Marino. Delala je na zavarovalnici, bila ena višjih šefic za avtomobilska zavarovanja, in je vedela, kako in kaj. Ženski sta prišli na kraj in ga odpeljali domov. Marina mu je zabičala, naj bo o vsem tiho, da bo že ona uredila. In je res; nikdar je ni spraševal, kako in kaj, zavarovalnica je plačala polno škodo, si je potem lahko šel kupit nov avto. Ja, Marina je po tej strani prijateljica, je moral priznati. Poštena prijateljica, vendar – malenkost ga je motila. Tina in Marina sta bila prijateljici, nista pa tičali skupaj kot Tilen in njegove punce. Bila je ena meja, preko katere Brane ni šel, se ni štosiral na račun Marine. Enostavno ni bila njegov tip ženske. Spadala je v tisto kategorijo žensk, ki jih sicer ni maral. Organsko. Z leti je to čedalje bolj zaznaval. Bilo je nekaj. Marina je ženina stara prijateljica, onidve se poznata že iz časov osnovne šole, pred poroko s Tino so se družili vsi trije, in vedno se je Marina lepila nanju. Celo poročna priča je bila Tini, kot se za staro prijateljico spodobi, a njemu ta ženska ni bila nikdar všeč. Že od začetka je vohal pri njej nekaj drugega kot pri ostalih ženskah, ki jih je srečeval. Bila je drugačna. Brane je poznal ženske, jih je znal prečitat kot knjigo. Kot fant je dal glede žensk visoko šolo skozi, in vedel je, kako se tej reči streže. Ženske zanj niso uganka, skoraj nobena ne. Le ena – edino Marina se mu je izmikala. Je nekaj bilo na njej, zaradi česar se je v njeni bližini začel nemirno presedati, kot da je kakšen šolar. Ko sta se znašla na samem, je gledal stran, se umikal njenemu pogledu in dekolteju, ki se je odpiral globoko in skoraj ni skrival drobnih prsi. Marina je kljub letom ohranila dekliško postavo, le zadnjica se ji je z leti zaoblila. – Kaj je s to žensko, zakaj si ne uredi lastnega življenja, dobi enega dedca in svoje večere in sprehode, svoje obiske kina in dopuste, zakaj tišči k nama – je ta ženska sploh normalna? In kako se sploh oblači! Joške, ki jih nič nima, poudarja sto na uro, rit pa ima napeto kot one opice iz Afrike! je enkrat omenil ženi, potem ko je Marina zapustila njihovo stanovanje. – Lepo te prosim, Brane, bodi no pameten, kaj govoriš? ga je Tina zavrnila. Ne maraš je, ker je ne zanimaš in nisi v njenem centru pozornosti, ko pride na obisk. Marina je čisto okej, pomiri se! In ne zijaj toliko v njene joške in rit, če te to moti! – Saj ne zijam v njeno rit! je Brane ugovarjal. Kje si to slišala? – Ona tako pravi, je bila žena neposredna. Zadnjič mi je omenila, ji je že malo zoprno zaradi tebe … – Si Marina to domišlja, bi bila rada, če bi jo pogledal kot moški, je bil Brane zgrožen. Presneta baba domišljava! Bil je slabe volje. Saj jo je res pogledal v rit in tudi v joške, a to ni bilo nič posebnega, Marina ga enostavno ni zanimala kot ženska. Absolutno ne. V bistvu ga je odbijala od vsega začetka, kar jo je poznal. Nekaj pri njej mu je šlo na živce, nekaj, kar ni vedel pojasniti dolgo časa. Potem, ko ju je enkrat zvlekla v en čuden lokal na pijačo, kjer so se za mizami stiskale same ženske, prav tako pa moški z moškimi, mu je postalo jasno. Takrat jo je spregledal. – Marina ne mara dedcev! je svojo ugotovitev zmagoslavno razkril Tini. Enostavna stvar, lezbača je, ima rajši ženske – si vedela? – Lepo te prosim, bodi pameten, Brane, ga je žena spet ustavljala. Marino poznam že od malega, nima pač moškega, ni edina ženska, ki se ji je to v življenju zgodilo. Je še veliko takih žensk, in tudi moških ji ne manjka. – Ampak – zakaj hodi v takšne lokale? – To ni nič takega, sicer pa je bila prvič, je sama povedala. In vprašaj jo še sam, če bi rad zvedel kaj več o njenem seksualnem življenju! Brane je bil potem tiho, Marine pa tudi ni nič spraševal. Morda je res usekal mimo, je razmišljal. Tu in tam je res omenila kakšnega moškega, s katerim se dobiva, in tudi videl jo je enkrat s tipom. Tina jo tudi pozna dobro, on pa zve o njej, kolikor tu in tam kaj sliši. Ženske si med seboj zaupajo, on pa nikdar ne vrta v Marino. Kaj ga brigajo njene stvari, še bolje, da manj ve. To, da se je po srednji šoli zaposlila v nekem trgovskem podjetju, enako kot Tina, a je potem študirala ob delu in končala višje šole, menjala par služb, nazadnje pa se ustalila na zavarovalnici, je čisto dovolj. Tam je bila zadovoljna z delom, v zadnjem času pa ima za družbo Tino in Braneta. So njena dobra stara klapa. Skupaj grejo na kakšen izlet ter na pijačo. Kot prijatelji, jasno. Marina je tudi zaščitila mulca. Je njej prav tako kot ženi bilo razumljivo, da sta moški in ženska lahko zelo dobra prijatelja, in da pri tem ni treba mešati še seksa. – Lepo te prosim, bodi pameten, Brane, je Marina uporabila Tinine besede, da ga je še malo zbodla. Kaj pa je to tako nenavadnega? – Nenavadnega? Veliko nenavadnega je v tem! je Brane vzkipel. Moj sin je in skrbi me zanj, nočem, da je kakšen toplovodar – – Pretiravaš, Brane, ga je Marina mirila. S Tilnom je vse v redu, meni se zdi zlat fant … – Zlat fant, jebemti, pa naj si dobi še kakšno žensko, da bo še bolj zlat! je Brane jezno zagodrnjal. A proti obema ženskama ni nič mogel, sta držali skupaj. Marina in žena sta ga takrat pomirili in mu začasno razblinili strahove. Saj res, morda pa se moti in preveč gleda na mulca s svojimi očmi. Današnja mladina je drugačna, živi in obnaša se drugače, kot se je on v njihovih letih. Prav, in se je Brane pomiril. Kaj pa naj drugega napravi, jebemti? Zdaj je jutro, Brane je v kopalnici in otrdeli ud ga skeli. Poskuša odtočiti. Morda ima poln mehur in ga to pritiska, upa. Pa ni bilo nič, to ga ne razbremeni. Trudil se je, a ud mu ni uplahnil. Moral si ga bo spraznit. Zdrkat, kaj pa drugega. In to sam. Bi rajši videl, da bi se to zgodilo s Tino, drkanje se mu je vedno zdelo nečastno za moškega, a zdaj ni imel izbire. Bi ga pa Tina morala razumeti, zjutraj mu paše, če se lahko sprazni. Fizično in psihično. Se mu zdi, da je potem ves dan drugačen. Vse mu gre na roke, dobre volje je, rad se heca z ljudmi na podjetju in ni zamerljiv. Ne da bi se posebej zavedal, ve, da ta dan ni šel v prazno, že zgodaj zjutraj je napravil svojo moško dolžnost, in za tisti dan mu je bilo za vse drugo skoraj vseeno. Brane razvaža blago iz glavnega skladišča po trgovinah v mestu in okolici, običajno špecerijo, in gleda druge moške in ženske, vse te utrujene reveže, skoraj brez življenja so, prevzemajo robo od njega, podpisujejo dobavnice in se vedno nekaj živcirajo, nič jim ni prav, on, Brane, pa le skomiga z rameni in se jim reži. Ve, kakšno zdravilo potrebujejo ljudje, vse te prodajalke z žalostnimi obrazi po trgovinah. Skupaj s šeficami vred rabijo moškega, kot je on, da bi jih pošteno dal dol, potem bi bilo vse okej. Z obraza bi jim zasijalo sonce, pomladile bi se za deset let najmanj, te reve. Zdaj pa kljub šminki in vsemu, kar so vrgle zjutraj na obraz in na sebe, v resnici venijo. Ker jih med nogami razžira nezadovoljstvo, ki se ga sploh ne zavedajo. Kot rak se jim to nezadovoljstvo širi po telesu, zajeda v najmanjšo poro njihovega bitja in srka življenje. Brane ve, da so to primarne zadeve, tako temeljne, kot je temelj zida pri hiši. Če se začne rušit ali krhat, se bo skrhala hiša in tako je s človekom. Nobena pilula mu ne bo pomagala, noben zdravnik in še kdo, kakšen jebeni bioenergetik ali kaj, vse to so brezvezna jajca, je vse zaman, je stvar preprosta – telo potrebuje svoje in pika. Ja, Brane to ve, čeprav nima veliko šol. Še dohtarje bi lahko o tem učil, če bi ga kdo prosil. Je preizkusil to svojo teorijo tisočkrat na sebi, zdaj je sredi petdesetih in mu je jasno, kako stojijo te stvari v življenju, kaj je glavno. Če človek ne poskrbi za svoje telo, ne spravi sokov, ki se po njem pretakajo, pod kontrolo in v red, ga bodo lastni sokovi na koncu razžrli in ostal bo le še lupina brez življenja. Tisoče takih lupin vsak dan srečuje na ulici in na cesti, vse polno je teh nesrečnih obrazov po trgovinah in po raznih pisarnah, skoraj reka je to, na koncu pa se en del te reke ustavlja v bifejih in gostilnah, v teh meandrih življenja, kjer se izgubljenci tolažijo med seboj in drug drugemu dajejo poguma. A vse je le začasno, na koncu morajo spet ven v pravi svet, domov v hiše in stanovanja, spet med reke ljudi, tam pa jih požirajo vrtinci in vlečejo na dno, od koder se bo le redki izvlekel. Enkrat ali dvakrat se človek še dvigne, tretjič pa več ne, je to enako kot pri resničnem utapljanju. Pijača in še kaj, droga na ulici je na dosegu rok že kot v kakšni samopostrežni, in človeku ni več rešitve. – Le kako naj se ta uvenela telesa branijo vsega tega? Ne, nimajo možnosti, si je Brane odkimal. Če nimaš karakterja, si odpikal. In Brane ga je imel. Karakter in telo. Pogleda se v ogledalu v kopalnici, samo v spodnjicah je, sicer gol. Dober je, ni kaj, za svoja leta se ne more pritoževati, je zadovoljen. Napne trebuh in mišice mu izstopijo, kot da ima na mestu trebuha pralno desko, niti deke sala nima. In na prsih mišice, da si oblizneš prste. Če se napne, v pozi onih tipov, ki se jih kdaj pa kdaj vidi po televiziji, ko se napihujejo po raznih tekmovanjih za mistra univerzuma, bi se ga lahko takoj zamenjalo za kakšnega tridesetletnika. Še pleše nima, le goste sive lase, ki si jih striže na krtačo. Seveda pa nič ne pride zastonj. Kar se spomni, skrbi za svoje telo. Kot mulc, tudi še v Tilnovih letih, je igral nogomet za občinski klub, in tam se je naučil garanja. Fitnes in tek, to je uspeh. Tudi zdaj trikrat na teden hodi v fitnes in dviga uteži, za vikend pa gre še teč v park. Glavni je seveda fitnes. Za vsako mišico posebej ima točno naštudirano vajo. Dokler ne gre trikrat skozi vse vaje, ne gre nikamor. Doma pa še vsak dan naredi sto sklec na dušek. Najmanj stotko, včasih še kaj več. Ko drugi poležavajo po kavčih pred teveji ali pa se nalivajo s pivom po bifejih, on gara. Za sebe in za svoje telo. Nič piva, kozarec vina pa le kdaj pa kdaj, ker vse to škodi. Zdrava hrana in zdravo življenje gresta skupaj, potem uspeh ne izostane. Zato pa je še vedno mladenič, tudi v postelji ima kondicijo. Tina se ne more pritoževati, pravzaprav ji že nekaj let ni več toliko do seksa, čeprav je deset let mlajša. Jo je tudi poskušal spravit v fitnes, da si izboljša postavo, da dobi kaj mišic, a je po enem tednu odnehala. Škoda. Sicer pa še ni zavaljena, kot so njene vrstnice, le okrogla je v zadnjico in velike prsi ima. To mu je pa všeč, da lahko nekaj prime v roke. Koščene ženske so ga vedno odbijale. Če vstane s trdoto med nogami in mora tak od hiše, je ves dan zlovoljen, vsi mu grejo na živce, še sam sebi je zoprn. Zato si ga rajši zdrka, je to vseeno bolje kot pa nič. Če ne, pa je nasajen, posebej do žensk. Kot da so one krive za njegovo slabo voljo. Pa ve, da niso, problem je v Tini. Kaj ni ona njegova žena in bi mu morala ustreči? Ji je v takem primeru enkrat omenil, da od nje pričakuje malo več razumevanja, pa je skoraj padla s stola od smeha. Pila sta jutranjo kavo in omenil ji je to svojo bolečino. Maloprej si ga je moral zdrkati v kopalnici in zaradi tega je imel občutek krivde, ki se je mešal z jezo na ženo. Tina je njegova žena in morala bi upoštevati njegove potrebe, zaboga – – Brane, lepo te prosim! mu je rekla. Bodi pameten! Sploh se ni hotela o tem pogovarjati. Še enkrat ali dvakrat je poskusil, najprej v postelji, potem pa še za mizo ob kavi, pa je dobil isti odgovor: – Brane, lepo te prosim! Bodi pameten! Spet je moral biti pameten in tiho. Niti besedice ji ni več omenil. Če ji je preveč zatežil, potem ni bilo od seksa vsaj nekaj časa nič. A včasih ni bilo tako, se je Brane spominjal. Ko je Tina bila še navadna prodajalka, sta seksala vsak dan, zvečer in potem še zjutraj, zdaj, ko dela v nekih finih pisarnah, pa je postala drugačna. Pogosto utrujena, da ji ni do ničesar. Ampak – saj je tudi on utrujen, pa kaj? No, zdaj sta spala skupaj najmanj enkrat na teden; seveda, če bi bilo po njegovem, bi seksala vsak drugi dan. Tina je bila zanj še vedno seksi in ob njenem golem telesu mu je tič takoj otrdel, enako kot pred več kot dvajsetimi leti. Če je samo pomislil na njo v postelji, napol golo, je imel trdega. Prvič sta seksala v avtu, v njegovem kombiju s podjetja, že takrat je bil šofer, ona pa ena od prodajalk v primestnem marketu. Padla mu je v oči, bila je polna v telo, črnolaska z majhnimi brčicami pod nosom, in po nekaj dneh kroženja okrog nje jo je počakal po službi in odpeljal na vožnjo. Na enem gozdnem kolovozu sta si dala duška. Točno pred petindvajsetimi leti je to bilo, tudi poletje, sicer ne tako vroče, in Brane se še zdaj spomni Tinine sramežljivosti. Moral je zapret vrata kombija in znašla sta se v trdi temi in šele takrat mu je pustila do sebe. Okrog njiju je dišalo po kruhu, ki ga je zjutraj razvažal, in onadva sta se potila na pogrnjeni deki kot v kakšni savni. Seks v temi, z vonjem po kruhu. Tina tudi zdaj ne mara razsvetljave okrog sebe v spalnici, sicer pa mu pušča spodbudo. Sama je pasivna kot vedno, pri seksu je ali za ali pa ne. Če ji ne paše, je direktna. – Brane, lepo te prosim, ne zdaj! Bodi pameten! In spet mora biti pameten, tako kot zdaj. Je Tino upošteval, pri njej ni šlo na silo. Če ne, je pač ne, in pika. Tina je bila jasna. Jo je Brane dobro poznal in je vedel, kdaj se je sme lotit. Kot vsaka ženska ima svoje finte. Le trike je treba poznati in ti zlahka jejo iz rok. In Brane je te trike poznal. Je skoraj vse ženske takoj prečital, pogledal od glave do pet, pa mu je bilo jasno, koliko je ura pri njih, imajo dedca ali ne, in če ga imajo, je kaj z njim ali ni. Se ženski zasvetijo oči ob moškem, se v njih vzbudijo enaki goni kot pri moških, le pravi tip se mora znajti ob ženski, pa ji bodo šle vse dlake pokonci, samo če se jo malo postrani pogleda. Se takrat v telesu nezavedno premakne nekaj, čemur se pamet ne more upirati in stvari stečejo svojo pot. Brane vse to ve. So se na njegov lep nasmeh, gubico v bradi in sive, a še vedno košate lase lovile dobre mrhe, pa je bil le šofer na podjetju. Je treba znati malo vrteti jezik, pomežikniti ob pravem času, se napraviti nedolžnega, kot da človek ne zna šteti do pet, pa so bile ženske ob pamet. Ne vse, a mnoge. Bi jih v podjetju lahko obdelal vse po vrsti, one izza blagajn po marketih pa vse do tistih najbolj finih damic iz uprave, ki so se nosile, kot da imajo samo one češpljo na svetu. Pa ni bilo nič, Brane jih ni jebal, dobesedno. Njegov tič je bil prihranjen za njegovo ženo, njej je bil zvest. Je bil načelen, enako kot pri skrbi za svoje mišice. Če popustiš, si izgubljen, se človekov zlom v duši pozna tudi na njegovem telesu. Na zabavah ob novem letu ali pa na kakšnem pikniku v podjetju so se ženske trudile, da bi ga zvlekle v svoje avte in pisarne, pa ni bilo nič. Pojedel je kos zrezka, popil kozarec vina, nič več, in se odpeljal domov. Naj si najdejo druge žrtve, je bil kategoričen. On je moral poskrbeti zase in za svoje telo. Brez dobre kondicije ni nič. Telo je treba vzdrževati v formi, je telo kot stroj; če ga ne uporabljaš, bo zarjavel. In z vsako mišico na telesu je tako, tudi s tisto med nogami. S tisto kito pa še posebej, ni debate. Otopi kot nož, tudi če se ga ne uporablja. Ali pa, če se ga ne zna. Se takrat lahko zarije v lastno telo, potem pa imaš sranje. Zdaj si ga zdrka v umivalnik, mehansko, na hitro, nima časa za veliko razmišljanja. Takoj čuti olajšanje. Konica noža otopi in napetost v telesu popusti. Tudi tista v glavi. Zdaj bo lažje začel dan. Zunaj, pred vrati kopalnice, ga pričaka psička. Beli koder, hišna žival. Zacvili, ko ga zagleda. Jutro je in hoče ven, na sprehod in lulanje. Gleda nepremično v Braneta, njenemu pogledu se ne more izmakniti. Žival še enkrat zacvili in mu pomežikne z očmi. Proseče, skoraj po človeško. – Ja, saj te bom peljal, Biba, jo pomiri. Brane ve, da če ji ne odgovori nič, ali pa se napravi francoza, bo začela lajati. V tej jutranji tišini v bloku pa bodo vsi slišali ta lajež in bo imel sosede na grbi. Ne bi bilo prvič, ženska na drugi strani hodnika, ki ne more spati, komaj čaka, da sliši kaj motečega. Zanjo je vse moteče, že skoraj glasno govorjenje na hodniku. Samska ženska pri štiridesetih, jasno; če bi imela dedca ob sebi, ponoči ne bi prisluškovala šumom v bloku. Biba čuti, da jo čaka sprehod. Kot zmešana poskakuje okrog Braneta, ko si natika hlače in majico. V začetku, ko je psička prišla v stanovanje, se je jezil. Naj psa vodi zjutraj na sprehod tisti, ki ga je hotel imeti pri hiši. On se je psu upiral, je vedel, kaj se bo zgodilo. Pri živali ne moreš nič, jo je treba peljati na dvorišče v lepem ali grdem vremenu. Njegov ugovor je zalegel le za nekaj časa, potem sta Tina, ona je bila glavna za nabavo psičke, in Tilen, ki ji je pritrjeval, nanjo pozabila. Noben od njiju se zjutraj ni zganil in peljal žival na sprehod. Ker je Brane prvi vstajal, je psička čakala njega. Žena je hotela psa, ker ga je imela tudi Marina. – Marina ima psa, zakaj ga ne bi še mi nabavili? ga je nagovarjala. Za sprehode – sploh pa se ti z mano ne sprehajaš – bom zdaj lahko šla s psom ven v park. In z Marino, seveda. Ti pa boš lahko v miru šel v svoj fitnes – v redu? In je bilo v redu. Je rad imel svoj mir in čas za svoje zadeve in da se Tina v to ne vtikava. Zdaj se je tudi ona lahko v miru družila z Marino ob sprehodih s psom. Včasih ju je dobil doma, ko sta že prišli s sprehoda in sta pili kavo. – Kako so tvoje mišice? Si jih kaj utrudil? ga je včasih zbodla Marina. Si pokuril vso maščobo? – Sem, ji je Brane odvrnil. Spregledal je njen zbadljivi ton. Sicer pa ne jem maščobe, niti sladkarij, se ji je nasmehnil. To zadnje je letelo na njo in na Tino. Obe sta imeli radi sladkarije. Vsak sprehod sta zaključili z obiskom slaščičarne. Včasih je Brane zaradi tega ženo odkrito okaral, tudi pred Marino. Če se bo basala s torticami in čokolado, nič od tega pa pokurila, bo kmalu špehasta kot kakšna babuška. On pa noče, da je njegova žena zavaljena, hoče jo – – Brane, lepo te prosim, nehaj, ga je Tina ustavljala. Pretiravaš! – Brane, saj si hujši kot kakšna babnica! Redko katera ženska skrbi za svoje telo kot ti! mu je navrgla Marina. – Je s tem kaj narobe? – Ne, nič ni, oprosti, če sem te užalila, se mu je Marina opravičila. Ampak moje tortice in moja rit so moja stvar! Brane je bil vseeno malo užaljen, Marinina pripomba mu ni bila všeč. Obležala je v njem in zvečer v postelji, ko sta se s Tino pogovarjala in mu je omenila Marino, je ob tem nejevoljno zagodrnjal. Ne mara, da jo omenja še zdaj, v postelji – – Brane, lepo te prosim, se mu je Tina nasmejala. Marina ni hotela nič slabega, ti se preveč vznemirjaš zaradi malenkosti … Da bi ga spravila v dobro voljo, se je privila tesno k njemu. Šla je z roko v njegovo mednožje in zagrabila tiča. Ulegla se je na Braneta in ga začela ljubkovati. Tako kot mu je bilo vedno všeč. Brane se je prepustil njenemu gibanju, a na Marino ni pozabil. V polmraku sobe in ob sopenju Tine je razmišljal o Marini. Njegov tič prodira v Tinino vroče telo – suva vanj in se mu izmika, ostro in trdo, in zamišlja si, da fuka Marino, pošteno, kot je ni fukal še noben dedec. Marina se mu izmika, a mu ne more uiti, ima jo trdno pod seboj, njegov tič je kavelj, na katerega jo je nasadil kot ribo, in njeno upiranje ga še bolj vzburja. Naj vidi ženska, kako to počne pravi moški! sika, ko mu prihaja. Ko se sprazni in zdrsne s Tininega telesa, je zadovoljen, ima občutek, da je pofukal Marino. Zdaj je lahko mirno počival. Sokovi v telesu so bili pomirjeni in tudi slaba volja zaradi Marine mu je izpuhtela iz glave. Zaspal je in spal trdno do jutra kot dojenček. Vročina je čez noč le malenkost popustila, vlažna sopara pa je bila tudi zjutraj v zraku. Ko je Brane izstopil iz stanovanja, ga je oblil pot; v stanovanju je ves čas delovala klima in ga ohlajala, zato vročine zunaj ni zaznal. Že na stopnišču bloka pa je bilo drugače. Zrak je bil postan in topel, in skozi okna je prihajal smrad iz prepolnih kontejnerjev s smetmi. Komunala jih je praznila šele vsak tretji dan, bil je čas dopustov in primanjkovalo jim je ljudi. Smeti so se že v dveh dneh nagrmadile okrog kesonov. Smrdelo je, ljudje v najbližjih stanovanjih so se pritoževali, telefonirali na razne naslove in inštitucije, pa ni pomagalo. Ni dovolj smetarjev, treba bo počakati, je bil stalni odgovor. Vsepovsod v mestu je tako, niste edini, ki imate težave, so se izgovarjali na drugi strani telefonov. Ali pa: – Prišli bomo pogledat! Pa se ni nič zgodilo. Kljub vsem urgencam in zahtevam, je smetarski kamion le dvakrat na teden spraznil kontejnerje s smetmi. Brane je pustil, da se je psička polulala in opravila potrebo med avti, nato pa raziskovala redka drevesa ob bloku. Kakšen drugi dan ji tega ne bi pustil; po lulanju jo je poklical k sebi in morala je v stanovanje. Danes je bilo drugače, drugačno jutro; psička je smela pregledat še malo več naokrog, tudi okolico smetišča, kjer je pregnala nekaj mačkov, ki so stikali za hrano, nato pa sta se sprehodila do parka in nazaj. Biba je norela od zadovoljstva, takšen sprehod je bil zanjo praznik. Braneta je jutro vznemirilo. Čutil je, da je drugačno od včerajšnjega, pa čeprav je bil tudi včeraj zrak zadušljiv. Vseeno, nekaj je bilo, kar ga je vznemirilo; nekaj – morda drugačen zrak, še hujši smrad po razpadanju. Nekaj. In tisto nekaj je bilo zanimivo. Čutil je, da mu ob sladkastem vonju po razpadanju, ki je prihajal s smetišča, in ob vlažni sopari, grejo pokonci vse dlake. Nekaj v vsem telesu se mu je zganilo. Nekaj. Vzdražilo mu je nosnice in refleks se je prenesel po telesu in v drobovju se mu je nekaj začelo premikati. Tič mu je nabreknil in začutil je njegov pritisk na hlačnicah. Postalo mu je še bolj vroče. – Biba, greva! je poklical psičko. Vrnila sta se v blok in v stanovanje. Še vedno je bilo vse tiho, ženo je še spala, prav tako Tilen. Šel je v kopalnico in si ga še enkrat zdrkal. Zdaj je mislil na Marino. V zadnjem času je ob drkanju vedno mislil na Marino in na njeno belo zadnjico. Od zadnjega meseca, potem ko sta se z ženo vrnila z dopusta. Onadva in Marina. Stari prijatelji. Marina je prepričala ženo, da sta se odpravila z njo na pot v neke kraje na jugu. – To so kraji daleč stran od ponorelega sveta, jih je označila. Čudovito potovanje bo. Še vidva pridita zraven, zakaj poleti vedno tičita doma? Pustita tisto morje, vama ne bo ušlo, pojdimo nekam vsi skupaj … Marina je govorila kot kakšen turistični agent. Vse je imela naštudirano: devetdnevna tura, ne stane veliko, ugodna varianta, vreme bo lepo, zanesljivo, vse bo čudovito … – Tina, daj, prijavita se še vidva z Branetom, lepo bo, lani sem bila tudi na eni taki turi in ni mi žal, človek ne sme tičati samo doma, je Marina žvrgolela Tini na uho. Vsakokrat, ko je bila pri njiju na obisku in na kavi, je govorila eno in isto. – Pa ni nevarno v tistih krajih? se je Tina že malo ogrevala. V časopisih in po televiziji se marsikaj govori … – Kje pa! Tam doli si bolj varna kot pri nas, v domači ulici! Ne poznajo kriminala! Ne poznajo heca, tistemu, ki kaj na- pravi, ukrade ali kaj podobnega, odsekajo roko, če ne še kaj drugega! – Greva, Brane? se je Tina obrnila k njemu. Saj res – zakaj pa ne bi šla? V začetku avgusta? Brane je bil večinoma ob Marininih obiskih zdoma; če pa ga je Tina našla doma, se je hitro spokal v fitnes. Zdaj pa ni imel kam, nedelja popoldne je bila in sedel je pred televizorjem. Obrnil je oči. – Tina, pa ja ne misliš resno? Seveda je mislila resno. Bil bi naiven, če tega ne bi vedel. V trenutku, ko ga je vprašala, če bi šla tudi onadva, je bila zadeva že odločena. To sta Tina in Marina že imeli splanirano. Zagotovo. Nista bili neumni ženski, poznali sta se do obisti. Edino njega je Tina še morala pregovoriti. Marina se mu je le nasmehnila in potem odšla. Z ženo sta ostala sama. – Zakaj ne bi šla tudi midva? je žena ponovila vprašanje. – Zato, je rekel Brane in dalje gledal televizijo. Zato je bil zanj odgovor, argument velik kot skala. Ni potreboval dodatnih pojasnil. – To ni odgovor. – Pa je. Ne da se mi iti nikamor. – Brane, lepo te prosim, deset dni boš že zdržal! – Nočem tja dol! – Nikamor nočeš! Če bi rekla, da greva na Havaje, tudi ne bi hotel iti! – Kaj hočeš od mene? je vprašal ženo. Da rečem, da komaj čakam, da grem z Marino tja v tisto luknjo na zemljevidu, ki si jo je ona izmislila? – Ne maraš Marine, kajne? ga je žena vprašala. Ljubosumen si nanjo! – Na nobenega nisem ljubosumen! – Pa si! In da veš – jaz bom šla, ti pa kot hočeš! Lahko boš vseh deset dni gledal televizijo in hodil na svojo telovadbo! Tako mu je rekla in Brane je vedel, da žena misli resno. Sranje! Bil je potisnjen v kot in ni imel kam. Lahko bi se sprla, pa ne bi nič dosegel. Na lestvici pri Tini je bila Marina na visokem mestu, to mu je bilo jasno. Tudi če bi se naredil užaljenega, povesil nos, ne bi bilo drugače. Ostal bi doma, v stanovanju, takrat bi res moral gledati teve in voziti psa na sprehod. Mulca seveda v tem času ne bi bilo, bi zagotovo tudi on zmanjkal. – Nič, grem tudi jaz! se je odločil. In presenetil obe, najprej Tino in kasneje še Marino. – Nisem pričakovala, da se boš navdušil, Brane! se mu je Marina nasmehnila, ko se je spet pojavila na vratih njunega stanovanja. Nikdar nisi bil za spremembe … – Človek se spreminja, je skomignil z rameni. Če bi povedal po resnici, bi ji rekel, da ga je ona v to prisilila in da bi jo najraje klofnil okrog ušes. A je potlačil gnev v sebi. Bo že še prišel na svoj račun. Tudi potovanje ne bo večno trajalo, spet bo doma in na svojem. In takrat se bosta z ženo morala pogovoriti, kako in kaj. Predvsem o Marini, seveda. Kurčevi Marini, ki bi jo najraje pofukal v glavo, da bi čutila njegovega tiča v možganih. Kot si zasluži, ta ženska – 7. PES čaka, trije tipi v avtu čakajo, noč je, v senci parkirišča pod drevesi so neopazni. Sto metrov naprej je vhod v nočni bar. S parkirišča so videli vsakega, ki je vstopil ali zapustil lokal. Ura je bila pozna, najmanj dve čez polnoč, zdaj so gostje samo še odhajali iz lokala. Družbe, po trije ali štirje, moški in ženske, tudi v parih, in teh se niso lotili. Jih je bilo preveč, pa še ženske so lahko problem. Vreščijo kot zmešane, takoj opozorijo na težave. Bedarija. So z njimi že imeli opravke, pa so potem morali na hitro zbrisat ali pa jih utišat. Enkrat ali dvakrat so kakšno na gobec, da bi utihnila, pa se je babnica še bolj drla. A so jo v resnici pustili pri miru, zmlatit so hoteli le njenega frajerja. Saj na koncu so ga, pa je odnesel še poceni, ga je njegova frajla rešila. In so po dveh takih izpadih s tem raje prenehali, pustili pare pri miru. So takrat raje zagnali avto in izginili. Vse zaradi babnice, ki je začela vreščati kot nora, čeprav se je noben ni niti dotaknil. No, njenega tipa so pač sesuli, a z njo ni bilo hudega – – Spizdimo, je takrat ukazal Črni. Takoj! Slišiš, Bajsi! Bajsi bi žensko utišal. Počil bi jo po glavi, pa bi bilo. A Črni je bil šef, kar je on ukazal, je veljalo. Vsi trije so se hitro stlačili v avto, v starega opla, in mrknili v noč. Črni je vozil, zraven se je zavalil Bajsi, Pes pa je kot vedno zavzel zadnji sedež. Pred časom je Črni odločil, da ko je zraven ženska, ne grejo v akcijo. Na koncu koncev niso imeli nič proti takim, fant in punca, to je naravno, so se raje lotevali tipov. Posamezno ali pa tistih v paru. Ti so jim šli najbolj na jetra. Toplovodarji, jasno. Ob treh ponoči nimaš kaj iskati z moškim zunaj, v baru ali v disku, razen če si peder. Pedri, te je bilo treba sfukat. In tipi so – nasprotno od žensk – tudi neproblematični, ne tulijo, se nad njimi lahko zneseš do mile volje. So v bistvu neumni, mislijo, da bodo spizdli, da jim noben nič ne more, ko pa skapirajo, da so ujeti, je že prepozno. Takrat pošteno nasrkajo, si budale to tudi zaslužijo. Če bi bili tiho, se pustili brcat, ne bi toliko fasali. A bedaki se najprej grejo frajerje, tudi kaj gobezdajo, pol pa se še upirajo, hočejo udarit nazaj, a trojico to upiranje razjezi, mater jim! Pa jim dajo svojega boga, so sami prosili za batine, pedri zafukani! Bajsi bi vsakega najraje masakriral, če ga Črni ne bi ustavljal. Ker Črni je šef, glavca njihove skupine, brez njega ne bi bilo zabave. Si je v bistvu on izmislil ta špas. Čakanje pred lokali, v poznih urah, oprezanje za tipi, potem pa akcija. Seveda pa brez Psa ne bi šlo, vsaj tako enostavno ne. Pes jih lovi. Ko tip izstopi iz lokala (oni ga čakajo malo naprej, zunaj avta, lepo skriti v sencah hiš ali dreves) in zavoha nevarno situacijo, skuša zbrisat. Kamorkoli. Z avtom mu je težko sledit, bi tip ušel, če ne bi imeli Psa. On je rojen za zasledovanje. – Pes, dajmo! ukaže Črni. Pokaži mu! Pes, sloki fant, bolj mulc, ozkih ramen in mozoljaste face, podoben človeškemu hrtu, se zažene za plenom. Teče enakomerno, ve, da mu tip spredaj ne uide. Ker ne more. Mu še noben ni ušel, vsaj to poletje ne. Teče za tipom, malo še pospešuje, nato drži razdaljo. Čuti, kako onemu spredaj zmanjkuje sape, čuti njegovo grozo, ker ve, da ne more pobegnit. Kamorkoli se obrne, Pes mu sledi, razdalja med njima pa se krajša. Na koncu se tip ustavi, se mu hoče upret, a nima več moči. Prve metre še morda, a ne po kilometru ali več. Pes obvlada taktiko izčrpavanja, ima izkušnje. Ko priteče do tipa, ga obkroži, enkrat, dvakrat, išče šibko točko, nezaščiten del, potem napravi finto z rokami, kot da ga namerava mahnit, tip gleda v njegove roke, a Pes ga takrat z nogami spodseka, da se človek zruši kot snop. In še dve brci mu nameni, kamorkoli, v glavo ali jajca. Da se tip umiri. Potem Pes samo še čaka. Če se tip poskuša dvignit, mu da še eno brco. Takrat že prideta na kraj Črni in Bajsi. Vse ostalo je njuno delo. Psa to več ne zanima, on je svoje opravil. Gleda, kako brcata tipa, v glavo, ledvice, kamorkoli že pade. Tip javka, tuli, se cmeri, a se mu ne smili. Še maloprej se je v lokalu, na plesišču, najbrž zabaval z ženskami, je bil glavni, cel svet je bil njegov, je babnice šlatal za rit, se z njimi zalizoval, zdaj pa ima, seronja, zdaj lahko vidi, kdo je glavni. Črni, Bajsi in on, Pes. Ha! Ko je telo tipa le še negibno truplo, stečejo stran. Sedejo v avto in se odpeljejo na drugo stran mesta. Režijo se, si pripovedujejo, kam je kdo tipa brcnil. In kako se je tip cmeril. Da se je najbrž usral v hlače, zasmrdelo je že tako. Pijejo pivo in se zabavajo. Dobro zabavo so imeli. Mega. Super. Pes pije mineralno vodo, alkohola se ne dotakne. Športnik je, tekač, in pazi, kaj pije in kaj je. Ogljikovi hidrati, to je njegova hrana, zraven pa mineralna voda. Ostala dva se bašeta s hamburgerji ali kebabi, nabavijo jih v kiosku na železniški postaji. Pes si privošči kvečjemu košček pice, zraven pije kokakolo. Ve, da se mora pazit. Posebej v vročih dneh, kot so zdaj, poletje je na višku in mesto v kotlini se koplje v vročici. So dnevi vroči za znoret, se človeku topi asfalt pod nogami, se ni za prikazat čez dan zunaj, zvečer je že malo boljše. Takrat se pojavijo na sceni oni, Črni, Bajsi in Pes, stara klapa. Udarna brigada. Pes ve, da mora v taki sparini tekač popiti veliko tekočine, sicer dehidrira. In Pes je tekač. Tekač na dolge proge, na deset, dvajset kilometrov. Vsak dan, že zjutraj, napravi svoj desetkilometrski krog. Če ne bi bilo tako vroče, bi pretekel še več. Dvajset ali več. Morda tudi maratonsko razdaljo. Zaenkrat je največ pretekel trideset kilometrov v enem šusu. Brez problemov. Torej je zrel za maraton. Skoraj. Morda bo jeseni, ko je v mestu velik tek, res šel na maraton. O tem ne govori nobenemu, ker noče, da ga zbadajo. Posebej Bajsi bi ga vedno zbadal. Ne zmore preteči sto metrov, je predebel, a zbadat pa zna. Črni se pri tem tudi ne špara, a pozna eno mejo. Ko je dovolj, je dovolj. – Nehaj, Bajsi! ukaže. Pusti Psa! Bajsi takrat neha in Pes ima mir. Je zato hvaležen Črnemu. Kakorkoli, to sta njegova prijatelja, edina, drugih nima. Že eno leto so tako skupaj. Črni, Bajsi in Pes. Kot trije mušketirji. Nepremagljivi. Ponoči se vozijo po mestu, z enega konca na drugega in lovijo osamele tipe po ulicah. Kakšen jim tu in tam uide, a to je redko. Pes ne pozna poraza, vsakega ulovi. Ja, Pes je nepogrešljiv – Zdaj nekdo odpira vrata lokala, odhaja. Pes se napne, skrči telo – – Ajmo, Pes, sikne Črni. Evo ti zajca, tvoj je! Iz lokala je izstopil moški. Ni se napotil do parkirišča, bil je peš. Prekoračil je cesto in se po drevoredu napotil v smeri proti centru mesta. Pes steče za njim. Najprej počasi, se ne mudi nikamor. Preverja, kako bo tip reagiral, ko ga bo opazil. Ostala dva ga spremljata v avtu, počasi vozita po prazni cesti. Tip za seboj opazi nenavadno dogajanje, avto in zasledovalca. Ulica je mirna, pozna nočna ura, nikjer nikogar, vse je prazno – a začuti nevarnost. Pospeši korak; ko pa vidi, da zasledovalec ne odneha, steče. Takrat steče tudi Pes. Na to je čakal, to je njegov trenutek. Tek ni dolg, v slabem kilometru tipa ulovi, se je tip skoraj zadušil zaradi pomanjkanje sape, in enostavno ga je bilo zrušit na tla. Tip ni imel veliko moči, se sploh ni branil, ko sta prišla še Črni in Bajsi. Bajsi je sicer zganjal svojo predstavo, brcal v človeka, a ni bilo več užitka. Če bi se tip branil, karkoli že napravil, bi predstava lahko trajala dlje, tako pa se je vse hitro končalo. – Gremo, je ukazal Črni. V avto! In so šli. Odpeljali so se naprej, preverjali, ali jih kdo zasleduje, in se potem zaparkirali ob reki. Tam je bila njihova domača točka, pod kamnitimi stopnišči pod vrbami, tja so se vedno vračali. Črni in Bajsi sta si dajala duška s pivom, Pes je pil vodo. Po kak- šni uri pa se je dvignil in zapustil oba prijatelja. Mora domov, se kakšno uro ali dve naspat, potem pa ga čaka trening. Že zjutraj, še napol v mraku, štarta na petnajst kilometrov. Če bi zamudil to uro, bi kasneje zaradi vročine nasrkal. Po treningu je poležaval vse do večera. Drugega dela ni imel, razen če mu je mama naročila, da mora kaj prinest iz trgovine, medtem ko je ona v službi. Prav, je tisto nabavil, potem pa se spet spravil na kavč v dnevno in prižgal teve. Ali pa računalnik. Je gledal porniče, kavsanje na sto načinov, in si ga še sam metal na roke. A v tej vročini se mu tudi to ni več ljubilo. Zunaj je bilo čez dan blizu štirideset in v stanovanju, kljub napol crkavajoči klima napravi, ne kaj manj. Avgust je zažigal z vročino, čez dva meseca bo v mestu maraton in Pes se je pripravljal nanj. Maraton ni hec, to je vedel. Brez treninga nima tam kaj iskat. – Se vidimo jutri zvečer, je ob odhodu prikimal Črnemu. Bajsiju je samo pomahnil z roko. Bi mu najraje pokazal sredinec, jebi se, debeli, pa se je vzdržal. Bajsi je en peder, je sicer del klape, tudi njegov frend, a ga včasih preveč zbada. In nocoj ga je spet drkal zaradi pičk. Jih Pes pač nima, pa kaj, jih tudi Bajsi nima, čeprav se važi, da jih nonstop fuka, razlaga, kaj vse dela z njimi, pa en kurc dela, še manj pičke delajo to njemu, ker jih nima, en kilometer stran od njega ni nobene pičke, je sama puščava od pičk, čista Sahara, nič živega za pofukat, in ta debeluhar samo gobca v prazno. Se važi. Ko se peljejo z avtom in na pločniku vidi kako dobro pičko, se začne slinit, kako bi jo pofukal, če bi imel čas, a Pes in Črni dobro vesta, da je to nakladanje v dim. Tudi če bi se ustavili, Bajsi nima jajc, da bi šel do ženske in ji kaj rekel. Še pred prodajalko v marketu, ko kupuje pivo, farba, če ga ta kaj vpraša. Recimo za drobiž. Takrat je ves mehek, samo jeclja, še do pet ne zna preštet. Ja, Bajsi je v resnici samo velik gobec, Pes to dobro ve. So eno noč, lansko jesen je bilo, v parku nenačrtovano zaustavili punco, ki se je sama vračala iz diska. Noč, nikjer nikogar, samo ona in oni trije, ki so jo obstopili, kot prikazni iz senc. So se z njo hoteli pohecat, nič posebnega. Tisto noč ni bilo nobenega tipa, ki bi šel mimo njihove zasede, da bi ga premlatili, pa so ustavili njo. – Kaj delaš sama v parku, a iščeš fuk? jo je Bajsi zbodel. Direktno. Je punca bila v šoku, je odrinila Bajsija in zalaufala nazaj proti glavni cesti. Ni prišla daleč, bila je debeluška, jo je Pes takoj ujel, zagrabil za rame, potem pa sta se oba zavalila po travi. Punca se je hitro dvignila, a jo je ujel za roko in potegnil nazaj na tla. Ugriznila ga je v roko, da jo je spustil, spet se je dvignila, da zalaufa, a že prepozno. Tu sta bila Črni in Bajsi. Bajsi se je razkoračil nad njo, je začenjal svojo predstavo. Iz jakne je potegnil velik lovski nož in zakrožil punci pred nosom. – Pobril ti bom vse dlake s pičke! ji reče. Rad fukam pobrite – (Njegov stari štos, vedno je nakladal in se važil s tem nožem, kako pičkam brije dlake. In kako vse uživajo kot prasice.) Punca se ozira naokoli, ujeta je, ne more nikamor, nihče je ne bo slišal, tudi če bo kričala – – Če boš kričala, ti gre – Bajsi napravi potezo proti njenemu vratu, kot da ji ga reže. – Ne, prosim, ne, zajoka. Se hoče umaknit Bajsiju, a ne more, sta tu še Pes in Črni, zadaj pa je zid, ujeta je, ne more nič, le kleči na tleh … – Daj ji, da ti ga potegne, reče Črni Bajsiju. Hitro! Bajsi okleva, bi rajši pički res bril dlake, ga to rajca. – Potegni mu ga, ponovi Črni. Ajmo! Bajsi odpne zadrgo na hlačah in zagrabi tiča. Ozre se k Črnemu, potem k dekletu, ki kleči na kolenih pred njim. Dekle hlipa, ne, prosim, ne – pa ni jasno, se boji Bajsijevega noža ali tiča – – Ajmo, spet ponovi Črni. Pofukaj jo v usta! Bajsi potegne tiča iz hlač, a mu ta ne stoji, mehek je, kot da drži v rokah mrzel kos mesa. Porine ga proti dekletu, primi ga, ji reče, in ko ga ta prime z roko, se njegov tič še zmanjša, skoraj izgubi v njenih dlaneh. – Ne, prosim, ne, hlipa dekle, ne – Bajsi stoji pri miru, stiska dekletove dlani in svojega tiča, tisti mrzli kos mesa v njenih rokah, čuti tujo toploto, a mu to ne pomaga, ne more nič, mrzel je … – Pusti, bom jaz, ga zdaj odrine Črni. Potisne Bajsija stran in si odpne zadrgo na hlačah, zagrabi dekle za lase in ji zarije kito v usta. – Evo ti ga, pizda … Ko je Črni končal, so dekle pustili v parku, sami pa se hitro pobrali v bližnjo ulico, k parkiranemu avtu in izginili iz četrti. Tisto pomlad in poletje se tja niso več vračali. Bajsi se po tistem ni več važil s svojim nožem, je imel zadrego pred Črnim. Ne pa pred Psom, je kmalu potem spet začel s svojim zezanjem, da je Pes brezvezni drkač, en toplovodar, ki si ga nonstop meče na roko. Pes je bil tiho, včasih kaj vrnil nazaj, večinoma ne, ker je bilo res, da si ga meče na roke, kot si ga je na roke metal tudi Bajsi. Se mu to vidi po dlaneh, ima žulje, je znal Pes včasih pljunit ven. Bajsi, ki se mu je koža na dlaneh resnično luščila, ampak to niso bili žulji, temveč neko jebeno glivično vnetje, je takrat popizdil, še nož je znal potegniti in takrat je vmes posegel Črni. Je le zasikal, naj utihneta. Oba. Če ne, bo on poskrbel za to, s svojim nožem, mater jima – Pa sta se ustavila. Kot cucka, ki ju nahruli gazda. Pred Črnim sta oba cvikala. Sta vedela, da je v resnici zaštihal par ljudi in da je kot mulc nekaj let preživel v pravem zaporu. Nocoj je bilo isto, Bajsi je spet samo klobasal, se spravljal na Psa, pol pa je Črni popizdil in ga utišal. Bajsiju to ni bilo všeč, a je bil tiho, Črni je bil tudi zanj avtoriteta. Če je Črni popizdil, je bil ves zmešan, ni jebal nobenega, če mu je kdo prišel blizu, ga je na gobec ali pa potegnil nož. Takrat je bilo za it stran, sta se mu tudi onadva umikala. Je enkrat čez cesto stekel en navaden cucek, potepuški, ga je Črni z avtom zadel, da je zaropotalo pod kolesi. Takoj je ustavil in šel pogledat, zaradi udarca živali je bil malo zvit odbijač spredaj, a to je Črnega spravilo v bes. Je šel nad truplo cucka z vsem, ga je brcal s škornji – vedno je bil oblečen kot ameriški marinec, obut v vojaške škornje – pa je bilo na cesti samo še truplo, brez življenja. Namlatil ga je z bejzbol palico, da so mu možgani špricali naokoli, to kurčevo ščene, ki si je upalo zjebat njegov avto, mater mu pasjo! Mimoidoči, ki se mu je žival zasmilila, mu je nekaj zaklical, pa bi bilo bolje, če bi bil tiho. Se je Črni spravil nanj, s palico ga je spodsekal, da se je tip zrušil kot keks. Bi ga tam razfukal še bolj kot cucka, če ne bi nekje v bližini zatulil policijski avto. Je to ustavilo Črnega, da je spet sedel v avto in so se odpeljali. In se jim je jebalo, če jih je kdo videl, tudi številko avta. Tablice so bile itak ukradene, jih po tem niso mogli dobit. In tudi so se še en čas izogibali tiste četrti. Zdaj je bilo akcije konec. Pes je stekel proti sivim stanovanjskim blokom, ki so se v senci grajskega hriba kot kokoši drug ob drugem stiskali na drugi strani reke. Eden izmed blokov je njegov, tja mora. Teče mirno, enakomerno, preskakuje luknje v obcestnih pločnikih, tako za hec, za treniranje poskokov, nato spet nadaljuje z enakomernim tempom, brez naprezanja, toliko da čuti mišice v telesu, delujejo mu brezhibno, sto na uro, še poti se ne preveč, vse je v redu, dihanje, premikanje nog in rok, vse v ritmu teka, tako kot je treba. S takim tempom bi lahko zmogel tudi maraton, je pomislil. Maraton, jasno, to je bil cilj. Se je že videl, kako teče po glavni cesti po mestu, okrog so ljudje, mahajo mu, ga vzpodbujajo (njega, Psa!), on pa teče, jim prikimava, včasih pomaha z roko, potem pa spet naprej, s pogledom usmerjenim proti cilju, on, Pes, maratonec, veliki zmagovalec, vse pušča za seboj, jebite se vsi, jebi se, Bajsi, jebite se pičke in tipi, drkajte si ga sami, zdaj je Pes glavni – Za hrbtom mu potrobi avto, nestrpno, enkrat, dvakrat, gume zacvilijo in Pes zadnji hip odskoči na pločnik, medtem ko avto zdrvi mimo. Šofer mu skozi okno pokaže sredinec. Jebi se. Mu Pes pokaže isto, a avto je že daleč, ga tip več ne vidi. Peder zafukan! pljune Pes za njim. Peder! Če ga dobijo oni trije, Črni, Bajsi in on, kje na samem, bo tip nasrkal. Si je zapomnil njegov bemwe, tudi zadnje tri številke, mater mu, kako ga bodo zjebali, če ga dobijo, bo videl, koga on naganja s ceste – Doma se stušira in gre spat. Ura je tri, še dve uri spanja, potem pa si obuje športne copate in gre teč. Ko se bo vrnil, bo mama že odšla na delo, stanovanje bo njegovo do večera. Takrat pa znova akcija! Nov večer, spet podobna scena. Do polnoči posedajo na kamnitem stopnišču, ki vodi do reke. Voda spodaj pod njimi je nizka in zaudarja po kanalizaciji. Vročina dneva še vedno dehti v ozračju. V daljavi nad hribi, ki obkrožajo kotlino, se tu in tam zabliska, a grmenja ni slišati. Vse je preveč oddaljeno in nobena sveža sapa ne pripiha v kotlino. Črni in Bajsi pijeta pivo, Pes le vodo. Črni razlaga svoj nočni plan za akcijo. Odpeljejo se pred pederski lokal v predmestju, sama gosposka gnida se tam zbira, pičke, pedri in ves ostali gnoj se hodijo grupno gonit tja, in tam bodo napravili zasedo, jim bodo pokazali svojega boga, tem zafukanim toplovodarjem. Bajsi in Pes sta prikimala, prav. Vse je bilo okej. Črni si je sceno že nagledal popoldne, ve, kje se bodo postavili, bejzbol palice ima v avtu – je treba še kaj? Nič. Toplovodarji bodo najebali, to je jasno. In prav jim je, pedrom zafukanim! So spomladi tudi imeli eno akcijo pred podobnim pederskim lokalom, sama fina gospoda je bila not, so se proti jutru speljevali iz lokala kot ptiči iz gnezda, po dva, trije, noben ni šel sam, so že mislili, da bo vse propadlo, to njihovo čakanje v avtu, v mrazu zgodnje aprilske noči, ko so jih greli le čiki in so komaj čakali, da se nekaj zgodi, karkoli že – Pa se je. En tip se iz lokala napoti sam, prečka cesto, gre po pločniku, zavije na drevored proti glavni cesti, Pes gre v akcijo. Zalaufa. Ni bilo problema, tipa hitro dohiti, se ta sploh ni zavedal štosa. Pes se postavi pred njega, razširi roke, mu reče počakaj, a ga tip odrine. Koji kurac ga ustavlja? In Pes ga spet prehiti, skoči predenj, zdaj pripravljen, da ga mahne – a tip potegne iz žepa nož. Klik napravi v njegovi roki. Bi ga rad poskusil? mu pomaha. Pes gleda nazaj, kje za vraga sta Črni in Bajsi, zdaj bi že morala biti tu, to je njun del posla – pa nič. Bajsija in Črnega ni na spregled, Pes je sam pred tipom, ki se mu reži, maha z nožem, in bi ga zaštihal, če se mu Pes ne bi bliskovito izognil. Marš v kurac! mu tip zabrusi. Gre dalje. Je veliki džek, ki ne jebe nikogar. Recimo. A čez dobrih petnajst metrov, v senci pod kostanjem, »džeka« naskočita dva tipa z bejzbol palicama. Pade po njem, da se sploh ne zave kdaj. Kmalu je le še negibno telo, nič drugega. Posrani peder. Prav mu je. In nocoj bo spet akcija, se Bajsi že veseli. Razlaga, kako bi pedrom z nožem odrezal jajca, to bi bilo edino pametno. Črni ne govori veliko, le pije pivo in pljuva predse. Zadovoljen je, takšne akcije so mu všeč. Ne mara maltretiranje vreščavih babnic, so z njimi sami problemi, brez veze se je zajebavat s pičkami, je treba sfukat pedrske tipe, počistit gnoj z ulic, ja, to je tisto ta pravo – En klošar, ki jih je opazoval, se jim približa. Prosi za čik. Vidi, da Črni kadi, bi tudi on rad, samo en čik, kolega … Črni ga ne sliši. Ga noče slišat. Klošar pa še vedno ponavlja, en čik bi rad, da mu ga da, kolega – Takrat Bajsi skoči pokonci, sune klošarja, da se zavali po kamnitem stopnišču. – Marš v pičko materino! zatuli. Spizdi! Klošar se hitro pobere in izgine. Skapira situacijo. Jebeš tisti čik, je reševal svojo glavo. – Gremo, je naenkrat odločil Črni. Čas je! Grejo. Zapeljejo se po napol praznih ulicah, prometa je malo, Črni zavije proti predmestju, v bližini trgovskega centra je lokal, čez dan fitnes center, zvečer pa se tam v disku zbira folk. Žurira do štirih, petih zjutraj. Tja grejo. Čakajo. Na zgornjem koncu parkinga, pod krošnjo mlade platane. Avti se nabijajo po parkingu, folk izstopa, se gnete pred vhodom v disko, nato pa proti drugi uri začne odhajat. Počasi. Dva, trije sedajo v avte in se odpeljejo. Pičke in tipi. Pičke in pičke. Tipi in tipi. Žurka. Čakajo. Potem se spet prikaže ena grupa iz lokala, malo postojijo na parkirišču, nato posedejo v avte in se odpeljejo. Razen enega tipa. Ta se napoti po parkingu, gre mimo njih, nato zavije na ulico proti centru. Sledijo mu, počasi. Potrebno se je oddaljit od parkinga, tam so kamere pa varnostniki, morajo stran, med ulicami bo vse drugače. Tam so oni glavni. Na nekem delu ceste Črni nabije gas, dohiti tipa. Vsi trije skočijo iz avta, da ga ustavijo, a tip se jim izmuzne, steče mimo njih na ozko stezo med prvimi bloki. Tja z avtom ne morejo, so stebrički. Sranje! – Pes! Dajmo! ukaže Črni Psu. Za njim! Pes se zažene. Teče. Enakomerno, vidi tipa nekaj sto metrov pred seboj, vsake toliko časa mu izgine iz vidnega polja, a se potem spet pojavi v soju uličnih svetilk. Zasleduje ga, počasi se mu približuje. Počasi. Drugače kot pri kakšnih drugih, čeprav Pes nabije tempo, se razdalja med njim in tipom zmanjšuje počasi, prepočasi … Tip pred njim je tekač. To je tisto. Pes poveča tempo, skloni se naprej, v resnici je pes, ki zasleduje plen – in počasi se tipu približuje. Petdeset metrov, dvajset, deset – nazadnje je za njim le za korak. Takrat se tip obrne. Ustavi se in Pes se skoraj zaleti vanj. – Kaj bi rad? ga vpraša tip. Kaj bi rad? Pes nima pojma. – Stoj, mu reče, stoj – Tip se zasmeji. Mlad je, istih let kot Pes, plavolas in lepega obraza. In tekaške, pretegnjene postave, obut je v športne copate. Zato je dober v teku. Brez pravega obuvala bi že zdavnaj obstal. – Bedak, mu odgovori tip. Nor si – Hoče naprej, a se Pes postavi predenj, ustavlja ga. Mora ga ustaviti, dokler se ne pojavita Črni in Bajsi. Mora. Sicer bo izpadel pizda … – Pusti me, se tip brani. Odriva roke Psu. Pusti me, norec … Zapleteta se z rokami, se odrivata. Pes ulovi tipa za roke, ga poskuša zagrabiti, a se tip otepa. Prerivata se. Si brcata pod noge, se poskušata spodnesti. Se majeta. Nazadnje se zavalita na tla, se zakotalita; tip obleži na Psu. Drži ga za roke. Pes se otepa, skuša osvobodit prijema, a je tip premočan. – In zdaj, kaj bi zdaj rad? se mu tip zareži. Lep tip, plavolas, z velikimi, polnimi ustnicami. Kaj bi rad? Pes se neha upirat. Nima smisla. Čuti težo in premoč tipa na sebi, a mu to ni odveč. Mu paše. Pritisk na stegnih, na trebuhu, na prsih, paše mu njegova vroča sapa na licu. Vonj neznanega parfema – – Beži, reče tipu. Spizdi! Onadva bosta kmalu tu, spizdi! Če te dobita, boš najebal! Tip ga gleda, čuti, da je Pes v njegovi oblasti in da se mu ne upira. Čuti, da ga ne zajebava – Ko v daljavi zasliši avto, se dvigne. Pusti Psa, da leži še dalje na asfaltu. Steče po stezi med bloki, izgine v sencah dreves. Pes leži na tleh, spremlja tek tipa, ko ta izgine, nasloni lice na topel asfalt in skrči noge. Tako ga najdeta Črni in Bajsi. – Kaj je bilo? vpraša Črni. Si ga dobil? Kje je? Pes prikima. Še vedno je na tleh, skrčen. – Udaril me je, reče. Brcnil med noge. – V jajca? se vmeša Bajsi. Saj ti nimaš jajc! se mu posmehne. – Jebi se, mu zabrusi Pes. Ti pa nimaš nič, ne jajc ne tiča … – Kam je šel? vpraša spet Črni. Spregleda zezanje enega in drugega. Pes iztegne roko, v nasprotno smer, kamor je stekel tip. – Pizda, zdaj bo najebal! sikne. Dobili ga bomo, mater da ga bomo! Spravijo se v avto in zapeljejo v smer, kamor je pokazal Pes. A ulice so prazne, nikjer ni nikogar. Krožijo še nekaj časa po stanovanjski soseski, potem se odpeljejo v smeri mesta, proti svojemu prostoru ob reki. – Si si ga zapomnil? hoče vedeti Črni. – Ja, črnolas je, pa bolj suh, odgovarja Pes. Najbrž bi ga prepoznal … – Sem si ga ogledal, reče Bajsi. Znan mi je ... – Ga bomo že dobili, prikima Črni. Enkrat nam pade v roke. Takrat bo najebal, boš videl! Vse bo v redu! Pes prikimava. Ja, vse bo v redu, bo videl, kako bodo sfukali tega tipa. Enkrat. Ko ga dobijo … Ob reki Pes ne zdrži dolgo. – Grem, reče ostalima. Jutri. – Jutri, odvrne Črni. Bajsi je tiho. Se mu jebe za Psa. Naj gre, kamor hoče. Pes priteče domov, vhodna vrata v blok so že nekaj dni odprta, da se olajša pretok zraka. Steče po stopnišču, čuti vonj pasje scaline, ki ga puščajo psi po hodnikih, odklene vrata v stanovanje, zdaj je doma. Ura je pet. Gre v kopalnico, zmeče cunje s sebe in gre pod tuš. Namili se s šamponom in z rokami nanaša milo po telesu. Med stegni se mu roka ustavi, zagrabi tiča in si ga začne drkat. Počasi. V glavi se mu vrti film. Slow motion. Ne fuka pičke kot običajno, zdaj fuka tipa, plavolasca, z velikimi, polnimi ustnicami. Tipa, katerega težo telesa čuti na svojem telesu. Fuka ga v usta, zariva mu kito v njegov jebeni nasmeh – – Ne porabi vse vode! se oglasi na drugi strani vrat kopalnice. Mama. – Ja, glasno odvrne Pes. Ja, še enkrat ponovi. Da ga mama jasno sliši in ga ne bo več motila. Zdaj ima drug posel … Film, ki se je za trenutek ustavil, se nadaljuje. Tip z velikimi, polnimi ustnicami sprejema njegovo kito v svoja topla usta, zagrabi ga za rit, stiska k sebi, fuka do nezavesti, do drgeta, medtem ko se nanj zlivajo curki tople vode. Takrat Pes obmiruje, počepne, se skrči in si objame kolena. Zamiži. 8. LJUBAVNA ZGODBA V TREH STAVKIH (Allegro Moderato. Stavek prvi.) Klasika. Livarna, stara, sajasto siva in z razbitimi šipami na oknih. Je pozimi in poleti potem prepih. A jih ne popravijo, je vedno vroče noter, za skuhat se! Iskre špri- cajo iz kotlov z železom, roji rumenih čmrljev, kot bi se gonili med sabo. Vse brenči, kriči in tuli. Dvigala škripajo, vzdihujejo, tla drhtijo pod vagoni z železom. Livarna žre jeklene profile. Sto na uro. Fabrika laufa, nič se ne sme ustavit, treba je doseči normo, sto petdeset odlitkov na dan, v eni smeni. Odlitki po dvesto, tristo kil. Ni se za hecat. Že tri mesece se drkajo za elektrarno, tisto na Dravi, pa še tri mesece se bojo. Pa jim še niso nič plačali. A bojo že, to morajo zrihtati političarji. Jasno. Zdaj bo cvenk, bo, ne bo tako kurčev posel kot s tistimi črnci, ki so jih nategnili. Dobili so svoje turbine, potem pa jebite se, boys, mi vas ne poznamo! No, pa saj se niso prvič zeznuli, ampak o tem ni za pravit, tisto je že visoka politika. Oni kravatarji zgoraj so jih porinili v tisti drek. In zdaj ga morajo reševat, jasno. Če ne, jim bodo skinuli glavo, to ziher. Najprej pa seveda jajca, če jih še majo, ti kravatarji. Stalno hodijo nekakšne delegacije v fabriko ali pa oni naši laufajo po ministrstvih. Vedno nekakšna panika in nobeden ne ve nič povedat, za kaj za vraga sploh gre. Sigurno je spet kakšno sranje – kdaj pa ga ni bilo, ha? – ampak s tistim naj se zezajo kravatarji sami. So za to plačani. In to zafukano dobro. Delavci morajo delati. V umazanih ancugih in s sajavimi čeladami, kot kakšni vesoljci. E.T.-ji na planetu Livarna. Mahajo si z rokami. Se drugače nič ne sliši. – Hej, dvigni že to kurčevo kiblo z železom! Pizda, mali je spet zasral, bi moral modele bolj fiksirat! tulijo skupaj z mašinami. Jeklo se je pocedilo skoz kot pomarančni sok. Deset se jih je razletelo v nič! Bo treba stisnit proti koncu šihta! Sto petdeset odlitkov v enem turnusu. Trikrat na dan. Zračunajte, pa boste videli, koliko je to! Zafukanih sto petdeset odlitkov! Ni malo, jasno, da ni malo! Če jih ni, potem se bodo oni v brusilnici praskali po jajcih. Delati je treba, fantje, delati, potem bo prvega plača! jim pravi šef. Koji kurac on ve! Pa saj je plača vedno bila. Plača mora biti! Če ne, razsujejo fabriko in kravatarje tam zgoraj! Se ve! Zato plača je, pa magari jo zrihtajo od boga ali od države! Jih to nič ne briga. Oni svoj posel napravijo. Deset procentov nad normo. Zato žrejo dim in nimajo časa, da grejo pošteno na sekret. Raje ščijejo po rdečih kačah, ki lezejo izpod valjev. Kače so jekleni profili. Jih je treba s kleščami zgrabit in potisnit nazaj pod valje, pod kladivo. Petdeset ton težko. Samo malo zamudiš, pa te podsekajo. Padeš kot snop. Če te dobro zadenejo, si preluknjan kot švajcarski sir. Srečneže samo posmodi in grejo za dva meseca na bolniško. Ta manj srečni pošteno nasrkajo, jih kar postrugajo s tal in odpeljejo v pocinkani trugi. Ja, marsikaj se ti lahko zgodi. Za delo v livarni moraš imeti jajca! Ali ima jajca. Najmlajši je med njimi, osemindvajsetletnik med starci pri štiridesetih. Livar Aleksander Slomčič. Vsi mu pravijo Ali. Pa ni noben Bosanc, niti cigo. Slovenc je, stoprocentni Slovenc, skoraj edini med livarji. Ostali so sami južnjaki. V brusilnici pa jih je nekaj naših, tam ja. Je pa Ali bolj podoben onim tam doli, rjav je v ksiht kot kakšen turčin. Sicer pa so vsi rjavi, Slovenci ali Bosanci. Barva je od železa in dima. Zagrize se v kožo in lahko se žajfaš tri ure, pa je vedno isto. Si zaznamovan za vedno. Je pa fajn, ker potem zunaj v mestu mislijo, da si bil pozimi na smučanju, poleti pa najmanj na Malorki, kamor vsi norijo! Staro in mlado, za barvo, za lepo telo. Malo sonca, malo plavanja in fiskulture. Za bicepse in tricepse. Na to pičke trzajo. Se kar limajo nate. Seveda je tu še denar. Brez love si odpikal. Tristo na uro. Stoposto! Ali ima bicepse in tricepse. Ali ima barvo, rahlo kafetarsko, vsaj v ksihtu. In črne lase in čokoladne oči. Telo za pogledat. Vse ima, tudi love nekaj. Da se le živi. Za dvoje kavbojk, kakšno majico in pivo zvečer s kolegi v samskem domu. Ali ima vse. Ha, tudi svojo žensko! In to kakšno babo! Hu! Ali zdaj misli nanjo. Lovi rdeče kače in jih premetava. Enostavno. Z užitkom. Ja, tako se to dela. Profili sikajo proti njemu, se mu ponujajo, on pa jih z okovanim gojzarjem brca stran. Šibajte, pizde! si misli. Šibajte, če ne, vam pokažem vašega boga! je skoraj jezen. Kače so ženske, ki se mu ponujajo; kot tisočkrat prefukane uličarke, ki se motajo vsak večer po samskem domu, ga hočejo zvleči med svoja debela bedresa in posrkati sok iz njegovega klinca. Ne, ne bo se jim dal. Špara se za zvečer, za svojo Marijo. Nobena druga ne bo dobila njegovega tiča med noge razen Marije. Njegovo dekle, Marija. Njej bo pustil vse. Zlezla bo nanj, ga zajahala kot konja in se smejala: – Hej, konjko moj, hej-hoj! Otipavala ga bo kot kakšna radovedna šolarka: – Joj, kakšne mišice imaš na nogah, pa na rokah, si res pravi atlet! Ja, telo ima res dobro grajeno. Nekaj je to že v rodu, po ta starem, nekaj pa tudi od športa. Vsaj prej je bilo, ko še ni delal v fabriki in se je skoraj vsak dan gnal po igrišču za žogo. Mu je bil en čas fuzbal celo več kot ženske. Potem pa je prišla fabrika in zdaj je tu. Prelaga vreče s peskom, samo zato da je v formi. Dobro za trebuh in roke. – Nor, si Ali! ga opozarjajo drugi, vzami viličarja, si boš zjebal hrbtenico, kripl boš čez deset let! Pa se jim reži. Oni naj si kar nabirajo špeh na vampu in na riti, ne, on si ga ne bo! Bo pač malo potreniral. Zato pa ima trebuh trd kot pralna deska! Ja, brez vreč ne bi šlo! Marija boksa v to desko na trebuhu, v gole mišice brez pičice masti, v samo kito, ki rdi pod njenimi ženskimi udarci. Levica pa desnica, levica pa desnica. Kot v ringu. Ona kot Mohamed Ali. Big Champion. Ampak ga nič ne boli. Malo napne pleksus, kot Schwarzenegger. Sama mišica. Čista kita. Marija ve za vsako mišico latinsko ime. – Tista velika na riti je Musculus glutaesus maximus, ona pod pazduho pa Musculus serratus lateralis! Ha, viš, da jih vse vem na pamet! se važi. Pa kaj, saj jih mora znati! Študira medicino, drugi letnik. Bo dohtarca, jasno! Zato ga prešlatava, kot bi že šlo zares. – No, da slišimo tvoj srček, ja, viš, tako ti tolče! mu prisloni stetoskop na uho. Res, srce mu razbija sto na uro, prav živalsko! Pa kaj ne bi. Marija mu že masira tiča, nora je nanj, lušči mu kožico (Praeputium) z glavice (Glans penis), kot da gre za banano, rdečo kot makedonska paprika s tržnice. Oblizuje jo in grize in mečka in stiska in stoka in preklinja, ko si potem klinca vtika v svojo češpljo (Vagino). Miga z ritjo, dokler ji ne pride. Zraven vrešči in joka. Vedno se dere, kot bi jo klal. Pa je ne. Fuka jo in to pošteno. Trikrat zapored. Marija vse zdrži. Rada se fuka. To bi desetkrat na dan. Ob vsaki uri. – Taka sem, skomiga. Ene so frigidne in jim moraš prisloniti pištolo na glavo, da moškemu nastavijo pičko; meni to ni treba. Daleč od tega! Rada imam dedce, pravi. Ampak, ti si edini zame, Ali! Moj dobri, moj močni Ali! Čez dan je na predavanju, zvečer pa se dobita pod uro pri pošti. Točno ob petih. Nekaj malega pojesta, kakšno pico ali hamburger, spijeta pivo, Marija večinoma sok, potem pa k njej. Ima najeto sobo v eni predmestni hiši. Dve omari, postelja, miza in souporaba kuhinje in kopalnice. Čisto dovolj. Od nje bo odšel ob polnoči ali celo kasneje. Zaradi gazdarice ne sme ostati. Zato gre čez park, v temi in tudi v dežju. Pa nič hudega; zaviha si ovratnik in gre. Marija misli nanj. Marija ima rada Alija. To pa to! In Ali ima rad Marijo. Ljubi jo, mater, da jo ljubi! Marija je prava lepotica. Visoka je, z rjavimi lasmi do ramen in oči ima kot dvoje velikih lešnikov. V stasu je bolj močna in joške ima velike, po modrcu najmanj številka pet. Moški se radi ozirajo za njo, jasno, takoj pade v oči! Ampak tace stran od nje, če ne, bo koga razsul. Mu pa malo paše, da je Marija prava bomba. Baba mora imeti joške, si misli Ali. In Marija jih ima. Kristus, kakšne dobre joške, mehke z velikimi bradavicami! Z roko gre po njih, pa jih že ima trde. In kakšna usta ima, bože mili, kaj vse dela z njimi ... Čuti že batino v hlačah in je zadovoljen. Nocoj bo spet fajn. Z Marijo se dobita ob petih, potem bo pa žur. Jutri je sobota in ne bo treba na šiht. Si bosta dala duška, cela noč do jutra je njuna. Marije in njega. Na veke vekov amen. Ali pljune v žareče kače, ki lazijo po tleh. Tako bodi! (Adagio un poco mosso. Stavek drugi.) Lansko pomlad sta se prvič srečala, na vlaku, zgodnjega ponedeljkovega jutra. Vračal se je nazaj v veliko mesto, k svojim livarjem. Za njim je ostajala v zgodnji mrak zavita ravnina in nevidne bregače za njimi. Tam zgoraj, v tisti megli in temi, so doma njegovi. Dom. Zdaj se tja samo še vrača. Dvakrat, trikrat na leto. V bregu visi od starosti nagnjena hiša, zbutana iz blata, streha je pokrita s slamo, na nekaj mestih, kjer je snopje zgnilo, pa so vstavljene salonitke. Napredek iz sedemdesetih let. A v hiši je po tleh še vedno ilovica. Nič se ni spremenilo v vseh teh letih; po vodo se še vedno mora v grabo, do plitve jame, zakrite z razpokano polivinilasto streho, kjer je izvir, asfalta ni, elektrika je prišla z zadnjim samoprispevkom. Prvi telefon pa je doli v dolini, v bifeju. So ga potegnili po dolini pred petimi leti, zaradi vikendašev iz mesta. Prej ni bilo nobenega v te brege. Zdaj pa hodijo, vikendaši in nedeljski slikarji akvarelov. Prvi na piknike k svojim hišam, drugi slikat. Oboji hvalijo mir in idilo, ki tu vlada. Edino tu še: slamnate cimprjače, ki se pogrezajo v blato skupaj z ljudmi, pred viničarijami se sušijo orehi, ljudje pa so puklasti, z grbami v križu. Sami originali. Slikarji norijo od navdušenja. To je ta pristnost našega malega človeka, zvestega zdravi tradiciji, ki ignorira poneumljeno motorizacijo po goricah in papagajsko posnemanje spodnjeavstrijskih strešnih kritin. Tu je doma prava Slovenija, zeleni košček Evrope na sončni strani Alp! si domoljubno prikimavajo ti slikarji. In slikajo koše na grbavih hrbtih ljudi, ko lezejo iz grab, s svojih raztrganih njiv in goric, k svojim cimprjačam s slamnatimi strehami. Po strehah in stenah se širi rakava zelena plesen in slikarji v tistih dveh, treh urah popoldanske svetlobe, ko je sonce blago rumeno in daje vsemu nekakšen mitičen odsev, hitijo in skušajo ujeti to razpadanje na svojih platnih. Potem odidejo, zbašejo se v svoje terence in razstavljajo svoje slikarije po lokalnih galerijah bank in zavarovalnic. Zgoraj, v bregačah, pa vse razpada naprej, hiše skupaj s trhlimi ograjami po vrtovih, zemlja izginja v dolino v plazovih, voda žre poti in kolovozi so po vsakem dežju globlji. Kot bi zarezal z nožem v mehko meso ilovače. Tako se vrača Aleksander Slomčič v svoje brege in voha razpadanje okrog sebe. Vonj po rumeni prsti iz vedno vlažnih jarkov mu pridiši v nosnice, takoj ko v dolini stopi z avtobusa. Prvi pozdrav. Zgoraj med bregi, po uri in pol hoje, v bajti še živita njegova. Tam v kuhinji pod mizo prhli časopis, ki je zdrknil za stol že pred pol leta, noben ga ne pobere, na stolu pa sedi njegov stari. Tudi on razpada in plavi v ksiht. Dve leti že umira zaradi ciroze in zadnje mesece pljuva ven jetra, košček po košček. Mati zraven pa moli. Moli, da ne bo hude zime, ker nimata dosti drv, moli, da jima toča ne razbije strehe, da stari ozdravi – čeprav po čudežu, po vsej popiti pijači – moli, da bi jo noge nosile še en čas, potem pa za hitro smrt, kratko in nebolečo, morda v spanju, ponoči, ko bo odložila rožni venec. Potem bo sigurno prišla v nebesa. Tam jo čaka ptujskogorska devica Marija, h kateri je tolikokrat peš poromala in prižigala lojnate sveče pod oltarjem. – Spomni se me, Marija, zlata Devica moja, moli Aleksandrova mati, ohrani mi sina živega in zdravega. To je najbolj važno. Kdaj pa kdaj zaprosi še, da sin dobi dobro žensko, pošteno, tako, ki mu bo rodila dosti dece. Po možnosti od tu, kje z bregov. Čeglih se hiše vse bolj praznijo in v bajtah živijo samo še stari. Ampak kakšna bi se še našla. Trezika iz Slivniškega vrha, na primer. Malo je okrogla in močna, a to je že v redu. Bo lahko rodila froce. V tistem mestu, kjer zdaj živi, si takšne sigurno ne najde. Zdaj ženske nimajo rade dosti otrok. So rajši gospe. A na stara leta, kdo te bo rihtal, če ne tvoja deca? Zato Devica Brezmadežna, ti, ki me vidiš tudi čez te brege, lepo te prosim, poskrbi za mojega Aleksandra, in Bog mu daj srečno izbiro pri babi! Tako prosi Alijeva mati in prebira molek, jagodo za jagodo, presušene ustnice v polmraku tistega jutra tiho mrmrajo očenaše in zdravamarije, v postelji zraven pa skozi nos sope Franc Slomčič. Ponoči je spet imel napad in je kozlal kri, zdaj pa je zmatran in uničen. Spi. Vlak drdra skozi tisto megleno pomladno jutro in Ali drema. Nima smisla gledati skozi okno, da bi videl tiste stokrat videne umazane strehe hiš okrog postaj, njihove razpokane fasade in bleda lica ljudi pod belo lučjo postajnih kandelabrov. Vse je vedno isto, hiše, strehe, fasade, obrazi, še gola drevesa ob železnici in utrujene postave na peronih. Delavci grejo na prvi šiht. Ko pridejo gor, se usedejo in so tiho. Kolesa vagona butajo ob jeklene tire in obrazi molčijo. Blede, voščene lutke mrtvakov, z od dela zjebanimi facami. Ali pozna takšne reči. So tudi pri njih v fabriki takšni. Niso za hece. Ampak, vseeno, pri njih v livarni je bolj veselo. Ob treh popoldne se mu začne izmena in že zdaj se veseli starih fac. Bodo pogruntali kakšen nov štos in bo hec. Vedno se najde čas za hec. Zato zdaj zadrema. Mimo okna se menjujejo postaje, na sedež zraven njega sedajo delavci in spet odhajajo. Tiho, brez besed. Mogoče da ne bi zbudili Alija. On zdaj spi. Ali sanja. Potem je spet postaja. Spet premikanje ljudi. Prihajajo in odhajajo. Nekdo zadene v njegova kolena. Rahel dotik, nič več, toliko da odpre oči. Na drugi strani ob oknu je dekle. Mlado dekle, tam okrog dvajset, morda kakšno leto več. Pametnega, lepega obraza. Z radovednimi lešnikovimi očmi, to se takoj vidi. Pod belo bluzo ji kipijo prsi, nad izrezom ji na vratu visi zlat obesek s srčkom in križcem. Mili bože, lepotica, ena A. Jasno. V rokah drži odprto knjigo. Študentka, najbrž. Vstopila je na zadnji postaji. Nasmehne se mu. Lep, prijazen nasmeh. – Oh, v zadregi zamomlja Ali. Med dremežem je nekaj sanjal, zdaj se več ne spomni kaj. Med nogami čuti bunko. Kristus, otrdel mu je in zdaj napenja šlic, kot pest, ki tišči ven. Nerodno mu je, madona, kako mu je nerodno! Prekriža noge, da zmenca, da stisne tisto kepo, da ga skoraj zaboli. Ne preveč, kristus, ne preveč, si bo stisnil jajca in bo potem naslednje dni hodil kot raca narazen. Ampak tamala je najbrž vse to videla. Pa kaj, saj najbrž ni od včeraj, se ji vidi na licu, da se mu nasmiha. Tako misli Ali in si predeva noge. Nekaj mora reči. – Za Ljubljano? reče. – Ja, za Ljubljano, prikima dekle. – Aha, reče Ali, jaz tudi. Še urca in pol pa bo. – Ja, prikima tamala, ja, še urca in pol. Tako se je začel njun pogovor. Ja, v tisti uri in pol vožnje se je marsikaj zgodilo. Tisti, ki bi ju videl, ne bi ničesar opazil. Ali pa je videl iskrice v dekletovih očeh in ona je videla njegovo nerodnost, zadrego, ki mu je vezala jezik, da je zdaj momljal, zdaj jecljal, kot kakšen šolar. Knedl je imel v grlu, presnet knedl in farbal je v lice, ko mu je ponudila čokoladne bombone in ji je škatlo skoraj izbil iz rok. Opazoval je njene roke, njene nežne prste z mehko kožo, čisto nasprotje od njega, ki je imel mesnate lopataste dlani. Povedala mu je, da študira medicino, da jo čakajo predavanja že ob osmi in pol, po kosilu pa še vaje, tako da bo zvečer vsa crknjena prišla domov. Jutri pa znova isto. Študij je delo. – Ja, je prikimaval Ali. Delo je poznal. Včasih po šihtu ni imel apetita niti, da bi spil pivo in šel brcat žogo z drugimi. Nič, samo spal je do večerje in dalje, dokler ga zjutraj ura ni vrgla iz postelje. Novi šiht, nova izmena. Ja, delo je poznal. Ampak, glavo gor, saj vse ni tako slabo. Tu so še vikendi, ko si človek lahko malo oddahne. On takrat prelaufa Rožnik. Da se prešvica. To je dobro za telo, za pljuča. Rožnik ga spominja na njegove hribe. Ne, tukaj v mestu ne misli ostat, bi prej znorel. Rabi prostor za dihat, ljudi, s katerimi se lahko pogovarjaš, ti žabarji pa ne jebejo nobenega. Še svojih ne marajo. Greš po ulici, srečaš kolega od tu, pa noben nima časa, da bi šel s tabo, recimo na kafe. Nič; izgovarjajo se na familijo, na otroke, ki jih morajo pobrati iz šole ali vrtca, vse čuda si izmislijo. Pa iz ksihta vidiš, da lažejo, se izmotavajo, da jim do nikogar ni, razen do sebe. Jim je škoda denarja? vprašuje Ali; pa saj bi jaz plačal! Ne, še nekaj let pa grem od tu, pripoveduje. Kam, še ne ve. V njegove brege ga ne vleče, morda proti morju, kdo ve. Zaenkrat je še sam in ves svet je njegov. Ja, to je dobro povedal. Dekle se mu smeji, beli zobje se bliskajo za njenimi ustnicami. Nad njimi, pod nosom, ima majhne temne dlačice. To je zanimivo, si misli Ali. To je pri ženskah tako zafukano seksi. Bože mili, kako je seksi! Na postaji v Ljubljani sta se razšla. Vsak na svoj konec. Ni imela časa za kavico, se ji res preveč mudi. Jutri pa bi imela čas, da gresta kaj spit. Popoldne po predavanju. Okej, zmenjeno. Odšla je. Preden je vstopila na trolo, se je še enkrat ozrla. Pomahala. Dolg pogled, nasmejano lice. Toplo sonce je posijala tistikrat po obličju Alija. Jutro je bilo krmežljavo, za sivino je bledelo šibko sonce in postaja je bila ista, kot je bila že stokrat pred tem; polna ljudi, ki so gomazeli sem in tja, se prerivali na trole, pločniki so bili nastlani s papirjem, koši, polni smeti, so smrdeli in smrdelo je po scanju iz javnih sekretov. Ali vsega tega ni videl. Pomahal je Mariji – ja, vprašal jo je za ime – in stiskal v dlani jabolko. Veliko rdeče jabolko. Mu ga je Marija dala, ko sta šla narazen. – Na, mu je rekla, vzemi. Za žejo. Vzel ga je in zdaj ga stiska v dlani. Skoraj boža ga. Marija ima takšna usta, si misli. Rdeča in sočna. Ponese sadež k ustom in se zagrize vanj. Po bradi se mu pocedi sladek sok. Obriše ga z rokavom jakne. Ja, jutri jo bo počakal pred faksom. Pred faksom je bil že ob enih. Da je ne bi zamudil. Si tega ne bi kar tako oprostil. Minutka, ja, včasih gre le za minutko in gre vse k vragu. Bi se lahko zgodilo, da Marije nikdar več ne bi srečal. Ampak mora jo videti. Mora! Včeraj je vso izmeno mislil nanjo. Nič drugega. Kolegi so ga malo zafrkavali, kaj da je tak tiho, pa se ni pustil. Tolkel je po tistem rdečem železju, kot da je ono krivo, da ure grejo tako počasi. Je hotel, da bi bil kar takoj drugi dan. Ponoči, ko je prišel v samski dom, se je stuširal in šel takoj spat. Niti na pivo ni šel dol v bife. Se mu ni dalo. Mislil je na Marijo in na njene lešnikove oči. Vedel je, da se je nekaj zgodilo. Morda Marija prav tako misli na njega. Ali in Marija. Mater, saj je za znoret! Oblekel si je belo srajco, frišno zlikano in bel pulover čez, gor pa zeleno jakno. Je bil kar čeden s svojimi črnimi lasmi in zagorelim obrazom. V ramenih ga je tudi bilo nekaj. Ja, za njim je marsikatera baba pogledala, res. Je imel še kar uspeha pri ženskah, se ni smel pritoževati. Ampak takšne kot je Marija, še ni srečal. Vse druge so bile točajke, prodajalke, skladiščnice in tiste, ki so jih privlekli kolegi v dom. Pa niso bile to slabe punce, kje pa! Pošteno so čez dan delale, izdajale robo na reverz po skladiščih, kuhale in čistile po fabrikah in gostilnah, zvečer pa so tudi one hotele imeti nekaj od življenja. Pa jim je uhajalo, to življenje, prekleto, da jim je uhajalo! Dve, tri pive zvečer, pa kakšen fuk, brez dosti predigre, in škatla cigaret. To je to življenje. Zjutraj pa so spet drkale isti posel. Tu in tam je kakšna imela srečo in je izginila iz doma ter se poročila. Ampak to so bile redke. Zato so imele vse nekam žalostne face in pokvarjeno zobovje, te ženske, in razveselile so se, ko jih je Ali povabil ven na pijačo. Ja, Alija so imele rade. Dober je bil, Ali; dober fukač, pa tudi dober po srcu. Se je zgodilo, da kateri ni bilo do kavsanja, enostavno ji ni bilo, se je izgovorila na mesečno perilo ali glavobol, pa ni delal cirkusa. Nič. Pri drugih bi takšna pokasirala nekaj okrog ušes. On pa je lepo šel domov in si ga zdrkal. In je bilo tudi vse v redu. Takšen je bil pač Ali. Zdaj Ali čaka pred faksom. Hodi gor in dol po pločniku in gleda v izložbe. Na pamet že ve cene tistih par kosov cunj, ki se ponujajo po znižanih cenah v bližnji konfekcijski trgovini. Vso sliko že ve na pamet: oguljena drevesa pred bloki na drugi strani ceste, po tej strani so zaparkirani avti, vse gor do konca, trole sopejo in glasno speljujejo pred semaforji, smrdi po dizlu, še kar mrzlo piha in veter dviga prah s pločnikov. Roke zabije v jakno in hodi gor in dol. Briga ga vse, čaka Marijo. Marijin topel smeh ga greje v srcu. Marija je prišla skozi vrata ob pol petih. Takoj jo je prepoznal. Ni bila sama, še ene ženske so bile okrog. Najbrž kolegice. Ni se zagnal takoj do nje, pustil je, da ga sama opazi. Potem se bo že odločila, ga sprejme ali ne. Kar tako, na suho, pa se tudi ni hotel blamirat. Ne, ima tudi on malo ponosa pri teh rečeh. Če se ne zmeni zanj, bo pač šel domu in se ga skupaj z Bosanci nažrl. Zaradi nesrečne ljubezni. Potem ga bo drugi dan bolela glava, zvečer pa bo že dober. In – adijo, Marija! Marija ga opazi. Odlepi se od skupine in mu pomaha. – Hej, živijo! Pa si res prišel! se malo začudi. V lica je zardela; nekaj zaradi svežega zraka, ki je zapihal gor od Ljubljanice, nekaj pa zaradi Alija. Jo je res malo presenetil. Je mislila, da ne bo prišel. – Si dolgo čakal? – Eh, nič posebnega, zamrmra Ali. Pogleda na uro na zapestju. Od dveh sem tu. – Hej, kaj res? se Marija skoraj zasmeje. Lep nasmeh, s polnimi usti, beli zobje se zabliskajo. Pa saj si res že čisto zmrznil! Vesela je, da ga spet vidi. Ta Aleksander je res en čuden tip, v pozitivnem smislu, seveda. Na videz močan in grob, notri v sebi pa mehak. Dve uri in pol jo je čakal na tem hladnem vetru! Le kateri jo je še kdaj toliko čakal? Ta Aleksander pa ti pride in skoraj otrdi kot kip. Čaka svojo Marijo. Da jo spet vidi. Sto – ne, dvesto, tristo žensk je šlo v tistem času mimo, pa se ni premaknil. Čakal je svojo Marijo. Zato ji je zdaj lepo okoli srca, nekam zagomazelo in požgečkalo jo je v prsih. Da to ni – ? si reče sama pri sebi, a se takoj zasmeji. Trapa, norica, pa tebi je ta dečko všeč! Saj ni mogoče, res se ti dopade. Moj bog! Bila je zadovoljna. – Pejva od tu! povabi Alija. Greva nekaj pojest! Lačna sem! Ali pokima. Stvar se je dobro razvijala. Je imel neki notranji čut za te reči. Ni bilo slabo. Na Marijo je naredil vtis, se je takoj videlo. Naredil sem vtis nanjo! mu gre skozi glavo. Zažvižga skozi zobe. – Kaj pa je? ga vpraša. A si koga videl? – Ne, ne! odkima. Dobro zgledaš, se nasmehne. Ona zardi. Bi ji najrajši rekel, da je zelo lepa s tisto rdečico na licih in belim šalom. Kot dekletce, ki ga je treba stisniti pod pazduho in malo povarvati. Pa je tiho. Ji bo že še rekel. Tistega večera sta jedla pico, pila pivo in se pogovarjala. In gledala. Opazovala drug drugega. Gledal jo je: kako je uporabljala nož in vilice, nagnila kozarec piva in prhnila peno stran (ne vso, nekaj se ji je prilepilo na tiste temne dlačice pod nosom), potem obrnila glavo, mežikala z očmi, ko je iskala besede, si z roko zatlačila lase za uho. Vohal je njeno telo, njen deodorant izpod pazduhe, ki se je mešal s potom in ki ga je skušala opravičiti. Se znoji in to močno, včasih se mora tuširati tudi dvakrat, trikrat na dan, je rekla. Smejal se ji je. Pa kaj, če se poti. To je čisto v redu. Vsi švicamo. To nam je dala mati narava. Sploh ga to ne moti. Bi ji najrajši rekel, da mu njen švic diši. Pa je bil tiho. Bi si lahko bogvekaj mislila. Njegove ženske do zdaj so dišale čisto drugače. Po čistilih, fabriškem prahu, gostilnah in čikih. Nič posebnega. Marija ga je gledala. Lep je, si je mislila. Tako lepih črnih oči ne najdeš pogosto, njegovo čelo je visoko in po močnem nosu je videti pravi dedec. Zagorel pa je, kot bi prišel s smučanja v Franciji. In niso je motili njegovi pogledi, s katerimi se je sprehajal po njej. Naj si me le ogleda, si je mislila. Tudi jaz nisem slaba. Bo že videl, da ne! Takšen je bil njun prvi večer. In ko sta odhajala iz picerije, sta se že držala za roke. Tako, malo še nalahno in boječe, kot prvi zaljubljenci. Ogledovala sta si osvetljene izložbe, kar tako brez veze, samo da sta lahko postajala pred njimi in podaljševala čas do odhoda domov. Potem pa, na postaji pred pošto, ga je ona le zapustila. Dahnila mu je cmok na lica in skočila na bus. Jasno, jutri se spet dobita. Pod uro pri pošti. Klasično mesto za zaljubljence. Zaljubljenca. Ali in Marija za vedno. Tako se je začela njuna romanca. Dobila sta se drugi večer pa še tretji in tako naprej. Lepi dnevi so prišli, topli in sončni, pomlad je bila tu, kostanji so cveteli in dišali po parkih, in tako lepo se je bilo sprehajati z roko v roki ali pa objet čez rame. Njuno je bilo staro mesto s tistimi ozkimi ulicami in sencami, kjer se je dalo skriti in poljubljati do nezavesti, pa še kaj drugega poleg napravit, njuno je bilo mesto na klopci pod grajskimi lipami, kjer sta opazovala lučke po mestu, zvezde na nebu, in vse je bilo njuno, od Alija in Marije. Pri seksu nista dolgo čakala. Bi že kar tretji dan, pa je Marija imela perilo. – Ne morem zdaj, še par dni! mu je rekla. Vsa je drhtela, ko mu je z roko tipala med nogami. Izvlekla je njegovo kito in mu jo izdrkala. Seme je štrcnilo in zadišalo po cvetovih divjih kostanjev, ki so se dvigovali nad njima. Pa kostanji tiste dni še niso cveteli; bili so pa njihovi popki že nabrekli od soka in mastni, in na njih so se čez dan, v toplem soncu, lovile debele mesnate muhe. Pomlad je bila tu. Ja, pri seksu pa sta se dobro ujela, uigran par, nič problemov. Ni bila nedolžna, ta njegova Marija, kje pa, že dosti moških je dala skozi. Nazadnje je hodila z nekim fuzbalerjem iz druge lige. Je pa imel veliko denarja, stanovanje od kluba, novega bemweja serijo pet, in hodila sta dosti okoli. Dopust na Malorki ali pa kje na grškem otoku. Ampak ni se mu dalo fukat Marije, je kar pustil, da ga je ona jahala. Včasih še to ne. Je bil vedno zmatran. Od treningov pa kaj vem še od koga. Sranje od športa. Mu je povedala, kako je bilo prvič, pri šestnajstih. Ni bila ljubezen; nič posebnega, na šolskem izletu, v nekem hotelu na Gorenjskem. Pili so, kar dosti, pa je potem dala noge narazen enemu sošolcu. Golobradcu, ki mu je prišlo takoj, ko ji ga je zarinil noter. Bila je pijana in vse to je bilo brez veze. Se ni bilo za hvalit. In on, koliko je imel takrat, sedemnajst, osemnajst? Se več ne spomni dobro. Z Gelo je to bilo, sosedo. Vdova je bila takrat, ji je moža povozil vlak. Je bil pijan, so kasneje pravili, pa tudi, da se je sam vrgel na tire. Težka dizelača in šestdeset priklopljenih vagonov, naloženih s hlodovino, ga je zmlelo. So res pobrali vse kosti, a se jih je še dosti našlo potem, med železniškimi pragovi in šopi plevela. Še sam je šel enkrat, tri dni potem, pogledat, kje je sosed končal; videl je tiste drobne koščice, kot koščke lesa, na katerih je črvivilo rdeče meso. Pomlad je bila in vse polno muh naokoli. Potem pa so tisti kraj potresli z apnom. Da so pregnali muhe. Gela pa je ostala, sama v tisti viničariji. Pri tridesetih nista imela dece, nič, le krmežljavega psa pri hiši, par kur in moped, s katerim se je pokojni Lojz vozil na postajo. Imela pa sta se rada, to pa to. Iz zagorskih bregov jo je pripeljal v svojo hišo. Je pošteno zavijala po njihovo, tudi še po petih letih. Ona ni bila zaposlena, h kmetom je hodila v dnino in tako dobila nekaj vreč krompirja in koruze. Lojz pa je delal v fabriki v mestu. Ob sobotah in nedeljah sta se z mopedom zapeljala v dolino, do gostilne. Rada sta hodila na pivo. Na nobeni gasilski veselici nista manjkala, sta plesala do zadnjega. Gela in Lojz. Lep par sta bila. Škoda, ker nista imela dece, se morda vse to ne bi zgodilo. Bi bilo tudi za Gelo boljše. Tulila je kot žival tiste noči, se spominja Ali. Tudi ko so Lojza pokopali. Takrat še bolj. Je bil tudi doktor pri njej, ji dal neke injekcije in tablete, pa ni nič pomagalo. Zbudila se je iz spanca in tulila dalje. Iz drobovja ji je šel glas, na koncu je jecala kot otrok. Grozno. Ni spal nič tiste noči, ni mogel. Gela je ostala še pol leta v tistih bregih. Do zime. Hodila je še dalje v dnino, si tudi iskala službo, pa je ni bilo. Je bila skoraj polpismena, s štirimi razredi osnovne šole in brez kvalifikacij. Za takih ni dela, še za jarke kopat niso dobri. Se je malo spremenila Gela po Lojzevi smrti. Ni bila več ta prava. Živčni zlom je imela, so rekli ljudje. Se bo že unesla. Pa se ni; od takrat je imela čuden pogled in ko se je pogovarjala s tabo, ti ni gledala v oči. Nekam gor je gledala in umikala pogled, kot bi jo bilo sram in bi ji bilo nerodno. Pa ji ni bilo treba biti, ne, prav nič – vsaj v začetku ne. Dobra delavka je bila Gela in vsi so jo radi imeli na delo, potem pa je začela piti. So jo morali včasih pripeljat domu drugi, sama ni mogla hodit, tako se ga je zadela. Pa se je potem zgodilo, da se je kakšen kmet, ki jo je pripeljal s traktorjem ali mopedom pred njeno viničarijo, še malo dlje zadržal v hiši. In potem ni bilo nič čudnega, če je po večerih za hišo vedno bil prislonjen kak moped, ali pa v slivovem goščavju skrit traktor. So že kar redno prihajali k njej. Ali in njegovi so vse to videli. Se ni dalo skriti. Mati je molila, staremu pa tudi ni bilo vseeno. Je parkrat rekel, da jim bo tem kurcem šel preluknjat gume. Pa ni šel. Le govoril je in pil. Že takrat je stari dosti pil. Tako kot Gela. Včasih sta celo skupaj pila pred hišo in se smejala. Ampak to ni bilo dostikrat, Gela se je po Lojzu le redko smejala. In potem, nekega soparnega avgustovskega dne, Gela stopi v njihovo hišo. Starega ni doma, mati pa spodaj v grabi nabira fižol. Sam je Ali tistikrat v hiši, sam, in zdaj je tu Gela. Pride v poletni oblekci, tako, samo dva traka zgoraj čez ramena, pod njimi pa visijo težke prsi. Je lepa ženska, vedno je bila lepa, privlačna, so Lojzu dedci v vasi kar malo zavidali, ko jo je pripeljal k sebi. Nosi črne lase, spletene v kito, po životu je močna, stegna ima krepka in roke tudi; je Lojza včasih, ko sta se za hec ruvala na trati pred hišo, hitro položila na tla. Zdaj je tu, zardela od vročine v porjaveli obraz. Vedno je bila rjava v lice, od dela v goricah in po njivah. Za to ni treba iti na morje, se je včasih hecala. – Ti, je rekla Aliju, vedno mu je rekla ti, – imaš kaj za piti? Žejna sem. Jasno, Gela je žejna in Ali se dvigne od zvezkov. Se je učil za popravni izpit na kovinarski šoli. Prinese ji pol flaše šmarnice. Ostalo je strobil stari prejšnjega večera. Gela pije, brez kozarca, po moško, hitro in goltajoče; šmarnica se ji razliva okrog ust, po vratu, v potočku zdrsne med prsi pod oblekco. Ali zija v tisti curek, ki drsi Geli med joške, in ve, da Gela pod obleko nima nič, da se ji mokra obleka lepi na bradavice in da mogoče tudi spodaj nima nič, niti hlačk, prav nič. Ali sope in golta slino, voha njene kosmate pazduhe, njen vroči švic izpod oblekce in čuti, da se mu bo zavrtelo od vsega tega. Moj bog, si misli, Gela je tu pred mano, samo to cunjo ima na sebi, spodaj pa je njena bela koža, njeni bradavičasti joški in kosmata pička med nogami, voham jo, bože mili, da jo voham. Res jo voha, nosnice se mu širijo in drhti, kot bi ga stresala vročica. Gela spije vse, na dušek. – Boš še? jo vpraša Ali. Ti grem natočit –? – Ne, pravi Gela, za prvo žejo je zadosti. Zdaj ga gleda direktno v oči. Tako redko gleda. Vidi Alijeve poglede, njegovo rdečico na licih, drhteče nosnice in vse ji je jasno. Vidi, Ali je že pravi dedec. Skoraj tak kot tisti, ki je bil sinoči pri njej. Morda je Ali še boljši. – Ti, mu reče, ha, si že bil s kakšno žensko? Ne, Ali še ni imel nobene ženske. Kakšno je že šlatal okrog joškov, ko je bil z njo v mestnem kinu, pa še to, da bi šel pod modrc, mu niso pustile. Je samo od zunaj tipal. In si ga potem drkal doma, ko je stokrat in stokrat podoživljal te momente. Sekundo po sekundo šlatanja. Modrc, pod blagom otip mehkega mesa. In bradavice. In še enkrat: modrc, toplo mehko meso, bradavica. In še enkrat, skoraj do nezavesti, dokler seme ni špricnilo po tleh ... Odkima. – Šlatal ja, drugo pa ne ... – Dobro, reče, Gela, daj ga ven, boš videl, kako to gre! Saj je vedela že prej, kako je z Alijem, jo je vedno požiral z očmi, ko je hodila mimo hiše. To je čutila, prav dobro. In da si sam nič ne upa pri njej. Zato mu sama odpre šlic in potegne ven tiča. Trd je, trd Alijev kurac, in rdeč, kot je Ali zaripel v ksiht. Žila utripa in šiba kri sto na uro, tako kot bije njegovo srce, Gela pa ga težka in menca v rokah. Nobena ženska še ni imela njegovega tiča v rokah in mehke so Geline roke. Se bo zdaj to zgodilo, se bo? se sprašuje Ali in se boji, da ne bi kdo potrkal na vrata, da se stari ne vrne prej domov, ali pa mati ne pride v hišo. Ampak nikogar ni, sama sta, in Gela si odpne oblekco. Nič nima spodaj, ne modrca, ne hlačk. Kosmata pa je med stegni, da Ali nič ne vidi, kje je tista reč, tista dišeča pička, ki jo je vohal pri Geli na deset metrov, kje je? Gela se zlekne na posteljo, potegne Alija k sebi. Sama si vtakne njegovega tiča noter, potem pa nežno sune: – Daj, migaj malo! Ali miga, hlače ima spuščene in gate, liže in grize Geline bradavice, slane od potu, in njen vrat, kisel od šmarnice, miga Ali in ne ve, ali je vse to res. Potem pa je v petih ali desetih sekundah, pa saj je vseeno, vsega konec. Kita mu utripa in stresa seme, v drgetu se mu praznijo jajca, čuti to, in Gela ga grabi za rit in pritiska nase. Čuti, da se ji zariva nekam globoko, v neko vrelo maso, ki se skriva v Gelinem drobovju. Potem je vse mimo. Gela ga odrine s sebe. Obriše se med nogami z robom obleke in si jo obleče. – No, viš, pa je šlo, se mu nasmehne. Si pa malo hiter! Zdaj ga ne gleda več direktno v lice. Odide skozi vrata in pusti Alija v dvomih, ali se je to res zgodilo in ali je to tisto ta pravo. Je to vse – pet, deset sekund miganja? Mater, a je to tisto? Ampak vseeno – ljubi bogec, Ali je fukal, prvič v življenju! Samo enkrat je še bil z Gelo. Nesel ji je slive, nabrane doma. Bila je nedelja, popoldne, Gela je ležala v postelji. Pila je, na ilovnatih tleh poleg vzglavnika je bila zelena steklenica. Pila je šmarnico. Ostal je pri njej petnajst minut, dovolj za te reči. Je zdaj že malo bolj vedel, kako in kaj je s tem. Tisto zimo je Gela zapustila svojo cimprjačo in njihov breg. Odšla je nekam v dolino, v mesto. So pravili ljudje, da so jo videvali z dedci po železniški postaji. Nič lepega niso govorili o njej. Potem pa je izginila tudi s postaje. Baje je odšla v Nemčijo. Tako so pač govorili ljudje. Njena hiša pa je ostala prazna in vsako leto so jo bolj in bolj zaraščale slive, ki so poganjale iz tal. Kot plevel so rasle. Zdaj, se spominja Ali, zdaj hiše sploh ni videti, je vse v slivju. Je pa hiša že skoraj razpadla, streha se je zrušila in prhle stene so se sesedle. Ja, tako je to, se spominja Ali svoje Gele. Saj so bile potem še druge ženske, niti jih ni bilo malo, ampak Gele ni pozabil. Še vedno ga je kdaj pa kdaj zrajcalo, če se je spomnil na tisti vroč avgustovski dan, ko se je zleknila pred njega in mu razširila poraščena stegna. Ja, včasih si ga je ob tem moral zdrkat, tako se mu je dvignil. Je bila Gela prva, tiste prvič se pač ne pozabi. Jasno. Ampak zdaj je imel ob sebi Marijo, zdaj je bil glavni, Ali. In ona je imela njega, Alija. Z roko v roki ali pa objeta sta paradirala po mestu, po vseh možnih ulicah in luknjah, parkih in promenadah, ob vsakem času, dežju ali vročini, ko se je smrdljiva sparina širila z dvorišč iz razpadajočih hiš pod mestnim hribom, jima je vse bilo lepo, vse jima je bilo prav, jebalo se jima je za druge, za ves svet, samo sebe sta videla; Ali v odsevu njenih lešnikovih oči svojo kuštravo faco, ona pa svojo, v njegovih, skoraj otroško velikih očeh. Velike in začudene so Alijeve oči, kot da se še vedno čudijo sreči, da je Marija njegova ženska. Samo njegova. Mater jim, če jo kateri drugi kurac samo malo pogleda počez ali pa kaj narobe čvekne. Mu bo takoj pokazal svojega boga! Tako kot je tistima dvema klincema ob reki – no, pa ajmo, da vidimo, kaj je bilo! Eno sobota gresta dol k reki, tja do oštarije ob kamnitem pomolu in stopnicah, ki se dvigajo skoraj do ceste. Soparno popoldne je, nikjer nobenega folka, le dva mulca, ki sta se z vespo pripeljala od nekod in zdaj srkata svoji kokakoli. Ali in Marija obsedita za tisto hlodovinasto mizo v senci pod vrbami. Sta malo omotična, od piva in dvojne porcije mešanega na žaru; to imata oba rada. Zdaj se naslanjata na klopi eden na drugega, Marija drema na Alijevem ramenu, on pa ji grize uho, v mečico in piha pod lase. Da ji ni prevroče, njegovi Mariji. Pravi ji, kaj ji bo vse naredil, ko zgineta od tu, da jo bo že za prvim vogalom naslonil na zid in ji zaril kito med noge, da bo dobila svoj desert, tistega, ki ga ima najrajši ... Z roko ji boža trebuh, lopatasta dlan se sprehaja po oblekci, prsti bi najraje odpeli tistih nekaj knofov, pa jih ne, ne še zdaj, raje malo skočijo pod krilce, na stegna, pa spet nazaj na napet trebuh, vse znova, po isti poti ... Mulca dve mizi naprej se nekaj pogovarjata, še kar glasno, in Ali zdaj našpiči ušesa. Mater, da klinca ne govorita o njiju? Je prav slišal – kurba bosanska? Se mu je to samo zdelo? Malo vzdrhti, a roka še naprej drsi po Marijinem trebuhu, poujčka vzpetinco in zdrkne pod rob oblekce, seže tja do hlačk, poboža, in zdrsne po stegnih spet ven. Počasi, ne da bi kaj hotel prikriti. Bi vsak lahko videl, da Marijo šlata. Spet sliši od mize zadaj prasica, pa bosanec, čisto jasno, izzivajoče. Pogleda ju, v opozorilo, nekako mulca bodta vendar pametna, ne silita v nesrečo. Pa ga tista dva šminkerja, z lasmi kot dva italijanska polizanca, sploh ne jebeta. Gledata ga in najraje bi mu pljunila v ksiht. Eden mu pokaže z roko prst. – Jebi se, bosko! reče. Boš nasrkal! špukne skozi zobe proti njemu. Glasno, da se Marija dvigne. Takoj skapira, za kaj gre. – Pusti ju, smotanca! pravi Aliju. Plačajva in greva! Ga skuša zadržati na klopi. Je Ali res močan, a malo cvika. Noče nobenih pizdarij. Ampak Ali je že pokonci. Ležerno, kot da gre na sprehod, se odziba do onih dveh. – A mama ve, da sta šla na sok? Bo mogoče v skrbeh, da sta se zgubila! ju zezne. Najboljše, da se pobereta k njej, da vama da cucelj v gobec! To je zdaj že grožnja. Zdaj bi morala planiti gor in skočit vanj. Ja, tako bi naredil on, če bi ga kdo zajebaval. Tako bi naredil vsak pošten dedec. Eden od mulcev, ta starejši, kakšnih sedemnajst ali osemnajst jih je moral imeti, skoči gor in se postavi v nekakšno karate pozo. Ena noga spredaj, levica dvignjena izpred oči, desnica prežeča ob prsih. Je moral kaj takega trenirat, poba, se takoj vidi. In še kar korajžen zgleda. – Razbil te bom, bosanc! spet pljune vanj. Res izziva, pošteno. Ali se na karate ni dost spoznal, ve pa, kam je treba mahnit. In tudi kako. Lahko bi naredil kakšno finto, tisto z levico, na katero je marsikdo že padel, pa ni. Gre takoj na direkt. Levica in desnica. S prvo odbije blokado, roka od onega kar odleti stran, desnico pa mu nato enostavno zabije v čeljust, med zobe. Je bil to pravi šok zanj, ga kar odnese po zraku kakšen meter ali dva, potem pa trešči med rože v koritih. Se več ne pobere. Je dobil svoje. Ta drugi je zdaj že pokonci, ampak ni nevaren Aliju, kje pa, le spizdil bi rad. Odnesel celo glavo. Vidi, koliko je ura. Pa ne pride daleč, mu Ali ne pusti. Z brco ga spodnese, potem pa butne z glavo dol na mizo. Pošteno, da zahrešči kost v nosu in poba zajavska, kot da ga koljejo. Kelner, ki se prikaže na vratih, takoj odkuri noter. Niti malo se noče vmešavat. Potem je Ali zalaufal. Z Marijo morata izginit od tu, čimprej, ne bi rad, da bi imela zaradi tega kakšne probleme s policijo. Ne on, niti Marija. Saj bi jim lahko povedal, da sta ga izzivala, da ga je oni prvi napadel, ampak koji kurac policajski bi mu to verjel! Njemu, Aleksandru Slomčiču, ki je od policije do zdaj vedno nasrkal? Brez veze, bi najbrž tudi zdaj dobil s pendrekom po ledvicah, če le gre probat iskat pravico po sodnijah! Pa ne bo, si tista dva klinca tega ne zaslužita. Mater jima, da si ne! Še vedno v nekakšni sveti jezi zagrabi njuno vespo in jo zažene po stopnicah v reko. Voda pljuskne in stroj izgine v kalni globini. Tako, zdaj je poračunal! Zdaj lahko zares izgine od tu. Marija ga že itak čaka za vogalom ulice. Marija je vse videla. Je bil to nekakšen film zanjo, je prvič bila tako blizu. Drhti od vznemirjenja in čeprav jo vse skupaj malo skrbi – kaj bo, če dobijo Alija? – je navdušena. Mater, ju je posekal, tista dva klinca! Z dvema šusoma! Cik, cak, pa sta bila na tleh. To je sposoben samo eden: njen Ali. Doma, v njeni sobici, mu obveže razbite členke na desnici, potem pa v kopalnici, še pred tušem, vsa zagreta in vznemirjena od dogodka ob reki in kasnejšega teka, golta Alijevo kito, požira globoko, kolikor more, in srka iz nje lepljivo seme, da se nič ne izgubi, prav nič, kajti Alijevo seme je tako dobro, tako slastno, z okusom po veliki zmagi nad dvema barabama. Vse to podoživlja v nekakšen slow motionu še ves večer, ko je Alijeva, prav vsa, do zadnjega atoma ali molekule – sicer pa je vseeno, koji kurac! 9. DŽONI stopi iz hiše na ulico. Objame ga topel nočni zrak in v nosnicah začuti sladkasti vonj smradu, ki prihaja iz starih kleti pod hišami v ulici. Bil je v starem delu mesta in iz zapuščenih kleti, ki so imele odprtine na ulico, se je dvigala sparina. V tem delu mesta, tik preden se je iz ulice odcepila cesta za grad na griču, zdaj ni bilo veliko ljudi, niti prometa z avtomobili. Bilo je že pozno in bifeji na spodnjem delu ulice so vrata zaprli že ob dveh. Postane pred vrati, skozi katera je pravkar izstopil, in pokliče taksi. Glas iz centrale na drugi strani ga vpraša, kje se nahaja; ko mu Džoni pove, mu glas naroči, naj počaka deset minut. – Prav, prikima Džoni. Bom počakal. Je utrujen in ne ljubi se mu ob tej uri hoditi skozi mesto. Več kot pol ure hoje ga je čakalo do domačega stanovanja; kdaj drugič bi se sprehodil in si osvežil glavo, zdaj pa je vročina šele za malenkost popustila, čeprav je bilo sredi noči, vlaga v zraku pa mu je v trenutku, ko je stopil na ulico, že zalepila srajco na golo kožo. In še nekaj je bilo, česar ni maral: ob tej uri se je po mestu potikala pijana mularija in če so staknili kje kakšnega osamljenega tipa, so se takoj zapičili vanj. V najboljšem primeru se je končalo z nekaj zmerjanja in izzivanjem, bili pa so tudi primeri, ko so padli udarci. Enkrat se je že moral stepsti z nekimi pijanci. S par dobro merjenimi udarci jih je položil na tla, a nikoli se ne ve. Ni se bal nobenega, kje pa, z vsakim se je upal pomeriti, vendar nikdar ne veš, kdaj bo kakšen izza pasu potegnil nož ali pa še kaj drugega. Norce se je dalo najti vsepovsod po svetu, o tem se je pisalo vsak dan po časopisih, in mesto, v katerem je zdaj živel, ni bilo izjema. Obljubljenih deset minut se je prevesilo v petnajst in Džoni je spet poklical številko taksi službe. Voznik bo takoj tam, naj malenkost še počaka, ga je prosil glas iz centrale. Prav, bo počakal – sicer pa ni imel druge izbire. Kakorkoli, čez petnajst minut bo že doma, stuširal se bo in čaka ga postelja in dolg spanec. Naslednjega dne je bil petek, dopoldne je bil prost in razmislil bo še, kaj bo počel. Morda nič in bo le počival doma. Danes je bil zbit, zadnji obisk ga je utrudil, čeprav se mu ni bilo treba preveč truditi. A vseeno, ta vročina in nočni čas sta ga malo zdelala. Babica je že spala, ko je zapustil njeno sobo. Vedno je počakal, da jo je premagal spanec, šele potem se je dvignil in se spustil v pritličje. Tako sta bila dogovorjena. – Ne maram slovesa, je enkrat pojasnila. To me spravlja v žalost. Džoni ji je prikimal. Je že v redu, imam čas, vedno imam čas zate, babica … – David, kaj bi brez tebe? mu je spet govorila. Edino ti me še razveseljuješ! Klicala ga je David, po Michelangelovem kipu, ki stoji v Firencah. Izrezan David si, a veš? mu je govorila. – Vem, babica, si mi že velikokrat povedala, ji je odgovarjal. Sem si ga tudi že ogledal sam, na trgu stoji – – Tisto je kopija, ljubček, pravi David je spravljen v palači, tja bi moral, tepček moj, se je babica zasmejala. Čeprav ni razlike na pogled, je bistvo v vsebini, v malenkostih … – Ja, v malenkostih, babica, je Džoni spet prikimal in jo pobožal po njenem razgubanem licu. Ne skrbi, bom šel še enkrat v Firence, takrat si bom vzel čas za tvojega Davida. Džoni ni bil še nikdar v Firencah in kip Davida je videl le v nekem turističnem prospektu, pokazala pa mu ga je v knjigi tudi Jana, punca, ki je vodila Agencijo. Po opravljenem delu ji je moral na kratko poročati, kako in kaj je bilo. Po telefonu ali v živo. Povedal ji je za babičinega Davida. – Ni slab tip, je prikimal, ko si ga je ogledal na fotografiji. Če hoče babica, bom vedno njen David … – Babica že ve, kaj hoče, ga je zbodla Jana. Najboljše. Ni od danes, ta ženska, marsikaj je že dala skozi! Babica je Džonija vedno presenečala. Na videz krhka, drobnega telesa, je imela še veliko življenja v sebi. Prekoračila je osemdeseta leta, a se je urejala kot kakšna šestdesetletnica. Njegov obisk je vedno pričakala z urejeno pričesko, s platinastimi lasmi, kot da je pravkar prišla od frizerke. Tudi pri oblekah ni gledala na denar; kostimi, ki so spodaj v trgovinah v centru mesta stali celo premoženje, so bili zanjo vsakdanja oprava. Tudi če ni zapustila stanovanja, je bila urejena od glave do pet. – Čedna si, babica, jo je Džoni vedno pohvalil. Lepotica! In vedno ji je prinesel šopek rož. Zate, moja draga babica, ji je izročil rože in jo poljubil na lice. – David, saj ne bi bilo treba, preveč zapravljaš zame, je babica ugovarjala, a le navidez. Njegova pohvala ji je prijala. Zardela je in ga povabila v salon v prvo nadstropje, gospodinji pa naročila, naj jima postreže s pijačo. – Boš konjak? Vino? Imam odličen porto! V tej vročini nama bo prijal! David je pristal na kozarec porta. Sicer alkohola ni pil, a pri babici je bil kozarec pijače obvezen. To je spadalo k njuni igri. Včasih mu je babica pokazala slike iz mladosti. Bila je res lepotica in to se je na obledelih fotografijah še dobro videlo. Vedno je bila vitka, elegantno oblečena in koketno nasmejana. Njen prvi mož je bil trgovec iz Budimpešte, ki se je med vojno zatekel v Ljubljano s premoženjem, ki ga je uspel stlačiti v ročno prtljago. Bilo je dovolj za preživetje, povrh pa je spoznal še domačinko, prav tako iz trgovske družine. Poročila sta se še pred njenim dvajsetim letom, v času vojne, potem pa se je zapletel v črnoborzijanstvo in neporavnane račune med tihotapci plačal z življenjem. Ona je bila pametnejša, na trgovino in ljudi se je spoznala. Na koncu koncev se z ljudmi dogaja enako kot s kakršnim koli drugim blagom, vse se kupuje, vse se prodaja, le denar je potreben. Že kot mlada je delala kot nameščenka v očetovem podjetju, ki je potem propadlo po prihodu nove oblasti. Pobrali so jim trgovino in izseliti so se morali iz lastne hiše. Preživela je s potrpežljivostjo in žilavostjo vse naslednje čase in pomanjkanja, vnovič poročena z nekim uradnikom na občini, potem spet ovdovela, na koncu, pri sedemdesetih, pa pokopala še sina edinca. Ostala je sama v hiši, zaseženi od oblasti, in jo dobila vrnjeno v denacionalizacijskih postopkih v devetdesetih letih skupaj z odškodnino. Zdaj je imela premoženje in denar, ni pa imela več nobenega svojega okrog sebe. – David, ti si edini, ki mu vse to lahko pripovedujem, mu je rekla. Ti me razumeš, ti veš, kaj je to življenje … Džoni jo je razumel, vsaj poskušal je. Nekatere stvari so bile zelo preproste. Ko se je babica spominjala prvega moža, Ištvana, se je vedno zjokala. Takrat jo je objel in stisnil k sebi, kot majhno dekletce. – Vse bo še v redu, babica, ji je prigovarjal na uho. Vse bo še v redu … Babica mu je v začetku odkimavala, stresala je s svojimi platinastimi lasmi, potem pa je njeno ihtenje počasi ponehalo. – Oprosti, David, spomini so huda reč, se mu je opravičevala. Upam, da ti ne boš nikdar doživel kaj podobnega! – Kdo ve, babica, tudi današnji časi niso zlati. Džoni je pomislil nase; če bi babica vedela, skozi kaj je šel on v svojem življenju – pa je imel šele dobrih trideset let – bi se spet zjokala. Zato je bil raje tiho, to je bila njegova preteklost in njegovo breme, ki ga je moral nositi sam. Včasih pa je babico našel vso nataknjeno; preklinjala je v vseh jezikih, tudi v madžarščini – po svojem prvem možu – in takrat jo je moral miriti. – Le zakaj ta jeza, babica? Ne koristi ničemur, ji je govoril. Pogovorila se bosta, popila kozarec vina in morda bo bolje. Tako kot je vedno bilo bolje – – Tista ženska me spravlja ob pamet! se je babica hudovala nad svojo gospodinjo. Hoče mi ukazovati, mi pridigati, kaj je prav in kaj ni! Meni! Ne mara, da prihajaš na obiske! Še enkrat da mi samo kaj omeni, pa bo letela iz hiše! Nič ne bo dobila, ne ona ne njen farovž! Spremenila bom oporoko, to bom naredila! se je babica pridušala. Ženska, ki je Džonija vedno pričakala in ju postregla s kozarcem pijače, je bila nuna iz samostana. Živela je pri babici in ji gospodinjila. Ko bo babica umrla, bo njeno premoženje pripadlo samostanu. Tako je zapisala v oporoki, je enkrat zaupala Džoniju. – Ko pa nimam nobenega od svojih! se je opravičevala. Samo bog mi še ostane! Džoni se v te stvari ni vmešaval, le poslušal jo je. To je bila babičina odločitev. – Če bi bila še enkrat mlada, David, bi bilo vse drugače, mu je babica govorila. Zapravila sem življenje za nič, ena dve tri je minilo, zdaj sem stara, vmes pa je bilo samo odrekanje! Petinštiridesetega bi morala oditi iz države, v Ameriko bi lahko odšla, pa nisem! Zaradi staršev, ki niso hoteli oditi! V Ameriki bi živela kot gospa, ne pa ves čas kot en revež … – Babica, saj si gospa! Lepotica si za svoja leta! jo je David hrabril. – Saj vem, da mi samo laskaš, moj fant, ampak sliši se lepo, se mu je nasmehnila in ga poljubila. Pridi, da te pošteno objamem … In sta se pošteno objela. – David, me imaš kaj rad? mu je babica zašepetala na uho. – Imam te rad, babica, seveda te imam rad, ji je odvrnil. David je babico res imel rad. Vsakič ko je prišel k njej, jo je imel rad. Pošteno. Zato je tudi prihajal k njej in za to ga je babica plačevala. Vsakokrat jo je pošteno pofukal. Seveda sta imela protokol, najprej pogovor ob kozarcu porta, nato masaža s kokosovim oljem in lizanje. Džoni je polizal babico po njenih uvelih joških, po trebuhu in pički s srebrnimi dlačicami. Nato ji ga je vtaknil in jo fukal v počasnem ritmu. Babica je takrat mižala. Najbrž si je zamišljala neke svoje slike, si vrtela ene filme iz svojih drugih časov, ko se je fukala z raznimi ljubimci. Vedno jih je imela, je zaupala Džoniju. In ne samo enega, tudi po dva ali tri istočasno. Je bila pač vroča, ji je seks pasal, pri možu pa tega ni dobila dovolj. Všeč ji je bilo Džonijevo počasno gibanje telesa, nekakšen slow motion, v katerem je podoživljala svoje življenje. Edino to ji je še ostajalo. Spominjanje. Tudi Džoni se je spominjal. Gledal je starko pod seboj, njeno uvelo telo, kožo, gledal izsušene bradavice ter zaprte oči, in vedel, da je starka v nekem drugem času. Čuti njegovega tiča, kako ji ga počasi zariva in izvlači, čuti to drgnjenje mesa in si domišlja, da to počne nekdo drug, ne pa on, Džoni. On je bil samo jebač. Tisti, ki je pritiskal tipke na nekih točkah telesa pod seboj, da so se vrteli eni filmi. Na koncu mu je prišlo; tik pred tem je tiča potegnil iz babičine pičke in ji seme izbrizgal po trebuhu in prsih. Kot nekakšen dokaz pravega fukanja. Tako kot si je babica vrtela svoje filme, si je Džoni vrtel svojega. Vedno enega in istega. Izsušeno telo starke ga ni vznemirjalo, bil je normalen tip, ni tripal na starejše, potreboval je svojo drogo, da mu je tič vstal in da mu je na koncu prišlo. Potreboval je svojo žensko. Bello. V resnici ji je bilo ime drugače, a on jo je vedno tako klical. Bella. Ker je bila lepotica. Njegova ljubezen. Ko je porival napol posušeno starko pod seboj, se mu je vrtel film, da poriva Bello. Leži pod njim, nasmejana, dolgi črni lasje ji napol prekrivajo joške, in ga vabi: – Fukaj me, daj, fukaj me … In Džoni fuka Bello. Razkreči ji stegna, dvigne noge na svo- ja ramena in jo fuka, pošteno, malo že grobo, ker Belli to paše; ko ji ga zabija, se njen obraz spreminja v angela, vidi tisto drobno vdolbinico na bradi, ki jo obožuje, kot obožuje njene polne joške z nabreklimi bradavicami, njen mehek trebuh in njeno vlažno in toplo pičko, ki komaj čaka njegovega tiča. Džoni fuka Bello, posluša njeno vzdihovanje in stokanje, in ko mu zašepeta, da ji prihaja, se sprosti zapora tudi v njem. Pride mu. Takrat odpre oči. Seme razbrizga po babici. Belle ni. Že dolgo je ni – – Bella, vojna bo, pojdiva stran! ji je govoril. Pusti vse in zbeživa od tu! Dvajsetletnik je bil, Bella je bila dve leti mlajša. Po televiziji je gledal, kaj se je dogajalo v glavnem mestu. Začelo se je streljanje, padle so prve žrtve. Civilisti. Neki norci so streljali na ljudi na ulici. V njihovem kraju je bilo še vse mirno, a ulice so se praznile. Bella je odkimavala. Ne more; tu so starši, bratje in sestre – kako naj jih zapusti? In kdo pravi, da bo v resnici vojna? To je nemogoče, počakajva, ga je prosila. In sta čakala. V tistem času sta se srečevala, dobivala pod večer in si obljubljala marsikaj. Najprej pa večno ljubezen. Vedno se bosta imela rada, ona ga bo ljubila in on bo ljubil njo. Svojo Bello. Najlepše dekle na svetu, edino, to črnolasko z modrimi očmi, ki – Ko so prve oborožene skupine, nekakšne tolpe, prišle v njihov kraj, mu je uspelo pobegniti še pravi čas iz hiše. Iskali so moške za mobilizacijo. Nekatere ljudi, tudi cele družine, pa so odpeljali s kamioni. Kam, ni nihče vedel. Bellina je bila med njimi. Potikal se je okrog Belline hiše, a hiša je ostajala prazna. Kogar je vprašal, kam so odšli, je bil tiho. Tudi njegovi so izginili. Starša so odpeljali vojaki, brata sta pobegnila tako kot on, vsak je odšel na svojo stran. Še nekaj časa se je klatil okrog domačega kraja, staknil poškodbo zaradi granate, potem pa odšel. Takrat je v bistvu umrl. Navidezno, seveda. Ker je zapuščal Bello. Od nje so mu ostale samo slike. Njen obraz, črni lasje, modre oči, bradavice na prsih, ki jih je božal, ter mehek trebuh in nabrekle ustnice v mednožju. In filmi, kako seksata. Z Bello nista nikdar seksala. Ona ni hotela, je želela počakati na poroko. Kakorkoli, še vedno je njeno telo čutil v otipu rok, čutil njegov okus, tudi njeno pičko, čutil njene dlani, kako mu drkajo tiča, vse to je bilo še vedno v njem, čeprav je minilo desetletje in več, odkar jo je zadnjič videl. Tistega večera, ko sta se zadnjič razšla, si ga je moral metat na roke in drkat, da je potolažil vznemirjenje, v katerem je drgetalo njegovo telo. Vrtel si je filme, kako fuka Bello, kako razširja svoja stegna, kako ga vabi mednje, kako mu sesa tiča, kako – Ko mu je prišlo in se je spraznil na telo pod seboj, se mu je film ustavil. Babica ga je opazovala. To gledanje, ko mu prihaja, ji je bilo všeč. – To sem vedno čakala pri moških, tisti trenutek, ko mu zadrgetajo oči, ko doživi eno malo smrt, padec v nezavedno … Še malo sta pokramljala, potem pa je babica zaspala. Popil je še kozarec mineralne vode, se oblekel in odpravil domov. Svoje je opravil. Ko je zdaj čakal na taksi, da se odpelje domov, ga je znova zažejalo. Pozvonil je na vratih. – Vi, še vedno ste tu? ga je pogledala ženska skozi režo pol- priprtih vrat. Kaj bi radi? – Kozarec vode, prosim. Dobil je kozarec vode, popil ga je na dušek in že naslednji trenutek ga je oblil pot. Zunaj na ulici je bilo soparno in vroče kljub nočnemu času. Končno je prispel taksi in ga odpeljal domov. Ko je odklepal vrata stanovanja, je začutil tiho tresenje telefona v hlačnem žepu. – Ja, se je oglasil. Jana, kaj je novega? Ne moreš spati? – Jutri imaš še eno delo, ob štirih popoldne! mu je sporočala Jana na drugi strani telefona. – Ne bo šlo, najprej ob dveh, potem ob štirih, je ugovarjal. – Sem prestavila; najprej ob dvanajstih, potem ob štirih. Zate mala malca … – Jutri je petek, mislil sem, da bom popoldne prost! – Saj boš, Džoni, le to boš opravil in boš svoboden kot ptiček na veji, se je posmejala. Lahko prideš zjutraj k meni na obisk, na kavo. Jaz ne bom šla nikamor ven … To je bil Janin štos na svoj račun. Bila je bolna, zaradi multiple skleroze priklenjena na voziček, in stanovanje je redko zapuščala. – Prav, se oglasim. Zdaj grem spat, utrujen sem. Lahko noč, zaželi Jani. Bil je nejevoljen zaradi nepričakovanega dela, a na Jano se ni mogel jeziti. Ona je prav tako opravljala svoje delo. Slekel se je, oprhal z mlačno vodo in temeljito obrisal. Postal je pred stenskim ogledalom. – David, si je rekel, ko si je ogledoval svoje golo telo. David! Na mizi je imel Janino knjigo, odprto na strani s sliko Michelangelovega Davida. Res mu je bil podoben, vsaj s profila. Džoni je bil postaven, mišičast, z izrazitim nosom. Tudi temne polti in črnih las je bil, kot pravi Italijan. Edino brazgotina, ki se mu je vlekla od sredine trebuha do desne pazduhe, ga je ločila od Davida. Kip je bil brez brazgotin. Brazgotina. Spomin na vojno v Bosni, na neko megleno jutro v mestu, ko ga je sredi ulice zadel kos granate. Imel je srečo, dobil je samo površinske rane in se zlizal. Potem pa ob prvi priliki izginil iz države. Države samih norcev, kjer se strelja ljudi kot glinaste golobe. Enkrat snajperisti, drugič vojska s topovi ali minometi. Odjebi ti take! Ne, je Džoni hotel živeti, prekleto živ je bil in ga nobene parole niso več zanimale. Bla-bla-bla. Zdaj je bil tu, živ, in jutri je bil drugi dan. Napovedi so bile običajne, vročina, sopara itd. – Klasika. Jebi ga! 10. MARUŠA leži na postelji in gleda skozi okno na balkon. Zunaj za mizico v jutranji polsvetlobi sedi moški in kadi. Njen moški. Ivan. Maruša ga opazuje: Ivan sedi gol za mizico, kot kakšen kip, nepomičen, le vsake toliko časa dvigne roko s cigareto, si jo ponese k ustnicam in globoko potegne dim. Konica cigarete zažari, nato spet zamre. Ivan za nekaj hipov zadrži dim v sebi, nato pa dva curka privreta iz njegovih nosnic in v modrikastem oblaku se njegova glava z ostrim profilom za trenutek izgubi. Zgodaj zjutraj je še in v bledi svetlobi z ulice je Ivanov obraz s strani, z velikim, krivim nosom in brado, podoben tistim izrezom, ki jih včasih izrezujejo tako imenovani umetniki na štantih na glavnem trgu v mestu. Všeč ji je tak pogled s strani, če bi znala, bi si njegov profil sama izrezala in ga dala v okvir. Tam bi ga hranila in ob pogledu nanj bi se vedno spomnila tega trenutka v zgodnjem jutru, teh minut, ko sedi v mraku spalnice in skozi šipo tiho opazuje Ivana na balkonu. Ivan ne ve, da ga gleda; ko je vstal iz postelje, je še dremala. Lep je, njen Ivan, se nasmehne Maruša. Svojevrsten, nenavaden – pa njegova nenavadnost ni samo v tem, da ima dolge sive lase na temenu spete v rep. Če ne bi imel še kratke brade, bi ga v tej svetlobi in pogledu s profila lahko zamenjala za žensko. Nežen je, suhljate postave, a tudi žilav. Leta se na njem, razen da je siv, ne poznajo. Ima jih blizu petdeset in pušča si dolge lase ter jih spenja v čop. Sicer pa je ves siv, tudi brada je pobeljena. Lahko bi bil dedek Mraz ali Božiček, ne bi bilo treba veliko truda, da se našemi vanju. Le da so dobri možje ob koncu leta, ki prinašajo darove, vsi bolj trebušasti in čokati, Ivan pa je suh, še manj trebuha ima kot ona. Ona sicer ni bila nikoli okrogla v telo kot druge ženske pri njenih letih, tisto, kar je imela vseeno na zalogi, pa ji je izginilo zaradi težav z zdravjem v zadnjih letih. Potem je vstala, se približala šipi in potrkala. Kip na balkonu se je premaknil, obrnil glavo k njej. – Boš še dolgo? vpraša Ivana. – Ne, odkima. Še cigareto pokadim in pridem. Maruša mu prikima. Nasmehne se mu, potem se spet potopi med blazine. Vse je v redu, to je Ivan, njen moški. Ni bil le sen, njen Ivan na balkonu je oprijemljiva resničnost. Proti jutru sta se ljubila, nato je ona zadremala od omamljenosti in prijetne utrujenosti, ki ju je občutila v telesu, on pa se je dvignil in šel prižgat cigareto na balkon. Za seboj je zaprl vrata, da cigaretni dim in vročina od zunaj ne bi vdirala v sobo. (Ah, kako je pazljiv, njen Ivan!) Zadremala je morda za nekaj hipov. Zdaj je bila budna in v mislih si je zavrtela film iz zadnjega tedna. Njen film! Nenavadno, kaj vse se lahko zgodi le v nekaj dneh, je pomislila. Življenje se ji je v tem času obrnilo na glavo. Na bolje, seveda. Prejšnjih deset let ni bilo nič, vse ena sama praznina, črna megla, skozi katero se je le s težavo prebila, ker ni bilo niti drobca svetlobe v njenem življenju, ki bi se ga rada spominjala iz tega časa – zdaj pa: na balkonu je Ivan, njen moški, ljubila sta se in še vedno čuti njegove objeme po telesu; koža ji diši po njem (po njenem moškem!), in ko si približa roko k obrazu, ob vonju po njem (sladkast vonj po cigaretah, ki jih kadi, se meša z blagim vonjem po milu) zadrhti po vsem telesu. Toplo drhtenje je to, iz globine trebuha prihaja, skozi prsno votlino se širi navzgor, ji doseže glavo, preplavi možgane, tako da se ji skoraj zavrti od ugodja, nato pa se gorkota in drhtavica razlijeta navzven, obkrožita njeno telo in se spet vrneta v trebuh, od koder sta privrela. Zdaj je srečna, čuti, da ničesar več na tem svetu ne potrebuje, in želi si, da bi ta občutek sreče trajal večno. Naj se ta noč in jutro nikdar ne končata, naj trajata vedno, naj Ivan še dolgo kadi svojo cigareto na balkonu, potem pa se le vrne k njej, jo vzame v naročje in objame. Na tej točki se njen film lahko konča. Ker če se resnični filmi, ki jih gleda po televiziji, smejo končati v takih trenutkih sreče, naj se tudi njen film, ki si ga že nekaj dni vrti v glavi, tu ustavi. Je zaljubljena? Najbrž, zakaj pa ne, saj še ni stara. Bliža se štiridesetim letom, to pa tudi ni takšna starost za žensko, še vedno je mlada in se sme zaljubiti. Vsaj zdaj, ob Ivanu, se počuti mlada. Pred tem pa je bila kot kakšna penzionistka, obnašala in oblačila se je tudi tako. Staromodno, kot da je tik pred pokojem, kot da je zanjo življenje že mimo. Sicer so jo kolegice v službi nagovarjale, naj si poišče kakšnega moškega, da ne bo ostala sama na stara leta, pa se jim je samo smejala. Njim je bilo lahko, bile so poročene, imele so družine z otroki, bile so popolne. Ona pa – rajši ne pomisli za nazaj. Ne, nič več ni pričakovala od svojega življenja. Samo da steče ta čas do konca in to je vse. Potem pa je presenetila sebe in druge: dobila je moškega! Oh, kako je pogledala Zorka, kolegica v trgovini, ko jo je po koncu šihta pričakal Ivan in prijel za roko kot sveži zaljubljenec! Sploh ni mogla do besed, samo zijala je v njega in potem vanjo. In drugi dan so vse punce v marketu vedele za njenega moškega. – Maruša ima tipa! je Zorka razglasila vsem v trgovini. Videla sem, da sta se objela in odšla skupaj v avto! – Maruša, povej – kakšen je? Kdo je? so ostala tri dekleta zavrtala vanjo. Nam ga boš predstavila? Kdaj? Maruša pa je le zardevala in ni vedela, kaj naj jim reče. – Saj ni nič takega, prijatelja sva, Ivan mu je ime, je le zjecljala. Tu, v bližini, dela … Več ni uspela povedati. Krč ji je stisnil grlo, le skomignila je lahko. – Bravo, Maruša, jo je pohvalila Zorka. Privoščim ti ga! Vse ti ga privoščimo. Lepo se imejta … Zlata dekleta so to bila in Maruša jih je imela rada, tako kot one njo. Že sedmo leto so delale v istem marketu in so se dobro poznale. Zanjo, ki ni imela svoje družine, je to bila edina družina – seveda, če odmisli svoje, brata in njegovo družino, s katero pa skoraj ni imela stikov. Saj ni nič takega je bila ena neumnost, le kako je mogla to reči, je potem sama sebi očitala. Kot da bi se pri njej moški menjavali vsak mesec! Pretiravala je in to pošteno. Z edinim moškim, s katerim je hodila, sta se razšla pred desetimi leti, po tistem, ko je morala v bolnico na operacijo. V prsih – imela je majhne, drobne – si je otipala neko bulco in ko je šla na slikanje, je takoj morala na operacijo. Izrezali so ji levo dojko, jo celo preslikali, in potem pobrali še maternico. Bila je rizična za raka na rodilih, tudi njena mati je umrla zaradi takšnega raka, in če je hotela preživeti, se je morala tega znebiti. Prav, kaj naj reče, mlada je še bila in hotela je živeti, videla je mamino trpljenje na koncu in tega ni hotela doživeti. Bi raje takoj umrla, ne pa počasi izginevala … Ko se je vrnila iz bolnice, je ostala sama. Njen moški, s katerim sta se nameravala poročiti, jo je zapustil. Že ko je bila še v bolniški postelji, je čutila njegov strah, še bolj pa neodločnost, kaj bosta naprej. Ko pa je prišla ven in bi potrebovala pomoč, je izginil. Da ne more sprejeti njene bolezni, ji je nekaj razlagal po telefonu. Želi si družino in otroke, se je opravičeval. Saj bosta še naprej prijatelja, vendar – Ni ga mogla poslušati, zvilo jo je in odložila je slušalko. V stanovanje je prišel le še toliko, da je pobral svoje stvari, ki jih je imel, sicer pa ga več ni videla. Da ne more sprejeti njene bolezni jo je podrlo bolj kot diagnoza, ki so ji jo povedali zdravniki. Saj tudi ona ni mogla sprejeti bolezni, vendar je bila v njej in nič ni mogla zoper to. Takrat si je želela umreti, da se v eni izmed slabosti, ki so jo napadle po kemoterapiji, nikdar več ne bi zbudila. Saj, če je smrt tako enostavna, kot je padec v spanje pri narkozi, potem je to enostavno. Pa ni umrla; izgubila je lase, še bolj je shujšala, ko se je pogledala v ogledalo, je vanjo zrla tujka, le oči so bile njene. Pa so ji lasje ponovno pognali, tudi okrepila se je v telo in spet je postala ona. Maruša. Zdaj naenkrat postarana v obraz, kot da je tisto leto bolezni veljalo za najmanj pet let življenja. Postarala se je tudi v dušo. Tisto klicanje smrti v obupu je pustilo enake brazgotine kot odstranitev dojke in maternice. Nikdar ne bo mati, ostala bo invalid, četudi so jo vsi tolažili, da to ni nič. Življenje bo teklo dalje, so jo tolažili. Ja, življenje bo res teklo dalje, a zanjo bo vse drugače, to je dobro vedela. En del življenja, ki si ga je tako želela, lahko prečrta. Moški, ki ga je ljubila in z njim načrtovala družino, ji je to jasno povedal. – Srečo imate, gospa, ji je govoril zdravnik, ko je prihajala na kontrolne preglede. Srečo, ker smo bolezen pri vas zgodaj odkrili. Mnoge ženske nimajo te sreče. Pred vami je novo življenje … Zdravnik je imel po svoje že prav, vendar Maruša ni bila tako prepričana v to srečo. Preživela je, a ostala sama. Kljub tolažbi in podpori deklet v službi, ki so ji napovedovale še vse dobro, sama v to ni bila prepričana. Življenje bo že teklo, živela bo kot pač bo, a moški iz njenega življenja so izginili. Saj, kakšen se je že pojavil, jo povabil na pijačo, a se je umikala, zavračala ponudbe po ponovnem srečanju, ker se je bala novih razočaranj. Rana v njej ni bila zaceljena, vsaj tista v duši še ne. Deset let tako, zdaj pa je naenkrat tu Ivan! Pravi čudež. Le kaj se je zgodilo v njej, le od kod je zmogla pogum? Nič, bila je slučajnost, se je nasmehnila sama sebi. Lahko se ne bi zgodilo nič, lahko bi trenutek, ko sta se z Ivanom prvič srečala, šel neopazno mimo, pa bi bilo vse po starem. V tem sanjavem jutru ne bi imela razloga, da je že pokonci in da zbujena v postelji sanjari o moškem, ki zunaj na balkonu kadi cigareto. Pred desetimi dnevi, ponedeljek je bil, je prišel Ivan kot zadnji kupec v trgovino. Ura je bila že nekaj minut čez sedmo zvečer, trgovina je bila prazna, in ona je že zaključila z blagajno. S kolegico Kato sta se pogovarjali pred vrati v skladišče, vsakdanji pogovor je to bil, o vremenu in vročini, ki ne popušča – ko jo je Kata opomnila, da jo pri njeni blagajni čaka še en kupec. Maruša se je najprej namrdnila: – Presneto, ura je že preko sedme, saj smo končali! Pogledala je proti izhodu in videla moškega, ki čaka pri blagajni. Suhljatega, sivega z bradico, z lasmi, povezanimi v čop. Nenavadnega. Naj čaka, se je odločila. Iz malenkostne trme in jeze, ker bo spet morala odkleniti blagajno in vključiti sistem. Seveda je ona napravila napako; ko je zaprla blagajno, bi morala zakleniti vhodna vrata, kar pa ni. Je spregledala. Kata jo je poklicala k sebi, in to jo je zmotilo. Zdaj pa – nič, še malo je počakala, da je dala duška svoji slabi volji, zaradi svoje pozabljivosti kot tudi zaradi kupca, ki ni prebral, da se trgovina zapira ob sedmi uri. Le zakaj je vstopil, kaj ne zna brati? Moški je potrpežljivo čakal, da je prišla k blagajni, jo odklenila in znova zagnala računalnik. – Smo že zaključili za danes, zapiramo ob sedmih, mu je rekla. Pogledala je, kaj je kupil; jogurt, dve steklenici vode in zapakiran hlebec kruha. Malenkostni nakup, nič posebnega. – Oprostite, je rekel moški. Nisem vedel, da ste že zaprli, vrata so bila odprta … Zdaj ga je prvič pozorneje pogledala v obraz. Moški z brado in čopom las, spetih na zatilju. Nenavaden tip, ampak prijazen. Vljuden. Kakšen drugi kupec bi se že zaradi nekaj deset sekund nepotrebnega čakanja začel razburjati, ta tukaj pa nič. Čakal je tri minute, zdaj pa se ji še opravičuje. – Je že v redu, se mu je nasmehnila. Zdaj ste tukaj … Moški je plačal blago – opazila je njegove roke, nežne prste in dlani, ki pa so bile žuljave – iz žepa potegnil platneno vrečko in si blago zložil vanjo. Še enkrat se ji je zahvalil, rekel na svidenje in odšel. Maruša je gledala za njim, kako stopa skozi vhod marketa skoraj z neslišnimi koraki, kot da je nestvaren, lebdeč, napol prozoren, kot da je v resnici le privid, ne pa resnična oseba iz tega sveta. Nikdar ga še ni videla v njihovem marketu, od kod je prišel –? Čez deset minut so s kolegicami zaprle market, nastavile alarm in se poslovile. Maruša je sedla v avto, parkiran za stavbo in se odpeljala po cesti proti centru mesta. Odprla je okno na cliotu, da se vroča notranjost avta prezrači, razmišljala je, kaj si bo pripravila za večerjo – zadaj za sedežem je imela nekaj solate, in to bo najbrž vse. Potem bo sedla na kavč in še malo pogledala televizijo, kakšen film, in šla spat. Čeprav je šele ponedeljek, je bila utrujena, osemurno sedenje za blagajno jo je utrudilo, povrh pa sta vročina in sopara zunaj pritiskali na vsa živa bitja, ne samo na ljudi; vse je venelo, izgubljalo sokove in moč, drevesa po parkih so se sušila, odpadalo je listje kot v kakšni jeseni, ljudje so se vlekli po cestah s težkimi koraki kot kakšni starci, v trgovini so se kupci razburjali za prazen nič, vsi so bili živčni, na neki način izpiti, tudi ona. In najslabše je bilo, da se bo jutri zbudila z enakim občutkom v telesu, z istim občutkom obupanosti in nesmiselnosti vsega, njene vožnje v službo, sedenja za blagajno in računanja kupcem, pogovorov o blagu, poslušanja reklamacij, čakanja, da mine čas, ko bo spet lahko zapustila trgovino in odšla domov, kjer bo za nekaj ur poniknila v nič, v spanec brez sanj, ko ji bo breme njenega življenja odpadlo z ramena – Po pločniku ob cesti je stopal moški, v roki je nosil vrečko z blagom iz trgovine. Maruša ga je opazila in prepoznala že na daleč. Na tem delu ceste je bila čistina, nobenih hiš, le zapuščena polja in nekaj vrtičkov, šele naprej, kakšen kilometer ali dva, se je začelo mesto. Vsekakor je bilo do tja še nekaj poti, posebej, če gre človek peš. – Vas peljem v mesto? je vprašala moškega. Ustavila se je ob njem in odprla še desno šipo. Tudi jaz grem v tisto smer! Moški ni takoj odgovoril, za trenutek je okleval. Maruši se je zazdelo, da je napravila napako, brez veze je ponujala prevoz tujcu, človek ima svoje plane, tudi glede hoje, svojega časa in – Potem ko se je sklonil, pogledal v avto in jo prepoznal, se ji je nasmehnil: – Z veseljem, gospa! Najlepša hvala … Odprl je vrata in sedel na sedež ob njej, med noge pa si je položil vrečko. – Še enkrat hvala, se ji je zahvalil. Še vedno je vroče, ni prijetno za hodit. Zelo ste prijazni – – Maruša sem, mu je odvrnila in se tudi ona nasmehnila. In brez vi, prosim! Vikanje se ji je zazdelo v tem primeru odveč. – Ivan, ji je odvrnil. Prav, na ti … Segla sta si v roke. Njegov stisk je bil krepak, a vseeno prijeten, nežen. In ob tem se ji je zagledal v oči, opazila je nasmeh tudi v njegovem pogledu. Tako se je začelo. Na kratki poti, ko je Ivana peljala v mesto, je zvedela, da dela na gradbišču v vasi v bližini, da se je danes slučajno ustavil v njihovem marketu, ker so se z delom zadržali malo dlje kot sicer, doma, v samski sobi, pa mu je zmanjkalo hrane, in jo je kupil pri njih. Bil je s kolesom, vsak dan se vozi z njim na delo, a mu ga je nekdo izmaknil, prav v času, ko je nakupoval v marketu. Njegova krivda je, ker ga ni zaklenil, ni pričakoval, da bo neki lopov izkoristil tistih nekaj minut in z njim izginil … Maruša ga je poslušala, njegov glas ji je dobro del, bil je prijeten, malo zamolkel, in – nenavadno – ob njem je čutila nekakšno božanje, vznemirjenost, nekaj, česar že dolgo ni čutila. Moški (Ivan) na sedežu ob njej – dvajset centimetrov razdalje – ji je govoril o delu na gradbišču, vročini, o – Potem je Ivan umolknil. Prispela sta v bližino centra, ulico naprej je bil njegov samski dom. – Te lahko povabim na pijačo, za prijaznost – imam čas, je skomignil z rameni. Če tudi ti – Maruša je prikimala. Imela je čas, dovolj časa, nihče je ni čakal doma, nikomur ji ni bilo treba polagati računov. V bifeju na začetku ulice, kjer je bil Ivanov samski dom, sta spila pijačo. Ivan je naročil pivo, ona pa kokto. In zaklepetala sta se v večer, ko so se začele prižigati ulične svetilke in sta ugotovila, da je minilo že dobri dve uri; kar klepetala sta in pogovor ju ni utrujal, ne njega ne nje, in lahko bi še, vendar ju je čakal nov dan, nov šiht, in morata domov, vsak na svoj konec. Prav. Poslovila sta se skoraj kot stara frenda. In zmenjena za jutri, za novo srečanje. Ivan jo bo počakal, da konča svoje delo v marketu, potem se spet odpeljeta v mesto. Lahko bosta šla na pico ali še kam. Poletje je, ko se vsaj za malenkost spustijo temperature, je življenje bolj znosno, le zakaj pa ne? – Le zakaj pa ne? se je strinjala Maruša in pristala na Ivanovo povabilo. Morda je bila lahkomiselna, je kasneje doma premišljevala, ampak lahkomiselna pri osemintridesetih? Bi morala reči ne? Neumnost, si je odkimala. Ivan je bil prijeten, tudi zadržan. Morda je bila ona najbolj vsiljiva, ona ga je povabila v avto in potem odpeljala v mesto, napravila velik ovinek do njegove ulice, ker je sicer sama živela na drugem koncu mesta. A všeč ji je bila Ivanova družba, njegov glas, tih, njegovo razmišljanje, ko je sestavljal misli in jih utemeljeval. Nekakšen modrec se ji je zazdel v tistih dveh urah pogovora, ne samo čop njegovih las in belkasta brada, nekaj tujega, nenavadnega je bilo v njem, nekaj, kar jo je vznemirjalo. Ko mu je govorila o svoji bolezni – nobenemu moškemu v zadnjih osmih letih ni zaupala tega – se njegov topel pogled ni spremenil, nič se ni spremenilo, ni se odmaknil od nje, ni pogledal na uro s pripombo, da je že pozno – ne, Ivan je bil drugačen. To je čutila. Naslednjega večera nista več šla na pico, odpeljala sta se kar k njej domov. Ivan je imel povito levo dlan, na gradbišču se je porezal ob kosu železa. Za silo si jo je očistil, ostalo pa bo doma, je pojasnil. – Ni govora, je odkimala Maruša, k meni greva, jaz bom to uredila. In je: očistila mu je rano ter jo razkužila – na srečo vreznina ni bila globoka, le širila se je čez celo dlan – nato pa znova povezala. Prvič sta se dotikala drug drugega in obema je bila bližina všeč. Prijetno ji je bilo držati njegovo dlan v roki in čutiti njegovo sapo ob sebi. Vsake toliko časa ga je pogledala in vprašala: – Boli? – Ne, je odkimal. Kje pa! Nasmehnila se je in povijala dalje. Ko je končala s povijanjem roke, ji je bilo skoraj žal, da je tako hitro minilo. Večerjala sta doma pri njej, spekla je pico in odprla pivo zanj in zase. Pogovarjala sta se. Povedala mu je vse o sebi, kar mu še ni, on pa je spregovoril o sebi. Prihajal je iz okolice Celja, nekoč študiral sociologijo, pa sredi študija vse pustil, bil v vojski, se tudi boril za Slovenijo, potem pa po nekaj letih odšel iz države. – Zakaj? ga vpraša Maruša. Je bilo hudo – si bil ranjen? – Ne, vsaj telesno ne, a kar sem doživel, me je skoraj ubilo. Moral sem oditi, dušilo me je, tu bi umrl, je odvrnil. Zbolel sem, čeprav sem bil fizično zdrav, se nisem počutil dobro. Vse se mi je zazdelo tuje, ljudje in svet okoli mene so se spremenili, nisem več sodil sem in sem odšel. – Kam? – Kamorkoli, bilo mi je vseeno. Vsepovsod sem bil tujec, sam. Noben se ni vtikoval vame, ne jaz vanj. Imel sem mir. Vračal sem se občasno, kaj delal – tako kot zdaj – potem pa spet odšel. Nikogar nisem imel, ki bi me zadržal, nihče me ni nikjer pogrešal … Nenavadno, je pomislila Maruša. Na neki način sta bila z Ivanom sorodni duši. Tudi ona ni imela nikogar, ki bi jo zadrževal, a vseeno ni odšla nikamor. Neko pomlad, v času, ko se je narava najbolj razbohotila v cvetju, jo je zagrabila depresija in takrat je res pomislila na odhod. Da se ubije, da izgine iz tega sveta. Da bi pa kam odšla, v tujino – ne, na to pa ni pomislila. Sidro, ki jo je zadržalo na tem svetu, je bila njena družba kolegic iz službe. Začutile so, kaj se z njo dogaja, in ji pomagale. Prisilile so jo, da je šla k dohtarju, dobila neke tablete in preživela najhujši čas. Jeseni je bila že boljša, pomlad in poletje sta se ji zdela oddaljeni spomin, kot neka hoja skozi črni predor, kjer je brlela le majhna lučka na koncu. Potem sta se preselila v spalnico, na posteljo, ki je že osem let ni delila z nobenim moškim. Nista se ljubila, le gola ležala drug ob drugem. Dotikala sta se s telesi, nič drugega. Se otipavala, ovohavala kot kakšne živali. In spoznavala. Ivan ji je položil dlan na prsi, na levo stran, kjer je zevala praznina. – Lepa si, Maruša, ji je rekel. Lepa. Zasmejala se je. Že dolgo ji noben ni rekel kaj takega. Morda prijateljice iz marketa, a to je razumela bolj kot tolažbo. Da je lepa? Saj, ni imela slabe postave, ni bila zavaljena kot kakšne druge, niti ne suhljata, in včasih je zaznala kakšen radoveden moški pogled, ki se je ustavil na njej. Da, še vedno se je čutila kot ženska in je te poglede zaznavala, a to je bilo vse. Nikdar se ni nič zgodilo. Z vsakim letom, ki je minevalo, pa je bilo teh pogledov manj. Starala se je, čeprav je bila v sebi, v tistem, kar eni imenujejo duša – tako je brala po revijah – še vedno mlada. Sicer pa se duša ne stara, so tam zatrjevali. In Maruša je bila v resnici še mlada, a ta mladost se je skrivala globoko pod slojem vsega tistega, kar jo je zadelo v zadnjih letih. Ob Ivanovih besedah je spet nekaj zatrepetalo v njej, v prsih, pod mestom, kamor je Ivan položil svojo dlan. Ivan je tisto noč prespal pri njej in zjutraj po kavi, ki sta jo skupaj popila na balkonu, ga je odpeljala na gradbišče. Ljubila sta se naslednji večer. Bil je nežen, previden, in ko sta prepotena obležala drug ob drugem, zasopla in presenečena, se ji je zazdelo, da je spet izgubila nedolžnost. Malo jo je na to spomnila bolečina v nožnici, ko je Ivan s svojim udom vstopil vanjo, še bolj pa, ker je na ljubljenje z moškim skoraj pozabila. To je bila zanjo spet novost, nova izkušnja, a tokrat ne kot dekleta, temveč kot zrele ženske. To je bilo še najbolj nenavadno; skoraj pred dvajsetimi leti, ko je to prvič doživela s fantom, s katerim je takrat hodila, je bilo boleče, napol prazno, nesmiselno, vse skupaj mehanika telesa in nič drugega. Na koncu ji je – poleg okusa po rumkoli, ki sta se je napila – ostal okus po razočaranju. Po seksu se je izbruhala in naslednjega dne jo je bolela glava. S tistim fantom sta se še nekajkrat dobila, se še enkrat ljubila v njegovem avtu, potem pa se je njuna zveza končala. To je bila zdaj davna preteklost, tako kot njen moški izpred desetletja, vse je bilo potisnjeno daleč v mrak in vseh teh obrazov se skoraj ni več spominjala. To je bilo v času, ko je bila v resnici mrtva, čeprav še vedno na videz živa. Zdaj pa je bila resnična in živa. Kako sta ta svet in življenje čudna, je pomislila Maruša. Pred tednom dni se z Ivanom še nista poznala, nista vedela drug za drugega, hodila sta po svojih poteh, zdaj pa je Ivan tu pri njej v stanovanju. Komaj tri dni živita skupaj, a ti dnevi so polni kot leta, čudoviti so in sončni, topli in mehki, in vse to ji zdaj jemlje vid, da se ne more spominjati (niti noče) tistega, kar je bilo prej. Kaj bo jutri, ne ve, še manj, kaj bo sledilo čez teden ali mesec dni, a ji je vseeno. Zdaj je srečna in si te sreče ne bo kalila z razmišljanjem, ki ne pripelje nikamor. Kar se bo zgodilo, se pač bo. Jutri je petek, spet nov dan, še pred koncem šihta bo vzela nekaj ur dopusta, punce v marketu ji grejo na roke, in z Ivanom bosta odšla v mesto, v center, dobila se bosta ob petih pred pošto, in odšla v stari del mesta. Držala se bosta za roke in celemu svetu pokazala, da se imata rada. Je še kaj drugega pomembno? Ivan je vstopil v spalnico in se zleknil k njej. – Ne moreš spati? – Ne, odkima Maruša. Jutro je lepo, škoda je spati … Ivan nič ne odvrne. Objame jo in jo potegne k sebi. Zarije ji obraz v razmršene lase in se skuša nadihati njenega vonja. Ta ga pomirja. Ponoči, po ljubljenju z Marušo, ko je ona zaspala, je ostal buden, ni mogel zaspati ter je strmel v strop. Zunaj je bila noč in okno je bilo obrnjeno stran od mestnih ulic, skozi zavese je videl bliske, ki so parali temo visoko na nebu. Tiho, brez kakršnega koli grmenja. Kot da se pripravlja k nevihti, tako je bilo videti, a bliski so bili varljivi. Zadnje noči se je pogosto bliskalo, ne da bi potem padla kaplja dežja. Čudno pa je bilo še, da so istočasno poleg bliskov na nebu sijale zvezde. Nekaj se je pripravljalo, nevihta ali kaj, čutil je to. Že nekaj časa v tem poletju je imel tak občutek. Bi morda moral stran, se je že preveč zadržal v tej deželi –? Ni si znal odgovoriti. Če bi bil sam in ne bi imel ob sebi Maruše, bi odgovor poznal. A tokrat je bilo drugače. Ženska ob njem ga je zaustavljala in istočasno pomirjala. Biti sam je vedno drugače kot biti v dvoje. V teh nekaj dneh je začutil odgovornost tudi do nje, ne samo do sebe. In to je bilo nekaj lepega, ta nov občutek, da skrbiš še za koga. Tega ni poznal že več kot dve desetletji, odkar je odšel iz države. Odgovornost? Ivan strese z glavo. Popoldne ga čaka neprijeten opravek, kliče ga neki odvetnik, pooblaščenec neke stranke, za katero še ni nikdar slišal. Le kaj bi rad vedel od njega? Po telefonu mu je samo namignil, da gre za iskanje podatkov o nekih ljudeh, ki jih je srečal na svoji poti v tujini, kaj več pa ni hotel izdati. Naj pride, sicer bodo morali ukrepati po uradni poti, je še dodal. – Kako »po uradni poti«? je zanimalo Ivana. V njem se je dvigala jeza – Glas na drugi strani je za hip umolknil. – Ne mislim policije, gospod, nič takega – a gre za legitimne pravice moje stranke do nekih informacij, s katerimi vi razpolagate, samo to! Starši želijo zvedeti, kaj se je zgodilo njihovim otrokom, samo to. Verjetno veste, na kaj mislim? Nič drugega … Ivan zdaj ve, za kaj gre. Tudi za koga. Ni moral prvič poročati. A zdaj je bil naveličan, jezen in utrujen. Dovolj mu je bilo vsega. – Prav, je Ivan na kratko odvrnil. Potem pridem. Bil je nejevoljen, vse to je motilo njegov mir, želel je marsikaj pozabiti, pa ni mogel. Zato bo zdaj šel na ta klinčev pogovor. Naj se klici in vabila že enkrat končajo! Tudi policija ga je že nekaj spraševala, zdaj pa ga je staknil ta odvetnik! Danes ob treh in pol sta zmenjena v centru mesta, v njegovi pisarni pri pošti, potem pa bo tam počakal na Marušo, pride okrog petih. Lepo. To ga je pomirjalo, ob Maruši se je počutil varnega. Pogumna ženska je, ona mu je tudi svetovala, naj gre tja in pove, kaj je videl. Nič nisem imel pri tistem, kar se je zgodilo, ji je povedal, bil je slučaj, vse sem jim že povedal – Maruša je čutila njegovo vznemirjenje, prijela ga je za roko in si položila dlan ob lica. – Saj bo vse dobro, povedal boš, kar veš, in to je vse, mu je rekla. Ni razloga, da to odlagaš. Na koncu boš vseeno enkrat moral tja. Bolje, da to čim prej opraviš. Potem pa bo večer samo najin, Ivan … – Imaš prav, grem, ji je prikimal. Ob petih se dobiva pri pošti. Maruša mu stisne roko. Z njim je. Vseeno pa se je v njem nekaj dvigovalo, neke slike in filmi izpred desetletja, in se mešalo v jezo. Da, čas je bil, da gre in da pove svoje! 11. PTIČKI, ah, ti ptički, se Drago nasmehne. Ko stoji z avtom pred semaforjem, opazi nekaj vrabcev v grmovju ob cesti. Brezskrbno se lovijo in ščebetajo. Zdaj še ni vročine in si dajo duška. Srečna bitja so to … Ptički so Goranove besede, njegov otroški živžav. Goran je njegov sin, sinoči je gledal oddajo po televiziji o pticah, ki gnezdijo na nekih otočjih na južni polobli in je zraven poskakoval od veselja. Kot kakšen ptič, ki leta nad širnim morskim prostranstvom, jadra s široko razprtimi krili, nato pa se po pristanku na skalni pečini opotekaje plazi po skalnih policah k svojemu gnezdu z mladiči. Ko je bilo oddaje konec, jo je hotel gledati znova. Nad ptiči je bil navdušen tako kot vedno. Pa sta mu z ženo povedala, da je že prepozno, da ga bodo ptice počakale naslednjega dne, zdaj pa mora iti spat. Tudi ptički grejo zvečer spat. – Ne grem spat, ptičke hočem videt! je Goran ugovarjal. V očeh so se mu nabirale solze in le še korak je bil do izbruha joka. Če jima zajoka, bosta imela uničen del noči, Goran se ne bo pustil tako hitro potolažiti … In mu je Drago – kaj pa naj bi naredil drugega? – obljubil, da ga bo naslednji dan odpeljal v mesto, tja v glavni park v središču, kjer je vedno polno golobov, kjer jih bo lahko hranil z ostanki kruha. Tam bo lahko tekal za svojimi ptiči, krožil z rokami, kot da ima tudi on svoja krila in leta z njimi. Prav. Goran ju je gledal, zdaj njega, zdaj ženo, potem pa prikimal. Solze v očeh so mu izginjale. – Jutri ptički! Jutri, ati … – Jutri, sine, jutri, mu je Drago obljubljal. Nocoj pa moraš spat! Danes je ta jutri, zgodaj zjutraj je, še en poletni dan, sončen in vroč že od jutra. Zdaj se še lahko diha, kmalu pa sonce začne žgat do onemoglosti, še pred poldnevom je pravi pekel. Sicer pa je tako vsak dan. V zadnjih dveh mesecih ni bilo nobenega dežja, le sonce od jutra do večera, in vročina, da se je že topil asfalt po cestah. Kdaj pa kdaj se je nad široko kotli- no, v kateri je ležalo mesto, prikazal kakšen oblak, a je kmalu izpuhtel, se razblinil nad vročim in soparnim pokrovom, ki se je raztezal nad mestom. Drago se pelje v službo, na posel, tako kot vsako jutro. Čim bolj zgodaj, v fabriki so začenjali že ob šesti uri. Ob tej uri je svet še znosen, ni vročine, in tudi na cesti še ni bilo gneče, ta se začne malo pred sedmo, čeprav tudi takrat ni sile. Se je poznal poletni čas, da so ljudje po dopustih, kje na počitnicah izven mesta, ali pa le doma, varno v senci in hladu. Tudi on bi si to rad privoščil, pa ni mogel. So imeli nujno naročilo, prišlo je v začetku poletja in načrti, ki sta jih imela z Emo, so padli v vodo. Že dva tedna je delal še ob sobotah, od jutra do večera, danes pa je petek in upa, da bo lahko končal z delom že prej, ob tretji uri, potem bo spotoma pobral Gorana iz varstvenega centra, zapeljala se bosta domov, malo se bosta osvežila in se nato odpeljala z busom v center, h golobom v parku. Takšen je njegov plan. Mu je šef obljubil, da bo lahko danes šel prej domov. Zaradi Gorana; šef ve, kaj je z njegovim sinom, in mu rad napravi uslugo. Ker potem tudi ve, da bo Drago dva tedna spet non stop delal, brez pritoževanja. Drago zdaj skozi vetrobransko šipo opazuje nekaj belih oblakov, ki jih je vzhajajoče sonce rožnato obarvalo. Oblaki so redki v teh dneh, zdaj izgledajo kot kakšne izgubljene ovce, pomisli. – Rožnate ovce na nebeškem pašniku? Nasmeji se samemu sebi. Razmišlja že po Goranovo. Kadar fant riše ovce, jih pogosto pobarva z rožnato barvo, pašniki pri njem pa so modri, redkokdaj zeleni. Goran sicer loči barve, a si svet barva po svoje, tako kot ga vidi v svoji glavi. On mu pusti, ne pregovarja ga in ne popravlja. Pri svetovanju mora biti previden, si vzeti čas, veliko časa. In imeti potrpežljivost. To je še najpomembnejše. A Draga to ne skrbi, za Gorana ima potrpežljivost, celo morje potrpežljivosti. Ker ima Gorana rad. Kljub težavam, ki jima jih, ženi in njemu, kdaj pa kdaj povzroči, je zlat fant. Goran je njun edini otrok, prav danes ima rojstni dan. Še vedno hodi v osnovno šolo, čeprav to ni več šola; tako jo imenujeta le Goran in on. Goran ima rad svojo šolo, vsak dan bi hotel v šolo, tudi ob sobotah in nedeljah. V resnici pa je to varstveni zavod, kjer preživi v varstvu vzgojiteljic čas, ko sva onadva z ženo v službi. Tam se Goran in njemu podobni otroci še vedno igrajo kot v vrtcu. Poskušajo se tudi česa koristnega naučiti. Recimo, zavezati vezalke na čevljih. Goran tega še vedno ne zmore, čeprav se trudi. Njegovi možgani so za to prešibki. Že od rojstva so taki, rojen je z Langdon–Downovim sindromom, kot se ta napaka imenuje strokovno. Po domače se tej duševni manjrazvitosti reče mongoloidnost. Drago in žena jo imenujeta Downov sindrom, ker jima je tako laže. Bolečina se pri tem skrije za tujo besedo in manj boli. Po sedemnajstih letih ju še vedno boli, enega in drugega. Drago to jasno priznava, Ema pa skriva in se dela junaka, vendar on ve, kako je z njo, koliko gub na njenem obrazu nosi podpis te bolečine zaradi Gorana. Sedemnajst let je že star njun otrok in še vedno si ne zna zavezati čevljev. Ali si jih bo sploh kdaj znal? Zdravniki dvomijo v to, pravijo, da je svoj vrh razvoja že dosegel. Sedemnajstletnik z možgani tri ali štiriletnega otroka, to je njegov domet. Po vseh teh letih z ženo ne moreta pričakovati čudeža. Saj ga tudi ne, čudeži se jima niso nikdar zgodili, a Drago vseeno še vedno upa, da si bo Goran enkrat sam zavezal čevlje. Mora upati, da bo enkrat bolje z njim, ne veliko, le za malenkost. Da si sam zaveže čevlje, že to bi bilo čudovito darilo zanj in za ženo. Danes bi moral dan preživeti z Goranom, pred enim tednom sta se z Emo za to dogovorila, nameraval si je vzeti cel dan dopusta in ta dan bi si privoščila samo zase. Kot oče in sin. Tudi Ema je bila povabljena zraven, a je že takrat odkimala. V službi ne dobi prostega dne, kot delavka na blagajni v velikem marketu si tega ne more niti zamisliti. Večina drugih delavk je po dopustih, tiste, ki so v službi, pa morajo delati za dve. Še za nedelje ni gotovo, da jih bo imela proste. Zato sta nameravala biti z Goranom sama. Že zgodaj dopoldne sta nameravala obiskati park ob glavnem trgu, tam bi Goran s kruhom krmil golobe. To vedno rad počne. – Ati! Ptički! Ptički! vzklika in se smeji, ko golobi prhutajo in krožijo okrog njega. Ko kruha zmanjka in golobi odletijo, pogleda očeta; rad bi se še dalje igral. – Drugič, Goran, mu ta odvrne. Zdaj greva v živalski vrt! Živalski vrt je za Gorana naslednja atrakcija. Obredla bi kletke z opicami in medvedi, njegovimi najljubšimi živalmi, nato pa se odpravila domov. Seveda ne takoj, privoščila bi si še kakšen sladoled ali ocvrt krompirček, potem pa se še pred poldnevom in najhujšo vročino vrnila domov. Za Gorana bi to pomenilo več kot dovolj zabave, več itak ne bi zmogel. Vsaj takoj ne; po počitku doma bi počakala mamo, da se vrne z dela, nato pa bi vsi trije morda lahko skočili še kam na osvežilno pijačo … Drago se zaveda, da vsega tega danes ne bo, le popoldanski obisk parka z golobi in sladoled, če bo šlo vse po sreči. Sinoči, nekaj po osmi uri, je zazvonil telefon, klicali so ga iz fabrike. Ko je zaslišal Toneta, šefa vzdrževalcev, je takoj vedel, da je nekaj narobe. – Drago, jutri te potrebujemo; tretja linija je crknila, zraven pa še glavna stiskalnica … Drago je potihoma, le v svojih mislih, zaklel. – Danes je bilo še vse v redu – kaj se je zgodilo? – Ne vem, zdaj imamo dve okvari naenkrat, vse vzdrževalce kličem, vsi morajo priti delat! – Jutri imam dopust, saj veš – – Oprosti, Drago, od zgoraj imam navodila! Zadevo moramo zagnati še jutri dopoldan, že zdaj smo na tesnem z roki! Spet je zaklel. Mogoče ne samo v mislih, Tone je lahko slišal njegovo slabo voljo. – Nisem jaz kriv, se mu je opravičeval. Tudi jaz delam že cel mesec po dvanajst ur! – Vem, noben ni kriv, reče Drago pomirljivo. Tone res ni nič kriv, v fabriki dela enako kot on, da si zasluži svojo plačo. Okvare se zgodijo, popravilo je naše delo. Jasno, da pridem, Tone! mu potrdi prihod. A največ do treh, potem moram s fantom ven, sva zmenjena, rojstni dan ima – – Velja, Drago, ob treh si prost, mu obljubi glas na drugi strani. Drago bi se v kakšnih drugih časih še poskušal kaj izvijati, lahko bi se izgovarjal na sinovo zdravje in tako naprej, a zdaj je bilo drugače. Kriza v svetu je oplazila tudi njihovo podjetje in nemški naročnik je že zmanjševal naročila za naslednje leto. Uprava je odkrito najavila odpuščanja delavcev za jesen, če ne bo dodatnih pogodb. Kot vedno so ob takih odpuščanjih dobili knjižice delavci z veliko bolniškimi in še kakšni godrnjači. Zato je on vedno ostajal v službi. Tudi ko je bil kaj bolan, je stisnil zobe in šel delat. Njegova plača je bila večja od Emine in ni si mogel privoščiti, da bi izgubil delo. – Bom že nekako uredil, odvrne ženi. Slišala je njegov pogovor po telefonu in ni nič spraševala. Bilo ji je vse jasno. Obe ekipi vzdrževalcev prideta in popravilo stroja bodo lahko končali že do poldneva; potem bo šel v mesto in iz šole vzel Gorana. Še vedno bosta ulovila nekaj dneva in se lepo imela. Zjutraj je vstal kot običajno, skuhal kavo za oba z Emo, za Gorana pa pogrel mleko. Žena je tačas poskrbela za Gorana in ga napravila za v šolo. Bil je Goranov rojstni dan, a enak vsem ostalim dnevom. Potem se je on odpeljal na delo, za Gorana pa je poskrbela Ema. Ob sedmi uri ga je odpeljala na ulico in počakala, da je mimo pripeljal kombi z zavoda in ga pobral. Že nekaj let je tako; pred tem so starši, vsak na svoj način, vozili sami otroke v šolo. Zdaj je vsaj ena skrb zanju odpadla. Popoldne kombi pripelje otroka domov pred blok, le počakati ga je treba na parkirišču. Tokrat bo drugače; s fantom, ki spremlja šoferja, sta se dogovorila, da po Gorana pride popoldne Drago, naj ga sin počaka na šoli. – Rojstni dan ima in z možem bosta šla v mesto na sladoled! mu je zaupala. Goran ju ni poslušal, medtem je nekaj čebljal s Kristino. Kristina je punca, prav tako mongoloidna, in s starši živi v bloku na drugi strani ceste. V začetku leta so se priselili v ulico, Ema in Drago sta se z njenimi starši poznala le s teh srečanj na postajališču pred blokom. Kristina je nekaj let mlajša od Gorana, sicer pa med njima ni razlik. Obadva sta kljub letom še vedno majhna otroka, ki sta v razvoju obtičala v zgodnjih otroških letih. Tudi Kristina si ne zna zavezati čevljev. Kristino pred blok pripelje običajno njena mati, včasih njen oče. Tako kot to jutro. Ema se pozdravi z njim, in to je vse. Po odhodu kombija odideta vsak na svojo stran. S Kristinino mamo spregovorita še kaj več kot le pozdrav, z njenim očetom pa še to ne vedno. Ema je zanj skoraj prozorna, gleda skozi njo ali vstran. Tudi, ko se je z njim srečal Drago, je bilo enako. Drago je v začetku, ko sta z otrokoma prihajala na ulico in čakala na kombi, še kaj spregovoril, omenil vsakdanje stvari, kot je vreme ali pa služba, in kot se običajno pogovarjajo naključni znanci. Otroka, ne svojega ne njunega, ni omenjal, a se je Kristinin oče vseeno zaprl vase. Nekaj je zamomljal in hitro odšel. Naslednjič je bil tudi Drago tiho. Da je z Goranom nekaj zelo narobe, sta z ženo vedela takoj po rojstvu. Že prej so ju zdravniki opozorili, da z otrokom ni vse dobro, a sta upala, da se motijo. Nekaj let sta se borila za tega otroka, hodila po raznih ambulantah in jemala zdravila, da se jima je potem od vseh hormonskih injekcij vrtelo v glavi, zato si otroka nista pustila vzeti. Ne in ne! sta bila odločna. Najin otrok je, ne dava ga! Karkoli je že z njim, najin je! Goranovo rojstvo je za njiju pomenilo srečen trenutek, istočasno pa tudi rojstvo bolečine, ki ju še zdaj spremlja. Bi bilo bolje, da se Goran sploh ne bi rodil? To je bilo vprašanje, ki si ga je Drago nekajkrat zastavil, a šele pri treh, štirih letih njegove starosti. Nikdar si ni odgovoril; človek, ki je oče bitju, s katerim že nekaj let diha isti zrak ter ponoči in podnevi prisluškuje bitju njegovega srca, se z odgovorom, ki se na videz takoj ponuja, ne more strinjati. Goran je bil njegov otrok in od prvega dne ga je imel rad, z leti pa še bolj. Z Emo je bilo enako. Radi so se imeli, na svoj način so bili srečna družina. Drago je vedel, da Kristinin oče pije. Mlajši je bil od njega, a ga je pijača postarala za najmanj deset let. Pije že nekaj časa, najbrž je pil prej na skrivaj, zdaj pa pije vsem na očeh, po gostilnah in bifejih. Pred mesecem, v soboto, sredi dneva, sta se z Goranom vračala iz bližnje trgovine v ulici in naenkrat se je Goran ustavil. Zazrl se je v izložbo bifeja; na drugi strani šipe je zagledal Kristino. Kristina je zrla skozi šipo v zunanji svet. Kristina, dekle s pentljo v laseh, tako kot jo je najbrž zjutraj napravila mama. Ni jima pomahala, Drago ne ve, ali ju je sploh opazila. Bila je negibna, kot da je v resnici igrača, ena velika punčka v izložbi igrač. Le da je bil njen pogled prestrašen. Zraven je sedel njen oče, na mizi so se gnetle prazne steklenice piva. Bil je pijan, nepremično je strmel v tla. Zraven na stolu je imel vrečko s kruhom, mlekom in zelenjavo, ki jo je nakupil v trgovini. Drago je razmišljal, kaj naj napravi – naj pokličem njegovo ženo? Bom, se je potem odločil, od doma. Pa sta z Goranom odšla naprej. Doma je povedal ženi in ona je izbrskala telefonsko številko Kristininih staršev, a telefon je zvonil v prazno. V ponedeljek zjutraj je bila Kristina spet na ulici, spet enako oblečena kot punčka iz izložbe z igračami. Pripeljala jo je mama. – Vašega moža in Kristino sem v soboto videl, v bifeju; ni izgledal dobro – je Drago začel pogovor. Ženska je gledala vanj, razmišljala je, ali naj odgovori ali ne. Razumel jo je; to so občutljiva področja, človek pri tem odškrne vrata k sebi, k svojim skrivnostim, in postane ranljiv. Ni mu bila dolžna ničesar odgovoriti. – Ko sem zvečer prišla domov, je še vedno bil tam, on in Kristina, je po krajšem molku rekla. Delam kot čistilka v bolnici in sem imela delovno soboto. Včasih kaj preveč popije, je dodala. Ne da si dopovedati … Potem je kombi z otrokoma odpeljal, onadva pa sta odšla vsak na svojo stran. Naslednje jutro se o njenem možu nista pogovarjala. Ostala sta pri pozdravu in pri nekaj besedah o vremenu. O vročini in vremenski napovedi, ki ni obljubljala nobene osvežitve. – Ampak, kaj hočemo, sta za zaključek skoraj oba istočasno skomignila z rameni. Z vremenom se ljudje moramo sprijaznit! Z njenim možem se Drago ni pogovarjal niti o vremenu. Drago ga je razumel. Pri Goranovih petih letih se je njemu godilo enako. To so leta, ko so drugi otroci postajali drugačni od Gorana, prerasli so plenice, otroško govorico in majavo hojo. Bili so na zanesljivi poti k odraščanju, čakala jih je šola in življenje se je začelo razgrinjati pred njimi v tisočerih možnostih. Za Gorana pa se je čas ustavil. Rasel je le v telo, a v duševnem razvoju je komaj prestopil prag triletnega otroka, ko je že zamrznil. Takrat je Drago začel piti. Po prihodu z dela se je ustavil v bifeju v ulici in popil pivo. Nabiral si je pogum za prihod domov, za prestop domačega hišnega praga, kjer sta ga čakala Ema in Goran. Goran je še vedno po otročje čebljal, čeprav je bil petletni fant in tudi plenic se še ni znebil. Drugi otroci v bloku so pri teh letih že hodili v malo šolo, on pa – Pa je pil in ni se ustavljal pri enem pivu. Popil je dve, tri ali več, dokler se mu razočaranje in bolečina nista stopili v brezoblično kepo v možganih, ki mu je zamegljevala pogled. Ko je vstopil v stanovanje, je bil na eni strani debele šipe, ki je dušila vse zvoke, Goran in žena pa sta bila na drugi. Odpirala sta usta, nekaj govorila, a ju ni slišal, niti razumel. Ob sobotah in nedeljah je bilo drugače, takrat je ostajal doma in moral poslušati Emine očitke zaradi pijače. – Pijem, pa kaj? se je branil. Saj še nisem alkoholik, če spijem dve pivi! Že danes lahko neham, če se tako odločim! V takih trenutkih treznosti se je res nekajkrat odločil, da se pijače več ne dotakne. En dan je vzdržal, naslednjega dne pa že spet zavil v bife. Znova je šlo po starem. Šipa, ki ga je ločevala od Eme in Gorana, se je čedalje bolj debelila. Neko soboto, bilo je jutro, komaj so vstali, se je zdrobila. V dnevni sobi je bil, gledal je televizijo, Goran se je plazil po tleh in igral z avtomobilčki, Ema pa je pripravljala zajtrk v kuhinji. Naenkrat je v kuhinji nekaj zaropotalo, po tleh so padli lonci, nato pa je zavladala tišina. Nenavadna tišina. Po nekem času, ko se je spomnil, da ju Ema še vedno ni poklicala k zajtrku, je šel pogledat v kuhinjo. Našel jo je v kotu, stisnjeno v dve gubi; jokala je. – Ema, kaj je? jo je vprašal. Si se opekla? Na štedilniku je še vedno gorel plin, na tleh je ležal lonec, zraven pa razlito mleko. – Ema? Ema ni odgovorila. – Ema? Sklonil sem je k njej, se je dotaknil. – Pusti me, je zaihtela. Pusti me! – Ema, prosim te – kaj je? Guba se je odprla le za malenkost, kot školjka, ki s tem dokaže, da je še vedno živa. – Ti nič ne vidiš, ti nič ne veš – jaz imam tega dovolj, ne morem več! – Česa, Ema? – V drugem svetu si, piješ, midva z Goranom pa sva sama! Misliš, da meni ni težko? Tudi jaz imam svoje življenje, hodim delat, zraven pa skrbim zanj – ti pa nič! Televizijo gledaš, pa ne vidiš, da mu je treba menjati plenice! – Ema? – Ubijva ga zdaj; nisva ga ubila pred rojstvom, pa ga dajva zdaj! Rešiva se ga, potem ti bo lažje! Ti ne veš, zdaj ti povem – že večkrat sem se odločila, da ga rešim tega trpljenja, ubijem Gorana potem pa še sebe! Potem boš lahko v miru pil, svoboden boš! – Ema, nehaj! Prosim te, nehaj! Jutro je bilo, Drago je bil še trezen in glava mu je bila čista, in vsaka beseda, ki jo je izgovorila, mu je bila kot nož v živo rano. Vse, kar je rekla, je bilo res, ničesar ni mogel reči v svojo obrambo. Bil je na čistini in gol, niti drobca zavetja ni bilo zanj, nobene šipe, ki bi ublažila jasnost besed. Vsaka je zadela v živo. – Ema, oprosti! je zastokal. Oprosti, oprosti, oprosti … Tisti dan se je v resnici streznil, od takrat tudi ni več pil. Kdaj pa kdaj kakšno pivo, tudi kozarec vina, a to je bilo vse. Pijače ni več potreboval, da bi se tako skril pred svojim življenjem. Kasneje, ko je o tem dogodku razmišljal, se je zavedal, da je takrat, na tisto sobotno jutro, v resnici odrastel. Eme ni nikdar vprašal, ali je s svojo grožnjo, da ubije Gorana pa nato še sebe, mislila resno. Bal sem jo je to vprašati nekaj mesecev potem, boji se še danes, po več kot desetih letih. Boji se, ker ga je strah njenega odgovora in ga noče slišati. Tisto jutro, ko se je razbila pregrada, ki ju je ločevala, se je za trenutek uzrl v globino, v katero je strmela Ema. Tam ni bilo ničesar, le hlad, tema in pošastna tišina. En velik nič, ki je Draga še danes tresel, ko je samo pomislil nanj. Kot da je sredi zime, ne pa na začetku dneva sredi poletja, z jutranjimi temperaturami blizu trideset stopinj ... Ko je Drago čakal pred semaforji v križiščih, je pogosto opazoval druge ljudi v sosednjih avtomobilih. Negibni obrazi so to, skriti v varljivem svetu pločevine. Zadaj, izza teh negibnih oči – kaj se skriva, kakšni svetovi se razprostirajo v njihovih glavah? je razmišljal. Če bi sodil po sebi, imajo ljudje vsak svoje vesolje, s svojimi zvezdami in osončji, okrog katerih krožijo. Onadva z Emo krožita okrog Gorana, on je njuno sonce. Vezana sta nanj in daje jima življenje. In danes ima njuno sonce rojstni dan. In tudi dan bo sončen, prav zanj! Najpozneje ob treh mora ponj, potem pa se začenja njuno praznovanje. Oj, kaj si bosta vse privoščila! Tudi vrečko s suhim kruhom ima pripravljeno v prtljažniku. Poiskala bosta park z golobi, tistega v centru, in Goran jih bo lahko krmil. – Ati! Ptički! Ptički! se bo smejal in ploskal z rokami. Ati! Ptički! Ptički! Goran bo srečen in tudi Drago bo srečen in se bo smejal, kaj pa drugega. A najprej je bilo treba opraviti svoje na podjetju. Ena skupina se je lotila okvare na liniji tekočega traku, druge je čakala stiskalnica. Desettonska jeklena zadeva, splet žic in cevi, ki je v normalnem stanju na eni strani požirala kovinske plošče, jih stisnila, ter nato izbruhala. Kosi so šli v nadaljnjo obdelavo, v brušenje, cinkanje in vrtanje. A brez stiskalnice ni bilo ničesar, na dveh linijah se je delo ustavilo. Na srečo so imeli še eno takšno stiskalnico in sta vsaj drugi dve liniji delali normalno. Trije so bili v ekipi, Drago in še dva moža, vsi so poznali stroj do obisti; znali so ga razstaviti in sestaviti v enem dnevu in brez veliko govorjenja. Če človek ve, kaj je njegovo delo, je stvar jasna. Da je crknil motor, so hitro ugotovili, vezje na njem je bilo stopljeno. Nič, morali so ga zamenjat. Nekajstokilogramsko zadevo je bilo treba odmontirat, odpeljat stran in vstavit novo. To jim je vzelo čas do malice. Malicali so ob stroju, pojedli sendviče, nato pa se vrgli dalje v delo. Problem ni bil le v motorju, k vragu je šel še transformator. To je bil resnejši problem. Potrebovali so zunanjega specialista za ta tip transformatorja, da je našel okvaro, ki ga je ustavila. Ob enih popoldne so šele zvedeli, v čem je problem in kaj morajo napraviti. Rezervni kosi so bili obljubljeni za drugo uro, prej ni šlo. Če ne bo težav pri montaži, bo vsaj druga izmena imela delo. Ob dveh, ko je Drago šel na dvorišče pokadit cigareto in je pomežiknil v razbeljeno nebo, se je spomnil na Gorana. Bližala se je tretja ura in vedel je, da bo zamujal s prihodom v center. Moral je poklicati Emo – Emo je dobil na telefon s težavo, kot vedno. Najprej je moral klicati v market, na številko njenega šefa, in šele ta je sporočil Emi, da ima klic. Delavke za blagajnami ne smejo imeti pri sebi telefonov, še na stranišče ne smejo pogosto. Pri njih je vsaka sekunda denar. Šele deset minut po njegovem klicu ga je poklicala nazaj. – Ne morem po Gorana, je bil direkten. Zamujamo s popravilom in pred četrto ne bomo končali. Lahko se dobimo vsi trije v mestu, okrog pete, pri pošti, tja se bom pripeljal s trolo. A lahko greš ti ponj? Najprej je bila tišina, potem je zavzdihnila: – Ja. A šele po tretji, ko lahko dobim zamenjavo na blagajni. Potem grem. Ob petih torej! To je bilo vse. Žena ni nikdar imela časa za klepet, treba je bilo iti za blagajno. Je pa bil Drago zdaj lahko brez skrbi, vedel je, da bo žena poskrbela za Gorana. Ob treh bo odšla z dela, sedla na mestni avtobus, se odpeljala na drugi konec mesta do Goranovega zavoda, nato pa se bo z njim odpravila v center. Tam se bodo dobili in popoldne preživeli vsi skupaj, kot familija, lepo se bodo imeli – Goran, Ema in on. Familija. 12. JOŽI vstopi v spalnico in pogleda moža v postelji. – Dragec, ne boš vstal? Boš zajtrk v posteljo? Drago, njen mož, nepremično leži v postelji, oči ima le na rahlo odprte, zazrte v strop. Ne reče nič. – Prav, Dragec, ti bom prinesla kavo in piškot, bova tukaj skupaj pozajtrkovala. Ne zdi se mi pa v redu, da ne vstaneš, že tretji dan ostajaš samo v postelji, moral bi se premikati, to je dobro za telo; je tudi meni vroče, pa vstanem in hodim naokoli … Drago je tiho. Čez čas se Joži vrne s pladnjem, z belo kavo in piškotom za moža, enako zase. Pije kavo in gleda moža. – Ti ne boš? Je kaj narobe? Si v redu? Potem pije kavo dalje in še vedno strmi v možev obraz. Naenkrat vzame njegovo skodelico in jo približa njegovim ustom in nagne. Rjava tekočina se razlije po moževih ustih in v nekaj bledih curkih zdrsne po njegovem vratu. – Vidiš, kakšen pacek si, Drago, še piti ne znaš prav iz skodelice! Joži zavzdihne. Umazal si pižamo! Prati in likati pa bom spet morala jaz! Kot vedno! Joži se jezi, že se vidi, kako tlači popackano moževo pižamo v pralni stroj, potem pa kako po končanem sušenju lika. – Saj, posušilo se bo hitro v tej vročini, a likanje je ena tlaka. A bom, zaradi tebe, Drago … Drago molči. – Ni prav, da si tiho, Dragec, lahko mi kaj rečeš! Odkar si se v nedeljo ulegel v posteljo, ker da se slabo počutiš, si nem, ne znaš govorit! Jaz pa moram skrbeti za vse, hodit v trgovino, klicat serviserja, da nama popravi klimo, kuhat, pospravljat – tudi jaz sem že utrujena. Res imam manj let kot ti, a vseeno … Joži je res utrujena; stara je petisedemdeset let, Drago jih ima osemdeset, vendar v zadnjem času mora postoriti vse v stanovanju, medtem ko njen mož počiva v postelji. Že od nedelje se ne počuti dobro, da mu je slabo, najbrž zaradi vročine, je nazadnje rekel in se ulegel v posteljo. Od takrat ni več vstal niti spregovoril. Zunaj je vročina, sonce žge, in vroče je v stanovanju, nočno zračenje ne pomaga, ponoči vročina le malo popusti. Klima naprava jima je odpovedala in na serviserja čakata že teden dni. Imajo gužvo, vsi hočejo klima naprave, ljudi pa je malo po servisih, in še dopusti so. Joži vsakdanje opravke zunaj opravi čim bolj zgodaj. Potem spusti rolete na oknih in čaka, da sonce zaide in vročina popusti. Šele pozno zvečer odpre okna in zrači stanovanje. – Prav, Drago, pa bodi tiho. Povem ti pa, da mi to ni všeč. Ljudje se med seboj pogovarjamo, ti pa molčiš – zakaj? Sem te s čim užalila? Drago molči. Rjava sled kave okrog ust in po vratu se mu je že posušila, zdaj izgleda kot kakšna reka z meandri, ki se mrežasto razlivajo in spet združijo v enotnem toku. V Dragovi vdolbini na vratu, od koder teče navzdol le en tok. Joži skomigne. – Sicer pa si bil vedno tak. Jaz sem te spraševala, rinila vate, kaj si misliš o tem pa onem, ti pa vedno redkobeseden. Sem zadnjič poslušala po televiziji, da se zakonci morajo o vsem pogovarjati, a ti tega nočeš gledati. Se ti zdijo one ženske tam v studiu tepke. Preveč govorijo. Sem tepka tudi jaz, ki to gledam in se hočem s tabo pogovarjat? Meni je všeč tista oddaja, veš – Drago molči. V spalnici so že napol spuščene rolete, zunaj pritiska vročina, čeprav je šele osma ura. Okna so že zaprta. Potem se Joži dvigne in popolnoma spusti rolete. Prižge majhno lučko ob postelji, dovolj za osvetlitev prostora. – Boš kaj bral? Ne? Tudi v redu. Sicer pa danes itak sploh ni nič pametnega za brat. Vse je nerazumljivo … Drago molči. – Prav, pa nič. Bom tudi jaz tiho. Joži se dvigne s stola. – V trgovino grem, Dragec. Imaš kakšno željo, bi kaj posebnega jedel? Ne? Prav … Zapusti spalnico. Odnese pladenj s skodelicami in piškoti. Čez nekaj časa se vrne in sede na stol ob postelji. – Uf, kakšna vročina je zunaj, srečnež ti, ki ti ni bilo treba ven, v ta vroči kotel! Tu je pravi raj proti vročini zunaj … Joži si obriše oznojeno čelo. V telo je obilna in močno se poti. – Tudi jaz se bom malo odpočila, reče. Še prej pa pošpricam te muhe! V spalnici so muhe, veliko muh, cel roj; obletavajo posteljo in Draga, sedajo nanj in dvignejo se le, ko pride zraven Joži in jih odganja. Iz kopalnice prinese sprej in pošprica muhe, tiste v zraku in na postelji. Muhe izginejo, ona pa se uleže na posteljo, ob moža. Prime ga za roko, se obrne proti njemu in zaspi. Čez čas se Joži zbudi. Pogleda na uro na mizici. – Poldne bo kmalu, pripraviti nama moram kosilo, zamrmra. Drago, ti lahko kar spiš naprej, te bom že zbudila. Dvigne se in odide iz spalnice. Drago molči, leži še vedno enako nepremično. Nekaj novih muh kroži nad njegovim obrazom, ena se usede na posušeni curek kave in obsedi. Čez pol ure se vrne Joži. Na vratih vpraša: – Prideš v kuhinjo ali ti spet postrežem tukaj? Drago molči. Joži se obrne in odide. Kmalu se vrne s pladnjem, z dvema krožnikoma in jedilnim priborom. – Kot si si zaželel, spet boš postrežen v postelji, Dragec! Danes bo pire s špinačo in kos govejega zrezka. To imaš rad, kajne? Joži odloži pladenj na mizico ob postelji. Loti se kosila. Ko poje hrano s svojega krožnika, pogleda na možev krožnik. – Drago, kaj je to? Ničesar se nisi niti dotaknil? Komu jaz kuham? Nejevoljno dvigne krožnik in ga postavi pred moža, na odejo. – Moraš nekaj pojesti, Dragec! Te moram res hranit kot kakega otroka? Z vilico zajame krompirjev pire in ga ponese k moževim ustom. Potisne vilico s pirejem v usta. Potem to ponovi enako s špinačo. – Zrezka ne boš? vpraša moža. Prav … Še nekajkrat ponese z vilicami pire in špinačo do moževih ust, potem vilice odloži in obriše moža s prtičkom okrog ust. – Bi kaj posebnega za večerjo? vpraša Joži. Sicer bo spet kompot, slivov – imaš ga rad! In še za prebavo so slive dobre, boš lahko šel na stranišče. Že nekaj dni nisi šel, to ni dobro, Dragec – Drago molči. – Nič ne rečeš, to mi ni všeč, jaz pa tako skrbim zate! Joži glasno zavzdihne Dvigne se s stola, vzame pladenj s krožnikoma in zapusti spalnico. Zasliši se zvonjenje telefona na hodniku, potem pa Jožin glas. Z nekom se glasno pogovarja. Potem se pogovor konča, Joži vstopi v spalnico, k moževi postelji. Pogleda ga in mu odžene muhe z obraza. – Marta je klicala, sprašuje, kako sva? Sem ji rekla, da v redu, edino da tebe bolj zdeluje vročina. Z Mirom prideta jutri na obisk, popoldne. Baje bodo nevihte in se bo malo osvežilo, pravijo po televiziji – Drago molči. – Saj, tudi meni ni všeč, da prideta. Ampak – kaj naj rečem? Da ne? Zaradi Marte tega ne morem. Je najina hči, za njenega Mira mi je vseeno. Ga tudi jaz ne maram. Ne vem, kako se je Marta odločila zanj, tega grobijana. Joži se zagleda v moža. – In ti? Boš kaj rekel? Jutri, v soboto, prideta … Drago molči. – Ni ti všeč, vem. Spet jima je zmanjkalo denarja, samo takrat prideta na obisk. Sposodila bi si rada! nadaljuje Joži. Zakaj pa se Miro ne spravi nekaj delat? Je prav, da jima obema to poveva, ti in jaz – Drago molči. Joži nekaj zagodrnja, potem se obrne in odide iz spalnice. Kmalu se vrne. – Tega ti nisem še povedala, zdaj sem se spomnila: Srečala sem soseda od zgoraj nad nami, onega čudnega, na stopnišču, spet me je gledal, kot da sem mu kaj naredila. Vprašal me je, kaj imamo v stanovanju, da v hodniku tako smrdi. Norec! Nič mu nisem odgovorila, se ga bojim. Ko boš ti boljši, mu ti povej, naj nam da mir. Zdaj pa grem pomit posodo, potem bom malo gledala televizijo. Prideš tudi ti? One nadaljevanke so, španske, so mi všeč. Tebi seveda ne, ampak lahko bi prišel zraven … Drago molči. Joži skomigne in odide. Skozi napol priprta vrata spalnice se sliši zvok televizije v dnevni sobi, španska govorica … Popoldne se vleče, zunaj pritiska vročina, skozi zaprta okna in spuščene rolete se kdaj pa kdaj zasliši kakšen zvok avtomobilskega motorja s parkirišča, enkrat tudi topotanje nog v stanovanju zgoraj, glasovi otrok na stopnišču, in to je vse. V spalnici nad moškim v postelji krožijo muhe, vedno več jih je in sedajo na njegov obraz, na usta, oči, lezejo v nosnice, a moški se ne zgane. Potem se na hodniku spet zaslišijo drsajoči koraki, vstopi Joži. – Ojej, sem zaspala pred televizorjem, kot vedno. Zaradi te vročine se mi to dogaja, tako kot tebi, Dragec … Si me kaj klical, bi kaj pojedel, spil? Ne – potem je v redu. Zunaj je še vedno vroče, so pa po televiziji povedali, da bo nocoj nevihta. Hvala bogu, bo vsaj malo osvežitve. Potem bo tudi tebi lažje, boš končno lahko vstal in šel ven. Ves čas v stanovanju – ne, to ni v redu. Jutri bo že bolje, samo še nocoj zdrži, Dragec! Zdaj pa nama bom pripravila kompot, potem pa ga ohladila. Slivovega, so slive res dobre za prebavo, tudi na to moraš pazit, že nekaj dni nisi šel na wece, pa bi moral. Vem, sem ti to že prej povedala, pa povem še enkrat. Premalo se giblješ, Dragec … Drago molči. Joži odide. Iz dnevne sobe se sliši glas televizijskega napovedovalca, večerna poročila so, vmes se mešajo zvoki iz kuhinje, ropot loncev, Joži brklja po shrambi in pripravlja večerni obrok zase in za moža. V spalnici v postelji leži Drago, njen mož, in muhe krožijo nad njim, se lovijo in sedajo na njegov obraz. Moški se ne zgane, pusti, da mu muhe lezejo v ušesa, med trepalnice, rinejo v nosnice in z drobnimi rilčki srkajo ostanke hrane v napol odprtih ustih. 13. RIKI IN MARJANA se srečata na robu parka sredi mesta, skoraj butneta skupaj. Marjana prihaja iz podhoda pod cesto, v rokah ima rdečo mapo, čez rame torbico. Prva ga je zagledala, umaknila bi se kam, pa je bilo že prepozno, jo je že opazil. Na par metrov narazen ni imela kam zaviti. – Zdravo, mu reče. Kako gre? – Zdravo, odvrne Riki. Gre. Vedno isto. Zdravo, kako gre, in da gre. Roke si ne dasta. Odkar sta pred tremi leti šla narazen, se nista več dotaknila. Nazadnje sta se pozimi srečala v eni trgovini, šla na kavo, potem pa spet dalje po svojih poteh. Drugih stikov ni bilo. Je bil tak dogovor oziroma njena zahteva: Ne išči me, je tako najbolje za oba! Te že sama najdem, če bom kaj potrebovala! Pa ni nič potrebovala, on je pa tudi ni iskal. Vsi stiki so bili le naključno srečanje na mestnih ulicah. Ni vedel, ali živi s kom, kaj dela, kje stanuje, ničesar o njej ni več vedel. Če bi umrla v tem času, bi to šlo mimo njega. Skupni prijatelji so se v tem času porazgubili, so izbrali vsak svojo stran. Njegove skoraj noben. Se je v začetku malo zasekiral, potem pa sprijaznil. Je tako pač življenje, so ljudje pametni, gledajo, kaj je boljše, kaj se jim splača. Se jim on že ni splačal. Če je koga znanega srečal v mestu, ga še na pijačo ni mogel povabiti. Marjana pa mu je vedno nekaj plačala. Častila. Dala še za potem, za kakšno malico. Se je sprva malo otepal, potem pa vedno privolil. Brez veze se branit, denar je denar, na koncu ga bo pokuril po svojem okusu. – Tvoja stvar, kaj boš naredil, si boš kupil kaj za pojest ali pa pijačo, je bila odkrita Marjana. Ji je bilo jasno, kam bo denar vtaknil. V pijačo, seveda. Pa ji, Marjani, ni zameril, ni imel kaj. Imela je prav, je videla, kako je z njim. Nekaj malega bo pojedel, ostalo pa res spustil po grlu. Kot vedno. – Spet piješ? ga je zdaj vprašala. Videla je njegovo faco iz zadnjih treh dni in noči in na njej je vse pisalo. – Pijem, kaj pa čem, je skomignil Riki. Pred tremi leti je začasno nehal, pred tem pa še naredil sceno. Takrat sta živela skupaj, bila poročena, a se je zalomilo zaradi pijače. Njegove. Saj, pil je vedno po malem, a tam po štiridesetih mu je začelo zmanjkovati tal pod nogami. Kriza srednjih let, recimo, mu je vse bilo brez veze. Marjana, služba in družba, ki sta jo imela. Ni bilo več cilja. Je izgubljal stik z zunanjim svetom in pijača mu je pomagala, da se je prebijal iz dneva v dan. Potem pa so ga vrgli še iz službe, kot pijanca, potikal se je po stanovanju, pil še dalje, norel še bolj, in v enem takih napadov premlatil Marjano. Jo je že kdaj pa kdaj fasala od njega, a takrat je bilo prehudo. So oba odpeljali, njo v bolnico, njega na zdravljenje. Ko se je po treh mesecih vrnil v stanovanje, nje ni bilo. Samo obvestilo, da je odnesla svoje stvari, ostalo pa bo urejal odvetnik. Stanovanje je njeno, lahko še naprej živi v njem, če hoče. Ji je bilo dovolj vsega, njega in batin. Na sodnijo ni šel, ko sta se ločevala, vse papirje je dobil po pošti, prečital, potem pa vrgel v smeti. Jebi ga. Je enkrat hotel priti do nje, se ji opravičiti, a je ni dobil. Njenega naslova ni bilo nikjer, odvetnik pa ga je na vratih odslovil. Z njim se nima kaj pogovarjat, je bil jasen. Marjano je potem enkrat srečal v mestu, jo vprašal, kje živi, pa je odkimala. – Pusti to, Riki, veš, da ti tega ne bom povedala, mu je rekla. To ni več tvoja stvar. Nič več ni bilo njegova stvar. V začetku jo je spraševal, s kom živi, kje hodi, kaj dela. Običajna radovednost pač. Ni si mogel kaj, da ne bi vprašal. Potem je to opustil, bilo mu je vseeno. Ga je pa spraševala Marjana. – Kaj delaš? vpraša po začetnem živio. – Iščem službo, ji pravi. Že dve leti ima enak odgovor. – Še vedno iščeš? Od česa pa živiš? – Živim, saj gre, reče. Eno socialo dobim, potem pa še delam malo tu, malo tam, za sproti je. – Dvakrat sem te klicala po telefonu, pa so javljali, da številka ne obstaja – – Telefon sem odjavil. Zaradi stroškov. Ga ne potrebujem. Zakaj si klicala? – Zaradi neke pošte, ki naj bi prišla na stari naslov. Od zavarovalnice. Si dobil kaj? – Ne, nič nisem našel. Samo to? – Samo to. Sem pa že uredila sama. Je vse v redu. – Prav. V baru na spodnji strani trga, kjer so mizice postavljene pod velikimi krošnjami platan, spijeta pijačo. Marjana z njim nikdar noče v kake luknje od bifejev, hoče vedno na odprti prostor, se pomešati med ljudi. Enkrat ji je Riki omenil, da ne mara njenih finih lokalov, pa ga je zavrnila: – Jaz plačam pijačo; če nočeš, pa nič. Potem je tu in tam malo zagodrnjal, ni pa se upiral. Zdaj je naročil pivo, Marjana svež stisnjeni sok iz grenivk. – Vroče je, soparno, za crknit, Riki zamomlja. – V stanovanju nimaš več klime? – Nimam. Crknila je. Marjana ne reče nič. Klima je njegov problem, prav tako telefon. Rikija zaboli v glavi, bolečina mu gre skozi možgane in zaradi nje zamiži. – Kaj ti je? vpraša Marjana. Te boli glava? Riki prikima. Ja, boli ga glava, a ne samo to. – Mravlje, reče. Mravlje so mi prišle v glavo – – Kakšne mravlje? – Drobne, male, črne; vsepovsod so v stanovanju, še name so se spravile. Zdaj jih imam v glavi – – Riki, o čem govoriš? – O mravljah, jebenih mravljah, odvrne Riki. Ga čudi, kako Marjana tega ne more razumeti, pa je tako enostavno. In ona je bila vedno pametnejša od njega, zdaj pa se dela neumno. Rikiju se je že malo dvigal pritisk. Pobrska po žepu, najde tableto plivadona in jo popije s požirkom piva. – Prav, Riki, prikima Marjana. Morda bi pa moral k zdravniku? – Ne grem nikamor, Riki odkima. – Tablete niso dovolj, nič ne rešijo. Zdravniki ti lahko pomagajo, če te boli glava! – Mravlje so vsega krive! Vem! Marjana utihne. Ve, da nima smisla. Riki je trmast. – Boš še kaj spil? ga vpraša. – Ne, nič ne bom pil, Riki odkima. Ni mu všeč ta pogovor, posebej ne tu, v tem okolju; preveč finih ljudi se vrti naokoli, sami hohštaplerji, in grejo mu na živce. Rad bi čim prej stran, nekam, kjer bo imel mir. Marjana položi na mizo petdesetaka. – Plačaj za oba, ostalo obdrži, reče. Dvigne se in odide. Riki gleda za njo, gleda v Marjanino vitko telo, se je polepšala, odkar sta šla narazen. Njena lahka poletna oblekca se zvija okrog njenega telesa, skozi tanko blago vidi obrise njenih stegen in ve, da je tik nad stegni njena pička. Enkrat je bila tudi njegova, samo stegnit je moral roko, pa jo je imel. Zdaj je oddaljena od njega kot luna v vesolju. Nedosegljiva. Marjana in njena češplja, nekomu drugemu se dajeta, on pa si ga lahko meče na roke. Če se mu še da. V začetku je norel, ko si je zamišljal drugega dedca poleg nje, bi razfukal enega in drugega, pa ni imel prilike. Je Marjana izginila iz stanovanja, poniknila. Ko sta se spet srečala, čez pol leta je to bilo, je bil že malo skuliran. Kriza je šla mimo. Vseeno pa je še vedno pomislil na njeno češpljo, ko si ga je vrgel na roke. Kako jo poriva z vseh strani, ona pa ga prosi, še Riki, še, še – Marjana je izginila za vogalom in film v Rikijevi glavi se je pretrgal. Spet je bil za mizo in pred njim je ležal denar, ki ga je pustila za pijačo. Zastrmi se v bankovec, malo pogleda naokrog in se dvigne. Bankovec spravi v žep. Kelnarce ni na vidiku, prav,to je v redu. Spizdil bo, jebe se mu za plačilo. Mora dalje, v lekarno po tablete, potem pa domov v stanovanje. Glava ga čedalje bolj boli, bliski so prepogosti, mravlje mu najedajo možgane, jih mora pomirit. Doma ima pijačo, jih bo pomiril z alkotom. Ko bodo mirne one, bo imel mir tudi on. Ko dobi vsak svoje, je okej. Je v življenju vedno tako, stari obrazci so to in on jih ima v malem prstu. Nakupil si je tablet; šel je najprej v eno, potem pa v drugo lekarno, da mu niso težili s tem, kaj bo s toliko tabletami, in v vsaki je kupil dva zavojčka. So včasih težili ti dohtarji v belih haljah, so bili pametni tam za tistimi šalterji, a tudi on ni bil neumen, je vedel, kako je dohtarje treba nafarbat. Če si pameten, vedno dobiš svoje. In Riki je bil pameten. Dobil je svoje tablete, v trgovini zraven kupil še dve konzervi hladnega piva in imel je skoraj vse. Zdaj se je lahko spokal nekam na svoje, si našel mir, kjer bo spil še eno pivo. To bo za prvo silo, ko se bo vračal v stanovanje, si bo nakupil novo rundo piva. A ne še zdaj, je v stanovanju pravi pekel, norišnica od vročine in zdaj tam ne bi mogel zdržati. Je moral drugam, v eno senco, najboljše ob vodi, ki je leno tekla skozi mesto. Ja, tam, na stopnišču pod vrbami, tam bo Riki imel svoj mir – Na kamnitih stopnicah, ki se spuščajo k vodi, sedi že nekaj klošarjev. Zjebane face vsi po vrsti, se jih je dalo videti enkrat na železniški postaji, potem spet sredi mesta ob tistem pesnikovem kipu, kjer se vedno drenja nekaj turistov in so odlična tarča zanje, in še v parku malo naprej, kjer so isto fehtarili. Direktno, se niso pretvarjali, so vsakemu povedali, da zbirajo za litrco namiznega. Zdaj pa je tudi njih vročina pregnala s trga, so iskali zatočišče ob vodi. Tu se je še dalo malo dihat, tu so klošarji lahko v miru prespali noč, jih ni noben odganjal. Kakšen parček, ki se je v mraku primajal k vodi, se je takoj pobral, ko jih je zagledal. So bili vsiljivi, ti klošarji, kot muhe so se prilepili na človeka. Če so zavohali, da ima v žepu vsaj nekaj cvenka. In Riki je v žepu imel cvenk, tisti od Marjane, in zdaj so ga zavohali. Rikija in denar. En tip se je dvignil in se primajal do njega. Lepo počasi, se mu ni nikamor mudilo. Je imel nekaj pijače v riti, se je videlo po rdečem ksihtu. – Prijatelj, daj malo drobiža, prosi Rikija. Gleda ga v faco, Riki pa ga ne jebe, gleda stran, tja dol v vodo. Pije svojo konzervo piva in rad bi imel mir. Še pes ima rad mir, ko žre, bi ga tudi on rad imel pri pivu. Mu je skoraj žal, da je prišel sem, bi se moral zvleči na drugo stran, tam ni bilo klošarjev. Riki vrže kamenček v zelenkasto vodo in gleda valujoče kroge na vodi. – Ej, prijatelj ... spet začne klošar. – Odjebi, nimam denarja, odkima Riki. Beži, človek, suh sem! Moški se ne premakne, še dalje stoji pred Rikijem. Nekaj momlja, pa ga Riki ne razume, niti se ne trudi, da bi ga razumel. Rikija zaboli v glavi. Blisk mu zaseka skozi možgane in bolečina mu dvigne pritisk. Tip pred njim ga jebe v glavo, on je kriv njegove bolečine, on – mater mu! – Razsul te bom! se dvigne. Sem ti rekel, da spizdi! Še preden se kaj zgodi, klošar odkuri. Ozira se čez rame, ali mu Riki sledi. Pa mu ne in klošar se mirno odmaje nazaj k svojemu krogu pod krošnjo. Zdaj ima Riki mir. V miru lahko popije pivo, še dve tableti požre in čaka, da čas mine. Miži in pred očmi gleda veliko Marjanino pičko, ki diha z vročo sapo vanj. Marjana si ga želi, on pa – Pred sabo zasliši korake. Odpre oči. Ena ženska stoji pred njim, iz kroga tipov zgoraj pod vrbo prihaja, klošarka kot ostali. Na sebi ima plave hlače in modro bluzo, ponošeno delovno obleko iz kakšne banke ali zavarovalnice, oboje umazano in pomečkano, podobno njenemu zmečkanemu ksihtu. Kot da bi človek gledal reliefni zemljevid, vse je vrisano na njem. Dve očesi globoko pod čelom sta pa kot dve črni luknji v vesolju. Ti dve luknji gledata Rikija. – Zdrkam ti ga, mu pravi ženska. Za desetaka. Pijana je in komaj stoji. Rikiju sta tableti in pivo malo otopili misli. Svet mu je lepši, nič več ni jezen. Riki hoče pomagati sebi in ženski in hoče se imeti fajn. Ima denar in si lahko privošči. – Prav, ampak v usta, ji reče. Ženska odkima: – Nisem kurba … – Prvo v usta, potem bo denar! jo prekine Riki. On ima denar, on določa pogoje. Je vedno in povsod bilo tako, so njemu to vedno vbijali v glavo in ga jebali v usta, bo tudi on zdaj tej jebeni klošarki pojasnil, kako stojijo reči. Ženska se obotavlja. Riki potegne iz žepa desetaka. – Bi rada denar? – Za dvajset – – Ne, za deset. Najprej liži, potem dobiš! ji pomaha z bankovcem pod ksiht. Na, tvoj je, če hočeš, ji ga ponuja ... Ženska se odloči. Skloni se, poklekne na stopnice, Riki si odpne zadrgo na hlačah in vzame ven tiča. Ženska vzame tiča v roke in pod njenimi rokami začne meso nabrekat. – Bo kaj? jo vpraša Riki. Čuti tuje roke na svoji kiti in je vznemirjen. V usta! Ženska nekaj zagodrnja, potem skloni obraz med Rikijeve noge in si da tiča v usta. Najprej ga oblizne, potem pa potisne vase, globoko, kot da ga hoče požret. – To, zastoka Riki, tako … Prepusti se ženskinim ustom. Miži. Marjanina pička je to, ki golta njegovo kito, rožnato meso njene pičke požira njegovega tiča in ga spet iztiska, ampak on noče tega; hoče se za večno zasadit v njeno meso, v dušo in srce, do amena hoče pustiti vse v njej in se zrasti skupaj, ker ko kita zapušča toplo gnezdo pičke, Riki čuti umiranje, on pa noče umret, hoče živet, pustiti seme v pički, v drugem telesu, hoče, da ga drugo meso sprejme – Rikiju začne prihajati in ženska odmakne njegovo kito iz ust. Riki čuti umikanje in zagrabi žensko za lase na temenu, in si pritisne njeno glavo na tiča. – Ne zdaj, pizda, ne zdaj, sope. Noče, da njegova kita zapusti varno zatočišče ženskinih ust, ne zdaj, ko mu prihaja in njegovo seme brizga sto na uro – Ženska se otepa, a Riki jo trdno drži za lase, in Rikijeva kita jo duši. Ne more se je znebit. Ima jo v grlu, čuti njeno utripanje in seme, ki jo zaliva. Potem stisne zobe in ugrizne v nabreklega tiča. Riki zarjove, spusti ženskine lase, jo sune z nogo v glavo, da se zakotali stran. Boli ga ženski ugriz, hudičevo ga boli, prekleta pizda ga je ugriznila v najbolj ranljivo točko na telesu, če bi mu zabila žebelj v glavo ali pritisnila razbeljeno železo na čelo, ga ne bi tako bolelo. Riki se zvija po tleh, se grabi za tiča in si ga spravlja za hlače. – Prasec! mu pravi ženska. Briše si z ust Rikijevo seme in kri. Ji je z brco razbil ustnice in rahlo krvavi. Sam si si kriv! Daj mi denar! Čaka, da Riki vstane, da ji da denar. Si je zaslužila – Riki se kobaca na noge, zapenja hlače in počasi dojema, kaj bi ženska rada. Denar od njega, kurba, denar za to, ker ga je ugriznila v tiča? – Razbijem te! To boš dobila! zakriči proti njej. Kurba! Dvigne roko, a ženska se umakne. A ne odhaja. Preklinja in kliče na pomoč ostale klošarje. Ti se začnejo dvigati in pobirati kamenje in palice. Vpijejo proti Rikiju in se jima bližajo. So samo klošarji, a jih je najmanj pet, Riki pa je sam. Hitro skapira, koliko je ura, moral bo stran. Ženska še vedno tuli nanj iz varne bližine, zahteva denar. Kliče policijo na pomoč, da jo je tip ogoljufal, vpije. Ta prasec tu me je okradel! kaže s prstom proti Rikiju, ki pa se umika. Riki bi žensko najraje počil v ksiht, razbil bi ji gobec in zajebane zobe, pošteno ga je oklala v tiča in zdaj ga tam doli boli. A nima časa za žensko, mora stran, klošarji se bližajo, mahajo s palicami in dobil jih bo še bolj, če ne spizdi. Najprej steče, potem pa, ko vidi, da mu ne sledijo, upočasni korak. Obrne se in jim od daleč pokaže z roko, jebite se! Če bi hotel, bi z njimi obračunal, se jih on že ne boji, kje pa! Bi še lepo prosili za milost pred njim, vsi po vrsti, od one kurbe, ki ga je ugriznila v tiča, pa do tistih zgubljenih pijančkov na stopnišču, vsi bi se posrali, ko bi se Riki odločil, da jih spravi v red. Če. Ampak zdaj se z njimi ne bo ukvarjal, jebe se mu zanje in za vse. Še enkrat jim pokaže, jebite se, potem gre dalje. Klošarji nekaj vpijejo, a ne grejo za njim. Riki zapusti rečni breg, mora stran, najti nov prostor pod soncem. Mora nekam stran, da si oddahne, spije kakšno pijačo in poje tableto. Spet ga je zasekalo v glavi, dve tableti nista dovolj prijeli, mora hitro še eno. Spet se vrača v mesto, skozi center, mimo lokalov in miz, ki so polni folka. Ljudje posedajo v sencah dreves in pijejo, se pogovarjajo, njihovi obrazi so kot maske, zagoreli, oči so skrite za sončnimi očali, samo ustnice se nemo premikajo, prav tako glave, na katerih so pisane čepice in slamniki. Rikija vse to spominja na maškarado, le da je pust v nekem drugem času, zdaj pa je to nenavadno, vročina pritiska k tlom in takoj ko stopi iz sence na odprti prostor, ga vroča svetloba zareže v glavo, najprej po površini, potem pa blisk prodre v globino in ga skoraj ohromi. Spet mora iskati senco, da se lahko pomika dalje, in njegovo premikanje po ulicah, iskanje senčnih lis na pločnikih je podobno bežanju. Kot da beži in išče zaklone pred nevidnim napadalcem, strelcem, ki ga zasleduje iz višine. Pri nebotičniku se ustavi. Tu je senca globoka in izza težkih vrat diha svežina klimatiziranega prostora. Zaželel si je te svežine. Ve, da je na vrhu bar, lep razgled na mesto je od tam, in odločil se je, da vstopi. Spil bo pijačo, se malo razgledal in si oddahnil. Ima denar in zdaj si to lahko privošči. Pred dvigalom ga zaustavi možakar v uniformi. Visok in plečat, v šilt kapi, kot kakšen general stoji pred vrati v dvigalo. Vratar za v bar na terasi. – Kam bi rad? – V bar, na pijačo, odgovarja Riki. Mu gre na živce, kaj ga ta tip sprašuje. Koji kurac je on? – Ne moreš, ga zavrne vratar. Vidi, v kakšnem stanju je Riki, in takšnega gosta že ne bo spustil naprej. – Zakaj ne? se Riki čudi. Na pijačo grem – – Ne moreš. Pojdi stran, ga odganja vratar. Vstopi par, moški in ženska, povesta, da gresta v bar, vratar se jima odmakne in ju spusti v dvigalo. Rikija še dalje zaustavlja. – Kaj se greš? se Rikiju dviga pritisk. Njiju pustiš, mene pa ne –? – Klošarjev ne sprejemamo, odgovarja vratar. Pojdi stran, če ne, pokličem policijo, zagrozi Rikiju. – Za tebe že nisem noben klošar, prekleti kurac! mu Riki pljune v obraz. Možakar se obriše, potem pa mu rdečica zalije obraz. – Prekleti klošar, zdaj boš dobil svoje – Riki ga ne čaka. Že odhaja, zapušča svežino kamnite avle nebotičnika in zunaj se potopi v vrelo ozračje ulice. Za hip mu zmanjka sape, potem pa spet pride do zraka; še lahko diha, še je živ, in to je glavno. Temu kurcu od vratarja pa bo že pokazal! Zdaj, ta trenutek, samo da pride domov, v svoje stanovanje, vzame eno reč in se vrne, potem pa bo peder dobil svoje! Riki ni noben klošar, da se ga odganja kot psa! Ne, Riki že ni pes – V glavi mu spet začnejo bliskati boleče strele, da pozablja na vse naokrog, bolečina mu jemlje vid, in ko spet pride k sebi, si želi samo, da se stisne v svoj kot v stanovanju, še nekaj ulic in križišč mora prečkati, potem pa bo na svojem, v svojem gnezdu, kjer ga ne bo nihče motil, mater jim! Kot mesečnik je prišel domov, odklenil vrata stanovanja in se počil na kavč. Tri plivadone je požrl s pivom in ko so tablete pričele prijemati, je obležal na kavču, negiben, kot truplo. Zunaj, za zastrtimi okni je pritiskala vročina, popoldne je bilo, pločniki na ulici so žareli od vročine, ljudem so se noge skoraj ugrezale v mehki asfalt. Celo mesto in ves svet je bil en vroč kotel in kam naj gre človek, kam, da se reši tega kotla? Riki je bil na varnem, v stanovanju je bila prava savna, a od pijače in tablet je bil zadet. Spal je in zbudil se je šele ponoči. Vstane, tišči ga scat, jasno, zaradi piva. Odtoči, potem v kuhinji spije kozarec vode. Ga žeja. Skozi okno sopara diha iz ulice. Zdaj je mesto kot mrtvo, le eden zunaj kurbla moped. Norec. Drka motor non stop. Mašina vsakokrat samo zahrope, se mrtvo zareži in crkne. Odjebi, dečko, nič ne bo, mu pravi stroj. Pa se dečko ne da, kurbla dalje. Je navalil kot mutav na telefon. Rikiju to kurblanje načenja možgane. Spet čuti kljuvajočo bolečino, vsakokrat se mu oglasi, ko motor mrtvo zahrope. Kot da bi on imel v glavi stopalko in bi mu tip kurblal v možganih. Čuti vibracije v možganih in špikanje v živo meso. Popizdi v šusu. – Peder zafukani! Spizdi! se nagne skozi okno in zatuli na onega spodaj. En mulc je spodaj, on drka ta moped. Pogleda Rikija in mu pokaže s prstom. Odjebi. – Odjebi! mu še zabrusi. – Boš ti videl svojega boga! Riki ponori. Mater ti! Zabriše proti mulcu krigl, iz katerega pije vodo. Za malo zgreši tipa in njegovo glavo. Škoda. Potem vrže še pivovsko flašo. Prazno. Cvenk, cvenk se razsuje po pločniku. Oni doli zdaj laufa stran, z mopedom, ga poriva ob strani. Nekaj kriči, pa ga ni za razumet. Je cviknil, seronja. Škoda, škoda, Riki še ima nekaj praznih flašk na oknu, bi mu jih z veseljem zmetal na glavo. To s flašami je dober štos. Napravi vtis na onega doli, ko mu zažvižga okrog glave in se mu razsuje pred nogami. Iz petega nadstropja ni zajebancija. Jih ima Riki vedno na zalogi, te flaške, jih nikoli ne nosi v smeti. Brez veze. Je zdaj konec štosa, tip z mopedom je spizdil. Riki pljune skozi okno. Bo šel dalje spat, samo še en čik pokadi. In se malo razhladi. Zunaj ni pod petindvajset, znotraj pa je sigurno čez trideset. Čez dan celo preko štirideset. Da se človeku utrga. So ti betonski zidovi kot radiatorji, grejejo še ponoči. Edino ploščice na tleh v hodniku in v kopalnici so malo bolj hladne. Ploščice. Si na njih hladi podplate, včasih pa se uleže nanje z golim telesom. Je to njegova klima. Zdaj bo to naredil. Vrže s sebe cunje in se uleže na hrbet sredi hodnika, tudi lice prisloni na tla. Koža se mu lepi na ploščice in hladna tla mu svežijo glavo. Zraven kadi. Užitek na kvadrat. Prime se za tiča, še čuti bolečino od ugriza one klošarke. Mater ji! Ji bo že pokazal, njej in vsem ostalim klošarjem! Pa še onemu kravatarju, ki ga je zjutraj nagnal kot psa – ne, ni pozabil nanj! Riki ne pozablja tako hitro! In pedra od vratarja v nebotičniku, tega si je tudi dobro zapomnil. Z vsemi bo poračunal, nobenemu ne bo ostal dolžan. Ne, Riki ni tak, da bi se pustil zajebavati! Ja, jutri bo to naredil, je nameraval takoj popoldne, pa ga je zmanjkalo. Bolečine v glavi so bile prehude. Zdaj pa je vse v redu, noč je mirna, tipa spodaj na ulici je nagnal. Vsi v bloku bi mu morali biti hvaležni, jim je naredil uslugo. Seveda pa bodo pizdili preko njega, ne direktno, se ga malo bojijo. Edino stara dva v stanovanju pod njim si ga upata drkati v glavo, seronji! A bo tudi njima pokazal, bosta že dobila svoje! Samo če se mu še kdaj prikažeta na vrata, ju bo zmastil kot mravlje, v šusu – Mravlje, jebene mravlje! Ko si hladi glavo na ploščicah, jih zagleda, skoraj pred nosom. Črta mravelj, šibajo iz shrambe preko hodnika v dnevno sobo. Sto na uro. So nekaj zavohale v omaricah in zdaj imajo tekočo linijo do dnevne. Tam izginejo v reži za parketom. Kurbe male, zdaj jih bo pa zjebal! Bodo dobile svoje! Riki skoči pokonci, prižge vse luči v hodniku in v dnevni sobi, ter začne z golimi nogami tacat po mravljah. Skače po njih, mravlje pa se mu umikajo, skušajo ubežati temu golemu, ponorelemu bogu, ki jim iz višine prinaša smrt. Drobne pikice šibajo na vse strani, iščejo luknje in reže v ploščicah, a tam jih ni, edina rešitev so reže v parketu v dnevni sobi. Ene srečnice, ki jih je Rikijev napad zalotil tam, se še lahko rešijo, one v hodniku so izgubljene. Ponoreli bog – Riki – nima milosti, vsako mravljo, ki jo dobi, zmečka. Njihova telesca se mu lepijo na podplate, a boli ga kurac za mravlje, za vse na svetu ga boli kurac, ali mravlje ali on, za to gre zdaj. V špranjo v steni na balkonu poriva čik, sežgal jih bo, te beštije, te hudiče, ki ga hočejo pregaziti, dobesedno požreti pri živem telesu. Bodo dobile svoj pekel! Tolče po zidu in lušči omet, da se prikoplje do njihovega gnezda. A mravljišče je pregloboko v zidu, ne more do njega. Prav, pa jim v reže zatlači čik, jim bo tako podkuril, se ga bodo mravlje od zdaj naprej izogibale. Pregleda še parket v dnevni, preglejuje reže in tolče po njih, da izbeza kakšno mravljo. Pa se nobena ne prikaže, so se kurbe male potuhnile. V hodniku pa je eno morišče, vse jih je pomečkal. En konec sveta je tam za mravlje, pravi sodni dan. Riki, nagi bog, pa je edini sodnik. Zdaj je taprave volje, zdaj je za akcijo. Odpre si flašo piva in ga spije na dušek. To skakanje po ploščicah in parketu ga je utrudilo ter zažejalo. Si zasluži pijačo, dobro delo je naredil. Mravlje požirajo blok, grizejo v stene, folk pa nič! Se vsem jebe, edino Riki jih rešuje! Potem pa dobi tipe na vrata, da se mu pritožujejo! Ona dva starca – zdaj jima bo pokazal svoje, če pride kateri na vrata! Zdaj je prave volje! Odlične volje, zdaj je Riki za akcijo! Gre v shrambo, odpre omarico, naphano z ropotijo, ki jo je sam spravljal vanjo od vsega začetka, kar sta z Marjano prišla v to stanovanje. To je bila njegova omarica, se Marjana ni vtikala vanjo, on pa je tudi ni nikdar pospravljal in čistil. Enkrat bo že naredil red, si je govoril, v začetku, seveda, potem pa mu je itak bilo vseeno. In je pustil, da je bilo, kot je bilo. Stara orodja, ključi, žaga, svedri, vijaki in zraven še piksne z lakastimi barvami, ki so se že zdavnaj posušile, vse se je prašilo v tej omarici. Izza vseh teh škatel pa je bila še ena stvar, ena torba, ki se je ni dotaknil od takrat, ko jo je tja položil. Ni pozabil nanjo, kje pa, le pustil jo je pri miru. Bila je podolgovata, podobna oni torbi, ki jo imajo igralci tenisa, da spravijo vanjo lopar in ostalo opremo za igro. In v Rikijevi torbi je bila tudi ena oprema, za njegovo igro. Se jo bo šel zdaj on, po njegovih regulah se bo špilalo in plesalo. Potegnil je torbo iz omarice in potegnil za zadrgo. Šlo je na trdo, je zadrga že malo zarjavela od starosti, a je vseeno popustila. V torbi pa je bilo vse tako, kot je moralo biti. Noben se je vsa ta leta ni dotikal, je samo on vedel, kaj je v njej. Stvar, ki si jo je šparal za konec, za najhujšo silo. Ko si ne bo mogel z ničemer več pomagati, bo segel po njej. Po puški. En tip iz Bosne mu jo je prodal, kmalu po koncu vojne tam doli je bilo in orožja je bilo na kupe. So tudi tu, že skoraj na ulici, ljudje ponujali puške in pištole, tudi če si hotel kaj več, kakšen tromblon ali bombo, ni bilo problema. Vsega je bilo na kubike in cena ugodna. Mu je tip to puško skoraj vsilil. Je Riki takrat bil še zaposlen, na podjetju se je z enim pogovarjal, omenil, da bi bilo fajn imeti kakšno puško, za jago, recimo, bi si človek kdaj pa kdaj lahko privoščil izlet v gozdove kje na Gorenjskem ali pa tam doli proti jugu, proti meji s Hrvaško, in bi si naredil piknik z divjačino, zakaj pa ne – pa je dobil hitro ponudbo. Že naslednjega dne mu je kolega pripeljal svojega zemljaka iz Bosne, z ostrostrelsko puško, ki jo je imel v avtu. Dušilec zanjo mu je šenkal. Spili so pivo v bifeju, se malo odobrovoljili, pa je že imel puško pri sebi. Sto mark, nič več ga ni stala. Z municijo in vsem potrebnim, še torbo je dobil zraven. S puško je odšel domov, kar po ulici, je bilo, kot da se vrača s teniškega igrišča. Marjani ni povedal za puško, je to ohranil zase. Dal jo je v omarico v shrambi in pustil pri miru. Na jago ni nikdar šel, kaj drugega pa z njo ni vedel početi. Zdaj, zadnja leta, pa se je kdaj pa kdaj spomnil nanjo. Ko je iz stanovanja prodajal kose pohištva in razno robo in ko ga je stiskalo za denar, je vedel, da nekaj še ima. Nekaj, za kar bi tudi dobil pošten denar, je zdaj take robe na tržišču manjkalo. Na koncu, ko bo res v riti, takrat bo puško prodal, takrat – Vzel je puško v roke, repetiral in sprožil na prazno. Vse je delalo. Le še daljnogled mora pritrditi in vstaviti municijo, pa bo pripravljen na vse. Se je Riki na takšno puško spoznal, v vojski je bil ostrostrelec, jo je znal z zavezanimi očmi razstaviti in spet sestaviti. V pol minute, včasih še manj. Je bil dober soldat, Riki, in tudi dober strelec. So ga kapetan in klapa v štabu imeli radi, je zanje zmagoval na tekmovanjih. Je Riki v vojski nekaj pomenil. Ko je prišel domov, pa je bil navaden pičkin dim. Delo na podjetju, zveza z Marjano, ter šparanje za stanovanje. Vso klapo izpred poroke je izgubil, še za pivo v bifeju ni imel več nobenega. So bili vsi v istem kurcu, vsak v svojem kajaku enosedu, ki ga je zanašalo čez brzice. Eni so se razbili takoj, že na prvih skalah, drugi so šli naprej. So pa počasi vsi odpadali, in Riki in Marjana nista bila nobena izjema. Vsakega čaka ena čer, tik pod gladino vode preži nanj, in reši se, če se moreš! Če. Riki je treščil na polno, ga je pijača sesula. Marjana mu je hotela pomagati, vsaj na začetku, ga potegniti iz vode, pa je skoraj še njo potopil. Na koncu je ostal sam in brez vsega. No, skoraj; imel je puško. Spet je bil nekdo. Kot v dobrih starih časih, ko je bil v vojski. Ostrostrelec Riki, šampion divizije. Veliki Riki. Nepremagljivi Riki. Riki, ki potolče vsakega, ki se mu postavi proti. Tako kot je maloprej potolkel mravlje, bo zdaj prvega, ki mu pride težit na vrata. Na stopnišču sliši korake, nekdo gre – Napolni šaržer z municijo in repetira puško. Riki je pripravljen. Pa se koraki zgubijo, človek gre mimo njegovih vrat. Škoda. Akcija bo malo počakala. Odpre si novo pivo. Pije in si ogleduje puško. Spet jo vzame v roke. Ni slabo. Je čisto drug občutek, ko ima človek v roki tako stvarco. Ne, ni slabo, zdaj je vse lahko. Noben ga več ne bo drkal v glavo, ne, nikdar več! Odpre si še eno pivo, pogoltne dve tableti plivadona, in se zlekne na kavč. Puško si položi na tla, na doseg roke. Poboža jo. Zdaj lahko zaspi, zaenkrat je svoje napravil, zjebal je mravlje, ostali pridejo na vrsto kasneje. Sigurno, mater jim! 14. EDA se zazre v roko, v desnico, s katero drži nož. Do ročaja je zarit v Marjanov trebuh in okrog rumene majice se že širi rdeč flek krvi. Marjanovo grabljenje njene riti je popustilo, odmaknil je roko, se malo zamajal in sklonil glavo; zagleda se v nož v svojem trebuhu. Čudi se, kako je mogoče, da izgine rezilo dolgega kuhinjskega noža v njegovem telesu tako na hitro, en dva tri, še pošteno ga ni zabolelo. Vsaj v prvem hipu ne. Potem dvigne pogled in se zazre v žensko, ki stiska ročaj noža. Ta ženska, blond pička pri štiridesetih, ki si zasluži, da se jo pofuka kot navadno kurbo, potem pa skine s kurca in izpljune, kar bi tudi storil, ker si drugega ne zasluži, ga je zabodla z nožem iz njegove lastne picerije! Samo za rit jo je zagrabil, ona pa kar z nožem v njega, kurba –! Hoče se ji približat, napravit korak do nje, da jo mahne po njeni zjebani faci, da se reši tega noža v sebi, pa ženska z nožem trdo pritiska vanj, ga odriva stran in mu še bolj zariva nož v trebuh. Zdaj čuti rezilo v sebi na polno, že na hrbtu ga čuti, prekleto ga boli, bolečina mu jemlje dih, moč v mišicah ga zapušča, duši ga, zakašlja in izpljune kri, reče samo še pizda, kaj si mi naredila, potem se zvrne nazaj, zraven pa zamahne z rokami levo in desno, grabi z njimi, da bi se nečesa oprijel, kot da si bo s tem rešil življenje, ker nekje spodaj globoko ga čaka prepad, tam je črna luknja, iz katere se več ne reši, to nagonsko čuti. Marjan pada, zagrabi za zložene krožnike na pultu in jih povleče s seboj, da se razletijo po tleh in zaropotajo. On jih več ne sliši, mu zmanjkuje sluh, tudi mrači se mu, zmanjkuje svetlobe, in ko pristane na ploščicah in vanje trešči na polno, udari z glavo, je zanj vsega konec. Tema. – Pizda, zašepeta Eda, o, pizda … Zdaj več ne stiska noža, spustila ga je. Roka, s katero je držala nož, je krvava, med prsti čuti toplo lepljivo kri. Strmi v razprto dlan in ne ve, kaj naj napravi. Še vedno se ji zdi to, kar se je pred nekaj trenutki zgodilo, nemogoče, nestvarno, kot da se je znašla v nekem čudnem filmu. Ne, vse to ni res, je le blodna fikcija, čuden film, ki si ga mora zavrteti nazaj in bo vse drugače! si zatrjuje v mislih in stresa z glavo. Marjan, debelušen fant, lastnik Picerije Mario, se dvigne, koščki razbitin po tleh se spet lepijo skupaj in krožniki zlagajo na kuhinjski pult, njena roka z nožem se odmika od njega in odlaga nož na pult poleg krožnikov, tudi Marjanove roke se odmikajo od njene zadnjice, krilo ji zdrsne nazaj na stegna, Marjan ponovi Vedno sem te želel pofukati, tik zatem neprijetno čudenje izginja z njenega obraza, vrača se ji vljuden nasmešek, iz prostorov pri kuhinji ritensko odideta vsak na svojo stran, v glavni prostor restavracije, pogovarjata se, se rokujeta (Marjanovo roko začuti v dlani neprijetno, hladno in vlažno), pozdravita se, on se spet obrne k šanku, se začne zadevati, ona pa ritensko odide skozi glavna vrata picerije, se tam malo zaustavi, da prebere zapis o delovnem času na vratih in odide – ritensko – stran, v vrvež ljudi na ulici. V vročino. Tam se film konča. Film v Edini glavi. Zdaj Eda še vedno stoji nepremično, z iztegnjeno roko, in med prsti se ji suši kri. Potem zazvoni telefon, Evo me, narode poje Magnifico s trubači in kliče iz žepa Marjanovih kavbojk, trubači vztrajajo, oni na drugi strani vztraja, nazadnje le odneha. Zvok telefona ovede Edo. Ne, nobenega filma ni, nobenega vrtenja nazaj, vse je tako, kot je, ona s krvavo roko, truplo na tleh – zdaj je sigurna, da je Marjan le še truplo, in da je ona tista, ki je zarila nož v njegov trebuh. – Pizda, Marjan! si zašepeta. Kako, zakaj –? Kar sprašuje, je brez veze, Eda ve, da je v kurcu in da mora oditi od tu, če ne, je bolje, da zarije nož še sebi v trebuh, si prereže žile in se zruši ob Marjanovem truplu. Zadiha globoko, zmanjkuje ji zraka, prostor je naenkrat zadušljiv, čim prej mora ven iz picerije, nekam, kjer bo lahko zajela sapo. Umije si roke pod pipo, si jih obriše v krpo in steče iz picerije. Zunaj na ulici je vroče, a je vsaj dovolj zraka, lahko diha, to je glavno. Eda teče, se izogiba ljudem, hiti in ne ve, kam gre, ve le, da mora stran, prekleto stran, nekam, kdo ve – Ko prečka most, se ustavi. Zadihana je, srce ji razbija in spet mora zajeti sapo. Normalno zadihati. In razmisliti. Eda se nasloni na kamnito ograjo ob mostu, kamen je topel, prijeten pod dlanjo, čuti ga kot dotikanje človeškega telesa. Zre v zelenkasto vodo in ne ve, kaj naj napravi. Ubila je človeka, to je jasno. Zarila je nož v njegov trebuh. Ona je morilka. Pika. Seveda se je branila, ker jo je tip zagrabil za rit, ji vlekel krilo gor, ji potiskal tiste svoje debele roke med noge – a to je že drugi plan. Je bil kdo še zraven, ji bodo verjeli? Zdaj je ta tip le še truplo, ona pa je živa, zbežala je s kraja, nikogar ni bilo, ki bi videl, kaj se je zgodilo, da bi povedal kaj dobrega zanjo. V bistvu je zajebala vse, morala bi poklicati policijo, pa ni, spizdila je, in kdor zbeži, je kriv – to je vendar jasno! Se naj vrže v reko, v to zeleno vodovje, se mu prepusti, brez zamahovanja rok, izgine pod gladino, kjer bo rešitev zanjo? Eda gleda tisto vodo, kolobarje in vrtince ob stebrih mostu, vse se vrti, vrtinci pod mostom in misli v njeni glavi, vrtijo se ji filmi v življenju, vsaj tistem par mesecev nazaj, ko je bilo vse drugače. – Pizda, si spet reče Eda. Zakaj – kako? Pa zaman sprašuje za odgovor, ji je v resnici že dolgo vse jasno. Ve, kako se je na neki način začel ta film, v katerem se je znašla. Pizda –! Eda je učiteljica slovenščine, uči na predmestni osnovni šoli. Nič posebnega, predmetni pouk po programu kot običajno, klasika, osmi in deveti razred. Petnajst let že tako uči, petnajst let je njeno življenje prirejeno urnikom v šoli, učnim programom in vsemu ostalemu. Ima familijo, moža in otroka, mulca pri šestnajstih, ki hodi v gimnazijo, mož dela kot referent na občini, vse je v redu, srečna družina so, dve plači imajo, hodijo poleti na morje v en kamp, sicer pa živijo še kar v redu, mnogi drugi so na slabšem, a tako pač je. Njen Franci je še kar okej dedc, imata kdaj pa kdaj kakšne scene, a se potem pomirita. Je pač malo ljubosumen, je Eda dobra mrha, je vedno bila, tudi zdaj pri štiridesetih je še prava mačka, blond pa ritasta in prsata, se zna zrihtat, ve, da se dedci za njo na ulici obračajo, gledajo v njeno rit, stegna, si želijo, da bi jo pofukali, pozna ona moške, ve, kako je z njimi, kaj jim hodi po glavi, tem fukačem, čeprav se bodo pred njo delali fine, nedolžne kot malo dete, v resnici pa buljijo v joške in si že zamišljajo, kako ji ga zarivajo – Jebi ga. Pa je bila Eda na vse to, kar se je dogajalo okoli nje, mrtvo hladna, je bila edino Francijeva, njemu je širila stegna in mu sesala tiča, ko mu je to zapasalo. Njej ni, a zaradi njega je to naredila, v njegov užitek. Da je imela mir, da ji ni težil s kakšnimi brezveznostmi, s tipi, ki jih nikdar ni bilo, s čimerkoli. V bistvu je bila Eda brezhibna. Tako doma kot v službi na šoli. Zanesljiva. Nikdar ni šla preko, karkoli je že to pomenilo. Znala se je ustaviti še pred tisto mejo, ko bi prekoračitev pomenila katastrofo. Ali vsaj veliko težavo. Eno pizdarijo. Ne, Eda ni bila taka, da bi silila v težave. Daleč od tega. Potem pa se ji je zgodilo – V šoli, pri pouku, jo je en mulc, ko je šla mimo njegove klopi, prijel za rit, njegova roka pa je zdrsnila še pod njeno krilo, med stegna – Obrnila se je in ga instiktivno mahnila. Se ji je roka zalepila na njegovo mozoljasto faco. – Prasec, je siknila vanj, boš videl ti vraga! Bila je v šoku. Kaj takega se ji ni še nikdar zgodilo, nikjer, ne v šoli ne drugje. Prekleti smrkavec predrzni, kaj si upa! Odvihrala je v ravnateljevo pisarno ter mu še napol v šoku zreferirala, kaj se ji je zgodilo: Jani K., učenec 9. b razreda, ji je potisnil roko pod krilo, predrzen je, aroganten, umazanec, treba ga je vreči iz šole, če je mogoče, najmanj pa najstrožje kaznovati, ker ona v tisti razred več ne vstopi, dokler – Ravnatelj jo posluša, kima, miri, naj sede, ji pravi, bo nekoga drugega poslal v razred; že telefonira, kliče, ureja, si nekaj zapisuje, medtem ko ona strmi v sliko na steni, nekakšno stilizirano podobo morja, koščka rjave plaže in potem belo modrega penastega morja, ter njegove modrine, ki se nekje na obzorju stika z nebom, kjer je tišina, mir, kjer je vse lepo in prav … Eda se res ni več vrnila v tisti razred ne v kateri drug. Potem, ko se je malo pomirila, tudi napisala uradno poročilo o dogodku, kot ga je sama videla in doživela, je odšla domov. Drugo jutro jo je v ravnateljevi pisarni čakala odločba o suspenzu. Začasnem seveda, je zatrdil ravnatelj, dokler se vse ne razčisti in pojasni ... – Ampak – kaj ni jasno, zakaj zdaj to? se čudi Eda. – Tako je po zakonu, tako mora napravit, drugače ne gre, ji razlaga ta trebušast plešavec pri petdesetih. Poti se, ko pred njo igra velikega šefa in bulji vanjo s svojimi kalnimi očmi postane ribe v ribarnici (ki je že tri dni ni noben pogledal, a se še vedno prodaja, leži na ledu s svojim trebuhom in kljub zagotovilom prodajalke o njeni svežosti, o jutranji dobavi, je jasno, da se ta riba razkraja od znotraj). Ta debeluhar, ki je Edo vedno gledal z očmi pijanega pohotneža in bi jo na njen najmanjši migljaj, da se je pripravljena predati njegovim mastnim in zadebeljenim rokam, povaljal v kakšni prazni učilnici – ne bi bilo prvič, da je kakšno naskočil, so vsi na šoli vedeli, da je velik fukač, ki izkorišča svoj položaj – ji zdaj razlaga, da je tako zanjo in za šolo najbolje. Starši učenca so ga že včeraj klicali, najavili so se za danes, pridejo z odvetnikom, tudi z ministrstva je že dobil klic, je zadeva znana tudi njim, v radijskih in tv poročilih je bil omenjen ta dogodek, a le da je učiteljica mahnila učenca, nič drugega. In tudi na internetu se vrti ta posnetek, en učenec v razredu je to posnel, a le njeno klofuto, nič drugega, nič o fantovem seganju z roko pod njeno kiklo, nič o šlatanju njene riti. To je le njena verzija, noben od učencev – se je včeraj on sam pogovoril z njimi – tega ne potrjuje. Učenec Jani K. pa se sedaj nahaja na kliniki, zaradi udarca se zdravi, utrpel je fizično poškodbo ličnic, tu pa je še veliko hujša psihična, so že angažirani vrhunski psihologi, da ga pregledajo in začnejo pri fantu primerno terapijo. Tako je z zadevo na stvari. Bo o vsem že obveščena pravočasno … Edi nič ni jasno, ve, da se ji dela krivica, res ga je udarila, ampak prej je bilo tisto z roko, kako morejo drugi reči, da tega ni bilo, kako morejo lagat? Zdaj gre v razred in jih vpraša, vsakega učenca posebej – Ravnatelj jo ustavi: – Ne, ne smeš več v razred! Moraš zapustiti šolo! Eda se vrne domov, prebira novice, posluša radio, gleda teve, vsepovsod ponavljajo enako, kot ji je povedal ravnatelj. Učiteljica E. S. se je v šoli med poukom surovo znesla nad učencem itd. Nič drugega. Eda čaka na poziv s šole, prvi dan, drugi, dnevi se vlečejo, tudi sama kliče, pa ji tajnica ravnatelja vedno enako pove, da je ravnatelj zaseden, naj počaka, bo že pravočasno obveščena. Nekega dne dobi pošto, priporočeno, mora na disciplinsko, na zaslišanje. Oddahne si, zdaj bo lahko vse povedala, vse o krivici, lažeh – Po kratkem zaslišanju, med katerim ji ravnatelj ne pusti veliko do besede, mora se le izjasniti, ali je učenca Janija K. udarila ali ne, je vsega konec. Disciplinska komisija – dva kolega učitelja pogledata stran in se delata gluha, ko ju hoče nekaj vprašat – hitro sprejme odločitev. Eda S. je kriva in se ji izreče ukrep prenehanja dela na šoli … Ravnatelj še na kratko obrazloži, da je tako najbolje za šolo in njen ugled, na to se morajo ozirati, čaka jih seveda še odškodninska tožba, odvetnik jo je že napovedal, ne bo majhna odškodnina, a temu se ne morejo izogniti. Ravnanje Ede S. je takšno, da si ne zasluži več sodelovanja v izobraževalnem procesu, nima zaupanja učencev, ne sodelavcev, niti drugih staršev, ki se oglašajo in zahtevajo izločitev učiteljice. Drugače ne gre. Eda podpiše papirje, ki jih pomolijo pred njo, jih stlači v torbico in šolo zapusti. Vse se ji zdi kot v enih mračnih sanjah, da se je znašla v neki paranoični zgodbi (literarni), ki se mora zaključiti, kajti vsake zgodbe je enkrat konec, knjiga se zapre in bralec takrat olajšano zavzdihne – No, pa je mimo, sreča, da je to le zgodba! Pa se Edi knjiga ne zapre, ni nobenega olajšanja, pritožba, ki jo napiše, je zavrnjena, odločitve šole so pravilne in zakonite, vse je jasno in dokazano, črno na belem, vse postane pravnomočno in izvršljivo. Eda se nekega aprilskega dne znajde na zavodu za zaposlovanje. Išče službo. Najprej kot učiteljica, a ji je kmalu jasno, da so to le njene želje, ker nima niti malo šans, da po tej aferi še dobi delo na šoli in še kdaj stopi pred učence v razredu. Ne, učiteljice Ede S. se vsi otepajo, ko kje le omeni svoje ime, je vsega konec, telefoni se poklapljajo, nasmehi na obrazih izginjajo, vse postajo uradno, tiho in hladno, kot so tihi in hladni aprilski dnevi, ki jih preživlja doma. Mož jo razume, sin tudi, vsaj v začetku je tako. Ko pa se vse preseli v časopise, na teve in novičarske portale, ko je Eda glavna zvezda in eksemplaričen primer šolskega nasilja, o katerem razglabljajo strokovnjaki po okroglih mizah in kontaktnih oddajah, in ko Eda dokončno ostane brez službe in plače, se razdalje med njo in možem ter sinom začnejo povečevati. – Kaj pa, če res ni bilo vse tako, kot pravi ona? – Edino ona ves čas ponavlja svojo verzijo, noben drug tega ne potrjuje! – Vsa zadeva je bila obravnavana na inštancah, vse je bilo preverjeno – bi se vsi drugi res lahko tako zmotili, kot ona trdi? Nemogoče! Vsako takšno vprašanje je pomenilo večanje praznega prostora med njo ter možem in sinom. Nastajal je vakuum, kjer so se izgubljali njeni odgovori in pojasnila, ki jih je že najmanj tisočkrat povedala, ene in iste. Potem pa še: – Tistega dne je imela oblečeno kratko krilo – je to primerno za šolo? To ji je rekel sin. Pogleda ga – kaj ji govori, mulc? Zdaj pa še on? Mož je sina branil, da ga razume – Eda ni več nobenega razumela. Razen da je v riti, da si mora najti delo, karkoli že, denarja ji je zmanjkovalo, enako tudi v družini; zdaj so imeli le eno plačo za vse in čeprav ji mož tega ni omenjal direktno, je to čutila. Brskala je za oglasi za delo, iskala karkoli primernega, nekaj s primernim plačilom. Spet je hodila naokrog po razgovorih, poslušala tiste besede – Bomo videli, vas obvestimo! – in se prazna, brez upanja vračala domov. Poletje se je vleklo, vročina je pritiskala nad mestom, tlačila vse živo pod seboj k tlom, da so vsi veneli in umirali, tako rastlinje, živali kot ljudje. Tisti, ki so mogli, so pobegnili iz tega vročičnega kotla, Eda in njena družina pa so ostajali. Tisto leto, prvič po dolgem času, niso šli na morje. Ni bilo dovolj denarja, še manj pa volje. Ko se je vrnila v stanovanje, je imela občutek, da je vstopila v tuj prostor, med tujce, v nekakšno hladilnico. Vračanje domov ji je bilo čedalje težje breme. Povrh pa je prihajala domov brez upanja, da bo dobila delo. Vsak dan ga je bilo manj. In brez upanja je odhajala na nove razgovore. Ko je vstopila v Picerijo Mario v starem delu mesta, ob obrežju reke, je bilo isto. Na internetu je naletela na oglas, da v piceriji iščejo natakarico v strežbi in je šla. Nekoč, še kot študentka, si je tako služila denar za študij, nič neznanega ji to ni bilo. Vsaj začasno bi lahko nekaj časa tam delala ... Oblekla je rdeče krilo in bluzo, se pogledala v ogledalo na hodniku stanovanja, in si pokimala. Konkurenca mladih punc je huda, a ona še vseeno dobro zgleda. Rit ima napeto, stegna in tudi joški so okej, še vedno je dobra baba za pogledat. Le na obrazu so se ji poznali dogodki zadnjih mesecev. Kot v nekakšnih hieroglifih se je vse zapisovalo na njem, tega ni mogla skriti. Vseeno se je napudrala, našminkala ter šla. Pred Picerijo Mario je prišla nekaj minut pred deveto uro, s šefom je dan prej govorila po telefonu in se zmenila za to uro. Lokal je bil še zaprt, za goste so ga odprli šele ob enajstih. Pogledala je skozi šipo v vratih, videla luč ob šanku, nekakšno premikanje, nekdo je bil noter. Neki moški. Prav. Pritisnila je na kljuko, vrata so bila odklenjena, vstopila je. Čeprav je pozdravila glasno, tudi vrata so zaropotala, ko so se za njo zaprla, se moški ni obrnil, sklanjal se je na šank z obrazom, kot da si nekaj ogleduje, ovohava ali kaj – Na par korakov od šanka ji je bilo vse jasno, moški se je zadeval. Tiste drobne bele črtice na papirju pred njim so bile droga, najbrž kokain. S srebrno cevčico v nosnici je srkal bele črtke, dvigoval glavo in zajemal sapo. Bil je noter, v svoji zadevi, za vse okoli mu je bilo vseeno. Ga ni bilo. Tudi za Edo, ki je stala dva koraka ob njem, ne. – Ej, motim? se je Eda oglasila. Se ji je zazdelo brez veze, da tiho in negibno čaka kot kakšna šolarka. Lahko tudi gre – Moški se takrat obrne. Posrkal je zadnjo črtico, v glavi je čutil razbijanje, v bistvu nebeško muziko in skozi to je prihajal en glas. Angel v ženski podobi, blondinka v rdečem stoji ob njem in ga gleda. Angel, ki ga bo treba pofukati, seksi je, dobre joške in boke ima, bog mu ga je poslal, oni najvišji, vsevedni, je začutil, da mu je vstal tič in da rabi dober fuk za začetek dneva. – Ja? reče in požre slino. Od vznemirjenja ima suha usta. – Na razgovor sem prišla, za delo natakarice, včeraj sem klicala, za to uro sem zmenjena, pove Eda. Ste vi Marjan, jaz sem Eda –? Moški pred njo je pravzaprav fant, debelušen, oblečen v rumeno majico z veliki napisom CALVIN KLEIN na prsih in modre kavbojke. Trebuh mu sili izpod majice – Fant jo pogleda. Nebeška glasba v glavi se mu umika, pristaja na planetu Zemlja, in pred njim je Eda, ženska, ki je včeraj klicala, se zanimala za delo natakarice. Gleda jo, ne, ni angel, je prava ženska, ki jo celo pozna – Stegne roko in jo pozdravi. – Eda? Vi ste – učiteljica? Eda sliši besede, jih razume in preverja njihov pomen v mislih. Kaj ji govori? Pozna jo? – Seveda ste Eda, pred štirimi leti ste me učili – Marjan sem, 8. b razred, težave sem vam delal, nisem bil odličnjak … Takrat se Edi posveti. Nasmehne se. Aja, Marjan. Prepozna ga, ta obraz pred njo je še vedno isti, le telo je drugačno, mulc je postal velik fant, a debeluh. Mulc, en povprečnež, lenuh, ki se ni trudil pri učenju. Pri vseh predmetih je zdeloval z dvojkami, se pa delal v razredu frajerja. Vedno cunje znanih znamk, pa telefoni in kaj še vse drugega, doma so imeli denarja na kupe. Pri govorilnih urah je spoznala njegovega očeta, bil je malo večja podoba mulca, razmišljanje enako. – Fant naj naredi šolo, ocene niso važne, ji je povedal. Torej, naj ga spusti, mu zaključi zadostno. Naj ne dela problemov. Dalje v šole ne bo šel, imajo doma dovolj dela ... Doma so imeli velik avtoservis, v centru mesta pa še en gostinski lokal. Marjan, tisti mozoljasti mulc, je zdaj šef v tem lokalu. V Piceriji Mario. – Marjan? Ti? se Eda začudi. Picerija Mario? Fant skomigne z rameni. Tako pač je. Zdaj je gostilničar. Šef. Vesel je, da je srečal svojo učiteljico, v šoli mu je takrat vedno težila, a mu na koncu zaključila z zadostno oceno. Lepo. In dobra pička je bila, ritasta in joškasta, tako kot je še vedno. Se je znala tudi tako obleči, da njene riti nisi mogel spregledati. Si je Marjan v tistem času doma neštetokrat metal na roke in si zamišljal, kako poriva svojo učiteljico, jo jebe s svojim tičem v njeno mastno pičko, ki jo stiska pod ozko kiklo, zraven pa ji grize nabrekle bradavice, jo nabija, učiteljica pa stoka in si želi še njega, še več, daj me, Marjan, daj – Film se Marjanu odvrti skozi glavo. Kdaj si ga je nazadnje zdrkal in si zamišljal, da jebe Edo, svojo učiteljico slovenščine iz osnovne šole, ji zariva tiča v njeno rožnato pičko, mastno in željno njega, da jo pojebe, ko Eda vpije in stoka od ugodja kot najbolj potrebna prasica, daj me, pofukaj me, Marjan, in on jo fuka in fuka in fuka …? Najmanj pred enim letom, najbrž, so bili Edina slika in filmi, ko fuka svojo nekdanjo učiteljico, še vedno trdno zapisani v njegovi glavi. – Za natakarico bi prišli? se čudi. Vi, učiteljica –? – Ne delam več na šoli, so bili zapleti, zdaj rabim nekaj drugega, pojasni Eda. Delo. Tudi kot natakarica. Marjan hitro skapira. Eda je bila tista, o kateri se je pred nekaj meseci pisalo po časopisih. Eda, ki jo je en učenec zagrabil za rit, ji šel z roko med stegna, najbrž gor do njene pičke – Super. On je tisočkrat sanjal nekaj takega, pa si ni upal. Zavzdihnil je od vznemirjenja, tiča je imel trdega in nebeška muzika se mu je vračala v glavo. Vse je bilo okej, vse je prihajalo v pravem času, tudi Eda, njegova učiteljica. Stopil je korak bližje k njej, z zadovoljnim nasmehom na obrazu. Bil je srečen. Stegnil je roki in zaobjel presenečeno Edo, njeno zadnjico in si jo potegnil k sebi. – Vedno sem te želel pofukati, ji zasope v obraz. Z desno roko ji sega pod krilo, čuti njena stegna, še više mora, tam je njena pička, skrita pod hlačkami, potegnil jih bo dol, strgal magari in – Nekaj ga zbode v trebuh. Pogleda dol in vidi zarit nož, tik pod napisom CALVIN KLEIN. Za ročaj noža drži ženska pred njim; z rokama popusti njeno rit, zdaj jo hoče zagrabit za lase, pa se mu odmika. In zariva nož še bolj vanj. Petnajstcentimetrsko rezilo noža – še maloprej je bil na šanku, tam ga je ženska pograbila – je v njem. – Pizda, kaj si mi naredila? zastoka. Zdaj ga tisto v trebuhu boli čedalje bolj, bolečina narašča in meša se mu od nje, zakašlja in izpljune kri, v nogah postaja šibek, brez moči je, kolena mu klecajo, začuti, da pada vznak, z rokami išče oporo, nek oprimek, pa zagrabi le kup sveže opranih krožnikov za pico, zrušijo se po tleh, lomijo, enako kot on, ki izginja s tega sveta. Konec. – Gospa, vam je slabo? sliši Eda glas ob sebi. Neki moški stoji pred njo in jo zaskrbljeno opazuje. Eda prikima. – Vse je v redu, le za hip me je obšla slabost. A zdaj je že dobro, hvala, gospod … – Vroče je, morate kaj popiti, ji svetuje. Človek ne opazi, pa je hitro dehidriran … Res jo skrbi zanjo. – Bom, obljubi Eda. Nasmehne se možakarju. – Prijazni ste, hvala. Moški ji pokima v pozdrav in odide. Eda zre za njim. Človek, enostavno prijazen. Ga je zaskrbelo, ko je slonela na kamnitem zidu nad reko. Torej še obstajajo takšni ljudje. Je še upanje – a zanjo? Eda tega ne ve, ne more vedeti. Kakšno upanje? Pravzaprav, kaj bi rada? Šla domov, med štiri stene, čakat moža, otroka, v tisto tišino in hlad? Naj jim zaupa, kaj je naredila, da je enemu tipu, ki jo je prijel za rit, zarila nož v vamp? Ne, ne bo šla domov, tam nima kaj iskati. Tudi na policijo ne gre, vsaj za zdaj ne. Ne more in noče. Ker tudi tam bo hlad, neskončna pojasnjevanja kako in kaj. Jo je zaradi tistega dogodka na šoli zasliševala še policija, so zbirali podatke, kaj se je zgodilo. Od takrat je že nekaj mesecev, pa še vedno nič, nobenega obvestila, kaj so se odločili. Jo bodo tudi oni preganjali? Nič. Eda se odpravi naprej, hodi po ulici, prečka manjši park s platanami, cesto, se izogiba pogledom ljudi, čeprav je to nemogoče, čuti, da vsi vidijo, da je morilka, da ima še vedno krvave roke, čeprav si jih je umila. Pogledi ljudi jo bolijo, zato išče prazne dele ulice, prazne pločnike, stopa naprej, dokler se ulice ne končajo in se začenja nov park na mestnem robu; sredi njega je velik ribnik, tja se napoti. Bregovi ribnika so obrasli z grmovjem, le na zgornjem delu je majhen lokal s teraso. Tam so ljudje, a to je zdaj daleč od Ede. Ona si je našla prostor na spodnjem delu ribnika, na koščku brega, zakritem z grmovjem, tam se lahko usede in si v miru oddahne. Tudi zapre oči. Se iztakne iz tega časa. Pri babici je, v njeni hiši na deželi. Okrog hiše je vrt, na- prej pa travnik. Tam je vedno rada kaj raziskovala ali pa se le enostavno sprehajala med visoko travo. Tekala je za metulji in opazovala čmrlje, ki so sedali na cvetove kadulj. Na zgornjem koncu travnika, pod robom gozda, pa je bilo veliko mravljišče črnih gozdnih mravelj. Bila je sposobna preživeti ure in ure v ogledovanju mrgolenja mravelj sem in tja. Tja je vedno najprej odšla, dokler nekdo ni mravljišča polil z bencinom in zažgal. – Sosedova mularija, je pojasnila babica. Eni, ki so se priselili pred kratkim. Nekulturni, še pozdravijo te ne … Pogled na požgano zemljo je Edo zgrozil. Imela je občutek, da je na pokopališču. Po tistem se je držala le bližine hiše in se tam igrala. Včasih se je le ulegla v travo in ležala vznak ter opazovala bele oblake na nebu. Dokler je ni poklicala babica, naj pride v hišo, na malico ... Zdaj je Eda ležala vznak, med travo ob bregu, strmela je v nebo, a tam ni bilo oblakov, le sivkasta modrina, po kateri je polzela žareča krogla sonca. Četudi je Eda zaprla oči, je to kroglo še vedno čutila v svoji glavi. Vročina jo je žgala od zunaj in žgala jo je od znotraj. Ni ji mogla uiti, morala bi se potopiti v vodo, izginiti – Eda odpre oči, nekaj jo je zmotilo, en šum je slišala v bližini. Na gladini ribnika, v bližini brega, kjer leži, je skupina labodov, šest jih je. Še maloprej jih ni bilo, so se potikali po vodi na drugi strani ribnika, zdaj pa so tiho pridrsali do Ede. Krožijo in dvigajo peruti ter se hladijo. Včasih kakšen zaprhuta, se malo dvigne v zrak, a se nato spet spusti k ostalim na vodo. K svojim. To prhutanje s krili je zmotilo Edo. Eda nekaj časa opazuje to njihovo mirnost. V bistvu so labodi nekakšni oblaki na vodi, podobni tistim oblakom, ki jih je opazovala kot deklica na babičinem travniku. Pogled na oblake jo je pomirjal takrat in pomirja jo zdaj, vročica, ki jo je zdelovala še maloprej, izginja. Nič ji ni več pomembno, ne šola, ravnatelj, mož, otrok, picerija in truplo tistega fanta sredi prostora, vse je izginjalo. Preplavljala jo je neskončna mirnost. Videla je le še labode, ki so podrsavali po vodni gladini in ji pokimavali. Kot da jo vabijo nekam – Eda se odloči – pridružila se jim bo. Sleče si bluzo, krilo, odpne modrc in nato sleče še hlačke. Gola napravi korak v vodo, nato še enega; takoj od brega se začenja globina. Voda je mlačna, osvežujoča. Potopi se v njo, hoče se očistiti, znebiti nesnage, ki se je na njej nabrala, vsega se hoče znebiti, postati nič, en oblak ali pa – Ko se je labodja družina spet vrnila k zgornjemu bregu ribnika pod teraso gostilne, so ljudje, ki so labode v parku dobro poznali, tudi njihovo število, presenečeno ugotovili, da se je njihovo število naenkrat povečalo. Še maloprej jih je bilo le šest, zdaj pa jih je po vodi plavalo sedem. Kot beli oblaki, ki so se preselili z neba, so jadrali po mirni gladini ribnika. 15. NEKOČ SE BOVA SREČALA, MOJ LJUBI igra muzika Petru v glavi. Ne more je izključit, pa če se še tako matra. Smešno za crknit! Muzika se ponavlja in ponavlja, ko je buden ali spi, vseeno je. Edino, če se ubije, se tega reši. Za popizdit! Ali pa, če – In tako se poleti še enkrat znajde v mestu. Vročina pritiska, on pa sedi na trgu pred parlamentom, v senci dreves, ki se dvigajo nad nekakšnim spomenikom nekakšni revoluciji. So svojčas postavili ta spomenik, strašen spektakel je to bil, potem pa imeli pred njim na vsake kvatre nekakšno zaklinjanje, bolj klicanje duhov in spraševanje za usodo, kaj je za napravit, kaj se ne splača, kaj se splača. Vse za dobrobit raje, ki je to morala poslušat in plačevat. Potem so spektakli počasi ugasnili, enako kot ogenj, ki je gorel tam na enem podstavku. Ogenj – jebemti – ga je bilo škoda, bi se lahko pozimi klošarji ob njem greli, si prižigali čike, bi se ob njem na novo lahko začela zbirati raja, zdravo jedro nove revolucije, ki bi spet vse prefukala do temeljev in zgradila svet na novo, kjer bo raja imela svoje marmorne palače, in na tone babnic, onih finih, ki zdaj sploh ne pogledajo človeka. In vse bi bilo legalno, v skladu z ustavo in zakoni, pod tem svobodnim soncem, jebemti ... Pa se gre Peter malo obujanja spominov. Še pomnite, tovariši? Sedi tam, vročina seva iz asfalta, nekdaj je bil ves trg zaparkiran z mercedesi in beemveji, kravatarji so že takrat laufali gor in dol, za njimi pa neke ženske, sekretarke ali kaj, pa varnostniki in miličniki, cela norišnica je bila vedno tam, živa zbrka, in zdaj je enako, le da ni več avtov, je zdaj nekdanji parking en velik brisani prostor, po katerem šprancirajo kravatarji s torbami, računalniki, okoli njih pa neke damice, pa varnostniki, policaji itd., zgodovina se ponavlja. Peter se ne čudi, se je že davno nehal; je tam okoli trga oblast, dobesedno – parlament, vladne palače, banke, pa še ta glavne trgovske hiše se tam nastavljajo. Ni treba znat štet do deset, pa je vsem jasno, kako stojijo stvari. Bi še slepi spregledal, ko bi slišal govorico teh revežev, ko laufajo iz enega na drugi sestanek, enkrat tulijo drug na drugega po telefonih, drugič pa se prilizujejo sto na uro in se medijo ob lezenju nekam ... Ja, še slepi bi spregledal, brez čudeža, bi bilo to razsvetljenje, ono svetopisemsko, ha! Sedi Peter, gleda vse to in se mu milo stori pri srcu. Spomini, to je ta prekleta roba, včasih koristijo, včasih ne. A zdaj bo videl, Peter ima plan. Je človek brez plana v današnjem času izgubljen, bo odjebal sto na uro. Klical bo frenda. Marka. Pozna njegovo številko, pred enim mesecem jo je staknil, klical je v njegovo pisarno, ga dobil za nekaj sekund, morda pol minute, toliko, da mu je Marko zaupal svojo direktno cifro. Za kaj več ni imel časa, je moral na sestanek. In naj ga pokliče kdaj, ga je še povabil, pride v mesto na obisk, prileze malo ven iz tiste province – Prav. Peter zdaj kliče Marka po mobitelu. Ga ima tudi on, je postal malo podoben onim zombijem, ki jih je srečeval po mestu. In ta reč od telefona je zdaj funkcionalna. Bi sicer moral drugače nekam na govorilnico, si prislanjat k ksihtu neke tuje in svinjske slušalke ... Zdaj ni treba. Marko je na vezi, direktno on. Marko, stari frend. Iz neke province bogu za hrbtom sta se pred petindvajsetimi leti pricijazila v to mesto, bolj podobna klošarjem sta bila, pri njiju ni bilo visoke mode, jasno, in rahlo graužalo se jima je, ko sta videla ves ta folk, kako je laufal po tem placu, se prerival v vrstah za parkiranje, šibal po bankah in trgovinah, potem pa robo z vozičkov tlačil v svoje avte ... Je bil princip isti kot zdaj; oblast in vse ostalo naokoli in mudonje in spremljajoče frajle. Gledala sta na to iz sence platan, žrla sendviče s posebno salamo, ono najcenejšo, ki jo je gospoda nabavljala za svoje cucke, ter trkala s pivom. Prava klošarja. So na njiju tako gledali ti gospodje in jima parkrat za vrat poslali policaja iz hiške pri parlamentu, da bi ju spodil izpod spomenika. Če bi motila kakšen prospekt, ne rečeta, bi se že umaknila, da turisti poškljocajo ta večni žar revolucije, sta se začudila. Saj turistov ni bilo, nobenega – – Študenta sva, sta pojasnila temu gospodu tovarišu policaju, ki ju je legitimiral. Malicava, pa sva se usedla malo dol, je stoje težko in tudi nekulturno jest, vsaj pri nas doma se človeku vedno ponudi stol, da se usede in poje, kar dobi, samo žival je stoje, midva pa nisva živali, le študenta, bolj revna sicer, ampak ... Ju je razumel ta gospod tovariš policaj in pustil pri miru. Sta potem še en čas hodila malicat pod tisti spomenik, na večnem ognju revolucije pa si prižigala čike. – Bova naredila tudi midva enkrat svojo revolucijo, sta si obljubljala. Za sveto. Kot brat bratu. Si prisegala kot Vinetu in njegov kompanjon, tisti belček, seveda. Bo to revolucija po njunem okusu, vse bosta prefukala, vrgla te debelorite mudonje iz kabinetov in foteljev, jim vzela mercedese pa bemveje in šoferje, na polje jih bosta nagnala delat, da si svoj kruh pošteno zaslužijo, onadva pa hop na njihova mesta. Bo to demokratična pot, nič nepotrebnega nasilja, kri bo tekla samo po sili razmer, pač nista neka brezvezna nasilneža, kje pa! In one horde tajnic na visokih petah si bodo tudi morale služit svoj dnevni obrok – z okopavanjem koruze na primer. Tu milosti ne bo, mogoče bosta kakšno sicer pustila, takšno, ki se bo posebej izkazala do njiju, ju sprejela kot človeka malo bliže k sebi, takšno že ... Petindvajset let je šlo mimo od takrat. Točno petindvajset let – in to ni malo. So stari Egipčani svojčas bili sposobni postaviti eno piramidco v teh letih, v novodobni Evropi dvajsetega stoletja pa v medsebojnem klanju spravit kakšnih sto milijonov duš na drugi svet. Neposredno in posredno. Vse v petindvajsetih letih razmika, par let gor ali dol. Zanimivo, kaj se vse da napravit v tem času, se Peter zdaj čudi. Recimo Marko. Od študenta klošarja do zvezd, pravzaprav do nekega šefa tam zgoraj blizu vrha piramide, pa ne one egipčanske. Piramide oblasti. Imel je zdaj nekakšen kabinet, usnjene fotelje, tri mrhe za tajnice, pa šoferje, varnostnike, pa ne ve kaj še, bi si človek moral zapisat, da bi si lahko zapomnil vse te dobrobiti njegove funkcije. Skupaj s titulo. In bil je nepreviden, ta Marko, ko se mu je pred enim mesecem mudilo na sestanek, straaašno se mu je mudilo, ga je odpravil na hitro in mu dal direktno telefonsko številko. Tisto za najbližje, za prijatelje. Da ga Peter pokliče, si bo on potem že vzel čas zanj. Eden za drugega bosta imela čas. Da si kaj rečeta, o njuni jebeni provinci, pa o dobrih starih časih. – Moraš me poklicati, ko prideš v mesto, je Marko prosil Petra kot boga. Je Peter slutil, da so se Marku oči zasolzile, tako je bil vesel njegovega klica, prvega tam po kakšnih dvajsetih letih. Rad bi zvedel vse o Petru, kje živi, kaj dela, pa mogoče kaj o njegovi familiji, če jo ima seveda. In Beti, Markova žena, bo tudi strašno vesela, da vidi Petra, ga še zdaj pogosto sprašuje, kaj je z njim, kam neki se je izgubil po študiju ... Beti. Markova žena, prva in edina ljubezen. Mati treh zlatih otrok, kot mu je frend še uspel povedati po telefonu. Beti. Zgodba zase. Ljubezenska, seveda. Jo Peter ve na pamet, z vsemi niansami, še kaj več bi lahko povedal o tem kot Marko, njegov frend. Beti. Spet se zavrti čas in pahne Petra petindvajset let nazaj. Študent Peter. Beti je bila prijazen človek, prijazna do oba z Markom, prekleto prijazna, pa ji sploh ne bi bilo treba. Njen stari je bil visoko v vrhu, pri koritu, seveda; dva strica sta ji bila diplomata, ena teta pa veliko živinče na banki, oni največji, glavni. Vse tipi-top. Bi ji njiju sploh ne bilo treba pogledat, je cunje in parfume kupovala direktno v Parizu, ali pa je skočila za vikend v New York na šoping. Hej, in proti takim parazitom sistema se bosta onadva z Markom borila, napravila revolucijo in jih sesula, dobesedno pofukala, sta glasno vsem povedala. In Beti je bila za. Kar sama ju je staknila med tisto brucovsko rajo, sta seveda malo izstopala, bila celo preglasna, se zajebavala in štosirala na svoj način. Sploh nista jebala teh poštirkanih maminih sinčkov iz prestolnice, ki so bili že vna- prej družinsko usmerjeni za advokaturo in sodniške položaje. Sploh niso imeli možnosti izbire, ti tipčki, so že prvi dan prišli na predavanje v oblekah, s kravatami in poslovnimi kovčki. Kot da so z eno nogo že noter, na svojem položaju, seveda. Onadva pa sta takrat prvič videla poslovni kufer v živo, hej! Pa sta se jim režala, skoraj dobesedno v ksiht. Take bosta tudi sfukala, metaforično seveda, krompir bodo lupili po ljudskih menzah, to je za njih, za te gumpce ... Za one frajle, ki so se prikazale v cunjicah, kot da so na modni reviji, za one si bosta tudi že kaj izmislila, domišljije imata na kubike, se ni treba bat, se jima je obema svitalo, za kaj bi se dalo uporabit te gospodične, seveda brez sentimenta, čisto po profesionalni plati, jasno – Beti pa ista kot Peter in Marko. Črnolaska, v kavbojkah in s karirasto srajco, kot bi prišla s hribov, od krav in ovc. Še dišala je malo po zemlji in travi, po borovcih in bogve čem še. Mrha za pogledat, v napetih hlačah in brez modrca, pripravljena na vse. Tudi na revolucijo. Je v bistvu na njiju čakala. So se ji ti njeni tipčki iz mesta tudi gabili, nič življenja ni bilo v njih, za noben pošten štos niso bili, še za pijačo po predavanju ne, so morali kar odlaufat domov, študirat za naslednji dan, za bodočnost. Seks načeloma da, a le za vikend, so si takrat vzeli malo prostega časa. Od takih ni bilo nič za pričakovat, ne seksa ne revolucije, je njihova kri bila že napol vodena in postana, še kakšnega hudiča človek stakne, če meša kri z njimi. Beti je to že vedela. Prekleto dobro. Prevandrala je pol sveta pa še kaj zraven, marsikaj dala skozi in imela izkušnje. – Vidva imata vizijo in voljo, se vama ne da šparat pri delu, je za ideale treba garat, kri scat, če je treba, in vidva to imata v sebi, jima je nakladala. Krasna muzika za poslušanje, posebej če je prihajala iz takih ustec, kot jih je imela Beti. In oči so ji pri tem gorele, njene živahne rjave očke, se je kar iskrilo v njih, jo je bilo lepo poslušat in gledat. Beti ni bila lepotica, se je tega tudi sama zavedala, a imela je nekaj v sebi, vsaj za tisti čas je to veljalo, je Peter to jasno čutil, potem pa je itak izgubil stik z njo in Markom. So postali prava trojka, nerazdružljiva, imeli žive seanse v študentski sobici, pa kje zunaj, se je kar iskrilo od govorjenja. Besede. Besede. Besede. Užitki v besedah. Peter je bil glavni pri tem, je znal dobro opletati z jezikom, Marko je bil v tem v drugem planu, je bolj samo pritrjeval in razvijal prijateljeve teme naprej, mu je Peter to včasih pustil, v njegovo veselje, da človek ne dobi občutka odvečnosti, inferiornosti in podobnega sranja. Za kohezivnost klape to ni dobro, jasno. In Beti je tripala na besede, jih uživala kar pri izviru, vsrkavala, da ji kaj ne uide, je pazila sto na uro na te besede. Da je Peter mozoljast, ima klasično mastne lase ter kriv nos, je ni zanimalo, tega sploh ni opazila, je bila preveč noter pri poslušanju. Seveda pa ji nista dala predaha, tej pupci, jo je bilo treba držati non stop noter, na drogi besed in štosov, ki sta si jih z Markom samo zaradi nje izmišljevala. Huj, kaki časi! Je Marko bil zraven, nikdar ni manjkal, je tudi on znal otresati gobec, se ni šparal pri tem, se je celo trudil, včasih celo na samem pripravljal program, da ne bi izpadel kot butec, a Petra ni dohajal. Je ta bil vedno korak v prednosti pri njej; ženska pač ni opazila, da je Marko športen tip, širokih ramen in še kar znosne face, so se v domačem kraju ženske teple zanj na plesu, Beti pa nič. Je imela druge kriterije, jasno. In po dveh tednih njihovega druženja jim je bilo jasno, da stvar ne bo ostala samo pri besedah. Se bo spremenila v meso, se zažrla vanjo dobesedno, jima je z Markom že butala kri kot zmešana po žilah, ko sta samo omenila Beti v pogovoru. Sta bila zadeta od njenih parfumov in govoričenj, kot drogiranca sta bila, odvisneža, so se morali enkrat na dan dobiti, drugače ni šlo, ne bi zdržali. Pa je bila Beti tudi noter v tej stvari, se ni nič držala nazaj, je tudi njej pasalo, da sta se motala okrog nje kot dva cucka, ki se gonita. Je kar zapredla, kot prava mačka, ko se je je človek dotaknil. Da nekaj bo, da si bo izbrala enega od njiju, jim je vsem trem bilo jasno. Je tako moralo biti, je ena elektrika šla skozi vse, ko so se prvič srečali, prvič povohali. So bili za skupaj, je to bil naravni zakon, pripadnost isti živalski vrsti. Drugačno parjenje bi bilo protinaravno. Odločitev je morala pasti že v prvem mesecu, je Peter vedel. Bi tudi prej kaj bilo, če bi on le malo bolj insistiral pri Beti, pokazal malenkost več gorečnosti in manj revolucionarnosti, bi prvi klin na lestvi k oblasti že bil zabit. Kot sta vedno govorila z Markom: do oblasti se bosta priborila magari preko trupel, če bodo ta še topla in voljna, pa še bolje! Je to šlo k njuni doktrini. In Beti je bila tudi pripravljena na žrtvovanje na oltarju revolucije, pripravljena dobesedno preliti tudi malo krvi, čisto malo, kot je to običajno pri izgubi nedolžnosti. Je bila še cela, je zaupala Petru en večer, ko jo je spremljal domov. Je sicer v svoji štosih šla precej daleč, si tudi daleč pustila, a nategnit nikoli. Je to šparala. – Prvič mora biti iz ljubezni, se je Petru zaupala. Staromodni zakon pač, a njej je nekaj pomenil. In Peter jo je razumel. Peter si zdaj vrti tisti film, ko se je zvečer vrnil iz mesta v študentsko sobico. Marko je bil še pokonci, njega ni bilo v mestu, mu pri Beti ni hotel kvariti večera. Je vedel, da je že malo aut pri njej in se je šel gentlemana. Lahko bi sicer norel, zmlatil Petra do amena, mišice je že imel za to, a je vedel, da bi bilo vse skupaj še slabše, pri Beti ne bi dobil nobene točke, še zgubil bi jih. Bi Peter izpadel kot žrtev, on pa bedak, izbira med tema dvema pa je jasna. Vsaj pri Beti je bila. In si Marko ni pustil, da bi ga ljubosumnost zavrtela, prijatelju pač ne bo delal problemov, je še sto in sto drugih žensk, so njihove češplje dejansko iste, obstajajo seveda rahle nianse, a v principu gre vse po enem kopitu ... Gledal je Petra kot marsovca, je hotel na njegovem obrazu prečitat, kaj sta imela zvečer z Beti, se je že mogoče zgodila tista stvar – Nič ni pisalo na Petrovi faci, je bila kot sfinga. Pa v resnici ni bilo nič, malo cmokanja pred slovesom, in to je vse. Uvertura za naslednji dan. Je naslednji večer bil namenjen za finale, petek zvečer, je petek dan za metek, stari štos ... Stari štos. Včasih človek nekaj napravi, nekaj kontra toku vseh stvari, pravil in pričakovanj, in če vse zanalizira, košček po koščku, zakaj tako, bi ta človek ne vedel pojasniti vzgibov svoje odločitve. Je že nekaj moralo biti, ena malenkost, drobec, hipec, se ne ve kakšen hudič, šesti čut ali vonj, ki ga je kot žival zaznal v zraku, mu je nekaj prišepnilo na uho, angel varuh ali pa sam hudič, je to potem vseeno, človek napravi tisto, kar misli, da mora, se mu jebe za vse ostale, se lahko postavijo drugi na glavo, na vse živo in mrtvo se lahko postavijo, pa jih človek ne bo jebal. Njegove celice v glavi sprožijo signal, se mišica premakne. V takih trenutkih kockarji izgubljajo bogastva ali pa jih dobivajo, morilci režejo vratove, samomorilci pa skačejo z mostov, vsi v svetem prepričanju v svoj prav, poslušni in ubogljivi do tistega, kar jim je bilo prišepetano na uho ... Peter ni bil pijan, od enega piva se mu ni nič vrtelo. In tudi večer je bil običajen, jesenski, nič toplega fena ni bilo v zraku, ne lune, da bi človeku mešala glavo. Bil je navaden večer, še rahlo svež, da mu je zbistril glavo, ko se je peš potikal skozi mesto. Pa je Peter nenadoma vrgel svojo kocko. – Marko, sva prijatelja, a ne? Marko ga gleda, nič mu ni jasno. – Sva, prikima. Je kaj narobe? – Ne, odkima Peter, kje pa! Ampak pravim ti, zaradi ene ženske se ne smeš sekirat – – Pa saj se ne, bruhne iz cimra. Je že rdeč v lica, ne more skrit tega. Če misliš Beti – – Ja, Beti mislim! Bi se morala glede nje nekaj zmenit, kot frenda, si položit karte na mizo, čiste račune, da bo vse jasno. Peter je jasen, Marko pa še vedno nič ne razume. Prav. – Sva oba malo zatreskana vanjo, v to Beti, pa tudi njej ni vseeno do naju, jasno da ne, Peter čveka dalje. Počasi si pri- pravlja teren. Sva ji oba simpatična, sam veš ... – Ne nakladaj, Pero, ga Marko skuša prekiniti. – Sva ji oba simpatična, prav enako, dragi moj, če ti še nisi skapiral, jaz dobro vidim, mu Peter naklada. Prepričljivo, mu cimer malo začenja verjet. Ga že posluša ... – Predlagam eno stvar, se ti bo mogoče zdela nora, je pa najbolj fer, poštena do naju in na koncu tudi do Beti, si oba zasluži, ampak je vse to en hazard ... nadaljuje Peter. Marka nekaj preblisne: – Da bi kartala? Odkima. Ve, da je Peter v kartah boljši, več fint obvlada. Jasno, da mu kartanje ne diši. – Nič kartanja, odvrne Peter. Obstaja še bolj enostavna stvar: vrževa dinar. Eden dobi, drugi izgubi. Pošteno? Marko še ne more verjet. Mu ni jasno, zakaj bi cimer ribo, ki jo dobesedno že ima v roki, še enkrat spustil v vodo, dal njemu še eno možnost, da jo zagrabi. Čemu ta športni duh pri Petru, ki mu je bil šport vedno tuj, rahlo odvraten, se je njegov kompanjon vedno posluževal enih skritih, prepovedanih fint pri fuzbalu ali košarki, sumljivih brc in suvanja komolcev, da je potem moral laufat z igrišča, bi ga soigralci zaradi tega še premlatili, ha! Ampak – Marko mežika in razmišlja – se pri človeku nikoli ne ve, kaj ga je pičilo, kaj se mu mota po glavi, je to lahko res ena poštena prijateljska gesta, plemenita, kot brat bratu ponujena, se drugim take reči ne ponuja, saj na koncu koncev sta resnična frenda ... – To je noro, potem reče. Sem pa za. Kaj pa Beti, kaj pa bo ona rekla? – Nič, pravi Peter. Na vse ve odgovor, ima plan v glavi. Beti ne bo nikoli izvedela, pa če jo dobiš ti ali jaz. Frenda sva, prekleto, od malih nog sva skupaj in oba veva, kaj bi rada, naju ena babnica ne bo ločevala! cimru razprši dvome. – Ne bo, jasno da ne; ampak ... – Si za? Samo enkrat vržem! Izberi znak! poziva Peter. Marko je seveda za – mater, kako je za! Izbere cifro. Peter vrže kovanec v zrak, lepo se vrti, potem pade na tla, nekam k njegovim nogam. Pobere ga, stisne v dlan. Potem jo razpre, obema pred nosom. Na vrhu se blešči cifra. – O, Kristus! se Peter prime za glavo, zgleda da ga je malo zadelo. Pa se zbere: – Ti si jo dobil. Čestitam, frend! reče Marku. Potem zabriše kovanec v kot in se pobere iz sobe. Še en sprehod po ulicah. Še enkrat kolovratenje po parku do mesta in nazaj. Je bilo nekaj stvari, ki jih je moral premislit, ampak koraka nazaj ni bilo. Če človek da besedo, jo pač da, je ne spreminja vsakih pet minut. Ne, to pa ne. In ni se pustil Marku prepričat, da je vse to ena bedarija, da pozabita – ne, je svoje povedal in kocka je padla. Pošteno. Za pijačo naj da, mu je le rekel, šla bosta v bližnjo oštarijo in se nasekala, to pa ja ... Zvezde so svetile tisto noč, ko je Peter lazil po parku in mu je malo brnelo v glavi. Jasno nebo je bilo in nekaj zvezd je viselo na nebu, na temni strani hriba. Par zvezd, nič več, ni za pretiravat. In so mu pomežiknile, prijateljska gesta je to bila od njih. Zvezde. So one lahko rešiteljice, samo če jih človek razume. Nič metafizike, nič ezoterike in podobnega astrološkega nakladanja, enostavno. Človek pogleda tja gor, v tisti nebesni svod, pa mu marsikaj mora biti jasno. Recimo to: majhen si, poba, majhen, nič te ni tam doli, si bolj podoben eni zgubljeni bakteriji, se plaziš zdaj sem in tja, delaš ne vem kakšen kraval, pa je vse en dim, pljunek v čas. V vesolje časa. Tam zgoraj je večnost, ti si pa nanosekunda! Razumljivo? Pa mora biti razumljivo človeku; ga to pomirja na en način, ta nanosekunda trajanja. Bi bilo sicer za znoret, če bi trajalo dlje, si sploh ni za mislit. Ja, je treba zvezde razumet, tolažnice fukaške ... Z Markom sta res šla pit. In prišla nazaj še boljša prijatelja kot prej. Pravih prijateljev ne loči nič na svetu, jasno. Tako je to bilo z Beti, z eno hazardno potezo jo je Peter zapravil, z neko brezvezno galantnostjo do frenda. Drugi večer je na randi šel Marko, ga opravičil in obenem malo zasral v Betinih očeh. Da je cimer moral na hitro domov v svojo provinco, je njegova tamala, ena smrklja, ki jo je njej zatajil, imela že kritično napet trebuh in se je zadeva zakomplicirala, zato je moral hitro šibati tja dol. Ja, je Peter tudi mala baraba, ji najbrž sam tega prej ni pošteno povedal, on – Marko – pa je bil malo solidaren s cimrom, kot frend do frenda, ampak zdaj ji je povedal, se mu ne zdi prav, da frend še naprej nekaj blefira, se gre enega jebenega frajerja ... Dober nakladač je bil Marko, je vse čuda slabe reči pravil o Petru, se je potrudil, ni kaj. Sta pa vse to lepo splanirala, čista fikcija je bila, skoraj že filmski scenarij. Jasno, je bilo treba Beti malo pretrest, jo spravit v krizo, mogoče celo v jok in solze, da ji potem Marko ponudi svoja široka ramena, da se mala zjoče na njih. Pa se je Marko potrudil, ta štorija s smrkljo je vžgala, je šlo pri Beti vse po planu in še isti večer jo je Marko položil. Je Petru potem vse priznal in opisal, podrobnosti seveda izpustil, cimra le-te niso zanimale. Je Peter nekje noter vseeno čutil rahlo kljuvanje, je bila to mogoče slaba vest ali pa žalost, ki se je naselila v njem, v enem od srčnih prekatov, kdo bi vedel ... Peter in Beti sta se potem še videla, kaj rekla, in pustil ji je, da mu je vrgla v ksiht licemerstvo ter neiskrenost, da ni pošten do ljudi, da se z ljudmi tako ne dela, imajo vsi eno človeško dostojanstvo, ona ali pa tista kelnarica nekje tam v njegovem malem mestu, vsi so ljudje itd. Ja, vse to pa še malo več mu je skoraj pljunila v lice. Peter se ni branil, je bil tiho, Marko poleg pa prav tako. Ji je prikimaval. Sta onadva že resno hodila, totalka zaljubljena drug v drugega, zanju počasi ni več obstajal zunanji svet. Samo še njun. Čez nekaj mesecev sta se preselila v eno najeto garsonjero in zaživela kot zakonca. Poročila sta se tudi kmalu, prvi froc pa jima je privekal na svet še pred diplomo. Je Petru vse to zaupal Marko. Sta onadva še kdaj pa kdaj šla skupaj na pijačo, ga Marko še ni popolnoma odrinil iz svojega sveta. Mu je po svoje bil hvaležen in ga je malo pekla vest, ker je užival srečo, ki je bila namenjena frendu. Peter mu je pustil ta občutek, je bil zadovoljen, da ga spominja nanj, na njegov svet. Se pa tudi on ni imel kaj pritoževat, je vse sam skalkuliral, tudi metanje kovanca. Resnica, do katere se Marko ni nikdar prikopal, je bila preprosta: kovanec, ki ga je Peter tisti večer vrgel v zrak in nato pobral s poda, je imel grb na zgornji strani. Peter je to za stotinko sekunde videl, nič več, a dovolj, da je vedel, kaj mora napravit. S prsti je bil še bolj spreten kot z gobcanjem, so bile karte in še kaj zraven njegova strast; za malenkost je s prstom prevrnil kovanec v dlani, potem pa ga pokazal cimru. Cifro. Beti. Marko. Peter. Zgodba o ljubezni. Peter je potem še velikokrat šel skozi ta akt samoodrekanja, obrnil vsak kamenček in ga ponovno spravil v mozaik, pa je prišel vedno do istega prizora, ko je bilo treba vreči kovanec in napraviti finto s prsti. Ni bilo druge rešitve. – Pred kom? se je vprašal. Takrat, prvič, in potem še velikokrat. Pred kom si, človek, tisti večer zbežal v noč? Tudi na to je Peter izbrskal odgovor, je vedel, da obstaja, skrit pod tisočimi izgovori, ni problema, enkrat je moral priti na svetlo. Priznanje samemu sebi je prihajalo po kapljicah. Obstaja na tisoče variant izmikanja in vsaka je dobra, na neki način skoraj pripeljejo do oprostilne sodbe, najmanj pa do znižanja kazni na minimum. Tako kot to gre v življenju. Recimo, da je človek obtožen malo goljufanja: takoj, v prvo ni treba vsega povedat po resnici, priznat vse po vrsti, nekaj malega pa že, toliko, kot je potrebno, nič več, so bedaki oni, ki priznavajo vse živo, ti najbolj nasrkajo. Torej, lahko je bil to navadni strahopetni egoizem, človekova nezmožnost sprejemanja odgovornosti za druge. Kajti skrbeti za drugega v vsem dobrem in slabem, je pač pomembna reč, in ta človek – se je Peter v svojih analizah šel tožnika in obtoženca obenem – ta neodgovornež je začutil pri tem vpogledu v bodočnost šibka kolena, tako šibka, da je vedel, če klecne, se ne bo več pobral gor, da vzame zalet in preskoči tisti svoj imaginarni kanjon, prepad v svoji glavi. Nagonsko je vohal, da stoji pred linijo odločitve. Če stopi v krog, ki si ga je sam zarisal, bo za vedno ostal v njem, on, Beti, in kup mularije, ki ga je že videl v glavi (Beti je stalno čebljala o otrocih, kopici otrok, ki jih bosta imela). Najbrž je bilo vse to in še marsikaj drugega, kar se mu je motalo nezavedno v glavi, in je skapiral šele kasneje, ko je bilo vse mimo. Kamenček h kamenčku je počasi dajal pravo podobo v celotnem mozaiku odločitve. To je bila ena izmed možnih variant. Je pa bila tudi druga, pa tretja, veliko jih je še našel pri sebi, se je kot obtoženec oklepal vsake slamice, ki bi mu olajšala krivdo. Je zadeva lahko tudi bolj človeške in razumljive narave. Si je že marsikaj začel izmišljevat, pritrjevat samemu sebi, da ni šlo drugače. Se je že malo skliceval na razloge v globoki človeški intimi, in jih v obrambo niti ni poskušal navajat. Vsega ni za povedat, ko gre za človeško intimo, lahko izpade za brezveznost, da potem človeka imajo za bedaka, za čudaka pa že itak. So vseh sort reči na svetu, ki se zgodijo, pa je pri enih začetek prav bizaren. Ampak – kaj ni skoraj vsak prvi korak čisto enostaven, preprost? Se iz njega še nič ne da slutit onega crescenda na koncu. Prvi korak še ni nič. Človek bi to moral vedeti, tožnik v njem pa tudi – kaj ne pozna one štorija z Jakom – ha? Jaka je bil bivši šofer kamiona, sam je to zgodbo enkrat zaupal Petru, kot svojemu odvetniku, v času ko se je ločeval. Samo njemu, ni za razlagat naokoli, se človek potem še en čas meče po tleh, od smeha ali pa od česa drugega. Je pa to treba vtaknit tu noter, spada v Petrovo obrambo. Zadeva je tudi čista, iz prve roke, Petru je Jaka povedal vse to šele potem, ko je bila stvar sodno ad acta, že stokrat arhivirana in zanj nenevarna. Zgodba, ki jo je Peter prinesel iz oštarije, po treh rundah piva. Jakova zgodba. Tako je bilo. Jaka je enkrat peljal s kamionom, polno naloženim hlodovine, pa si je brskal po nosu, bizgec umazani. Si je rad s prstom šaril po svoji kumari, jo je imel veliko, in je to bila njegova prekleta razvada, iz otroštva jo je privlekel, se z njo poročil, je Petru kazal še poročne slike, ko je na eni ulovljen s prstom v nosu, ga žena ni mogla odvadit tega zasebnega športa. Potem ko sta šla narazen, je spet lahko delal, kar mu je pasalo, si je lahko vse prste tlačil v nos, če je hotel. Pa ga babnica ni pustila zaradi teh reči, ne, kje pa! Šofer je bil, Jaka, pogosto na furah, po celi Evropi je vozil vlačilce, in je bilo njegovi ženki malo dolgčas. Presneti dolgčas. Pa si je zamislila malo intimne zabave. Drugega dedca, jasno. Ga je en detektiv izsledil, se nista skrivala, ko Jake ni bilo pri hiši. A to je prišlo pozneje, po nesreči. Nesreča pa: prst v nosu je bilo Jakovo prekletstvo. Stvarno. Je enkrat nastradalo troje ljudi, so mrtvi že celo večnost. Zaradi njegovega nosu. Je bil na vožnji s šleparjem, je fural dol po eni ovinkasti cesti, pa se šel malo osebnega rudarstva. Kot običajno, je vedno bil sam v kabini, si je vse lahko privoščil, tudi na roke metal. – Ni problema, je odkrito priznaval Petru. Tam zgoraj v kabini si car, noben ti ne more nič. Pa je potegnil s prstom eno reč, kar veliko, je skoraj mezinec moral zarit v sinuse, da je ulovil ta smrkelj. In ko si ga je ogledoval, par ur se je drkal s tem, da ga spravi iz nosu, je malo pozabil na cesto. Čisto malo, toliko da je v ovinku šel naravnost, v osebni avto, ki je pripeljal nasproti. Oba sta šla s ceste, tista nesrečna katrca in šleper. Od osebnega avta ni veliko ostalo, je bil kot konzerva od piva, ki jo povoziš. Še Jaka je imel srečo, da je preživel. S kabino je treščil v škarpo, deset metrov pod cesto, in so ga tudi morali zvleči ven. A bil je cel, seveda v šoku. Zaradi nesreče, še bolj pa zaradi sranja, ki ga je v to pripeljalo. Njegovo osebno prekletstvo. Kako naj ljudem pove, da si je vrtal po nosu, pa malo pozabil na šofiranje? Se bodo ljudje najprej od krohota valjali po tleh, potem pa ga linčali. In to po pravici, si je zaslužil. Ampak ni imel toliko korajže, da bi to priznal; se je izgovoril, da naenkrat v ovinku ni mogel zasukati volana, je ta bil čudno zablokiran. Je bil Jaka brez moči, je lahko samo še molil, da ne bi kdo prišel nasproti, pa ni bilo sreče, so mu prišli nasproti oni reveži ... Si je Jaka mislil, da ga bodo hitro pogruntali, takoj ko bodo dali mašino na kose, vse izmerili, stehtali, premerili – Opravljena je bila preiskava, je vse povedal še enkrat, dvakrat, trikrat, vedno isto, si je že skoraj sam verjel, da mu je volan blokiral, nato so še izvedenci povedali svoje in – mu dali prav. Ja, Jaku je zablokiral volan, je bilo to krivo za nesrečo. Črno na belem je to pisalo, je Jaka Petru pokazal to pisno ekspertizo. – Smešno, je kimal, sem jim takrat hotel priznati, jim povedat, da so brcnili mimo, sem šel na sodnijo in rušil to mnenje, pa so se mi režali. Bedak sem; me je to, da je v nesreči umrlo troje ljudi, malo prizadelo, da me tišči krivda, pa sploh nisem kriv, sem nedolžen kot dete, so mi povedali, bolj obzirno, seveda. Smejal bi se, metal po tleh od smeha, pa nisem mogel, mi je bilo hudo za one tri ljudi, prekleto! se je človek skoraj cmeril tam za šankom. Svoj davek pa je plačal na drug način. Žena je šla z drugim, on pa se je zapil. Nič smešnega. Jaka je povedal svojo zgodbo in resnico. In Peter? Nič, ves svoj film pozna na pamet, vsako sekvenco si je že tisočkrat zavrtel naprej in nazaj in ve, kaj ga čaka na koncu. Nekoč se bova srečala, moj ljubi, se mu vrti muzika v glavi. Končna špica. Recimo. Ker še ni siguren, ali je filma konec. Zato je zdaj v tem mestu, sedi pod drevesi in gleda zbrko pločevine in folka na parkirišču ter kliče Marka. Direktna linija, krasna stvar, nič čakanja, nič predstavljanja nekim radovednim glasovom, ki hočejo odgnat človeka s telefona ... – Živio, stari frend! Peter tukaj – kot sva zmenjena, čakam te! je direkten, še bolj kot telefonska linija. – Zdravo, zdravo, mu odgovarja moški glas. Na drugi strani je Marko in zdaj mu delajo klikerji sto na uro, njegove male sive celice preverjajo ta glas, ki ga kliče, ker mu takoj ni jasno odkod in zakaj. Pa se spomni, je brihten poba, ta Marko. – Pa to si ti, Pero! se razveseli. Malo skoraj iskreno, malo pa zablefira. – Čakam te, kamerad! Pri spomeniku revolucije, pri parlamentu! Imam pivo, dve flaški, jasno, pa dva sendviča z navadno salamo! Je en čas niso proizvajali, ni bilo povpraševanja, zdaj se jo pa spet dobi! Zdaj je pravi čas! atakira Peter dalje. – Kakšen pravi čas, Pero? se čudi oni na drugi strani linije. Kako čakaš? Kakšni sendviči? Pa saj se nisva nič zmenila, se ne spomnim, kdaj –? – Petindvajset let nazaj, kamerad! Pomisli malo. Pred petindvajsetimi leti sva se pod temi platanami in pri tem ognju sveto zaobljubila, da se prav na ta dan spet dobiva! Na živo in mrtvo sva si prisegla, še s krvjo zalila, kot pobratima, človek! mu Peter obuja spomine. S sendviči in pivom prideva, kot običajno. Revolucija še traja, človek, še gori ta plamen tu, sem nalil v ta plehnat krožnik malo petroleja in je spet ta pravi plamen! Čike tudi imam, kubanske cigare a la Castro, da bo stvar bolj avtentična! nadaljuje Peter. – Za kaj gre, Pero? se na drugi strani vleče ven Marko. Nič mu ni jasno – – Za revolucijo, Marko! Je zdaj zadnji čas za revolucijo! Poglej, kaj delajo temu folku, še živina, mačke in psi pa vsa ta hišna golazen imajo danes več pravic kot ljudje, se z njimi pometa ulice, človek danes ni več nič vreden, totalka nič, je bolj zamenljiv kot navaden šrauf na stroju! Tisti šraufi imajo svojo ceno, vsaka vijuga nekaj stane, a ta zmuzljivi človeški material, ha? Adijo humanost, adijo vse, je človeško meso na prodaj na kile, dobesedno, z možgani ali brez, še najboljše brez, potem ta folk še nič ne razmišlja po svoje, jim bodo že po teveju pa po cajtengah vstavili svoje možgančke, čisto dovolj prave, po svoji meri! V letu ali dveh bomo vsi zombiji, kar nas še ni, polavtomatski homo sapiensi bomo ratali, ti rečem! Zdaj, Marko, zdaj je še čas, da nekaj napravimo, revolucijo, si razumel, vse je tako, kot sva se zmenila ... – Revolucijo, kakšno revolucijo? Se nič ne spomnim, Pero, prav nič mi ni jasno, za kaj gre, za kaj se ženeš ... – Ne spomniš se? se začudi Peter. Glas se mu zatrese od razočaranja, jasno, da Marko tega ne more preslišati ne spregledati. Malo je tudi tiho, da je učinek večji. – Ne spomniš se, Marko? Glej, prav pod tem spomenikom sva bila, ne enkrat, žrla te sendviče s poceni salamo, za pse so jo kupovali gospoda, midva pa mlatila vsak dan in nama je bila fina, pivo sva imela poleg, kakšen čik in drugega nič. Je to bilo vse. In sva si prisegla, da v petindvajsetih letih zjebeva ta sistem, totalka, ga prerešetava od zunaj in znotraj, pravico in človečnost naseliva vanj. Se je takrat vse to že zdavnaj izgubilo, sva vedela, da je treba nekaj napravit. Akcijo. In Beti je bila poleg, ko sva si zarezala v žili, oni na levi roki, so te bližje srcu! Prisegla sva zvestobo revoluciji. Naši revoluciji. Je Beti tudi pritaknila svojo ročico, se spomniš, kamerad? Je hotela po vsej sili biti poleg, in kri ji je tekla kot prasici, sva jo morala potem peljati na urgenco, da so ji zašili rano. In prepričevat dohtarje, da ni šlo za poskus samomora, ha! Poglej ji roko, Marko, se ji še danes morajo poznati šivi, kamerad Marko ... – Kristus, kaj govoriš, Pero ... to ni res, to ne more biti – – Fotke imam, tu pred sabo, povečane, črno na belem, Marko! Ti in jaz, ko kaževa goli riti tej oblasti tam notri v parlamentu! Naju je Beti slikala s svojim aparatom, za zgodovino, smo si rekli! Potem pa zalili stvar s krvjo. In zgodovina je zdaj tu, danes, v bistvu je že zadnji dan, ura bije dvanajsto, ti rečem, moraš priti; bo divje, novinarje sem že obvestil, da bo tu danes en spektakel za njih, velik štos, začetek dolgega pohoda nazaj k človeku, začetek naše revolucije, vrnitev homo sapiensa ... – Novinarje? Mojbog, stoka na drugi strani Marko. Zakaj, Pero, zakaj ...? – Moramo, Marko, ne gre drugače! Se je treba borit za človeka, se oblasti zanj jebe, dobesedno, razen pred volitvami, takrat šopajo ta folk s poticami in belim kruhom. Drugače pa, jebite se, seronje! Delaj ali crkni! In če se boš človeček upiral, kaj malega trokiral, pa uvozimo tujo robo: živo meso iz Azije, so oni drobceni, malo jejo, malo stanejo, se nič ne bodo bunili, o kakšnih človeških pravicah se jim niti še ne sanja, še manj o delavskih, za pest riža bodo delali in hvalili svojega boga, da so siti in da jih gazda ne tolče! To je vsa resnica, Marko, je to treba jasno vsem povedati ... – No ja, pretiravaš prijatelj, mi smo demokratična država, nam to priznavajo oni zunaj na Zahodu, naši prijatelji, oni že vejo, kaj je prav in kaj ni, je treba biti realen, ljudje imajo dovolj pravic, smo mi proti njim še darežljivi – – Kar nam pripada, si bomo sami vzeli, nič darežljivosti, Marko! So to tvoje besede, jih imam zdaj tu napisane na transparente, te čaka eden, ga boš vzel v roke in gremo ... – Pero, si dobro, je vse v redu s tabo? je Marko spremenil temo pogovora. Je sprevidel, da se mora rešit na drug način, nič parlamentiranja, je treba človeka zganit pri njegovem fundamentu, strest kot žakelj. Si zdrav, če te smem vprašat ...? – Pusti zdaj zdravje in ta jajca, Marko! ga Peter prekine. Stara dobra Markova taktika, jo je poznal iz časopisov, ko se je pogajal s sindikati. So tiste delavske delegacije na koncu bile srečne, če jim je pustil vsaj gate na sebi, jih je obral do amena. So bili hvaležni do ornamenta, če jim je odrinil drobtinico. Marko. Vladni buldog v pogajanjih. – Marko, dragi kamerad, zdaj gre za narodovo zdravje, za rešitev tisoče in tisoče duš, ki zdaj ščijejo kri na gradbiščih, za tekočimi trakovi, tam za onimi jebenimi blagajnami v blagovnicah, ko ženske nimajo niti toliko časa, da bi šle na sekret spodobno kot človek, ščijejo med delom v plenice, saj veš sam, pizda, ti ja ni tega treba pravit – kamerad? Peter teatralno dviga glas. Kot da je na sceni, v enem filmu in igra odločilni kader v glavni vlogi. Nič več pod rubriko igrali so še. Odjebite, zdaj igra svojo glavno vlogo. – Pero, pusti vse to, pridi rajši k meni, greva nekaj jest in spit, se pogovoriva kot stara frenda, kaj rečeva, boš povedal, kako živiš, te celo večnost nisem videl, Beti tudi ne, bi mogoče prišel na večerjo k nam domov ...? fura Marko svojo vlogo. Taktika. Spet taktika. – Pridem, pridem, Marko, obljublja Peter. Ne jebe Markove taktike. Samo to reč danes moram še speljat skozi. Saj, če ti nimaš časa, ni treba, bom sam imel govor, ni problema. Izjavo za javnost že imam pripravljeno, pa letake, fotke – tiste najine povečane, in transparente, in še petarde, one močne bom metal, boš mogoče slišal, saj nisi daleč! mu dalje naklada. Prepričljivo. Zanosno. (Bi človek na drugi strani moral verjeti tem besedam, prihajajo iz srca, tako jasne in čiste so te besede.) In Beti pozdravi, se nisva videla malo večnost, me prav zanima, kako izgleda, na teh fotkah je prava lepotica, bi ti jih rad pokazal! Škoda, ker ne prideš sem, bi se lahko pogovorila o marsičem ... – Pero, prosim te, ne nori! zastoka glas v telefon. Prepričljivo, je tudi on dober blefer. – Nič, nič, odkimava Peter. Nič norosti ni v tem; te razumem, če ne moreš priti, bom sam opravil, me poznaš, bom že zmogel, se mi ti lahko priključiš kasneje, na našem dolgem pohodu ... – Kako našem? Koliko ljudi pa imaš tam, nisi sam? – Ne, kje pa, še nekaj nas je, pravzaprav samo tebe še čakamo, še Beti morda pride, sem jo povabil ... Beti. Beti. Stalno Petrovo ponavljanje Beti je Marku dalo nekaj mislit. Ni bil neumen, Marko, ga Peter tudi nikoli nI imel za takega. Če se človek pretolče tja gor, najbrž ni neumen. Se takim lahko očita marsikaj, le pomanjkanja možganskih krivulj ne. – Pero, kot frenda te prosim, pusti vse to ... stoka Marko. – Ne morem, kamerad, je vse šlo predaleč, je treba stvari razjasnit, počistit hleve, razumeš! Revolucija kot očiščevanje. Borba za izvirnega homo sapiensa. Začenjam. Adijo ... Peter prekine zvezo in izključi mobitelca. Dovolj sranja za zdaj. Je Marku pojasnil nekaj stvari, mu dal eno veliko kost za obiranje. Ga je zdaj zanimalo, koga bo poslal ven, na to stopnišče pod spomenikom. Svoje varnostnike? Šoferja? Bo poslal Beti, da ga zvleče stran ... Dvigne se. Ne, ne bo čakal nobenega. Jasno. Samo en štos je bil, stari štos s starim frendom. Nič fotk, nič transparentov, piva in sendvičev ni bilo. Samo besede, ki so ga tiščale nekje v glavi. Moral se je malo sčistit, mu je bilo zdaj lažje. Odide v bife na drugo stran parkirišča in si naroči pivo. Vroče je in paše mu, od prvega do zadnjega požirka. Mala nebesa na zemlji. Skozi ograjico iz oleandrov gleda tja proti tisti skulpturi preteklosti. Se bo kdo prikazal, bo ali ne? Peter sam s sabo stavi, še za eno pivo, v tem vročem popoldnevu bo pasalo, mater, da bo – Marko prihaja. Ga Peter prepozna tudi na sto metrov daleč, se kaj dosti ni spremenil v teh letih, je vedno isti, visok, športen tip, le v riti je malo širši. Počasi gre preko platoja, brisano čistino med banko in kulturniško palačo. Sam, s temnimi očali, rahlo nevaren na pogled. Preden zapusti trg, obstane, ovohava okolico. Vse je čisto, gre naprej. Do stopnišč. Tam se znova ustavi, spet gleda naokoli. Mu nekaj ni jasno. Telefonari, pa izgleda ni zveze. Dva klošarja, ki se prikažeta iz sence, mu nekaj kažeta z rokami. Čez cesto, v park, totalka v drugo smer od Petra. Peter se nasmehne, je bil zmenjen s temi tipi, jim je napovedal gospoda v finih hlačah in kravati, ki bo prišel mimo. Njega naj zagrabijo, ga sfehtajo za pijačo, jim bo dal, sigurno, še več kot on, he! Marko jima da denar, potem tipa spet izparita. Marko ostane sam. Gleda naokoli, ne ve, kam naj gre. Gleda tisti spomenik. Pa skledo z ognjem, ki še vedno gori. Potem se skloni. Nekaj pobere in gleda. Nekaj malega ima v roki, kot drobna fotka izgleda. Tista, ki mu jo je Peter nastavil. Kako kažeta goli riti oblasti in celemu svetu. To je bila živa resnica, ju je Beti ovekovečila na fotki. Marko gleda to fotko in se ne premakne. Kot živi kip je. En spomenik poleg drugega. Nekoč se bova srečala, moj ljubi. Peter plača pijačo in gre. Čez trg, nato pa k reki, malo posedet ob vodo. Še eno pijačo si bo privoščil in mogoče kaj razmislil. Mogoče, ni pa nujno. Kot se mu bo dalo. Je za ta dan že veliko naredil. In ni mu za pretiravat v tem vročem dnevu, se lahko človeku sfeclja v glavi. Ve, da mora biti previden, če ne, jih lahko dobiš po glavi. Se pa je treba kdaj pa kdaj vseeno narežat do sitega. Kot zdaj na primer. Se je Peter režal, v mislih, nekaj malega pa navzven, in skoraj je že bil malo nepreviden. Se je folk čudil, ko ga je srečaval po poti z nasmeškom na ustih. Se jim tistega dne ni zdelo prav nič smešno, so vsi hodili po ulicah nekam zjebani, od vročine in od šihta, ki so ga dali skozi, ceste so bile zabasane z avti, vsi so nekam pizdili med zobe, jezen folk je bil to na tisti dan – oni človek pa usta do ušes! Pa to ne more biti res! In so ga začeli grdo gledat, se hudiča njim smeji, peder, se mogoče dela pametnega, njih drka v glavo, jasno, koga pa drugega, mater mu hohštaplersko – Hja, je Peter moral hitro izginit, si pivo nabavit v enem marketu, potem pa se zavleč pod one vrbe ob reki, v svoj mir, gledat vodo in se smejat noter v sebi, na zunaj pa kazat trpečo faco od Kristusa. Tako nekako. In v tisti popoldanski trepetavi svetlobi, ki je prihajala od gladine reke, v tistem soparnem in postanem zraku, ki je visel nad reko in ga ni zmotil niti najmanjši vetrc, v drobnem trenutku tišine, ki je ležala na obali kot on pod vrbami na tistih toplih kamnih, v tem trenutku vesolja, ki se je skrčilo na samo eno točko bivanja, se je nadenj sklonil angelski obraz in mehka roka mu je obrisala potno čelo. – Peter, moj mali norček – saj bo vse še dobro, mu je prišepnil ženski glas in nežni prsti so frcnili sitno muho z njegovega obraza. Peter ni odprl oči, vedel je – Beti je tu pri njem. To je njen glas, njen parfum in njena mehka roka. Njegova Beti. Spet je vse, kot je bilo nekoč; tu, na teh kamnih, sta poležavala tisto toplo jesen in njegova glava je počivala na njenih kolenih. Njena roka je drsela skozi njegove lase in smejala se mu je, karkoli ji je nakladal. Bedarije, seveda. – Moj mali norček, mu je pravila. Moj Peter, Peter, kdaj se boš zresnil? Petindvajset let nazaj. In zdaj je Beti spet ob njem, tukaj, in vse je dobro in bo še dobro. Zdaj mora samo dihati, napolniti balončke z iluzijami. Dihati, globoko dihati, se pretolči od točke nič, napraviti en korak po lestvi navzgor. Samo to, nič drugega ni pomembno. Nič odpirati oči, absolutno ne! Ker bo takrat Beti izginila, kot je vedno; plaha je, ta njegova ljubica, ta njegov angel, ne mara pogledov, se takoj razblini v nič. Ji je treba zaupati, nič spraševati, verjeti na slepo, ljubezni, edini ljubezni. Je treba verjeti, da bo na koncu življenje teklo dalje. Kot vedno. Recimo. Nekoč se bova srečala, moj ljubi. Peter zaspi in sanja o angelu, ki prepeva samo zanj. Nima več zlate maske na licu, njegov obraz je odkrit in Peter pozna tega angela. Beti steguje roko proti njemu in ga vabi. Peter, moj Peter, pridi, ljubi! Peter se dviga s stola. Izgublja težo, ki ga je vedno vlekla k tlom. Čuti, da je svoboden, da se lahko dviga. Stegne roko proti Beti, proti svojemu angelu, še malo, pa se bosta dotaknila, še malo – Takrat začuti tujo roko ob telesu. Ne, to ni Beti, njegov angel, nekdo drug je – odpre oči in zagleda žensko, ki jo je še maloprej videl med klošarji v bližini. Ženska mu je stikala po žepih, noben angel to ni bil … – Daj mi denar, mu pravi ženska. Za pijačo. Direktno. Umakne se od njega na varno razdaljo, da je ne doseže z roko. Ženska se oblizne po razbiti in otečeni ustnici; pred kratkim jo je od enega drugega tipa dobila po ustih in rana jo še vedno skeli. – Denar, ji kima Peter. Ja, denar. Takoj – Prime se za glavo; še je čutil odmev pesmi v glavi in trudil se je, da mu slika Betinega obraza ne bi izginila. Takoj mora nadaljevati s sanjami, takoj, le tej ženski da denar, in naj gre. Iz žepa potegne zmečkane bankovce in ji jih ponudi. Ženska se začudi, pričakovala je drobiž, ta moški pa ji ponuja pošten denar, veliko več, kot si je mislila, šop denarja ji ponuja. Počasi stegne roko, a se denarju vseeno ne približa. Mogoče je to samo finta, mogoče se moški igra z njo, ko bo dala roko bliže, ji bo denar umaknil in se ji zasmejal v ksiht. Ali pa jo celo brcnil. Oni tip zjutraj jo je, pa si je bil sam kriv, jo je on v to prisilil. In nove brce v glavo zdaj res ne bi rada še enkrat dobila, ne, to pa ne – – Na, vzemi, jo vzpodbuja Peter. Zate je, za pijačo, za karkoli. Vzemi – Še bolj izteguje roko proti njej in jo opogumlja. Srečata se z očmi in vidi, da je žensko strah. – Ne boj se, skomigne. Je že v redu. Samo denar je – Potem se ženska le opogumi in se pomakne bližje, dotakne se šopa denarja, ga prime s prsti, najprej plaho, nalahno, potem pa krepko, lahko bi ga že iztrgala, pa ga ne; še malo počaka, še bolj se oprime denarja, toliko, da se dotakne roke moškega, konic njegovih prstov. Pogledata se, moški ji pokima, nato ona le vzame denar in umakne roko. Zdaj ima denar, zdaj lahko gre. Napravi korak stran, potem se obrne. – Jokal si v spanju, reče Petru. Jokal in klical eno žensko – – Ja, ji prikima Peter. Spomni se sanj maloprej. Najbrž je bilo tako … Ženska mu hoče pomagati. Čuden tip je to, v sanjah joka, potem pa ji da kup denarja, pa sploh ni pijan, niti drugače zadet. Izgleda normalen, razen, da je nesrečen. – Ti kaj pomagam? ga vpraša. Hočeš, da ti ga zdrkam? Ali pofafam? se mu ponudi. Lahko me pofukaš, karkoli želiš –? Peter odkima. Ničesar noče, rad bi le, da se čim prej vrne v sanje, nazaj k svojemu angelu. K Beti. Da spet zaspi. Prav. Ženska odide. 16. IZ VROČINE V ŠE HUJŠO VROČINO. Brane je to takoj začutil, že v trenutku, ko so se odprla vrata letala in je stopil na stopnice. Zrak je bil vlažen in vroč, kot da so se znašli v pečici, v glavo mu je butnilo sonce, ostro in žgoče, da ga je zabolelo. Bilo je komaj sredi dopoldneva, vročina pa je puhtela iz asfalta, ki se je topil pod njihovimi nogami. Potem so se potniki vkrcali na razmajan in od vročine razbeljen letališki avtobus. – Kaj tu ne poznajo klime! In zakaj šofer ne odpelje? se je Brane glasno vprašal. Bolj zatečnaril, da so ga slišali ljudje okrog njega. Še malo pa se bomo vsi scvrli! Eni iz njihove popotniške skupine, s katero so skupaj pripotovali, so se mu nasmehnili, drugi pa so bili tiho. Vsi so bili utrujeni, za seboj so imeli pozni nočni odhod na letališče in tri ure leta, zdaj pa jih je utrujala še vročina. – Bo že peljal, je Braneta pomiril Peter, njihov vodnik. Bil je mlad fant in zaradi čakanja se ni vznemirjal. Tukaj stvari ne tečejo tako kot pri nas, treba se bo privadit na njihov način dela, se je nasmehnil. On se je očitno že privadil; okrog glave si je zavil pikčasto rdečo ruto in zdaj je bil podoben domačinom. Čakali so dalje, vročina je naraščala, vozilo pa še vedno ni speljalo. – Sranje, je spet siknil Brane, kam smo prišli! Znojna srajca se mu je lepila na hrbet in potniki so v gneči drug drugemu dihali v obraz. – Pomiri se, Brane, mu je rekla žena. Vsi smo na istem, pa noben ne godrnja, razen tebe! – Saj bo bolje, le do hotela moramo, je prikimala Marina. Tam se bomo lahko odpočili, upam, da imajo sobe s klimo, ni pa nujno … Že je zajel sapo, da ji odgovori, pove, kaj si o vsem tem misli, pa tudi o drugih ljudeh v njihovi skupini, pa si je zadnji hip premislil. Bilo je prevroče in v taki vročini se mu ni ljubilo razpravljati. In naokrog so bili ljudje, tik ob njem so stali, eni so res bili tujci in niso razumeli njihovega jezika, a drugi sopotniki bi lahko vse slišali. Potem bi izpadel bedak on – sicer pa je res bil bedak, saj se je sam odločil za to pot. Nič, požrl je slino, zavzdihnil in si z dlanjo obrisal pot z obraza. Tiho bo, a tega sranja, v katerem se je znašel, že ne bo pozabil, bo že še imel priliko, da bo Marini povedal svoje. V miru. In takrat ne bo šparal besed. Pokimal si je, ja, tako bo naredil. Zdaj mora počakati, pustiti, da se prekuhava v lastnem soku, tako kot vsi drugi. Na avtobusu je bila gneča in vsi so bili prepoteni. Avtobus pa se še vedno ni premaknil. Brane je zaprl oči; bilo bi čudovito, ko bi zaspal in se spet zbudil doma. Vse ostalo bi bile zoprne sanje – Na stegnu, v bližini mednožja, je začutil dotik drugega telesa. Pogledal je. Marina se ga je dotikala z zadnjico. Na avtobus je prišlo še nekaj zamudnikov in nastala je še večja gneča. Brane je čutil rahel pritisk, toliko, da je zaznal Marinino mehko in pregreto telo, v nos pa mu je udarjal vonj po njenem potu. Potila se je in bluza ji je bila prilepljena na telo. In zgodilo se je nekaj nenavadnega, po njegovem prav tako prepotenem telesu ga je nekaj spreletelo, kot elektrika je šlo skozenj, dlake so se mu dvignile in koža se mu je skrčila, kot v kakšnem mrazu. Pot mu je vzdražil nosnice in refleks se je prenesel po telesu in v drobovju se mu je nekaj začelo premikati. Tič mu je nabreknil in začutil je njegov pritisk na ohlapnih hlačnicah. Odklopil je vso vročino in gužvo okrog sebe in zamislil si je sebe z Marino, kako jo fuka v – Potem je avtobus sunkovito speljal in debeluhar ob strani se je naslonil nanj, da ga je skoraj spodneslo. Šofer je namreč počakal, da se je v avtobus stlačila najmanj polovica potnikov z letala, šele potem je odpeljal. Tisti, ki se niso mogli zriniti na avtobus, so obstali na vročem soncu pred letalom. Počakati so morali, da je avtobus na letališkem terminalu odložil prvo skupino potnikov. – Sorry, mister, se mu je možakar nasmehnil in dahnil vanj smrdljivo sapo po alkoholu. Sorry! Brane ga je gledal in ni takoj razumel, kaj hoče. Sliko z Marinino zadnjico je imel še vedno v glavi, zdaj pa se mu ta špehast Švaba nekaj reži. Maloprej je začutil njegovo mehko, tolsto telo na sebi, in zagnusilo se mu je. Obrnil se je stran. Skoraj slabo mu je bilo od tega debeluharja. – Kaj ti je? ga je vprašala žena. Videla je, kako je zasopel. – Vročina, je zagodrnjal. Še malo, pa bom crknil od vročine! Tina je skomignila, tudi njej je curljala voda po hrbtu. – Boš že preživel, v hotelu nas čakajo sobe s klimo, je odgovorila Marina. Potrpi do hotela! Je seveda preživel, tako kot vsi drugi potniki. A še dve uri so se morali drenjati po letališču in čakati v vrstah pred okenci z lenobnimi policisti in uradniki. Zdaj je bilo čakanje znosnejše, s stropa je bruhal ohlajeni zrak in jih svežil. Ko je bil uradni del za njimi, so se znašli pred letališčem, na vročem asfaltu, pod vrelim opoldanskim soncem. Odpeljali so se v hotel v mesto, kjer so jih čakale sobe. Do večera so imeli prosto za počitek. Hotelska soba ni bila ohlajena. Ko je Brane odklenil vrata sobe, je vanj butnil vroč, postan zrak. Na zidu pritrjena klima ni delovala. Sanje o počitku v ohlajeni sobi so izginile. Sranje! – Stuširaj se z mrzlo vodo in bo tudi v redu, je rekla Tina. Sprijaznila se je z vročino in ni imela moči, da bi se zaradi tega razburjala. Brane pa je imel moč, razočaranje nad sobo mu jo je dajalo. V sosednji sobi je bila Marina. Potrkal je na njena vrata. Povedal ji bo – Marina je odprla vrata. Bila je v majici in v belih ozkih spodnjicah, sploh si ni nataknila hlač, preden je odprla vrata. – Ah, ti si, se mu je nasmehnila. – Klima v sobi ne dela, ji je sporočil očitajoče. In pri tebi? – Tudi ne, se je Marina nasmehnila. Smo na istem … Marina ga je prehitela, razorožila s prijaznostjo. Če bi bilo drugače, bi ji enostavno predlagal, naj zamenjajo sobi, zdaj pa nič. Vsi so bili na istem. Sranje! Brane se ni predajal. Šel se je pritožit na recepcijo, tam pa mu je mladi fant prikimaval in zatrjeval, da bo kmalu vse v redu. Just a minut, mister! Vrnil se je v sobo in čakal, da se od nekod prikaže mojster, pa nič. Spet je šel do recepcije in spet ga je fant pomiril: Just a minut, mister! Takrat mu je bilo jasno, da je to tukaj samo prazna fraza. Poiskal je vodiča in zahteval novo sobo, s klimo. Pa mu vodič ni mogel pomagati. – Drugih praznih sob ni več, je odkimal. Počakati morate, da klimo popravijo! Tudi v moji sobi ne dela! – Čakam že pol ure! – Tu vse teče počasi, gospod, je skomignil vodič in se nasmehnil. Enako kot na letališču. Se boste že navadili … Brane se je vrnil v sobo. Tina je bila že v postelji, ležala je gola na rjuhah, na trebuhu, in pogled na njeno zadnjico ga je vznemiril. Zasopel je, požrl slino, se slekel in ulegel k njej. Ob pogledu na golo Tinino telo mu je ud med nogami nabreknil in napetost v telesu mu je naraščala, se napenjala kot lok. Objel je Tino okrog pasu in si jo potegnil k sebi, nabrekli tič je kar sam poiskal njeno mednožje – – Brane, lepo te prosim, zdaj pa res ne morem! se mu je Tina izvila iz objema. Kaj ti nisi nič utrujen? Zbudil si me! mu je očitala. Saj, tudi Brane je bil še nekaj minut poprej utrujen, zdaj pa ga je Tinina golota, ki jo je čutil ob sebi, predramila. Kdaj drugič bi se ob ženini zavrnitvi le odmaknil, nabreklina med nogami bi popustila in najbrž bi tudi on zadremal. A zdaj se mu je v glavi vrtela slika z Marinino zadnjico, stisnjeno v belih ozkih spodnjicah, kot jo je videl maloprej na vratih sobe. Ta bela zadnjica se mu je odpirala kot razklana lubenica, in rdeče, sočno meso njene pičke ga je vabilo, da se zarije s tičem vanjo. Tič med nogami je norel od vzburjenosti, Branetovo telo se je napenjalo, puščica je bila položena na tetivo loka in lok je bil napet do konca. Zadrževanje med nogami ga je začelo skeleti in Brane je vedel, da bo nabreklost naraščala do bolečine, ko ne bo mogel potrpeti. – Saj boš potem počivala! je odvrnil Tini. Potem – – Ne, zdaj pa res ne, se mu je žena odmaknila na drugi rob postelje. Pejd se ohladit pod tuš! Brane je ostal na suhem. Ud med nogami je bil nabrekel do konca, čutil je žilo, ki je utripala v njem, in moral je nekaj napraviti. Dvignil se je, šel v kopalnico, odprl prho in si ga zdrkal. Ko je drkal, je imel pred seboj Marinino zadnjico, ki se mu je široko odprla. Brez odpora. – Na, pizda, na! je zastokal, ko mu je prišlo in je seme brizgnilo po ploščicah. Potem se je stuširal, napol obrisal in se vrnil v posteljo. Vse, kar je še maloprej imel v glavi, je izginilo. Njegovi možgani so bili resetirani na novo in zdaj je lahko tudi on mirno zaspal. Recimo. Ker če bi mogel, bi se takoj vrnil domov. Brane je skuhal kavo in užival, ko se je njen vonj razširil po stanovanju. Vonj po kavi! Čeprav ni bil takšen strasten ljubitelj kave kot Tina, je užival v pripravi kave. V trgovini v mestu je že vsa leta kupoval najboljšo, italijansko seveda, in jo mlel tik pred pripravo. Ko je zavrela voda v lončku, ga je odstavil z ognja, dodal tri žličke kave in pomešal, potem pa dal lonček spet na štedilnik, le za toliko, da je na površje privrela kavnata pena. Sladkorja ni dodajal, je bilo proti pravilom, sladkor slabi kavi popravi okus, dobri pa pokvari. Se je Brane spoznal na kuhanje kave kot tudi na ostalo kuharijo. Pravzaprav je večerje, edino to so bili njihovi skupni obroki v družini, pripravljal on. Zrezke, pice, testenine, rižote in vsega vraga je znal pripraviti, se je Tina lahko skrila pred njim. Sicer pa v kuhanje ni niti silila. Ji ni dišalo, ne pred leti, niti zdaj. – Imaš srečo, Tina, da imaš takega dedca! Hujši je kot kakšna ženska, ji je kdaj pa kdaj omenila Marina, ko je prišla na obisk in zalotila Braneta sredi kuharije. – Če Brane uživa v tem, pa naj uživa, je razlagala Tina. Ko je bila kava pripravljena, je Brane iz kuhinje poklical ženo v spalnico. – Tina, kava! Mulca ni klical, je vstajal pozno in tudi ni pil kave. Še vedno si je pripravljal instant kakav, ki ga je imel rad še iz časov, ko je bil otrok. Ne, tudi tega Brane ni mogel razumeti. – Kakav? Tisti za dojenčke – kako moreš? ga je enkrat vprašal. Skoraj jezno. Pa se mu je Tilen zasmejal: – In kaj je to takega? Kaj tudi to se ne spodobi za odrasle moške, kot si ti? Dan poprej sta imela s sinom debato o zdravi prehrani. Pravzaprav o čokoladnih namazih in kremah, ki jih je Tilen jedel za zajtrk in tudi za večerjo, kljub hrani, ki jo je pripravil za večerjo. Zrezke v omaki in kruhove cmoke, več kot uro se je trudil s tem, a mulc se hrane ni dotaknil. Tilen mesa ni maral, je pa bil nor na čokolado in vse, kar je dišalo po njej. – Jedel bom, kar mi je všeč, to je moja stvar! je bil fant odločen. Brane mu je ugovarjal, da sladkarije škodijo telesu, čokolada prav tako in da telo potrebuje tudi meso in še kaj drugega, a ni pomagalo. Tilen je bil trmast, to je imel po mami. Kljub vsem sladkarijam, ki jih je pojedel, pa se še vedno ni zredil, bil je suhljat, bolj podoben odraščajočemu mulčku kot moškemu pri petindvajsetih letih. – Tina, kava! je Brane še enkrat poklical v smeri spalnice. Kavni skodelici je že postavil na mizo in si nalil kavo. – Že grem, se je oglasila Tina. Potem se je zaslišalo šumenje vode iz pipe v kopalnici, ko si je umila obraz. Prisedla je za mizo in zavzdihnila: – Vsa sem zbita. Nocoj je bilo huje kot včeraj! – Ja, je prikimal Brane. Vroče je in soparno. Zunaj je še huje, tukaj v stanovanju je še v redu! Sem že vključil klimo na normalno jakost! Brane je ponoči delovanje klime nastavil na minimum, toliko, da je bilo mogoče spati. Zaradi suhega zraka, ki je pihal iz klime, se je Tina vedno pritoževala, da ima težave z dihanjem. Ni marala klime, če ni bilo prehude vročine, se je raje potila v vročici, kot pa kasneje kihala in smrkala. – Najbrž bo nevihta! Vsaj upam, je rekla Tina. Srkala je kavo in počasi prihajala k sebi. K njenim nogam se je zleknila psička in tiho zacvilila. Si Bibo že peljal ven? – Sem, je prikimal Brane. Je pa tudi njej vroče! Psička se je v zadnjih dneh skrivala po vogalih hodnika in na mrzlih ploščicah iskala zatočišče pred vročino. – Tilen? – Je doma, spi, je skomignil Brane. Spomnil se je copatov, ob katere se je spotaknil na hodniku. Če bi bil fant zraven, bi to omenil, a zdaj se mu ni ljubilo. Tina bi ga zagovarjala in njegov očitek sinovi nemarnosti bi bil navadno pihanje v veter. Izgubljanje časa in energije. – Grem, je potem rekel in vstal. Pospravil je skodelico v pomivalno korito. Danes imam veliko dela, še za jutri moram razvoziti blago po trgovinah. Morda pridem domov kasneje. Te pokličem! Tina je prikimala. Prav, petek je, razumljivo, trgovine jutri tudi morajo imeti dovolj robe na policah. Ona bo še malo posedela ob kavi in poslušanju jutranjih novic po radiu. Potem se bo stuširala in se počasi oblekla za ven. Ne mudi se ji, ima čas do osme, da pride v službo. Preden je Brane zapustil stanovanje, je s police v dnevni sobi snel nož. Okrasni. Spominek, ki ga je prinesel s potovanja po Arabiji. – Nož? Kam ga neseš? ga je vprašala Tina. – V službo. Pokazal ga bom sodelavcem, je odvrnil. Roka se mu je zatresla, ko ga je zavil v papirnato vrečko. Vtaknil jo je pod pazduho in zapustil stanovanje. Ko je stopil iz bloka na pločnik, je bil že prepoten. Ni vedel, kaj ga bolj greje – nož, ki ga je imel zavitega v vrečki, ali vročina, ki je pritiskala že od jutra. Zavoj, ki ga je stiskal pod pazduho, je žarel. Čutil je, kako seva toploto. Nož. Beduinski nož, okrasni, z zakrivljenim rezilom v nožnici iz usnja, okrašeni s kositrnim okrasjem. Nič posebnega, klasični turistični spominek z bazarja. Vsak turist, ki ga zanese tja dol, si ga kupi za domov. Nož razen za okras na steni ali polici v dnevni sobi ni uporaben za ničesar drugega. Rezilo je topo in še otrok bi se lahko z njim igral. Razen, če se z njim ne zamahne. Takrat pa – Brane se je stresel kljub vročini. Ženi ni povedal vse resnice. Nož je res vzel v službo in morda ga bo komu pokazal. Morda. Ni bil še prepričan, ali bo to storil. Z ljudmi, s katerimi je delal, ni imel nobenih posebnih odnosov, nič zaupljivosti ni bilo med njimi, ne z moškimi ne z ženskami. Najbrž bo pustil zavoj z nožem nedotaknjen v predalu svoje mizice, dokler se ne bo odpravljal iz službe. Takrat ga bo vzel s seboj. Pravzaprav ga je za čas po službi potreboval. Iz predmestja, kjer je podjetje imelo skladišča in kjer je delal, se bo z mestnim avtobusom odpeljal v center, v bližino Marininega stanovanja. Tja je bil namenjen z nožem. Nož je potreboval zaradi Marine. Dan prej ga je Marina poklicala po telefonu v službo. Popoldne je bilo, vse prevoze je že opravil in urejal je le še papirje o dostavi blaga po trgovinah. – Brane, si ti? je vprašal glas po telefonu. Ženski glas, ki ga je dobro poznal. Braneta je klic presenetil. Marina ga v službo ni še nikdar poklicala, pravzaprav se je z njo redko pogovarjal po telefonu, morda le doma, a tudi tam je slušalko takoj predal ženi. – Ja, jaz sem, Marina, je zamomljal v slušalko. Ti – – Morava se pogovoriti, Brane. Čim prej – – Zakaj? – Boš že zvedel. Nujno. A ne po telefonu, je rekla Marina. Bila je resna in Brane je to resnost takoj zaznal. Lahko že danes, če imaš čas! – Danes ne morem, se je izgovoril Brane. Bil je presenečen zaradi klica in zaradi njene zahteve po pogovoru. O vsem tem je moral razmisliti, se pripraviti. Potreboval je čas. Lahko jutri, popoldne? – Prav, jutri popoldne; ob štirih, pri meni. – Pri tebi? Zakaj? – Zato, boš videl. Pridi sam. Brane je bil presenečen. Bal se je, da bo Marina hotela pogovor z njim in Tino, pri njiju doma, ali kjerkoli že, zdaj pa ga vabi k sebi, v svoje stanovanje. Samo njega. Ha! Elektrika je šla skozenj, v grlu je začutil kepo, zazeval je kot riba in zahlastal za zrakom. Ni mogel spregovoriti niti besede, le zasopel je v slušalko. – Brane, slišiš? Jutri! – Jutri, je zamomljal v odgovor. Potem se je zveza prekinila, pogovora je bilo konec. – Kaj pa, če je to njena past? In ga čaka, da se ulovi v mrežo? Sranje! Brane je obsedel za mizo in strmel v telefon. Ja, kaj pa če je past? Marina je marsičesa sposobna – – Neumnost! se je plosknil z roko po čelu. Pretirava, brez veze zganja paniko! Ženska ga vabi k sebi, nič drugega ni. Če bi pripravljala past, bi to uredila kje drugje in drugače. Sploh pa – kaj mu Marina more? Nič, čisto nič! Drget v mišicah je popustil in spet je lahko zajel zrak. Globoko je zadihal in bilo mu je bolje. – Prav, jutri bom šel k Marini, si je pokimal. Jutri grem k njej, na njeno željo! Seveda, Marino je spregledal, nujni pogovor je bil le finta. Marinin štos po žensko. Si ne upa povedati direktno, kaj bi rada. On, Brane, pa ve, kaj bi ta ženska rada od njega. Cel mesec od vrnitve s potovanja se ni prikazala k njim, zdaj pa si nenadoma nujno želi njega. Lepo, seveda ji bo ustregel. Bo poskrbel za vse, da bo štimalo. Ji bo pokazal, kdo je glavni. Ja, Brane ji bo pokazal, še nož bo vzel s seboj, da bo tako kot prvič. V bistvu je nož odigral veliko vlogo, pa naj jo še enkrat. Nož. Kupil si ga je na potovanju, na tržnici, sam je bil, Tini se takrat ni dalo iti iz hotela. Dopoldne so obredli mesto, popoldne pa preživeli na bližnji plaži, zato je bila utrujena. – Pojdi sam ven, mu je rekla. Jaz se bom malo odpočila. Prav, pa je šel. Ni imel nobenega cilja, le sprehoditi se je hotel. Tržnica je bila ob glavni ulici, blizu njihovega hotela, in brezciljno si je ogledoval nakopičeno šaro po trgovinicah. Ni imel nobenega namena kaj kupiti, nobene šare ni nameraval vlačiti s seboj domov. Potem pa ga je pred prodajalno nožev, najmanj mimo desetih takih je že šel, zagrabil prodajalec. Brane je napravil napako, ker je zaustavil korak in si jih začel ogledovati; če bi se lepo sprehodil mimo, prodajalcu ne bi uspelo. – Mister, mister, one look! ga je Arabec skoraj potisnil v prodajalno. Brane se ni veliko pogajal; da se je možakarja rešil, je hitro kupil nož. Za manj kot dvajset dolarjev, z ročajem, izrezljanim iz kosti, in pasom s kositrnim okrasjem, v katerega so bili vgrajeni barvni kamenčki. Nož, kot so ga nosili vsi moški, domačini; od petletnih mulcev do starcev. Nož je bil del njihove obleke, pravzaprav že telesa. Zdaj si ga je tudi sam namestil okrog pasu, vse to je bil zanj turistični štos, in vrnil se je v hotel. V sobi je presenetil Tino in Marino. Na mizi sta imeli odprto steklenico viskija. – Aha, ženska zabava? Motim? je obe zbodel. Bilo je vroče, klima na stropu tudi tokrat ni delala, in obe sta bili v hlačkah in spodnjih majicah. Zaradi njegovega prihoda se nobena ni vznemirila. – Nož si kupil? se je Tina začudila. Njihov nož? Nič mi nisi rekel, da ga hočeš imeti? – Vsi moški tukaj nosijo takšen nož, je kljubovalno odvrnil. Zdaj ga bom tudi jaz. – Brane, zdaj si šele pravi moški, se mu je Marina zasmejala. Popita pijača se ji je poznala. – Nož je zunanja imitacija lulkota, samo to; Brane, pokaži, kakšnega imaš! – Izvoli, je Brane potegnil nož iz nožnice in ji ga izročil. Marina si je široko jekleno rezilo prislonila na lice in zaprla oči. Potem pa se je z rezilom pobožala po prsih in si ga nazadnje dala med gola stegna in jih stisnila. – Oh, kako mi paše, je narejeno zastokala. Brane, čudovitega imaš! Bilo je izzivanje, kot ga je bil že vajen z njene strani. Bil je tiho in si natočil kozarec viskija, potem pa je steklenico pospravil v potovalno torbo. – Da jutri ne bo koga bolela glava, je samo rekel. S kozarcem v roki je odšel na balkon. Od tam je opazoval promet, ki se je zlival po cesti pred hotelom. Zmešnjavo avtomobilov, trobljenja in luči, a vse je delovalo, reki luči se nista zaustavljali, leno sta tekli vsaka v svojo smer. V vsaki od teh luči, ki pelje po cesti, je človek, je pomislil. Ljudje hitijo domov k svojim družinam, vračajo se z dela ali pa tja odhajajo, na koncu poti teh luči jih bo nekdo pričakal in tam bodo našli svoj počitek. Dobili bodo kozarec pijače, najbrž čaja, da se osvežijo, in kos kruha, kar pa je za silo povsem dovolj. On, tukaj zgoraj v dvanajstem nadstropju hotela International, pa ne ve, kaj pravzaprav hoče. Utrujen je od potovanja – ne od današnjega dne, kot je utrujena njegova žena – in če bi mogel, bi izginil domov. Pa ne more, šele na polovici poti so, zdaj jih čaka dvodnevna pot čez puščavo in za konec še ogled glavnega mesta in njegovih muzejev. V bistvu čas za nakupe. Brez veze. Zakaj si je kupil nož? Zaradi ničesar, v resnici je samo popustil prodajalcu, da je lahko hitro odšel iz trgovine. Ker je preutrujen za pojasnjevanje česarkoli. Na vožnjah z avtobusom večino časa drema in je zadovoljen, če ga drugi pustijo pri miru. Tudi Tina. Sicer pa ima za družbo Marino, vedno tičita skupaj. Tudi na avtobusu sedita skupaj, zato se on lahko uleže čez dva sedeža. Luksus po eni strani, po drugi pa ga moti, ker je na koncu ostal sam – – Marina je odšla, je rekla žena. Prišla je na balkon. Si v redu? Nisi ostal v sobi? – V redu sem, je odkimal Brane. Le utrujen, od vročine in od vsega tega ... – Si jezen na Marino? Saj veš, vedno je taka, ima svoje štose. – Ja, ima svoje štose, je skomignil. Provocira. Hoče, da se jo opazi. Kjerkoli, kadarkoli ... Spomnil se je popoldneva na plaži. Tina ga je prosila, naj jo s kremo za sončenje namaže po hrbtu, pa je takoj vskočila Marina. Bo ona, je rekla. Začela je vtirati kremo v Tinin hrbet in jo zraven masirala po zadnjici in stegnih, da je moral obe opozoriti. Ljudje naokrog so začeli buljiti vanje. Hej, se vama je zmešalo! je zasikal. Kot da sta na plaži sredi Portoroža! Še malo, pa bo tukaj celo mesto! Zaleglo je, Tina se je hitro oblekla in zapustili so plažo. Večinoma so bili na plaži tuji turisti, a tudi nekaj domačinov je paslo poglede po razgaljenih ženskih telesih. Ti so se takoj začeli zbirati v bližini in so buljili vanje. Zaradi tega dogodka na plaži je bil jezen. Že v taksiju do hotela je obe vprašal, kaj se gresta. – Brane, lepo te prosim, bodi no pameten, ga je Tina mirila. Le kaj je bilo to takega? Preveč strahov vidiš! – Bodo mulčki zaradi te predstave nocoj malo bolj živo sanjali, se je Marina zasmejala. Lepo pa, da tako skrbiš za naju … Ni se pomiril. Ko so prišli v hotel, je Tini spet omenil Marino; da je zmešana, bo enkrat nastradala zaradi svojih provokacij, in noče, da nastrada še ona! – Hej, pa ti si nanjo ljubosumen! se je Tina zasmejala. Zato je ne maraš! Hotel ji je ugovarjati, da ni tako, da se zaradi zmešane babe ne sekira, pa ga je Tina zaustavila. Izpod tuša je prišel, z roko mu je segla med noge in ga zagrabila za tiča. – Moj zmešani Brane, se mu je zasmejala. Moj strašni dečko! Pokaži, kaj znaš … Ko jo je fukal, pa je mislil na Marino, na njeno zadnjico, tisto, ki se je zvijala na plaži, v ozkih kopalkah, minicah. Mater ji, babi! Potem sta zaspala in se zbudila pred večerjo. – Kaj praviš na nož? je vprašal Tino. Z balkona sta gledala na ulico, v zlivajoče se luči avtomobilov, ki se niso niti za trenutek ustavile. Še vedno je imel okrog pasu nož. – Kaj boš z njim? – To je spominek, v dnevni sobi ga bom dal na polico. Ali pa obesil na steno … Že je videl nož na polici v dnevni sobi; ljudje imajo po stenah obešene razne sablje in puške, on pa bo imel nož iz Arabije. Ja, prav tja ga bo dal, je pomislil. Le še domov mora priti. Zavzdihnil je. Naslednjega dne jih je čakala še pot preko puščave, skozi dve oazi. – Saj bo še vse dobro, mu je rekla Tina. Slišala je njegov globoki vzdih. – Ja, vse bo še dobro, je ponovil za njo. Upal je, da bo res tako. Kombija, s katerima so prečkali puščavo, sta se ustavila v majhni oazi, z eno ulico, okrog katere so bile blatne hiše in nekaj prodajaln s sadjem. Po treh urah vožnje skozi prazen prostor z zameti peska na cesti so si morali pretegniti noge in se osvežiti s čajem v obcestni čajnici. – Grem odtočit tja čez, med ono drevje, je pokimal Tini. Ti kar naroči še en čaj zame ... Pustil jo je v čajnici in šel čez trg proti palmam, med prašno grmovje, nastlano s pasjimi dreki in polivinilastimi vrečkami. Pravo smetišče, je veter tu odlagal vse, kar je lahko šlo po zraku. Ostalo šaro, zarjavelo pločevino in večjo plastiko, so ljudje odlagali takoj ob robu, in tam jo je zasipaval pesek. Tam, med palmovim nasadom, izza zadnjih hišk ob cesti, tam bo lahko v miru spraznil mehur. Se je v teh nekaj dneh, kar so bili na poti, naučil, da je bolje to reč opraviti v naravi kot kje drugje, v tistih luknjah, ki jim domačini pravijo stranišče. Tam, nad kupi dreka po tistih njihovih luknjah, je človeka minilo vse, lahko se je samo še skozlal. Tako so pač padale pripombe tistih, ki so šli skozi te sekrete. So ven prihajali bledih obrazov, kot da so tam notri videli ne vem kakšnega duha ali še kaj hujšega. In so si morali oddahnit, da so prišli k sebi, da so dobili spet kri v lica. Od umivanja rok pa so si skoraj zdrgnili kožo. Dvema mulčkoma, ki sta se zapodila za njim in mu nekaj kazala, je odmahnil, naj se izgubita. Ostro, kot je videl domačine. Zaleglo je, malo sta še vztrajala, potem pa odnehala. Bil je že med prvimi palmami, med njimi so bila posajena grmičasta granatna drevesa; idealen prostor za stranišče v naravi. Odtočil je v miru in si spet zapel hlače, ko je v bližini zaslišal korake. Zagledal je Marino, ki je zavila med palme in nizko goščavje. Malo se je ozirala naokoli, preverjala, ali ji kdo sledi. Je hotela biti sama, je tudi ona šla odtočit v grmovje, kaj pa drugega. Bil je le nekaj korakov stran, a ga ni opazila, skril se je za deblo palme in počakal, da si je dvignila krilo in spustila hlačke. Še malo je počakal, potem je stopil bliže. Hitro. Marina se je prestrašeno zdrznila, ko je zaslišala korake v bližini, potem pa, ko je zagledala njega, si je oddahnila. – Ej, Brane, počakaj, samo malo! mu je zaklicala. Dvigovala krilo in vlekla hlačke čez stegna. Brane se ni ustavljal. V dveh korakih je bil pri njej, še preden si je spustila krilo čez kolena. Potem je bilo enostavno; z roko jo je sunil v trebuh, da se je zvrnila na tla. Sploh ni pričakovala tega sunka z dlanjo in je zdaj zevala z odprtimi očmi in usti. – Kaj ti je? je stresla z glavo, si znorel –? Se je temu tipu zmešalo ali kaj? ji je šlo skozi glavo. Pustil jo je sekundo, dve, v tišini. Bila sta sama, nobenega ni bilo blizu. Živžav z glavne ulice se ni slišal do njiju. Hotela se je dvigniti, pa jo je spet pahnil nazaj v pesek. – Pusti me, kričala bom! mu je zagrozila. Boš videl – Počasi je prihajala k sebi. Sekundo po sekundo. Je šel prvi šok mimo. – Ne boš! Izza pasu je potegnil nož, desetcentimetrsko doma kovano jeklo, ki ga je kupil na bazarju pred dvema dnevoma. Ves čas ga je nosil za pasom, tako kot domačini. – Nor si, je zajokala. Nor ... Nož, pa njegove oči pod čelom, ki so bile podobne dvema reziloma, in popoldanska tišina pod palmami, vse to je šlo skozi njeno glavo. Ubil jo bo, ta norec, in pustil tu med grmovjem, ja, ubil jo bo, norec. Zmešalo se je temu hudiču, jo je že nekaj dni čudno gledal, zdaj se mu je pa utrgalo, od vročine in od vsega, hudiču zmešanemu ... – Zakaj, Brane? – Obrni se, ji reče. Brcne v noge, da se predrami iz groze. Da ga sliši. – Kaj bi rad? stoka. Kaj hočeš –? – Na trebuh! ukaže. Skloni se in zarije nož v pesek, poleg njenega trebuha. Ostro, da pesek špricne izpod ročaja. Zdaj ga uboga. Prevali se na hrbet. – Kristus, o, Kristus, ne me ubit, jeca. Ne posluša je. Potegne ji krilo čez zadnjico. Spodaj se zabelijo hlačke. Belina na temni, zagoreli koži. Marina je bila pred potovanjem en teden na morju, da se je spočila za pot. Zdaj je odkrita in razširjenih nog; grozo pred tem, kaj se bo zgodilo, čuti kot bolečino. Je kot žival pred zakolom. Ampak še ima nekaj moči, še ni dobila zadnjega udarca v glavo, še enkrat se poskuša upreti; dvigne se s komolci, da temu hudiču spraska obraz, napravi nekaj, karkoli, zgrize, tolče, kolje ... Potlači jo nazaj na tla, se s kolenom nasloni na zadnjico in z roko objame vrat. Rezilo noža ji pritisne na grlo. Mrzlo jeklo na vročo žilo utripalnico. Potem se noževa konica sprehodi po njenem licu, spet zdrsne na vrat, od tam na hrbet, drsi počasi ob hrbtenici, ne hitro, nič pritiska z roko, samo težo jekla čuti, kako se zaustavlja ob rebrih in nato znova zdrsne navzdol, vse do roba privzdignjenega krila. Ko ji prereže tkanino spodnjic, vzdrgeta po vsem telesu, bi zatulila, pa ji roka stiska goltanec. Le grleni, napol živalski stok pride iz nje, pretrgan, ko jo stisne za vrat. Potem obleži, mirna in tiha, kot bi bila samo še truplo, mehko in voljno, v katerega lahko zapikavajo vsi, kar jim paše, nože ali svoje tiče, je čisto vseeno. Je dihala skozi nosnice tisto peščeno zemljo, v nosnicah jo je imela, v ustih in očeh, pa je ni motilo, je bila srečna, da je sploh lahko dihala. Ji je bolečina za moment vzela sapo, ko je šel vanjo, prasec, ji ga je napičil v rit, potem pa je njen duh odtaval stran, je tisto gnetenje in suvanje v njeno meso ni več zanimalo. Ko je prenehalo, je še dalje ležala in se sploh ni zavedla, da je objem roke okrog grla popustil in da se je spravil z nje. Bi najraje še en čas tako ležala in vdihavala peščeni vonj zemlje v nosnicah, tako domač in sladek ji je bil, dihala ga je in se zavedala, da še vedno živi. Še maloprej je bila prepričana, da jo bo ubil in se je s smrtjo sprijaznila, ločitev od življenja ji nič več ni bila težka, in zdaj ji je bilo vseeno, tudi če ji zasadi nož v hrbet. – Dvigni se! jo pokliče. Z roko jo pograbi za rame in prevali na hrbet. Je konec štosa! Marina se ne dvigne, obsedi v pesku nemočno, niti hlačk si ne potegne gor. – Zakaj me ne ubiješ? zajeca. Ubij me – Telo ji drgeta, še vedno je v šoku, minuto ali dve je vse skupaj trajalo, pa se ji je zdelo kot večnost, da je eno stoletje mimo, in ona je stara kot mati zemlja, uničena in izsesana, nič več življenja ni v njenih rokah in nogah, ji je ta pokvarjeni kurac izsrkal življenje, kot kakšen vampir; čuti skelečo bolečino v zadnjici in pesek, ki se ji prijema na lepljivo kožo, pesek na obrazu, ki se meša z mokroto solz. Z rokami grebe po pesku, kot da nekaj išče, nekaj, kar se ji je izgubilo v tem kurčevem pesku, mogoče smisel vsega življenja, vsaj eno malenkost, da bi našla, drobec moči, da bi se dvignila, videla spet malenkost naprej iz te teme, tunela, kamor je padla; čeprav skozi palmino krošnjo padajo snopi luči, sonca, ki osvetljuje ves svet – in tudi to zelenje okrog nje – a zdi se ji, da so ti svetleči snopi le žareča rezila sabelj, ostrih in smrtonosnih, stegnit mora le roko, pa ji bodo odrezali dlan, komolec, telo ji bo šlo na pol in v tem pesku bo umrla, kar bo tudi prav. Zdaj si Marina želi umreti. – Sama si kriva, ji navrže. So mu padle te besede na pamet, pa jih je izrekel. Nekakšen avtomatizem, pa še sam ni vedel, zakaj si je Marina sama kriva ... Marino glas ovede. Spet se vrača v tuzemski svet; pesek naokrog je samo pesek, snopi svetlobe skozi palmovo krošnjo pa so samo sončni žarki. S ceste sliši hrup kamiona, tam so ljudje, tja mora. Kljub moškemu pred njo in vsemu tistemu maloprej. Dvigne se, otrese prah s krila. Poskuša Branetu pogledati v obraz, v oči, pa se ji ta odmika. – Gnoj si, veš to? mu reče. Kaj sem ti kriva, norec? Brane je tiho, ne odgovori. Popravlja si srajco za hlače. V glavi ima še vedno naval krvi in ne more nič poštenega mislit. Povrh pa si je ogulil še tiča in zdaj malo krvavi. A ne more si pomagati, vsaj zdaj ne. Samo da zgine stran, to bi rad, čim prej. – Zakaj me nisi ubil, a? Bi imel manj problemov, človek! mu spet navrže. Za to ti bodo tukaj odrezali jajca, peder zafukani! Take tu kamenjajo! A veš, da si navaden peder? Zdaj skoči vanj. Hoče mu opraskati obraz, ki ga umika pred njo, ga z nohti zaznamovati, izruvati oči, prascu zafukanemu ... Brane se eni njeni roki nagonsko umakne, druga pa mu gre po licu, nohti se zarežejo vanj kot konice nožev. Bolečina ga zaskeli in strezni. – Pusti me, ji zavpije, pusti me! Pahne jo od sebe, da se Marina še enkrat zvrne v pesek. Potem steče stran, čim dlje od njenega vpitja in zmerjanja. Zdaj je on preganjana žival. Na robu goščavja se ustavi. Kam naj gre? Naprej od oaze je začetek puščave, na drugo pa je trg z glinastimi hiškami in nekaj umazanimi ulicami; tam, na cesti pred prvo hiško, čajnico, sta njihova kombija. Ljudje so še zunaj, kadijo in se pogovarjajo. Vodič ga opazi in mu mahne z roko. Naj pohiti, mu zakliče; grejo naprej. Napoti se k skupini. – Kaj se ti je zgodilo, saj si ves opraskan? ga je vprašala Tina. – V neko vejo sem se zapletel, se izgovori. Tam, v goščavju ... – Upam, da se ti ne bo zagnojilo, mu reče. Ti bom takoj razkužila rano ... Z razkužilom zmoči robec in mu obriše obraz. – Ves drhtiš? opazi. Kaj ti je? – Nič, samo v želodcu se nekaj ne počutim dobro, se izgovori. Pa skoraj pove po resnici; zaradi napetosti, je zdaj napet kot struna in v želodcu ga sili na bruhanje. Boji se pogledati ženi v obraz, boji se obrniti nazaj, pogledati, ali že prihaja Marina. – Grem noter, ji reče. Moram napravit nekaj požirkov viskija, morda mi bo bolje ... Iz nahrbtnika pod sedežem potegne steklenico in napravi tri požirke. Topel, skoraj vroč alkohol ga zažge po grlu in zapeče v želodcu. Zadnji požirek zadrži v ustih in ga nekaj časa premetava z jezikom, dokler mu usta ne otopijo od pekoče bolečine. Takrat brozgo pogoltne. V glavi začuti omotico, alkohol se ga prijema. Nasloni se z glavo na sedež, zapre oči in ne odpre jih niti, ko začuti, da nekdo seda zraven njega na sedež – Tina je, njen glas prepozna, ko se pogovarja s sosedo – niti ko vozilo potegne in spelje. Pogovor med sopotniki kmalu zamre, sliši se samo hrumenje motorja in glasba s kasete. Potem spet odpre oči. Pogleda naokrog, nekateri spijo. Marinin sedež zadaj je prazen – – Ti je bolje? ga vpraša žena. – Kje je Marina? – V drugem kombiju, odvrne. Tudi ona se ne počuti dobro, tam je več prostora, bo lahko ležala na sedežih. Kako je tvoj želodec? – Bolje, reče. Precej bolje, mi je viski pomagal. Bom pa zdaj malo počival ... Mora biti sam, malo razmisliti. Marina je torej v drugem kombiju, se je vrnila in noče zraven njega. Razumljivo. A povedala še ni nikomur nič, ne Tini, ne vodiču. Zaenkrat torej nič. Vodič je v njihovem kombiju, Marina v drugem. Nič neobičajnega, kombiji niso napolnjeni in vsak si lahko izbira, kje bo sedel kakšen kos poti. Najbrž Marina zdaj razmišlja, kaj bo storila z njim; kdaj ga bo prijavila in kje. Mogoče zvečer, na policiji v mestu; tja so namenjeni. Šla bo na policijsko postajo, zraven povlekla lokalnega vodiča kot tolmača in zadeva bo jasna. Nocoj bo pečen, tako ali drugače. Lahko pa že trobi svojo štorijo ljudem v onem kombiju. Jim razlaga, kaj ji je naredil, ta svinja. Ljudje poslušajo, ko pripoveduje in zraven joka. Verjamejo ji, zakaj pa ne? Marina je prijetna sopotnica, prijazna do vseh, on pa – jebi ga. Je, kot je, zdaj je prepozno. Vsekakor bo vse tajil, ni tepec, da bo nastavil glavo prostovoljno. Samo poskusi naj, Marina, pa bo videla! Režejo v teh deželah za te reči res jajca, a imajo tudi svoje regule. Dokazat mu mora kako in kaj, dokazat, to je glavno! Kaj bo naredila, pokazala na policijski postaji rit ali kaj, ha? Nič, punca nima dokazov, razen svojih besed. Njena beseda proti njegovi. Ženska proti moškemu, nič drugega. Bomo videli, komu verjamejo tu spodaj! Lahko res naredi cirkus, ampak – Potem se spomni noža. Sranje! Sranje, sranje, sranje! Noža, ki si ga je kupil na tržnici, zakrivljenega v kovinskem toku, kot suvenir, nima več. Tok mu še visi za pasom, noža pa nima. Pustil ga je tam, v pesku. Pri Marini. Nož z njegovimi prstnimi odtisi, črno na belem. Njegova stvar. Vsi so videli ta nož, ga je še včeraj kazal drugim potnikom. Ne, tega ne more tajiti. Če je bila Marina pametna, bo pečen. Sranje – – Kaj ti je? ga vpraša žena. Si živčen? – Ja, reče, sranje; nož sem izgubil ... – Nož? – Tisti nož, ukrivljen; spominek s tržnice, saj veš – – Aha; mogoče pa si ga kam založil? – Ne, pri sebi sem ga imel, za pasom; zdaj pa ga več nimam. Najbrž mi je padel ven, ko sem šel maloprej odtočit. Tina skomigne z rameni. – Zaradi tega noža se ti ni treba sekirat, si boš kupil drugega ... Brane zavzdihne, ne reče nič. Nobenega noža si več ne bo kupil, prav nič. Sranje. Ko prispejo v mesto, pred hotel, in izstopijo iz kombijev, pa je vse običajno, ljudje iz drugega kombija se obnašajo normalno do njega, noben ga ne gleda čudno. Vse je v redu. Marino vidi le v hrbet, ko s potovalko izgine v avli hotela. Zvečer grejo ven, na ulico, nekaj pojest. Cela skupina, iz obeh kombijev, le Marine ni zraven. Čudno. Nikdar prej ni manjkala, zdaj pa – – Ne počuti se dobro, pove vodič. Ima neke svoje težave. Kaj več pa ne pove. Tudi Tina, ki je bila z Marino vedno skupaj, ne ve nič več. Trkala je na vrata Marinine sobe, a se ji Marina ni oglasila. Marina zdaj čaka, si pripravlja načrt, si misli Brane. Ko se vrnemo, me bo čakala s policijo – Pa ni nič od tega; malo pred polnočjo se skupina vrne v hotel, nikjer ni več gostov, le receptor, ki gleda televizijo, drugega nobenega. Ne Marine ne policije. Poberejo ključe in se porazgubijo po sobah. Naslednje jutro imajo nekaj ur prostega za nakupe. Suvenirje in podobne malenkosti. Potem bodo spet sedli v kombije, se odpeljali še en kos poti do glavnega mesta, in še zadnjič prespali pred odhodom na letališče. – Kdor bi rad še kaj kupil, naj si kupi tu, jim svetuje vodič. V glavnem mestu bodo višje cene in tudi časa bo manj ... Brane in Tina se odpravita na bližnji bazar, sama. Marine ni v bližini, tudi na zajtrku je nista videla. Tina je spet trkala na njena vrata, a ni bilo glasu od nje. – Šla je v mesto, sama, jima je povedal vodič. Najbrž po nakupih ... – Greva še midva, je rekla Tina. Si boš lahko kupil nož, namesto tistega, ki si ga izgubil! – Greva ven, prikima Brane, a pusti nož, me več ne zanima. Ne, zdaj ga nož več ne zanima. Sinoči se ga je v mestu napil, pivo in nato še domače žganje, noč je prespal v otopelosti; zjutraj pa se mu je alkohol umaknil in vse od včerajšnjega dne mu je butnilo v glavo, da je zabolelo. Marina je šla na policijo, jasno, z njimi se bo vrnila v hotel; ponoči se je odločila, napravila načrt, zdaj ga izvaja. Sranje – – Kaj praviš? ga vpraša Tina. Kaj ti je? Bled si –? – Glava me boli, ji reče. Od pijače včeraj; greva se usest, v kakšno čajnico, moram nekaj spit, da pridem k sebi. Najdeta čajnico ob vhodu na tržnico. Komaj naročita čaj, zagledata Marino in njen rdeči klobuček. Prihaja s tržnice, v rokah ima dve vrečki. – Hej, prisedi! jo pokliče Tina. Kaj se dogaja s teboj? Marina prisede in odloži vrečke. – Nakupovala sem, jima reče. In vidva, ne bosta nič? Nobenega spominka, nič bižuterije? Obnaša se običajno, prijetno in veselo. Z ničemer se ne izda, da sta imela z Branetom prejšnji dan sceno. Brane jo premerja, opazuje njene roke, kotičke ustnic in oči, a Marina je mirna. Nič nervozna. Živčen je le on. – Kar sva kupila, sva kupila, pravi Tina. Prt, nekaj rut in še malo srebrne bižuterije, kaj drugega se mi ne da kupovat. Mogoče si bo Brane kupil nov nož, onega je nekje izgubil ... – Pusti, Brane, se mu nasmehne Marina. Sem ti jaz kupila nož, maloprej, za spominek; upam, da ti bo všeč ... Iz torbe potegne podolgovat zavitek v časopisnem papirju in ga položi na mizo, pred njega. Brane jo gleda, pa nič ne razume. Paketa se skoraj ne upa dotakniti ... – Poglej, no! mu reče Tina. Kakšna slučajnost, Marina ... Potem se zgane Brane; vzame paket v roke, ga potežka. Lahko bi bil nož, kovinski predmet je, zagotovo, ampak – Odvije papir. Nož je. Velik kovinski nož s posrebrenim ročajem in vanj vgrajenimi rdečimi kamenčki, ter z umetelno okrašeno nožnico. Nož je njegov, tisti, ki ga je pustil v oazi, v pesku, le nožnica je druga, na novo kupljena. Marina le blefira; nekaj ima za bregom, igra eno igrico – – Zame? vpraša. Ne razume njene igrice. – Zate, Brane, prikima Marina. Za tisto včeraj, saj veš ... Petru omahnejo roke na mizo. Nož zaropota po lesu. – Kaj sta imela včeraj? vpraša Tina. Kdaj, kje – jaz nič ne vem? – V oazi, Med palmami, pravi Marina. Tam, kjer smo imeli popoldanski postanek. Ti Brane ni nič povedal? Marina govori mirno, prijazno. Opazuje Braneta. Še nasmehne se mu. Brane ne reče nič – kaj naj reče? – Ko sem šla na sekret, sta me zalezovala dva domačina; sama sem bila, onadva pa sta čedalje bolj rinila vame. Lahko bi kričala, pa me ne bi noben slišal. Pa se je – na srečo – pojavil tvoj možek, in ju nagnal. Za to sem mu hvaležna ... – Presneto, nič mi nisi rekel, Brane, se začudi Tina. Si te praske staknil pri tem? – Ne, veja je bila, odvrne Brane. – Veja, ki jo je eden vrgel vanj, pojasni Marina. A jima je Brane pokazal vraga, ne hodi brez veze v tisti fitnes! Potem sta hitro zbežala ... – Hej, pa saj si bil heroj, Brane! ga pohvali Tina. In bil si tiho? – Kaj naj rečem, skomiga Brane, bilo je, kot je bilo ... – Ja, pravi Marina; bilo je, kot je bilo. Nož naj bo za spomin! Pazi, da še tega ne izgubiš! Izvoli! Marina potisne nož proti njemu. Brez nasmeha. Njene oči so hladne, sive, kot jekleno rezilo noža. Ko Tina skoči na stranišče, obsedita za mizo, Brane in Marina. – Nož – kaj to pomeni, Marina? jo vpraša. Nisi šla na policijo? – Šla, takoj zjutraj; prikima Marina. Pa sem si na poti premislila. In šla na bazar kupit spominek zate! – Zakaj mi vračaš nož, Marina? – Da si boš z njim laže sam odrezal jajca, Brane! Ker si gnoj! – Nobenih dokazov nimaš več, Marina! Tvoja beseda proti moji, to ni dokaz – – Pusti dokaze, Brane; niso pomembni. Glavni dokaz si ti sam, en velik kup gnoja od človeka si, bi ti ta nož najraje zarila v tvoja čreva, lastnoročno, z velikim užitkom. Kot si ga ti zaril v mojo rit! Brane odrine nož od sebe. – Na, vzemi ga nazaj, nočem ga! – Imel ga boš, ljubček, imel! Lepo si ga boš shranil in čuval; če ga izgubiš, bo o vsem zvedela Tina! Prisežem. Vse podrobnosti, do potankosti, brez pravljic. In ne samo ona ... – Povej ji zdaj, Marina! Kaj čakaš, ti si izmišljuješ zgodbe! Zdaj imaš priliko – – Ne, se zasmeje Marina, ne zdaj; bom že počakala. Sicer pa sem ti res hvaležna, Brane! Pravzaprav si mi tam rešil življenje, v resnici! – Tam, v oazi –? – Tam, s tistim fukom v rit, peder! Cel teden nisem bila na sekretu, sem bila zaprta do amena; nobena pilula niti kapsula mi ni pomagala, sem imela čreva zabetonirana z drekom! Včeraj zvečer pa se mi je odprlo, srala sem vso noč, tona dreka je šla iz mene, človek! Sem ti res hvaležna, življenje si mi rešil ... Tina se je takrat vrnila in spet sedla za mizo. – Kaj si imata za povedat, nekam skrivnostna sta oba? ju pobara. – Nobene skrivnosti ni, Tina; tvojemu možu razlagam, da mi je včeraj v resnici rešil življenje, da sem mu hvaležna, pa mi skoraj ne verjame, se Marina zasmeji. Vaju moram počastiti s pijačo še nekje, preden odidemo ... – Je že v redu, Marina, pusti to, odmahne Tina. Pravzaprav ima Brane prav, ni treba pretiravati s hvaležnostjo. Zakaj pa so dedci, če ne zato, da nas varujejo? – Ja, zakaj pa so sploh ti dedci! pritrdi Marina. Potem se obe zasmejita, edino Brane je tiho. Tiho je tudi, ko vstanejo in odidejo iz lokala. Najprej obe ženski, Marina in Tina, zadaj stopa on. Z nožem, Marininim darilom, v rokah. Nož mu je žarel v rokah, prav pekel ga je v dlani. V glavo pa mu je udarjala vročina, sto na uro … 17. Marjetka je bila srečna, hodila je po vrtu za hišo ter si ogledovala zadnje priprave za večerno srečanje. Vse je teklo po načrtu. Poldne je že minilo in delavci gostišča iz mesta, ki je prevzelo priprave v svoje roke, so že od jutra dovažali in postavljali mize ter stole pod krošnje platan. Ob bazenu je bil pripravljen majhen oder za glasbenike, v tistem trenutku so tehniki postavljali zvočnike in preizkušali mikrofone. Podest ob bazenu zraven bo za ples. Sto povabljencev sta s Henrikom pričakovala, stare in dobre prijatelje iz kroga njegove službe in še veliko drugih. Seveda ne bodo manjkali tuji veleposlaniki, sedanji kot mnogi prejšnji, s katerimi sta se spoprijateljila. To so bili vse dobri ljudje in Marjetka jih je z veseljem uvrstila na seznam povabljencev. Enako je veljalo za poslovneže, s katerimi sta se v življenju srečala. Tako domači kot tuji podjetniki so bili pri njiju vedno dobrodošli. Diplomacija je tudi posel, je njen Henrik pogosto govoril, pomagati moramo drug drugemu in si odpirati vrata. In onadva sta se tega držala in tudi zato sta le redko naletela na kakšna zaprta vrata. Kadar sta potrebovala pomoč, sta jo vedno dobila. Ko je ona zbolela in je morala nujno na operacijo, je Henrik s pomočjo prijateljev poskrbel, da je bila takoj sprejeta na njujorški kliniki, specializirani za rakave bolnike. Znašla se je med bolniki, ki so tja prišli z vsega sveta: šejki iz Arabije, ruskimi in drugimi milijarderji, imeni iz visoke politike ter filmskega in glasbenega sveta. Cel svet v malem je bil v tisti kliniki. V tistem mesecu dni, kar je preživela tam, se je z mnogimi spoznala osebno in ugotovila, da so to pravzaprav preprosti ljudje, enaki ostalim, kot sta na primer onadva s Henrikom. In nekaj teh prijateljev je bilo tudi povabljenih na večerno srečanje, Marjetka je komaj čakala, da jih spet objame. V najtežjih trenutkih so bili skupaj in prav je, da se sedaj poveselijo. Marjetka bi povabila še kaj več gostov, še na mnoge druge stare prijatelje se je spomnila, ko je pregledovala registre z naslovi, a mož nad prevelikim številom ni bil navdušen. Pa ne zaradi stroškov – kje pa! – v množici se ljudje izgubijo in zmanjka prijateljske pristnosti, kar pa je bil cilj tega večera. Če si ob vsakem gostu pet minut, je z vsemi nemogoče spregovoriti kaj več kot nekaj stavkov. S tem jo je Henrik prepričal. Ne, površnosti pa si tudi ona ni želela privoščiti. Zato je ostala meja povabljencev pri številki sto. Nekaj se jih je sicer v zadnjem hipu opravičilo, na žalost so vmes posegle bolezni ali kakšni drugi nepričakovani dogodki, na katere niso imeli vpliva – a to je razumela. Takšno je pač življenje. Se bo pa z manjkajočimi srečala kdaj drugič, obiskali se bodo in poveselili v kakšnem ožjem krogu. Seveda, najmanj čez eno leto – če bo vse šlo po sreči – pa se spet dobijo pri njiju, Henriku in njej. Da, Marjetka je bila zadovoljna, vse je teklo po načrtu. Rajmund je bil tisti, ki je prevzel glavni nadzor nad pripravami. Čeprav naj bi bil pri hiši le vrtnar, je že sedmo leto to bilo njegovo delo. Sam se je ponudil, da to prevzame, veselilo ga je, in Marjetka mu je po prvem takšnem srečanju, ko se je na koncu večera vsa zbita in utrujena sesedla, to delo z veseljem prepustila. Rajmund je bil vesten, nobena malenkost ni ušla njegovemu ostremu očesu, na vse je pomislil. Kaj v primeru dežja? – preselili bi se v že pripravljen velik šotor zraven. In v primeru prehude vročine – kar se je dogajalo zdaj? Vsepovsod nad omizjem, izpod krošenj platan, so bila pripravljena pršila s hladnim zrakom, ki so svežila ozračje. Tudi električni generator je čakal v vrtni lopi za primer izpada električnega toka. – Le stikalo na njem je treba obrniti in vse luči se bodo spet prižgale in zabava bo tekla nemoteno naprej, je Rajmund poročal. Gospa Marjetka, nič nas ne more presenetiti ... Marjetka je z zadovoljstvom poslušala Rajmundova poročila, kaj je že bilo opravljeno in kaj še manjka. Pravzaprav je vse teklo v najlepšem redu, sama ne bi mogla bolje poskrbeti za vse. Rajmund – in Zalka, ki mu je pomagala – sta imela vse v svojih rokah. Letna kuhinja v vrtnem paviljonu je bila pri- pravljena. Čakala je le na Benija, kuharja iz restavracije. Marjetka je že pred časom naštudirala jedilnik za ta večer. Beni, glavni kuhar iz znane restavracije v centru, kuharski zvezdnik, ji je pri tem svetoval. Vse ostalo je bila potem le še skrb restavracije. Tudi postrežba. Saj, vse to ni bilo poceni, a je bil Marti, lastnik, njun dober prijatelj in cena je bila prijazna, skoraj preveč ugodna. – Marti, prosim, to ni v redu, pretiravaš s tako nizko ceno! se je Henrik hudoval nad njim. Bili so na večerji pri njem in se dogovarjali o izvedbi tega srečanja. Pa Marti ni popustil. Za dobre prijatelje ima pač tako ceno in Marjetka in Henrik sta ena izmed njih, je zatrdil. Zlati moj Marti, se je ob misli nanj nasmehnila Marjetka. Rada ga je imela, a seveda kot prijatelja, ne kaj drugega. Čeprav je bil Marti kljub letom še vedno privlačen moški. Sivolas, postaven in šarmanten Dalmatinec, ki si je pred več kot štiridesetimi leti v mestu ustvaril svoj novi dom in našel svoj krog prijateljev. Henrik in Marjetka sta bila v tem krogu že trideset let. Tudi Marti bi letos prišel na srečanje, a njegovi mladi ženi to ni bilo všeč. Pri sedemdesetih se je razšel s Tanjo, drugo ženo, in poročil z eno tridesetletnico. Marjetki je bilo žal za Tanjo, bili sta stari prijateljici, z veseljem bi jo povabila na večer – a s tem bi spravila v neugoden položaj Martija in njegovo novo partnerico, in tudi sebe kot gostiteljico. Lahko bi prišlo do kakšnega neprijetnega srečanja, tega pa si na svoj večer ni želela privoščiti. Zato je ni povabila, se bosta že kdaj drugič srečali. Pri pisanju vabil je molče prešla njeno ime. Tanja je bila žrtev, ki je Marjetki obležala na duši, a drugače ni šlo. Ko pa se je Marti opravičil, ji je na neki način odleglo. Vse se je uredilo, tako kot je bilo prav. Hvala, prasila, se je takrat Marjetka zahvalila svojemu nevidnemu angelu varuhu. Hvala, hvala, hvala! Da ji je tudi v tem primeru pomagala prasila, je bila prepričana. Henrik, ta nejevernež, se ji je seveda le smejal … Ah, Henrik, se je Marjetka nasmehnila ob tem. Ti moj otrok. Pred več kot desetletjem se je Henriku, enako kot Martiju, malo zavrtelo v glavi. Zagledal se je v prikupno sekretarko na ambasadi – takrat je služboval v Ameriki – in bogve kako bi se zadeva razvijala, če ona ne bi ukrepala. Po diskretnih namigih, kaj se dogaja med njenim možem in tisto prsato blondinko, ji je bilo hitro jasno, kaj pomenijo moževi sestanki in poslovne večerje, zaradi katerih se je domov vračal pozno. Nič mu ni rekla, nič očitala, le opravila pogovor s Henrikovim šefom. Ministrom Rajkom. Dolgo sta se že poznala, tudi iz časa, ko njen mož še ni bil diplomat in Rajko še ne minister, šele vstopal je v politiko in potreboval pomoč – in ona mu je pomagala. Všeč ji je bil ta zagreti mladenič, ki je želel spreminjati svet – vsaj takrat – in poskrbela je, da so se mu odprla marsikatera vrata. Tudi k njej v spalnico. To je bila le kratkotrajna romanca, nič resnega ni bilo, nikogar s tem ni ogrozila, ne Rajkovega zakona, niti njunega s Henrikom, vse je ostalo v najlepšem redu. Vendar pa sta ostala z Rajkom, ki se je začel vzpenjati po politični lestvici, še naprej v stiku, stara prijatelja, ki ju je družila lepa in prijetna skrivnost. – Pomagaj mi, Rajko, ga je zdaj zaprosila. Pojasnila mu je, kaj se s Henrikom dogaja. Prosim te, Rajko! Rajko, njen prijatelj, jo je razumel. Poskrbel je, da se je zadeva galantno uredila, ne da bi pri tem prišlo do kakšnih govoric, ki bi škodile ugledu Henrika in njegove službe. Revizor, ki je nepričakovano prišel kontrolirat administrativno poslovanje ambasade, je odkril določene nepravilnosti pri delu. Za to delo je bila odgovorna sekretarka, dekle, v katero je bil zagledan Henrik. Poklicana je bila v domovino na zagovor. Ponujeno ji je bilo več možnosti, a nobena ni več vključevala vrnitve na ameriško ambasado. Kot je Marjetka kasneje zvedela – mimogrede je to omenil Henrik ob nekem pogovoru – je sprejela službo na neki ambasadi v Vzhodni Evropi. Seveda je bil minister Rajko eno prvih imen, ki ga je uvrstila na seznam povabljencev. On je bil tudi ena izmed zvezd večera. Glede glasbe pa so ji priskočile na pomoč resnične zvezde iz glasbenega sveta. Le koga naj povabi na tako imeniten večer? se je spraševala v začetku leta. Že takrat je začela s pripravami. Z nekaj bližnjimi prijatelji se je posvetovala, izbirala imena glasbenikov, in skupaj z Manjo, njeno zlato prijateljico, sta le našli najboljšo rešitev. VIVA CLASSIC!, godalni kvartet mladih fantov, že mednarodnih zvezd, se bodo izmenjevali z Bartolom, slavnim trubadurjem panonskih ravnic, na katerega je le skrivaj pomislila, a njegovega imena ni želela glasno izgovoriti pred prijateljico. Njegov žametni glas je oboževala, zadrhtela je po vsem telesu, ko ga je zaslišala po radiu. In če je le uspela, nikdar ni manjkala na njegovem decembrskem koncertu v Cankarjevem domu. A nikogar ni poznala, ki bi bil Bartolu blizu, kako naj ga pokliče in prosi za uslugo? Bartol je bil s svojo kitaro in še nekaj spremljevalci večinoma po nastopih po svetu, v domovino se je redko vračal. Manja je le izvlekla njegovo ime iz nje. – Bartola bi rada na večeru? Kaj ne poveš, ljuba Marjetka! se je razveselila. Nič lažjega, on je moj dolgoletni prijatelj, še kot neznan glasbenik je nastopal v mojih oddajah po televiziji, od takrat sva vedno v stiku, njegovo telefonsko številko imam. In še isti trenutek je Manja poklicala Bartola, oglasil se je, in v slabih petih minutah je bilo vse dogovorjeno. Bartol bo prišel s svojimi spremljevalci, v večeru bodo igrali njegov klasični repertoar skladb, evergrinov, ki so jih domači gostje poznali na pamet, in to je vse. O vsem ostalem pa se bodo že dogovorili kasneje. Tudi o plačilu. To zdaj ni bilo pomembno. Ne, denarja Marjetki ni manjkalo. Imela je srečo, po nastopu demokracije v državi je dobila vrnjeno družinsko premoženje, zaplenjeno v času komunistične revolucije. Vse tiste hiše v mestu, kjer so bili zdaj državni uradi ali trgovine, poleg tega pa še nekaj gozdnih posesti na Gorenjskem. Marjetka se je spominjala, kako ji je mama, ko sta hodili po mestu, kazala s prstom na mestne hiše in ji govorila: – To je naše, Marjetka, da ne boš pozabila! Enkrat bo spet to naše … Marjetka je bila še otrok in ni razumela, zakaj ji mama to venomer govori. Bila je srečna in zadovoljna v stanovanju, v katerem so živeli z očetom, bila je enaka drugim otrokom, s katerimi se je igrala na notranjem dvorišču starega bloka, in kaj bi hotela še več? – Marjetka, vse to je naše, ti nisi enaka ostalim, ne pozabi, jo je mama opominjala. Njena zlata mama. Potem je mama umrla, oče je umrl še prej. Ko je prišla demokracija in potem denacionalizacija, se je spomnila maminih besed. Vse to je naše, Marjetka, ne pozabi. Ne, Marjetka ni pozabila. Dobila je vrnjeno vso premoženje, z gozdovi in hišami v mestu vred. In iz najemnin in odškodnin jima je s Henrikom na mesec nateklo več dohodka, kot je znašala Henrikova letna plača na ministrstvu. Mož je ob tem pomišljal, je prav, da se to zahteva nazaj, se to spodobi –? – Henrik, to ni stvar spodobnosti ali nespodobnosti, gre za to, kaj je prav in kaj ni prav! je Marjetka ugovarjala možu. Nekdaj je bilo to naše, lastnina moje družine, in prav je, da nam nova oblast vse to vrne! To je moja naravna, sveta pravica! Zaradi moje mame in očeta moram to zahtevati, njima sem to dolžna! In nova oblast ji je vse vrnila. Če sta poprej s Henrikom pazila na izdatke, kaj si smeta privoščiti in kaj ne, je bilo potem vse lažje. Tudi njuna otroka sta po zaslugi tega lahko študirala v tujini. S tem denarjem bo plačala tudi Bartolov nastop. Po zaslugi Manje bo ta strošek veliko manjši, kot bi bil sicer. – Tisočkrat hvala, Manja, se ji je zahvaljevala Marjetka. In istočasno tudi prasili; vedela je, da ji je prasila v življenju poslala nasproti Manjo, njeno najboljšo prijateljico na svetu … Tako se je uredila tudi glasba za njen večer. Za fante iz VIVA CLASSIC! je poskrbel Henrik; poznal jih je, že pred leti jih je kot glavne glasbenike povabil na slovenski večer v Bruslju, in tudi oni so takoj sprejeli povabilo na njun večer. Lepo bo, je razmišljala Marjetka. Čudovito igrajo, vrhunski umetniki so in vejo, kaj je ljudem pri srcu, kakšen stil klasike. Ona je recimo oboževala Mantovanija in njegove priredbe klasičnih melodij. Segale so ji do srca, s tistimi visokimi violinami, nežnimi kot pihljaji vetra v palminih krošnjah, jo je znova in znova ganil. Čudovitega sveta melodij Mantovanija in njegovega orkestra se ni nikoli naveličala. Fantje so jo razumeli, tako bo, kot si želi. – Hvala, prasila! se je takrat Marjetka spet zahvalila svoji nevidni zaščitnici … Tudi na sosede v bližnjih hišah ni pozabila. Tudi njih je povabila. Čeprav so se redko srečevali, vsi so bilo zaposleni in veliko odsotni, so se odlično razumeli. Ob božiču in novem letu so si vedno voščili ter popili kakšen kozarček na zdravje. Dobri sosedje so zlata vredni, se je zavedala Marjetka. Onadva s Henrikom sta imela srečo, marsikdo je s sosedi nima. Seveda sosedje na njenem večeru ne bodo manjkali. To jo je napolnjevalo s srečo. Edino enega soseda ne bo. Marka in njegove žene Silve, iz prve hiše na desni. Kot ji je povedal Henrik, ju ni več v državi. Skupaj z otroki sta odšla neznano kam. Vprašanje, če se še kdaj vrnejo – – Kam? Zakaj? Pa ja ne Marko in Silva? se je Marjetka zgrozila. Marko in Silva sta bila ena izmed sosedov, ki so ji bili najbližji. Bila sta precej mlajša od nje, a leta tu niso bila pomembna. Takoj, ko sta se vselila v staro meščansko vilo poleg njune hiše, so vzpostavili stik. Razumeli so se, kot da so stari prijatelji. In če je bilo treba, so si tudi pomagali. Marko je bil poslovnež, nekakšen samorastnik v poslovnem svetu financ, iz skoraj ničesar si je ustvaril poslovni imperij podjetij doma in v tujini. S Henrikom sta pogosto predebatirala ves večer o stanju v svetu, gospodarskih perspektivah, možnostih … S Silvo, njegovo ženo, se je medtem Marjetka pogovarjala o slikarstvu in glasbi. Obe sta oboje oboževali. Prav zaradi tega je bilo njihovo prijateljstvo nekaj lepega … Še isto leto po njunem prihodu v soseščino so se skupaj udeležili decembrskega slovenskega gala plesa na Dunaju. Le izbranci so imeli možnost, da vstopijo v dvorano mestne opere, iz katere je dihala slavna preteklost. Čudovito prednovoletno vzdušje nekdanje cesarske prestolnice je Marjetki ostalo v neizbrisljivem spominu. Vsega se je še zdaj spomnila, plesa, srečanj z drugimi gosti, tudi prijateljev, ter seveda sneženja, ki je vsemu pridalo čarobni pridih. Kot da so se znašli v kakšni pravljici … Zaradi tega so potem vsako leto ponovili udeležbo na tem dunajskem balu. Do lanskega leta, ko sta Marko in Silva skupaj z otroki izginila iz hiše. Brez sledu in ne da bi komurkoli o tem kaj povedala. Še za miklavževo so se dobili, s Henrikom sta obdarila Aljo in Vida, njuna otroka, teden dni kasneje pa jih več ni bilo v hiši. – Le kako, zakaj? Kaj se jim je zgodilo –? se je Marjetka spraševala. – Policija je opravila preiskavo, Marka sumijo določenih nepravilnosti, je bil Henrik diplomatski. Marjetka ga je razumela, a še vedno ni mogla verjeti, da se je lahko kaj takega pripetilo Marku in Silvi, njihovima prijateljema, dobrima človekoma … Stara meščanska vila v bližini njihove hiše je odslej samevala. Na vhodnih železnih vratih je bil nalepljen uradni sodnijski letak – ZAPLENJENO. Kadar je Marjetka stopala mimo njihove hiše in uzrla ta zbledeli papir, jo je vedno zmrazilo. Kam gre to življenje? se je vprašala. A istočasno je imela odgovor: Tako pač je, takšno je življenje. S tem odgovorom se je na koncu sprijaznila. Vsak si v življenju izpisuje svojo zgodbo. Tako Marko in Silva kot onadva s Henrikom. Nocoj bosta k vsemu temu dodala nov list … – Gospa, mojster Tanaka vam sporoča, da pride ob treh, je Marjetkine misli prekinil Rajmund. Je že v hotelu in malo bo počival. Ves čas ji je sledil, par korakov izza nje je stopal, in sprejemal klice na telefon ter jim odgovarjal. Zdaj ga je poklical Tanaka, japonski kuhar. Pred slabo uro je prispel na letališče in zdaj je že v hotelu v mestu. – Prav, je Marjetka prikimala. Vse je v redu … Tanaka ji je dopoldne, še pred odhodom z dunajskega letališča, sporočil, da prihaja, z njim pa tudi vse potrebno, kar potrebuje za pripravo sušija in svojih drugih specialitet. Marjetki je ob prebiranju tega sporočila odleglo. Bala se je, da se kaj zaplete s pošiljkami rib, ki jih je Tanaka naročil neposredno iz Japonske, a se je vse dobro izšlo. Zahvalila se mu je, mu naročila, naj se po prihodu v Ljubljano najprej odpočije, potem pa se bosta srečala. Vse ga čaka, prevoz do hotela, soba in še marsikaj drugega, kar je potreboval za svojo kuhinjo. Zalka je vse pripravila in mu bo tudi tokrat stala ob strani. Tudi vse drugo je bilo v redu, priprave na večer so bile v končnici. Marjetka si je lahko oddahnila. Nekaj povabljencev iz tujine je že prišlo v mesto in se ji je javilo, ostali so prihajali z letali v popoldanskem in večernem času. Za nič več ji ni bilo treba skrbeti. Lahko malo izpreže. – Tudi jaz se grem odpočit, reče Rajmundu. Potem pa moram v mesto, k frizerki. Vem, da boste za vse poskrbeli, da bo vse lepo in prav. Rajmund prikima. Vse bo v redu, gospa naj si le oddahnejo. Marjetka odide v hišo, v spalnico. Uleže se na posteljo in uživa v svežini sobe. V sobi je prijetno sveže, tiho, daleč stran od vročice zunaj. Za dobri dve uri si lahko privošči spanca, potem odhod v mesto, na srečanje … 18. Ivan sem, tisti Ivan, ki ste ga klicali na pogovor, zdaj sem tu, vprašajte, kaj bi radi vedeli! Razumem, o onih dveh bi se radi pogovarjali, zato ste me poklicali. O mrtvakih torej. Če kaj vem – podrobnosti njunega konca? In kje sta – hvala, bom navadno črno kafe ter kozarec vode, to bo vse – skratka onadva vas zanimata. Lepo. Se cigareta sme prižgati? Tudi prav. Ne, se mi ne mudi preveč, gospod; veste, sem si vzel dobro uro za tole reč, človek ne more kar priteči, se iztresti in spet zginiti. Za vse je treba imetI čas, en občutek. Smo vendar ljudje. – Dobro, vprašajte me, kaj bi radi vedeli in jaz vam bom odkrito povedal! Vse, nimam kaj skrivat ne pred vami ne pred kom drugim, je stvar čisto jasna. Dokončno bi rad s tem opravil, dovolj imam tega zasliševanja zdaj tu, zdaj tam. Rad imam mir, če me razumete. Vsaj svojega, za druge mi je vseeno. Recimo. Se vi mogoče čudite, si mislite bogvekaj, a to ni moj problem. Brez skrbi, se ne razburjam, kje pa, samo hočem, da poslušate mojo verzijo. Poznate lahko drugačno štorijo, so vam že drugi kaj povedali, tudi uradno; vem, tudi oni od zgoraj so brskali za to rečjo, jih je malo zanimala. Malo. Sem jim povedal, dva, tri stavke, pa je tip, en kriminalist, ki se je oglasil pri meni, rekel, da je dovolj. Da mu je vse jasno. Da je bilo brez veze, sta si bila nesrečkota tam dol sama kriva. Je oblast zanimala krivda, nič drugega. Da bi, če bi zadeva izpadla malo drugače, lahko komu kaj zaračunali. Najmanj pa, da sebe operejo. Da dokažejo, da so čisti. Pred folkom, da so naredili vse, kar so mogli. Saj, najbrž so, domnevam. Se jaz o tem potem nisem več zanimal. Seveda so to moje domneve, čista teorija. Mene to nič ne briga, me prej ni, pa zdaj tudi ne ... – In vas zanima malo drugače, druga plat, razumem. Človeške podrobnosti, drobni trenutki poprej in potem. Tiste sekunde, nekaj, kar boste lahko povedali naprej. Onim, ki so vas plačali – se pravi, vam naročili to delo. Spravljanje skupaj človeške zgodbe, s krvjo in mesom, nič uradnega, suhega. Fakti so seveda jasni: vaša dva – se oproščam, jima ne vem imena, pa mi ju ni treba pravit, je že v redu tako – sta pač mrtva. Ne samo onadva, jih je še nekaj poleg kasiralo, domačinov, a to vas najbrž ne zanima. Se mi je zdelo. Nič izven osnovnega plana, tisto so drugi konteksti. Tragika? Seveda, najbrž; za svojce, ki so ostali živi, zanje, za katere brskate te reči, jih izkopavate na novo. Iz časa in peska, dobesedno. Koliko je že mimo – leto in pol, dve? Mater, kako gre čas ... – Bom vse povedal, od A do Ž, vse boste zvedeli, še več. Ni problema. Se še spomnim tistega kraja. Mesto v puščavi, nekdanji oazi, biseru na nekdanji karavanski poti. Recimo. Zdaj seveda nič več, je le kup hiš sredi peska, ena cesta skozi mesto, noter in potem spet ven. Iz peska v pesek. Se skoraj noben ne ustavi, popotnik od zunaj, mislim. Nima zakaj. To ni turistična točka, moraš imeti prekleto dober razlog, da ostaneš vsaj eno noč. Ne, pojma nimam, zakaj sta se vaša dva ustavila. Veste vi? Res ne? No, vsak po svoje smo prišli v tisto luknjo. Jaz že dopoldne z enim busom, onadva pa – kdo ve? Tam sta lahko že bila, dan prej – mogoče; ali pa prišla za mano! S kakšnim kombijem, busom. Kaj vem ... – Ne, z njima nisem imel nič posla, absolutno nič, vam rečem! Niti besedice nisem spregovoril z njima, potem pa itak, ko so ju popokali tam doli, nista več govorila. Edino, kar sem naredil – sem to povedal tudi onemu policaju, ki me je spraševal – je bilo, da sem plačal iz svojega žepa trideset dolarjev enim domačinom. Da so ju odpeljali in zagrebli na britofu. To je bilo vse. Pa ni treba, da se mi to vrne, je to nepomemben denar, ga nočem od nikogar. Res ne, hvala! – Če so ju v resnici zagrebli? Recimo, da so. Kdo ve? Jaz ne. Ne, nisem šel s tistima tipoma, da bi videl na svoje oči, če sta to napravila. Mogoče ja, mogoče ne. Ampak zagrebli so ju ziher, kaj pa bi drugega. Kaj naj z dvema mrtvakoma sredi puščave? Slaba roba. Je mrtev človek isto vreden, tam in tu, ni filozofije. Vsaj po moje ... Seveda, razumem čustva svojcev, ti zadevo vedno jemljejo bolj subjektivno. Recimo ... – Okej, po tistem streljanju sem šel do svojega hotela, sem hotel imeti malo mir, sem imel razlog. Ne, nisem cvikal kakšne nove scene, ni šans, je en kraval na ulici ponavadi za en dan, mogoče celo za več dni čisto dovolj. Spravim se ležat, spal pa nisem, me je črevesje zvijalo, ko zaropota po vratih. – Mister, mister! slišim. Moški glas; domačin, jasno. Dva tipa sta bila, najbrž sta mi sledila, zvedela zame; sta že videla biznis, ki ga bosta napravila. Usluga: če plačam, pokopljeta ona dva. Moja frenda. – Kakšna frenda? Nista moja! Čudno me gledata: – Kako da nismo frendi? – Nismo, jebi ga! Onadva sta sama, jaz sem sam! Ne poznam ju! Pejta na policijo! Nič, ne trzneta, ko rečem policija. To je dober znak. Policija je tam doli zakon, pred njo cvikajo. – Da ju je policija poslala do mene, pravita. V eni baraki imajo mrtvake, čakajo ljudi, da jih prevzamejo. Pokop je vedno stvar ljudi, ne države. Se policija ne vtika v privat zadeve. Če ne plačam – – Kaj pol? – Nič. Potem ju bodo vrgli v neko luknjo, skupinski grob, recimo. Kar tako, sicer na britofu, ampak kot kakšna reveža! Se pa za strangerja to ja ne spodobi, se tako zakopava siromake – – Okej, plačam. Vsakemu desetaka. Dovolj? – Ni dovolj. Več bi ... Stara scena. Ste že kdaj hodili po tistih krajih? Ne? So strašni trgovci, znaja dvigat in spuščat ceno. Seveda svoji robi. Mrtvaka, strangerja, pa sta slaba roba. – Vseeno bi nekaj več – še dvajset zraven? To ni denar, vsaj tu ne, a doli je drugače. Za nekaj dni preživet. Bi dal ta dnar v bistvu za vsakega, a tako hitro se vseeno ne pustim nategnit. Potem sem ju pustil še en čas čakat in sitnarit na vratih; ko sem videl, da se nimata namena skidat, jaz pa bi rad imel svoj mir, sem jima dal še desetaka. – Nič več. Dovolj! Ko sta dobila cvenk, sta se hitro spokala. Ju drugi dan nisem več videl na ulici. Se pravi, da sta vaša dva, tista, o katerih sprašujete, še vedno nekje tam. Pokopana na britofu. Kje točno? Kdo bi vedel, jaz ne ... – No, vas razumem, ne sprašujete iz lastnega interesa, jasno, je to vaš posel, zanima pač starše. Sta tista dva imela še žive doma, najbrž oba svojega ata pa mamo, pa kakšne brate in sestre – a ne? Samo starše? Prav, pa te zanima ta zadeva. Razumljivo. Ampak – kaj vem: Najbrž sta zagrebena v pesku na robu tistega mesteca, britof je zunaj, petsto metrov od zadnjih hiš, to vam lahko povem. Sem ga videl, ko sem odhajal z busom iz mesta drugi dan. Ne, gledat pa nisem šel ... – Kakšen britof? Nič posebnega, vse skupaj je na majhnem prostoru, suha trava in nekaj goščavja ga prerašča, ni marmorja in ne vem kaj vsega kot pri nas, ti ljudje tam doli iz tega ne delajo cirkusa. Mrtev je mrtev pa pika. En dan malo tulijo, jokajo, si ženske pulijo lase, moški pa hodijo s puškami okoli, izgleda vse zelo resno, a v štiriindvajsetih urah je človek pod zemljo. Gre to hitro, ne šparajo mrliča za naslednje dni, bi bilo prehudo v tisti vročini, pa še vera jim to ukazuje. Grob je peščen, lahko še kakšna skala na njem, nič več. Potem pa adijo, je mrlič lahko še rad, če kakšna koza zaide in se popase po njegovem grobu. Edini stik z življenjem. Tako je to, se ne hecam; je to tudi en realizem, razumljiv, če se znajdeš tam doli. Kaj pa je treba več? Se ne sprašujem, kaj je prav in kaj ni, tam doli v tistem pesku je pač tako. Ne vem, zakaj bi moralo biti tako kot pri nas, je to njihova stvar, kako te reči urejajo! Mi še na pamet ni padlo, da bi jim spreminjal njihove plane, ne takrat, ne zdaj, še vedno isto mislim ... – Hvala, kave več ne bom. Se je pa lepo pogovarjat tu z vami, kramljat v tako finem okolju, je namreč vse tako nobel; v slikah, tihožitjih, se vidi, da imate okus, pa še pomirjevalno deluje na človeka. Se ob teh naših scenah, rečnih bregovih in jesenskih tihožitjih, človek kar razneži. Živali pa ni nič na slikah, nič gamsov in srn, ki bi se pasli po travnikih? Prav, je tudi tako lepo. Pa na oni steni – ti grički s cerkvicami – čista idila. Se mi zdi, da vem, kje je ta kraj – aha – sem ga takoj prepoznal! Da ste od tam – potem vam visi na steni spomin na rodni kraj? Ga imate stalno pred očmi, vam nekaj pomeni. Lepo. Se vidi, da ste človek regul, vse na svojem mestu, razumljivo, red mora biti. Red in mir. Pa pustimo to ... Tam doli imajo svoje regule. Za svoje ljudi in za druge, na neki način ne delajo razlik. Z vašima dvema je bilo isto; je policija po onem streljanju seveda prišla, kaj so zapisali, pa ne vem; sem šel stran, se nisem vtikaval v njihove posle. So po svoje občutljivi, ti policaji, če jim visiš na vratu. Vem to iz izkušenj, vam rečem, po drugi strani pa jim je vseeno celo za svoje, kaj šele za tuje ljudi. V kakšnem večjem mestu bi bilo to najbrž drugače, bi se še v časopisih kaj razpisalo, dalo na televizijo! Če bi šlo za Amerikance pa itak! Potem bi bil cel kraval! Vsaj začasno – bi se vsi nekaj trudili in zatrjevali, kaj vse da delajo, da raziskujejo, ne vem kakšne preiskave potekajo, lovijo storilce – v resnici pa s kurcem ne mrdnejo, je vse samo blef in finta za one zunaj. No, v tem primeru pa sploh niso nič fintirali, se mi zdi – vsaj jaz nisem nič zasledil v časopisih, o tem streljanju niso nikjer nič zapisali. So mrtve lepo pospravili s tiste ulice, ranjeni, ki so še lahko hodili, pa so se sami pobrali. Drugi dan sem se peljal po isti ulici in človek ne bi mogel reči, da so slabih štiriindvajset ur nazaj pred čajnico ležala trupla, kar nekaj jih je bilo, šest sigurno, a natančno nisem štel. Vaša dva sta bila med njimi. Je bilo drugi dan vse običajno, so ljudje spet posedali za mizami, edino prestreljena šipa na izložbi je bila prelepljena s selotejpom, da se ne razleti. Tako je najbrž še zdaj. Če je kdo šel dol pogledat, je sam lahko to videl. Ne delajo si skrbi glede tega; ni vse v estetiki, mislim. – Pa vaša dva, kot sem že rekel, nista bila edina, ki sta kasirala, so nastradali tudi domačini. Se pravzaprav pokajo med seboj zaradi svojih stvari; se mi zdi, da zaradi ideje, če razumete, kaj mislim. Je to tam še običajno, vedno se najdejo neki uporniki ali revolucionarji in delajo zgago, malo streljajo, malo podtikajo bombe, nasrka pa ponavadi njihov lasten folk. Je to nekako pravično, kaj briga inozemce, oni nimajo nič s tem. No, zdaj pa sta kasirala še neka dva turista. Iks ipsilona. Neznanca. Sploh nista bila vkalkulirana v njihove ideje, je šlo za nesrečni slučaj, sigurno, vam rečem. Jebeno naključje ... – Sem ta dva, moškega in žensko, videl že prej, ko sta šla po ulici. Tujca, zahodnjaka, se to takoj vidi. Oba suhljata; on v zbledelih kavbojkah, nekako mojih let se mi zdi; ona v oblekci, krilo skoraj do gležnjev, malo mlajša. Rokavi pokriti, kot se spodobi za tiste kraje. Ljudje tam ne marajo provokacij z goloto. Če bi ženska rada imela mir, bo skrila ramena. In ta dva sta bila okej oblečena, nista nikogar izzivala. Sem tako na pogled mislil, da sta kakšna Nizozemca, mogoče Angleža, recimo; te ljudi srečaš še danes povsod, se klatijo kot eni izgubljenci po nekdanjih kolonijah. Ne, ta dva nista bila nobena hipača, le popotnika. Smo si bili podobni vsi trije, tujci na poti skozi mesto. Postanek v oazi. Da spiješ čaj in si kupiš kakšno sadje. Nič drugega. Pa sta se ustavila v tisti čajnici pri prodajalcu sadja. Je deset čajnic na glavni ulici, vsakih dvajset metrov je ena, nobena ni nič posebnega, vse so si podobne, majhne in z zanikrnimi stolčki brez naslanjala, da te po petih minutah začenja bolet hrbet in rit obenem; se moraš malo dvignit in si pretegnit križ in noge. Pred soncem pa te varuje le streha iz trstičja, to je vse! Ne, nobene eksotike s palmami in fontancami ni tam! Je po sredi cesta, podobna makadamu, tako je zmatrana in luknjasta, je pa enkrat izgleda bila asfaltirana. Enkrat, recimo, ne pretiravam, če rečem, da pred sto leti ... – Ne, nimam pojma, kaj sta iskala vaša dva v tistem kraju, se z njima nisem pogovarjal! Sem bil v tisti čajnici malo pred njima! Sem rekel, da ne vem, če sta morda bila v mestu že od prejšnjega dne; mogoče ja, mogoče ne, sta v njem dva penziona, po njihovem hotela. V enem sem potem tisto noč prespal, ni bilo busa za naprej. Bi sicer spokal in šel, jasno, tam ni bilo kaj za ostajat, brez razloga, jasno! – Ne, nisem cvikal še enega streljanja ali podobnega sranja! So tisti, ki so streljali, popihali ven, gor v hribovje! Se najbrž še en čas ne bodo prikazali tam, bodo rajši udarili kje drugje. Bi bilo po tej logiki v mestu, kjer so pustili nekaj mrličev za sabo, še najbolj sigurno! Je to podoben štos kot pri letalskih krahih; če pade dol, potem so v naslednjih dneh poleti najvarnejši, seveda statistično gledano – No, drugi dan sem se pobral naprej. V mestu sem se zadržal le zato, ker me je dajalo črevesje. Sem staknil nekakšnega hudiča in sem potem moral tičati vsakih pet minut na sekretu. Ne pomagajo tablete ne oglje, si moraš prebavo sčistit, gre potem to samo od sebe stran. Ampak je treba imeti čas in malo potrpljenja. Zato sem izstopil iz busa, da preležim popoldne in noč, drugi dan pa dalje. Bi pa šel že isti večer dalje, mi je že malo odleglo, pa ni bilo prevoza. In zato sta me staknila tista dva domačina, pogrebca. Kot sem rekel, lahko sta bila goljufa, kdo ve, sta me videla na ulici po tistem streljanju, sta takoj mislila, da smo ista družba, da bosta ne vem kaj zaslužila, če mi pokažeta, kje ležita nesrečnika. Po njihovem so vsi strangerji v sorodu, smo še kar velika žlahta za njih, bi rekel. Resno. Lahko preverite, kaj si mislijo o nas ... – Vem, zadeva je tragična, je vse skupaj bilo naključje, vsaj mislim si tako. Ta dogodek. Če se vaša dva ne bi ustavila pri lubenicah in se pogajala z zelenjavarjem o ceni, potem pa se odločila, da prvo spijeta čaj in potem nadaljujeta s kupčijo, bi bilo drugače! Za eno minuto bi bila sto metrov dalje in bi danes obujala spomine na tiste divje, eksotične kraje, kjer sta bila priča, kako so neki norci v burnusih sredi belega dne prerešetali štiri ljudi! No ja, sem njiju zdaj odštel od končne cifre! Z njima vred jih je potem res bilo šest. Ni veliko, je to manj, kot pri kakšni njihovi prometni nesreči, ko se zaletita avtobus in cisterna, a je vseeno hudo. Vedno gre za ljudi, če si pa not, je še huje. Če preživiš, recimo ... – Ja, bi vam onadva danes marsikaj o tem pravila, če bi ostala živa. Če. Da sta dobesedno s svojimi očmi vse to videla, bi vam zatrjevala, vi pa bi si mislili svoje. Kako ti turisti, ko pridejo od zunaj nazaj domov, vedno nakladajo in napihujejo stvari, ki so se jim zgodile. Jima najbrž ne bi verjeli, jasno! Da sta to prebrala v časopisu ali pa največ, da sta se drugi dan prikazala v tistem mestu, kjer se je streljalo, bi bilo najbrž tako, razumljivo. Tako gre to – običajno, seveda. Zdaj pa sta nasrkala sama, je to njun največji dokaz. Ga ne more zminirat noben bog, ta dokaz ... – Hecno, vidite, mene pa ni bilo poleg! Ne! Jaz sem v bistvu tistih nekaj deset sekund, ko je pokalo, enostavno zmanjkal. Imel srečo. Na sekretu sem bil, po resnici povedano, v eni luknji na zadnji strani hiše! Sem vam že rekel, da sem moral laufat vsakih pet minut na sekret in to me je rešilo! Ali pa tudi ne; ni nujno, da bi fasal še jaz. Je v čajnici bilo še kar veliko ljudi, pa so krogle podrle le šest, dva ali tri pa ranile, a nič hudega, so se potem sami odplazili stran. Kri je tekla, jasno, ampak glave so bile cele. Bi mogoče ostala cela tudi moja, kaj vem! – Ne, njuni nista ostali. Pravzaprav je bilo z njo takoj konec. Mislim, da jih je imela ženska tam okoli petintrideset – se motim? Manjše postave je bila in svetlejših ravnih las – drži? Rafal jo je zadel v glavo, čez oči. Je bilo kar grdo na pogled, ko ji je manjkala zgornja polovica, s čelom in očmi vred. Mezijo možgani ven, njenih očk pa več ni. Je človek čisto drugačen, če mu vzamete oči. Je skoraj nisem mogel več prepoznati, da je to tista, ki sem jo maloprej videl za drugo mizo. So oči ta glavne, se po njih prepoznavamo, a ne? Oči, ja ... – Midva z žensko sva se pred tem srečala z očmi; za sekundo me je pogledala, ko sta iskala prosto mizo. Tip me je s pogledom le oplazil, ona pa se je ustavila na meni. Za sekundo. Sem ji nato pokimal, se strangerji tam zunaj tako pozdravljamo. Na neki način kot psi, ko se srečajo in si povohajo gobce. Ali pa riti. A to pride pozneje ... Sta jasno videla, da sem tudi jaz en izgubljenec v tisti luknji, kot onadva, recimo. Popotnik, jasno! Zelene oči je imela, ženska, take – travnate barve. Iz poznega poletja. Hecno, kaj si človek zapomni, kakšno malenkost od koga. Pri meni je to ostalo v spominu. In še pege je imela po licu. Mogoče od sonca. – Ja, šele takrat sem zvedel, da sta naša, ko sta se usedla za mizo. Ujel sem nekaj naših besed na uho. Ne, nič posebnega, nekaj o ceni lubenic, pa vročini, ženska je govorila. On je le zamomljal nazaj, ga nisem mogel nič razumeti. Pa se tudi nisem trudil, vse pride ob svojem ... – Sta me videla, jasno, da sta me, pa nista mogla vedeti, odkod sem! Sem sedel sam, na sebi pa tudi nisem imel majice z našo zastavo. Ali pa ono, recimo: Kdor ne skače, ni Slovenc! Ne, s tem jaz ne hodim po svetu – mogoče vi? Tudi ne. Prav, mi je razumljivo. Sem nekaj brskal po tistem angleškem vodniku, ki sem ga imel pred sabo na mizi. Sem iskal to mestece noter, kaj več o njem, pa ni bilo. Niti ena vrstica. Jasno, za vsako luknjo pa tudi ni treba deset strani pisarije, ni razloga. Ena glavna ulica, nekaj čajnic, pa stojnic z zelenjavo in sadjem, in še nekaj trgovinic z vsem mogočim, zadaj pa že bolj barakarske hiše, pri katerih ne veš, ali so hlevi za koze in ovce ali pa v njih živijo ljudje. Je sto in sto podobnih krajev na poti, ni važno, so vsi skoraj isti, zamenjaš ime, pa je. Sem pa takrat celo vedel, kako se je to mesto imenovalo, a sem potem pozabil. Ne, zame pač ni nič pomenilo, razumljivo ... In če mi ga zdaj poveste, najbrž je vam znano, bi vsaj moralo biti, ko brskate po zgodbi tistih dveh, vam ne morem reči, če je to pravo ime ali ne. Vi že veste več ... – Jasno, da se pred onima dvema nisem mislil skrivat, tajit, od kod prihajam, ampak kar takoj jima nisem mogel skočit za vrat, se jima zjokat od sreče, ker ju srečam v tisti luknji, par tisoč kilometrov od rodne grude, naše svete domače zemlje – namenoma to poudarjam – ne, jasno, da tega nisem mogel tako napravit! Mi grejo te reči na živce, to poudarjanje teh jajc, se oproščam, ampak ljudje imajo radi svoj mir. Sem enkrat bil nekje bogu za hrbtom, v enem zabačenem kraju v Anatoliji, v Turčiji, en avtobus na dan je tja vozil, pomotoma sem zašel tja, sem mislil iti nekam drugam, pa sem se zajebal – pa evo naših! Zvečer se z enim terencem pripeljeta dva, fant in punca, študenta; naša registracija. In padeta dol, ko me dobita na placu s pivom in s čiki filter 57 na mizi. – Kva, si tud ti z Lublan? sta zamežikala. Je za njiju cela naša dežela samo ena Ljubljana, več ne vidijo. Pa nista edina, samo malo poslušajte in poglejte naokrog – ampak to zdaj nima veze. In sta hotela, da se v znak srečanja nažgemo. Viski sta potegnila iz avta, pa ga dajmo! – Zakaj? – Ker smo rojaki ... On se ga je pošteno nalil, moj rojak, ona pa je bila bolj poduhovljena. Pila je malo, a venomer ponavljala štose o nekih linijah usode, kismetih, o čudovitem brezskrbnem življenju, ki ga živijo ti domačini tam doli, daleč proč od potrošniške družbe, televizije in mega marketov itd. Jajca. Sta v resnici to potrošniško družbo imela rada, jima je pasalo, ko sta si z dolarji lahko vse kupila. Vse, kar sta imela na sebi, je imelo znamko. Cardin. Versace. Klein. Chanel. Cunje za eno premoženje. Pa sem ji to omenil, tej poduhovljenki, pa me je čudno gledala. Naj da kakšno znamko domačinki. Naj kateremu otrok, ki se motajo okoli naše mize, da en dolar. Vsaj polovico. – Zakaj? – Ker ga nima, zato! – Ne, iz principa ne! odkimavata oba. Če se jih nauči prosjačit, ne bo več miru pred njimi, bodo rinili v vsakega, ki bo pomolil nos v njihovo luknjo! Strašno opravičilo. Na kubike jih slišiš, teh opravičil vsepovsod. Tam zunaj, ali pa tu pri nas. Kjerkoli so pač ti prosjaki z iztegnjeno dlanjo. – Prav, a jebeš ti tako duhovnost! Kakšna duhovnost – mantra ali tantra – je to, da ne privoščiš dolarja revežu? Pa so se odnosi ohladili. Sem izpadel slab zemljak. Se drugo jutro nismo niti poslovili, sem šel mirno na bus in pika. Tako, so izkušnje tisto, kar nas dela pametne. In to ni bila edina, se ljudem malo zavrti, ko srečajo enega iks ipsilona z drugega konca Slovenije, bi se kar bratili. A po tistem sem malo bolj previden, so naši ljudje kot vsi drugi, si z njimi nisem nič bolj v žlahti. Pa si ne mislit, da nisem domoljub ... – Sta mogoče tudi ta dva, pokojna mislim, bila zadovoljna, ker sta imela mir pred svojimi, sta se pač nekam umaknila. Kaj vem, kaj ju je prignalo v tiste kraje, vi to že bolje veste, mene pa to ni brigalo, niti me zdaj ne briga. Sem bil na koncu koncev sam na istem! Če je vse okej, imam rad svoj mir. Mi ni, da silijo drugi vame; pa zdaj ni bistveno, če je to tu, sredi glavnega mesta, kjer se pogovarjava, ali pa pet tisoč kilometrov stran. – Saj; bi ju mogoče, če bi trenutek tako nanesel, še nagovoril, bi jima rekel kaj brezveznega, klasično običajnega, kot se pač ogovarjajo ljudje na popotovanjih, recimo: – Ali sta že dolgo v tem mestu, mogoče vesta za kakšno solidno prenočišče, penzijon – mogoče celo hotel? Ja, to bi ju lahko vprašal, sem imel ta hotel res v glavi, sem ga imel resen namen poiskat. Si najt sobo z lastnim sekretom. Ampak mi je zmanjkalo časa. Sem odlaufal na sekret, pustil stvari pri mizi, na pol popiti čaj in odprt vodnik po tisti deželi. Še torbo s svojimi stvarmi sem pustil na stolu, mogoče malo neprevidno, ampak se mi je mudilo. Le sekret papir sem pograbil, mi je bil najbolj pomemben tisti moment. – Pa saj sem bil hitro nazaj! Koliko že, minuta največ, pa je bilo vsega konec! Ko sem prišel nazaj, so vsi kričali, krilili z rokami, nekaj avtov pa je tulilo skozi ulico, so šli že proč, nisem nobenega videl v tistem prahu in dimu. Ne vem, od kod so se vzeli, niti zakaj so streljali, pojma nimam. Kot pravim, se za te reči potem nisem več zanimal. Je bilo divje videt tiste reči, zadeti so ležali po tleh, okoli njih pa gužva in kričanje, so bolj tulili radovedneži kot tisti ranjeni. Cirkus, vam rečem! – Ne, ženska ni imela šans, niti promile, mrtva je bila takoj. Njega, dolgina, ki je za glavo izstopal od domačinov, pa je zadelo po sredi prsi. So mu ljudje hoteli pomagati, revežu, pa je bilo prepozno. Še mene so zvlekli k njemu, so mislili, da sem nekakšen dohtar, zanje smo vsi belci eni dohtarji, a sem mu lahko le zatisnil oči. Še prej pa meril utrip, na vratu in na rokah. Ugašal je ta utrip pod mojimi prsti, kot je ugašal ta človek. Sem mu še nekaj rekel, kričal po naše, je mogoče kakšno sekundo pred koncem prepoznal domačo besedo, a nisem siguren. So mu oči ostale nepremične. Potem sem mu jih zaprl. Ja, le to sem mu lahko naredil, drugo ni bilo potrebno. Njej še to ni bilo potrebno. Ne, absolutno sta bila mrtva, sem že rekel. Bi jima sto dohtarjev ne pomagalo. Vem, kdaj je človek mrtev. – Osteklenele oči? Ne vem, kje ste to pobrali, v kakšni literaturi ali iz filmov! To ne gre tako hitro, s temi očmi. Bi moral čepeti poleg njiju nekaj ur, potem mogoče. Je v začetku z očmi, kot da so žive, kot da človek le gleda. Nepremično. Sumljivo. Ne trzne niti malo s trepalnicami; mu lahko muha sede na očke, pa nič. Truplo pač. Samo še za zagrebst. Ampak prej je treba zatisnit oči. To pa to. Bi bilo malo čudno pustit, da se pesek vsuje na zrkla. Grozljivo, bi rekel. Še živalim je treba enako napravit, tudi njim, si zaslužijo vsaj to. Jim vsaj nekaj dat na oči, če ne drugega. Vsaj jaz to spoštujem. Vsekakor mi je jasno, kdaj je življenja konec. Vaša dva sta bila tristoprocentno mrtva. In to je bilo vse, prvi pa zadnji stik z njima. Sem potem odšel do hotela in se spravil ležat, policija me je sama našla. Sem jim povedal svoje, kako in kaj, so si nekaj zapisali in šli. Ne, niso me spraševali, kam s trupli. Prav nič, jaz pa tudi njih ne. To niso moje stvari. So to uradni postopki, pa čeprav njihovi tam doli. Sem potem od onih dveh, ki sta potrkala zvečer na vrata, zvedel, da so trupli pustili v mestu in da bi ju bilo treba pokopat. – Okej, sem jima prikimal, napravite svoje. Bolje, kot da jih odvržejo nekam na smetišče in jih potem mrcvarijo psi. Ja, bi se to tudi lahko zgodilo. Teoretično in praktično. Sem tudi to že videl, seveda nekje drugje, ne v tem kraju. V eni drugi deželi. – Kaj? Dojenčka, truplo jasno, za katerega so se trgali cucki. So ljudje poleg to videli, pa se delali, da ne vidijo. Sem enim kazal, da je v pasjem gobcu dojenčkova noga, da je treba nekaj napravit, pa so me čudno gledali. – Zakaj? me vpraša eden. Ja, zakaj? Čudno vprašanje. Pa kaj, je imel prav; naj teče za psom in mu nogo iztrga iz zob – kaj pa potem? Je bil ta mali itak mrtev. In sta tista dva na vratih hotela imeti denar. Dolarje, seveda; druga valuta tam itak ne velja. Nisem veliko debatiral z njima, je to brez veze, sem dal tisti denar. Potem sta vseeno še postavala pred vrati, hotela še več, a vrat nisem več odprl. Me je spet stisnila slabost in sem moral na sekret. Ko sem se vrnil, pa ju ni bilo več. Dobro, sem bil zadovoljen, da sta izginila. Pa ne zaradi denarja, pravzaprav bi jima najbrž dal nekaj tudi, če bi šlo za kaj drugega. Če bi še dalje tičala pred vrati in me prepričevala s polomljeno angleščino, bi jima dal tudi še kaj več. Samo da gresta. Odkrito. Me je zvijalo tisti večer in sem hotel imeti mir. – Če sem imel namen z njima oditi na britof, biti zraven pri pokopu, povedat kaj na koncu, preden ju zagrebejo, ha? Ne vem, ne morem reči. Zdaj premišljujem o tem trenutku, imam vse pred očmi, oba moška in njuna temna obraza, nekaj govorita, mlajši lomi besede po angleško, jasno, denar, to je prvo, in kaže v smeri ulice. Tam zunaj sta dva, moja človeka po njihovem, friends; mrtva sta in pokop je treba plačat. – Dobro, plačam. Ne, nič nisem pomišljal, niti trenutek me ni imelo, da bi šel z njima, pa sta to hotela, mogoče pričakovala. Ne vem, morda bi celo šel, pa ju več ni bilo na vratih, v predverje hotela, kjer vso noč posedajo domačini, pa nisem šel gledat. Nisem. Pač nisem. To je bilo vse. Tudi nisem šel na policijo, se zanimal za njune dokumente, za denar in kreditne kartice, če sta jih slučajno vaša dva imela pri sebi, za tisto, kar sta pustila v hotelski sobi, ne vem, kaj je bilo z vsem tem, če ni vzela policija, so pač vzeli drugi. Sem imel do tega enako pravico. Bi bilo isto, kot z dojenčkovo nogo – naj tečem za njimi? In potem? V resnici nisem niti za malo pomislil, da bi moral še kaj napravit, sem v to siguren. Ni me dajala vest, se prav nič nisem skrival, bil tiho, ko sem prišel nazaj. Je tukajšnja policija po dobrem letu prišla do mene, so zvedeli, da je nekaj bilo z našima človekoma tam doli in da sem bil jaz očividec, so vsaj mislili tako, pa sem jim povedal isto, kot zdaj pravim vam. So sumili, če rečem tako po njihovo, da smo mi trije bili skupaj; da kaj več vem, kot je bilo v poročilu, ki so ga dobili preko zunanjega ministrstva. Pa je izgleda tam isto pisalo. Črno na belem, brezvezno naključje in amen. Ni kaj dodati. – Na paragrafe se nekaj malega spoznam, mi jih ni treba posebej razlagat, vsaj v tej smeri ne, da se nisem najbolj izkazal do naših ljudi tam doli. Kaj se nisem izkazal? Vem, človeku je treba pomagat, če se utaplja, se mu pomoli roka in se ga ne brcne v glavo, mi je to jasno in bi jaz to naredil, ne bi bilo prvič, da sem v taki situaciji! A kaj pa lahko pomagaš truplu, se mi naj to pojasni? Moškemu sem zatisnil oči, to je bilo edino, kar sem mu še lahko, sem mu nekaj govoril, kričal enako kot drugi, ko je tam ležal in krvavel, pa ne vem, če me je še zaznaval. Je že šel po svoji poti, za svojo žensko, ni zgubljal časa. Če sem malo poduhovljen, sta se njuni duši v dveh minutah spet srečali nad strehami tistih hiš. Ali pa ne. Kdo ve, pojma nimam, če sta verjela v kakšnega boga, sta hodila v cerkev ali kam drugam. Zdaj sta tam in najbrž ni križa nad njima, samo pesek in kakšna skala. Kot pri drugih. Se jima glede tega ne dela krivica ... Razumem, da imajo ljudje čustva, da starše veže nekaj na svojo deco, so to še najbolj razumljive reči, ni mi pa jasno, da bi bilo drugače, če bi njune kosti imeli tu, to njune smrti ne bi spremenilo. – V čem se domača zemlja razlikuje od tistega peska tam doli? Bi jima mogoče vdahnila življenje? Je truplo še vedno truplo, kjerkoli je že, je meni to jasno, mi je bilo jasno že takrat, sem to vzel kot dejstvo. Bi zame, če bi se mi to zgodilo, enako veljalo. Se mi zdi čudno rinit z njim tisoče in tisoče kilometrov, da ga potem odložiš v zemljo. Me pač tisto o svetosti domače grude ne prepriča. Brskanje za kostmi, pri nas in zunaj, se mi zdi nenavaden šport. Tek v prazno. Jasno pa je, da imajo eni s tem veliko veselje. Bi na kosteh delali cele štorije, zidali na njih svojo bodočnost in eksistenco – duhovno pa materialno ... – Krščanska zemlja? Ta – tukaj? Mogoče, ne rečem, da ne, vse polno križev je po tej deželi, kot da so tukaj križali nesrečneža! Je pa lahko prav enako krščanska tista dežela tam doli, tisti pesek in umazane oaze s palmami! Se mi zdi, da je bilo več šans, da je Kristus kdaj zašel v tisto mesto; si je tudi on kdaj zaželel počitka v popoldanski vročini in da spije kozarec čaja. Mogoče celo na samem, daleč proč od svojih apostolov, ki mu najbrž niso dali dihat, so mu stalno viseli za vratom! Se Sveto pismo da tudi tako brat, verjemite! Bi prej rekel, da je njegova noga šla skozi tisto prašno ulico in da si je mogoče oddahnil prav na istem mestu, kot sta padla onadva. Če tako pogledaš tiste ljudi, hiše in hribe naokoli, bi takoj podpisal, da se tam ni od njegovih časov nič spremenilo ... – Ampak to je zdaj že nekaj drugega, sem hotel povedati, da imam pač o rodni grudi svoje mnenje. Je prav enako težka, kot katerakoli druga. In o materinem mleku, ki smo ga sesali, in zraku, ki ga tu dihamo, si tudi mislim svoje. To so dejstva, bi bilo najbrž enako kje drugje. Jasno, da delam, da preživim, in bi moral isto kjerkoli, mi nikjer ne bi padalo nič z neba, nobena mana. In dihaš zrak, kjerkoli si pač. Iz tega ni mogoče delati nekakšnih zapovedi in oltarja, pred katerega bi poklekal vsak dan. Ljudje so pač ljudje, so eni pasji in eni dobri, tako tu kot drugod. Tudi pri nas, zdaj, v tem mestu. Zunaj na ulici, recimo ... – Sem enkrat na ulici sredi belega dne, sto metrov od tu, nič več, bil priča, da se je eden kar zvrnil po tleh, je človek z glavo butnil v pločnik, da se mu je pocedila kri, potem pa začel trzati z nogami in se tresti kot šiba na vodi, v ustih pa same pene. Seveda, vrgla ga je božjast, se je takoj videlo; in ljudje okoli, so kaj napravili, so mu pomagali, so koga poklicali? – Jasno, da ne! Se je vsem nekam strašno mudilo, šibali so stran, gledali, da se čim prej poberejo od onega reveža. Človek na tleh pa trza in se že davi s svojim jezikom. Pomagal sem mu, kaj pa drugega, potem pa še poklical rešilca po telefonu iz trgovine poleg. So prodajalke visele na izložbi, pa se niso prikazale ven. Ko sem jim rekel, naj za boga milega pokličejo reševalce, so se mi še zmrdovale. Tisti moški pa na tleh, še se je tresel in mu je bilo treba pomagat. Pika. Je imel oči obrnjene na belo, si je lahko zjebal možgane na tistem kurčevem robu od pločnika ... – Pa kaj naj one napravijo? so se skoraj čudile. Zakaj glih one? Kaj imajo one s tem? In če bo potem kaj narobe – kdo bo plačeval? – Kaj, za vraga? Sem jih poslal nekam in si sam vzel telefon. Niso nič več rekle. Stvar je v bistvu enostavna. Človek tam zunaj na pločniku je bil še živ, mater jim, ni bil kot ona otroška noga v pasjem gobcu, ko z njo nimaš kaj več delat, je to bistvena razlika. In tistih žensk iz trgovine nisem obsojal, nisem noben sodnik, da bi jih učil, kaj je prav in kaj ni, to pač ni moja stvar! Je vsak odgovoren prvo pred seboj, potem pridejo drugi na vrsto. Je jasno, da prvo polagaš račune pri sebi, in to sproti, ali pa jih prišparaš za na konec. Jaz sem pred seboj čist, ne rečem, da sem brezmadežen kot kakšno novorojeno dete, si tega sploh ne domišljam, ampak mirno spim in vsakega si upam pogledati v ksiht, ne umikam pogleda, nimam zakaj ... – No, sem tudi iz tega razloga prišel k vam; ni kaj, prijazno pisemce je bilo to vaše, in radoveden sem bil, kaj bi radi in kako boste to speljali. Zdaj mi je jasno, je to mešanica advokatske logike in trkanja političarjev na našo patriotsko zavest, ko bi radi dobili ljudske mase na svojo stran, enostavno in poceni; ker je to štos, ki vžiga že stoletja in stoletja, na vseh koncih sveta ... – Aha, seveda sem opravil domoljubno dolžnost, ko se je naša država borila za neodvisnost, jasno, bil sem med tistimi budalami, ki so nastavljali glave. Bil. Nisem spizdil, pa bi lahko. Se mi je zdelo prav, da se od onih tam dol ne pustimo zdrkat kot kakšne ovce. Pošteni nameni, nas je mnogo takrat mislilo enako. Pa je to tudi ena štorija, vam jo kar povem, poslušajte, imava čas ... Nad enim mostom sem bil; deset tipov nas je noč in dan poležavalo na položaju. Nič se ni zgodilo. Čakali smo, da gremo domov. So se oni zgoraj že pogovarjali, je bil konec pred vrati. Smo si tako mislili, seveda. Potem pa ukaz. Od zgoraj, iz komande. Ustaviti eno vozilo, tako in tako. Poltovornjaček. Za vsako ceno. Tudi z orožjem, s streljanjem. Pika. Za dve, tri minute bo iz ovinka, pred nami. Ja, je bil. Poltovornjaček, tak in tak. Se je najprej ustavil pred barikado in ni vedel, kaj naj napravi. Sta se šofer in še en tip nekaj pogovarjala, je eden kazal proti našim položajem. Si je lahko mislil, da smo skriti med tistim grmovjem, edino tam je bilo kritje. To tišino je presekal strel. Eden naših se ni mogel zadržat. Pač, je vedno nekje en šibki člen, človeka ni za obsojat; smo vsi imeli živce na psu. Smo malo že noreli v tistem pričakovanju, da se nekaj mora zgodit. Pa je zadeva šla v maloro, jo je šus pokvaril. Sem sicer dal jasni ukaz. Sem bil jaz komandir naši desetini, čin vodnika sem prinesel iz vojske. Torej, fantje: Nič streljanja, najprej, če gre po mirni varianti. Se lahko predajo, je to bilo v tistih dneh še kar pogosto. So se predajale cele kasarne, pa se bo ja en poltovornjak z dvema prestrašenima tipoma. Sem si mislil, ja, da bo tako ... Preko strehe je šel prvi šus. In dva tipa v kabini spredaj sta nekaj začela mahat; z orožjem, recimo. Ne bi smela. Se je zdaj usulo po njiju, rafali so raztreščili šipe in preluknjali tisto platno zadaj. Toča rafalov. Scena iz Divjega zahoda, tombstonska legenda: Obračun pri OK Corallu. Doc Holiday in Wyatt Earp šicata one druge klince na oni strani. Sovražnike. Deset Holidayev in Earpov izživi streljanje, ki si ga kot klinci nikdar niso privoščili ob čitanju vesternov. Minuta streljanja, toliko, da smo izpraznili prve šaržerje. Več ni bilo treba. Potem pride pa tišina. Nič živega se ni premaknilo v kabini, ne zadaj pod platnom. Dva vojaka, osemnajstletna mulca, sta prevažala kosilo. Iz kasarne; za svojo enoto na položaju. Se po glavni cesti nista mogla prebiti do njih, pa sta zavila na stransko. Pred naše cevi. Budale. Kante s pasuljem in klobasami ter štruce kruha smo prerešetali. Enako kot onadva. Vroč pasulj je mezel iz posod in nam dišal pod nos. Že cel teden smo jedli samo suho, salame in konzerve, smo o pasulju lahko le sanjali. In o klobasah! Kranjskih klobasah. Zdaj smo imeli vse tam, z obema mrtvakoma ... Ne vem, če je kateri ostal od nas cel, mislim, če ga ni zvilo. Kozlali smo tam, kar sredi ceste. Ali pa jokali. Od žalosti, od vsega hudega ... Mater, kdo ne bi. Smo zvedeli potem, da je bilo pri drugih, ki so šli skozi to, isto. Smo ljudje, še psa ne moreš tako – seveda. Potem smo preklinjali, da se je bliskalo. Vse po vrsti. Če bi takrat prišel kakšen od onih, ki je dal ukaz, bi dobil še on šus. Brez heca. Bi, pizda, lahko pojasnil, za kaj v resnici gre, ne bi bilo treba tolč po kuharjih. Seveda, pol so rekli, da je bila pomota. Dezinformacija. Pa smo jim verjeli, še kako; človek vedno rabi eno tolažbo ... Zaprl sem jima oči, tema fantoma, kaj češ. Ljudje smo vsi. So se po pol ure – na ljudi iz baze pa smo čakali cel popoldan – muhe začele pasti naokoli, jim je pridišal pasulj pa klobase; in še kri iz kabine, tudi tisto. Ne moreš pustiti muh na človeške oči, še živali bi jih zaprl. In utrip sem jima tudi preiskusil. Za vsak slučaj. Če bi srce še kaj bilo. Pa ni. Toliko, imam izkušnje z zapiranjem oči in merjenjem utripa ... Zvečer pa je bil ta drugi hec. Kakorkoli, o tem streljanju se je zvedelo. En novinar, sicer športni poročevalec, ki je tu in tam komentiral lokalne fuzbalske ali odbojkarske tekme za lokalno teve in radio, se je privlekel do nas. Hotel vse zvedet. Od prvega do zadnjega strela. Podrobnosti. Junaške seveda. Pasulj, kruh in kranjske klobase ga ni zanimalo. Še manj naše kozlanje. To je bil njegov opis spopada pri OK Corallu; naši, sami Doc Holidayi in Wyatti Earpi na eni strani, na drugi pa banda lopovov. Kot kakšna prirejena fuzbalska tekma, kjer se namesto žoge poka s pravimi streli. Rezultat tekme: 2 : 0. Za naše, jasno. Še dva dni so njegovo poročilo vrteli po glavnem radiu in televiziji. Bili smo glavni, dokler tam zgoraj, na onem klancu, naši niso uničili celega tanka s posadko. Drugi tank zraven pa je s strojnico zrezal štiri naše v kašo. Je bil to neodločen rezultat. Vseeno so nas umaknili s prvega mesta ... – Vem, če se zdaj lepo pogleda za nazaj, so stvari zelo jasne. So si oni, ki so nas pognali tja, na tiste ovinke in klance, hladili svoje riti na varnem, potem pa vsi postali heroji, ko je bilo konec. Jih danes poglejte! Pa ne medalje! Te delijo vsakemu, ki pride pred državna vrata, je to blef za folk! Poglejte rajši njihove hiše in posestva, ki jih imajo, so si jih prigrabili v imenu neke pravičnosti in zaslug za narod, ker so bili zmagovalci. Ta zadeva je bila velik projekt, seveda. Za ene. Pa so bili samo prvi pri koritu, nič drugega. So po mojem pač že vnaprej skalkulirali vso zadevo ... – Ne mi; naša skupina ni dobila nič. So enkrat nekaj spraševali, če bi bili za priznanja ali kaj jaz že vem, za hrabrost in pogum za tisti dogodek. So si ga oni tam zgoraj zapomnili, mogoče jim je bil všeč. Pa noben od naših ni bil za. Ne jaz, ne kateri drugi. So bili okej fantje, smo se dobro razumeli ves čas, in jim tudi ni bilo, da si pripenjajo eno reč za dva mrtva kuharja s pasuljem in kranjskimi klobasami. Bi izpadlo hecno. Te človek, kakšen resen borec iz tiste vojne, sreča s tisto medaljo na prsih, in vpraša: – Zakaj pa ti, to srebrno reč? Si zavzel kasarno, tank ali kaj podobnega? – Ne, dva kuharja sem počil, in tri kante pasulja s klobasami preluknjal, to je to! – Viš, če bi bili trije kuharji, bi imel lahko zlato! Je to tudi ena logika. Za kozlat, jasno. Ne gre ta reč tako. Nič nismo hoteli zaradi te vojske, samo, da nas izpišejo iz rezerve, iz vseh evidenc. Iz vsega. Malo sem se dajal z onimi na vojaških odsekih, jim metal vojaško knjižico na šalter, na koncu so jo le vzeli. – Prav, si prost. Škoda, bi take rabili ... – Ne me hecat. Zakaj le? – Rabimo izkušene, preverjene ... – Mi lahko zrihtate drugo službo? Sem jo rabil, to drugo službo. Naša fabrika je šla k vragu. Petsto ljudi je v enem dnevu šlo na cesto, preostala polovica pa je crkavala brez plač še pol leta. Sem bil med temi. – Ne, službe pa vam ne moremo dat, nismo za to pristojni; smo mislili na rezervo! Za delo se oglasite na borzi dela ... Pa sem šel. Na borzo, sem bil res potem prost. Dobesedno. Študija nisem nikdar dokončal, še pred enaindevetdesetim sem vse pustil. So mi manjkali trije izpiti. No, ni važno kje, katera smer. Pustil sem vse, sem videl, da sem zgrešil. Sem šel rajši delat, nekaj praktičnega. Presedlal na kovino. Se prekvalificiral, napravil tečaj za strugarja. Mi je to bilo všeč, obdelovat kovino, zavrtat z noži v tisto hladno jeklo. Nekaj časa sem bil brez dela, sem tu in tam fušal na črno. Vse mogoče sem delal. Zdaj sem spet v poslu, spet delam. Nič z ljudmi, osem ur dela, včasih nadura, plačajo in je. Denar imam. Zaenkrat dovolj. Za tisto, za kar ga zapravljam. Lazenje po krajih bogu za hrbtom. Daleč proč od vsega. Me pa res zanima, za kaj sta vaša dva bila tam doli, v tistem kraju sred puščave? Kaj je njiju prignalo ... – Škoda, da ne veste. Se mi je zdaj rahlo zbudila radovednost. Pa nič – In ko sva že spet pri onih dveh tam dol v pesku: Kaj morem, če država tam nima svoje ambasade, svojega človeka, da poskrbi za takšne primere! Jih sicer ni veliko, se pa zgodijo; lahko torej rečem, da se državi po svoje tudi jebe za naše ljudi, a ne? Potem jaz nisem nič slabši ali boljši. Seveda to ni opravičilo za moje ravnanje, si nič ne domišljam, da sem s tem prost. Ima pa država tudi prav, zakaj bi imela ljudi v tistem delu sveta, je to bolj bogu za hrbtom, z njimi najbrž ne delamo velikih poslov, samo tu in tam kapne kakšen turist tja dol. Vaša dva in jaz. Če je po sreči, se vrnemo. Jaz sem se, vaša dva pa ne. In me zaradi tega ne grize vest, sem vam že povedal. – Tudi nič tolažilnega nimam za njuna starša, jasno, da sta prizadeta, to je normalno, ne morem pa jima reči, da sta umrla junaško, hrabro ali celo z njihovimi imeni na ustnicah – se spomnite teh naših filmov, vse polno štosov je bilo na ta način! Je bil to za tukajšnje razmere – no, se tudi tu že pošteno streljajo, počasi jim postajamo podobni – neobičajni konec. Je za ene najlepše izdahnit v postelji, jasno, v krogu familije itd. Onadva pa sta si izbrala svoj način, nevede, seveda. Ampak je bila to vseeno njuna izbira, ju noben drug ni prisilil, da sta šla lazit tja dol, da sta se ustavila v tisti luknji sredi peska, sto kilometrov od prvih poštenih mest levo in desno, potem pa še sedla v tisto čajnico in se nastavila pred puškine cevi. – Pustimo usodo ob strani, govorim samo, da sta si izbrala sama mesto za svoj konec, si ga marsikdo ne izbere, onadva pa sta si. En kos puščave in ves tisti nebesni svod nad njo, ju to zdaj varuje. In je po mojem to čisto dovolj, mi še malo ne pride na pamet, da bi za koga lazil spet tja, za denar ali pa samo iz neke solidarnosti, mi je čisto vseeno. Naj me prosi država ali pa njuni svojci, ne grem! Naj gre sam, kdor bi kaj hotel. Mi je dovolj teh štosov, mi pač te kosti ne pomenijo toliko kot drugim. Si vsak naj sam išče kosti, če ga to veseli. Za ene je to brskanje v tej državi že pravi šport, meni ni. In jebe se mi za višje inštance, ukaze od zgoraj. Grem, kamor grem. Ko mi bo zapasalo, bom šel tja dol že sam; in kam se bom jaz zavlekel, kje bom pustil svoje kosti, je moja stvar. Jasno. Če bo to slučajno zunaj, tudi magari v onem pesku, jih ni treba vlačit nazaj ... – Tako, več nimam za povedat, že itak je bilo vsega preveč. Ura bo kmalu pet, sem zmenjen. Odhajam. Hvala za kavo in vodo, lepo je bilo posedet tu noter, na hladu, medtem ko je zunaj pravi pekel – Zunaj na ulici je bil res pekel. Vročina je še vedno pritiskala, bližala se je peta ura in v tem času še ni nič popustila. Ivan je pogledal na telefon, imel je sporočilo. Maruša ga je obveščala, da lahko pride šele po peti uri, recimo ob pol šestih, prej ne more. Neko delo še mora opravit v skladišču. Se oprošča. In ga objema … Ni problema, prikima Ivan sam sebi, potem pa enako napiše v odgovor. Naj se ne sekira, jo pride počakat pred market, ima dovolj časa … Ura je šele petnajst do pete in do Marušinega marketa bo v tem času pravočasno prispel. Postavi se na postajališče busa in ko ta pripelje, vstopi. 19. LJUBAVNA ZGODBA V TREH STAVKIH. (Rondo: Allegro. Stavek tretji.) Spet fabrika, ista. Zdaj je zaprta. Že tri mesece. Je vse šlo k vragu, vsi posli za tisto elektrarno in za one Kitajce, ki so jih pripeljali kravatarji malo potem noter. Izgleda, da samo na oglede; so se motali nekaj dni okoli fabrike, ti rumenci v oblekah in kravatah, gledali livarno, pa se potem hitro pobrali. Vsi so se umaknili, banke, država, političarji in vsi zafukani kravatarji. Nobeden ne da denarja za plače. Delavci so par dni štrajkali, posedali na jesenskem soncu pred halo, potem pa iz pisarn zgoraj dobili črno na belem, da so brez službe. Livarna je v likvidaciji. Konec, jasno. Izpraznili so svoje omarice, pobrali čike in drobnarije iz delavskih ancugov in šli. V mesto, v svoje samske domove in luknje, da se nažrejo s tistim dnarjem, ki so ga še imeli po žepih. Potem bo še tega heca enkrat konec. Ali se večkrat potika okoli, a je vse zaklenjeno in ograja je visoka, žičnata. Ponoči je tema, iz širokih oken pa se čuje cviljenje jeklenih zajl. Veter jih tolče ob traverze pod stropom. Kot bi pokojni livarji vlekli svoje noge, iz prevrnjenih dvigal in strganih tristokilskih verig, po tleh in se čudili, kje so smene, kje so tiste rdeče kače iz petdesettonskih preš, zakaj ne sika rumeno jeklo iz velikih kibel, zakaj ne tuli žerjav –? Ali hodi okoli, upa, mogoče pa bodo enkrat vrata odklenjena in bodo rekli: – Hoj, Ali, ti si dober dečko, priden delavec, ajd, pridi, spet bomo zalaufali fabriko! Ja, to si malo zamišlja. Skoraj posanjari, ko gre tja. Pa ni nobenega. Sam ostane pred ograjo, se obrne in spet en krog po mestu. Nima kaj delat. Ali zdaj nima dela. Fabrike se zapirajo, kovinarjev pa je vse polno. Na borzi dela so vrste. V začetku je še hodil tja, zdaj pa več ne. Raje hodi okoli, po mestu; včasih koga sreča od stare klape, pa grejo na pijačo. Ampak to je redko, so vsi nekam izginili. On, Ali, pa bi rad v družbo. Da spije pivo po človeško, ne pa sam kot kakšen pritepeni cucek. Za zdaj še ima sobo v samskem domu, je prodal cliota, da je plačal stroške za dva meseca nazaj. Potem pa bo denarja in veselja konec. Kaj bo dalje, ne ve. Nič ne ve. Niti, kaj je z Marijo. Nista več skupaj. S pomladjo je bilo vsega konec. Pa sta se tako lepo imela lani na morju in še celo jesen. S šotorom sta kampirala v Istri. Na neki nudo plaži. Vse polno golotinje okoli, pa ni nič trzal nanjo. Bil je mrtvo hladen. Druge babe razen Marije sploh ni videl. Marijo zjutraj, ko se prebuja, Marijo na plaži pod marelo, Marijo v morju, Marijo zvečer, ko si kuhata makarone na plinu. Pojesta, spijeta zraven eno pivo in zdrkneta v šotor. Ne moreta zdržat. Pofukata se, za cel dan nazaj, ko jo tu pa tam, bežno poboža po stegnih in požre knedl. Bi jo naskočil kar tam na plaži, tako ga ima. Še vedno ima takoj trdega, ko pomisli na to. Ampak ne, Marija mu samo odrine roko. – Ne, tu, reče, je toliko ljudi. Ampak potem sta v šotoru sama. Marija ga prevrne na hrbet in se nasadi na njegovo kito. Nič rajcanja pa ne vem kaj; kar takoj ga hoče imeti v sebi, da ga čuti tam v svojem drobovju. Stoka in javka pri tem, da ji mora z roko pokriti usta. Se preveč čuje okoli. Ko ji pa pride, ga skoraj ugrizne. Moj bog, Ali, moj bog, sope, in čuti, kako ji spodaj, do jajc zarita Alijeva kita v krčih utripa in bruha seme. Ne, Aliju ni treba pazit, jo lahko kar napolni. Ima spiralo in to je dobra stvar za te reči. Potem gresta pod tuš in se napravita za ven. Na teraso, kjer igra plesni bend. Spet malo stiskačine ob plesu, ona mu z glavo sloni na ramenih, on pa ji poje v uho dalmatinske šlagerje, skupaj s pevcem. Malo fuša, pač nima posluha, ampak vseeno je lepo. Potem gresta še malo po obali, objeta in razgreta od piva in rokenrola na koncu; luna sije, ribiški čolni mežikajo s svojimi lučmi, onadva pa stopata pod borovci. Od vročega dne razgreta smola diši – čisto drugače kot ilovača po domačih bregih – z druge obale se od hotelov sliši muzika, ljudje pred prikolicami in šotori posedajo in gledajo televizijo, odpirajo steklenice piva in konjaka, in navijajo glasbo. So na dopustu, jasno. Vse to je lepo in prav. Zdaj si je treba privoščiti življenje, zdaj! Zdaj ni več lepo in prav. Ali je sam. Marija ga je pustila. Pa to ni bilo kar tako, iznenada, kje pa. Je malo čutil, da se mu oddaljuje. Že v začetku leta ni bilo več ta pravo. Ni imela več kaj dosti časa zanj. – Študiram za izpit, Ali, študiram, ne morem s tabo! mu je odgovarjala po telefonu. Celih štirinajst dni se nista videla. Je šel enkrat v tisto predmestje, do hiše, kjer ima sobo, pa mu je gazdarica povedala, da Marije ni doma. In se je pobral in odšel. Lagala je, prasica debela babja, lagala! Marija je bila doma, čutil jo je skrito za zaveso, kako ga gleda. Ali odhaja iz njenega življenja in vleče noge za sabo kot pretepeno ščene. Vrača se nazaj v mesto, poiskal bo kakšnega kolega v gostilni in se zapil. Če ne najde nobenega, si nabavi liter vinjaka in se zavleče v svojo sobo. Zalizal si bo rane, žge ga to okrog Marije, kaj vraga je zajebal, saj jo je stalno nosil po rokah in tako rada sta se imela, zdaj pa več nič, še videti ga noče! Zakaj, Marija, zakaj? Marija ne odgovarja na telefonske klice. Dvigne slušalko in je tiho. – Marija, si ti? sprašuje Ali. Marija, oglasi se, zaboga! Povej, kaj je narobe... Pa se prekine zveza. Še enkrat pozove, zdaj telefon zvoni v prazno. Ne dvigne več. Drugič spet se oglasi gazdarca. Zdaj ga že pozna po glasu. – Nehajte klicarit! mu zabrusi. Marije ni več tu, se je odselila! Če še enkrat pokličete, bom obvestila policijo! Ja, tako mu grozi debela gazdarca in on ve, da laže, da brani Marijo. Ampak pred kom jo brani, mater ji pofukano, pred kom, ljubi bog, on jo vendar ima rad! Ima jo rad, o Kristus, da jo ima rad, in vsaj da jo vidi, da se pomenita, kot se pač spodobi za ljudi! Nič drugega, prav nič, samo to bi še rad! Res se vidita. Marija ga poišče eno popoldne v samskem domu. Gre mimo vratarja, ki jo že pozna, in potrka na njegova vrata. Ali je tam, napol drema in ko se pred njim znajde Marija, se mu zdi, da se mu blede. Sanjal je o njej, da se je dotika, da jo drži v rokah in objema, ona pa mu gladi goste črne lase. Vse je bilo tako čudovito, kot takrat poleti. Potem pa zvonec – in Marija je pred vrati. Tiha, malo živčna in grize si ustnice. – Je prosto? vpraša. In gre naprej. Ozira se okoli, vse je razmetano, postelja, miza, po omaricah se valjajo stari časopisi in ostanki plastičnih jogurtovih kozarcev. – Kako si, reče. Potem sede na posteljo. Pred tremi meseci se je še valjala po njej. Marsikdaj prespala noč in zjutraj od tu hitela na faks. Kako ti gre, Ali? Aliju ne gre. Čudi se, kaj je Marijo prineslo sem, bi ga vsaj malo prej poklicala, bi pospravil, pripravil kaj za pojest in spit, nič nima, le še malo vinjaka, a ve, da ona tega ne pije; bi mogoče šla kam ven, kaj pojest, spit, se malo pomenit, je zelo vesel, ker jo vidi, res, srečen je, bože mili, da je srečen! Marija noče ven. Se bosta kar tu pomenila. Vzame kozarec. – Ni ga treba pomivati, reče. Pusti, da ji natoči pijačo. Naredi en požirek, potem odloži. Bo že še pila. Vedno je pila po malem. Z roko si popravi lase za uho. Krasne, lepe lase. Lepa je. Sleče si jakno in jo obesi na stol. Na sebi ima oblekco, krilo do kolen. Lepe noge ima, Ali ve to. Gleda jih in si ne upa, da bi segel z roko do njenih stegen. Da jih poboža, gre še malo više. Včasih ji je to pasalo, zdaj se boji, da se Marija razjezi. In da potem spet izgine. Ne, tega ne bi rad. – Si se vrnila, Marija? jo sprašuje. Oprosti, če je bilo kaj narobe. Bo zdaj vse v redu, obljubim. Spomni se, da se je enkrat napil šnopsa; tri dni je bil pijan, ko so ga odpustili z dela, in da je naredil Mariji kar veliko sceno pred faksom. – Kje si bila včeraj zvečer, kurva, sem te klical kot nor, pa se mi nisi oglasila! In ker je bila tiho, mirno je šla naprej kot žival, osramočena in bleda, jo je še malo švrknil z roko. Ne močno, tako malo s prsti po licu. Potem je Marija stekla, pohitela je naprej in se pomešala med kolegice. Te so ga že itak čudno gledale. – Pusti Marijo pri miru! so mu zagrozile. Bomo poklicali policijo. Ja, tako je bilo in tega si ne bo nikoli odpustil. Ne, Marija ni nič kriva, kriv je on, zasral ga je, po nedolžnem je kričal nanjo in jo mahnil, prekleta pijača je bila kriva, pa fabrika, jasno! Po tem, naslednjega dne, ko se je streznil, jo je poiskal. Doma, v sobi. Opravičil se ji je, ne enkrat, desetkrat. – Vse drugače bo, ji je obljubil; najdem si drugo delo, pa bo vse bolje. Sem imel malo krizo, priznava. Ampak po tistem med njima ni bilo več isto. Tisti večer je moral hitro oditi od Marije. Je morala še študirati za izpit. Sta se enkrat dala dol, nič posebnega, ker je pač on silil v njo; dala je noge narazen in pustila, da ji ga je vtaknil, skoraj hitro, malo boleče in niti malo mu ni pomagala. Niti enkrat pomigala z ritjo. Potem mu je prišlo, splazila se je izpod njega in se šla umit v kopalnico. Ko je prišla nazaj, se je usedla za mizo, h knjigam. – Pejdi, res se moram učiti! mu je rekla. Pa mu tega še ni nikdar rekla. Pa je šel. In podzavestno, tam zadaj v tistih najbolj temnih in groznih mislih, ki so se mu vrtinčile po glavi, je čutil, da to ni bilo dobro. Da se je nekaj spremenilo. No, potem jo je naslednje dni brez haska klicaril po telefonu. Zdaj pa je Marija sedela tu, zraven njega na postelji, s krilcem, ki ji je polzelo nad kolena in odkrivalo gola stegna, sama sta bila in ni vedel, kaj se bo zgodilo. – Ali, oh, Ali, je zdaj rekla Marija. Skoraj zavzdihnila. Pobožala ga je po laseh. Deset dni si jih ni opral in bili so mastni. Njegovi krasni črni lasje. In še malo smrdi po pijači. – Ti gre? – Ja, še kar gre, reče. Kar tako. Kaj pa naj reče drugega. Seveda mu gre. – Kaj pa ženske? se mu nasmehne Marija. Da ne natepavaš zdaj kakšnih drugih bab! se poheca. To je štos, se takoj vidi, da ni sposoben natepavat drugih kot Marije. Ali se nasmehne. – Kje pa, Marija! Saj veš, da ni druge! Nobena ni taka kot ti, ji pravi. Roko položi na njeno stegno. Dobro, ni se mu izmaknila. Zdrsne ji pod oblekco. Še malo višje. Marija mu vse pusti, zasope, ko se dotakne hlačk. Tam noter, za tekstilom, se skrivajo nebesa, si misli Ali. Podrgne ji s prsti po dlakah naokoli. Moj bog, si misli, saj ni res, spet šlatam Marijo! Samo, da zdaj ne vstane in reče, da mora iti! Daj bože, da se to ne zgodi! prosi Ali. Marija ne vstane. Lepo si potegne oblekco gor, čez pas in z nog odvrže čevlje. Ali ji odpne modrc in se zagrize v njene joške, v mehko in sladko meso, katerega koža je že zdavnaj zbledela od morja. Liže jih in grize, spodaj pa si Marija vtika njegovega tiča v češpljo. Vroča je in drhti, tako kot je vedno drhtela, ko je šel vanjo. Vse je tako, kot je bilo vedno pri teh stvareh, Marija miga z ritjo, stiska z mišicami in se mu umika, da ga še bolj rajca. Spet sope, stoka in kriči, prihaja ji, bog, da ji prihaja, in takrat pride tudi njemu. Suva s kito še zadnjič, da si do konca sprazni jajca, in potem obleži na njej, moker pod srajco, ki si je ni uspel sleči, tako kot hlač ne, in čuti njeno gorkoto okrog tiča. Tako kot vedno. Ja, bilo je nekam kratko, ampak dobro, si misli. Še malo ostane Marija pri njem, vabi jo, naj ostane celo noč, da ni problema, bo kar zjutraj od tu šla na faks, pa si ne premisli. Ne, mora nazaj domov, še veliko mora napraviti. Zdaj študira skoraj do enih, dveh ponoči, se je treba ogromno naučiti. V tretjem letniku faksa je, jasno! Ne sme za njo, mu ne pusti. Na vratih, ko jo vpraša, kdaj se spet dobita, mu reče, da nič več. – Konec je. To je bilo zadnjič. Oprosti. In ne kliči več na telefon, sem se res preselila! pravi. Hitro odide. Stekel bi za njo, jo potegnil nazaj, naj mu pojasni, kaj je zdaj za vraga to, pa si premisli. Marija je bila vedno odločna. Vedno je vedela, kaj dela. To, kar je zdaj rekla, je najbrž res, je čutil, da bo tako. Itak ga je presenetila, da je nocoj sploh še prišla do njega. Bi ga lahko pustila kot garjavega psa. Pa ga ni. Marija je dobro dekle, Kristus, kako je dobra baba, je zastokal. In zdaj je odšla, Marije ni več. Sigurno že ima drugega dedca. Jasno, da ga ima! Odpikaj, Ali, odpikaj! Poletje je, ulice so v vročini napol prazne, ko se Ali potika po mestu. Ura se bliža peti. Ljudje stopajo na trole, odhajajo domov, v svoja stanovanja in hiše, v svoja mala zavetja, Ali pa ne ve, kam bi se dal, kaj bi naredil. Marija se mu ne javlja na mobilca, telefon zvoni v prazno. Bi lahko poklical na njeno staro stanovanje, pa ne pokliče. Brez veze. Na drugem koncu ni Marije, le tista zajebana gazdarca, ki ga bo takoj popljuvala po telefonu, kaj za vraga ji teži. Zato gre rajši dol po ulici, do Ljubljanice. Reka teče zelenkasto kalna, teče kot olje in tiho klokota pod vsemi tremi mostovi. Ali pljune vanjo, za srečo, jasno. Pa ve, da sreče brez Marije ni. Sam je, prekleto sam. Fabrika je šla k vragu, Marija je šla, zdaj jo najbrž že neki drugi švaler jaha in natepava, doma, v njegovih ilovačastih bregih pa mu umira stari, zadnji dnevi mu tečejo, mati moli, za oba, moža Franca in sina Aleksandra, da se vrne, on pa ne ve, kaj bi naredil. Zdaj hodi po mestu in je nesrečen. Glava mu je topa kot živali, ki so ji spustili šus elektrike pred zakolom, ne ve, kaj je zajebal na tem svetu, da se mu je vse to zgodilo – pa je sploh kaj zajebal? Tisočkrat je šel skozi vse to, vsak dan zadnjega pol leta, in ve, da je bil dober delavec, da je Marijo imel rad – kaj rad, vraga, ljubil jo je, norel je za njo, bledlo se mu je, ko je ni imel poleg sebe, pa nič, Marije ni več. So mu pravili drugi, kolegi iz tovarne in doma, Ali, pazi se, na koncu boš ti najebal, te bo potrošila mala, pa te odvrgla kot prazno flašo piva, pazi se! – pa jih ni poslušal. Kaj vraga oni vejo, kaj je ljubezen, si je ob tem mislil. Ljubezen ni to, da greš po šihtu domov, se vržeš na kavč pred televizijo, spiješ eno pivo pa počakaš, da ti ženska skuha večerjo. Potem pa še malo televizije pa spat. Enkrat ali dvakrat na mesec pa še malo fukarije, ker se ti drugače ne da, si preveč zmatran in zjeban. Te fabrika izcuza do konca. Si kot prazna vreča, še tič se ti ne dvigne. Ampak pri njem in Mariji že ni bilo tako: rada sta se imela, pa je bilo vseeno, ali je prišel k njej po drugi izmeni, ves zjeban in črn kot cigo. Se je stuširal in sta šla v posteljo. Ja, tako je, ljubčki moji, jim je v mislih odgovarjal. In je bil ponosen na to. Ampak zdaj mu ponos bolj slabo pomaga. Pomika se čez Tromostovje kot mesečnik, zgubljena duša v tujem mestu, tava, oprijema se kamnite ograje, tople od dnevne vročine, in raskave, tako ostre, da si človek roke rani na njej. Ali pa vsega tega nič ne čuti. Trd je, Ali, trd, se ga je nalezel, spraznil je celo flašo vinjaka, ki si jo je nabavil popoldne. Hodi, se opoteka in se naenkrat znajde na tržnici. Tam, med tistim stebričjem, v samoti zidu nad Ljubljanico, sta se enkrat z Marijo mečkala. Takrat je bil večer, mrak, prišla sta sem, malo stran od ljudi, in Marija ga je kar na lepem zagrabila za jajca. Nagnila se je k njemu, mu potegnila tiča ven in sedla na ograjo. Potem je bilo vse lahko, nosila je krilce in spodaj samo hlačke, in samo nasadil jo je, v tisto njeno mastno in vročo razprto lubenico. – Daj, Ali, mu je dihala za vrat in ga objemala, moj Ali, zlati Ali ... Ja, prav za tem stebrom je bilo, kot da se je zgodilo danes, in je Marija še tu, gleda ga, širi noge in se mu smeji, samo kito da ven ... – Prasec, lejga kaj dela! se oglasi ogorčen moški glas v bližini. Tiča kaže! Mimo pride par, fant in punca, objeta čez rame. Takih je bilo dosti srečat v tem času in v starem mestu. Je pravi kraj za zaljubljence, to staro mesto. – Pusti ga, Bosanca! reče dekle in hoče stran. Alija niti noče pogledat, ko si ga tlači za hlače. Nič, vse je bilo nič, v glavi mu je še vedno vse nejasno; Marije ni bilo in zdaj sta ga ta dva klinca dobila tu, na samem. – Oprostita, vse bom pojasnil, se obrne k njima in si zapenja šlic. Vesta, zaradi Marije, enkrat sva tu ... – Spizdi, Bosanc! se razkorači poba. Če ne, pokličem policijo! – Pejva stran! ga prosi dekle. Bova imela še kakšne sitnosti. Lahko ima kje nož! – Bo on imel sitnosti! se razkuri mulc. Take je treba pozapret in jim odrezat jajca, pol pa poslat nazaj v Bosno! – Bosno, Bosno, je za njim momljal Ali in nič mu ni bilo jasno. Pejd ti kurac v Bosno, reče. Nekaj se dviga v njem, jeza in ne vem še kaj, nič ni bilo prav tega večera in zdaj mu še neki klinc tu serje na glavo. Ne, to pa ne! – Mater ti bosansko, žali me! se začne fant penit. Zdaj boš ti videl! Otrese se ženske, ki ga vleče za rokav stran, odrine jo, in skoči proti Aliju. Je manjši od Alija, tudi v ramenih ga je manj, ampak je mlad in tu zraven je njegova pička, gleda ga in zdaj ji pokaže, kako se zna tepst, tudi zanjo; bo prefukal tega Bosanca, samo zaradi nje ga bo prefukal, da bo še kri scal. Ali ga vidi, da prihaja. Pozna to držo rok in prežeči ksiht. Se bo teplo, jasno, ne bo prvič. Bo mali že videl svojega boga, naj le proba! Ampak mali je hiter, Alijeva glava pa še vedno motna od pijače in še česa; mali ga prečita, ko proba narediti finto z levico, kot da misli mahniti, pa ne mahne, ker rajši z desnico razsuje drugemu klincu čeljust. A ne zdaj, pri malem to ne pali. Odrine Alijevo roko stran, kot kakšnemu smrkavcu, in ga poči na sredo ksihta. Potem pa še enkrat in še enkrat. Ali je zdaj mehek in ne more nič. Kri se mu vsuje iz polomljenega nosa in drži si obe roki čez glavo, da jih ne faše v lice. Ga je zabolelo, prekleto zabolelo, kot da bi ga z žarečim železom špikal v oči. Potem dobi še nekaj šusov v ledvice in zdrsne ob stebru na tla. Mali je zdaj zmagovalec, veliki zmagovalec in brcne Alija še enkrat v jajca. Za zadnjič. – Prekleti čefur! pljune v njega. Potem ga punca le spravi stran. Ona se boji, vsega tega se boji. Pri teh tipih z juga nikoli ne veš. Lahko se jih takoj prikaže cel roj, pa bo njen dečko nasrkal. No, je pa njen dečko prima, nobenega se ne boji. Je kar fajn biti ob njem, tako varno je zvečer, v temi, ko se lahko marsikaj zgodi. Zdaj bosta šla do njegovega avta, se malo zaparkirala kje na samem, in tam mu bo pustila, da naredi z njo, kar mu paše, kolikokrat mu paše. Je kar divji, njen dečko, ji stalno teži, da mora z njim v posteljo. Pa ji vedno ne paše, je malo grob, prehiter. Ampak nocoj bo njegova. Nocoj mu ga bo pofafala, če bo hotel. Pa seveda bo hotel, v to jo stalno sili, pa ji ni všeč. Nocoj pa ni problema, res, komaj čaka, da si da njegovo kito v usta. Okus zmagovalca, to je to. Onadva stečeta stran, Ali pa še vedno leži tam, objema svoj steber, in boli ga ksiht in bolijo ga jajca. Ga je zadel s špičaki, pizda. To boli, za znoret. Se skoraj ne more postaviti na noge, tako boli. Mimo pride nekaj ljudi, ampak hitro izginejo v bližnje ulice. Jasno, tam leži pijanec, en klošar, si bo že pomagal. Vse polno jih je že mesto, bi jih morali sčistiti, ja, včasih je bilo drugače, je policija znala delat red, si mislijo ti ljudje, ko hitijo mimo Alija. Ne slišijo, da jih Ali kliče, naj mu malo pomagajo, dajo samo eno roko, potem bo že šel sam naprej ... Ne, ne slišijo ga, kurci zagamani! Potem se Ali počasi sam dvigne. Gre do pipe na tržnici in si z mrzlo vodo umije ksiht. Potipa se po obrazu. Kasiral je dobro, mater, kako je kasiral! Nos je zlomljen, kos škrta pod otipom, na eno oko ne vidi, v ustih pa mu kljuva jezik. Si ga je pregriznil, ko je dobil šus v faco. Zobje so pa celi. To je dobro. Vse se bo zacelilo, nos, pa jezik, jajca ga čez tri dni ne bodo več bolela in bo normalno hodil; ja, vse bo še dobro. Zdaj se poliva z mrzlo vodo po glavi in pljuva kri v kamniti lonec. – Stran moram, kamorkoli, si reče, ko malo pride k sebi. Odnesti mora to svojo bolečino – tisto fizično zaradi udarcev in ono drugo, ki ga žge v prsih – nekam, v mir in samoto, kjer se bo spet zalizal kot pes. Ker najbrž je pes, vsaj v tem mestu. Ga vsak lahko brcne in popljuva, vanj vrže kamen. Čefur je, čeprav se z Bosanci le druži, ker druge družbe nima. Zdaj se bo zavlekel v svojo sobo, k tem čefurjem, pomagali mu bodo, da bo spet on, Ali. Človek. Ali ve, da bo, samo čas potrebuje, za vse bolečine na tem svetu je potreben čas … Napoti se proti centru, prečka reko, nato počasi zavije na ulico proti pošti. Vročina žari iz tlaka in sten hiš, sonce nabija, vendar Ali tega ne čuti, v glavi ima topo bolečino, hodi nagonsko, tisti redki ljudje na ulici – japonski turisti s fotoaparati na trgu pred slavnim pesnikovem kipom – se ga izognejo na daleč, krvav je v obraz in nevaren, maje se, ko hodi, in skozi duplino očesa zasleduje eno svetlobo na koncu ulice. Tam je pošta, tam je vedno čakal Marijo, tja gor mora. Zadnjič. Še nekaj korakov, pa je tam, na tistem brisanem prostoru – Ura v stolpu stolnice začne udarjati peto. Kot note na klavirju. Vsak udarec Alija zaboli v glavi. Boli ga za popizdit, da zamiži. Končno ura odbije svoje. Zvonjenje preneha. Konec stavka. Konec muzike. 20. RUDI je bil buden že dolgo prej, preden se je oglasila budilka. Zunaj je bil še polmrak, počasi se je danilo, ptiči v krošnjah pred blokom so že utihnili. Kot vsako jutro. S soncem in svetlobo je spet prihajala vročina, zdaj je bilo še vse znosno, a zidovi blokov, cestni asfalt in in kamniti tlak pločnikov, vse je bilo nabito s toploto in jo izžarevalo naokrog. Noč je komaj malo omilila vročino. Zdaj se je še lahko dihalo, zdaj človeka ni takoj oblila soparna vročica takoj, ko je stopil iz senčnega zavetja klimatiziranih prostorov na plano, na sonce. Zdaj se je lahko dalo vse. Tudi teči. Rudi je vstal in se napravil za tek. Oblekel si je kratke hlače ter navlekel nase svežo bombažno majico z napisom I FEEL SLOVENIA. Enkrat jo je mama prinesla zanj iz službe, so jo tam dobili vsi zaposleni. Eni so jo vzeli, drugi ne. Tisti, ki so dobili knjižice in jih je naslednji teden čakal zavod za zaposlovanje, so jo zabrisali v smeti. Mama jo je prinesla domov, ne ene, temveč tri. Pobrala jih je iz smeti. Zanj, je vedela, da troši te majice sto na uro. Po vsakem teku jo je prešvicano vrgel v koš za pranje, drugi dan pa vzel svežo. Ne, Rudi ni maral navlačit nase smrdljivih in preznojenih cunj, vedno je rad čutil na koži svež, dišeč vonj opranega bombaža. Saj, po desetih minutah teka je začel švicat in je bilo vseeno, a šlo je za začetni občutek, ki je bil pomemben. Vedno je važen začetek, potem je itak vseeno, je, kot je. Črni in Bajsi sta zvečer prihajala v prešvicanih cunjah, cel teden jih nista menjala, zaudarjala sta po alkoholu, hrani in kislem švicu, on pa je bil vedno sveže napravljen. Ker drugače ni mogel. Sta se mu onadva režala, ga zezala, da se dela finega, kot da je kakšen fini peder, a je le skomignil. Jebi ga. I FEEL SLOVENIA torej. Jebi ga. Navlekel je majico nase, bila je zadnja še sveža in oprana, mama zadnji teden ni polnila stroja, je bila utrujena, on pa ji ni hotel težiti, je vedel, da ima še nekaj majic na zalogi. Seveda vse tri z napisom I FEEL SLOVENIA. Zdaj se mu je to zdelo blesavo, gre na tek s frendom, pa si obleče to majico, kot da je kakšen reklamni pano za državo. Kako ga bo Borut pogledal? Jebemti! Borut, z njim gre teč. Trenirala bosta za maraton. Tudi Borut se pripravlja na jesenski tek v mestu, trenira prav tako zjutraj, ko je temperatura še znosna. Teka pa po Rožniku, gozdnatem hribu nad mestom, tam je najbolje za teč. Po mestnih ulicah ne bi mogel, je odkimaval Rudiju. Zaradi prometa, gužve, vročine … Rudi je treniral tek po ulicah. Za Rožnik je vedel, a v center mesta bi se moral zapeljati z busom, kar pa se mu ni ljubilo. Raje se je takoj, ko je izstopil iz domačega bloka, zagnal po pločniku, po ulici, in kmalu pozabil na vse okoli sebe. Se je na neki način odklopil. To mu je bilo všeč, teče in za smer in vse ostalo ima vključenega avtomatskega pilota kot oni veliki potniški avioni, ki jih je enkrat videl na brniškem letališču, se pa z njimi še ni nikdar peljal. Zanimivo, vključiš pilota in ti ni treba skrbeti za nič. Super! Tako se je njemu dogajalo med tekom. Je lahko razmišljal o čemerkoli, bil z mislimi čisto na drugem koncu sveta ali pa preprosto imel možgane na paši, na off, pa je bilo vse v redu, po uri in pol teka je zavil na dvorišče pred domačim blokom in sploh ni vedel, kako se je vrnil. Tako se je z njim dogajalo med tekom in zato mu je bil tek všeč. Z Borutom je bilo podobno. O tem sta se pogovarjala včeraj, po slučajnem srečanju v nakupovalnem centru v predmestju. Rudi je moral tja po rezervni kos za kolo, po internetu je našel trgovino, kjer ga prodajajo, in ko je vstopil, je zagledal za pultom Boruta. Pred dvema dnevoma ga je prvič videl in si ga prekleto dobro zapomnil. Dolgina, plavolasca, suhljate postave, tekaške – kot je sam Rudi. – Ti? se mu plavolasec začudi. Me zasleduješ? Presenečen je, najbrž ga je zaskrbelo, ko je zagledal enega izmed napadalcev izpred nekaj dni, a tudi Rudi je presenečen. Pogleda naokoli, bi najraje zbrisal od tu, pa se ne premakne. Ga nekaj zadržuje, se mu zdi, da mu ne grozi nevarnost, tip pred njim je normalen, bo počakal … – Ne, odkima Rudi, iščem en kos za kolo, sem ga rezerviral – Plavolasec prikima. Prav, naj pove, kaj išče, pa seveda ime in priimek, da najde naročilo. Rudi mu pove. – Rudi si? – Rudi. Ti? – Borut. Potem molčita oba. Borut brska po internetnih naročilih, potem le najde Rudijevo pošto. – Kolesariš? – Niti ne, tekač sem. Ti tudi? – Tudi. Dober si, že dolgo treniraš? – Dve, tri leta. Ti? – Nekaj takega. Hodiš na kakšne teke? – Ne, odkima Rudi, letos mislim, v jeseni, v mestu … – Aha, zanimivo, tudi jaz, prikima Borut. Potem že resno treniraš –? – Resno. Težava je zdaj, zaradi vročine, a tečem zjutraj. Ti? – Tudi zjutraj. Po Rožniku, tam je gozd in ni tako vroče. In ti? – Po mestu. Saj gre … – Pridi na Rožnik, lahko tečeva skupaj – če te ne moti? Imaš kakšnega partnerja, tekača? – Ne, sam tečem. Pridem. Tako sta se zmenila. Na hitro, skoraj hlastno, kot da bi se bala, da bi kaj prišlo vmes in bi se vez, ki se je vzpostavila med njima, pretrgala. Plavolasec je bil nežen v obraz, tudi njegove roke so bile nežne, z dolgimi prsti, in čeprav se je Rudiju zdel starejši, je začutil njegovo nežnost. Nekakšno milino, ki jo je izžareval iz sebe. – Kdaj končaš z delom? ga je vprašal Rudi. Se lahko dobiva na čaju? Tam se lahko pogovarjava o teku … – Ob enih. Kje? – Te počakam zunaj, mu reče Rudi. Čao! – Čao, Rudi! Rudi. Kako lepo je zvenela ta beseda iz ust plavolasca. Redkokdo ga je poklical z imenom, morda le še mama. V družbi vrstnikov – družil pa se je le z Bajsijem in Črnim – je bil le Pes. Tisti, ki lovi. Pes. Zdaj pa: – Čao, Rudi! Ko je odhajal iz trgovine, ga je preplavljal do tedaj neznan občutek, sladkost, ki se je mešala z nekakšnim drgetom v notranjosti, od tam pa se je širila navzven, in Rudi se je počutil kot omamljen. Čao, Rudi! Doma je komaj čakal, da mine poldan, potem se je oblekel v najboljše, kar je imel, kavbojke in svežo belo srajco, ter se vrnil v nakupovalni center. Krožil je med praznimi uličicami, iskal senčne strani in čakal, da se iz prodajalne prikaže Borut. Prišel je skoraj točno, zamujal je le dve minuti. Šla sta popit sok v bližnji lokal. In se ves čas pogovarjala o teku. Kakšne copate kateri uporablja, napitke, stil teka, itd. Skratka vse. Rudi je bil v devetih nebesih. Še nikdar se z nobenim ni pogovarjal o takih rečeh. Ljudi, s katerimi se je družil, to sploh ni zanimalo. Zdaj pa – Borut! On je o tem skoraj vse vedel. Kateri copati so najboljši, kateri napitki pred, vmes in potem, kakšna oblačila so v redu, da dihajo, kaj … Borut je bil o teku res naštudiran. Nekaj tekov je že imel za seboj, tudi ljubljanskega, a nikdar še maratona. Zdaj se je pripravljal nanj. Vsak drugi dan je tekel po petnajst do dvajset kilometrov, vmes imel intervale s pospeševanjem, pa spet počasni tek itd. Rudi ga je poslušal. Ja, tudi on je približno enako tekel, le za tiste intervale ni vedel, niti o ta boljših copatih ne, pa napitkih … Marsikaj je bilo zanj nekaj čisto novega. – Odkod ti vse to? vpraša Boruta. – Berem knjige in revije o teku. Tam vse piše. Ni problema, ti bom jaz povedal in pokazal, mu odgovarja Borut. Všeč mu je, ko lahko temu dolginu, fantu, enakemu zasvojencu s tekom, nekaj pokaže, pomaga. Grob je, ta dečko, ki sedaj pije sok pred njim in ne ve, kam bi spravil svoje dolge roke, a mu je všeč v tej grobosti. Pred dvema dnevoma sta se prvič srečala, se skoraj stepla, pa je zdaj že vse pozabil. Ne, ta fant pred njim je bil dobre sorte, oni njegovi kompanjoni so najbrž barabe, a ne on … – Kako tvoja klapa? vpraša Rudija. Rudi skomigne. Ne mara govorit o klapi, vsaj pred Borutom ne. Nenadoma se mu zazdi klapa, Črni in Bajsi, strašna preteklost, kot da so od njihovega zadnjega druženja pretekla leta in desetletja, ne pa le dva dneva. Sinoči ni bil z njima, je sporočil Črnemu, da ga nekaj šraufa v trebuhu in da bo ostal doma. To je bil le izgovor, je sicer bil ok, se mu pa ni dalo preganjat po mestu in iskat neke brezvezne budale, da jih pretepejo. Raje je gledal televizijo. Ko se je vrnila mama z dela, se je začudila: – Fant, si zdrav, je vse v redu s teboj? – Seveda, ji je odvrnil. V redu sem, mama … Čeprav v resnici ni bil v redu, gorel je, ves čas je podoživljal prizor iz prejšnjega večera, sklanjanje plavolasca nad njim in – Ne, ni bil v redu. Ni pa bil bolan … Tisto popoldne sta se zmenila z Borutom za tek za naslednje jutro. Rudi pride v mesto, v center s prvim busom, tam ga počaka Borut, in skupaj gresta teč na Rožnik. – Dve uri teka naju čaka, je pojasnil Borut. Bo šlo? – Prav, je prikimal Rudi. Zmenjeno. Zjutraj je Rudi napol v mraku odšel iz bloka, mama je še spala, v bloku je bila tišina, zunaj na ulici prav tako, redki avti so vozili po cesti, peta in pol je zgodnja ura, in na avtobusnem postajališču je bil edini čakajoči. Rahlo je drgetal, čeprav je bilo toplo. Čakalo ga je srečanje z Borutom. Borut je držal besedo, čakal ga je v centru, v opremi, in po rahlem udarcu rok v pozdrav sta stekla proti mestnemu parku. Med tekom nista veliko govorila; Borut je držal tempo, a tudi pazil na Rudija, da je lahko držal korak z njim. Pa mu ni bilo treba skrbeti zanj, videl je, da Rudi zna teči in ima kondicijo. Tudi ko je pospešil, se ga je držal brez težav. Nazadnje sta tekla vzporedno, drug ob drugem. Ko sta se po dveh urah ločila, sta bila že stara frenda. Tek ju je zbližal. – Se kaj vidiva zvečer? Greva na pijačo? vpraša Borut. Si prost? Rudi pomisli na svojo staro klapo, na Črnega in Bajsija; petek je in obljubil jima je, da se nocoj dobijo in grejo spet v akcijo. Ne razmišlja dolgo. – Prost, prikima. Kdaj, kje? – Ob petih, pred staro pošto? Rudi prikima. – V redu. Še udarec z dlanmi v pozdrav in se razideta. Rudi nestrpno čaka, da ure do četrte popoldne čim prej minejo. Leži na kavču in spremlja kazalce na veliki uri v dnevni sobi in čaka. Napravljen je že za izhod, sveža majica in hlače, na nogah pa teniske. Običajno športno. Nekaj po tretji uri se oglasi telefon. Na ekranu zagleda številko Črnega. – Pes, dobro novico imam zate, eno darilo sva ti pripravila z Bajsijem, mu pravi. Ne boš verjel – – Darilo? se čudi Rudi. Zakaj pa? – Tisti peder, ki te je zadnjič premlatil, se ga spomniš? – Spomnim, odvrne Rudi in molči. V stanovanju je malo pod trideset stopinj, a njega je začelo mrazit – – Bajsi je staknil tega tipa, zvedel je, kje dela. Maloprej sva ga počakala, ko je šel iz trgovine. Tip je dobil svoje. Ta pizdun še nekaj časa ne bo pošteno hodil, kaj šele laufal, ha! Viš, to je darilo zate! Ker jaz svojih ljudi ne zapuščam, skrbim zanje in jih varujem! Pes, zdaj si maščevan! Se vidimo zvečer! – Se vidimo, odvrne Rudi. Potem odloži telefon in se zazre v strop. Zapre oči. Ura odbije četrto. Potem odbije peto, pa šesto … Rudi še vedno leži na kavču, skoraj negiben, mrtev. Čeprav je živ – 21. Jakob Kovač je napravil nov požirek piva in si prižgal novo cigareto, peto ali šesto, odkar se je usedel za mizo lokala sredi trga ob reki. Bil je sam, maloprej je v stolpu stolnice na drugi strani reke ura odbila štiri, in ga spomnila, da je do večera, ko se vrne žena v mesto, še daleč. Zjutraj se je odpeljala z avtom za Dolenjsko, k materi. Starka umira v bolnišnici, popušča ji srce in voda ji zaliva pljuča, in tako umira že mesec dni, njen mož pa sedi ob postelji sključen, nemočen, otopel od čakanja in ne ve več, na kaj čaka, ali da žena umre, ali pa da umre on, ker tudi njega stiska v prsih, vročina ga ubija, a je tiho, in čaka, da se nekaj zgodi, karkoli že. Ko pride hčerka iz Ljubljane, posedita ob umirajoči nekaj časa, potem ga odpelje domov, jima nekaj skuha, opere in zlika mu ter pospravi po hiši, nato se spet vrneta v bolnišnico. In čakata. Umirajoča ne govori, le tu in tam izpusti kakšno jecljajočo besedo in to je vse. Sicer pa v odgovor na hčerkina vprašanja le mežika. Mežik pomeni DA. Če se veke ne zganejo, je NE. Enostavna zadeva. Tudi Jakob Kovač se je vozil na Dolenjsko in preživljal ure v bolnišnici skupaj z ženo in opazoval to binarno komunikacijo med živimi in napol mrtvo taščo, a danes ni imel časa. Že ves teden se ukvarja z nujno dežurno zadevo in še nekaj časa se bo, dokler zadeve ne izroči naprej. Če danes ne bi bil petek, bi ostal še uro ali dve v pisarni, ter študiral zapisnike z zaslišanj ter v njih iskal nekaj. Odgovore na vprašanja, ki so ga mučila že nekaj časa. Jakob Kovač, svetnik okrožnega sodišča in glavni kazenski preiskovalec na sodišču, je bil med zadnjimi, ki so zapustili sodno stavbo. Hodniki na sodišču so bili prazni, ni bilo več vrveža ljudi in hrupa, ki ga je običajno slišal skozi vrata pisarne. Zdaj so svoje delo že nastopile čistilke. Pravzaprav so bile one tiste, ki so ga opomnile, da je delovna ura že mimo, da je petek, ko se domov odhaja prej, in da je čas, da se odpravi tudi on. Kolegi iz sosednjih pisarn so stavbo zapustili že pred nekaj urami, le on je še vztrajal pri spisih, ki jih je imel pred seboj. Ko je skozi vrata pogledala ženska glava – bila je čistilka, ki je praznila koše s papirjem – se je zdrznil. – Ah, toliko je že ura? No, zdaj bom tudi jaz končal in šel … Na vhodnih vratih je vanj butnil vroči zrak. Prostori znotraj stavbe so bili hlajeni in šele na vhodu se je zavedel, da spet vstopa v vročinski kotel. Vso mesto je bilo pregreto; vročina bo rahlo popustila šele sredi noči, zjutraj pa se bo vročinski val, ki je vztrajal nad tem delom sveta, nadaljeval. – Še vedno vročina! je pripomnil vratarju, ki ga je zmotil ob branju časopisa. Vratar je skomignil z rameni. – Vremenarji pravijo, da se bo vreme kmalu spremenilo … Jakob se mu je nasmehnil: – Enkrat zagotovo. Na svidenje! – Na svidenje, gospod sodnik! To je bil njun običajni pogovor ob odhajanju iz sodnije. Potem se je vratar spet posvetil časopisu, on pa se je spustil po stopnicah, prečkal dvorišče, cesto in park. V službo je hodil peš, stanoval je nekaj ulic naprej, v stanovanju v stari meščanski hiši. A za domov je bilo še prezgodaj, žena se bo vrnila z Dolenjske šele zvečer in do takrat je bilo še daleč. Želel si je pretegniti noge, se sprehoditi vsaj malo po mestu. Skoraj ves dan je presedel za mizo v pisarni in študiral spise, in sprehod – četudi po vročini – mu bo dobro del. Petek je bil, konec delovnega tedna, in tega dne sta z ženo vedno odšla kam v mesto, na sprehod, in potem na manjšo večerjo v kakšno gostilno, a zdaj je bil sam. Lahko v miru posedi na tem trgu in si privošči še eno pivo (če mu bo zapasalo), ali pa gre na sprehod po mestnih ulicah, vstopi v kakšen antikvariat s knjigami in pobrska med njimi. Morda uzre kakšen naslov, ki bi mu vzbudil radovednost, in bi jo potem vzel domov. Ali pa ne – Lahko ostane tukaj, obsedi na tem trgu in gleda svet okrog sebe. Ja, zakaj pa ne? Utrujen je, glavo ima prenapolnjeno s službeno zadevo, in potrebuje mir, da se z ničemer ne ukvarja, da gre življenje mimo njega in da ga on le opazuje. Vročina pritiska nad mesto in seva iz razgretega mestnega tlaka. Na trgu ni veliko ljudi, le posamezni sprehajalci utrujeno vlečejo noge čez trg, manjša skupina turistov – po videzu japonskih – se za hip ustavi pred kipom pesnika, nato pa hitro izgine pod sence platan na nabrežju reke na drugem koncu trga. Mesto, ki je bilo običajno hrupno – vsaj na tem delu, kjer so se poti ulic križale in vodile na drugo stran, v stari del mesta – zdaj miruje v nenavadni tišini, kot da vročina požira tudi zvoke. Ta vročina, ki visi nad mestom že celo poletje in se v nočnem času le za nekaj ur pritaji, je v bistvu nevidna zver, ki žre vsa živa bitja, razmišlja Jakob Kovač. (In si prižiga novo cigareto). Vročina izmozgava ljudi, da hodijo po mestu z obrazi mesečnikov, tavajo kot izgubljeni in v njihovih očeh je videti obup umirajočih. Enako je z drugimi bitji, psi in mačke poležavajo po senčnih kotičkih med zidovi hiš in niti ne dvignejo glave, ko se jim človek približa, skozi rešetkasta okna kleti v starem mestu pa zaudarja po poginulih podganah. Smrt se je usedla nad mesto, že dva meseca čepi nad njim, sonce žge vse živo, umirajo ljudje in z dreves odpada posušeno listje, kot da je že jesen. Ni dežja, včasih se na robu kotline prikažejo oblaki, a se potem razblinijo, v nočeh pa v daljavi bliskajo strele, a tiho, brez grmenja in brez dežja, vročinske strele so to, le lajanje zveri, ki opozarja, da je ves čas tu prisotna in da si bo spet vzela žrtev, ne samo eno – pet, deset, kot ji paše. V bolnišnicah umirajo ljudje (tako kot njegova tašča), radio in televizija o tem povečanem umiranju poročata vsak dan, enako se umira po stanovanjih in hišah. Vročina najeda človeške organizme kot nekakšna rja, ki se neboleče širi po ožilju, razjeda srčne mišice in zaklopke, pokajo aorte in kapilare, pljuča se polnijo z vodo, odpovedujejo ledvice in jetra, v črevesju se delajo razjede in ljudje umirajo, ne da bi vedeli zakaj. Še dan prej so bili pri moči, jedli, pili, proslavljali rojstne dneve in se veselili, načrtovali potovanja in delali ne vem kakšne plane, potem pa konec. Zgrudijo se po tleh ali pa ugasnejo tiho, v spanju. Smrt ima pač več obrazov. On je te obraze poznal. Jakob Kovač se je s trupli srečeval skoraj vsakodnevno. Kot dežurni sodnik je odhajal na kraje prometnih nesreč ali ubojev in umorov, gledal razčetverjena trupla in sestavljal o tem uradne protokole, ki so kasneje služili na obravnavah kot dokazi. Kje je ležalo truplo žrtve, kje so bili odvrženi noži, sekire ali pištole, do kod je brizgnila kri – in še tisoč drugih malenkosti je moral zabeležiti, preden je zaključil ogled. To je bila njegova služba že dve desetletji. Marsikateri njegov kolega je po nekaj letih zamenjal oddelek, on pa je vztrajal. Morda je bilo njegovo vztrajanje posledica starosti, ko se človeku več ne ljubi menjavati – morda. Je pa bilo še nekaj, in tega se je Jakob Kovač čedalje bolj zavedal. Le redkokje bi bil bliže točki, kjer bi lahko iskal odgovore na vprašanje – zakaj? Zakaj se je to zgodilo tako, zakaj ne drugače, zakaj –? – Kaj je bilo tisto nekaj, kar je sprožilo tragedijo, zakaj je človek na ulici posegel za nožem in ubil neznanca? To je bil njegov najnovejši primer. Fant star dvaindvajset let je zabodel drugega fanta, nekaj let starejšega. Dogodek se je zgodil pred enim tednom, pred nekim lokalom v predmestju; kot so izpovedali prisotni, se storilec in žrtev skoraj nista poznala, še manj pa da bi se tisti večer prepirala. Kaj je bilo narobe? Na zaslišanju storilca ni izvedel ničesar. Fant se je zaprl v molk, pogreznil v lastno tišino in iz njega ni dobil ničesar, nobenega odgovora. Še kakšne besede ne. Kot da pred njim sedi truplo, enak mrtvak, kot je bil oni zabodeni, s katerim so se zdaj ukvarjali na mestni prosekturi. Nič. Pred njim je bil tujec, bolj nezemljan kot človek. Njegova starša, ki sta prišla na sodišče in sina počakala na hodniku, da ga vidita, sta tudi ostala brez odgovora. Ni ju niti pogledal. Morda se bo kaj v fantu zlomilo in bo spregovoril. Oklep molka, s katerim se zdaj brani, se bo lahko skrhal in v njegovo tišino bo vdrl zunanji svet. Bo povedal, zakaj je to storil? Saj, brani se lahko z molkom – Morda. Se pa lahko zgodi, da bo ostal nem. Jakob Kovač je poznal takšne zgodbe. Mnoge so se končale z zapornikovim samomorom. Odgovor na Jakobov zakaj je nesrečnež odnesel s seboj v temo, v katero se je potopil. Preveč smrti je naokrog in vse so nesmiselne, je razmišljal Jakob Kovač. Tudi ženska, ki je možu pred dvema tednoma v stanovanju s sekiro preklala glavo, ko je ta počival na kavču v dnevni sobi, ali pa devetnajstletni voznik, ki se je z avtomobilom raztreščil v zid domače hiše, s hitrostjo sto petdeset kilometrov na uro. Zakaj? Pri ženski je bilo malo bolj razumljivo, spregovorila je in povedala o moževem maltretiranju, ki ga je zdaj končala; pri mladem vozniku pa nič. Nobenega stavka v slovo, pojasnila, nobenega klica ali sporočila ni pustil. Jakob Kovač je o smrti, ki si je vsakodnevno jemala žrtve v mestu, bil dobro seznanjen. Policija in tožilci so ga obveščali vsakodnevno o smrtnih primerih samomorilcev, o najdenih truplih po hišah, nesrečah na cestah, potem pa so bile tu še žrtve nasilja, uboji, umori, pretepi, ki so se končali s hudimi poškodbami ter smrtjo. Nenavadna blaznost nasilja je zajela v zadnjem času ljudi v mestu, ni minil dan brez trupla. Kuga je to, razmišlja, vendar je ljudje ne prepoznamo. Živimo v 21. stoletju, po vesolju potujejo sateliti in raziskujejo oddaljene planete v osončju, teleskopi iščejo nove galaksije, oddaljene od planeta Zemlja na milijone sončnih let, tam so tiste zvezde, katerih svetlobo zdaj zaznavamo, že zdavnaj ugasnile, a ljudje se veselimo teh odkritij kot otroci, tukaj pa umirajo ljudje pred očmi drugih, pa tega noben noče opaziti. Morda se o kakšnem razvpitem primeru še kaj razpišejo časopisi, poročata televizija in radio, a kmalu vse utihne in izgine z naslovnic in iz poročil. Ostajajo le še trupla, izginjajo v krematorijih, se pretvarjajo v pepel, ali pa se z njimi ukvarjajo pogrebni zavodi, ki pokojnika lepo zapakirajo v krsto in opravijo pogreb na diskreten način, z vsem potrebnim, kot se za pokojnika, še bolj pa za njegovo družino, spodobi. S pokojnikovim truplom, ki ostaja na pokopališču, je tja odrinjena tudi smrt. Na sodnijah se ukvarjamo le še s papirji, obračajo se besede, odvetniki in tožilci tekmujejo v svojih samogovorih, življenje teče naprej, ljudje znova pijejo in polnijo svoja črevesja s hrano, potem izločajo, se veselijo ali žalujejo, razmnožujejo, delajo načrte, kaj bodo počeli jutri, pojutrišnjem ali pa tudi čez eno leto, potem pa – To življenje, gomazenje ljudi, je v resnici velik oder, razmišlja Jakob Kovač, in na tem odru smo ljudje, protagonisti, kot nekakšne mravlje, ki jih je neznana pest usipala na tla, da se potem med seboj tipamo, ovohavamo in na koncu koljemo, ne da bi točno vedeli zakaj. S tem si razbijajo glave po sodiščih in psihiatrijah, a večinoma vse ostaja pri iskanju običajnih vzrokih, pri klasičnem sine qua non, ozadje te drame, ki se dogaja vsakodnevno okrog nas, pa ostaja zavito v temo in človeški pogled vanjo redko zaide. Prevelika je ta svetloba na odru, tu se dogajajo strasti in petminutne slave – še močnejše kot v klasičnih dramah velikih mojstrov – in ko se v človeka, v to mravljo, fokusirajo snopi svetlobe, pomenijo človekovo življenje in nato tudi njegov konec. – Neumnost, si reče Jakob Kovač, napravi nov požirek mlačnega piva in si prižge novo cigareto, vse skupaj je velika neumnost, ki zaslepljuje ljudi in jim vzame še tisti košček vida, ki ga premorejo, da potem tavajo naokrog kot slepci, čeprav si tega nočejo priznati. Človek (in človeštvo) se veselita odkritij oddaljenih planetov in galaksij. Sámo pa tava v temi, v katero ne posije noben žarek. Zakaj se stvari zgodijo, kot se zgodijo? Je mogoče prodreti skozi ta zid molka in teme in videti pravi odgovor, resnico – Morda. Jakoba Kovača je že nekaj časa begalo nekaj. Nazadnje se mu je to zgodilo tik pred poletjem, pred prihodom vročine v mesto. Naslonjen je bil na zid ob bregu reke, na sprehodu je bil, večer je prihajal in obrežje se je polnilo z ljudmi, hiše na nasprotni strani so se v zahajajočem soncu barvale v oranžno, dolge krošnje vrb pa so se sklanjale v reko, skoraj do njene gladine – lep prizor je bil to, kakšen amaterski slikar, navdušenec mestnih pejsažev, bi se nad njim raznežil – ko se je Jakob Kovač zgrozil. Vsa ta človeška menažerija, ozadje reke in barve zahajajočega sonca se mu je zazdelo kot figure na poslikani tapiseriji, obešeni na nekakšno ogromno steno, ki jo obkroža. Kamorkoli je pogledal, vsepovsod je videl le dvodimenzionalne figure, ki so se sicer premikale, a bile v resnici mrtve. Tam, izza tapiserije, se je nekdo igral gledališče senc, in opazovalcu – torej njemu – vzbujal iluzijo življenja. Čeprav je bila vsenaokrog njega le neživa narava. Na neki način melanholična in skrivnostna, kot prizori na slikah nekega italijanskega slikarja iz prejšnjega stoletja. Pozni popoldnevi v mestu, prazne ulice, osamljene postave in njihove dolge sence, vse nestvarno in čudno, kot ozadje na odru neke absurdne drame, eksistencialne tragedije, seveda, kjer človeka več ni. Ostajajo le kulise mesta in ulice, nad njim pa modrikasto-jekleno nebo. Tako kot je Jakoba ta slika, ko jo je prvič videl, presunila – to je bilo pred davnimi desetletji, v enciklopediji sodobnega slikarstva jo je našel – tako ga je zdaj pogled na ta večerni prizor pred njim zgrozil. Slika pred njim je za hip zamrznila, vse je obstalo, ljudje okrog njega, reka z valovi, tudi zvoka je zmanjkalo, naslednji hip pa se je vse povrnilo, vzvalovali so gibi ljudi in zvoki, film na nekakšnem ogromnem televizijskem ekranu – kot zastoru okrog njega – se je nadaljeval. Iztegniti bi moral roko, čim dlje, velikan bi moral biti ter s pestjo predreti to poslikano tapiserijo napol živih figur na večerni podlagi mesta, luknjo bi moral napraviti v tej scenogra- fiji, je takrat pomislil. Prepričan je bil, da v ozadju ni ničesar, le gola praznina. V bistvu je to resnica življenja; zdaj hodimo naokoli, se pozdravljamo in kimamo, govorimo – ko pa se scena odmakne, iluzije življenja izginejo. Teatra več ni, svetloba žarometov se preusmeri drugam. Je le še velik nič, takšen kot ga je kdaj uzrl v nepremičnih očeh trupel. Strmele so te oči mrtvakov nekam daleč, onstran vsega, v neke oddaljene svetove in vesolja. Oči povejo veliko. Tako oči živih kot mrtvih. Ko je Jakobu Kovaču umirala mati, na onkološki kliniki je ležala, dnevi so ji bili šteti in Jakob je vsako popoldne zahajal k njej, v tiste hodnike z vonjem po smrti – kot da je onkologija v bistvu velika prosektura z zaenkrat živimi mrliči – in posedal pri njeni postelji, je to spoznal. Mati je ležala napol dvignjena, izza nje je bilo okno in pogled na notranje dvorišče z nekaj japonskimi češnjami. Ni imela več moči, da bi se obrnila in pogledala skozi okno. Bila je pomlad in krošnje so bile razcvetene. Jakob ji je govoril o teh cvetovih, o vodometu malo naprej, o snegu, ki je zapadel v hribih in se pobeljene vrhove gora lahko opazi tudi iz okna, tam zgoraj je še zima, spodaj v kotlini pa pomlad, temperature se dvigajo čez dvajset stopinj – Mati je molčala. Ko se je Jakob obrnil k njej, se zazrl v njene oči, je razumel njen molk. Tiste oči, ki jih je poznal od zgodnjega otroštva, prvo so bile, kar je v življenju zagledal, so zdaj bile drugačne. Dve temni odprtini, luknji nekam, v drugi svet ali kamorkoli že. Tam zadaj je bila velika praznina in njegova mati se je nahajala na robu tega prepada. – Se bojiš umreti? jo je vprašal. Prvič tako direktno. Mati je odkimala. – Ne, Jakob; nič ni, tam ni nič, vidim to – Potem ji je zmanjkalo moči. Mati je umrla ponoči, zjutraj so ga obvestili, takoj po sedmi uri. Novica o njeni smrti ga ni presenetila, takoj ko je zjutraj zaslišal zvok telefona, je pomislil na mater. In na tisti velik nič, na praznino, v katero je izginila. V tisto, kar je izza teh poslikanih tapiserij, kulis okrog velikega odra, po katerem hodi človek in v iluziji življenja igra svojo igro. V bistvu smo samo mravlje s svojimi tragedijami in melodramami. – V resnici smo samo mravlje, si ponovi Jakob Kovač; mravlje, s katerimi se igrajo otroci na kakšen vroč poletni dan. Ujetniki nekakšnega lonca, pod njim gori ogenj, mi gomazimo drug preko drugega, od zgoraj pa nas z nevidnimi palicami usmerjajo naši gospodarji, nas izločajo in dodajajo nove mravlje v lonec … Spomnil se je na otroško igro, mulček je še bil in pri sosedovih je neko pomladno popoldne z ostalima dvema mulcema nabiral majske hrošče. Stresali so veje orehov in murv, hrošči, ki so se tam preko dneva pritajili in čakali na večer, ko spet poletijo, so padali na tla. Nabirali so jih v košare in jih metali kokošim. Na koncu so tri pesti hroščev nasuli še v staro ponev, postavili na tri kamne in pod njo zakurili ogenj. Hrošči so se v iskanju rešitve pred vročino, ki je naraščala, prerivali, lezli drug čez drugega, na koncu pa so vsi končali negibni, mrtvi. Noben ni razprostrl peruti in skušal poleteti ter se rešiti. Nerazumljivo – Njihova trupelca so prav tako vrgli kokošim. Jakob Kovač ni nikdar pozabil tega prizora s hrošči, še vedno ga je prevzemala groza ob tem filmu, kadar se mu je zavrtel v glavi. Zakaj ni pomagal hroščem, prevrnil ponve in stresel hroščev na tla? Ne, ni mu jasno – ali pa tudi. Vse to je bila otroška igra; tako kot se je s sosedovima fantoma igral z žogo, tako je bilo tudi s hrošči. Lahko bi bile tudi mravlje, muhe, karkoli … Jakob Kovač čuti, da to mesto postaja prav enak lonec (ali ponev), kot je bil tisti, v katerega so vsuli hrošče, nič ni drugače. Vročina na tem odru narašča, ljudje se plazijo drug čez drugega, grizejo in koljejo, čeprav točnega vzroka ne poznajo, prizori iz starih grških tragedij se jim dogajajo, kjer ni mogoče pobegniti pred usodami, ki so nam že vnaprej zapisane v nekih zvezdnih kartah. Vse to razlaga vedeževalka iz kart in tolaži svojo televizijsko občinstvo na nekih tretjerazrednih kanalih, ljudje pa kličejo v studio in iščejo pojasnila – klic 1,99 evra/min piše v drobnem tisku – karte padajo, vedeževalka pa že vpije in se jezi, ker klicatelji sprašujejo neumnosti, želijo od nje, da jim preobrne usodo v njihovo dobro, a tega ne more, ker je vse že vnaprej določeno, zapisano v zvezdah. – Kdo sem jaz, da bi lahko to spremenila? vpije, edino vi sami lahko spremenite svojo usodo, vi ste gospodar svojega življenja, angeli vam bodo pomagali, če se boste tako odločili, tako vam garantiram, karte tako pravijo, usoda je v vaših rokah, kaže s prstom v kamero, v neko imaginarno klicateljko na telefonu – ki je že nekaj mesecev brez službe, mož jo je zapustil, hči pa ima težave z drogo – vse za 1,99 evra/min, iz prve roke. Pokličite zdaj! Ljudje kličejo, karte usode padajo po mizi in svet se vrti z obodno hitrostjo na ekvatorju 465 m/sekundo. Pod loncem, tem velikim odrom življenja, pa tiho tli ogenj, vročina narašča, ljudje utrujeno vlačijo noge čez trg, turisti se ustavljajo pred kipom velikega pesnika, ga slikajo, napravijo še kak selfi, nato izginjajo v sencah bližnjih ulic, upajoč, da je tam rešitev pred vročino, vendar sonce je še visoko in žge, nebo je prazno, brez oblakov, jekleno sivo. Jakob se odloči, da gre. Pivo v kozarcu se je ogrelo in njegov okus je postal plehek, cigaretni dim pa mu je začel žgati grlo. Šel bo domov, zaprl vsa okna, vključil hlajenje in si odprl še eno pivo. Morda bo zadremal ter tako počakal ženo. Vsekakor pa mora odmisliti vsa ta razmišljanja o svetu okrog sebe. Preveč vsega tega se mu nabira v glavi, in je tudi nepomembno, je tudi on le ena mravlja, ki nima moči, da bi razbila kulise okrog tega odra, ali pa se dvignila kot hrošč in pokazala drugim pot odrešitve. A kam naj poleti – v jeklenomodro nebo, v tisti prazen nič izza kulis odra? Ne, poraženec je kot vsi drugi, se zaveda. Noben Kristus ni, ki bi zmogel reševati svet. Ona vedeževalka ima na koncu koncev prav, usodo v življenju si lahko spremeniš le sam, modrost za 1,99 evra/minuto. Tako razmišlja Jakob Kovač, ko stopa po ulici navzgor proti stari pošti. Sam sebi se smeji, v bistvu je vse tako – 22. DŽONI, bodi dober, si poje Džoni. Ura je devet, pokonci je že in ureja se za izhod. Za zajtrk je pojedel dve banani ter popil pol litra ananasovega soka, dovolj za začetek dneva. Kava in brioš ga čakata pri Jani, tja se odpravlja. Oboje bo kupil spotoma, v prodajalni v bližini Janinega bloka. Kava in brioš sta ritual, ko prihaja k Jani na Agencijo. Zdaj se je obril ter poškropil s par kapljicami Toma Forda, parfema, ki ga je pred kratkim dobil kot darilo od neke stranke. Jana je nad njim navdušena, njemu pa je tudi všeč. Od Jane je izvedel, da je cena stekleničke parfema višja kot njegov zaslužek pri stranki. – S čim si jo očaral, Džoni? ga je zbodla, ko ji je pokazal darilo. Skomignil je. Nič, le opravil je svoje delo kot vedno. Pošteno in dobro. Po željah … Res, njegova stranka, sicer vrhunska menedžerka v nekem mednarodnem podjetju, ženska nedoločljive starosti med štiridesetimi in petdesetimi leti, ni bila zahtevna. Želela si je le dober seks, enkrat na mesec, da se dobro zgoni, potem je za nekaj časa mirna. – Najman šest ur fukanja rabim, je bila direktna, ko je po- klicala Jano na Agencijo. Imate kakšnega? Jana ji je poslala Džonija. Od takrat je bil Džoni eno noč na mesec samo njen. Džoni, bodi dober, si poje Džoni. Ej, Džoni, Džoni … Gol stoji pred ogledalom v kopalnici in se ogleduje. Vse je v redu na njem, vse mišice, noge, rit in trebuh so okej, tudi tič, ki je zdaj mlahav. Z roko ga objame in potežka. Džoni, bodi dober, si poje. Ej, moj Džoni … Džoni je zadovoljen. S svojim tičem in z vsem ostalim. Ve pa, da nič ne pride samo od sebe. Človek mora poskrbet za svoje telo. In on je zanj vedno skrbel. Skoraj vsak dan uro do dve fitnesa, gvihtanja in gonjenja kolesa, potem pa prehrana, ta je bila enako pomembna. Dovolj beljakovin, posebej po fitnesu, ter veliko zelenjave in sadja. Alkohola ne pije, le kdaj pa kdaj, na željo kakšne stranke, ko trčita s kozarcem vina, da se stranka sprosti. On pijačo le okusi, potem kozarec odloži. Alkohol pri njegovem delu ni dober spremljevalec. Tudi nič čikov, tudi to je zakon v tem poslu. Jana, Džonijeva šefica, je drugačna. Pije, kadi ter uživa v najrazličnejši hrani, kar se vse pozna na njenem telesu. Debelušna je. A zanjo to ni problem. Vodi Agencijo za raziskavo trga – tako se imenuje njena firma – in je videz ne skrbi. Dela v bistvu le s telefonom in računalnikom, sprejema klice ter ureja naročila strank. Štiriindvajset ur na dan, včasih jo zamenja še ena punca, to pa je tudi vse. Sedež njene firme je v njenem stanovanju, od koder se redko kdaj premakne. Niti nima potrebe, niti ne more. Multipla skleroza jo je prikovala na voziček in je odvisna od drugih. Hrano naroča iz restavracije, čistilka pa vsak teden pride in uredi stanovanje. Tudi za izhode v mesto, na ulico, v kakšen lokal ali po nakupih cunj, si naroči spremljevalca. Ponavadi je to on, Džoni. Človek iz firme, a tudi prijatelj, eden izmed redkih, ki jih ima. Z Jano se že dolgo poznata, zato sta iskrena in poštena drug do drugega. Pred leti jo je srečal prvič, na akademiji za slikarstvo, ko je bila Jana še ena izmed študentk, on pa si je služil denar s poziranjem. Jana je še vztrajala pri študiju, sicer le še iz neke navade, manjkali so ji še neki izpiti na koncu in bi ga končala. Po prvem srečanju in pogovoru na kavi sta z Džonijem končala v njenem stanovanju. Džoni se je tistega njunega prvega srečanja dobro spominjal. Jana je preklinjala nad honorarji in slabo prodajo slik. Poleg študija se je ukvarjala še s scenografijo pri nekem gledališču in dva meseca so ji zamujali s plačilom. Klasika v tem poslu. Vprašala ga je, kako je z njim, od česa živi. Ni se mogel pohvaliti z ničemer, na akademijo je hodil pozirat, občasno še kje delal na črno po gradbiščih, to pa je bilo tudi vse. Po tistem, ko je izgubil delo na podjetju, je tri mesece dobival majhno pomoč na zavodu, zdaj pa se mora znajti, kot ve in zna. V bistvu je v kurcu, a verjame, da bo še dobro ... – Džoni je dober, Džoni je optimist, ej, Džoni! ji zapoje refren. Jana ni optimist. Natoči si konjak in kozarec na dušek izprazni. On svoj kozarec odmakne, raje bo popil kozarec vode, ji reče. Vpraša ga, če ima kakšno žensko, če se s kom daje kaj dol? Džoni odkima. – Niti kdaj pa kdaj? – Ne. Jana se zasmeji, zakaj se špara, telo ima okej –? – Saj se ne, ji reče, tu in tam se dobim s kakšno, a nič resnega. Pomigne mu: – Greva v posteljo? – Prav, zakaj pa ne? Gresta. Jana najprej spusti rolete in v sobi nastane mrak. Še pred njim je pod rjuhami. Prižge lučko in si ga ogleduje pri slačenju. Poklicna deformacija, mu reče, le študij telesa. – Pravi David si, ga pohvali. Sem to takoj opazila na akademiji. – Kdo? – David, kip Micheangela, Italijana. Idealen moški – – Res? Jana vstane in mu v neki knjigi pokaže sliko kipa mladeniča. – Vidiš, podoben si mu! Džoni prikima. S kipom Davida ga ni še noben primerjal. Lepo, reče, lep je … Jana je bolj baročne lepote. Njeno telo je veliko in mehko, Džoni se počuti, kot bi se pogrezal v pernico. Jana rahlo stoka, ko se mu predaja. Poljublja jo le po prsih in vratu, potem ga potegne k sebi. Njena usta smrdijo po cigaretih in alkoholu. A hoče se poljubljati, je razgreta. Ne pride ji hitro in Džoni se mora potruditi. Potem se zvrne z nje, ona pa si takoj prižge cigareto. – Bolna sem, mu pove, multiplo sklerozo imam, v par letih bom na vozičku. Slikarija je brez veze, s čim drugim se moram ukvarjati, služiti denar, sicer bom končala kot klošar … Jana ima takrat mali samogovor. Kaj bo napravila, kako, s čim. Praktična ženska je in ji je jasno več kot njemu. V bistvu je že začela z enim projektom, ima malo firmico, napol legalno zadevo sicer, a nekaj denarja ji že kapne od tam; najbrž bo študij pustila in se ukvarjala le še s tistim … Džoni jo le na pol posluša. Pusti jo, da govori. Potem ga nenadoma vpraša, če bi delal zanjo. Za njeno firmo. – Kaj pa? Pove mu. Odkrito kaj in kako. Za zdaj ima samo še nekaj žensk, ki jih ponuja strankam, rabi pa moškega. Je po moških čedalje več povpraševanja. Ženske tudi hočejo fukati. On pa je lep, tudi dober fukač. Bi hotel vsaj poskusiti? Džoni razmišlja. Nima nobene stalne ženske, na nikogar ni vezan, denar pa potrebuje, mora živeti. Zakaj pa ne? Po tistem večeru je delal zanjo. Najprej je seveda poskusil. Preveril sebe, ali to zmore. Se dobiti z neznanko, jo pofukati, vzeti denar in oditi. Jana ga je poslala najprej k eni mlajši stranki, študentki. Punca ni imela časa za nič drugega kot za študij, vsake toliko časa pa si je zaželela moškega. Denarja je imela dovolj, starši so bili premožni, in si ga je naročila. Dobila je Džonija. Ni bila lepotica, bolj podobna Jani, a vseeno se je pri njej izkazal. Dobila je, kar je želela, in ko je odhajal, se mu je še zahvaljevala … Naslednja je bila gospa srednjih let, redkobesedna, pričakala ga je v sobi penziona v predmestju in po eni uri fukanja sta vstala in odšla vsak na svojo stran. O njej ni zvedel ničesar, niti imena. Nič nista govorila, le fukala. Čeprav Džoniju ni bilo jasno, kako se je izkazal, ga je Jana pohvalila. Stranka je bila z njim zelo zadovoljna. Za naslednjič si ga je spet naročila. Tako se je začelo. Jana je opustila študij, on pa se je zaposlil pri njej, na Agenciji za raziskavo trga. Imel je pogodbo kot s. p., vse okrog tega je zanj urejala Janina firma. On je le opravljal posel po naročilu. Posel Agencije za raziskavo trga je cvetel. Jana je strank imela vedno dovolj, včasih je morala naročila zavračati. Njeni ljudje, tako moški kot ženske, vsega niso mogli opraviti. S hitenjem in površnostjo pa bi se lahko napravila le škoda biznisu. Jana je bila dobra plačnica, njene stranke so bile preverjene in večinoma stalne, zato je zahtevala od vseh pošteno delo. Profesionalnost. Nič improvizacije. In Džoni je bil profeionalec. Vedno je sprejemal le ženske stranke, homiči ali kakšne druge deviantne želje strank so bile pri njem izključene. Nič seksa v troje ali še kaj več, le običaj- na klasika, nič torture in bičanja, še fuk v rit je bil izjema, le za ekskluzivne želje dobro znanih in preverjenih naročnic. Pri njih se je to dodajalo kot neplačljiv dodatek. Tri leta je že bil v tem poslu in nič ga ni vrglo s tira. Bil je profi. Preverjeno ime in skoraj reklamni brend firme. Potem ga je poklicala Jana, imela je naročnico zanj. – Novo stranko imam zate, Dana te želi, mu reče; pravi da te pozna. – Dana? – Pred leti sta že bila ljubimca. Ni treba, da sprejmeš, Džoni. Džoni takoj ne odgovori. Dane ni pričakoval. Ampak, več kot tri leta so minila od takrat, zdaj je drugačen človek, zadev ne jemlje tako čustveno. Na koncu koncev je vendar profi v svojem poslu. – Prav, sprejmem, odvrne. Stranka je, kot vsaka stranka … Tako ji reče, pa vendar ve, da ni tako. Dana. Zavrti se mu film. Nekateri kadri hitreje, nekateri počasneje. Nekaj pa je že nejasnega, zamegljenega. Iz tega zadnjega se izrisuje gradbišče. Nekje v predmestju, gradi se poslovna zgradba, trgovine in lokali okrog športnega igrišča, ki je tudi v nastajanju. Zdaj so tu le velike jame, v katere se vlivajo betonski temelji. Ostalo je le še v načrtih, ki jih poznajo šefi in inženirji, ki se nekajkrat na dan pojavijo na gradbišču. Sicer tičijo v svojih kontejnerskih pisarnah. V slabem ali lepem vremenu. Džoni in ostali delavci so na svojem sektorju gradbišča skoraj noč in dan. Delo mora teči, ko se betonira, ni pavz. Je treba delat. Džoni dela, veže skupaj železje, spet drugič je pri betonu, ki se vsipa v pripravljena korita, karkoli je treba delat, tu je Džoni. Pol leta že dela na tej firmi in je zadovoljen. Ima sobo v samskem domu, deli si jo še z enim delavcem s Kosovega, dobiva plačo – in kaj bi še rad? Srečnež je, ker se mu je vse tako izšlo. Še pred enim letom je bil v begunskem centru, posedal je pred barakami, kjer so bili nastanjeni, in gledal v zrak. Bil je brez denarja, brez ljudi, ki bi jih poznal, v Bosni je pustil vse, bil je sam. Vsake toliko časa je kakšen stanovalec izginil, pozneje so zvedeli, da je odšel kam drugam, na Zahod, tam je bilo delo, tu pa – Džoni je tudi iskal kakšno delo. Karkoli. Kjerkoli. Potem pa mu je en tip, prav tako begunec, povedal, da neko gradbeno podjetje išče delavce. Ni važno, kaj si po poklicu, človek se v dveh tednih nauči vsakršnega dela, za tisto delo na gradbišču ni treba visokih šol. Bolje da si tiho, če imaš kakšne šole, mu je svetoval. Prav. Džoni se je javil, imel pogovor z gazdom, zavaljenim tipom okrog petdesetih let. O kakšni šoli ga gazda ni vprašal, glavno je bilo, da je bil zdrav, ne pa kakšen kripl, ki bi mu kmalu začel povzročati težave. Gazda mu obljubi, da bo uredil vse potrebne papirje, on naj samo pride delat. In v enem tednu je bil Džoni že na gradbišču. Na koncu meseca je Džoni dobil denar, plačilo na roke. Papirji še niso urejeni, a dobi jih kmalu, mu gazda obljubi. Džoniju je vseeno, ima papirje ali ne, glavno, da je imel denar, da se je lahko preselil v samski dom, in da je lahko šel v mesto z drugimi na pijačo, bil spet človek. Da je živel. Tam, med begunci v barakah, je umiral. Poletje je bilo, sonce je žgalo in na gradbišču so se še vedno ukvarjali s polaganjem opažev za temelje. Par dni dežja jim je pokvarilo načrte, zdaj so morali najprej izprazniti iz jame blatno vodo, prej niso mogli nadaljevati z opaževanjem. Črpalke in cevi so se mašile in morali so jih ves čas odpirati ter čistiti. Džoni, ki je skrbel za eno od črpalk, se je vsake toliko časa spustil v jamo, očistil sito na cevi, potem pa se vzpel po železni lestvi navzgor. Kot večina delavcev je bil gol do pasu, vročina in sparina nad jamo sta bili neznosni. Ura je bila nekaj čez poldan, vendar časa za počitek ni bilo. Gazda, ki je v zadnjih dneh pogosto prihajal na gradbišče, ni imel milosti. Ne glede na vročino so z delom morali hiteti, lovili so roke. Brez tega ne bo denarja za plače, jim je grozil. Tistega dne se je spet pripeljal s svojim belim bemwejem, terencem. Preverit, kako delo napreduje. V avtu ni bil sam. Ko je Džoni šel mimo njega, je skozi odprto okno zagledal ženski obraz. Gazdovo ženo. Rdečelasko z dolgimi lasmi, staro dobrih trideset let, več ne. Gleda jo s profila, potem se ženska obrne in se mu nasmehne. Prikima ji in gre dalje. Vseeno pa ga njen obraz (in nasmeh) spremlja še en čas v mislih. Ga vznemirja. Na koga ga spominja ta ženska? A strese z glavo, nima časa za te zadeve. Spet ga je čakal spust v jamo, v blatno kalužo. Na prizor – ki je zdaj ob omembi Dane spet vstajal iz meglenega ozadja – je pozabil. Takrat je bilo zanj najbolj pomem- bno, da je očistil mrežasto sito na cevi in da se je črpanje vode nadaljevalo. Slab teden kasneje pa ga je gazda, ki se zdaj skoraj ni odmaknil z gradbišča, poklical k sebi. Delavec, ki je z dostavnim kombijem prevažal manjši material med različnimi gradbišči, je zbolel in nekdo ga je moral nadomestiti. – Vzemi kombi in odpelji tole domov k meni, žena čaka, mu je rekel gazda in mu izročil manjši paket. In umij se še, da ne umažeš avta! Gazda pove Džoniju še naslov, sicer pa je Džoni zanj vedel. Ko je bil na razgovoru pri gazdi, je bil pri njem, v majhni pisarni nad garažo hiše. Džoni se stušira v kontejnerju na gradbišču, potegne nase majico in hlače, s katerima je prišel na delo, in se odpelje. Hišo na drugem koncu mesta kmalu najde, parkira na dvorišču in pozvoni na vratih. Čaka, da mu gazdina žena odpre vrata in da ji izroči paket. Zaradi vročine vse teče z njega, ves je prepoten, majica in hlače se lepijo nanj. Žejen je, razmišlja, kako se bo na poti nazaj ustavil pri kakšnem marketu in si kupil vodo ter se odžejal. Samo da izroči ta paket, ki ga zdaj preklada v rokah – Takrat se odprejo vrata. Rdečelaska, ki jo je pred enim tednom videl na gradbišču v gazdinem avtu, stoji pred njim. – Tole vam pošilja mož, ji reče in ji pomoli paket. Ženska ga vzame, potežka in prikima. Potem pogleda Džonija. – Si žejen, pridi, boš kaj popil? Džoni okleva, v zadregi je, ne mara vstopat v gazdino hišo, to je njegov prostor, povrh pa je tu zdaj ženska, očitno sama v hiši, oblečena v lahek kopalni plašč, kot da je prišla z bazena – – Pridi, ga ženska še enkrat pokliče. Boš pivo ali kaj drugega? – Vodo, samo vodo, odvrne Džoni. Res sem žejen …. Vstopi v hišo in vrata za njim se zaprejo. V hiši je prijetno hladno, čuti se hlad, ki bruha iz klime. Ženska stopa pred njim, zdaj opazi njena stegna izpod kratkega plašča. Za hip mu je žal, da je vstopil. Vseeno ji sledi. Povabi ga, da se usede v dnevni na fotelj. Ali pa bi rajši ob bazenu? Iz dnevne sobe vodi pot do bazena. Džoni opazi njegovo modro gladino in ležalnik ob njegovem robu. Na mizici pod senčnikom je kozarec s pijačo. – Ne, kar tu bi, ji reče. Prijetno je … Res mu je bilo prijetno. Čeprav je bil še vedno v zadregi. Gazdina žena je bila nekaj let starejša od njega, vendar lepa ženska. Lepotica. Lica je imela posuta s pegami – to je že prvič, na gradbišču, opazil – v telesu pa sloka, čeprav z vidno opaznimi prsmi pod plaščem in napeto zadnjico. Spodaj pod plaščkom ni imela ničesar, to mu je bilo jasno. In znala se je usesti, da tega ni bilo mogoče spregledati – slučajno? Jebemti, si misli Džoni, kaj gledam, kaj razmišljam – to se me ne tiče … Ženska pred njim mu bere misli. Nasmehne se mu, ko mu izroči velik kozarec vode. – Res nočeš drugega? – Ne, ji odkima. In ji gleda v joške. Ko se usede, se ji izrez na plaščku razpre in prikažejo se temne bradavice na rdeče osončenih prsih. Pogleda stran. Ko izprazni kozarec vode, na dušek, in si malo oddahne, da zajame sapo, ga ženska pričaka s pogledom. Zazre se vanj. – Bi me pofukal? Če mu prej kaj ni bilo jasno, mu je zdaj bilo. In jo je pofukal, Dano, gazdino ženo, tam na kavču mu je razširila noge in sprejela njegovega tiča vase, in dal ji je šus, ne enega, dva zapovrstjo, da ji je jemalo sapo in je kričala, ko je suval globoko v njeno pičko, s strastjo in užitkom, istočasno pa z jezo in besom, kot da s tem divjim fukom iz sebe stresa vročino in prah, nezadovoljstvo nad vsem, skoraj nad celim svetom; in ko je v Dano izbruhal seme, se je odmaknil, sesedel na tla in zamižal. To je bil fuk, kot si ga je zamišljal z Bello, fuk, kot ga nikdar ni imel z njo, niti kasneje s kakšno drugo žensko. Jebemti! Tako se je začela romanca med Dano in njim. Džoni je še dalje razvažal razni material med gradbišči po mestu, vsake toliko časa, po Daninem klicu, pa se ustavil pri gazdini hiši. Parkiral je avto v garaži, nato pa Dano, ki ga je že čakala na vratih, zagrabil in pogosto pofukal kar na hodniku, od zadaj, uprto z rokami na neko rustikalno skrinjo z gorenjskim vzorcem, nad katero je na steni visela velika slika Blejskega jezera z otočkom in cerkvico na sredi, in ko jo je porival, je strmel v tisti otoček, v center slike, tisto jebeno točko, na katero se je koncentriral in zadrževal izbruh semena, kot da je Džoni v resnici nekakšen jebeni zenovski menih in mu podoba otočka s cerkvico pomaga pri obvladovanju telesa in sokov v njem do točke, ko se ne more več zadrževati, in takrat to svojo ljubezen, ki jo dobiva iz vesolja ter ga preplavlja, predaja naprej drugim, najprej pa v Danino pičko, ki se je razpirala pred njim in znova in znova goltala njegovo kito, kot da se je ne more nasititi, a vendar – v nekem trenutku se je njeno telo zrušilo, iz sebe je spustila glas, napol krik napol jok, in moral jo je objeti čez pas in pridržati, stisniti k sebi kot otroka, da jo potolaži, v naročju jo je stiskal, novodoben prizor pieta je bil to, le da je bil zdaj on Božja mati, Dana pa Kristus v njegovem naročju; mirovala sta nekaj časa res kot kipa, medtem ko je iz njene pičke počasi po stegnih drselo toplo lepljivo seme in je zadišalo po cvetovih kostanjev, čeprav je bila zunaj jesen, in je vremenar po televiziji napovedoval skorajšnje ohladitve itd. Jebeš vse to! Minila je jesen, prišla je zima, nato spet pomlad in začetek poletja, vse je bilo v redu, Džoni je bil na neki način v devetih nebesih, imel je Dano, pa ne samo za seks, zanj je bila nekaj drugega, nekaj, kar je pred leti izgubil in pustil v Bosni, zdaj pa je to spet našel v Dani. Včasih sta se dobila tudi zvečer, Dana ga je pobrala kje na ulici s svojim bemwejem, terencem, šla sta kam kaj pojest in nato seksala v avtu na zadnjih sedežih na kakšnem robu gozda ali osamljenem parkingu, kot da sta dva srednješolca, ki si dajeta duška med večernim izhodom. Džoni je kdaj pa kdaj pomislil na gazdo; če zve, bo seveda letel iz službe – pa ga je Dana pomirila. – Ne skrbi, ljubček, mož nima pojma, zdaj je zunaj, na službeni poti, najbrž se goni s kakšnimi Rusinjami … Prav. Pa sta se spet ljubila. Na začetku poletja pa se je nekaj spremenilo. Delo na gradbišču – zdaj so že betonirali stene poslovne zgradbe – se je ustavilo. Glavni investitor ima težave, je pojasnil gazda. Išče nove kredite. Ko jih dobi, nadaljujejo z gradnjo. Vsi delavci so šli na čakanje. Začasno. Brez plače. Sicer pa so plače zamujale že dva meseca. Dobivali so le bone za hrano v menzi samskega doma in nakupe v bližnjem marketu. Eni delavci so preklinjali, drugi so bili tiho. Dana ni vedela nič, kaj se dogaja z moževim podjetjem. Džoniju je po telefonu zagotavljala, da bo mož že vse uredil, tako kot je vedno. Je človek z vezami, vse bo v redu … Džoni se ni vznemirjal. V prostem času je z drugimi delavci igral nogomet na bližnjem igrišču, zvečer pa zapravljal čas z gledanjem teveja. Poletje se je vleklo, dnevi so si bili enaki, se niso v ničemer razlikovali – razen, ko je spet srečal Dano. Mesec dni je že minilo od njunega zadnjega srečanja in v tem času si ga je Džoni pod tušem v kopalnici metal na roke, po dvakrat, trikrat na dan, in si zamišljal, kako fuka Dano, kako njena pička požira njegovo kito, kako jo fuka v usta, v tisti jebeni pegasti obraz z velikimi ustnicami, kot jih imajo one pičke na naslovkah modnih revij, čeprav Dana ni iz tistega džetseta, je le njegova baba, ki ji paše seks z njim, se mu predaja, ker ga ima rada, kot ima on rad njo. Džoniju je bilo jasno, da če med njima ne bi bilo ljubezni, te zafukane kemije, niti vsega ostalega ne bi bilo, vsaj ne tako – Spet sta se dobila. Tokrat pri njej, mu je rekla, da naj pride v hišo, ni problema. Nekaj je bilo narobe. Že na vratih je to začutil. Nič objema, ko jo je prijel za zadnjico, ni reagirala. Kot da je v njej nekaj umiralo. – Dana, kaj se je zgodilo? jo vpraša. V kuhinji, na mizi, je odprta steklenica konjaka, polovica ga manjka. Zraven je kozarec, Danin. – Boš konjak? mu reče. Odkima. Ne pije žganih pijač, mogoče kdaj pa kdaj pivo, a ne čez dan – – Prav, skomigne Dana. Oči ima zabuhle, kalne. Vidi se, da je pila, pa je šele zgodaj popoldne. – Kaj je? – Odšel je, prasec, odvrne Dana. Izginil. Mene pa pustil tu – – Kdo te je pustil? – Mož, svinja kurbirska! Izpuhtel v neznano! Meni pa poslal na vrat policijo! Upniki so vsak dan na vratih, banke grozijo … Džoni skomigne. – To so njegovi posli, ti nimaš nič s tem. Jebi ga. Zdaj si prosta, svobodna, nič mu nisi dolžna. Hej, zdaj se nama ni treba skrivat – Dana se mu zasmeji. – Ti ne razumeš, Džoni, ti nič ne razumeš! Ni vse tako preprosto! – Mogoče pa je, odvrne Džoni. Pusti vse to njemu, da reši, to je njegov problem. Itak te nanj ne veže nič, si mi sama govorila; zdaj lahko midva zaživiva skupaj … Džoni si je že zamišljal to življenje z Dano: najela bosta stanovanje, morda garsonjero, on si bo našel delo, enako Dana, skupaj bosta, čaka ju novo življenje. Nekoč ga z Bello nista uspela uresničit, z Dano pa ga bosta – Dana ga gleda, kot da je nekakšen marsovec, ki je padel iz vesolja pred njo, in njegove govorice ne razume, ji je tuja, neznana … – Džoni, ti sanjaš! Misliš, da bom res vse to pustila in šla s tabo v kakšno luknjo? Hej, človek, Bosanček moj, od kod ti prihajaš, a res nič ne razumeš? – Kaj ne razumem, Dana? se čudi Džoni. Dobro vidim in razumem – – Ne, pa ne! Si dober fukač, pa to ni dovolj, ljubček! Ne bom zaradi tebe pustila vsega tega – Dana z rokami zaokroži naokoli, kot da z njimi objema hišo, bazen, garažo z bemweji –ker sem za to garala tudi jaz! Pojma nimaš, kaj sem počela, da je moj zlati možek prišel do vsega tega! Brez mene bi še vedno popravljal kanalizacijske cevi in greznice po vaseh, jaz sem mu vse to omogočila! Džoni, ti nimaš pojma, koliko tipom v natečajnih komisijah sem nastavila rit, da so me pofukali, koliko sekretarjem na ministrstvih in agencijah sem fafala tiče, samo da je moj možek dobival naročila, enega, dva, tri. Ko je on podpisoval pogodbe po hotelskih sobanah in trkal s šampanjcem ob uspehu na natečajih, sem jaz fukala z direktorji podjetij, s katerimi je podpisal pogodbe. On je tudi plačal svoje tem tipom, v denarju, a jaz sem plačevala s telesom. Kurba na najvišjem nivoju sem, Džoni, vse tipe, pohotne fukače okrog vlade poznam, vem, kaj jim paše in kako, zato ne grem nazaj v kakšen kurčev frizerski salon; tam sem začela, se raje ubijem, kot da pustim vse to, najmanj polovica tega je mojega! Mojega, si me razumel, zaslužila sem si to polovico s svojo pičko! Dana z roko potegne krilo gor, čez pas in pokaže Džoniju z rdečimi dlakami poraslo mednožje. – Enkrat sem se pustila fukat, zdaj pa imam dovolj vsega – Potem se zruši na stol in si natoči nov kozarec konjaka. – Ne, Dana, ne pij toliko, jo Džoni skuša ustaviti. Kar mu je govorila, ga je zabadalo v srce, zgrozil se je, a videl, da iz nje govori pijača – – Pusti me, Džoni, odidi, lepo te prosim! Dana strese z glavo. Ne želim te več videti, pojdi še ti s svojim kurcem k vragu, isti si kot vsi ostali … Džoni ve, da ni isti kot ostali, ampak zdaj je brez veze, da bi Dani vse to razlagal. Pustil jo bo, tako kot sama hoče. Kaj bo naredil potem, še ne ve, pojma nima. Dano je potem poklical naslednjega dne, pa se mu ni javila. Poslal ji je tudi sporočilo, z zaskrbljenim vprašanjem – Kako si? – pa ni dobil odgovora. Niti tretji dan na njegov nov klic. Naslednjič je dobil obvestilo, da klicana številka ne obstaja. Dana ga je odjebala. Čas je tekel in počasi je tudi ona izginjala iz njegovega življenja, tako kot gradbeno podjetje njenega moža. Enkrat je dobil pošto, da je podjetje v stečaju in da če hoče uveljavljat zaostale plače, mora terjatev prijaviti na sodišču. Kolega, s katerim je takrat delal na gradbišču, mu je prinesel pošto na vrata sobe v domu. Džoni je prebral pisanje, potem pa odkimal. Ne, nič ne bo prijavljal, vse je brez veze, itak ne verjame, da delavci kaj dobijo … Kolegu to ni všeč, a skomigne; to je njegova odločitev. Verjetno se je poplačal s tem, ko je fukal gazdino ženo, tisto kurbo, mu navrže. Vsi delavci so vedeli za to, Džoni … Džoni skoči pokonci, a se takoj zaustavi. Še pred enim mesecem bi človeka razbil, ne pa zdaj. Dana ga še boli, a zanjo se ne bo tepel. – Sem jo pač fukal, vsaj nekaj sem dobil, me zanima, kaj boš dobil ti! odvrne. Še isto jesen na Akademiji sreča Jano, sprejme njeno ponudbo za delo na Agenciji, se preseli v garsonjero, in zaživi novo življenje. Samski dom, gradbišče, Dana – vse to je izginjalo v neko nejasno meglo, podobno tisti, ki je v zimskih dneh legala na mesto in se je vanjo potopilo vse. Džoni je bil zadovoljen. Miren. Življenje mu je teklo lepo. Jana mu je rihtala posel, stranke, dobival se je z njimi, jih fukal, pošteno, profesionalno, dobival plačilo, pogosto še napitnine, dovolj denarja je imel za življenje, za svoj fitnes, obleke in ostale cunje, ki jih je zdaj nabavljal v ta boljših trgovinah v mestu. Džoni je imel denar in to je bilo glavno, nikomur ni bil nič dolžan, tudi nihče njemu. Potem pa nekega dne Jana: – Nova stranka se zanima zate. Dana. Nima posebnih zahtev. Klasiko. Sprejmeš? Džoni sprejme. Z Dano se dobita v mestu pri železniški postaji, Džoni jo počaka na avtobusnem postajališču, da pripelje mimo, sede v njen avto – zeleni peugeot 206 – in odpeljeta se k njej domov. Ko prisede, si rečeta živio, se spogledata in molčita. – K meni greva, mu reče. Zdaj živim v bloku, v stanovanju. Džoni prikima. Prav. Opazuje Dano; lase ima še vedno rdeče, a paževsko frizuro. Še vedno je lepa, tudi njene ustnice so polne, na licu ima iste pegice. Na bokih je dobila nekaj kilogramov, kar pa jo dela še bolj privlačno. S paževsko frizuro in močnejšimi boki je še bolj podobna Belli. Njegovi Belli … Dana parkira pred nekim blokom v predmestju. – Tu živiš? jo vpraša. – Tu. Tisto hišo in vse je pobrala banka. Če bi hotela živeti tam, bi jim morala plačevati najemnino. S plačo frizerke si tega ne morem privoščiti … Džoni ji prikima, jo razume. – Mož? – Ne vem, nekje v tujini se skriva, policija in sodišče ga iščeta zaradi poneverb in kaj vem kaj še. Mene so pustili pri miru, nisem imela nič s tem. Dana je rahlo živčna, v zadregi; Džoni pozna takšne situacije in ve, kaj napravit. – Me zanima, kako živiš. Tisto sliko z Blejskim jezerom še imaš? – Imam, se nasmehne Dana. Edino to sem odnesla iz prejšnje hiše. Se spomniš slike? – Spomnim. Velikokrat. Tam sva večkrat seksala, in sem si sliko podrobno ogledal. Ti si seveda gledala bolj v skrinjo, vzorce na njej – Potem sta se oba zasmejala. Led je bil prebit. Ljubila sta se v spalnici, na postelji. Džoni je ob tem pomislil, da se z Dano še nikdar ni ljubil na postelji in da je to zelo nenavadno. On in Dana v postelji, po ljubljenju z deko prekrita, dremajoča. Kot kakšna zakonca – Denar za storitev ga je čakal na kuhinjski mizi. Klasično plačilo za klasično storitev. Tarifa Agencije. Džoni je za hip pomislil, da se denarja ne bi dotaknil, da bi ga spregledal, pa ga je Dana opozorila nanj. – Ne pozabi plačila. To je tvoje … Prikima ji in vzame denar. Na vratih jo pogleda. – Se še dobiva? – Ne vem, reče Dana. Drag si, Džoni – Zasmeji se. – Ne zate, Dana, pokliči me, direktno, zdaj veš mojo številko, greva kaj ven, na pijačo, brez obveznosti … Dana prikima. Ga bo poklicala. Res ga bo, mu obljubi. Pokliče ga šele čez tri tedne. Dobita se v mestu na pijači, začela se je že zgodnja poletna vročina, klepetata kot stara frenda, nato končata pri njej. Prosi jo, če ga ostriže. Že nekaj dni se je odpravljal k frizerju, a ni našel pravega časa. – Če mi lahko to urediš ... ker si frizerka ... – Seveda, malenkost … V kuhinji ga posadi na stol in z brivnikom zareže v njegove črne kodre. Potem se las loti še s škarjami. – Že siviš na sencih, mu omeni. Skrbi? – Ja, vem, odvrne. To imam v genih, oče je bil bel v glavo še pred štiridesetim. – Kako so tvoji? ga Dana vpraša. Imaš stike? Džoni skomigne. Mrtvi so, vas, kjer so živeli, je bila požgana, ljudje pa so izginili. Po koncu vojne je iskal imena staršev, pa jih je našel med »pogrešanimi«. Tako kot je pogrešana Bella. Vsega tega Dani ne govori. Odvrne le, da sta starša mrtva. Pri tem pa razmišlja o Belli. O njenih bokih, prsih – s čokoladno obarvanimi bradavicami – in očeh. Belle ni pozabil, še vedno ima njeno sliko v glavi, Dana jo je spet priklicala iz spomina. Dana, ki ji je tako prekleto podobna, kot da je njena dvojnica. Džoni vonja njeno telo, čuti njene prste, ki šarijo po njegovih laseh, vidi zibanje njenih prsi – in jo objame. Zarije glavo mednje, da začuti vročico, ki seva iz njenega telesa. Potem se zgodi vse ostalo: Dana se mu prepusti, ko jo posadi na kolena ter pridvigne krilo in si jo vzame. Objema mu glavo, on pa jo poriva počasi, kot da želi te trenutke podaljšati na večnost. Ko se njeno zibanje na njegovih kolenih konča, ima Džoni obraz še vedno na njenih prsih, ona pa ga še vedno objema za glavo. Ko se odmakne in jo pogleda v obraz, opazi, da ima Dana solzne oči. – Dana, kaj je narobe? se začudi Džoni. – Nič, strese z glavo Dana, nič ni narobe, tepček moj, samo lepo mi je – pa vem, da je vse brez veze, da se takšne zgodbe dogajajo v holivudu, ne tukaj, meni – – Dana, nič ne govori, jo prekine Džoni, pusti vse času, bo, kar bo …. Stisne jo k sebi in pusti, da se še enkrat izjoče. Naj gre k vragu, holivud, zakaj pa se jima ne bi zgodilo nekaj lepega tudi tukaj, razmišlja Džoni. Dva osamljenca, ki se spet najdeta – zakaj ne? Tisto vročično poletje se Džoni in Dana srečujeta najmanj enkrat na teden, včasih tudi kakšen dan vmes, odvisno od Džonijevega urnika. Nedelje, ko sta oba prosta, preživita skupaj že od jutra. Po kosilu, ki ga pripravi Dana, odhajata iz mesta, kam h kakšni vodi, da vsaj za nekaj ur pobegneta vročini, ki pritiska na mesto. Vračata se zvečer, v njeno stanovanje, ter se ljubita. Na postelji v spalnici, kot mož in žena. Petek je in Džoni prihaja k Jani. Prinaša dva rogljiča in dve kavi, kar je kupil v prodajalni v bližini. Jana je radovedna kot zmeraj. Od Džonija želi zvedeti, kako je bilo prejšnjo noč pri babici. Pove ji, tudi podrobnosti, omeni pogovor z njeno gospodinjo, kar Jano zabava. – Odlična tema za tvojo knjigo, mu reče. To moraš napisat. Džonijeva knjiga, nekakšno dnevniško pisanje, je bila Janina zamisel. Danes vsi pišejo dnevnike ali bloge ter jih objavljajo: politiki, športniki, biznismeni, vsak polpismen že piše in objavlja svoje pisarije – daj še ti! ga prepričuje. Džoni se ji smeji; seveda, gradiva ima dovolj, vendar le koga bo to zanimalo? – Ti bi lahko napisal knjigo, ki bi šla za med, iz tega lahko pade precej cvenka, mu namigne. Seks se vedno vsepovsod dobro prodaja, poglej knjige in filme! Kjer se prikaže kakšna gola ženska rit ali vsaj zadiši po seksu, je uspešnica. Tiste tuje uspešnice, knjige z odtenki sive, se lahko skrijejo pred tvojimi resničnimi štorijami! Naši domači avtorji pa ti tudi ne morejo konkurirat, vse tisto njihovo mencanje na prvih sto straneh, ali mu bo tič vstal ali ne, na naslednjih pa razglabljanje, a je to spet posledica nekih travm iz otroštva, nekih zlorab, ki jih ujčkajo kot svetinjo in potem s tem morijo še druge naokoli – skoraj v vsaki domači knjigi našega domačega se to najde – ne, tega normalen človek ne more brat! Ta večji štos pa je, da se za to pisanje in tem avtorjem na veliko delijo nagrade, kot da je to zlata žila slovenske literature! Zloraba tako ali drugače! Na koncu najebemo mi, bralci! Jana rada bere knjige, ker je na vozičku in se ne more veliko premikat, ima ob sebi vedno veliko knjig. Zato se na njih spozna. Vseeno se ji Džoni smeji, ko jo ob kakšni knjigi zagrabi sveta jeza in ima govorance. Ponavadi knjige kritizira, a tudi hvali. Pošteno. Neke domače avtorje, v bistvu autsajdarje, obožuje. Da imajo jajca, pravi. Eden takih je en provincialec, ki je napisal hudo reč, ene zapiske o življenju pokojnikov, en mrtvaški ples, a na način, da crkneš od smeha. Ali pa se zjokaš … – Si ga bral, Džoni? ga vpraša. Jana pove ime, a Džoni ob takih skomigne. Bere knjige, a ne teh. Rad ima izmišljije. Fantastiko. Ko je to prvič omenil Jani, je skoraj padla z vozička od presenečenja. – Znanstveno fantastiko čitaš? Ja, to je rad bral že od otroštva. O tujih svetovih, vesoljcih in tako dalje. Še sam je sanjaril, da bo enkrat vesoljec. Zato je šel študirat elektroniko, po dveh letnikih pa se je vse končalo z vojno. Njegovo vesolje in ozvezdja so se mu zrušila v eno samo točko – kako preživeti. Po koncu vojne na nadaljevanje šolanja ni več pomislil. Ko je imel čas, pa je še vedno bral knjige in zgodbe, ki se niso dogajale na tem svetu. Vsaj ne v tem, kjer je živel. – Piši, Džoni, piši o tem, kaj delaš in kako, ga je Jana prepričevala. To bo zadetek v črno! Pomagala ti bom pri objavi – in pri pravopisu, seveda, se je zasmejala. Literarna zvezda boš – saj hočeš še kaj dodatno zaslužit? – Dobro, dobro, denarja se ne branim. Koliko bo? je bil radoveden. Za neke brezveznosti ni nameraval zapravljati časa. – Zagotovo bo zaslužek, tudi dober, odvrne Jana. Moraš pa biti iskren, piši o občutjih, tvojih, potem tvojih strank, malenkosti so zelo pomembne, te dajo čar zgodbam; seveda brez pravih imen ... – Naj bo, Džoni privoli. Od takrat, mimo je že leto dni, piše svoj dnevnik. Zgodbe o svojem delu. Seveda tiste zanimive. Običajna klasika je dolgočasna. Džoni in Jana še malo poklepetata. Jana se mu opraviči, ker mu je pokvarila petkove plane, a Gospa je stara stranka in dobra plačnica, zato – – Je že v redu, jo Džoni pomiri. Vse bom uredil, z Dano se dobiva pač uro kasneje, ob petih, me bo malo počakala, če bo treba … Dana ima rojstni dan in z Džonijem bosta šla malo po mestu, na sprehod in kaj pojest v kakšen lokal ob reki. Danes dela le do treh, je dobila prosto pri šefici. Sicer bi jima preostala le še nedelja. Potem Džoni zapusti Agencijo. Gre domov, počival bo, tudi zaspal za kakšno uro ali dve, nato pa se stuširal in odpeljal do hotela v centru mesta. Tam je dogovorjen z Gospo, njegovo stalno stranko. Nič posebnega ne bo, le klasika. O tem sploh ne razmišlja. Bolj ga vznemirja srečanje, ki temu sledi. Večer z Dano. 23. Jutro se je začelo običajno; Brane je takoj prevzel blago v skladišču in ga začel razvažati. Nekakšna napetost v ozračju, ki jo je zaznal že zjutraj, ga je napravila razdražljivega. Bil je nervozen in ni imel potrpljenja za štose kolegov. – Daj mi robo, nimam časa, je bil kratek. Napol ukazovalen do kolegov v skladišču. Fant, ki je tisti teden vskočil namesto stalnega spremljevalca, en študent preko študentskega servisa, se ni niti enkrat pravilno obrnil ali zagrabil za pravo škatlo. – Danes se nekam obiraš, mu je rekel Brane. Če bova tako počasna, se pred poldnevom ne vrneva na podjetje! – Ej, Brane, si pa danes vstal na levo nogo, mu je študent odvrnil na tretji očitek. Tudi mene zdeluje vročina, ne samo tebe. Fant je imel prav, se je Brane potem ustavil in ni nič rekel. Sta se sicer dobro razumela in tudi štosirala na iste zadeve. V par dnevih je Branetu prirasel k srcu in zalotil se je, da mu je fant bolj simpatičen od njegovega Tilna. – Prekleto vreme, je le zagodel Brane. Ponoči je bliskalo, pa še niti zagrmelo ni, kaj da bi deževalo! Soparno je res za crknit! Brane je v času te vročine, ki se je vlekla čez poletje, imel svoj delovni načrt: dopoldan je s kombijem moral razvoziti vso robo po prodajalnah, potem pa ko je vročina narasla preko štirideset in je v kabini kombija, ki ni imel hlajenja, postalo morilsko vroče, se je vrnil v skladišče. Tam je kombi postavil v garažo in na vrsti je bilo le še delo s papirji. Študenta takrat ni več potreboval, poslal ga je v skladišče prelagat robo, ki je na novo prišla s kamioni. Po drugi uri je nameraval oditi, vzel bi prosto uro in se odpeljal z mestnim avtobusom v center. Marinino stanovanje je bilo v bloku v bližini stare pošte, kjer je moral izstopiti. Marina ga pričakuje šele po tretji uri, a jo bo presenetil, na njenih vratih se bo pojavil pol ure prej. To so bili njegovi plani. Ob enih pa ga je šefica z uprave poklicala, da mora še enkrat na vožnjo. Poslovodkinja v eni od trgovin v mestu zahteva, da se jim še danes dostavi toaletni papir in papirnate brisače. – Zakaj ni dala naročila zjutraj, takrat sem peljal mimo? se je Branetu dvignil pritisk. Zakaj zdaj –? – Še danes, Brane! ga je prekinila ženska z uprave. To je bil ukaz in Brane je vedel, da se ne more upirati. Razvažanje robe je bilo njegovo delo. Če ukaz zavrne, si lahko išče novo službo. – Jebemti! je glasno zaklel. Baba, prekleta baba zmešana! To je letelo na šefico, ki ga pošilja na vožnjo na cesto, kjer se zaradi vročine topi asfalt, ter na poslovodkinjo, ki je hotela imeti še danes sekret papir. Še danes! Ha! V tej vročini? Tem ženskam se je res zmešalo! Preklinjal je, vendar naložil pakete s papirjem in se še enkrat zapeljal v mesto. Na cesti proti centru je bila gneča kot vedno in šoferji so bili razdražljivi kot Brane. Vsi so se rinili v prve vrste in niti za centimeter prostega asfaltnega traku si niso puščali. Ubijali so se s pogledi skozi šipe – tisti, ki so imeli hlajenje – drugi pa so skozi odprte šipe kazali kazalce. Odjebi, človek! Brane se je s kombijem prebil v center in se zaparkiral na pločnik pred marketom, daleč od stranskega vhoda za dovoz blaga. Sranje! Sranje! je spet zaklel. Prostor, ki je bil rezerviran za dovoz, je seveda bil zaparkiran z avti kot vedno, čeprav sta prometni znak in rumena talna označba parkiranje tam prepovedovala. Kje je policija, kje so redarji? Če pa on s kombijem parkira za eno minuto, se jih bo takoj prikazala cela četa! Njega vedno vidijo in dobijo, za vse druge so pa slepi! Sranje! Preklinjal je ves čas, ko je zlagal pakete na voziček in se potem prerival med avti do vhoda. Temperatura je bila čez štirideset in z njega je teklo kot v savni. – Ženske, to morate urediti, tako ne gre! je takoj napadel poslovodkinjo, ki je na vratih sprejemala blago. Vedno imate vse zaparkirano, jaz pa naj parkiram kilometer stran! Poslovodkinja je skomignila, ni mogla nič pomagati. Vedno je bilo tako, za nobeno prepoved se nihče ni zmenil. Če pa so poklicali policijo ali redarje, so imeli v trgovini sami probleme. Najmanj spuščene gume na svojih avtih ali pa še kaj več. So bile zato raje tiho in trpele. Poslovodkinja je poznala Braneta, enkrat je bil zabaven, drugič pa mu je šla vsaka malenkost na živce. Jasno, zdaj je vročina, ne diši mu razvažat blaga po tej savni, sicer pa, komu to diši? Še nje v marketu, kjer jih hladi klima, kuha. Takrat je po pločniku, iz trgovine, prišel moški, v roki je nosil prozorno vrečko z dvema pločevinkama piva. Po videzu napol klošar, z obrazom razsutim od pijače. – Ti, takoj umakni avto! je zavpil Branetu. Kaj je zdaj to, vsepovsod se parkira, človek več ne more nikamor, sami avti vsepovsod – Branetu se je pritisk še bolj dvignil. Kaj, zdaj mu bo pa že vsak klošar ukazoval, kaj sme in ne sme? Prekleto, zdaj ga bo – – Pusti ga, Brane, ga je ustavila trgovka. Potegnila ga je nazaj. Je že videla, kako se Brane kot kak petelin pripravlja, da skoči v moškega na pločniku. Tega tipa poznamo, je iz bloka v bližini, vsak dan je pijan, tudi zdaj, in takrat stalno dela probleme, najbolje, da se ga pusti pri miru … Moški je pred kombijem mežikal. Ni slišal, kaj se Brane in trgovka pogovarjata, videl pa je avto na svoji poti do bloka in da ne more normalno po pločniku. Naj stopi s pločnika na cesto, iz sence v žgoče sonce, v tisti mehki asfalt? On –? – Riki, saj bo takoj, mu je rekla ženska. Minuta ali dve in kombi bo odpeljal. Lahko počakaš, ali pa napraviš majhen ovinek, prosim? Riki, ki se je vračal skozi mesto od brega Ljubljanice, je zaznal glas, ki ga je prijazno ogovoril. Prijaznost, ja, to je zdaj potreboval. Po tistem, ko ga je vratar v nebotičniku nagnal kot psa, je bil zdaj spet človek, ta ženska ga celo pozna po imenu in mu je rekla prosim. Že dolgo mu noben ni rekel prosim, so nanj bolj vpili kot na steklega psa. A on ni pes, jim bo že pokazal, vsem po vrsti – seveda ne tej ženski, njo bo pustil pri miru. Tega tipa zraven nje pa bi z veseljem sfukal, uf, kako bi ga sfukal v glavo, mu jo razsul s temi konzervami piva, pedru zajebanemu, ki se je takoj našpičil kot en kurac proti njemu, a mu Riki ni nič hudega naredil, le svojo pravico, svoj sveti prav, da hodi po pločniku neovirano, je hotel! In je to kaj narobe? Ne, seveda ni, in Riki ve, da ima svoj prav, ampak zdaj bo popustil, vse samo zaradi prijazne ženske iz trgovine, noče ji delati cirkusa, je prijazna do njega in bo tudi on prijazen do nje, a tip naj se ga pazi, mater mu njegovo – – Prav, prav, je Riki zamomljal. Stopil je s pločnika, obšel kombi in se odmajal naprej po cesti. – Norec je, je Brane zmajal z glavo. Si videla njegov pogled? Moj bog, kakšni norci hodijo po ulicah –? – Vsem se malo meša v tej vročini, je odvrnila poslovodkinja. Končajva hitro, se bo še kakšen nov prikazal, če se boš obiral! Brane je zagodrnjal, naložil še en voziček kartonastih škatel in ga odpeljal v skladišče. Tako, zdaj so imeli dovolj papirja do drugega tedna. – V ponedeljek ali torek pa dobite novo pošiljko, je pokimal poslovodkinji. Spravil je podpisano dobavnico v mapo in pohitel h kombiju. Čakala ga je vožnja do podjetja v predmestje, nato pa cijazenje z busom nazaj. Če se bo preveč obiral ali če bo na cesti zastoj, bo v center prišel šele po tretji. Tam ga je čakala Marina. Sranje! Marinino stanovanje je bilo v četrtem nadstropju starejšega meščanskega bloka. Na kamnitem stopnišču je vohal smrad, ki je lezel iz smetnjakov na dvorišču, in ta sladkobni vonj po razpadanju je čutil kot domačnost. Enako kot na ulici pri njem, tudi tu so kupi smeti naraščali, pravočasnega odvoza pa ni bilo. Marinin blok je bil v elitnem okolju v mestnem središču, pred leti je stanovanje drago kupila, in kadarkoli sta bila s Tino pri njej na obisku, je Brane vedno čutil, da prihaja iz drugega okolja. Iz predmestja, z umazanimi ulicami, razpadajočimi bloki in zelenicami, po katerih svobodno parkirajo avtomobili. Zdaj pa so kupi smeti, ki so lezli iz kontejnerjev, kazali nenavadno enakost, da vse na koncu razpade in se usmradi, četudi prihaja iz še tako nobel hiše. V Marininem bloku je vedno vse delovalo, od zvonca na vhodnih vratih, domofona, stene so bile vedno čiste, po tleh ni ležala nobena smet – zdaj pa ta smrad. Krasno! Brane je v tišini hiše, v katero je vstopal, začutil nekakšno posvečenost in mir, kot če bi vstopal v cerkveno ladjo. Še iz otroštva je vlekel neke slike in spomine na obiske v cerkvi z materjo in mrtve, vendar nenaravne cerkvene tihote ni nikdar maral. Z materjo je ob petkih popoldan zahajal tja noter, v prazni ladji, obkroženi s pozlačenimi sohami svetnikov in angelov, je čakal trenutek, ko je mati zmolila svoje očenaše in sta lahko odšla ven. Na zrak. Mu ga je znotraj skoraj zmanjkovalo, šopki cvetja, položeni na oltarje svetnikov, so odmirali in njihov razkrajajoči vonj se je mešal z dimom sveč, in vse to ga je spominjalo na smrt. Vonj smrti, ki jo je doživel, ko je tisto pomlad umrla babica, materina mama. Pogreb je bil v nekem kraju zunaj mesta, toplo je bilo tiste dni, in vonja ob odprti krsti z mrličem, pokritem s tančico, in zraven položenih vencev iz cvetja ne bo nikdar pozabil. Slike cerkvene ladje, polmraka in postanega vonja po umiranju so mu spet prihajale pred oči, ko je stopal po stopnišču proti Marininemu stanovanju. Zavoj z nožem je imel v rokah in z vsakim korakom višje je postajal težji in težji. Nazadnje se je ustavil pred težkimi masivnimi hrastovimi vrati in pozvonil. Najprej ni bilo ničesar, le odmev zvonca in nato tišina. Kaj ga Marina preizkuša? Res je zamujal, vendar prej ni mogel. Pa kaj! Pozvonil je še enkrat in prisluškoval morebitnemu šumu izza vrat. Ničesar ni slišal. In ko se je že mislil obrniti, je v vratih zaškrtala ključavnica in vrata so se odprla. – Vstopi, je rekla Marina. Pomignila mu je, naj gre za njo v dnevno sobo. V dnevni je bila prižgana televizija, neki tuj program se je vrtel, in na mizici poleg kavča je bil kozarec pijače. Marina je bila v obraz zabuhla, kot da bi spala. Na sebi je imela majico in hlače. Njena klasika pri oblačenju. – Sem te zbudil? – Nisem spala. – Vroče imaš tu, soparno – – Ja, vroče je; mi paše ... Brane je pogledal naokrog. Še vedno je stal sredi sobe, Marina mu ni ponudila, da bi sedel. – Zakaj si me klicala? Spomnil se je, da je prišel sem zaradi njenega klica, ki ga je najprej vrgel na obrate. Še maloprej, ko se je vozil do mesta, je v glavi preigraval scenarije, kaj se lahko zgodi pri Marini. Še vedno je bil malo živčen, edino nož v rokah ga je pomirjal. Če bo Marina kaj grozila ali pizdila, ji ga bo pokazal. Nož in še kaj, če bo kaj poskusila, se je odločil. Še vedno je bil vznemirjen, ker je vstopal na tuje področje. Ni maral tega elitnega meščanskega okolja, tuje mu je bilo, pomiril ga je smrad, ki ga je začutil na stopnišču. Na neki način ga je spravil v normalne tirnice in mu vrnil samozavest. – Hotela si me videti. Zakaj? Prestavil je zavoj iz ene v drugo roko. Počasi, pomenljivo. Ležerno. – Kaj nosiš? mu je Marina vrnila z vprašanjem. Še vedno sta stala sredi sobe. Brane je odvil vrečko in potegnil iz nje nož. Nož z ročajem, izrezljanim iz kosti, v nožnici s kositrnim okrasjem, v katerega so bili vgrajeni barvni kamenčki. Nož, ki ga je pred mesecem kupil na nekem bazarju in ki ga je Marina dobro poznala. Nož, ki ga je popoldne na podjetju, v mehanični delavnici, nabrusil. Prej topo rezilo je zdaj rezalo dlake na njegovi roki. Z njim bi se lahko bril. Brane je bil pripravljen na vse. – Če hočeš, te lahko pobrijem po pički – – Nož! Ti si zmešan, Brane! Poklicala bom policijo – Obrnila se je, hotela napraviti korak stran, stegnila je že roko proti telefonu na omarici ob steni, ko jo je Branetova roka zaustavila. Ujel jo je za majico, za zadnji del, zaradi sunka se je majica razparala po hrbtu, šivi so popokali in vzdržal je le njen spodnji del. Brane ni spustil tkanine in Marina, napol gola, je bila pred njim ujeta, kot žival, ki jo ima človek na vrvici. Kot Biba, domača psička, ki jo je zjutraj na vrvici peljal na sprehod. Tudi Marina je bila zdaj tako pred njim, zvezana z raztrgano majico, in z dlanmi si je zakrila prsi. – Pusti me! mu je rekla. Odidi! Ni bila več ukazovalna, v njenem glasu je bila bolj prošnja, ki se je mešala s strahom. Njen pogled je bil pogled proseče živali, ki gleda gospodarja in prosi pri njem usmiljenje. Brane je globoko dihal, tudi on je bil zdaj žival; ni več čutil vročine in zatohlosti v prostoru, nosnice je imel široko razprte in vohal je Marinin strah, prav v nosnice mu je prihajal in ga vznemirjal. Koža se mu je naježila, celo telo je dobilo signal, da se nekaj dogaja, in da se bo zgodilo, mišice na trebuhu so mu otrdele in med nogami je začutil nabrekanje tiča. Prej niti za sekundo ni pomislil na seks ali kaj podobnega, a zgodilo se je samo, brez njega. – Psica, je zasopel. Zdaj boš dobila, za kar si prosila! Potegnil je nož iz nožnice, previdno, ne da bi spustil Marino iz rok, in stegnil roko proti njej. – Brane, prosim te! je Marina zastokala. Videla je nož, dobro ga je poznala, in videla je izraz na Branetovem licu. Ubil jo bo. Ko se je nož začel spuščati proti njenemu zatilju, je zamižala. Rezilo noža se je nežno dotaknilo Marininega temena, tik pod lasiščem – Brane je začutil nenadni trzljaj njenega telesa ob tem dotiku – potem pa je zdrsnilo ob hrbtenici navzdol in se ustavilo ob pasu. Na robu Marininih hlač. Tu je Brane za malenkost spremenil kot rezila na kožo, tako da je ostra kljuka zdrsnila za hlače, potem pa je spet obrnil rezilo v prejšnji položaj in ga potegnil navzdol. Kljuka je prerezala rob hlač in nato drsela navzdol, po Marinini zadnjici, do njenega mednožja. Pod rezom so se zabelile njene hlačke. Minimalke. Marinina klasika. Nož se je vrnil na Marinin pas, noževa kljuka je zapela za rob hlač in poteg rezila je prerezal tanko tkanino. – Brane, nehaj! se je oglasila Marina. Nor si! Poskušala se mu je iztrgati, a z levico jo je trdno držal za majico. Kot na vrvi je bila privezana nanj. Potegnil jo je bliže in se približal z nožem njenemu obrazu. – Lezi na tla, na trebuh! – Brane! – Lezi, psica! Sunil jo je z levico v rame, da se je opotekla, potem pa obvisela na raztrgani majici. – Na tla! Še enkrat jo je potegnil k sebi in naslonil rezilo pod njen vrat. – Bodi pridna! Marina je bila pridna. Spustila se je na kolena, potem pa legla na trebuh. Glavo je obrnila v levo, in lice nežno spustila na preprogo. V smeri njenega pogleda je bila televizija. Še vedno je bila na programu potopisna oddaja, ki jo je gledala pred Branetovim prihodom. Čudoviti svet Havajev. Rajska otočja. Palme in plaže. Eksotika. Plesoči in nasmejani domačini. Hula-hula! so pozdravljala dekleta turiste, ki so izstopali iz letala. Okrog vratu so jim obešale vence s cvetjem. Marina je čutila hladno rezilo noža ob svojem vratu, čutila je, kako Brane trga ostanke hlačk z njenega telesa, čutila je, kako ji je razkrečil noge in legel nanjo; ob bolečini, ko je z udom prodrl v njeno zadnjico, pa se je izklopila. Karkoli se je nato dogajalo, ona se tega ni zavedala; bilo je, kot da je drugje in da se to ne dogaja njenemu telesu. Bila je na Havajih, na rajski plaži, pod palmo in domačini so plesali okrog nje. Hula-hula! Ko se je moški zvalil z nje, se je spet ovedla. Presenetilo jo je, da je vse to že mimo. – Sama si si kriva! ji je rekel znani glas. Iskala si to! Ni se dvignila, le odprla je oči. V zornem kotu pogleda je zagledala Braneta, ki si je zapenjal hlače. Ni mu odgovorila. Brane je izginil iz njenega pogleda in slišala je šum vode v kopalnici. Umival se je. Potem je šumenje ponehalo, po korakih, ki jih je zaznala z ušesom, prislonjenim na tla, je vedela, da se vrača v sobo. – Lahko vstaneš in se umiješ, ji je rekel. Krvaviš. Tudi jaz sem se ranil! Ni se dvignila, niti ga ni pogledala. Na ekranu so se surferji zaganjali v kipeče valove in jih zajahali. Lepi, postavni in zagoreli mladi fantje so to bili. Z obale so jih gledala lepa, postavna mlada dekleta. Hula-hula! so jim mahala. – Posvinjala si boš tepih! reče Brane. Živciral ga je njen mir, nepokretnost njenega telesa. Niti za dlako se ni premaknila. Hej, saj te nisem ubil, še vedno si živa! Ne pretvarjaj se! Marina molči, ne sliši Braneta. Z drugimi dekleti skaklja po plaži. Steče proti valovom in se jim preda. Topla voda jo vso objame in potegne vase. Očisti jo; vse, kar se je nabralo na Marininem telesu, je odplaknjeno. Valovi, kot jeziki velike matere, jo obližejo. Marina se na novo rojeva. Hula-hula! – Hej, Marina, priznaj, da si še sama uživala! Saj si me zaradi tega tudi povabila k sebi! Brane se je spomnil Marininega klica, naj se oglasi pri njej. In da ni hotela povedati zakaj. Jasno mu je, da je Marina hotela njega, njegovega tiča, na njegov način. Enkrat ga je pokusila in spet je želela – – Norec si! Nič ne veš. Povedati sem ti hotela, da sem bolna. Bedak si, Brane! Marina se je vrnila s Havajev, spet je v sobi v svojem stanovanju, še vedno leži nepremično na tleh. – Bolna? Kaj ti je? – Aids, ti peder! – Aids – kaj govoriš? se ji Brane posmehne. Jasno, ženska bi ga rada prestrašila. Jaz sem čist, vedno sem bil – – Jaz sem okužena. Že dolgo. Nisem vedela. Pred dvema dnevoma sem dobila izvid. Zaradi tega sem te klicala. Zaradi tvoje žene, Tine, peder! Ne zaradi tebe! – Feclja se ti, izmišljuješ si, Marina! jo Brane ponovno zavrača. Hoče zatreti povedane besede, hoče slišati nekaj drugega. Ni več posmehljiv, zatresejo se mu kolena, da mora poklekniti poleg Marine. – Me hočeš prestrašiti? – Na omarici, poleg telefona, je zdravniški izvid. Vse piše. Poglej, saj si pismen! odgovarja Marina. Še vedno se ne premakne. Brane vstane, gre do telefona in se zagleda v list papirja. Bere. Večinoma so to medicinski izrazi, ki jih ne razume, kapira pa, da se nanašajo na Marino in da je stvar jasna: Marina je pozitivna na virus HIV. Status: Napredujoč. – Sranje! sikne Brane. Ženska, ki jo je pred nekaj minutami napičil v rit, da zdaj krvavi iz luknje, in zaradi česar si je sam ogulil tiča, je kužna! In kužna je bila že pred enim mesecem, ko jo je na isti način pofukal v tisti jebeni oazi med palmami! Tudi tam se je ranil, krvavel je v tiča, in rana ga je skelela cel dan, dokler si je ni zvečer očistil in razkužil. Prepozno, veliko prepozno, je sigurno staknil to sranje od nje in zdaj se ta kurčev virus, ta nevidni peder zafukani veselo razmnožuje po njem. Se lahko veseli, Brane ima lepo telo, razvit je in v kondiciji, in ta pederski virus bo lahko užival, ko ga bo jebal. V glavo in kamorkoli. V vsako živo celico! Živo sranje – Obrne se k Marini, k truplu, ki leži na tleh. Živa je še, ženska, pa istočasno resnično truplo. Bi jo najraje z nožem prefukal, to psico, pa bi bilo brez veze. Z njo bo konec, na tej poti je, in on se ji bo pridružil! Sranje! – Od koga si ga staknila? Od kakšne lezbače, sigurno! – Bedak. Ti si peder, ne jaz. Vedno sem fukala z moškimi. Normalno. Edino ti si me v rit, peder … – Kurba, si, Marina, kurba! ji Brane govori. Vedel sem, da si kurba, da se rada goniš … Živčen je. Ne ve, kaj naj napravi. Naj zbrca to kurbo pred sabo ali naj jo pusti crkniti. Ne ve. Rana na tiču ga skeli. Čuti, kako se jebeni virus, ta alien v njegovem organizmu, reži. Če bi ga mogel, bi ga zjebal, oh, kako bi ga zjebal, si Brane misli. Če bi virus bil človek, bi iz njega naredil kašo iz mesa, lastna mati ga ne bi prepoznala, zdaj pa – – Brane, sebe si nategnil, ne mene, mu pravi Marina. Oddaja na televiziji o Havajih se je končala. Dvigne se in s sebe strga še zadnje kose cunj. Gola obstoji pred Branetom. Pofukajva se še enkrat, Brane, zdaj je vseeno! ga povabi. – Zmešalo se ti je! zavpije nad njo. Dovolj ima vsega, mora stran. Odrine jo in skoraj steče iz stanovanja. Teče po stopnišču in spet začuti smrad razpadajočih smeti, ki ga je najprej pozdravil. Takrat se mu je zazdel domač, ker tudi pri njih v ulici enako zaudarja, zdaj pa je ta vonj razkrajanja pomenil zanj smrt. Mrtvaška tišina po teh hodnikih ni naključna, smrt je tu doma, Marina v četrtem nadstropju ima znak smrti vrezan v telo in bogve koliko ji je še njej enakih. Zdaj se jim je pridružil še on, Brane – sranje! Brane zapusti hišo, steče po ulici, teče in teče, in ne ve, zakaj teče, zakaj sploh hiti. Je v nekakšnem vakuumu, ne sliši ničesar, vidi ljudi okrog sebe, a bolj kot počasne plavajoče sence. Vse okrog njega se giblje počasi, v slow motionu, le on hiti. Ve le, da mora stran, naprej, naprej – a kam? Pravzaprav – kam naj gre? Domov? V bolnico, na pregled k dohtarjem? Za popizdit! 24. Jutro je prespal, zbudil se je le toliko, da je spil še en plivadon, potem pa spal dalje, dokler ga vročina popoldneva, ki je začela pritiskati skozi odprta okna, ni zdramila. Zažejalo ga je. Moral je iz stanovanja, v bližnji market po pivo, potem bo s planom lahko nadaljeval. NIč prej. Ko se vrne z dvema pločevinkama hladnega piva, je razkurjen. Zaradi vročine in zaradi enega fukača, ki je zaparkiral pločnik. Mater mu! Ko se odžeja, malo zadrema na kavču, nato pa ga bolečina v glavi prebudi. Ovede se in v začetku nič ne razume, kje je, kaj se dogaja. Dvignil se je s kavča in nekaj časa strmel na tla, v puško. V glavi je imel eno veliko zmešnjavo, vse mu je preskakovalo, misli in slike, tisoče podob iz zadnjih dni mu je šlo skozi, dokler ni prišel do včerajšnjega dne. Spomnil se je Marjane, pa one klošarke, ki ga je ugriznila v tiča – mater ji, prekleti kuzli! – in spet vratarja pred dvigalom v tistem nebotičniku, ko je bil nagnan kot zadnji cucek. Vse je bilo še živo pred njegovimi očmi. In mravlje, seveda, ki jih je klal ponoči. Zdaj ni bilo nobene na spregled, so tudi mrtve popokale. Mravlje so še, to je jasno, a zdaj cvikajo. Zavohale so, da z Rikijem, tem velikim nagim bogom, ni heca. In to ne samo za mravlje, ni heca za nikogar. Riki je bog in amen. Riki ima puško in zdaj bo naredil eno računico. Vse po planu, brez plana lahko gre stvar v kurac. Riki razmišlja. Sestavlja potezo za potezo, kaj bo naredil in kako. To bo velika stvar, bodo o Rikiju še dolgo govorili s spoštovanjem. In s strahom, jasno. Ker, Riki jim bo zdaj pokazal svojega boga, svojega kurca, bodo vsi videli, kako velikega ima, jih bo zjebal do amena. Škoda, ker Marjane ne bo poleg, bi ji privoščil, da bi ga videla. To bi gledala, Marjana, z drugimi očmi, bi ji zdaj bilo jasno, kdo je Riki v resnici. Riki, veliki jebač – Gre v kopalnico in si ga zdrka v umivalnik. Misli na Marjano, na njeno pičko, ki se mu odpira kot zrela lubenica. Zariva ji ga do jajc, Marjana pa hoče še in še, je velika potrebnica, ta Marjana. Riki še čuti bolečino v nabreklem mesu, kjer mu je klošarka pustila odtis zob, a stisne še on zobe, gre preko bolečine in mu pride. Zdaj Marjanine pičke več ne potrebuje, je prišel do svojega. Marjana je zdaj odjebala. Seme brizgne čez umivalnik in se pocedi po steni. Pusti ga tam, to je njegovo seme, njegova sled, ki jo pušča na tem svetu. Seme je hranljivo, mogoče ga bodo staknile mravlje, ki zavohajo vse, kar se da požret in potem bodo njegovo seme raznesle po vsem stanovanju, po vsem bloku, po vsem svetu. Riki se bo po mravljah, ki jih je še ponoči mastil, širil na vse štiri konce sveta. Stušira se z mrzlo vodo, bojlera že dolgo nima več, in to ga osveži. Zbistri mu glavo. Vrne se v dnevno in sede pred puško. Razstavi jo, vse po korakih, kot se je naučil v vojski. Nič še ni pozabil, le roke so malo trde. S krpo očisti vazelin s kovine, z njim je bila konzervirana. Košček krpe potegne tudi skozi cev in jo očisti nesnage. Zdaj je vse okej, še enkrat razstavi in sestavi puško, zdaj gre hitreje. Napolni šaržer. Šest metkov gre noter, eden sede v cev. Repetira. Pogleda preko muhe na koncu cevi. Na drugem koncu je kravatar iz nebotičnika. Gleda ga prestrašeno, kot tele pred zakolom. – Bum, mu reče Riki. Zadel sem te. Mrtev si. Tako so se enkrat igrali kot mulci po dvoriščih. Z lesenimi puškami. Bum, mrtev si – pa je bilo. Mulček, na katerega je pomeril s palico, ki je predstavljala puško, je moral pasti na tla in tam počakati na konec igre, ko je na dvorišču ostal samo še eden živ. Ponavadi Riki, se je on dobro znašel v tej igri. Enostavno je poznal finte, pa še hiter je bil in pameten. Bil je enostavno glavni. Za akcijo se je treba primerno obleči. Iz kupa cunj na stolu potegne delavski kombinezon. Od elektro podjetja, tam je enkrat delal. Tudi kapo s ščitnikom ima, vse z velikimi napisom podjetja. Elektro je zakon, greš, kamor hočeš, noben te ne ustavlja. Je bil enkrat vzdrževalec pri njih in ve, da so vzdrževalci glavni. Še obrije se, da ne bo videti kot kakšen klošar. Potem se obleče. Kombinezon si natakne na golo kožo, že itak bo vroče in se bo prepotil takoj, ko bo stopil na ulico. Natakne si kapo, vzame v roke torbo s puško in se pogleda v ogledalo. Dober je, tipični vzdrževalec. Riki električar, človek, vreden zaupanja. Zdaj je pripravljen, lahko si privošči pivo in malo zalegne. Zunaj je zdaj pekel, bo počakal, da se dan malo obrne. Mora biti spočit in jasne glave. Nikamor se mu ne mudi in ne sme napraviti napake. Riki je pred nebotičnik prišel nekaj pred peto popoldne. Vratar na dvigalu je bil en drugi in mirno ga je odpeljal v bar. – Na vrh, preveriti moram strelovode, mu je Riki povedal. – Prav, mu je pokimal vratar. Dvigalo pelje samo do bara, potem je treba peš naprej. Ključ je pri barmanu. Riki je skomignil z rameni. Ni problema, kar se mora, se mora. Enako je povedal moškemu za šankom. V baru še ni bilo veliko ljudi, je bilo prezgodaj in edini kelnar je gledal prenos nogometne tekme, nekakšen superfinale; v bistvu posnetek, a kljub vsemu se mu ni dalo laziti z Rikijem na vrh stolpa. Zunaj je bilo še vedno vroče, v baru pa prijetno hladno. Začudil se je, kako da vzdrževalec prihaja ob tej uri. Zakaj ne dopoldne, zjutraj? In noben z uprave mu ni nič sporočil – – Šef na podjetju mi je ukazal, da moram še sem, je Riki odvrnil, hladno kot špricar. Čez dan sem bil na drugih lokacijah. Tam na gradu je bilo pravo razsulo, prvo smo morali tisto spraviti skupaj. Seveda lahko pridem jutri, a baje se za nocoj napoveduje nevihta – Riki je vse dobro preštudiral, na vse je bil pripravljen. Če bi ga kelnar zavrnil in mu ne bi izročil ključa, bi enostavno potegnil iz torbe puško in mu jo zabil v jajca. Potem se tip ne bi več junačil in bi mu ključ takoj pljunil na šank. A vse je bilo okej, puška je za zdaj lahko počivala v torbi. – Že v redu, ná ključ, mu je rekel kelner. Se boš že znašel, od tu dalje se gre samo do vrha. Ključ odpira oboje vrat, tista prva tukaj na stopnišču in ona zgoraj na platoju. Pazi, da ne padeš dol, so enkrat na veliko skakali s terase, dokler je nismo zamrežili … – Brez skrbi, nisem norec, ga je Riki zavrnil. Vzel je še steklenico hladnega piva, ga bo najbrž zažejalo, preden konča z delom, je pojasnil kelnarju. Plačam potem. Kelner je samo pokimal. Ni problema. Je bil zadovoljen, ker mu ni bilo treba ven, na tisto vročino. Tam zunaj je bil še vedno pravi pekel, v baru pa so bila ena nebesa. Gledal je v hrbet moškega v modrem kombinezonu s torbo v rokah, ki se je odpravljal v ta pekel. En jebeni revež je ta človek … 25. DŽONI iz hotela odide dvajset do pete. Gospa je še vedno v postelji, drema. Ko odhaja, reče živio, a odgovora ne sliši. Tudi prav. Plačala mu je vnaprej, kot je običajno. Po takšni seansi je vedno malo utrujena in rada zadrema za nekaj minut, toliko da on zapusti sobo. Ne prihajata niti ne odhajata skupaj. Gospa skrbi za svojo anonimnost. Ko je prišel v sobo, jo je dobil v kombineži ter s steklenico šampanjca in dvema kozarcema. Kot vedno. To je bilo za njeno sprostitev, je vedel. On pijače ni potreboval, a je Gospe na ljubo popil šampanjec. Zanj je bilo prav, tako je bilo še lažje, hitreje. Gospa ima nekaj čez šestdeset let, morda je bliže sedemdesetim – in še kar ohranjeno telo. Ženska, ki preživi večino časa v solarijih in podobnih masažnih salonih, jo je ocenil že v začetku, ob njunem prvem srečanju. Tudi takrat je začela s kozarcem šampanjca tako kot zdaj. Pijača ji je dala korajžo, jo sprostila. – Ajmo, Džoni, bodi dober! mu reče, potem ko on spravi denar. Vedno ga kliče Džoni, on pa njo Gospa, čeprav to ni njeno pravo ime. On je seveda res Džoni, Džoni F. piše na njegovi vizitki, skupaj s telefonsko številko centrale Agencije za raziskavo trga. In Džoni je dober. Usede se na posteljo, Gospa pa gre pred njim na tla, na kolena, mu odpne hlače in potegne ven tiča. Kako si velik, zasope in mu nežno oblizuje glavico. Objame ga z usti, kot da ga hoče pogoltnit, skoraj celega spravi vase in pri tem zadovoljno golči. Potem tiča spet osvobodi in ga začne lizati, vse tja do jajc in riti. S konico nohta popraska Džonija po luknji, da Džonija skoraj zaboli. (V enih ženskih revijah je prebrala, da moške to rajca.) Nato spet zagrize v tiča in mu hoče izsesati seme. Džoni je dober, pride mu hitro in v trzajočih sunkih. Gospa si razmaže lepljivo mezgo po obrazu in vratu, kot vedno. Ker je moško seme dobro za kožo. (Tudi to je pre- brala v istih revijah.) – Dobro je bilo, Džoni, ga pohvali. Dober si, cmokne tiča. Prva runda je mimo in spet jima natoči kozarca šampanjca. Džoni iz ozkega steklenega napravi le srk, potem kozarec odloži. Gospa mu govori o bioprehrani in podobne neumnosti. Sprašuje ga, če uporablja poživila, če pozna nekakšne kitajske finte in kolikokrat v noči mu lahko pride. Smeji se ji; tistih reči zaenkrat še ne potrebuje, ostalo pa naj sama preveri. Potem gresta v posteljo. Sleče ji kombinežo in najprej ljubkuje prsi. So polne in prijetno mehke; plastični kirurg si je z njimi pošteno zaslužil svoj denar. Telo ima porjavelo, na trebuhu pa drobno rdečo črto – od operacije slepiča, kot mu je enkrat zaupala. Potisne mu glavo med suha stegna in z jezikom ji najde sramne ustnice. Gospa zadrhti in ga zagrabi za lase. Daj me, Džoni, liži me, liži … zastoka, skoraj ga prosi. Džoni je dober in jo liže, po ščegetavčku, potem še malo niže, zdrsne z jezikom v njeno pičko, ki se počasi vzburja. Ko ima Gospa dovolj lizanja, vzame tiča in si njegovo glavico previdno namesti med noge, na pičko. Zdaj jo Džoni lahko poriva, je pripravljena. Džoni jo fuka, previdno, brez močnih sunkov. Ja, tako je treba, ti znaš, sope Gospa in miga z ritjo. Daj me, Džoni, prosim, počasi, počasi ... Džoni ji kima, ja, počasi jo bo jebal, počasi, dokler ji ne pride. Vmes nekajkrat udari na hitro, da ženski pod njim zmanjka sape. A ji to paše. Ker ji potem vedno hitro pride. Takrat se njeno telo umiri, lica ima rdeča, bradavice na prsih nabrekle. Ko začne prihajati njemu, potegne tiča iz nje in ji ga da v roke. Gospa ga stiska in si vtira brizgajoče seme v kožo, po prsih in po trebuhu. Potem se Gospa pogrne z rjuho in zadrema. Za tokrat je zabave konec. Džoni počaka še pet minut, nato se obleče in odide. Ko se spušča po stopnišču hotela, si požvižgava. Džoni bodi dober, ej, Džoni … Receptor se je obrnil stran, nekam prezirljivo, ko ga je zagledal. Džoni ve, da mu Gospa plačuje visoko napitnino, da je tiho. Gospa je žena neke živine blizu vlade in noče nobenih govoric. Le dober fuk. Džoni je zdaj svoje opravil, prost je, čaka ga srečanje z Dano. Ob petih se dobita zunaj, na ploščadi pred pošto. A je še prezgodaj, do pete še manjka nekaj časa. Kaj naj – naj počaka kje zunaj, si ogleduje izložbe –? Ne, spomni se na Danin rojstni dan, rože ji bo kupil, se odloči. Šopek rož v cvetličarni kakšnih dvesto metrov naprej po ulici. V cvetličarni, v prijetno ohlajenem prostoru, streže le ena prodajalka. Pred njim sta dve stranki. Najprej en starejši moški, ki si pusti, da mu prodajalka svetuje, kaj je najbolj primerno za njegovo gospo. Nič kričečega, nekaj enostavnega, osvežujočega … Džoni ga posluša in gleda na uro. Čas teče. Zagotovo bo zamudil kakšno minuto. A Dana bo počakala, tudi on vedno počaka, kadar zamuja ona. Ponavadi zaradi gneče na cesti in iskanja parkinga. Moški končno izbere šopek tulipanov. Prodajalka mu jih zavije in pokasira. Zdaj je na vrsti mlajša punca, ki pa ne izbira predolgo. Odloči se za orhidejo v lončku in to je vse. Džoni tudi ne izgublja časa z izbiro, šopek roza vrtnic bi rad, nič drugega. Prodajalka izbere sedem vrtnic iz velike vaze, doda nekaj stebel praproti in zavije v bel papir. Izroči mu šopek. Džoni ji plača, potem hitro zapusti prodajalno. Ura je že minuto čez peto, hiti pod arkadami bližnje blagovne hiše in razmišlja o Dani, ki ga čaka malo naprej, in da bo najbrž presenečena nad rožami, potem pa vesela – 26. RIKI je car. Bog, ki hudo kaznuje, kdor se pregreši zoper njega. Tik pod konico nebotičnika si je našel prostor, vroče opeke ga žgejo v rit, a ga ne moti. Preveč je v stvari, zdaj je on lovec in one mravlje tam spodaj bodo najebale. Definitivno. Vse to so tiste zafukane mravlje, ki ga špikajo v možganih, mu delajo ene luknje, da so njegovi možgani zdaj kot kakšen švicarski sir. Zdaj jim bo pokazal svojega boga! Doma jim je in tudi tukaj jim bo. Z najvišjega nivoja. Božji prst se bo spustil z neba in jih zmastil. Bog v podobi Rikija. Ima vse, kar je potrebno; puško, municijo in voljo. Brez volje ni nič, je vse brez veze, če človek nima volje, je ena pička. Mravlja, ki jo je treba zgazit. In tam doli pod njim, na ulici, po pločnikih hodijo mravlje, ene hitreje, druge počasi, se skoraj vlečejo. Mravlje, brez volje. Riki pa jo ima. In ve, kaj mora napravit. Najprej spije nekaj požirkov piva, potem si prisloni puško k očesu. Pogleda skozi daljnogled, v globino, k mravljam. Išče tarčo. Živo mravljo. Kar nekaj jih je, lahko izbira – Takrat čez cesto proti ploščadi pred pošto priteče postava. Moški. Riki mu sledi, išče na njegovem telesu, na hrbtu, točko za siguren zadetek v polno. Mora pa biti hiter, ker moški teče – Na sredi ceste se moški ustavi. Obrne. Zmeden je, ne ve, kam naj gre, ne ve, kaj sploh hoče. Zavrti se naokrog, potem pogleda v nebo, v smeri nebotičnika, proti Rikiju. Kot da ga pozdravlja, pričakuje rešitev – ali pa izhod – od tam. Proti očem si celo dvigne dlan, kot v pozdrav ali kaj – Riki se nasmehne, res je srečen človek: prepoznal je moškega. Tip, ki je danes zaparkiral pločnik pred trgovino. Spomnil se je besa, ki je takrat šel skozi njega. Peder zafukani! Mu je takrat hotel razfukati glavo, pa se je vzdržal. Mu bo pa zdaj. Pošteno. Rikiju zadostuje le en strel v čelo, da moškega položi. Ko se je moški zavrtel in treščil na asfalt, se ni več premaknil. To je bil popoln zadetek. Čista desetka. Kot takrat, ko je bil v vojski. Bi ga enkrat za tak zadetek pohvalili na poveljstvu čete, morda odlikovali, najmanj pa bi dobil nekaj dni nagradnega dopusta. Zdaj je namesto tega lahko napravil dva požirka piva. Dovolj, da je bil Riki zadovoljen. Brane je bil prva žrtev strelca z vrha nebotičnika. Gospa Marjetka B. stopi skozi glavna hotelska vrata na ulico točno ob 17.01 minuti. Varnostne kamere vestno zabeležijo njene tri korake proti parkirani limuzini v bližini, kjer jo čaka šofer. Dvigne roko, da pomaha šoferju, a sredi giba jo zadene krogla z vrha nebotičnika. Strel je natančen, merjen v srce. Opoteče se nazaj, širi roke in se poskuša ujeti za nevidno ograjo. Hoče zavpiti, a usta ji ostajajo nema. Ob stekleni steni restavracije zdrsne na tla, obstane v sedečem položaju, kot da se je le usedla ter naslonjena s hrbtom na steno počiva. (Enako kot na drugi strani pločnika, v senci, sedi ob zidu in počiva beračica ter izteguje roko mimoidočim.) Tudi gospa Marjetka B. iztegne obe roki, kot da moleduje za nekaj, za kar še sama ne ve. A tistega več ne dobi. Ker je mrtva. Marjetka B. je druga žrtev Rikija, malega boga z vrha nebotičnika. Ali odpre oči. Zvonjenje je prenehalo, tudi bolečina v glavi. Spet je lahko dihal. Vedel je, da mora ta presledek izkoristiti, se pošteno nadihat, ker se bo bolečina vrnila. Takrat bo še hujša. Zavleči se mora nekam, izginiti, si zalizati rane. Kam bo šel, še ne ve. V samski dom ne more, ker so ga iz njega vrgli. Moral bi plačat za posteljo v skupinski sobi, pa ni imel denarja. Mora drugam. Ustavi se na ploščadi pred staro pošto, nekaj mora napravit, se odločit. Nekaj. Mora razmislit, a zdaj ga ob tem zaboli v glavi. Bolečina se vrača. Jebemti – Krogla, ki Aliju preluknja glavo, ga reši bolečin. Aleksander Slomčič je tretja Rikijeva žrtev. Jakob Kovač stopa po ulici navzgor proti stari pošti. Še vedno v mislih preigrava svoja razmišljanje o ljudeh kot mravljah. Zdaj se temu že čudi. Nenavadno, da mu kaj takega pade na pamet. Bedarija. Sam sebi se smeji, v bistvu je vse tako – Strel z vrha nebotičnika, neslišen, mu pretrga tok misli. Jakob Kovač, četrta Rikijeva žrtev. Nekoč se bova srečala, moj ljubi. Peter se zbudi in pogleda na uro na telefonu. Dvajset do pete. In dobil je še sporočilo: Marko mi je povedal, da si v mestu. Pridi ob petih pred pošto. Kot nekdaj. Beti. Pridi, Peter, pridi, čakam te, ga kliče angel … Prav. Dvigne se in odpravi proti centru. Prečka most, se za trenutek ustavi na velikem trgu pred pesnikovim kipom, nato pa se napoti po ulici navzgor. Na njenem koncu, pred staro pošto, je konec poti. Tam ga čaka njegov angel. Nekoč se bova srečala, moj ljubi. Se bo to res zgodilo? Po vseh teh letih – kako? Ne, Peter nima pojma, si ne predstavlja, kako izgleda Beti. Ve pa, da jo bo prepoznal po očeh, se oči na človeku ne spremenijo; karkoli se mu že zgodi, leta ali kaj drugega, oči ostajajo iste. Stopa počasi, v njegovi glavi se vrtijo filmi, vesolja se oddaljujejo in spet združujejo, veličastni prizori so to, in on je v središču vsega, daleč stran od črne luknje, ki ga vabi. Ne, Peter se ji ne bo prepustil, njegov angel ga čaka – Na ploščadi pred pošto že od daleč opazi Marka, njegovo okroglo postavo, kot ga je videl že danes, zraven je ženska, črnolaska – Beti, seveda. Opazita ga in mu pomahata. Pohiti k njima. Marko in Beti napravita par korakov naproti, Beti se mu smeji, Marko tudi, in ko se znajdejo vsi trije skupaj, korak od drugega, Peter dvigne roke. – Evo, pa sem tukaj! reče, gleda v Betine očke, rjave, še vedno so iste, še vedno je Beti dekletce, s smejočimi očmi, in tudi ona zdaj širi roke, da se objameta, Beti napravi korak proti njemu in mu pade v naročje, obvisi na njegovih rokah s polno težo, kot da se mu prepušča, kot da jo je zapustila moč v nogah, Peter jo drži, si jo naslanja na rame, hej, Beti, saj je vse v redu, tu sem, vse je okej, ji pravi, tolaži, pa je vse zelo čudno, ker je Beti tiho, prekleto tiho, preveč tiho, in ko ji dvigne glavo, zagleda kri, ki ji teče po vratu; pizda, kaj je to! zavpije, hej, Marko, kaj je to – pa Marko ne odgovori, njegova debelušna postava se nenadoma zamaje, klecne v kolenih in se zruši na tla, marmornate plošče okrog njegove glave pordečijo, Peter bulji v njih, stiska Beti v naročju, noče je spustiti, ozira se naokrog, opazi še nekaj ljudi, ki ležijo na tleh, pravkar se ruši ena mlada ženska v zeleni obleki, rdečelaska, na sredi ceste jo je nekaj zadelo, zavrtelo jo je in v zrak je vrgla vrečko z nekimi semeni ali kaj, nekaj belega se raztrese po asfaltu – Tu se Petrov film konča. Naslednji Rikijev strel zruši njegova vesolja v črno luknjo. Sesede se z Beti v naročju poleg Marka, svojega starega kamerada. Trojica leži tam na toplem marmorju, kot bi utrujeni zaspali. Med dvema moškima leži ženska, Beti se stiska k Petru, ki jo objema okrog vratu … Dano je strel zadel pri prečkanju ceste. Videla je Džonija, kako je prihajal pod arkadami blagovnice na drugi strani, videla je šopek rož v njegovi roki, tudi barvo cvetja – hej, pa ja ni kupil vrtnic zame? se čudi, prijetno ji je, ta njegova pozornost do nje, istočasno pa je v zadregi, ker se ji to dogaja, je to ljubezen, se vpraša Dana, je to tisto – Strel jo podre, Dana se pri padcu zavrti okoli svoje osi kot kakšna balerina, pri tem iztegne roke v zrak in odvrže vrečko s pokovko, ki si jo je kupila v kiosku v bližini. Razpočena koruzna zrna poletijo v zrak, nato pa se raztresejo po asfaltu kot majhni drobni kamenčki. Tisti trenutek se spustijo iz bližnjih okenskih polic in podstreškov hiš golobi. Opazili so nekaj na tleh, kar je podobno hrani, ki jim jo ljudje trosijo po parkih. Na desetine golobov se spusti na tla, frfotajo nad Dano, ki leži nepremično, ter grabijo razcvetela zrna koruze. Nenavaden prizor je to, filmski, a Dana tega filma več ne gleda … Drago izstopi iz avtobusa nekaj minut pred peto, nato prečka cesto, tam sta ga v senci trgovske hiše nasproti pošte že čakala Ema in Goran. Zbit je od dela, devet ur plazenja med železjem in vdihavanje vročega strojnega olja ga je uničilo, da je komaj hodil, kot da ima svinčene noge. Ampak zdaj bo stisnil zobe, glavno, da so skupaj, imeli se bodo lepo – Goran se ga je razveselil, ko ga je zagledal. Stekel mu je naproti, potem pa, tik preden sta se srečala, se je njegov pogled nenadoma usmeril drugam, mimo Draga, za njegov hrbet. Goran razširi oči in čez usta se mu razleze širok nasmeh. Skoraj blažen. – Ptički, ptički! zavpije navdušeno in steče na sredo ceste. – Kakšni ptički? zamrmra Drago, od kod –? Ko se obrne, zagleda nenavaden prizor: še maloprej, ko je prečkal cesto, je bilo vse običajno, ljudje so stopali čez cestišče, postopali na pločniku pred pošto, zdaj pa so tam ležala njihova telesa, trupla, kot da bi jih zadela nenadna kap ali bi se nadnje spustil ogromen neznan prst z neba in jih zmečkal. Okrog nekaterih teles so se širile krvave luže, nekaj teles je še trzalo z nogami. Nekaj ljudi na ploščadi pred pošto je stalo, kot da so nekakšni kipi, niso se premikali, zaledeneli so v vročini ter buljili v telesa na tleh. Na sredi ceste, nekaj korakov stran od Draga, je ležala ženska v zeleni obleki, rdečelaska, Drago se je spomnil, da jo je videl na drugi strani ceste, ko je stala pred pošto. Zapomnil si je njeno rdečo pričesko in da je v rokah imela vrečko pokovke, pečene koruze. Drago je zavohal to pokovko in vonj se mu je uprl, ker je ni maral, in zdaj so ta zrna koruze ležala raztresena po asfaltu, nad rdečelaskinim telesom so krožili golobi, spuščali so se z bližnjih streh in nadstreškov, podili so se za pokovko in frfotali po zraku, med njimi pa je tekal Goran, vrtel se je in krilil z rokami, kot da je tudi on en ptič, in se bo zdaj zdaj skupaj z golobi dvignil pod nebo. – Goran! je Drago zavpil, Goran! Za hip je ujel Emin pogled, obraz je imela spačen od groze, bila je otrpla, kot kip. Pognal se je za fantom, da bi ga ujel in potegnil stran od ptičev in trupel, nazaj v senco, kot da je tam varno. Ker na s soncem obsijanem delu cestišča in ploščadi pred pošto neka neznana sila ubija ljudi; če bo Goran ostal tam, bo tudi on umrl – – Goran! Drago teče, vsaj misli si, da teče, ker komaj premika noge, vse se odvija v nekakšnem slow motionu, noge ima težke, svinčene, steguje roke naprej, vpije Goran! Goran!, nekaj ljudi se še zgrudi na tla, Goran se zanje ne zmeni, še vedno se vrti in krili z rokami, vpije – Ptički, ptički! – se veseli, kot da je tudi on en ptič, golobček, ki ga zdaj poskuša zgrabiti Drago, ujeti in povleči na varno, še preden se njegov ptiček odlepi s tal in z drugimi golobi odleti v nebo – Preden so Rikiju policijski specialci preluknjali možgane, petnajst minut je trajalo, da so ga izsledili na vrhu nebotičnika, je pošical osem ljudi. Do mrtvega. Ker Riki je bil dober strelec, odlikovan v vojski, je vedno zadel v polno. Zdaj so te mravlje ležale spodaj na pločniku in cesti, nobena druga mravlja se jim ni upala približati. So druge mravlje cvikale stopit na brisani prostor. Pa so eni še malo brcali z nogami. Je Riki vse to videl skozi daljnogled na puški. In jim je poslal še eno kroglo. Gratis. Da se ljudje ne mučijo. So bili potem samo še mirujoče pikice na asfaltu, prave zgažene mravlje. Prva krogla je Rikija zadela v rame. Nepričakovani nagib z glavo mu je za trenutek rešil življenje. Najprej je začutil udarec v telo, v ozadju pa strel, ki se je odbijal nad strehami. Šele potem ga je spekla bolečina. Kot bi mu rabelj zabil razbeljeno jeklo v živo meso. Ali pa kot v živec zoba, v katerega si je Riki sam včasih zabadal kovinsko iglo; vedno globlje in globlje, da bi ubil bolečino. Ker je Riki vedel, da bo na koncu bolečina popustila, čim bolj bo vrtal v meso, tem bližje je bil odrešitvi. Kot vedno, na neki točki bo vsega konec, to je vedel iz izkušenj. Tudi zdaj je bilo tako. Še je bil živ, prekleto dobro živ, rame je imel uničeno, pa nič takega, boril bi se lahko dalje, le v kritje bi se moral zavaliti, sprožiti strel, magari na slepo v sosednjo stolpnico, od tam je kasiral. Z vrha sosednjega nebotičnika so merili nanj, ga imeli na mušici puške, je bil zdaj on drobna pika na merilcu – Pa Riki ni nič napravil. Čisto nič. Drugi strel, ki ga je zadel, je bil natančnejši. Preluknjal mu je glavo in to je bil konec. Bolečina je izginila. Še deset strelov je zadelo njegovo telo. Specialci so streljali, kot da so na kakšnem športnem tekmovanju, so šli na sigurno, niso hoteli tvegat. Krogle so zadevale Rikijevo telo, kot besne ose so se zapikavale v njega, drobile kosti in razsekavale meso. Bi ga bolelo, prekleto bi ga bolelo, če bi vse to moral v živo prenašati, pa ga ni nič, nobene bolečine ni čutil. Točka bolečine je bila že mimo. Rikija tam zgoraj več ni bilo. 27. Nevihta, ki se je napovedovala že nekaj dni z neznosno soparo in z nizkim pritiskom, je končno prihrumela sredi noči. Nebo se je stemnilo in dež s točo in vetrom je zaropotal po mestnih strehah in ulicah. V parkih so sunki vetra lomili drevje, debela zrna toče pa so kot krogle z neba razbijale šipe avtomobilov in hiš. Po dobri uri divjanja se je neurje uneslo, deževalo pa je še vso noč, vse do jutra. Zjutraj je bilo nebo oblačno, dan bled in svež, voda je že odtekla s cest, po tleh so ležali le kosi razbite strešne opeke in odlomljene veje dreves. Neurje je poškodovalo tudi velik televizijski ekran na severni vpadnici, že blizu mestnega središča. Veliko televizijsko oko je mrknilo. Na steni velike zgradbe je vso noč zevala pravokotna črna luknja. Vendar so tehniki, ki so bili vpoklicani še ponoči, okvaro odpravili. Zjutraj, še v mraku, preden so se na ceste zgrnile kače avtomobilov, je veliko televizijsko oko oživelo. Na mestu, kjer so prejšnji dan obležala trupla strelca z nebotičnika, ni bilo nič ostankov krvi. Nočno deževje je spralo vse sledi včerajšnjih smrti. Ko so zjutraj ljudje hodili po ulici in gledali sveče na ploščadi pred staro pošto – nekdo jih je prižgal – se jim je zdelo, da se je vse to zgodilo že zdavnaj in čudno se jim je zdelo, da vsi časopisi toliko poročajo o tem. To je bilo vendar v nekem drugem času, ko je bilo v deželi nenavadno dolgo vroče poletje. Zdaj pa so drugi časi, vročina in sopara sta mimo, je drugačno vreme, s hribov piha svež zrak in vsem je bilo jasno, da je za tisto leto poletja neizprosno konec. V mesto in deželo je prišla jesen.