Številka 5 * Letnik 2 * Oktober 2007
dileme in lekcije
•	Lahko	pozabite	na	našo spletno stran,
ampak Mi ne bomo pozabili na Vas.
katedra-on.net
moč besed
uvodnik
kolofon
KATEDRA
Založnik in izdajatelj
Društvo študentov in podiplomcev Slovenije, Slomškov trg 15 2000 Maribor
Predsednik
Peter Virtič
peter. virtic@katedra-on. net
Uredništvo
T: 02 234 9100 F: 02 234 9102 info@katedra-on.net www. katedra-on. net
Odgovorni urednik
Damir Mlakar
damir. mlakar@katedra-on. net
Namestnica urednika
Daša Purgaj
dasa.purgaj@katedra-on. net Uredniki
Matjaž Germ, Gregor Lozar in Marko Krute
Urednik fotografije
Aleš Gjerkeš
Oblikovanje in prelom
Denis Kebler
Sodelavci
Dr. Vesna Vuk Godina, Dr. Boris Vezjak, Andrej Adam, Dr. Marko jesenšek, Dr. Sa-mir Osmančevič, Dr. Slavko Cvetek, Dario Svetej, Matjaž Turinek, Matjaž Germ, Iosmina Holc, Franja Pižmoht, Igor Bašin, ja-nuš Rasievvicz, Boris Strmšek, Danica Gregorčič, josip Rotar, Robert Mlakar, Aleš Kustec, Helena Rous, Lučka Zorko, Ed-win Munoz in Nika Klampfer.
Karikatura in strip
Ajda Gregorčič, jernej Žumer
Lektoriranje
Barbara Ojsteršek
Marketing
NOORDUNG d.o.o.
Ljubljanska cesta 12 F, 1236 Trzin T: +386 1 56 444 77 F: +386 1 56 444 78 info@noordung.si
Naklada
10.000 izvodov
Prispevki avtorjev vedno ne odražajo stališč uredništva.
Slovenski akademski in študentski časopis KATEDRA je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo pod zaporedno številko 1027.
Kdo je pod pragom revščine?
Mrzli zimski dnevi so pred vrati in kaže, da se bo jesen kaj hitro poslovila. Nizke temperature so še najmanj po godu mestnim beračem, brezdomcem in revežem. Med njimi je moč opaziti vedno mlajše ljudi. Kljub temu da se Slovenija pripravlja na predsedovanje Evropski uniji, pa so najnovejši podatki statističnega urada RS, ki govorijo o stopnji revščine pri nas, stari debela tri leta. V zadnjem desetletju bi tako naj pod pragom revščine živelo okoli 12 % ljudi. Nižji delež revnih so v Evropski uniji imele le Islandija, Švedska, Nizozemska, Norveška in Češka, enako kot Slovenija pa še Avstrija, Danska in Finska. Povprečje za 25 držav članic EU znaša 16%. Vsak osmi prebivalec Slovenije je torej pod pragom revščine. Ta je v letu 2004 znašal malo čez 5000 evrov; mesečni dohodek je torej bil nižji od 440 evrov. V najslabšem položaju so gospodinjstva brez zaposlenih članov, enočlanska in enostarševska gospodinjstva in brezposelni. Po podražitvah, ki so letos sledile uvedbi evra, je stanje zagotovo še slabše. Najdražje so namreč
vsakodnevne potrebščine. Zadolženost ljudi se povečuje. Plače ostajajo enake in zanimivo bi bilo videti, koliko bi znašala povprečna bruto plača, če bi iz povprečja vzeli elito. Slovenci so namreč v prvih osmih mesecih leta 2006 najeli za skoraj 740 milijonov evrov posojil, kar je tretjino več kot v enakem obdobju leta 2005. Zaslužki delavcev so torej slabi, brezposelnost se le počasi zmanjšuje. Velik delež k temu zagotovo prispeva študentsko delo, medtem ko starejši čakajo na zavodu za zaposlovanje. Narediti tako, da bi bilo povšeči vsem, pa je nerešljiva uganka. Ali pač? Kljub vsemu je na svetu še desetine držav, kjer so razmere še slabše. Več kot šestina človeštva oziroma 1,2 milijarde ljudi je prisiljenih preživeti z manj kot dolarjem na dan. Zaradi lakote dnevno umre 24.000 ljudi, kar pomeni, da vsake 3,6 sekunde zaradi lakote izgubimo enega človeka. Poglavitni cilj Milenij-ske deklaracije, ki jo je podpisalo 189 voditeljev držav sveta, je odpraviti absolutno revščino do leta 2015. Le sanjamo lahko, da jim bo to dejansko uspelo. A upanje umira zadnje.
AKTUALNO
Drnovšek je vedno veljal za izkušenega pogajalca. V svoji politični karieri ni sestavljal le sredinskih in levo-sredinskih koalicij na slovenski politični sceni, pač pa se je leta 1989,1990 in 1991 ukvarjal z mnogo bolj kontroverznimi koalicijami med različnimi republikami, tedaj članicami SFRJ.
KRASNI NOVI SVET	14
Če bi mednarodni skupnosti segrevanje Zemlje v naslednjih desetletjih uspelo obdržati pri dveh stopinjah Celzija, pravijo strokovnjaki, bi to še zmeraj lahko pomenilo, do bi leta 2050 primanjkovalo vode zo dve milijardi ljudi in grozilo izginotje 30 odstotkom živalskih in rastlinskih vrst.
Naslovnica: Jernej Žumer
VOJNA SVETOV	17
Ureditev neodvisne kosovske države odpira tudi temo pravic srbske manjšine, ki bi z neodvisnostjo tudi uradno postala manjšina v mednarodno priznani državi. Na nek način je možno samostojnost Kosova z stopnjo in kakovostjo avtonomije srbske manjšine celo opravičevati in uporabiti za doseganje konsenza.
POTOPIS	32
Zaradi specifičnosti zemeljske skorje na tem delu iz notranjosti zemlje skozi kamnita tla, na površje uhaja plin, ki ob izstopu iz zemlje gori.. Še eno čudo narave pa so blatni vulkani, ki so prav tako svetovna redkost. Gre za podoben proces kot pri pravih vulkanih, vendar namesto lave iz zemlje bruha blato.
o. *•«_•«•••
na kratko
Aktivna civilna družba
Evropska komisija je objavila razpis v okviru EU programa Evropa za državljane (Akcija 2 - Aktivna civilna družba v Evropi), ki se nanaša na strukturno pomoč za raziskovalne organizacije na področju evropskih javnih politik in za organizacije civilne družbe na evropski ravni. Finančna podpora bo namenjena za sofinanciranje stalnih dejavnosti organizacije, na razpis pa se lahko prijavijo neprofitne in neodvisne organizacije s pravnim statusom, ki delujejo na področju evropskega državljanstva in imajo sedež v eni od držav članic EU. Rok za oddajo prijav je 23. 11. 2007. Info: Ministrstvo za kulturo, 01 /369 59 00, klau-• dija.korazija@gov.si.Vir: Artservis
l Stripovski natečaj 2007
S MKC Maribor je razpisal stripovski natečaj Inkubator 2007. Odprt je za vse ljubitelje stripa, njegova tema pa je 'vesolje'. Stripi so lahko dolgi največ 1 A4 stran in primerni za objavo v črno-beli tiskovini. Sodelujoči lahko pošljejo največ 3 posamezne stripe, in sicer v obliki kvalitetnih kopij ali na CD-ju. Stripe bo ocenila tričlanska žirija, najboljši trije prejmejo denarne nagrade, vsi prispeli stripi, ki bodo ustrezali temi in pogojem natečaja, pa bodo tudi razstavljeni na razstavi v kulturnem inkubatorju in objavljeni v brošuri. Rok za oddajo del je 15. 11. 2007. Info: MKC Maribor, 02/300 29 95, kulturni, in kubator@mkcmaribor.si.
Zaposlovanje strokovnjakov v OZN
V februarju 2008 bo Sekretariat OZN ob podpori nacionalnih ministrstev za zunanje zadeve organiziral konkurenčne izpite za zaposlovanje mladih strokovnjakov v sistemu OZN na nižjih rangih P1/P2. Izpiti bodo organizirani za strokovna področja: finance, človekove pravice, informacijska tehnologija, politične zadeve, programsko ocenjevanje, okolje in statistika. Kandidati morajo imeti najmanj prvo stopnjo univerzitetne izobrazbe s strokovnega področja, obvladati morajo angleški oz. francoski jezik in biti mlajši od 32 let. Rok za prijavo je 31. 10. 2007. Info: MZZ, Sektor za mednarodne organizacije in človekovo varnost, 01 /478 22 06, info.mzz@gov.si.
MEDNARODNI festival DokMa
Med 2. in 7. 11. 2007 se bo v Mariboru zgodil že četrti mednarodni festival dokumentarnega filma DokMa - dokumentarci v Mariboru. Filmski program sestavlja 5 kategorij: glavni in med-regionalni program, slovenski program, veliki dokumentarci in vzporednice. Projekcije bodo potekale v kinodvoranah Udarnik in Partizan ter Prvi oder. Izobraževalni program pod naslovom Dokumentarci na divanu je organiziran v obliki teoretske delavnice na temo dokumentarnega filma. Spremljevalni program zajema razstavo fotografij ter raznovrstno paleto strokovnih in drugih dogodkovv času festivala. Info: DokMa, 031/885 508, Jasmina Založnik, jasmina.zaloznik@dokma.net.
Če bi radi sodelovali s svojimi fotografijami v rubriki »fotografija meseca«, lahko svoje predloge pošljete na info@katedra-on.net.
Foto: Aleš Gjerkeš
d(n)o dna
Mizerija
m
o
c
k
o
J*
0)
a
*
*
*
Podonavska rektorska konferenca
Konec septembra je na Univerzu v Kremsu (Avstrija) potekala skupščina Podonavske rektorske konference (DRC), ki ji je predsedovala Univerza v Mariboru. Na tridnevni konferenci je približno 120 udeležencev razpravljalo o problemih in izzivih visokega šolstva. Dogodek je združil strokovnjake iz cele Evrope, med drugim so sodelovali tudi prof. dr. Georg VVinckler, predsednik Evropskega združenja univerz, prof. dr. Jan Sadlak, direktor UNESCO - Cepesa, ki je tudi častni senator Univerze v Mariboru, David VVhite iz Evropske komisije ter prof. dr. Michael Daxner, glavni tajnik Magna Charta Observatoryja. Na skupščini je dosedanji predsednik DRC-ja, prof. dr. Ivan Rozman, predstavil zaključno poročilo o predsedovanju Univerze v Mariboru, ki je bilo pozitivno ocenjeno glede na izvedene aktivnosti. Predsedovanje je bilo predano rektorju Podonavske univerze v Kremsu.
Nagrada Fondacije ERSTE
Se ukvarjate s socialnim delom? Nagrada Fondacije ERSTE za socialno integracijo je namenjena spodbujanju organizacij v javnem in neprofitnem sektorju pri vključevanju v prakso socialnega dela, ki spodbuja možnosti, pripravljenost in iniciative ljudi za aktivno sodelovanje in pozitivne spremembe v družbi. Podeljuje se enkrat letno za najboljše in najbolj kreativne projekte na področju socialne integracije, ki so prinesli spremembe v življenja ljudi, katerim služijo. Za nagrado se lahko prijavijo kandidati iz javnega sektorja, civilne družbe, privatnih iniciativ, verskih skupnosti in tudi mediji, pri čemer morata projekt in organizacija, ki ga izvaja, izhajati iz ene od naštetih držav: Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Srbija, Slovenija. Poleg denarnega zneska (v skupni višini 60.000 evrov) bo nagrada omogočila tudi javno predstavitev ter boljši dostop do mrež morebitnih partnerjev in podpornikov ter podatkovnih baz Fondacije ERSTE. Dobitnik prve nagrade bo predstavljen s posebnim promocijskim video zapisom, ostali finalisti pa bodo prikazani na promocijskem filmu, ki bo predvajan v lokalnih in mednarodnih medijih. Rok prijave je 30. 10. 2007. Info: Fondacija ERSTE, Dejan Petrovič, dejan.petrovic@erstesti-ftung.org. Vir: CNVOS
PišesDarioSvete
K ja enega se bojda lahko za-/ Vnesete, drugi misli na prihodnost, tretji je za predsednika pravi... Medtem ko kandidati tekmujejo v obljubah, samohvali in prilizovanju potencialnim volivcem, marsikdo trenira prizanesljivost do spremljajočih pojavov; neizvirnih novinarskih modrovanj, očitnih profesionalnih zdrsov ali celo podcenjevanja javnosti. Čigav je kateri kandidat, kdo ga podpira, kaj pomeni njegova izvolitev? Se bomo ''obrnili" v levo, bolj v sredino ali še bolj na desno? Kaj bo sto-ril(a), če bo izvoljen(a)? In tako dalje in tako naprej v neskončnost ... Mizerija. Na j hujše je po moje kronično pomanjkanje nujno potrebne distance domačih množičnih medijev do politike oziroma njenih akterjev. Kot da vse to prerivanje za predsednika ne bi bil volilni cirkus kot vsak drugi! Kot da to ne bi bila priložnost za vse. Ob vseh mogočih oglaševalcih in piarovcih, na primer, bi se seveda lahko krasno izkazali tudi naši mediji (novinarji). Ti bi se denimo lahko izkazali v izvirni obravnavi predsedniških kandidatov, predvsem kritičnem pretresanju njihovih izjav, obe-lodanjanju bistvenih dejstev o njihovem dosedanjem delovanju v družbi, ugotavljanju napak in dosežkov v preteklosti itn. Toda, ne! Slovenski mediji (vsa čast izjemam!) v času predsedniških volitev očitno raje tekmujejo v ustvarjanju prozornih populističnih presežkov in služenju denarcev (oglasni prostor, branost, poslušanost ...), namesto da bi odigrali svojo vlogo psov čuvajev demokracije tako, kot se spodobi. Povedano drugače: ti bolj ali manj servilno asistirajo predsedniškim kandidatom, namesto da bi jih preprosto jemali pod drobnogled in verodostojno služili javnosti in njenemu interesu, je na delu nemoč, nesposobnost ali
kaj drugega? Kako se na primer z drugo besedo reče tistemu, čemur smo bili lahko nedavno priče na prvem programu nacionalne televizije, v oddaji Vroči stol z voditeljem Vladimirjem Voduškom in njegovim gostom Zmagom Jelinčičem Plemenitim? Omenjeni "izdelek" po moje vsekakor odlično ilustrira blišč in bedo slovenskega žurnalizma v odnosu do politike. Si predstavljate, da bi kakšen gost oddaje Hardtalk, uglednega britanskega novinarja Tima Sebastiana (BBC World), ali slovenskemu televizijskemu občinstvu nemara bližje oddaje hrvaškega novinarja Aleksandra Stankoviča Ne-deljom u dva s takšno lahkoto odgovarjal na zastavljena vprašanja oziroma deloval tako superiorno? Kontroverzni Jelinčič se je po zaslugi hvaljenega Voduška (lahko) namreč izkazal kot intelektualni težkokategornik. Na kilavo zastavljena vprašanja je odgovarjal z argumenti in celo podučeval voditelja oddaje, ki ni mogel skriti svoje zadrege in dejstva, da se za svoje delo tokrat pač ni dovolj pripravil. Na žalost in v škodo gledalcev, seveda. In kot v posmeh svoji verodostojnosti ter posledično kajpada verodostojnosti in ugledu hiše, v kateri je zaposlen ...
Ob omenjeni epizodi, ob kateri so nekateri ugotavljali nedoraslost domačih medijev do politike, kronično pomanjkanje distance do nje in še marsikaj, je potrebno omeniti še nekaj, kar hromi življenje na sončni strani Alp - osupljivo spolitiziranost družbe. Za katero svoj delež krivde spet nosijo mediji oziroma kreatorji medijskih vsebin. Še dobro, da imajo državljani pri nas možnost ozreti se drugam. Zavoljo mentalne higiene je to velikokrat celo nujno ...
Velika dejanja m
S predsedniškega prestola bo sestopil politik, ki je sredi mandata odvrgel tradicionalni učbenik svetovnih vladarjev, izstopil iz stranke, ustanovil Gibanje za pravičnost in razvoj, spisal nova pravila igre, poostril odnose z vlado, prevzel vlogo duhovne vodje ter s pomočjo medijev razširil pozitivno energijo med ljudi.
MARKO KRULC
Vstop v politični ring in prva politična preizkušnja
S sveže natisnjenim doktoratom se je Janez Drnovšek najprej preizkusil kot gospodarstvenik v rodnem Zasavju, nato pa sprejel službo na jugoslovanskem veleposlaništvu v Kairu. Vseskozi je objavljal članke o kreditno-monetarni politiki v časopisju, se učil španščine z gramofonskih plošč in preko tečajev v Salamanci, nato se je poročil in dobil sina. Še istega leta so ga v štirih občinah predlagali kot kandidata za slovenskega člana predsedstva SFRJ. Zgolj iz radovednosti je Drnovšek kandidaturo sprejel in na prvih normalnih volitvah v novejši kulturni zgodovini Slovenije pometel s partijskimi kandidati. Na presenečenje mnogih je takrat premagal Marka Brulca, prvega favorita v bitki za jugoslovansko predsedstvo in politika z ogromno kilometrino.
Vodenje SFRJ je bilo v tistem času vse prej kot enostavno. Za to je poskrbel Miloševič, ki je v Gazi-mestanu na Kosovu kljub Drnovškovi prisotnosti napovedal vojno. Drnovšek se je takrat počutil kot brezzobi tiger, saj vojne zaradi odsotnosti demokratičnih mehanizmov ni mogel preprečiti (glej 4. točko).
Ob 200-letnici francoske revolucije se je Drnovšek v Parizu prvič predstavil mednarodni javnosti. Takrat je bil prvi jugoslovanski predsednik, ki pred prihodom na funkcijo ni imel zveze s centralnim komitejem ZKJ. Septembra 1989 se je drugič sestal z voditelji, tokrat držav tretjega sveta. Na beograjskem sestanku, kjer je gostil Vrh neuvrščenih držav s periferije, je Drnovšek predstavil stra-
tegijo upora proti prihajajoči globalizaciji. Kljub odlično zastavljeni ideji Drnovšek problema lakote ni mogel rešiti.
Nekaj mesecev po plebiscitu, ko je CIA napovedovala vojno v Jugoslaviji, je Drnovšek, tedaj član predsedstva SFRJ, ustanovil fundacijo Pharos, ki naj bi se ukvarjala z vprašanji razvoja. V tej fundaciji je bil Drnovšek izjemno aktiven vse do parlamentarnih volitev 1992.
Triumfiranje na domače m političnem parketu
Drnovšek je svojo politično kariero nadaljeval v domači parlamentarni areni. Medse ga je sprejela Liberalna demokracija, ki je tedaj veljala za nedoraslo in otročjo stranko. Toda Drnovškova karizma in retorična sposobnost sta stranko LDS pospešeno dvignili nad gladino povprečnih strank. Še več, Drnovšek je stranko trikrat popeljal do upravljanja države.
V kolikor potegnemo vzporednico med Drnovškovim vodenjem vlade in sedanjim samodržcem Janezom Janšo, lahko opazimo pomembne razlike ne le v ideologiji, odnosu do medijev, spoštovanju drugih partnerjev v dialogu, strpnosti do drugačnih ..., ampak tudi v kadrovski politiki. Medtem ko daje Janša prednost strankarski pripadnosti nasproti strokovni usposobljenosti, je Drnovšek na čelu države veljal za profesionalca, ki želi sestaviti učinkovito vlado. Torej skupek ministrov, ki so sami sposobni reševati probleme in so za svoje resorje tudi ustrezno usposobljeni.
Drnovšek je vedno veljal za izkušenega pogajalca. V svoji politični
karieri ni sestavljal le sredinskih in levo-sredinskih koalicij na slovenski politični sceni, pač pa se je leta 1989, 1990 in 1991 ukvarjal z mnogo bolj kontroverznimi koalicijami med različnimi republikami, tedaj članicami SFRJ, pri čemer je bila stava na kocki mnogo višja kot zatem v domačem političnem peskovniku.
Primopredaja vladnega krmila
Njegovo vladno predsedovanje so leta 2002 prekinile predsedniške volitve. Drnovšek se je takrat odločil, da bo pretrgal vez s stranko-kracijo in se podal v bitko za predsedniški prestol. V drugem krogu volitev je premagal kandidatko desnice Barbaro Brezigar, vladno krmilo pa je nasledil Anton Rop. Toda vladna barka je z novo ustoličenim kapitanom na hitro potonila. Na parlamentarnih volitvah 2004 je stranka LDS, ki jo je prej poosebljal Drnovšek, trumoma zapeljala v opozicijo. Rop ni bil kos težki nalogi, mandat za sestavo vlade pa je volilno telo zaupalo Janši.
Reševanje krize na zahodnem Balkanu in v sudanski pokrajini
Oktobra 2005 se je Drnovšek vrnil na področja, ki jih je srečal na začetku svoje politične kariere. Torej tja, kjer je bil zraven, pa so se stvari zalomile. Zdelo se je, kot da bi zaprosil za popravni izpit, ki ga med predsedovanjem SFRJ ni dobil. Drnovšek se je tako vrnil na zahodni Balkan in predlagal načrt za ureditev Kosova - pogojno neodvisnost in zaščito srbske manjšine. Albanci so se Drnovškovega pred-
loga razveselili, srbska javnost pa je njegovo potezo definirala kot antisrbsko državno politiko Slovenije. »Obe strani, tako Srbija kot tudi Kosovo, bi se tudi razrešili tega bremena, te hipoteke iz preteklosti, in se lahko usmerili v svoj razvoj, v evropsko perspektivo.« Janševa vlada z Drnovškovim predlogom ni bila zadovoljna. Zlasti Dimitrij Rupel mu je očital, da je solist, ki ignorira vladno
aktualno
alih pristojnosti
na in ga zaprli v nizkoten zapor, kjer je trohnel dva meseca. Ruplova diplomacija je takrat zatajila. Iz zapora ga je rešil šele Drnovšek, ki je na sudanskega predsednika Omarja Al Baširja naslovil prijazno pismo, v katerem je razložil nesporazum.
Drnovšek v opoziciji
Znano je namreč, da predsednik države po ustavi nima zakonodajne moči ali drugih večjih pooblastil, kar pa še ne pomeni, da je predsednikova vloga v političnem prostoru nezanemarljiva. Še več, iz predsednikovega kabineta so pogosto prihajala opozicijska opozorila, ki jih je naslovil na vlado. Drnovšek je, denimo, javno nasprotoval ideji, da bi ob obletnici osamosvojitve organizirali vojaško parado. »Rožljanje z orožjem in razkazovanje vojaške moči kot oblike izražanja narodnega ponosa nima več nobenega smisla.« Naslednji spor z vlado si je Drnovšek priigral z nasprotovanjem zakonu, ki ureja problematiko azila. Drnovšek je bil takrat mnenja, da sporni zakon krati človekove pravice in zato ni primeren za objavo v Uradnem listu, toda na koncu ga je predsednik države le moral podpisati, saj ni imel pravice veta. Med predsednikom države in predsednikom vlade so se odnosi permanentno zaostrovali. Drnovšek je nekaj dni pred obletnico osamosvojitve v intervjuju za Finance vladi zastavil vprašanje, ali se namerava še naprej ukvarjati zgolj sama s sabo in z utrjevanjem oblasti. »Vlada si ne bo podredila institucije predsednika. Skuša si podrejati nekatere druge institucije - gospodarstvo, medije -, ampak institucije predsednika si ne bo podredila, dokler sem predsednik.« Nekaj mesecev kasneje, ko je kabinet predsednika države zaprosil za dodatna sredstva, je Janša finančno pomoč odklonil in pokazal svoj pravi obraz. Drnovšek se je z vladnim odgovorom hitro sprijaznil in predsedniške dejavnosti zreduciral na mini-
mum. »Vlada načrtno ovira institucijo predsednika države in si jo hoče podrediti s finančnim mehanizmom.« Naposled je Drnovšek le dobil nekaj dodatnih fičnikov. Sporu vseh sporov pa smo bili priča letos ob imenovanju guvernerja BS. Medtem ko je Drnovšek predlagal kompatibilne in strokovno nesporne kandidate, jih Janša zaradi strankarske barve ni niti povohal. Po nekajmesečni agoniji sta predsednika le našla skupen jezik in v nadzor slovenskih financ odposlala Marka Kranjca.
Gibanje za pravičnost in razvoj
Predsednika države, kot ga poznamo danes, nima nobena država na svetu. Že ob koncu vladnega koordiniranja je Drnovšek radikalno spremenil pogled na svet in temu ustrezno prilagodil življenjski slog. Tudi seznam političnih prioritet je hitro preoblikoval. Medtem ko so se Drnovškove prioritete na čelu vlade navezovale na makroekonomsko politiko, so se v obdobju predsedniške funkcije na zdravo hrano, solidarnost in sočutje do drugih, pozitiven način razmišljanja, reševanje lakote v Afriki in mir na svetu. Predsednik države je vedno poudarjal, da je potrebno svet spremeniti na bolje. V svojih zlatih mislih o življenju in zavedanju je zapisal: »Sveta, v katerem živimo, ne bo zlahka mogoče spremeniti in izboljšati. Vendar je vredno poskusiti. Le z dvigom zavedanja bo mogoče odpravljati vsa nakopičena neskladja tega sveta.«
Francoska igralka Brigitte Barot je Drnovšku podarila naslednje misli: »Vedenje, da je predsednik ene od držav članic Evropske unije vegetarijanec, da nasprotuje poskusom na živalih, lovu, intenzivni reji in prevozom živali v klavnice, je več kot tolažba, je upanje ... Če bi vsaj imeli kandidata, kot je Janez Drnovšek, pa čeprav bi bil samo njegova senca ... tedaj bi svet gotovo zelo hitro postal manj znosen.«
mnenje.
Vladajoče zmerljivke Drnovška niso ustavile. Januarja 2006 je sprožil humanitarno pobudo za pomoč prebivalcem Darfurja in pozval k sklenitvi mirovnega sporazuma. Območje Slovenije je ponudil za mirovna pogajanja, politike, medijske osebnosti pa pozval: »Naj mednarodna skupnost ne opazuje več nemo in apatično, kako umirajo otroci in števil-
ni nedolžni ljudje, ki želijo le mirno živeti na tem svetu, tako kot mi. Čas je za akcijo.« Toda njegova ambicija, da bi osebno odpotoval v Darfur in neposredno rešil humanitarno katastrofo, ni bila uresničena. Na krizno območje je tako odposlal Toma Križnarja, ki se je identificiral s tamkajšnjimi ljudmi in jim pomagal. Kmalu pa se je humanitarna akcija izjalovila. Križnarja so razglasili za vohu-
politika
Predsedniške dileme in lekcije
Letošnje predsedniške volitve je spremljala cela vrsta dilem. Še najmanjša, vsaj meni se je zdelo tako, je bila tista o tem, kdo bo zmagal. Saj to, kdo bo zmagal, sploh v resnici ničesar ne spremeni. Vsaj tako je menilo mnogo ljudi. Najprej ne zato, ker predsednik države tako ali tako nima nobenih resnih funkcij. Nato pa ne tudi zato, ker so si bili vsi najresnejši kandidati hudo podobni. Kot kakšne fotokopije z različnimi nasmeški. Od katerih je bil meni najbolj všeč tisti Gasparijev. Ko se je videlo, da je mehak. In da mu je nerodno.
VESNA VUK GODINA
v
Čeprav se sama s takšnimi mnenji ne bi povsem strinjala. Po mojem namreč kljub dejanski funkcionalni nepomembnosti predsednika države vendarle obstaja dimenzija predsedniške funkcije, ki je lahko hudo pomembna. O tej nas je v zadnji fazi poučil tudi Drnovšek. In o tej sem začela razmišljati potem, ko so me po intervjuju v Mladini ljudje - od znancev, mojih študentov in neznancev -začeli na veliko prepričevati, naj na volitvah kandidiram. In argument vseh je bil povsem enak: da mora biti namreč predsednik nekdo, ki si upa reči bobu bob. Ki upa povedati resnico. Če je ta še tako politično nekorektna. In če je še tako boleča za vladajočo vladno garnituro. Torej je potreben predsednik države, ki repre-zentira moralno instanco. To mi je dalo misliti. Pa ne zato, ker mi Drnovšek v fazi, ko se je šel točno to, ne bi ležal. Prav nasprotno, ko so ga drugi proglasili za obrisanega, je meni osebno pravzaprav začel ležati. Prvič v življenju. Ker, konec koncev, kaj pa naj dela predsednik države, ki nima nobenih resnih funkcij, razen tega, da drži kriterije? Seveda predvsem moralne kriterije? In da vladi drži ogledalo? Ki ga ta vlada še kako krvavo potrebuje. Zadnje izjave janše, da nam ni hudo, ker v smetnjakih leži nepojeden kruh, prav vpijejo po takem ogledalu. Ali pa po tem, da bi janšici vzeli njegov vsakodnevni sveži kruh in mu ga nadomestili s tistim iz smetnjaka. Potem bi morda nehal govoriti bedarije. In žaliti državljane. Vsaj, ko gre za kruh. Seveda bi za takšno zamenjavo kruha v naši državi potrebovali že kar gverilo, da ne rečem Rdeče brigade. Zato, da bi gospodu pred-
sedniku vlade to, kar mu gre, nekdo jasno povedal, pa bi bil dober tudi kak v redu predsednik. Predsednik, ki zna držati moralni imperativ. Kar je bil razlog, da je moja kandidatka za prvi krog Ele-na. Pa ne zato, ker je bila moja študentka. Ampak zato, ker je sama rekla, da je po srcu mlada partizanka, ki bi dala državno odlikovanje Žižku. Torej nepolitični oziroma politično nepravoverni jasni moralni kriteriji. Torej točno to, kar potrebuje dober predsednik države. Še posebej v tej državi. Kar vse skupaj jasno odpira še eno dilemo, ki se je odpirala tudi že med samo volilno kampanjo: namreč dilemo porabljenega denarja za le-to. Elena je pravo držo demonstrirala brez denarja. Drugi je niso znali ali zmogli tudi vsemu porabljenemu denarju navkljub. Kar jasno kaže, da količina porabljenega, da ne rečemo zapravljenega denarja za volilno kampanjo nikakor nima nobene zveze z verodostojnostjo kandidata. In tudi ne z zmago posameznih kandidatov. Čeprav se na videz zdi drugače: namreč, da je predsednik tudi teh predsedniških volitev lahko le eden od tistih kandidatov, ki so v volilno kampanjo zmetali kar precejšnje količine denarja. In seveda bodo vsi tisti, ki so te denarje zaslužili, povsem prepričljivo trdili, da je zmaga zmagovalca posledica dejstva, da so oni in samo ter zgolj oni z omenjenim denarjem naredili tako uspešno kampanjo in z njo prepričali volivce. Če je včasih to res - takšna je bila na primer kampanja trenutnega mariborskega župana, saj je z njo sploh za večino Mariborčanov začel obstajati -, to za tokratne predsedniške kandidate ni res. In to iz več razlogov. Najprej, vsi
iv\
politika
najpomembnejši rivali so bili že znani. Drugič, vsi najpomembnejši rivali so izhajali iz že zarti-kuliranega političnega prostora. In ozadja. To pomeni, da so imeli za sabo že znane politične elite in stranke, ki imajo za sabo tudi že svoje volivce oziroma svoje volilno telo. V takšni situaciji se voli po logiki »volil bom naše«, ne pa po logiki prepričljivosti kandidata, ali pa zato, ker je bila njegova kampanja dobra, celo boljša od kampanje drugih. Tako se
na primer ve, da je Lojzek zastopnik Cerkve in klerikalcev, in to ne glede na to, kako dobro je to skušal prikriti s svojo menda sredinsko držo. Povsem jasno je tudi, kje je imel svoje volivce: tam, kjer je njegovo zabavaljaštvo in njegovo igranje na orglice lahko izzvenelo kot »našost«. Torej v mestih in med intelektualci že ne. Vsaj praviloma. Čeprav so ga po načelu »našosti« za svojega prepoznali tudi v teh dveh volilnih segmentih vsi desni. In četudi bi
Lojzek ne hodil okoli s svojim zabaviščnim parkom in četudi bi za svojo volilno kampanjo ne porabil niti centa (torej bi Cerkev lahko ta denar prihranila, še posebej ko se tako pritožuje, da ji gre finančno slabo), bi pobral verjetno prav toliko glasov, kot jih je zdaj. Zato je Lojzekov doseženi procent na volitvah prej neuspeh kot uspeh. Še posebej, če ta procent primerjamo s procentom, za katerega Cerkev misli, da zastopa število njenih podanikov v deželi Šentflorjanski. Torej, ne glede na vse, Lojzek ni prepričal niti volivcev na svoji, desni strani. Kaj šele, da bi prepričal koga drugega. Torej je bila kampanja vodena zanič. In je bil denar vržen proč. Saj je v prvem krogu pobral le glasove najbolj militantnega in trdega jedra desnice. In to je vse. Podobno velja tudi za oba druga favorizirana predsedniška kandidata, za Turka in Gasparija. Tudi za njuni kampanji je bil denar porabljen bolj ali manj neučinkovito, kajti prepričala nista kaj prida tistih, ki niso bili že vnaprej prepričani, kar pomeni bolj ali manj nikogar, ki ne sodi v volilno bazo strank, iz katerih izhajata. Ker sta bila oba zmerno sredinsko sre-dinskarska, seveda noben od njiju ni prepričal ključnih levih volivcev. Za njih odločitev za enega izmed njiju izvira iz presoje, da lahko le tako preprečijo Lojzeku zmago. Tudi v tem primeru gre torej za delovanje objektivnega razmerja političnih sil v slovenskem političnem prostoru, kjer levi volivci nimajo svojega političnega predstavnika in kjer volijo, če volijo, pač tiste, za katere presodijo, da lahko najbolj učinkovito ustavijo desnico. Nikakor pa ne volijo tako zato, ker bi jih prepričal kandidat. Ali njegova kampanja. Tudi brez tovrstnih aktivnosti bi volili enako.
Da volilne kampanje niso bog ve kako učinkovit politični manever v situaciji razdeljenih političnih blokov, pa ni edina lekcija teh predsedniških volitev. Zelo zanimiva je bila vsaj zame tudi lekcija, da so tisti, ki so vodili volilne kampanje treh velikih kandidatov, to počeli nestrokovno in nekorektno, ne da bi poznali slovenski kulturni kapital. In seveda ne da bi ga upoštevali. To se je videlo neprestano. Najbolj ilustrativno pa to dejstvo dokazujejo
plakati treh predsedniških kandidatov. Za katere bi bilo bolje, da bi jih ne bilo. Razlogov za to je kar nekaj. Prvi je ta, da so bili vsi že kar ogabno osladni (razen že omenjenega Gasparijevega z nasmehom, ki je kljub smehljanju izstopil iz osladne ogabnosti). V tej kategoriji je nedvomno prednjačil osladno zmehčani Turk. Drugi pa so bila volilna gesla, ki so bila brez izjeme napačna. Vzemimo za primer Lojzeka in njegov volilni plakat z geslom »Pravi za predsednika.« To volilno geslo je namreč po zmagi hlepečega Lojzeka pokazalo v kar se da nesimpatični luči, namreč kot pretencioznega samohval-neža, kot nekoga torej, ki je zase prepričan, da je najboljši, pravi. In to s piko na koncu. Trditi o sebi kaj takega pa je med Slovenci vsaj nespodobno, če ne že odbojno. Torej volilno docela in povsem kontraproduktivno. Enako napačni pa sta bili tudi volilni gesli Gasparija in Turka. To, da oseba, za katero se predpostavlja ali celo odkrito natolcuje, da bi se za politično kariero prodala tudi Janši, izjavlja, da se nanj lahko zanesemo, je absurdno. Že kar perverzno. In to osebo prikazuje kot lažnivca. Kako naj bi človek s tem prepričal volivce, ni čisto jasno. V tej luči je Gasparijev poziv volivcem, naj mislijo na prihodnost, izzvenel kot pravo olajšanje, čeprav je tudi ta zgrešil politične potenciale slovenskega kulturnega kapitala. Misliti na prihodnost namreč ni osnovna obsesija Slovenčkov. In v politiki se veliko volivcev prepriča le z naslavljanjem na njihove osnovne obsesije. Kot je to dokazal že Hitler.
Skratka, volilne kampanje kandidatov so pokazale, da so zapravili kup denarja za nič. Oziroma za to, da so odprepriča-li potencialne volivce. Pokazale pa so tudi, da s politično pohlepnostjo obstoječih političnih elit služijo le tisti, ki so menda strokovnjaki za politični marketing. Menda strokovnjaki zato, ker so z izvedenimi volilnimi kampanjami dokazali, da to sploh niso. Da tržijo meglo. Oziroma svoje neznanje. Svoje nepoznavanje slovenskega kulturnega kapitala. In so za to še mastno plačani. Žal.
državljanska vzgoja
nec pri pouku (v osnovni in srednji šoli) in posebno pri pisanju domačih nalog ali maturitetnega eseja izkaže za svoja leta izjemno visok nivo argumentativnega, kritičnega razmišljanja. Stališče, s katerim razpravlja, lahko poda izjemno natančno, ga analizira, v njem odkrije glavni sklep in razloge, ki ga utemeljujejo, prav tako se lahko osredotoči na oceno kakovosti teh razlogov, kar ga privede bodisi do sprejetja ali ovržbe začetnega stališča; odkrije lahko katero izmed običaj-
sposobnosti kvalitetne argumentacije nosi v sebi tudi težavo, o kateri ni veliko govora. Čeravno vse kaže, da je tak učenec uspešno usvojil to, čemur Martens pravi četrta kulturna tehnika, zagotovila za to v resnici ni. Zaradi siceršnje storilnostne naravnosti šole kot celote se lahko učencu filozofiranje (kritično mišljenje) kaže kot nekaj instrumentalnega, kot še eno v vrsti znanj, ki jih pač mora - tako kot plavanje ali igranje košarke - obvladati, če se hoče vpisati na želeno gimnazijo
Zarodi storilnostne naravnosti šole kot celote, se lahko učencu filozofiranje kaže kot še eno v vrsti znanj, ki jih pač mora obvladati za vpis na želeno srednjo šolo.
nih napak v sklepanju; predlaga nasprotno stališče, ga utemeljeno podpre ali v njem odkrije pomanjkljivost itd. A kot rečeno, ustni ali še posebno pisni prikaz
ali srednjo šolo. Če sem do konca kritičen do tega, kar je tudi sicer moj poklic in kar skušam braniti, bi lahko po Platonu povzel, da nam ne sme ostati skrito, da
Aplikacija znanja in nje
ANDREJ ADAM
Zadnje čase se veliko govori o vključenosti slovenske šole v različna mednarodna merjenja znanja in pismenosti oziroma kompetenc. Nikakor ne moremo trditi, da so rezultati, ki so jih pokazali slovenski šolarji, porazni, toda večinoma se strinjamo, da bi lahko bili boljši -strokovnjaki, učitelji in tudi širša javnost bi radi videli, da bi se naši šolarji uvrstili više na primerjalnih lestvicah. Če kaj, potem mednarodne primerjave kažejo, da imajo naši šolarji težave z uporabo v šoli pridobljenega znanja. To seveda ne pomeni, da znanja nimajo, pomeni pa, da si v dani, konkretni situaciji z njim ne znajo vselej pomagati oziroma da so učenci v drugih državah (Finska se v zadnjem času postavlja kot zgled) pri tem uspešnejši. Če sprejmemo, da je smisel znanja predvsem, da služi ljudem, da smo se oboroženi z znanjem zmožni spopasti s problemi, ki se nam postavijo na pot, tedaj lahko v izmerjenih rezultatih mednarodnih merjenj vidimo določen neuspeh slovenske šole. Reformatorji se tega zavedajo, toda vprašanje, celo veliko vprašanje, je, ali so vsi njihovi predlogi, kako se izkopati iz nastale situacije, dobri. Še več, veliko vprašanje je tudi, ali naj reforme slovenskega šolstva popolnoma podredimo vzpenjanju slovenskih šolarjev na mednarodnih lestvicah, ki merijo pismenost in kompetence, še zlasti ker ni jasno, kako te kompetence sploh razumemo.
V nadaljevanju bom to dilemo podrobneje predstavil s pomočjo termina kritično mišljenje, o katerem zlasti v zadnjem času veliko govorimo in pišemo - tako v javnih občilih kot v strokovni literaturi.
Pričnimo z daljšim navedkom Ekkerharda Martensa: »V kulturi, v kateri noben polnoleten državljan brez sposobnosti govora, argumentacije in kritike odnosov med sredstvi in nameni ne more oblikovati individualnega življe-
nja in se udeleževati demokratičnih procesov, je filozofiranje, ki ga razumemo kot izrazno, profesionalno izvedeno učenje takšnih sposobnosti, četrta nujna kulturna tehnika.« (FNM; 2 / 1997, 5)
Preden nadaljujemo, pojasnimo nekaj pojmov. S filozofiranjem je mišljeno zlasti sokrat-sko utemeljevanje in kantovsko samostojno in kritično mišljenje. Omenjanje četrte kulturne tehnike pa seveda implicira, da obstajajo tudi prva, druga in tretja kulturna tehnika. O teh treh tehnikah ponavadi govorimo z že omenjenima terminoma, kot sta pismenost in kompetentnost, pri čemer mislimo na branje, pisanje in računanje.
Težava, ki sedaj nastane, je ta, da je prve tri kompetence relativno enostavno meriti, medtem ko za četrto tega ne moremo reči. Strokovnjaki se lahko o tem prepričajo ob razmisleku ocenjevanja dosežkov učencev pri izbirnem predmetu filozofija za otroke (v osnovni šoli) ali pri predmetih filozofija (v splošni gimnaziji) in izbirnem predmetu filozofija na maturi (prav tako v splošni gimnaziji).
V kolikor sprejmemo, da je v naših šolah filozofija trenutno, ne bom rekel edini, gotovo pa najbolj odprt predmet za razvijanje kritičnega mišljenja, oziroma če (v skladu z razsvetljensko tradicijo) sprejmemo, da gre pri filozofiranju in kritičnem mišljenju za eno in isto stvar, tedaj moramo omeniti, da so v tujini že razvili nekaj testov za merjenje kritičnega mišljenja. Posebno vplivni so Kornelovi testi kritičnega mišljenja (Cornell Critical Thin-king Tests), med avtorji - ki se veliko navajajo tudi v naši strokovni literaturi - pa velja omeniti predvsem Roberta H. Ennisa, ki je soavtor teh testov.
Toda na tej točki bi morali postati pozorni na temeljno težavo, ki se nanaša na merjenje kritičnega mišljenja (ali filozofiranja). Stvar je v tem, da lahko nek uče-
komentar
ne težave
mladi, »ko sprva okusijo mišljenje, to uporabljajo kot igro: vselej ga uporabljajo za ugovarjanje, posnemajo tiste, ki se ukvarjajo s spodbijanjem in tudi sami spodbijajo druge, pri čemer se veselijo kot mladi psi, če lahko bližnje vselej vlečejo (sem ter tja) in trgajo z mislijo.« (Platon: Država; 539b)
Zato nekateri avtorji s področja filozofije izobraževanja in zlasti tisti, ki se ukvarjajo s kritičnim mišljenjem, poudarjajo nujnost ločevanja med kompetencami, kot so branje, pisanje in računanje, ter kritičnim mišljenjem. Slednjega nimajo več toliko za kompetenco, kolikor za ideal (ideal razumnosti), h kateremu bi moralo biti naravnano izobraževanje, pri čemer ta ideal zajema izobrazbo ljudi, ki kritičnosti ne bodo samo izkazovali, ko jim to koristi (denimo pri preverjanju), temveč bodo tudi dejansko kritični in predvsem avtonomni subjekti, ki se dejavno in svobodno vključujejo v družbeno življenje. Ome-
njene kompetence so seveda pogoj za dosego tega ideala, toda če jih v imenu mednarodne primerljivosti in ekonomske uspešnosti družb (s čimer, gledano samo po sebi, ni nič narobe) vpeljemo v šolo zgolj zato, da bomo izobraževali ljudi, ki se bodo znašli v danih in prihajajočih gospodarskih razmerah, ki bodo zagotavljali prihodnjo (bržčas tržno) konkurenčnost slovenske družbe, ki bodo usvojena znanja aplicirali na trgu delovne sile, o čem drugem pa sploh ne bodo več razmišljali - in bodo čez dvajset let vpili (tako kot že mnogi danes): Filozofija! Kakšna filozofija? Kaj nam je tega treba? Ali jo rabimo?
potem bomo izdali temeljno pravico vsakega človeka do take izobrazbe, ki mu omogoča svobodno, avtonomno odločanje in razpolaganje z življenjem; potem bomo izdali razum kot tak in z njim prizadevanja razsvetljenstva, zapisana v temeljnih listinah liberalnih demokracij in človekovih pravic.
Peticije in protipeticije
V Sloveniji je te tedne zaokrožila peticija novinarjev. Blaž Zgaga in Matej Šurc sta se na svoje kolegice in kolege v novinarskem cehu obrnila z jasnim stališčem: Janševa vlada izvaja politične pritiske na medije, ki vse pogosteje objavljajo ali ne objavljajo cenzuriranih člankov. Peticijo je do tega trenutka podpisalo okoli 550 novinarjev, kar je verjetno četrtina aktivnih slovenskih novinarjev. Kakšnih reakcij je bila deležna? Mogoče prvovrstnih javnih razprav in velikih odmevov? Napaka! O njej se molči. Omenimo dve najbolj očitni. Prvo razbiramo skozi njeno recepcijo: o peticiji se v medijih ni govorilo. Še zlasti se je ni, razen v kratkih povzetkih, omenjalo v provladnih medijih, ki so po mnenju Mednarodne zveze novinarjev (International Federation of Journalists) naslednji: RTV Slovenija, Primorske novice, Delo in Večer. Še manj so se uredništva odločila, da bi raziskala trditve podpisnikov, povprašala za mnenje strokovnjake ali objavila tematske prispevke. In prav nič ni pomagala frapantno velika številka podpisnikov. Kot da bi želeli uredniki reči: »Res je, kar pravite. Pri nas je cenzura. Zato o tem in o vas ne bomo govorili.« Takšno iskreno priznanje je nenadejano, a po svoje pričakovano. Cenzura pač obstaja in politični pritiski tudi. Cenzurirati izjave o cenzuri, potencialno nevarne nastavljenim urednikom in njihovim političnim botrom, je potemtakem edino smiselno dejanje. Slovenskih medijev prav nič ne moti, da je doslej o peticiji poročalo že okoli sto svetovnih medijev. Le zakaj bi oni? In prav nič jih ne moti, da ne poročajo o zahtevi Mednarodnega in-štituta za tisk (International Press Institute), ki od vlade Janeza Jan-n še že drugič v nekaj tednih terja, CD da ustanovi posebno komisijo, ki > bo raziskala stanje. No, tako kot Ul njegovi mediji se tudi premier ni “ oglasil. Ni komentiral peticije profil ti tako hudim obtožbam. In nje-0 govi mediji sploh niso poročali o ^ zahtevi. Le zakaj bi, saj bi s tem # škodovali gospodu premierju! Še ^ dobro, da je taisti inštitut že napo-vedal, da bo v začetku leta 2008 ™ v Slovenijo poslal svojo komisijo,
če se slovenska vlada ne bo odzvala. Ne dvomimo, da bo to tudi storil. Ampak premier verjetno že ve in računa, da bodo o tem njegovi pač molčali in državljane prikrajšali za pravico vedeti. Toliko o nadvse iskreni recepciji, boljše si podpisniki ne bi mogli želeti. Druga reakcija zadeva percepcijo - seveda se veliko število novinarjev ni podpisalo pod peticijo, ker so jo menda razumeli kot politično motivirano. No, to je le ugibanje. Nadvse zabavno je videti, da pod njo hitro prepoznavno manjkajo imena predvsem provladnih urednikov in urednic. Kar znova pomeni, da si iniciatorji peticije niso mogli zamisliti boljše potrditve. Torej je le res! Njihovo razumevanje pobude zveni bodisi neobičajno in ji očita nenavadne motive zato, da bi se ne rabili podpisati, bodisi se niso podpisali zato, ker ne smejo ali ne želijo pristati na tezo o političnem obvladovanju. Druga vrsta recepcije se je izkristalizirala v protipeticijo, katere avtor je novinar Dejan Steinbuch. 30 podpisnikov pod njo, pretežno zaposlenih pri Magu, Demokraciji in STA, prvi očita nekredibilnost, češ da jo podpisuje »zgolj« 500 avtorjev. To seveda predpostavlja, da bo njihova kredibilna, če bo presegla število prve, da ne govorimo o odzivih tujine. Drug očitek je, da so pod prvo podpisani tudi upokojeni novinarji in fotografi. A žal so pod drugo nenovinarji in celo blogerji. Podpisi pod protipeticijo torej njeno vsebino že po sebi zanikajo. Še zlasti, če upoštevamo dejstvo, da se ta deklarativno zavzema za etičnost in profesionalizem novinarskega dela. Težko je namreč trditi, da so podpisniki kakšen poseben zgled zanju. Pro-tipeticija je dosegla svoj namen: v provladnih medijih je bila predstavljena kot pomemben element »uravnoteženja« situacije. Kot nas poučujejo politični mojstri, je namreč situacijo pri nas treba uravnotežiti in pluralizirati. Kar se doseže na nor način: če imaš resnico, ji nasproti postaviš neko partikularno protiresnico ali laž. Navidezno sta potem obe enako veljavni. Temu potem politični mojstri sproščenosti pravijo medijska demokracija.
Ahmadinedžad osv
Kaj drugega mu niti ni preostalo. Busheva administracija Iranu namreč pošilja podobne signale, kot jih je pošiljala Sadamu Huseinu pred napadom na Irak. Zato ni nič presenetljivega, da Ahmadinedžad, potem ko ni uspel očarati Busha, sedaj skuša očarati ameriški narod.
ALEŠ KUSTEC
Začetek ameriške turneje
Ahmadinedžad je na septembrskem zasedanju ZN o globalnih temah ponovno izzval ameriškega predsednika na debato. Ahma-dinedžadov edini pogoj je bil, da bi bila debata javna, saj bi jo Američani tako lahko spremljali brez cenzure. A medijski spektakel se ni zgodil, saj je Bush Ahmadinedža-dov predlog zavrnil. Iranski predsednik pa se ni pustil zmesti. Tako je napovedal, da bi rad obiskal točko nič - območje, kjer sta se v terorističnem napadu 11. septembra zrušila dvojčka, in se poklonil žrtvam. Mnogo Američanov je bilo zgroženih nad njegovo namero, saj Ahmadinedžada smatrajo kot sovražnika in podpornika terorizma. Dokončno pa je njegov načrt preprečila newyorška policija, ki mu zaradi »varnostnih« razlogov ni dovolila obiska. Ahma-dinedžadova turneja pa se kljub vnovični zavrnitvi ni končala, saj je sprejel intervju za ameriško televizijo CBS. Intervju je odmeval tudi zato, ker sta si oba nesojena debaterja posredno izmenjala mnenja tudi drug o drugem. Scott Pelley, ki je vodil intervju, je tako vprašal Ahmadinedžada: »Kaj občudujete pri predsedniku Bushu?« Slednji se je izmikal in nato vprašal Pelleya: »Vi kot ameriški državljan mi povejte, kaj občudujete pri njem?« Pelley se je znašel v zadregi in dejal: »No, gospod Bush je brez dvoma zelo veren mož. Npr. tako kot vi.« Ahmadinedžad je podvomil v vero Busha in odločno dejal: »Prosim, povejte mi, katera religija naroča svojim vernikom, da okupirajo drugo državo in ubijajo njene ljudi? Ali krščanstvo to zapoveduje svojim vernikom? Morda židov-stvo? Ali islam? Kateri prerok naroča vernikom, naj pošljejo 160 tisoč
vojakov v drugo državo in tam pobijajo može, žene in otroke? Religije ne moreš imeti samo za okras in zgolj hoditi v cerkev. Resnično morate biti verni. Religija nam namreč naroča, da moramo spoštovati življenje in lastnino drugih ljudi ter da moramo spoštovati človekove pravice in ljubiti sočloveka.« Ahmadinedžad očitno boljše razume religijo kot Bush. Vprašanje pa je, če svojo lastno razlago dejansko upošteva. No, Bush mu ni ostal dolžan. Preko Pelleya je Ahmadinedžadu sporočil: »Naredili ste grozne izbire za svoje ljudstvo. Izolirali ste svoj narod. Državo ponosnih in častnih ljudi ste spreobrnili v izobčeno državo v svetu.« Ahmadinedžad, ki najprej ni hotel verjeti, da gre za Busheve besede, je nato le dejal: »No, to mi pove, da je med nami velika razdalja.«
Napad na iranskega predsednika
In ko smo že vsi mislili, da je konec turneje, nas je Ahmadinedžad ponovno presenetil. Univerza Columbia ga je namreč povabila na javno debato. Predsednik univerze Lee Bollinger si je drznil storiti tisto, česar si ni upal niti sam ameriški predsednik. Soočil se bo z iranskim predsednikom. Amerika se je ponovno zgrozila. Republikanski predsedniški kandidat, John McCain, je povzel stanje v državi, ko je svetoval univerzi, naj človeku, ki ukazuje pobijanje ameriških vojakov, ne omogoči govora na univerzi. A Bollinger se ni ustrašil pozivov nekaterih ameriških politikov in obljubil, da Ahmadinedžadu ne bo lahko, saj ga bo izzval z neprijetnimi vprašanji. In res je bilo tako. Že v uvodnem pozdravu je neusmiljeno pozdravil iranskega predsednika: »Bodimo si na
jasnem, gospod predsednik. Predstavljate vse znake krutega in nepomembnega diktatorja.« V dvorani je zadonel aplavz. Nadaljeval je v podobnem slogu: »Zakaj v Iranu preganjate homoseksualce, člane bahajske vere in nekatere akademske profesorje? ... Decembra 2005 ste opisali holokavst kot izmišljen mit. S tem, ko ste prišli na univerzo, ki je svetovno središče študija židovstva, ste se preprosto osmešili. Ali ste izzivalno provokativni ali pa presenetljivo neizobraženi.« Ponovni aplavz. Bollinger se ni ustavil: »Oktobra 2005 ste dejali, da bi Izrael morali izbrisati z zemljevida. Columbia ima več kot 800 študentov, ki živijo v Izraelu. Zato vas sprašujem, ali mislite tudi nas izbrisati zz zemljevida?« In spet je sledil aplavz. »Glede na poročila sveta za zunanje odnose, Iran sponzorira terorizem, saj financira nasilne skupine, kot so Hezbolah, Hamas in Palestinski džihad. Vaša vlada ogroža tudi ameriške vojake v Iraku, saj financira in oborožuje šiitske milice, ki jih vodi Moktada al Sadr. Veliko diplomantov in študentov naše univerze je pogumnih članov naše vojske v Iraku. Tako kot drugi Američani s svojimi sinovi, hčerami, očeti in možmi v Iraku imajo vso pravico, da vidijo vašo vlado kot sovražnika ... Zakaj ste se odločili Iračane prepustiti učinkom mednarodnih sankcij ter pahniti svet v jedrsko uničenje?« je z aplavzom zaključil Bollinger.
govorec spoštuje študente in profesorje s tem, ko jim prepusti, da sami izoblikujejo svoja stališča. Zato ni potrebno pred govorom povabljenca na račun slednjega izgovoriti množico obtožb ...« In ne boste verjeli. Ahmadinedžad
Bollinger je nagovoril iranskega predsednika: »Bodimo si na jasnem, gospod predsednik. Predstavljate vse znake krutega in nepomembnega diktatorja.«
Ahmadinedžadovih pet minut
Nato je prišel na vrsto Ahmadinedžad. Najprej je v arabščini zrecitiral verze iz Korana. Nato je nagovoril Bollingerja: »Na začetku bi se rad pritožil nad osebo, ki je prebrala to politično izjavo o meni. V Iranu tradicija veleva, da uvodni
je dobil aplavz. Večina njegovega osrednjega govora je tekla o znanosti. »Znanost je luč, zato morajo biti znanstveniki neomade-ževani in pobožni. Če človeštvo doseže visoko stopnjo znanosti, a znanstveniki niso neomadeže-vani, potem njihovo znanje ne
aja ameriška srca
V
J
morali nedolžni Palestinci plačati ceno? Zakaj bi moralo pet milijonov ljudi ostati izseljenih že 60 let? Ali to ni zločin? ... Naš predlog za rešitev bede, v kateri živijo Palestinci, je humanitaren in demokratičen. Če hočemo rešiti ta 60-letni problem, moramo dovoliti palestinskemu ljudstvu, da samo odloči o svoji prihodnosti. Karkoli izberejo kot narod, bi morali vsi ostali sprejeti in spoštovati,« je pojasnil Ahmadinedžad in požel vnovičen aplavz.
Iranska podpora terorizmu?
O iranski podpori terorizmu ni govoril, saj je predstavil Iran kot žrtev terorizma. »Če nekdo razstreljuje bombe okoli tebe, grozi tvojemu predsedniku, ubije člane senata, kako bi ravnali s takim človekom? Povsem jasno je, imeli bi ga za terorista. Moji dragi prijatelji, iranski narod je žrtev terorizma. Pred 26 leti sta bila v te-
»Iran je član Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA). Predpis agencije pravi, da imajo vse članice pravico do miroljubne jedrske tehnologije. Kako je mogoče, da vi imate to pravico, mi pa ne? Pravijo nam, da naj ne izdelujemo sami goriva. Zakaj bi potrebovali gorivo od vas? Že 28 let nam pod pretvezo embarga in sankcij niste dali rezervnih delov, ki jih potrebujemo za naše civilno letalstvo. Zato hočemo biti neodvisni. Če ste vi ustvarili peto generacijo atomskih bomb in jih že testirate, kakšno pravico imate potem izpraševati druge narode o miroljubnosti njihovega jedrskega programa? Mi ne verjamemo v jedrsko orožje. To je v nasprotju z ustrojem celotnega človeštva.« Aplavz.
Polom Ahmadinedžada
Ko je že kazalo, da so se ameriška srca začela topiti pod besedami iranskega predsednika, se je sled-
5 £%>
Ahmadinedžad je zaključil: »Mi smo miroljuben in ljubeč narod. Ljubimo vse narode.«
more služiti interesom človeštva. Tako v današnjem svetu nekatere države zlorabljajo mnoge znanstvenike na različnih področjih z namenom, da bi drugim državam odvzele njihovo bogastvo. Npr. z uporabo znanstvenih metod in orodij goljufajo ljudi. Pod pretvezo borbe proti terorizmu kršijo osebne in družbene svoboščine v lastni državi. Ne spoštujejo zasebnosti lastnih ljudi. Prisluškujejo telefonom in skušajo nadzorovati ljudi. Ustvarjajo negotovo psihološko atmosfero, da bi s tem upravičili svoje vojaške misije v različnih delih sveta.« Ahmadinedžad se je očitno v želji, da bi osvojil ameriški narod, spreobrnil v zagovornika ameriških svoboščin, ki so jih okrnili Bushevi protiteroristični zakoni. »Velike države so zlorabile znanost in raziskave tudi pri izdelavi jedrskega, kemič-
nega in biološkega orožja. Ali ta orožja obstajajo z namenom, da ščitijo varnost celotnega sveta? Kaj lahko stalna jedrska grožnja doprinese človeštvu?« je naprej modroval zdaj že »gandijevski« Ahmadinedžad in zaključil: »Mi smo miroljuben in ljubeč narod. Ljubimo vse narode.« Aplavz.
Obstoj holokavsta?
Nato se je lotil vprašanj. Svoja stališča o holokavstu je omilil in se bolj posvetil posledicam z nastankom Izraela za Palestince. »Če je že ta zgodovinski dogodek (holokavst) resničen, se moramo vprašati, ali naj Palestinci plačujejo ceno za ta dogodek. Navsezadnje se je zgodil v Evropi. Palestinci pri tem niso igrali nobene vloge ... Živeli so skupaj z židovskimi in krščanskimi skupnostmi v miru. Niso imeli problemov. Zakaj bi torej
roristični operaciji v bližini kraja, kjer sem takrat delal, ubita izvoljeni predsednik in premier Irana,« je zatrjeval Ahmadinedžad. Iran namreč trdi, da je islamsko socialistična organizacija (PMOI) leta 1981 izvedla bombni napad na tedanjega predsednika in premiera. PMOI, ki jo tako ZDA kot Iran prištevata med teroristične organizacije, je glavna stranka v koaliciji Narodnega sveta za upor v Iranu (NCRI). Slednja koalicija je zavzeto sodelovala z ZDA pri razkrivanju iranskega jedrskega programa, zato Iran obtožuje ZDA, da ščiti in podpira teroristično organizacijo PMOI.
Miroljubnost jedrskega programa?
V odgovoru o iranskem jedrskem programu je Ahmadinedžad zagovarjal miroljubnost slednjega:
njemu zgodil bušizem. Potem ko je prebrodil vsa težka vprašanja o holokavstu, o iranski podpori terorizmu, o iranskem jedrskem programu ..., je na vprašanje o usmrtitvah iranskih državljanov, ki so homoseksualci, odgovoril s povsem resnim glasom: »V Iranu nimamo homoseksualcev tako kot v vaši državi.« Smeh. Občinstvo se je namreč začelo posmehovati iranskemu predsedniku. Ah-madinedžadu niso pomagale niti prejšnje »modre« besede. Vsi so si zapomnili le ta lapsus. Mediji so ga zagrabili in ponavljali v nedogled. Njegovih ostalih izjav praviloma niso predvajali. Ostale izjave so same po sebi postale prav tako smešne. Ahmadinedžad je očitno v želji, da bi osvojil Ameriko, postal podoben Bushu, a je pri tem pozabil, da Bush že dolgo nima pozitivnih rejtingov v Ameriki.
krasni novi svet
Na poti v
Alarmantna poročila se vrstijo, človeštvo pa je še zmeraj na poti, ki vodi v globalno katastrofo. Kako zaščititi Zemljo pred globalnim segrevanjem, ki ga je nedvomno zakrivil človek, na žalost ostaja nerešeno vprašanje. Medtem ko učene glave iščejo odgovore, se čas za odločno ukrepanje neizbežno izteka.
DARIO SVETEJ
veliko glo
Kako se človeštvo loteva podnebnih sprememb, ene najresnejših groženj, s katerimi se je kdaj soočilo? Žal (prepočasi in neučinkovito. Skrb zbujajoči podatki in svarila strokovnjakov o podnebnih spremembah številčno močno presegajo konkretne predloge za rešitev problema, ki grozi, da bo za zmeraj spremenil svet, kot ga poznamo. Zadnje čase tudi najhujšim skeptikom postaja jasno, da se v naslednjih letih človeštvo posledicam svojega nepremišljenega ravnanja ne bo moglo več izogniti - nanje se bo lahko le pripravilo. Kaj lahko navsezadnje storimo, da stvari že v bližnji prihodnosti ne bi dosegle apokaliptičnih razsežnosti oziroma da bi se izognili globalni katastrofi? Je za to res že prepozno, kot trdijo nekateri priznani klimatologi in ekologi? Smo s strmim dvigom emisij toplogrednih plinov, ki povzročajo učinek tople grede, od začetka industrializacije res že uničili občutljivi zemeljski mehanizem in ustva-
rili pogoje za začarani krog globalnih podnebnih sprememb, ki naj bi na koncu privedlo do "podivjanega segrevanja", kot meni sloviti britanski ekolog James Lovelock (Gajino maščevanje...)?
Scenariji za preživetje
Kakorkoli že, scenariji za ohranitev življenjskih razmer na srečo obstajajo. Eden takih je bil nedavno predstavljen na mednarodni konferenci Združenih narodov o klimatskih spremembah v Bankoku. Mednarodna skupina za podnebne spremembe (IPCC) je v tretjem letošnjem poročilu navedla možne scenarije za ohranitev življenjskih razmer, kot jih poznamo danes, toda le pod pogojem, da bodo vlade posameznih držav pripravljene ukrepati. Omenjeni dokument, rezultat dela več kot dva tisočih znanstvenikov iz več kot sto držav sveta, je še posebej pomemben zato, ker izpodbija nekatere argumente skeptikov, ki trdijo, da je boj proti globalnemu se-
grevanju predrag, da bi nekatere ekonomije sveta pahnil v krizo ter da je tako ali tako prepozno za ukrepanje. Glavna točka poročila je bil namreč podatek, da bi stroški za blažitev podnebnih sprememb znašali le 0,12 odstotka svetovnega letnega bruto domačega proizvoda. Poročilo prav tako navaja, da se je delež toplogrednih plinov v ozračju od leta 1970 povečal za 70 odstotkov in se bo v prihodnjih petindvajsetih letih povečeval za 25 do 90 odstotkov, če bo svet nadaljeval po tej poti. Za zajezitev globalnega segrevanja ozračja do te mere, da bi temperatura po svetu v prihodnjih desetletjih narasla za le dve stopinji Celzija, namesto mogočih štirih, bi morali do leta 2050 zmanjšati delež ogljikovega dioksida za 50 do 85 odstotkov. Če tega ne bomo storili, se obeta črn in mnogim že dobro znan scenarij: izumrle bodo številne živalske in rastlinske vrste, nekateri deli sveta se bodo spopadali z drastičnim pomanjkanjem vode, suša bo prizadejala vse več območij, dvignila se bo gladina morja, propadala bodo gospodarstva ... "Če bomo nadaljevali to, kar počnemo sedaj, bomo v velikih težavah," je opozoril eden izmed avtorjev poročila IPCC, strokovnjaki pa so možnosti za rešitev omenjenih težav videli predvsem v uporabi jedrske, solarne in vetrne energije oziroma v čistejših virih energije. Toda, kot je bil jasen predsednik IPCC Rajendra K. Pachau-ri: "Če želi svet videti napredke na tem področju, je treba spremeniti celoten način življenja."
Omahovanje kljub šokantnim napovedim
Ni čudno, da to marsikomu ni všeč. Največkrat se zatakne že pri vprašanju, kdo bo nosil največje breme pri učinkovitem boju proti podnebnim spremembam. Če bi hoteli delež toplogrednih plinov do leta 2030 zmanjšati na razumno raven, bi svetovno ekonomijo to stalo tri odstotke letnega bruto domačega proizvoda, pravijo učene glave, predstavniki držav pa, kot da se ne bi zavedali
resnosti položaja in nujnosti takojšnjega ukrepanja, le s težavo pridejo do soglasja. Prihodnost namreč res ni rožnata: če bi mednarodni skupnosti segrevanje Zemlje v naslednjih desetletjih vendarle uspelo obdržati pri dveh stopinjah Celzija, pravijo strokovnjaki, bi to še zmeraj lahko pomenilo, da bi leta 2050 primanjkovalo vode za dve milijardi ljudi in grozilo izginotje 30 odstotkom živalskih in rastlinskih vrst.
Kljub omenjenim alarmantnim dejstvom razvite države očitno še niso pripravljene na korenito zmanjšanje toplogrednih plinov. Vsaj tako je na Dunaju jasno pokazala na začetku septembra končana petdnevna pripravljalna
Grožnje in bojazni
Podnebne spremembe grozijo, da bodo povzročile številne težave: od dviga morske gladine, prisilnih migracij prebivalstva, neobičajnih vremenskih pojavov, suš, poplav, izumiranja živega sveta in vse do velikih epidemij in lakote. Kot je nedavno opozoril Mednarodni inštitut za strateške študije (IISS), se bodo zaradi podnebnih sprememb povečevale tudi razlike med bogatimi in revnimi, krepile pa naj bi se tudi rasne in etične napetosti, kar bodo spet ugodno tla za nove konflikte. Urbana področja ne bodo izvzeta, saj bo zmanjšanje kmetijskih pridelkov zaradi pomanjkanja vodnih virov in dviga temperature privedlo do dviga cen hrane. Osnovna vprašanja hrane, vode in energije stojijo za mnogimi današnjimi strahovi glede varnosti, podnebne spremembe jih bodo le še bolj zapletle, navaja IISS.
krasni novi svet
balno katastrofo
konferenca za letno srečanje konvencije Združenih narodov o klimatskih spremembah (UNFCCC). Na Dunaju se je namreč zbralo več kot tisoč delegatov iz okoli 150 držav ter vrste podjetij, mednarodnih institucij in nevladnih okoljevarstvenih organizacij, da bi pripravili teren za spopad z nedvomnim človeškim vplivom na pregrevanje ozračja po letu 2012, ko bo prenehal veljati kjotski protokol, ki države podpisnice zavezuje k zmanjšanem izpustu toplogrednih plinov v ozračje. Da vanj nista vključeni največji onesnaževalki ZDA in Kitajska, je znano, manj znano pa je morda dejstvo, da so se na Dunaju predstavniki Evropske unije in mnogih držav v
razvoju, med njimi Kitajske in Indije, zavzemali za strogo odmerjeno zmanjšanje izpustov v industrijskih državah, Rusija, Kanada, Nova Zelandija, japonska in Švica pa so temu odločno nasprotovale in s tem za zdaj onemogočile poskuse, da bi zaveze iz kjotskega protokola podaljšali v prihodnje desetletje in jih še zaostrili. Stephanie Tunmore iz Greenpeacea je to glasovanje na omenjeni konferenci ocenila kot "glasovanje za apokalipso". Znanstveniki namreč menijo, da je že danes potrebno od 25- do 40-odstot-no zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v razvitih državah, če želimo preprečiti najnevarnejše podnebne spremembe, ki spro-
žajo taljenje ledenikov, dvigovanje morske gladine in vremenske ekstreme. Okoljevarstveniki na dunajskem sestanku so se po navedbah tako lahko le čudili zanje povsem nerazumnemu obnašanju delegatov nekaterih držav, japonska se je bila denimo pripravljena sprijazniti, da bodo tajfuni in poplave uničili njeno obalo, Švico pa očitno ne skrbi izginjanje njenih zadnjih ledenikov. Ob tem velja spomniti, da kjotski protokol sploh ni kakšna strašna zaveza, 36 industrijsko razvitim državam, ki so ga podpisale (skupno ga je podpisalo 169 držav), nalaga le, da emisije toplogrednih plinov v prihodnjih petih letih zmanjšajo za 5,2 odstotka glede na leto 1990 ter tako naredijo prvi korak k preprečevanju najbolj črnega scenarija.
Kako bodo ravnale industrijsko razvite države po izteku kjotskega protokola, na žalost ostaja negotovo tudi po nedavno končanem sestanku t.i. glavnih proizvajalk toplogrednih plinov v VVashingtonu pod taktirko Geaorgea W. Busha, med drugim krivca tudi za to, da so ZDA, največji svetovni onesnaževalec okolja s toplogrednimi plini, zavrnile podpis kjotskega protokola.Še dobro, da je vsaj Evropska unija napovedala, da bo do leta 2020 omejila svoje emisije za 20 odstotkov.
PODLUPO
Ukrepati je treba takoj!
Medtem ko ozaveščeni strmijo spričo "hitrosti" in "prizadevnosti", s katerima se današnje vlade lotevajo enega najbolj perečih problemov človeštva, Mednarodni inštitut za strateške študije (IISS) bije plat zvona. Če se nemudoma ne bo ukrepalo, lahko imajo podnebne spremembe enake posledice za globalno varnost kot jedrska vojna, opozarja ta institucija. Globalno segrevanje utegne zmanjšati kmetijske donose in razpoložljive količine vode, s tem pa povzročiti veliko trpljenje ljudi in regionalne spopade. Čeprav sedaj vsi pričenjajo razumeti, kakšno grožnjo pomenijo podnebne spremembe, še nihče ni postal resnični vodja boja proti njim, nihče pa tudi ne more natančno povedati, kje in kdaj bodo zadale najtežji udarec, navaja poročilo IISS. Tudi če bi mednarodna skupnost uspela sprejeti vseobsežne in učinkovite ukrepe za preprečitev nadaljnjih podnebnih sprememb, bodo te, tako navaja IISS, še zmeraj imele neizogiben vpliv na človekovo okolje, gospodarstvo in varnost ljudi. Njihov poguben vpliv se seveda že čuti, še posebej v konfliktih v Keniji in Sudanu, pričakovati pa je tudi številne nove, od Azije do Latinske Amerike oziroma povsod tam, kjer bo zaradi podnebnih sprememb prihajalo do pomanjkanja vode, hrane in energetskih virov.
Osupljiva dejstva
Temperatura na Zemlji ni bila tako visoka že najmanj štiri desetletja, morda tudi celo tisočletje, je pokazala nedavna študija Ameriške akademije znanosti. Ameriški znanstveniki trdijo, da so bila minula desetletja 20. stoletja najtoplejša v primerjavi z vsemi obdobji v zadnjih 400 letih, v zadnjem stoletju pa naj bi se temperatura dvignila za 0,6 stopinje Celzija. Po poročilih ameriških strokovnjakov se zaradi globalnega segrevanja ta čas proti zemeljskima tečajema seli kar 1700 rastlinskih in živalskih vrst, in to s hitrostjo 0,56 kilometra letno. Čeprav se nekaterim uspe prilagoditi na drugačne razmere, mnogim grozi izumrtje. Polarni medved je zaradi taljenja arktičnega ledu trenutno ena najbolj ogroženih živalskih vrst. Njegova populacija je v zadnjih desetih letih upadla za 17 odstotkov, strokovnjaki pa se bojijo, da bo do srede stoletja izumrlo še nadaljnjih 30 odstotkov polarnih medvedov.
tastrofa
Kosovsko vprašanje z enim
Francoski predsednik Nicolas Sarkosy je pred kratkim v govoru v Newyorški palači Združenih narodov izjavil, da je neodvisnost Kosova pravzaprav edina rešitev. Vprašanje o statusu Kosova je sicer odprto že skoraj desetletje. Kosovo (uradno Kosovo in Metohija) je trenutno ena od dveh avtonomnih pokrajin v Republiki Srbiji in od leta 1999 pod začasno civilno in vojaško upravo OZN.
MATJAŽ GERM
Kosovsko vprašanje
Kosovsko vprašanje je pravzaprav historično in izvira iz geografskega položaja pokrajine. V svoji zgodovini je bilo Kosovo pod toliko vplivi, da kot politična tvorba nikoli ni zmoglo dograditi lastne identitete. Prva možnost za to je bila morda prav v jugoslaviji, ko se je v pokrajini, kot uradno avtonomnem delu države, ustvarila nekakšna narodna skupnost. Kosovska kriza je nastopila konec 80. letih, ko se je v Jugoslaviji razplamtela nacionalistična vihra. Slobodan Miloševič je s svojim znanim »niko ne sme, da vas bije« že leta 1987 simbolično potrdil, da je Jugoslavija, v kateri so vsi enakovredni, preteklost. Velikosrbska politika je Kosovo obravnavala kot zibelko naroda in na tak način seveda sestavni del Srbije. Toda demografski podatki so pravili drugače, delež albanskega prebivalstva se je v pol stoletja od leta 1945 povečal s približno 65 % na približno 90 %. Srbi so na Kosovem postali manjšina. Miloševičeva srdita politika je stanje razumela kot nepravično posledico in se trudila izboljšati položaj kosovskih Srbov, tudi demografsko, predvsem pa s konstantnim slabenjem »stare« avtonomije pokrajine. Vihar nacionalizma, ki je dobro desetletje pustošil po Balkanu, je zajel tudi kosovske Albance, ki so se agresiji uprli. Vojna, ki jo je izgubljalo predvsem Kosovo, je bila končana s posredovanjem zveze NATO leta 1999. Od tega leta je kosovsko vprašanje predmet številnih razprav in študij ključnih svetovnih odločevalcev. Eno ključnih podvprašanj je pravzaprav dilema o kosovskem narodu. Kosovo je ob razpadu Jugoslavije izgubilo že tako krhko identiteto in se
razdelilo na pokrajino, kjer žive Srbi in Albanci. Nenavadna situacija, ko sta se dva večinska naroda zatekla v varno naročje pripadajočih etnij, je kosovsko zgodbo še bolj zapletla.
Rešitve
Formalno se s problemom ukvarja tako imenovana trojka (ZDA, EU, Rusija), v okviru EU pa obstaja kontaktna skupina za Kosovo. Do zdaj se je ponudilo že nekaj rešitev kosovskega vprašanja, a nobeno ni doseglo širšega konsenza. Zadnji, ki je »padel« v poskusu iskanja rešitve, je visoki predstavnik EU Finec Martti Ahtisaari. Njegov predlog je bil neodvisno Kosovo ob okrepljeni navzočnosti mednarodne skupnosti in temeljita zaščita narodnih manjšin. Ahtisaari je pogajanja zaključil v skladu z zakonom pojemajočih učinkov z opazko, da nobena dodatna količina pogajanj ne bi vnesla kaj več jasnosti. Na reševanje problema poleg izrednosti situacije vpliva tudi širša svetovna politika. ZDA se pod Bushevo administracijo s Kosovsko krizo ni preveč aktivno ukvarjala, a se zna situacija spremeniti ob morebitni predsedniški zmagi Hillary Clinton. Njen mož je bil predsednik v času, ko so zavezniške sile napadle Srbijo, tudi Clintonovo veže močna simpatija do neodvisnega Kosova. Rusija je poleg tega, da je tradicionalni zaveznik Srbije, do vprašanja skeptična že zaradi mnoštva podobnih političnih položajev v svojih vplivnih območjih. Ruska politika je sicer dokaj nekonsistentna v stališčih do separatističnih teženj. Z ene strani podpirajo neodvisnost Abhazije in Južne Osetije (ki sta del Gruzije) in Prid-nestrja (ki je del Moldavije), z druge pa nasprotujejo samostojnosti pokrajin, ki so del Ruske federacije, de-
nimo Čečenije. Gre torej za povsem politično obravnavo in interpretacijo »pravice« do samostojne države, ki Rusiji jemlje kredibilnost tudi v odnosu do kosovskega vprašanja. Situacije v ruskih in priruskih pokrajinah sicer ni moč primerjati s Kosovom, vpliv Rusije je denimo v kavkaških republikah še vedno ogromen. Za ponazoritev samo dejstvo, da ima devet od desetih prebivalcev Južne Osetije ruski potni list, čeprav so državljani Gruzije. EU je v zadnjem času poenotil stališča do Kosova, kar je morda še največja zasluga Ahtisaari-jevih prizadevanj. Tudi Slovenija se pridružuje skupnemu stališču, da je rešitev neodvisno Kosovo.
Samoodločba narodov
Večina separatističnih teženj v osnovi izvira iz načel Splošne deklaracije o človekovih pravicah in svoboščinah, ki jo je ratificirala Organizacija združenih narodov leta 1948 kot del razvojih smernic po drugi svetovni vojni. Osnovna ideja pravice,
možnosti in izražanja lastne nacionalne identitete znotraj lastne države pa je, kot se je izkazalo, omejena s svetovnim političnim razpoloženjem in ni neizpodbitno merilo za samostojno državo. Številne politične skupnosti so pravico do samostojnosti uveljavljale z referendumom kot klasičnim načinom samoodločbe, ampak kljub nekaterim zanesljivim samoodločbam nikoli niso dosegle svojih ciljev. Mednarodno priznanje je ključni element implementacije pravice do samoodločbe, toda ta je ponavadi splet širših družbeno političnih razmer ali celo konsenza svetovnih velesil. Večkrat ključen je kar nekoliko futuristični uvid v možnosti celjenja ran na kriznih območjih s formiranjem nove države. Primeri držav, ki so nastale z relativno veliko svetovno podporo, so denimo republike bivše Sovjetske zveze in seveda tudi Slovenija ter ostale republike bivše Jugoslavije. Nekoliko drugače je potrebno obravnavati separatistične težnje na stabilnih po-
odgovorom in več vprašanji
AlOfcO
CPSi
dročjih, primer so denimo Baski. Kosovska neodvisnost je zorela s srbsko zlorabo človeških pravic in vojaško agresijo. Vprašanje je, ali bi bilo kosovsko vprašanje sploh kdaj odprto, če Srbija ne bi bila agresor. Samoodločba torej daje Kosovu legitimno pravico do razmišljanja o lastni državi, politična situacija obeta tudi relativno enoglasno mednarodno priznanje, če (ko) bo do samoodločbe prišlo.
En narod, dve državi
Enega prejšnjih odstavkov sem zaključil z omembo silno zanimive etnične situacije Kosova, kjer poleg manjšin živijo prebivalci, ki se jasno deklarirajo za Albance in Srbe. Problem in vprašanje splošnega obstoja kosovskega naroda in identitete je precej zanemarjen v procesu reševanja statusa Kosova, čeprav gre za nemalo pomemben argument in dejstvo, ki osvetljuje problem na svojstven način. Prav dejstvo, da je večinsko prebivalstvo na Kosovu alban-
sko in svojo narodnost povsem jasno izraža skozi jezik in kulturo, je opozorilo, ki ga, sicer precej omiljeno, izraža srbska vlada. Preprosto opozorilo bi se tako torej glasilo: Albanci imajo državo, imenuje se Albanija. Seveda pa je ozko gledanje na problem problematično in prav ta ekstremizacija med preprostim razumevanjem pravice do lastne države, ki sem ga opisoval v zgornjem odstavku, in negiranjem obstoja kosovske narodne identitete problem še bolj mistificira. Glede na razvoj situacije bi lahko celo trdili, da vsestransko zadovoljive rešitve ni mogoče več doseči, obenem pa je nujno poudariti tudi, da se stopnja učinkovitosti rešitve s časom konstantno znižuje.
Vprašanje je torej tudi, če bi neodvisnost Kosova z ureditvijo, ki ni federalna, dejansko pomenil nadzor enega naroda nad dvema različnima priznanima državama in s tem svojevrsten presedan v mednarodnem pravu. Ureditev neodvisne kosovske države odpira tudi
temo pravic srbske manjšine, ki bi z neodvisnostjo tudi uradno postala manjšina v mednarodno priznani državi. Na nek način je možno samostojnost Kosova s stopnjo in kakovostjo avtonomije srbske manjšine celo opravičevati in uporabiti za doseganje konsenza. Za razumevanje je primeren tudi pogled na ureditev narodnih manjšin.Večina držav ima namreč na svojem območju državljane, ki ne izražajo pripadnosti večinskemu narodu. Spoštovanje njihovih pravic se dosega s priznavanjem njihovega statusa in podporo v izražanju svoje lastne narodne identitete in povezanosti z matičnim narodom. Obstajajo tudi narodi, ki nimajo matične države, ampak imajo vseeno status manjšine. Preprosto razumevanje bi tako ob bok Kosovu postavilo še številne primere območij, kjer sicer manjšina v formalni državni skupnosti predstavlja večinsko prebivalstvo.
Epilog ali dialog
Pravzaprav večjih dilem več ni. Kosovo bo (skoraj zagotovo) postalo neodvisno. Srbija s stoičnim zavračanjem mednarodnega stališča škoduje predvsem sebi. Seveda se kot vedno pojavlja vprašanje pravičnosti in utemeljenosti, v teh primerih se je najlaže oprijeti dejstev in dejstvo je, da Kosovo kot politična tvorba obstaja in lahko ob pomoči mednarodne skupnosti brez težav zaživi kot samostojna država. Skeptiki bodo seveda kot argument uporabili dejstvo, da lahko Kosovo, ob pomoči mednarodne skupnosti seveda, brez težav živi tudi v Republiki Srbiji. Neodvisno Kosovo prinaša tudi potencialne nevarnosti za nestabilnost predvsem na območju Balkana. Na eno takšnih je pred kratkim opozoril sicer nekoliko kontroverzni bivši premier Makedonije, Ljubčo Geor-gievski, ki je predlagal delitev Makedonije, ker je prepričan, da bodo ob kosovski neodvisnosti podobno željo izrazili tudi Albanci v Makedoniji, kjer je vzhodni del države tudi večinsko albanski. Precej Albancev živi tudi na severu Grčije.
Kosovsko vprašanje je v primerjavi z denimo Palestinskim, kjer
podobna situacija traja že več kot pol stoletja, odprto šele relativno kratko obdobje, toda Kosovo ni Palestina, še toliko manj pa je Srbija Izrael. Se pa v pol stoletja lahko zgodi marsikaj.
PODLUPO
Zgodovina Kosova
Kosovo je zgodovinsko zaznamovala lega na stičišču slovanskih selitev in Bizantinskega imperija in kasneje Osmanskega cesarstva. Že v 7. stoletju je bil na severu današnjega Kosova sedež Raške, srednjeveške države, nekakšne predhodnice Srbije. Slovanski karakter Kosova je dopolnil tudi vpliv Bolgarije, ki je imela nadzor nad območjem skoraj sto let. Po letu 1090 je Raška pod Vukanoviči imela nadzor nad večino Kosova, obsežna integracija srbske, predvsem pravoslavne kulture na tem območju pa se je zgodila pod Ne-manjiči. V 13. stoletju, za časa kraljevine Srbije, je bilo Kosovo jedro države, Priština pa ena od prestolnic.
V tem času etnično deklariranje ni bilo prisotno, zato je težko opredeliti prebivalstvo Kosova. Kljub opevani bitki na Kosovem polju leta 1389, v kateri so Srbi delno zaustavili turški vdor, je v 15. stoletju območje padlo pod turški vpliv, ki se je z občasnimi motnjami prekinilo šele ob koncu 19. stoletja. Albanski živelj je v večini prevzel islamsko veroizpoved, kar jim je zagotovilo delno avtoriteto nad območjem znotraj Osmanskega cesarstva. Po prvi svetovni vojni je Kosovo postalo del Kraljevine SHS (kasneje Kraljevina Jugoslavija), po letu 1945 pa sta si v SFRJ Kosovo in Metohija (vzhodno Kosovo) pridobila status avtonomne pokrajine.
komentarji
M
u
£
<L>
to
O
cz
>(A
Šestnajst let« navadno razumemo kot sinonim vrhunca adolescence, ko hormoni delujejo s polno močjo, ko razum le delno sledi nebrzdanim čustvom.
5 Jesen pomladi
Nekaj podobnega se dogaja v naši državi, saj politične stranke, kot nosilke blaginji namenjene politike, tavajo v zamegljeni in svojim programom izmikajoči se realnosti. Vrhovi velikih so majavi, nalomljeni; nobeden ni trden, podprt s pravšnjo mero avtoritete. Od spodaj po piramidah lezejo povzpetniki, ki prehitevajo čas in krčevito iščejo svoj cilj: oltar imetja, obdan z avreolo pomembnosti. Napuh. Po svetopisemskem izročilu je to začetek vseh grehov. In prav napuh se je prikradel v slovensko pomlad; ljubezen do lastne odličnosti. Označuje ga latinska beseda superbia - nadutost, samoljubje, aroganca, domišljavost. Diagnoza je težka in prepričljiva, a ni najti ekipe, ki bi se posvetila iskanju zdravila. Ali pač? Kaj pa, če je lek že odkrit in se ga ne sme uporabiti, saj bi se s tem podrlo razmerje v piramidi; vzeti najslajši sadež iz rajskega vrta si že ne pustimo, pravijo. Kdo pravi? Oni. Kdo oni? Vsi oni. Kdo so to, vsi oni?
Nihče ne pokaže nanje, nihče jih ne kaznuje ali jim vzame moč. Končno pa, kdo sploh so, saj beseda »oni« ne pove ničesar. Napuh je tudi v tistih, ki govorijo o »onih«. Če bi ti, ki se pritožujejo, zmogli dovolj smelosti, bi »oni« verjetno zaužili tisti lek, kar bi spremenilo pozi-
cije: »ti« bi bili poslej »oni« in »oni« bi postali »ti«. Politični perpetuum mobile, ki med ljudstvom znova in znova utrjuje trditev »Vsi so isti«.
Dovolj bodi besedne igre in poglejmo stvari še iz drugega zornega kota. Ko se je leta 1991 rodila država Slovenija, je poleg imena dobila tudi botre. Ob strani je stala močna ekipa porodničarjev in babic, mogočen team je skrbel, da novorojenček preživi, da ga ne prizadene kakšna okužba, ki bi mu iztrgala nežno dušico. Vse je bilo postavljeno na svoje mesto in svetovna javnost je postopoma dala soglasje k inavguraciji nove članice. Nova članica je dobila podobo, demokracijo in z njo politične stranke. Komunisti so sestopili z oblasti, strnili vrste in skozi zadnja vrata ponovno stopili na ključne pozicije, ob tem pa niso pozabili zamenjati ogrinjal, saj je nov družbeni red zahteval kompatibilnost z novim časom. Stranke so se oklicale za demokratične, predvsem pa za slovenske. Znašli smo se najprej v tranziciji, ki nam je dodobra izčrpala moči, nato smo stopili v Evropo in končno smo tam, kjer so mnogi bili že vsaj šestdeset let.
V devetdesetih smo govorili o pomladi. Tudi v novem tisočletju smo jo sprva še pogosto, kasneje pač vedno redkeje omenjali. Z novo oblastjo so prišli novi obrazi; mnogi od njih so v času prejšnjih vlad kimali v ozadju, sedaj pa jurišajo v prvih vrstah. Nekateri od njih so bili celo na drugem političnem bregu, jasno pa je eno: prejšnji so vladali s tolikšno močjo, da ključne niti držijo v rokah še danes. Pomladniki se oblasti niso niti prav zavedli in že je mandat skoraj pri kraju. Strategija vladanja pač ni v napuhu, ampak v delitvi, v pravični delitvi. Tu pa se zatakne. Prejšnji so si razdelili in vsi so imeli, pomladnim pa bo jesenska vlaga pokvarila pridelek. Načenja ga gniloba, v koritih že zaudarja in okusnega živeža zmanjkuje. Kaj bo potem? Nihče ne ve in prav je tako. Nekako že bo, vsaj za večino. In večina je temeljni postulat demokracije. Pomembno je torej, na kateri strani je vsaj en glas več. Tudi, če gre za ceno pravičnosti, važno je zmagati. Ljudstvo ljubi zmagovalce!
Prihaja jesen. Gozd se obarva, ponuja kostanje, gobe. V kleteh dozori vino, šli bomo tudi na volitve in znova bomo čakali pomlad. Prišla bo, a tista, o kateri sem govoril, nikoli več.
Nova oblast, nova vizija, nova prihodnost! Opazna reinterpretacija zgodovine, vrednot ali kar celotne kulture je v zadnjih letih na pohodu tudi v Sloveniji.
Kulturna revolucija
Najbolj svež utrinek kulturnega boja je rehabilitacija nekdanjega ljubljanskega nadškofa Gregorija Rožmana. Rožman je bil s sklepom sodišča oproščen vseh obtožb, ki so ga bremenile sodelovanja z okupatorjem. Rehabilitacija bivšega nadškofa je sicer brezpredmetna, nosi le veliko simbolno moč, ki jo je najbolje izkoristila RKC za »razbremenitev«, kot je dejal nadškof Uran. Vzpon des-no-sredinske vlade na oblast leta 2004 je prinesel razumljivo željo po izražanju novih kulturno-zgodovinskih vrednot in identitet, ki pa se je izrodila v strog obračun z vrednotami tako imenovanih »drugih«. Takšna polarizacija ni še nikoli prinesla ničesar dobrega, vsaj Slovencem ne. Ta umetna, a spretna delitev je omogočila skoraj neslišno, a izredno intenzivno implementacijo »nove kulture« v slo-
vensko družbo. Tudi vaš zvesti pisec s svojim razmišljanjem tvega obsodbo rdečkarstva, anarhizma in kdo ve česa še, tako preprosta je postala diskreditacija besede (ne upam si reči resnice) pri nas. Pustimo teorije, dejstva igrajo močneje. Vsaka dobra formula kulturne prenove družbe, sploh če je ta že globoko inficirala »hudičev sad« (saj poznate, 12 let na 50 let podlage), se začne pri medijih. Najprej »preureditev« nacionalne televizije, večjih dnevnih časopisov, ostalo pa za sproti. Novinarji koristijo le, če so naši, ali pa če so dovolj neumni, da nam verjamejo, ostali se naj zbirajo v »anarhističnih pisarnah«, karkoli bo prišlo iz njih, je tako ali tako »motivirano«. Mediji so sredstvo, toda ključ kulturne moči je v kapitalu. Po pravih načelih lahko gospodarstvo vodijo le pravi ljudje. Potrebno je poskrbeti za vzgojo mladine. Nekdo je nekoč zapisal, da nova ministrica za visoko šolstvo nima nobenih kompetenc. V brk se vam zasmejem, kaj pa delo v pastoralnem svetu župnije Sveti jakob? Kaj je še bilo postorjeno? Žrtve komunističnega nasilja, seveda, včasih je potrebno za učinkovito prevrednotenje družbe kolo časa zapeljati toliko nazaj, da se nihče več ničesar ne spomni, potem pa je potrebno samo povedati »resnico«. Zadnjič sem prebiral osnovnošolski učbenik za zgodovino, nič ni več tako, kot je bilo, papir pa tako ali tako vse prenese, v kratkem, kratkem času je lahko vse drugače. Kaj pa pokojni škof Rozman? Naj počiva v miru, on sam najbolje ve, kaj je zagrešil in kaj ne, tega ne more spremeniti nobeno sodišče. Za vse, ki ne verjamete, priporočam ponovno branje Cankarjevih Hlapcev, upam, da so še med gradivom v naših šolah. Nekoč, pred davnimi časi, v strašnem času, ko je Slovenija gorela v rdečih plamenih, so bile »možnosti« naših dedov odvisne od rdeče knjižice, upajmo, da naši »upi« ne bodo odvisni od veroučnih izkazov.
		fn-H			verver		a66Ub363Q6^y
		savore		ij30^	
	differents		diferentes		malsama
tuts		todos		JK. m m CIUJ	
	moi khac		pa3/1PIHHM		jsme jirr
moi ngiTdi		CMTB		všichni	
	pa3/1 MM H bi		skirtingi		m m V m _ m razliciti
Bce		visi		svi	
					anderschl
		alleg		alle HHHi	
Raznolikost Človekove pravice Participacija
REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN 5PORT
URAD RS ZA MLADINO
COUNCIL 0F EUROPE
CONSEIL DE LEUROPE
	drugačni
vsi	
Zelo lahko je reči »Nimam predsodkov« ali »Nisem rasist, to me ne briga« ali »Sem mar jaz povabil te begunce?«, precej težje pa »Morda res nisem kriv za to, kar se je zgodilo, bom pa naredil vse, da se ne bo nadaljevalo.«
Evropske družbe še vedno trpijo zaradi vse večje rasistične sovražnosti in nestrpnosti do manjšin. Številni se poskušajo spoprijeti s temi problemi v okviru javnih teles, nevladnih organizacij in lokalnih pobud. Evropska mladinska kampanja »Vsi drugačni-vsi enakopravni« proti rasizmu, ksenofobiji, antisemitizmu in nestrpnosti naj bi vse te ljudi združila in dala boju proti vsem oblikam nestrpnosti nov zagon.
Naraščanje nestrpnosti in rasizma širom Evrope je bila tudi osrednja točka dnevnega reda vrhunskega srečanja na Dunaju leta 1993, ki so se ga udeležili politični voditelji iz 32 držav članic Sveta Evrope. Zavedati se moramo, da so rasizem, ksenofobija, antisemitizem in nestrpnost svetovni problemi, ki so
postali še bolj dramatično očitni zaradi posledic 11. septembra 2001 in vojne v Iraku in Afganistanu.
"Vsi drugačni - vsi enakopravni": klic Sveta Evrope k spoštovanju raznolikosti in človekovih pravic ter vzpodbujanju participacije.
Leta 1995, petdeset let po drugi svetovni vojni, je Svet Evrope pripravil evropsko mladinsko kampanjo "Vsi drugačni-vsi enakopravni" in z njo opozorili na pomembnost boja proti rasizmu, antisemitizmu, ksenofobiji in nestrpnosti.
Danes, deset let kasneje Svet Evrope nadaljuje s svojimi prizadevanju. Evropska mladinska kampanja, ki kliče po spoštovanju raznolikosti in človekovih pravic, ter vzpodbuja participacijo.
Kampanja je partnerski projekt Sveta Evrope, Evropske komisije in Evropskega mladinskega foruma.
Kampanja pomeni sodelovanje na vseh ravneh. Preverite možnosti za vašo vključitev na spletni strani alldifferent-allequal.info.
Vsa obdobja zgodovine poznajo
preseljevanje ljudstev. Ta pojav je tudi eden izmed razlogov, da je sodobna Evropa dom ljudem različnih kultur.
To je stvarnost 21. stoletja: živimo v večkulturnih družbah.
Človeška bitja smo si med seboj zelo različna, hkrati pa se tudi prepoznavamo z različnimi merili, kot je npr. spol, starost, telesne značilnosti, spolna usmerjenost, osebnost, konjički, življenjski standard, prepričanja, ... S soočanjem razlik lahko najdemo nove rešitve in nove poti za ukrepanje, ki pa seveda temeljijo na spoštovanju dostojanstva in pravic vseh članic in članov družbe. Tudi v naši državi so rojeni in tu živijo ljudje, katerih kultura in način življenja se močno razlikujeta od naše. To težko prezremo, saj čutimo, da so »drugačni« od nas. Kako ustvarjalno živeti in sobivati s temi
razlikami, je velik izziv sodobnih družb in vsakogar izmed nas.
Živimo v zmedenem svetu. Po eni strani se zdi, da se zbližujemo: peščica tistih, ki imajo dostop do informacij ali satelitske televizije, lahko v nekaj sekundah vzpostavi stik z drugo stranjo planeta. Bliže naših domov pa se razdalje povečujejo. V večkulturnih družbah ne uživamo, tako kot bi lahko: raznolikost bi nas morala bogatiti in nikakor ne bi smeli dovoliti, da izgine. Žal prisotnost »drugačnih« v državi sproža nezanimanje in ravnodušnost, celo diskriminacijo in nestrpnost. Diskriminacija manjšin se kaže na vseh ravneh življenja: v dostopu do javnih storitev, v zaposlitvenih možnostih, stopnji policijskega varstva, stanovanjski politiki, političnem organiziranju in zastopanju, dostopu do izobraževanja.
Iz naraščajoče nestrpnosti se rodi nasilje in v skrajnih primerih pride tudi do oboroženega spopada. Tu uporabljamo definicijo oboroženega spopada, ki so jo uporabili v okviru projekta oddelka za mirovne in obrambne študije na univerzi v švedski Uppsali. Oborožen spopad je definiran kot spor, ki se nanaša na vlado in/ali ozemlje in v katerem uporaba oborožene sile povzroči 25 ali več smrti, povezanih z hoji med dvema stranema, med katerima vsaj eno stran predstavlja vlada določene države. Po ugotovitvah oddelka za mirovne in obrambne študije je bilo v letih od 1989 do 1994 v svetu najmanj 90 oboroženih spopadov. Samo v štirih primerih je dejansko šlo za spore med državami, preostalih 86 pa se je odvijalo znotraj meja ene države. Večinoma so bile to državljanske vojne za ozemlje in politične cilje, prišteti pa so tudi etnični,
nacionalistični in verski konflikti. Leta 2002 (zadnje leto, za katerega so bili na voljo podatki) so našteli 29 aktivnih oboroženih spopadov in tudi v tem letu so bili skorajda vsi znotraj ozemlja posameznih držav. Skoraj vsaka država je nastala z združevanjem različnih kultur. V Evropi le Islandija velja za pretežno eno-kulturno družbo. Pa še tam se stvari spreminjajo! Če je raznolikost bistvo naših družb, zakaj potem toliko nestrpnosti do ljudi, ki se nam zdijo drugačni? Odgovorov na to vprašanje je več in ta priročnik ni dovolj obsežen,
da bi lahko upoštevali vse vidike. Morda pa nam bodo stvari kljub temu postale jasnejše, če poskušamo raziskati izvor teh »novih« večkulturnih družb - čeprav se niso pojavile tako nenadoma, kot se zdi.
SPOROČILO KAMPANJE
Raznolikost je pogoj kulturnega in družbenega razvoja. Spoštovanje raznolikosti je naš prispevek k Evropi brez diskriminacije. Tokratna kampanja svoje sporočilo osredotoča predvsem na pomembnost medkulturnega in medverskega dialoga.
Evropska konvencija za človekove pravice je skupna vsem v Evropi. Kampanja bo še utrdila pomen razumevanja in spoštovanja človekovih pravic in vzpodbudila sodelovanje vseh pomembnejših dejavnikov s področja človekovih pravic.
Participacija je ključnega pomena, če hočemo zgraditi bolj demokratično, vključujočo in uspešno družbo. Kampanja bo vzpodbujala participacijo in s tem prispevala k boju proti vsem oblikam diskriminacije in spoštovanju raznolikosti. Spoštovanje človekovih pravic je v prvi vrsti odgovornost politike in politikov, ki morajo ta načela spoštovati pri pisanju zakonov ter skrbi za njihovo dosledno izvajanje, predvsem pa z lastnim zgledom vzpodbujati spoštovanje človekovih pravic, ne glede na to ali kot govorci v Državnem zboru ali kot gostje v večernih razvedrilnih oddajah.
i	
	
HilBL	
/' n	
Žrtve diskriminacije in socialnega
izključevanja so tudi mladi, še posebej tiste skupine mladih z manj priložnosti. Zaradi tega s kampanjo želimo opozoriti na mlade kot žrtve diskriminacije na eni strani, na drugi strani pa mladim dati možnosti, da aktivno sodelujejo.
Če hočemo zgraditi družbo, ki bo demokratična, vključujoča in uspešna potem moramo zagotoviti in spodbujati aktivno sodelovanja mladih pri odločitvah in dejavnostih, še posebej na lokalni ravni. Bistvo te participacije je, da imajo mladi možnost, prostor in podporo, da lahko sodelujejo in vplivajo na zadeve, ki so pomembne za njihova življenja.
V Sloveniji je pestro družbeno življenje, imamo številne nevladne organizacije, mladinske organizacije in veliko mladinskih pobud, s katerimi mladi razvijajo načela solidarnosti, strpnosti, sodelovanja in medgeneracijskega povezovanja. S kritično mislijo, ustvarjalnostjo in refleksijo do aktualnih družbenih dejstev ustvarjajo pomemben
prispevek k razvoju naše družbe, na žalost je ta velikokrat preslišan.
V Sloveniji smernice za kampanjo oblikuje Nacionalni odbor pri Uradu RS za mladino, ki ga sestavljajo predstavniki vladnega in nevladnega sektorja. S kampanjo želimo pokazati, da je raznolikost ključnega pomena pri izgrajevanju naših skupnih vrednot, zagotavlja gospodarsko rast in bogati kulturno sfero. Mogoče sebično, vendar ne verjamemo, da v Evropi lahko zanikamo raznolikost in gradimo sistem, ki temelji le na odnosih med posameznimi narodi. Občutek imamo, da je naša varnost in varnost naših otrok in mladih odvisna od uspeha projekta, ki se imenuje Evropa raznolikosti.
KDO SODELUJE V KAMPANJI
Ciljna populacija
Civilna družba na evropski ravni in nacionalnih ravneh, še posebej nevladne mladinske organizacije in mladinske pobude;
Državne in lokalne oblasti.
Nacionalni odbori kampanje
Države članice Sveta Evrope oblikujejo nacionalne odbore. Sestavljajo jih predstavniki oblasti, nevladnih organizacij, stroke, medijev, ... Odbori razvijajo in usmerjajo aktivnosti kampanje v svoji državi. V Sloveniji nacionalni dobro kampanje deluje v okviru Urada RS za mladino.
Evropski upravni odbor
Najpomembnejše odločitve in usmeritve kampanje na evropski ravni sprejema osem članski Evropski upravni odbor. Člani odbora prihajajo iz nevladnih in vladnih struktur ki delujejo tudi v okviru Upravnega odbora za medvladno sodelovanje pri Direktoratu za mladino in šport Sveta Evrope. Pri delu odbora sodelujejo tudi predstavniki Evropskega mladinskega foruma, Parlamentarne skupščine, Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti v Evropi, predstavniki Evropske komisije, UNESCA, Visokega komisariata Združenih Narodov za človekove pravice in predstavniki Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECR1).
Sekretariat
Sekretariat v sladu z odločitvami Evropskega upravnega odbora skrbi za kampanjo, izvaja evropske dogodke in nudi podporo nacionalnim odborom kampanje.
RAZNOLIKOST AKTIVNOSTI NA EVROPSKI RAVNI
Otvoritveni dogodki v sodelovanju z nacionalnimi odbori kampanje;
Mednarodne konference;
Večja tematska srečanja in simpoziji;
Izobraževanja in tečaji usposabljanja z vsebinami o verski in kulturni raznolikosti, nevarnosti rasizma, človekovih pravicah, reševanju konfliktov ipd.;
Seminarji z raziskovalci s področja človekovih pravic in participacije;
Mladinski in kulturni festivali; Športni dogodki.
"Vsi drugačni - vsi enakopravni" zadeva VSE in prav vsakega izmed nas.
K uspehu kampanje lahko v veliki meri prispeva aktivno sodelovanje vladnega in nevladnega sektorja pa tudi VI kot posameznik ali posameznica, ne glede na to, ali prihajate iz vladne ali nevladne organizacije, gospodarskega sektorja, sindikata, šole, ... Podprite kampanjo z vašimi idejami, aktivnostmi, vašim delom ali časom. Vzpodbujamo vas k pisanju, ki prispeva širiti glavno sporočilo kampanje. Če bi radi o tem karkoli napisali, se oglasite na elektronski naslov info(«'katedra-on.net. Veseli bomo vašega odziva. Besede imajo moč. Besede predstavljajo vrednote. Ubesedite misli in dejanja!
Za predsednika države volila bom najlepšega
Prvi krog predsedniških volitev je za nami. Tudi te so pokazale, da je politika, kot vodilna vest v televizijskih poročilih ali hvaležna pogovorna tema, postala nepogrešljiva v naši vsakdanji družabni komunikaciji. Zato vam tudi jaz povem, da volila sem in bom najlepšega.
FRANJA PIŽMOHT
Politični svetovalec George Gorton pravi, da gre pri političnih kampanjah za prodajo kandidatov. Pojasnjuje, da pri svojem kandidatu izbere tisto, kar je privlačno za volivce, in ga privlačno aranžira.
Politika, po univerzalni definiciji »upravljanje pomembnih družbenih zadev v skupnem interesu«, dejansko sega v vse pore delovanja posameznika. Nosilci politične oblasti so prav zaradi svoje delegirane vloge predstavnika družbenih interesov in upravljavca družbenih zadev še posebej pozorni na širšo komunikacijsko izmenjavo, kar pomeni, da v javnosti sproti preverjajo svoje predloge, odločitve, ukrepe in nasploh podporo. Pri tem uporabljajo klasična orodja in pristope v odnosih z javnostmi, ki pa morajo biti v svoji demokratično legitimizacijski funkciji seveda transparentni.
Politično komuniciranje
V demokracijah poteka najbolj neposredno politično komuniciranje preko volitev, ko volivke in volivci z oddajo svojega glasu sporočijo, za katerega kandidata, stranko, politiko ali rešitev problema so se odločili. Pri tem poskušajo biti kandidati v volilni kampanji čim bolj komunikativno originalni in z različnimi sredstvi svojo ciljno javnost naslavljati čim bolj direktno in osebno(stno). Politično komuniciranje je namreč v večini primerov za posameznika le posredno, preko medijev, ki ga navidezno povezujejo s sogovorniki v političnem prostoru. Nove komunikacijske možnosti sodobnih tehnologij dajejo občutek, da se lahko vključujemo v politično debato ne glede na prostorske, časovne ali statusne omejitve in da je torej ta politična debata po svoji naravi interaktivna. Vendar imajo ključno mediatorsko vlogo
še vedno mediji in politično novinarstvo, zaradi česar bi morali biti tudi kompetentni in odgovorni.
Predsedniški kandidati kot »pralni praški«
Politično komuniciranje se opredeljuje kot komunikacijska interakcija, ki se odvija znotraj področja političnega delovanja med dvema ali več političnimi dejavniki ter omogoča izražanje mnenj in interesov socialnih skupin. Pa kaj bi izražali mnenja, če bomo itak volili najlepšega? Ali ni volilna kampanja le neke vrste oglaševanje? Nenazadnje so predmeti oglaševanja tudi ljudje. A ni pomembno le to, da je izdelek, pardon, predsedniški kandidat le lično »zapakiran«? Politični svetovalec George Gorton pravi, da pri oglaševanju ne gre samo za prodajo proizvodov, prodajajo se tudi kandidati za predsednike v volilnih kampanjah. Pojasnjuje, da pri svojem kandidatu izbere tisto, kar je privlačno za volivce, in ga privlačno aranžira. Očitno je pomembna le pentljica, pa naj bo rdeča, črna ali bela. Tudi francoski oglaševalski guru jacques Seguela je že pred časom za Mladino povedal, da med propagandno kampanjo, ko skušamo na trg poslati nov pralni prašek, in predvolilno kampanjo ni bistvenih razlik. Ob tem se mi dozdeva, da se tudi naša slo-
venska politika vse bolj (če ne že v celoti) zgleduje po načinu političnega nastopanja v zahodnih državah. Danes pisci strankarskih programov razmišljajo zelo podobno kot strategi korporacij. A oglaševalski pristopi v političnih kampanjah vsekakor pomenijo nevarnost za demokracijo, saj s tem postaja pravi smisel politike zamegljen, v ospredje stopa nekaj drugega, v ozadju pa ostajata poznavanje in sposobnost reševanja družbenih problemov.
Bush zmaguje, ker je lep?
Televizijske kampanje, tako tudi politična soočanja gradijo predvsem na tem, da se ustvari zunanja podoba politikov, ki je privlačna za volivce. Tako stopa v ospredje podoba osebe in ne njene kvalitete oziroma vsebina programov, ki jih podaja, javnomnenjske raziskave kažejo, da se veliko volivcev, zlasti neopredeljenih, odloča na podlagi zunanje podobe političnih kandidatov. Primer za to so soočanja med republikancem Bushem in demokratom Gorom. Čeprav minimalno, je privlačna podoba Georgea Busha vplivala na volilni izid leta 2000. Mimogrede, Gore naj bi se preveč potil. Sicer je bil bolj prepričljiv s strokovne plati, a s svojo osebnostjo ni prepričal. Nasprotno pa so volivci Busha
že po nastopu v prvi debati označili za močnega in odločnega voditelja, prijetno in pošteno osebnost in kot nekoga, ki mu je mogoče zaupati.
Javno mnenje
V demokracijah so politiki »občutljivi« na javno mnenje. Ključnega pomena je torej, kdo lahko vpliva na oblikovanje le-tega. Baudrillar pravi, da je javno mnenje po definiciji posplošeni ekvivalent posameznih mnenj. Sicer pri tem še dodaja, da je zaradi tega le-to zgolj simulakrum resničnosti. V knjigi »Kritika javnega mnenja« Ferdinand Tonnies navaja, da naj bi Bismarck v letu 1868 ali 1869 Hermanu VVagenerju dejal: »Nedvomno veste za izrek starega Napoleona, po katerem naredijo tri vreščeče babnice več hrupa kot tisoč molčečih mož. Ljudje zato hudo grešijo, če trem vreščečim babnicam pripisujejo kak večji pomen za javno mnenje.« Hegel pravi, da je javno mnenje zatorej v enaki meri vredno tako upoštevanja kot tudi zaničevanja. »Ime je gost realnega, vendar velika množica neprenehoma teka za imenom,« je vedel Lao Tse že pred 2600 leti. Seveda, tekamo za imenom, tekamo za najlepšim. Kaj nam bo torej javno mnenje, če je le-to nedoločeno, ima strasten značaj, kratek spomin, deljeno pristojnost in pogosto nemoč? Kot pravi Ross, očitno ne gre za proizvod, ki bi bil narejen za regu-lativne namene, pač pa gre za izvorno plazmo, iz katere so se razvili različni organi discipliniranja. Kot pravi Splichal: »Dnevi upornih pionirjev, naseljencev, splavarjev ali zlatokopov, ki so kljubovali ne le zakonu, ampak tudi javnemu mnenju, se ne bodo nikoli več vrnili. Smo v času, ko se navadni ljudje komaj zavedajo pritiska javnega mnenja, tako so se mu navadili slediti.« Da, definitivno bom volila najlepšega.
Izgubljen potencial
ROBERT MLAKAR
Kot trdi )ohn Fiske, je glavni razlog v tem, da diskurz, ki ga predstavlja nacionalna televizija, nima več pomena na nivoju življenjskih izkušenj. Na ta način novice ne ponujajo znanja, ki bi posamezniku pomagalo razumeti svet, v katerem živi, in zaradi tega tudi ne more načrtovati dejanj, ki bi privedla do političnih sprememb. Državljani dobivajo v novicah le malo prostora. Tisto malo, kar jim pripada, pa je zajeto v kratke glasovne bite, ki služijo zato, da novice izgledajo bolj avtentične - na primer očividci ali naključni mimoidoči. Namesto preprostega človeka dobivajo v novicah čas in prostor ljudje, ki so zadolženi za stike z javnostmi, in drugi posamezniki (politiki, strokovnjaki, znanstveniki ter druge elite), ki naj bi bili nevtralni in ki prinašajo uporabne informacije. Drugi pomembni glasovi, kot so na primer glas žensk, ljudje različnih ras, okolje-varstveniki in druga demokratična gibanja, pa le redko najdejo svoj prostor v novicah. Še več, celo ko teme, kot so okolje-varstvo in uničevanje narave, javno zdravje, javna dela pridejo na medijsko agendo, pridejo tudi te z namenom, da podpirajo cilje tako imenovane »združene Amerike«.
Kriza reprezentarije
Tako novice dosežejo krizo repre-zentacije na političnem nivoju. Študija, ki jo je opravil Harvvood, odseva veliko nezadovoljstvo ljudi, saj je v odgovorih anketiranih zaslediti razširjeno reakcijo javnosti, ki nasprotuje političnemu sistemu, ki je zavoljo novinarskega poročanja percepiran tako avtonomno, da javnost nanj nima več nobenega vpliva. Ljudje so prepričani, da je reprezentativna vlada padla, saj se nahajajo v sistemu, ki ga urejajo lobiji, politične stranke, posebna interesna združenja in mediji. Seveda so zavoljo tega tudi politiki sami percepirani kot sužnji denarja in s tem seveda sužnji korporacij, na ta način pa nesposobni finance urejati tako, da bi to bilo v
skupno dobro. Zavedanje slabšega ekonomskega stanja in nemoči pri reševanju socialnih in ekonomskih problemov veča občutke jeze in nemoči. Gledalci večernih novic se začnejo zavedati, da tradicionalni format ne more več na ustrezen način razložiti ekonomske stagnacije, vse večje nezaposlenosti, težav v zdravstveni negi...
Pojav pogovornih oddaj in obljuba sprememb
Razmere, ki vladajo, so seveda idealne za ekspanzijo formatov v medijih, ki bodo ljudem vrnili možnost in pravico do udeležbe, do nastopanja, do glasovanja ... Pojavijo se pogovorne oddaje in druge vrste tabloidne televizije. Ti formati, v nasprotju z novicami, dajejo javnosti možnost vključevanja in sodelovanja. Še več, sodelovanje »malih ljudi« je bistvena sestavina pogovornih oddaj. Če uradne novice izbirajo profesionalce, se zdi, da pogovorne oddaje delajo ravno nasprotno. Ne zanašajo se zgolj na profesionalce, ampak na naključno sodelovanje preprostega človeka, ki je pripravljen povedati svojo zgodbo pred studijskim občinstvom in gledalci pred televizijskimi zasloni. Pogovorne oddaje obljubljajo neke vrste uteho, zastopništvo, obljubo pomoči tistim, ki jih gledajo, in tistim, ki v njih nastopajo. Na ta način se v bistvu dogaja to, da te oddaje ne delajo nič drugega, kot pa je bil prvotni namen novic; javnosti namreč dajejo informacije. Razlika med njimi pa je v tem, kako lahko posamezniki uporabijo pridobljene informacije. Medtem ko v novicah izgleda, da so informacije namenjene same sebi, se zdi, da pogovorne oddaje naslavljajo vsakega posameznika posebej in mu nudijo neke vrste pomoč oziroma advokaturo. Vprašati pa se moramo, ali to obljubo res izpolnijo.
Obetavni začetki
Po Habermasu temelji medijska javna sfera na predpostavki, da obstaja potreba po javni debati o zadevah
skupnega dobra, v katero se vključujejo vsi. Mediji naj bi zagotovili tak forum, ki spodbuja participa-torno, demokratično javno diskusijo, v kateri imajo vsi pravico tako sprejemati sporočila kot jih tudi sporočati. V svojem začetku so pogovorne oddaje imele potencial, da bi postale tak prostor, saj so namreč zagotavljale debato, ki ne temelji na ekspertizi, moči ali bogastvu, ampak na vključevanju civilnega. To se odraža na primer pri začetkih oddaje Oprah Winfrey, ki je v eni svojih začetnih oddaj govorila o zaposlovanju. V Članku The television Talk shovv: From Democratic Potential to Pseudot-herapy Andersen navaja zanimiv primer: »Gostja v oddaji je bila ženska, ki jo je delodajalec odpustil, njen bivši šef pa je sedel poleg nje. V občinstvu so bili tako predstavniki strani delodajalcev kot delojemalcev, ki so se lahko istovetili z izkušnjo enega ali drugega gosta, voditeljica pa jih je spodbujala, da dajejo odzive na mnenja enega ali drugega gosta in na tak način predstavijo svoje argumente.« In ta oddaja ponuja prav tisto, kar je Harvvood odkril v svoji raziskavi, in sicer, da si povprečen Američan želi odprte javne diskusije z drugimi in med sabo ter političnimi uradniki. Oddaja tako ponudi poziv k razmišljanju, pritegnitev k politiki, razumevanje in artikula-cijo svojih interesov. Znotraj novic se redko dvomi v izjave uradnikov s takšno intenziteto, kot se začne v pogovornih oddajah. Publika lahko nasprotuje, se pritožuje in sodeluje v kritični debati.
Denar sveta vladar
Ti obetavni začetki pa se sprevržejo v povsem nekaj drugega, ko se pokaže, da je pogovorna oddaja dober poslovni model, ki bo prinesel velike dobičke, če mu bo le uspelo pridobiti čim več gledalcev. V boju za oglaševalskim denarjem se tako pogovorne oddaje začnejo množično pojavljati in tekmovati za gledalce. Da bi čim bolj vzbudili zanimanje gledalcev, začnejo obravnavati teme, ki se odmikajo od družbe in politike, postaja-
jo vedno bolj bizarne in že mejijo na absurd ali znanstveno fantastiko. S tem želijo čim bolj šokirati gledalca na podoben način, kot se to počne v oglaševanju. »V eni od oddaj so na primer gostili žensko z motnjo multiple osebnosti, ki jo je v otroštvu zlorabljala družina častilcev hudiča. Tako je ena od manj dominantnih osebnosti te ženske prosila za pomoč, dominantnejša pa zdaj toži duhovnika, ker je na njej proti njeni volji izvajal eksor-cizem. Duhovnik je s sabo prine-
pogovornih oddaj
sel tudi kaseto, na kateri je bil posnetek moškega, iz katerega so izganjali hudiča in mu je iz ust in oči curljala kri,« pravi Andersen. Seveda je glavna tema oddaje nemudoma postalo izganjanje hudiča kot možnost zdravljenja multiple osebnosti. Oddaja se na ta način niti najmanj ne trudi, da bi javnosti pomagala razumeti probleme, ki jih lahko s seboj prinaša zloraba, ampak je njen cilj šokirati in pritegniti gledalce s temo, kot je izganjanje hudiča.
Spremeni sebe in spremenil boš svet
Način, na katerega pogovorne oddaje obravnavajo posameznika, je zelo specifičen. V večini primerov gre za poudarjanje, kako je možno vse težave in konflikte rešiti z notranjo spremembo, odmikajo pa se od dejstva, da kot posamezniki vedno funkcioniramo v odnosu do družbe in da nikakršna notranja sprememba ne more vplivati na spremembo družbenega okolja, v katerem se na-
hajamo. To je moč brati tudi v slogu - problematični smo mi kot posamezniki, medtem ko je družba v redu in se z njo ni treba ukvarjati. Na ta način pogovorne oddaje odvračajo pozornost javnosti na pereča družbeno politična vprašanja in jo usmerjajo v njih same. Slednje se še posebno dobro pokaže v primerih, ko v oddajah nastopijo starši nasilnih otrok. Praksa je, da terapevt in občinstvo krivita starše za napačno vzgojo, da otrokom nista postavila dovolj jasnih meja, pozabljajo pa
na vpliv družbenega okolja, ki je precejšen dejavnik pri razvoju nasilja pri otrocih. V teh primerih gre za zanikanje družbene odgovornosti, ki jo raje prenesejo na starše.
Niste sami, mi vam ponujamo uteho
Postavlja se torej vprašanje: Kje tu je kritično sodelovanje aktivnega državljana v komunikacijskih praksah, kot jih predvideva Habermasova javna sfera? Še več; vprašati se je treba ali v pogovornih oddajah sploh gre za javno sfero ali gre umetno ustvarjeno okolje, ki naj bi nanjo spominjalo. Kričanje, zmešnjava, bučanje je formula, ki se ji morajo podrediti tisti, ki hočejo nastopati v pogovornih oddajah, pri tem pa se skuša dajati vtis, da ne gre le za zabavo, temveč da te oddaje tudi informirajo in razlagajo. Kar pa seveda ni res. Voditelj je ustvarjen, ustvarjen je diskurz, odločitve o razvoju dogodkov so predvidene (spodbujanje občinstva, priprava in izbira gostov, priprava in izbira strokovnjaka ...). Pogovorne oddaje imajo torej točno določen scenarij, po katerem se bodo odvijale. Njihov moto »Niste sami« namiguje na to, da bo gledalec v tem dobil uteho, pomoč, novo znanje, možnost sodelovanja, morda celo ozdravljenje, vendar se vse poruši, ko vzamemo v obzir, da imajo producenti oddaj zaposlene celo ljudi, ki v hotelskih sobah prepričujejo tiste, ki bi si utegnili premisliti, da nastopijo, češ da bodo pomagali drugim. Kako neki bodo pomagali drugim, če pa se na odru potem predstavlja njihove anomalije in nanje vrši pritisk, da se razgalijo. Po vsem tem seveda ni čudno, da gostje teh oddaj večinoma poročajo, da v oddaji niso dobili nikakršne pomoči in da se dostikrat počutijo še slabše, kot so se pred nastopom. Vprašljiva je tudi uteha, ki naj bi jo dobili mi kot gledalci. Pogovorne oddaje sicer obljubljajo odvetništvo javnosti, ki naj bi bilo v dobro vseh nas, vendar se ta obljubljena praksa dostikrat sprevrže v javno razgaljanje in poniževanje. Gre za degradacijo čustvenega in duhovnega življenja gledalca, saj nas na koncu pusti zgrožene ob spoznanju, da za lasten užitek gledamo trpljenje drugih.
zapisi iz mrtvega doma
Kosovka
SAMIR OSMANČEVIČ (GRADEC, AVSTRIJA)
PREVOD: DARINKO KORESJACKS
djevojka
Kot skozi meglo se spominjam Kafkovih Pisem Mileni - pravijo, da najbolj ljubezenskih v svetovni književnosti, v katerih piše nekaj takega, kot da se popolnoma zaveda, da zanj nič ne velja, če ga Milena povabi k sebi, a si tega ob tem v resnici ne želi. Pod predpostavko zadostne zaljubljenosti in minimuma alkoholne ekstaze bi se eden od Kara-mazovih zagotovo brez razmišljanja odzval takemu povabilu; skozi Kafkove besede pa preseva nekaj podobnega discipliniranemu kantovskemu imperativu, ki celo v banalnem ljubezenskem prizoru - ob katerem je mogoče vztrepetati največ do petindvajsetega leta starosti - zahteva ujemanje zavesti in vesti, če želimo ravnati v skladu s precej natančno formuliranimi predpisi praktičnega uma.
Tat twam asi
Ko sem zadnje tedne gledal slike "begunske" kosovske petnajstletnice (domnevam, da ste bili v bližnji soseščini obveščeni o tem primeru), ki preprosto ni pristala na to, da bi jo katerakoli država iz katerekoli legalistične perspektive premestila za eno letalsko uro iz zaspanega gornjeavstrijske-ga mesta v surovo kosovsko vas, se nisem mogel izviti moči kafka-janskih sugestij. V neverjetnih petih letih čakanja na odločbo o deportaciji je dekle nedvomno pridobilo "procesualne" kafkajanske izkušnje, ki so se komajda odmaknile od najbolj črnih Kafkovih slutenj o birokratskih zidovih, katerih v vsakdanjosti pravzaprav niti ne opazimo, njihovo metafizično moč pa le občutimo - a šele, ko se nas "procesuira". A po drugi strani je s svojim dejanjem bega in skrivanja pred pedantnimi oblastmi (ki presojajo pet let, deponirajo pa v enem dnevu) sprovocirala prav na začetku omenjeno kafka-jansko situacijo: ta družba je skozi svoje reprezentante odločila, da
je nezaželena; kaj ji torej velja, da bi še naprej ostala tukaj, če pa se bo morala v vsakem trenutku zavedati, da ji je vsaka nadaljnja minuta v državi, ki je ne želi, poklonjena, zato ker se je nekaj dobrih ljudi zavzelo zanjo pri agilnih avstrijskih oblasteh? Še posebno, ker je na površje spet priplavalo dejstvo, da je tistih, ki si zares želijo, da ostane, zelo malo. Nekaj več je tistih, ki bi se osebno pojavili na dunajskem aerodromu, da bi pospremili osamljeno deklico in proslavili zmago pravne države nad integriteto človeškega posameznika. Največ pa je onih, ki v tem, da ostane, ne vidijo nobenega posebnega problema: ena kosovska begunka več ali manj - to prav nič ne spremeni dejstva, da je tujcev v Avstriji vsekakor preveč.
Avstrijski parlament razpravlja o azilantskem problemu, zeleni se preglasujejo z radikalno desnico, balkanski dopisniki tukajšnjih medijev spremljajo vsak korak dekličinega očeta (mimogrede povejmo, da je bil promptno vrnjen na Kosovo s tremi mladoletnimi sinovi, ki v nekem nemškoavstrijskem narečju pojasnjujejo, da na Kosovu ne poznajo nikogar) in ga slikajo, ko se vzpenja na neki kosovski hrib v hlačah, ki mu kot kakšnemu rapperju visijo nad debelim mesom. Na nižjih - rekel bi soci-alno-demokratičnih - nivojih frustracijo, ki to pravzaprav ni, prebivalstvo prazni na spletnih forumih avstrijskih medijev, medtem ko celotno zbrko kot ponavadi spremlja armada resnih strokovnjakov, zadolženih za ideološko nepristransko razlaganje vseh področij človeške eksistence od psihologije do institucij za pravice tujcev (njihovo ideološko nepristranost izdaja le dejstvo, da se, tako se zdi, v teh društvih ne pojavi niti en problem, ki ne bi imel za sabo armade znanstvenikovi). Simpatična deklica s Kosova najbrž ni imela nobene predstave o tem, kakšen poli-
tični plaz bo sprožila s svojim begom, a v teh zadnjih nekaj dneh se je zagotovo naučila eno: celo če ji država pokloni trajno prebivališče in vrne nazaj s Kosova njeno družino ter celo če v antikafka-janski gesti pristane, da bo ostala v državi-donatorju prebivanja, celo če se na koncu izkaže, da je bilo vse skupaj le nepotrebna komedija o stroških davčnih obveznikov - vedela bo, da to zagotovo ne bo spremenilo usode mnogih tisočev azilantov, ki čakajoč na odločbo o azilu postanejo tako imenovani "integrirani", kljub temu pa jih v primeru negativne odločbe brez odlašanja deportirajo iz države. Še posebno pa se je morala naučiti, da je pri vsem, kar se je dogajalo zaradi nje in okrog nje, šlo še najmanj za njo samo in njenih petnajst let, da ni šlo za reagiranje na dejstvo kosovske revščine, v katero bi jo morali vrniti, ampak za prijateljice, ki se jih spodobi še zadnjič videti, dobro znano ulico in peka na vogalu.
Theodor VViesengrund Adorno je v vsem svojem filozofskem obdobju pričeval o nasilju objekta nad subjektom, meni pa se zdi, da se vsled Habermasove nove nepreglednosti (neue Unubersichtlichkeit) v relaciji med objektom in subjektom ne eden ne drugi sploh več ne dasta razpoznati. Edino, kar se še vidi s prostim očesom in izven dialektičnih modelov-bolj prepričljivih v knjigah kot v stvarnosti, katero opisujejo -, je nasilje človeške stvarnosti nad človekom (meni se bolj zdi, da v korist manjšine preko objekta posiljujemo sami sebe), nad skoraj izgubljenim, zakockanim fenomenom celovite človeške notranjosti in človeške osebnosti nasploh. Tiste, ki je bila ena in ista v cerkvi in v tovarni in v svoji domnevni zasebnosti.
Za nas, ki se kitimo s postmoderno, so to preprosto nezamislji-ve situacije, sprejemljive morda zgolj kot eshatološke vizije enotne osebnosti na koncu časa. V neki neverjetni maksimi Arthur Scho-penhauer zatrjuje, da se v vseh osebnostih, ki se nam pojavljajo
v sanjah, pojavljamo pravzaprav mi sami. Zbujanje pa je padec (der Fali), pravi Schopenhauer, čeprav tega ni lahko dojeti. In dodaja: tat tvvam asi. Bolj ko se človeška vrsta razvija in več ko ve o svetlobi izven sebe, resnejši je ta padec iz enotnosti sanj v nerazpoznavno množico notranje in zunanje resničnosti na ontološkem nivoju (še boljše: na nivoju po heideggerijansko
zapisi iz mrtvega doma
interpretiranega Daseina), ki grozi z apokaliptičnimi dimenzijami. Z drugimi besedami: če bi se nahajal na mestu deklice s Kosova, ne bi zahteval, da naj se me spoštuje kot subjekta, ki v določenem družbenem sistemu ima določene človekove pravice, in ne bi pozval poslancev z 12.000 evri mesečne plače, naj mi pomagajo in ohranijo mojo integriteto. Da bi lahko ostal posameznik, bi zahteval, naj respektirajo dejstvo mojih prijateljev, dobro znane ulice in peka na njenem vogalu. Čeprav bi vedel, da je bitka vnaprej izgubljena. A le na ta način schopenhauerjevski padec ne bi bil tako boleč za nas,
ki, ujeti sredi navidezne ontološke shizofrenije, več ne vemo, katero našo plast in kateri naš lik nagovarja budistična sentenca To si ti!
Boško Buha
Eno takšno osebnost, ki je z nekaj težjimi psihopatološkimi posledicami padla na trdo schopenhau-erjevsko zemljo, lahko zagotovo prepoznamo tudi v bosansko-va-habitskem "Bošku Buhi", bombašu za sveto islamsko stvar, ki je s torbo, polno eksploziva, a brez detonatorja, poskušal vstopiti v ameriško ambasado na Dunaju. Bombaša srednjih let (očitno dovolj starega, da se spomni partizanskih
filmov, v katerih Nemci streljajo na partizane, vendar jih redko zadenejo, razen kadar to zahteva socrealistična dramska dinamika) so namreč brez razmišljanja namesto v zapor strpali na psihiatrijo. A za mene so v kontekstu, o katerem je govor tukaj, simptomatični načini, na katere ljudje izgubljajo orientacijo v stvarnosti, načini, na katere nekega jutra v esencialnem smislu ne preživijo prej omenjenega padca iz Traum-enotnosti v plural stvarnosti ter kot ontološki zombi-ji živijo naprej, kot da se ne bi bilo nič zgodilo. A substanca je pravzaprav že izgubljena in po svetu kot veseli fellinijevski demoni ta-
vajo gole forme. Demoni brez vsebine. Bistvena tragika pa je v tem, da naš svet brez problemov akceptira in celo afirmira takšne trizobe demone, vse dokler zadovoljujejo minimum delovne morale in maksimum Fremdenrecht-zakonika.
A zdi se, da je vse več takšnih maščevalcev izgubljene enotnosti, teh demonov najenostavnejše in najbolj prostodušne človeške nemoči, nerazložljive notranje nesreče sredi nerazložljivega zunanjega materialnega blagostanja, šibkosti, ki so ji bile odvzete vse ideološke in politične dimenzije. O tem pričajo osamljeni ostrostrelci, ki po svetovnih megalopolisih ubijajo brez kakršnegakoli cilja, načrta ali zle misli, ali cinični množični umori po študentskih naseljih in srednjih šolah - na žalost večinoma načrtovani mnogo bolje od akcije zmedenega Bosanca, ki so ga bili prepričali, da je mogoče dopoldan biti spodoben in integriran ga-starbeiter, popoldne pa islamski terorist z direktno vstopnico v raj -, ki so bolj simptom prihajajočega časa (tudi če se, upajmo, ne bo manifestiral v takšnih psihopatskih akcijah) kot posledica virtualiziranja elementarne zavesti o dobrem in zlu, virtualiziranja, ki smo mu priča kakih petnajst zadnjih let.
Kajti zdi se, da je filozofija vse preteklo stoletje, če ne celo dalje, neprestano opozarjala, da je človeka nemogoče odtujiti od njegove lastne stvarnosti v imenu gole vladavine nad človekom, ne da bi to ostalo brez posledic. Sodobna družba, ki človeškega posameznika cefra na legislativne periode, vsebino kategoričnega imperativa pa interpretira skoraj izključno s pomočjo ekonomskih kategorij stopenj rasti in vzpodbujanja potrošnje, torej ta sodobna družba mora nujno računati z bombaši vseh ras, narodnosti in ideoloških opredelitev. In to takšnih, ki jim nobeno sklicevanje na moralo ne bo omajalo prepričanja, da njihove ubijalske akcije niso nelegitimne in zgrešene z vsakega možnega aspekta. Torej tudi človeškega.
V vsakem primeru se zdi, da bo čez nekaj desetletij postmoderni svet, na katerem je resnica sprejemljiva le kot dober vic in entertainment, potreboval le dve družbeni instituciji: psihiatrijo in policijo. Za Boška Buho in kosovsko dekle. Za azilante vseh ras, narodnosti in ideoloških opredelitev.
globalno
Spektakularno: Hollywood reš
V Mjanmaru so se pred kratkim zgodile množične demonstracije, ki so po seriji dolgoletnega zatišja in strahu pred tam vladajočo vojaško hunto izbruhnili še siloviteje kot leta 1988. Mjanmarski menihi so na ulice največjega mjanmarskega mesta Jangon popeljali več kot 100.000 protestnikov, pohode pa so grobo zatrle sile državne hunte. Ob tem se je zgražal ves demokratični, zahodni svet. Ni pa manjkalo niti resnih svaril mjanmarskim oblastem, da bodo za takšno početje nosili posledice.
JOSIP ROTAR
Medtem ko smo se pri nas sredi avgusta še vedno ukvarjali z dopusti in nepreglednimi počitniškimi kolonami izmučenih turistov, je v državi daljnega vzhoda prišlo do nenadnega šoka brez vnaprejšnjega opozorila. Mjanmarcem oz. Burmancem so cene bencina čez noč poskočile za neverjetnih astronomskih 100 odstotkov. V eni noči se je zgodilo ravno toliko, da so lahko samo še rekli: nič več ne bo tako, kot je do zdaj bi-
lo.	Takoj za cenami nafte so nemudoma poskočile še cene vseh drugih za življenje nujnih surovin in storitev, javni transport je čez noč postal sinonim za luksuz, ki si ga navaden prebivalec ne more privoščiti. Cene hrane in drugih življenjskih potrebščin so v dnevih, ki so sledili, dosegle meje nepredstavljivega in nerealnega.
Že dolgo niso nobene slike demonstracij tako pretresle zahodnjakov kot ravno protesti v Mjanmaru. Prizor ljudi, ki protestirajo proti oblasti, je že sam po sebi nekaj posebnega in spoštovanja vrednega. Naravnost fascinirale pa so strumne kolone menihov, ki so se v dolgih ravnih vrstah, drug ob drugem, odločnih pogledov in z neupogljivim zanosom podali na ulice. Menihi, ki veljajo za branilce tradicionalnih vrednot, katerim je vcepljena poslušnost do sleherne oblasti, so bili tokrat za spremembo jedro upora, avantgarda. Radikalni preskok iz miselnega vzorca navadne množice, ki upa reči: Ne, dovolj je bilo!
Zanimivo je, da so zahodni mediji tokrat zgodbo o Mjanmaru pograbili, čeprav se je ta dogajala dobesedno na drugi strani sveta nekje med Indijo in Kitajsko. Gledano s stališča povprečnega urejevalca medijskih novic je princip uvrščanja novic po pomembnosti nekakšno razmerje med oddaljenostjo in številom žrtev. V Mjanmaru uradno ni bilo nič več žrtev kot v požarih na grških otokih. Kljub temu pa je Mjanmar po pomembnosti in zanimanju javnosti prehitel Grčijo. Odločilna komponenta je bil uprizoritveni spektakel boja menihov.
Zahodnjaki so ne samo dobili svoj spektakel, ampak so v menihih podoživljali poosebljenje tistega, kar sami niso, pa so si od nekdaj želeli biti. Srčnost, pokončnost, borbenost, disciplina, notranja energija, zanos, odnos, drža ... Mjanmar je najnovejša sinteza vseh na zahodu čislanih revolucij. Kolone neobrože-nih, duševno močnih, simbolnih kiklop-samuraj jackov, ki do zadnjega napeti in v predrzni pozi korakajo pred cevmi malomarne, nedemokratične in barbarske hunte. Poleg vsega pa se borijo za stvar, jebeno stvar. Borijo se za fakin' demokracijo.
Poseben dosežek je tudi uspeh internetnih strani Kampanja za Burmo (U.S. Campaign for Burma), kjer sta se dotaknila dva diametralno nasprotna svetova: Mjanmar in Hollywood. Tudi zvezdnikom se je zazdelo, da je potrebno nekaj narediti in so
Menihi, ki veljajo za branilce tradicionalnih vrednot, katerim je vcepljena poslušnost do sleherne oblasti, so bili tokrat za spremembo jedro upora, avantgarda.
začeli podpisovati svojo peticijo. Komik jim Carrey je pozval k miru, rekoč, da je v Mjanmaru na oblasti vlada, ki uporablja orožje proti lastnim državljanom, ne pa
v samoobrambi. Tudi stari znanec podivjanega vzhoda Sylve-ster Stallone je bil med snemanjem najnovejšega Ramba na taj-sko-mjanmarski meji pretresen:
komentar
uje Mjanmar
>u
>u
CD
»Videl sem posledice bojev - ranjence z odrezanimi okončinami, vse vrste poškodb zaradi zemeljskih min in okužene rane ... Slišali smo za grozote v Kambo-ži in Vietnamu, ampak tole je huje.« Enainšestdesetletni igralec in režiser Johna Ramba IV. Stallone je z ekipo na tajsko-mjanmarski meji, kjer so snemali film, preživel kar šest mesecev.
Nadaljevanje katarzičnega Ramba prihaja na filmska plat-
na nekje v začetku prihodnjega leta. No, takrat se javnost na zahodu za število žrtev in stopnjo demokracije v Mjanmaru ne bo več pretirano zanimala. Rusi bodo hunto še vedno zalagali z orožjem, hunta bo še bolj obračunavala z nasprotniki, ljudje pa se bodo sprijaznili s povečanjem cen nafte. Za vse ostalo bo poskrbel John Rambo IV., ki bo ozdravil travme in poplačal račune, vključno z obrestmi.
Začel se je oktobrski predvolilni boj. Ob šefu države bomo študentje mariborske univerze izbirali poslance naše najstniške organizacije.
......
Praznik demokracije?
Zakon o skupnosti študentov, s katerim je država ustanovila študentske organizacije, je namreč začel veljati pred 13 leti. Vraževerne bi število trinajst hitro prepričalo, da so nekatere domislice študentskih organizacij nesrečno naključje. Vendar razmislite, ali je vse res posledica višjih sil? Ali vam morda prodajam samo še eno izmed teorij zarote?
Prepričan v moč razuma bom nakazal nekatere tehtne pomisleke. Hitro spoznamo, da smo po omenjenem zakonu vsi študentje člani študentskih organizacij. V bistvu smo obsojeni biti člani študentske organizacije, čeprav nam ustava daje pravico, da nismo pripadniki nobenega naroda. Zanimivo, ne? Oglejmo si še drugo domislico zakonodajalca. Verjetno veste, da zajeten del dajatev, ki izhajajo iz vašega študentskega dela, avtomatično prejmejo študentske organizacije. Zabavna zadeva, saj niste obvezani plačevati dohodnine, morate pa plačevati prispevke študentski organizaciji. Nedvomno je ta sistem dober zgled za obvezen cerkveni davek. Morda pride kdo na idejo ...
Strinjam se, da se zakoni morajo spoštovati. Nenazadnje imajo nekatere ameriške zvezne države zakone, ki prepovedujejo svobodno gibanje žensk brez spremstva. Naš zakon o skupnosti študentov je
torej manjše zlo. Bi bilo že res, če bi zakon veljal za vse enako. Obveza po javni objavi sklepov in razpisov velja tudi za študentske organizacije. Dobro razmislite, ali ste kdaj videli kakšen študentski odlok Študentske organizacije Univerze v Mariboru. Ne bom niti omenjal, da lahko na njihovi spletni strani zaman iščete razpis volitev v študentski zbor. V njihov iskalnik lahko celo vnesete besedo „volitve" in ne bo nič novega. Čeprav se razburjamo zaradi posameznih profesorjev, ker ne objavljajo obvestil pravočasno, smo tiho, ko naši študentski predstavniki malomarno opravljajo svoje delo.
Človek bi bil bolj miren, če se ne bi gospoda v ŠOUM-u igrala z našim denarjem. Z zelo dosledno tehniko neobvešča-nja z lahkoto razdelijo naš denar kar med seboj. Tako imajo nekateri študentski funkcionarji ŠOUM-a prav posebna plačilna sredstva v klubu ŠTUK, spet drugi si kot bivši predsedniki odpirajo svoja podjetja in preko njih prejemajo nagrade za poslušnost. Nedvomno je ŠO-UM najstnik in kot vsak najstnik potrebuje zrelo vodstvo, vendar je 37-letno vodstvo mogoče malo prezrelo.
Presodite, ali gre le za mojo teorijo zarote ali pa ima vaš kolega, ki vas nenadoma vabi na predvolilno zabavo, ki jo bo sam plačal, prav posebne načrte!
šport
Doseženi cilj je prikril te
Vodstvo Košarkarske zveze Slovenije je verjetno opito z dosežki začelo razmišljati celo o kandidaturi za organizacijo kvalifikacijskega turnirja za olimpijske igre, potem pa si je s treznostjo premislilo.
MILAN LAZAREVIČ
Sedmo mesto košarkarske reprezentance na minulem evropskem prvenstvu v Španiji je velik uspeh. Morda je kdo pričakoval več, vendar se Slovenija uspešno bori med evropskimi košarkarskimi velesilami. Drugič zapored so med osmimi najboljšimi moštvi in zdaj imajo celo možnost uvrstitve na olimpijske igre v Pekingu. To bi bil izjemen uspeh, saj je sito zelo gosto in ne dovoli velikih presenečenj.
Uspeh pa je vseeno potisnil v ozadje vse težave, s katerimi se ubada slovenska košarka. Zanimivo je, da je kljub sedmemu mestu in doseženemu cilju selektor Aleš Pipan dejal, da je njegov mandat potekel in naj drugi razmišljajo, kako bo naprej.
Kot da to ni bilo zadostno opozorilo vodstvu Košarkarske zveze Slovenije (KZS), ki je verjetno opito z dosežki začelo razmišljati celo o kandidaturi za organizacijo kvalifikacijskega turnirja za olimpijske igre. To je velik zalogaj, ki bi stal več kot štiri milijone evrov. Potem pa je iz zveze prišlo sporočilo. »Na seji je izvršni odbor Košarkarske zveze Slovenije razpravljal tudi o kriterijih za organizacijo kvalifikacijskega turnirja moških reprezentanc za olimpijske igre, ki bodo prihodnje leto na Kitajskem. Ker bi ta projekt poleg velikanskih denarnih sredstev zahteval tudi dvorano za najmanj 8000 gledalcev, se je IO odločil, da se kandidaturi odpove.
Prve analize stroškov kvalifikacij so pokazale, da bi za organizacijo Slovenija potrebovala najmanj 4,3 milijona evrov, ob tem pa ne bi mogla računati na prihodek od televizijskih pravic, za nameček pa bi imela sila omejene možnosti oglaševanja. Eden od pogojev FIBA za organizacijo kvalifikacij je tudi dvorana za 8000 gledalcev, zato je iz-
vršni odbor KZS ocenil, da realnih možnosti za to, da bi turnir organizirali v naši državi, ni,« so zapisa-
li.	Očitno je streznitev prišla ob pravem trenutku in pogled na stanje je dal povsem normalno odločitev.
Težko je zbrati denar za takšen turnir, ki je manj atraktiven, kot bi bilo evropsko prvenstvo. Od štirih evropskih reprezentanc je med dvanajsterico nekaj eksotov, ki prihajajo iz manj razvitih košarkarskih celin. V vsakem primeru bi bil velik zalogaj, kako napolniti dvorano meseca julija, v času počitnic. Razen Nemcev in Hrvatov večjega obiska iz drugih držav ni pričakovati.
Druga težava je dvorana, ki je postala vseslovenski problem. Domala vse države v tranziciji in nove članice evropske skupnosti so v zadnjih letih rešile vprašanje športnih objektov, Riga, Vilnius, Praga, Bratislava, Budimpešta imajo prave športne lepotice. In te niso zgrajene zgolj zaradi športa, so večnamenske, ki lahko prinesejo veliko denarja.
Župan Ljubljane, Zoran Jankovič, je obljubil, da bo še v tem mandatu v prestolnici stala dvorana za dvanajst tisoč ljudi. Ta bi povsem nadomestila večkrat prenovljen, a vseeno zastarel Tivoli. Tako bi lahko predsednik KZS, Dušan Šešok, lahko realno podal kandidaturo Slovenije za organizacijo evropskega prvenstva 2013. Dvorana bi bila zagotovljena, predtekmovalne tekme pa bi se lahko igrale v Mariboru, Celju in Kopru. A takšna želja bi ponovno zakrila vse težave, s katerimi se naša košarka ubada.
Slovenska košarkarska institucija Union Olimpija se pogreza v dolgovih. Ena izmed rešitev, kako vrniti 5,7 milijona evrov, je odpis dveh tretjin. Takšno ponudbo so poslali upnikom (največ med
njimi je igralcev), a vsi niso pristali na te pogoje. Sašo Ožbolt je dejal, da mu dolgujejo kar 200 tisoč evrov. Če bi odpisal dve tretjini dolga, bi dobil prigaranih le 66 tisočakov. Za to sezono so moštvo vendarle sestavili, toda zgolj za eno sezono. Nekateri so posojeni, z Američani in drugimi tujci so podpisane enoletne pogodbe, Marko Milič pa
prostoru. Ta njegov strah izvira iz neurejenega stanja v manjših klubih, ki se vsakodnevno borijo s težavami. Tudi oni imajo težave z izplačili, sicer ne tako kot Olimpija, a na prste ene roke lahko preštejemo klube, ki pravočasno izpolnjujejo obveznosti. Mednje sodita denimo prvak Helios, Elektra in laški Zlatorog. Potem pa je že treba do-
To je uspeh posameznikov, zbranih v reprezentanci, ki so se bili evropski javnosti odločni pokazati v najboljši luči.
lahko gre drugam takoj, ko se bodo pojavile težave pri izplačilu. Čas je pridobljen, klub pa še zmeraj hodi po robu.
Olimpija je le vrh leden gore. »Bojim se, da nam bo zmanjkalo košarkarjev, ki bodo v rokometu, nogometu in odbojki našli boljše pogoje za razvoj,« pravi morda zdaj že bivši selektor Pipan, ki dobro pozna razmere v domačem
bro premisliti, koga dati v to vrsto. To je eden izmed ključnih razlogov, zakaj mladi košarkarji hitro pobegnejo na tuje in se kasneje sploh ne zmenijo za reprezentanco. Primerov je veliko, da je Pipanova skrb na mestu.
Razen plačilne nediscipline je prisotna še pravna. Veteran Veljko Pet-ranovič se že deveto leto bori za izplačilo dolga polzelskih Hopsov, ki
minuta odmora
zave
je naprej znašal tri milijone tolarjev, po sodni odločitvi, ki mu je dala prav, pa je z obrestmi narasel na devet. V tem času je klub kar dvakrat zamenjal firmo in bančni račun, postavni Dalmatinec, ki se je odločil živeti v Savinjski dolini, pa se je z dolgom obrisal pod nos. Zveza je v tem času Savinjčanom dovolila tekmovati. Petranovič je nato tožil zvezo in na prvi stopnji dobil, zdaj še čaka na odločitev višjega sodišča. »Grem do Strasbourga, naj vsi zvedo o tej sramoti,« je odločen Petranovič, kateremu zdaj ne gre toliko za denar kot pa za pravico.
Takšne malverzacije so možne le v okolju, kjer klubi delujejo kot društva. Če bi bili podjetniško naravnani, bi delovali kot delniška družba ali vsaj kot družba z omejeno odgovornostjo, potem bi bilo gotovo drugače. Stanja ne more spremeniti niti sprememba zakona o društvih, kjer predsednik društva, v tem primeru kluba, za delovanje odgovarja s celotnim premoženjem. Kaj pa če ima predsednik, ki naj bi v javnosti veljal za bogatega, celotno premično in nepremično premoženje prepisano na soprogo ali otroke. Potem bodo upniki ponovno zaman čakali na izterjavo dolga. Društvo gre v stečaj, stečajne mase pa so nizke oziroma jih sploh ni. Morda kakšen stol, največ pa računalnik.
Uspeh reprezentance potemtakem res sodi med slovenske športne fenomene. Reprezentanti so še naprej dobro plačani, z milijonskimi pogodbami sodijo med najbogatejše Slovence. To je uspeh posameznikov, zbranih v reprezentanci, ki so se bili evropski javnosti odločni pokazati v najboljši luči. V tem so bili uspešni, čeprav so bili blizu raja, polfinala EP, kamor se še nobena generacija ni uvrstila. javnost jih je spremljala, iz zveze pa so ponosno pošiljali podatke o rekordni gledanosti tekem v Španiji. Morda bo to uspelo naslednjim rodovom, če se bodo razmere uredile. Očitno reprezentanca še vedno nekomu služi kot pa-ravan, saj se od tega da vseeno dobro živeti.
Število skesanih športnikov, ki so priznali jemanje dopinga, se iz dneva v dan povečuje. Spoznali so, da se z načrtnim goljufanjem ne pride daleč. Postali so žrtve projektov, v katere so verjeli in zaupali trenerjem ter zdravniškemu moštvu. Živeli so v slavi, ki pa je bila za nekatere usodna zabloda.
Skesanci in zdravnikova vest
Nekoč je bila atletska diva, zdaj pa je morala vrniti vseh pet olimpijskih kolajn. Marion Jones je priznala, da je pred olimpijskimi igrami v Sydneyju uživala takrat še neznani steroid THG, ki ji je pripomogel, da je odstopala od konkurence. Pismo, ki ga je poslala svojcem v času, ko proti njej teče sodni proces, je dejanje skesanke. Ta je najprej zavračala vse obtožbe, potem pa le priznala goljufanje. Škandal, ki je v zbirko dodal eno izmed slovitih športnih imen. Je v celotni atletiki sploh še kaj čistosti, tiste prvinskosti, zaradi katere je še naprej kraljica športov?
Število skesanih športnikov, ki so priznali jemanje dopinga, se iz dneva v dan povečuje. Spoznali so, da se z načrtnim goljufanjem ne pride daleč. Še več, postali so žrtve projektov, v katere so verjeli in zaupali trenerjem ter zdravniškemu moštvu. Živeli so v slavi, ki pa je bila za nekatere usodna zabloda. Le močni preživijo in ker jih nihče ni ujel, so tiho, tako kot celoten štab, ki je v času slave stal za njimi.
Športniki so kot poskusni zajčki v kolesju, kjer se vrti veliko denarja in kjer se ustvarjajo šampionske legende. Profesor na fakulteti za šport, dr. Stanislav Pinter, pravi, da človeštva ne zanima, če atlet 100 metrov preteče v času 10,20, ampak hoče videti, kje so njegove meje pod desetimi sekundami.
To je izziv za znanstvenike, ki radi testirajo, kaj vse zmore človeško telo. Zdravnikova vest je potisnjena na stranski tir, saj uspeh prinaša denar. Če je vse skupaj v mejah dovoljenega, potem je zadovoljstvo toliko večje. A pri kršitvah se pojavi vprašanje, kje so meje raziskav na športnikih. Najbolj razvpita primera v zadnjem času sta bila v kolesarstvu. Najprej so kazensko preganjali italijanskega zdravnika Michele-ja Ferrarija, s katerim je sodeloval Lance Armstrong, potem pa še Španca Eufemiana Fuentesa. Ta se je celo hvalil, da recept za zmago na dirki Tour de France nosi kar v torbi, dokler še njemu niso stopili na prste. In potem se je vsul plaz priznanj kolesarjev. Ti so do potankosti pojasnjevali, kako so potekale terapije, dokler niso postali odvisni. Nemški kolesar Pa-trik Sinkevvitz je dejal, da ko se je odločil prekiniti z jemanjem, je postal nestabilen, da si ni upal s kolesom čez most.
Ravno ta odvisnost da izkrivljeno sliko, posledice se pokažejo kasneje. Pri dopinških testih je sicer vse
čisto, ker so določene zadeve izračunane do potankosti, kdaj bo športnik dal največ in kdaj bodo nedovoljene snovi izginile iz telesa. Res je, da sta talent in delo ključna, toda pri nadgradnji (ta daje odločilno prednost) ni vseeno, kakšen »bencin« kdo uporablja. Svetovna protidopinška organizacija VVADA pa tako že ves čas caplja za storilci in možnosti zlorabe obstajajo.
Jamajčan Asafa Povvell trenutno velja za najhitrejšega Zemljana, saj je to razdaljo pretekel v času 9,74. Pred skoraj dvema desetletjema je Ben Johnson v Seulu tekel le pet stotink sekunde počasneje, a je padel na dopingu in je moral vrniti zlato olimpijsko medaljo. Torej je bil človek že pred dvema desetletjema zmožen teči krepko pod desetimi sekundami, le da je to dosegel z goljufijo.
A primerov, ki bodo ostali neraziskani, je veliko. Florance Griffith Joyner je svojo skrivnost odnesla s predčasno smrtjo, njuna rekorda na 100 in 200 metrov sta še neogrožena. Zdita se kot z drugega planeta. Enako velja za nekatere dosežke atletinj iz držav bivšega vzhodnega bloka. Carla Levvisa še naprej sumijo, da pri njegovih rezultatih ni bilo vse čisto.
In v tej zgodbi se je znašla še naša Jolanda Čeplak. Pri slovenski šampionki sta oba vzorca pokazala, da je bila pozitivna. Posledice odkritja so bile opazne. Njen generalni pokrovitelj Spar je umaknil s polic izdelke, ki nosijo njeno ime. Bojda so tudi nekateri domači mediji ostali brez pričakovanega oglaševalskega kolača v času svetovnega prvenstva v Osaki.
Jola še naprej zanika jemanje poživil, sklicuje se na procesne napake v času, ko so na njenem domu v Monte Carlu opravili nenapovedano kontrolo. Pred njo je še mučen postopek preiskave, ki bo potrdil ali ovrgel njene trditve. Grozi ji dveletna prepoved. Če bo kaznovana, bi to verjetno pomenilo konec njene kariere. In če bo obveljal črn scenarij, da je plavolasa atletska zmagovalka kriva, jo razen žalostnega konca čaka tehten razmislek o tem, če je tekmovala pošteno. Hipotetično bi z rekom, kdor prizna, se mu pol oprosti, lahko kot Marion Jones priznala vpletenost in razkrila dobavitelje, torej tvorce njenih uspehov. To bi bil nov hud udarec za slovensko atletiko, saj so z njo sodelovali tudi domači strokovnjaki. A najbolje je počakati na razplet zgodbe, ki športu ni na čast.
Azerbajdžan - poceni pravljica
Dežela večnega ognja, blatnih vulkanov in makadamskih cest, dežela dobrosrčnih in iskrivih ljudi, dežela puščave, gozda, gor ter največjega jezera sveta, dežela čudnih toaletnih navad in nizkih cen, dežela velikosti Avstrije s štirikratno populacijo Slovenije ... Azerbajdžan!
ANKA SLANA
Azerbajdžan ... počakaj! Se sploh spomnim, kje leži? Priznam, preden sem se po spletu čudnih okoliščin odpravila v to državo, sem morala najprej v roke vzeti atlas in ugotoviti, kje natančno ta država je. Pa naj razsvetlim še vas. Azerbajdžan, država bivše Sovjetske zveze, leži v Zakavkazju, severno od Irana, vzhodno od Armenije, jugovzhodno od Gruzije ter južno od Rusije. Iz vzhodne strani pa Azerbajdžan obliva Kaspijsko jezero, ki je največje jezero na svetu.
Obstaja več razlag o tem, zakaj je Azerbajdžan dežela večnega ognja. Ena pravi, da ga je tako poimenoval Aleksander Veliki, ko ga je prečkal na svojih osvajalskih pohodih. Videl je gorečo goro oz. Ya-nar Dag, ki je v svetovnem merilu zelo redek pojav. Zaradi specifičnosti zemeljske skorje na tem delu uhaja iz notranjosti zemlje skozi kamnita tla na površje plin, ki ob izstopu iz zemlje gori. Zdi se, kot da gori sama gora. Ogenj je tam že od nekdaj in zato nekateri Azerbajdžan štejejo celo k zibelkam civilizacije. Le spomnimo se pomembnosti ognja pri nastanku civilizacij. V Azerbajdžanu ni bila potrebna strela, da bi ga zanetila, gorel je kar sam od sebe. Evolucijska prednost. Še eno čudo narave pa so blatni vulkani, ki so prav tako svetovna redkost. Gre za podoben proces kot pri pravih vulkanih, vendar namesto lave iz zemlje bruha blato.
Ko se spuščam proti prestolnici Baku, že iz zraka zagledam ogromen napis Heydar Aliyev. Gre za azerbajdžanskega nacionalnega voditelja, bivšega predsednika države, ki je bil na oblasti več kot trideset let, še v času sovjetskega Azerbajdžana. Še sedaj, šti-
ri leta po njegovi smrti, ga narod slavi in povzdiguje v višave. Pojavlja se na skoraj vsakem koraku. Na ulicah Bakuja me vsakih nekaj metrov gleda z jumbo plakatov, srečam pa ga tudi, ko se s komaj voznim avtobusom sredi ničesar peljem po makadamskih cestah proti goratemu Kavkazu. Naj omenim še to, da je na skoraj vsaki fakulteti muzej, ki je posvečen prav njemu.
Z letališča se odpravim v glavno mesto Baku. Ko me na moje veliko olajšanje, ker sem preživela najbolj divjo vožnjo v svojem življenju, taksist odloži v centru mesta, me najprej pozdravi modro-rdeče-zelena zastava, ki veličastno plapola v vetru. Modra barva na njej pove, da je Azerbajdžan v preteklosti bil močno povezan s Turki. Zelena kaže pripadnost islamu, saj je kar 94 odstotkov prebivalcev muslimanov. Rdeča pa poudarja potrebo po napredku in sledenju evropskemu vzorcu.
Geografsko gledano spada Azerbajdžan k Aziji, čeprav se Azerbajdžanci, ki jim pravimo tudi Azeri, čutijo Evropejce. Pravijo, da jih razen jezika in lege nič drugega ne veže k Aziji. Izmed kavka-ških držav so najmodernejši in najhitreje razvijajoči se narod. Naj pa vam predstavim dokaj neevropski fenomen, povezan s prometom. Je že res, da v prestolnici obstajajo prometne oznake, vendar ne igrajo prav nobene funkcije. Semaforji so tam bolj za okras. Kako torej prečkati štiripasovnico? Težko! Brez spremstva domačina je takšen podvig obsojen na neuspeh. Voznike avtomobilov zanima samo, kako najhitreje priti do želenega cilja, pri tem pa potrebe pešcev niso upoštevane. Cesto prečkaš tako, da dvigneš levo roko in z dlanjo nakažeš znak za »ustavi
se«. Če tega ne storiš povsem suvereno, si izgubil. Noben voznik te ne bo vzel resno in možnosti, da boš v naslednjem trenutku palačinka, so kar velike. Promet je tam gost noč in dan, vendar upoštevajoč, da vsak vozi po svojih pravilih, presenetljivo prometnih zamaškov in tudi nesreč skorajda ni. Kot kaže, so iznašli sistem, ki je prav tako uspešen in že skoraj konkurenčen našemu. Preveliko število avtomobilov na cestah pa kljub temu predstavlja velik problem, infrastruktura tega enostavno ne prenese. To skuša država rešiti tako, da avtomobilom postavlja vr-
toglave cene. Za staro lado bi odšteli kar 9000 evrov!
Poleg avtomobilov so drage tudi parcele in nepremičnine, vse ostale življenjske potrebščine pa so, glede na naše razmere, smešno poceni. Tako lahko pivo v trgovini kupiš za 20 centov, osemurna vožnja z vlakom - spalnikom stane 3 evre, nočitev v enem najbolj cenjenih hotelov v državi 8 evrov, na tržnici pa se da ceno z barantanjem znižati tudi na 30 odstotkov prvotne cene. Turistu bivanje v Azerbajdžanu torej ne predstavlja posebnega denarnega problema, strošek je predvsem letalska karta,
potopis
ki znaša okrog 600 evrov. Razlog za to so neredne linije, kajti, roko na srce, dežela večnega ognja ni ravno atraktivna turistična točka. Na račun tega pa k sreči ostaja poceni pravljica. Poceni za turiste, seveda! Cene Azerom še zdaleč niso tako naklonjene, njihove povprečne plače so zelo nizke. Učiteljica angleščine npr. na mesec prisluži okrog 200 evrov. Kljub temu pa domačini z denarjem niso obremenjeni, njihovo življenje poteka mirno in zadovoljno. Kupujejo stvari, ki jih resnično potrebujejo, razsipnosti z denarjem po večini ne poznajo. Ta lagoden življenjski slog se odseva tudi v odnosih s turisti, ki jih je na tem nepoznanem koščku sveta bore malo. Zelo so veseli, če imajo priložnost s svojo polomljeno angleščino pokramljati s tabo, ali pa te povabiti k sebi in ti ponuditi čaj ter polno mizo raznih baklav in slaščic.
Glede na to, da gre za muslimansko deželo, pa Azerom v teh nemirnih svetovnih razmerah uspeva ohranjati veliko mero liberalnosti. Edini nemiri se pojavljajo na zahodu države, in sicer v območju Gorskega Karabaha, kjer se za ozemlje borijo z Armenci. Turistom odsvetujejo obisk tega dela, ostala območja pa bi naj bila varna. Žensk, ki hodijo okrog zakrite, je malo. Dekleta se oblačijo tako kot pri nas, vendar brez pretiranih izrezov in kratkih kril. Zanimivo je opazovati odnos med moškim in žensko. V javnosti se naj ne bi dotikala, čeprav lahko vidiš kakšen mlad par, ki se drži za roke. Javnega poljubljanja pa seveda ni. Nikakor pa se za roke ne drži med plesom. Pri opazovanju plesalcev dobiš občutek, da moški dvori dami, ona pa se mu z zapeljivimi gibi spretno izmika. Vse skupaj deluje kot napeta romantična zgodba, k temu vtisu pa zagotovo prispeva tudi njihova tradicionalna glasba.
Moški izkazujejo ženskam veliko mero spoštovanja, vendar ženska naj ne bi hodila sama nikamor, niti do stranišča. Če to stori, vzame moški to dejanje kot povabilo za seks. Seveda se domačinke vedejo v skladu s tem kodeksom, problem pa nastane, ko naivna turistka za to ne ve. Kaj kmalu se lahko znajde v veliki zagati in s kar nekaj moškimi za petami, ki ji v roke vsiljujejo denar. Za žensko, ki potuje sama, je potovanje po Azerbajdžanu lah-
ko precej neprijetno in nevarno, če se ne zna vesti v skladu z njihovimi pričakovanji in navadami.
Omeniti pa velja tudi stvar, zaradi katere je Azerbajdžan v svetu sploh poznan. Ugotovili ste, da ne zaradi privlačnega imena in dobrih avtomobilov, temveč zaradi nafte. Nafta ali črno zlato je tam največji izvozni artikel in predstavlja najpomembnejšo gospodarsko panogo, ki zaposluje kar 34 odstotkov ljudi. Produkcija nafte, ki Azerbajdžanu omogoča gospodarski napredek, pa na drugi strani povzroča strahotne posledice. Zaradi pomanjkanja ekološke osveščenosti se Kaspijsko morje, ki služi kot odlagališče vseh vrst odpadkov, počasi, ampak vztrajno spreminja v veliko kloako.
Še en zanimiv pojav so bila stranišča. Toaletnega papirja tam seveda ni za pričakovati. Namesto tega je v školjko vgrajena pipica z namenom, da si »umazan« del kar umi-ješ. Druga vrsta stranišč so bili tisti na »štrbunk«. Vendar, pozor! Vode sploh ni bilo možno potegniti, je pa zato pripravljen vrč, napolnjen z vodo, ki ga pač uporabiš v ta namen. Kot sem ugotovila kasneje, bi ta stranišča lahko ocenila s petimi zvezdicami. Vrhunec se je zgodil, ko sem se na poti v morsko mestece Lenkoran, ki je od Bakuja oddaljeno sedem ur vožnje z avtobusom, ustavila v neki obcestni restavraciji. Ker so stranišča v restavraciji bila v katastrofalnem stanju in sem si mislila, da huje ne more biti, sem poprosila domačinko, ki je živela v sosednji hiši, če lahko uporabim njihovega. Dobrosrčna gospa mi ga je z veseljem pokazala. Ni pa bilo ravno to, kar sem pričakovala. Najprej je prijazna ženica zavila stran od hiše, nagnala krave in kokoši in mi s tem utrla pot do majhne luknje, skopane sredi grmovja. In vo-ila! To je bilo stranišče. Da bi lahko vsaj malo ohranila zasebnost med opravljanjem tega intimnega opravila, mi je v roke potisnila še staro salonitno ploščo, ki sem jo postavila pred sebe in se tako zakrila.
O Azerbajdžanu bi lahko govorila še in še, vendar naj povzamem, v poceni pravljici boste potešili svoja še tako zahtevna kulinarična pričakovanja, oči se bodo napasle nad čudesi narave, spoznali boste, kaj je to prava pustolovščina, ob prijaznih domačinih pa se boste počutili kot kralji.
film
Ali film kot umetnost
Film kot pomembno sporočilno sredstvo na eni strani predstavlja umetniško delo, na drugi strani pa je sredstvo ugodja in zabave, pri katerem, kot rečemo, gledalec spusti možgane na pašo. Tako evidentno film ločimo na produkt umetnika, ustvarjenega v okviru umetniškega obdobja, in na produkt zabavne industrije. Tako se je legitimno vprašati, kje in kdaj se ločnica med slednjima poustvari ter kolikšno vrednost umetniški film danes sploh še ima.
ALJAŽ SELINŠEK
Danes se na vsakem koraku srečujemo z objavljanjem takšnih ali drugačnih filmskih naslovov. Ob glavnih cestah nas z jumbo plakatov navadno pozdravlja kakšna filmska zvezda oziroma igralec, ki naj bi ga poznal ves svet in ki v današnji dobi obenem predstavlja ideale lepote. Tako nam film ob ugajanju in zabavi, ki nam jo prinaša, danes prav tako kaže ali narekuje nekakšne standarde vedenja, izgleda in še kaj.
Ampak kaj sploh film resnično je? Ali je film še vedno tisto, kar je včasih bil? Film kot sedma umetnost se je začel razvijati konec devetnajstega stoletja, natančneje leta 1888, ko je Louis Le Prince posnel le dve sekundi in pol dolg eksperimentalen film, ki je nosil naslov Roundhay Garden Scene, in danes velja za najstarejši preživeli film, kar se je zgodilo nekje vzporedno z izumom fotografije, kjer je film predstavljal zaporedje posnetkov. Slednje je omogočil Wil-liam Dickson, ko je izumil t. i. ce-luloidne plošče, s pomočjo katerih je sploh bilo mogoče ustvariti omenjeno zaporedje sličic. Samoumevno je, da so prve kratke filmske podobe upodabljale oziroma prikazovale vsakodnevne dogodke, kot je npr. kihanje (Fred Otts Sneeze, 1894), sprehode po vrtu ali gibanje akrobatov. Večina kritikov kot začetna filmska dela navaja kratke podobe znamenitih bratov Augusta in Louisa Lumier, ki sta s tem, ko sta posnela premikajoči se vlak, prestrašila celotno občinstvo kino dvoran in vzbudila v ljudeh takšen strah, da so množično dvorane zapuščali. Strah jih je
namreč bilo ravno premikajočih se podob oziroma sličic. V razvoju filma sta brata prav tako pomembna zaradi izumitve kinematografa, ki je omogočil projiciranje filmov širšim množicam, naprava pa je iz-gledala kot stoječa kamera, katero je obenem tudi vsebovala. Pozabiti ne smemo projekta Andaluzijski pes, ki ga je Salvador Dali ustvaril s tedaj še ne tako znanim španskim nadrealističnim režiserjem Luis Bunuelom, ki je bil produkt takrat vzpenjajočih se novih umetniških smeri, ki se na prelomu stoletja začno z ekspresionizmom, dadaizmom in podobnim. Znan je predvsem po šokantnih podobah, kot so mrtvi konj na klavirju in odstranitev očesa z britvijo, njegov glavni namen pa je bil prav šokirati množico. In ravno presežek umetnosti je vzpodbudil nastanek filma, saj je zgolj platno kot medij postalo nezadostno in premajhno.
Tako ugotovimo, da je film pomenil izraz umetnika oziroma je predstavljal delo kot tako, se pravi z vsemi značilnostmi umetniških del. Kar je najpomembneje, vseboval je estetsko izkustvo, kar pomeni, da je v gledalcu prebudil občutja, ki so zadevala resnosti. Ni potrebno poudarjati, da se na podlagi vsebnosti slednjih uvršča v t. i. filmska obdobja, ki jih je umetniški film dobil z razvojem, kot jih ima npr. slikarstvo. Tako nas, če naštejemo le najpomembnejše, filmska zgodovina pospremi skozi nemi film, ki še ni vseboval zvoka, saj so mu ga dodali šele v dvajsetih letih dvajsetega stoletja in je bil ob sliki opremljen le z glasbo, ki so
jo navadno izvajali v živo ob predvajanju filma, italijanski neoreali-zem, francoski novi val in nenazadnje obdobje Dogma 95 itd. Film kot odraz umetnosti ali kot umetniški produkt bo torej po značilnostih in pomembnosti stal ob boku največjim umetninam, kot sta npr. Michelangelov David ali Picassove Avignonske gospodične, saj bo umetniško delo kot tako določeno le v določenem času. To pomeni, da bo umetnina le-to postala kot odraz zgodovine in razvoja tiste specifične veje umetnosti, kar pomeni, da Avignonskih gospodičen danes ne bi sprejeli za umetniško delo, tako kot tudi ne Pandorine skrinjice Georga Pabsta.
Ampak medtem je prišlo do uvedbe t. i. visoko produkcijskih filmskih studiev, velikih objektov, kjer kuliso tvorijo tudi ceste in me-
sta. Rodil se je t. i. Hollywooda, kar se je zgodilo prav tako nekje v začetku dvajsetega stoletja 1. Kaj se je zgodilo?
Hollywood, območje Los Angelesa v Kaliforniji, ki zaradi koncentracije filmskih studiev, montažnih hiš, sistema filmskih zvezd itn., postane sinonim celotne ameriške filmske kulturne industrije, postane kraljestvo visoko komercialnih filmov, ki bodo namesto estetskega izkustva nosili drugačna sporočila in bodo proizvedeni v drugačne namene.
Film je zamenjal svojo formo in je prenehal nastajati v želji sporočanja oz. kot odraz določenih občutij, ki so obenem nosila visoke umetniške značilnosti, ampak je postal zgolj sredstvo za zaslužek, ki je bil zagotovljen, saj so ga združili z zabavo. Odkrita je bila obrt,
film
še obstaja?
9 °P Ctfcjs/
kjer pritoku denarja ni bilo konca. Film so tako začeli izkoriščati, in če smo prej o filmu dejali, da je predstavljal lastno vejo umetnosti, lahko tukaj rečemo, da se je zlil z zabavo, saj je zaradi nje tudi nastajal. Zanimiv je njegov uspeh, saj je bila večina ljudi željnih zabave ali sproščujočih filmov, tako da je korist bila obojestranska. Tako so eni uživali zleknjeni v fotelje, medtem ko so drugi na veliko služili. Ključ do uspeha komercialnega filma je bil v igranju na določena čustva občinstva, s čimer so ustvarili t. i. žanrski film, kjer npr. pri grozljivki apelirajo na gledalčev strah. Glavna sestavina filma je torej vzbujanje enega prevladujočega čustva in tako gledalec lahko zaužije pogrešano čustvo. Če nam bo torej primanjkovalo občutja ljubezni, moramo zgolj zavrteti kakšno ro-
manco, kjer se bomo na podlagi plastičnega, iluzoričnega čustva le z njim napolnili.
Film je tako postal sredstvo manipulacije, pa družbeno političnih vplivov nismo niti omenili. Film je namreč dokazal željo ljudstva po vodenju ali zavajanju, kjer se bo subjekt pripravljen podrediti ali zavezati v zameno za prejem nečesa, kar mu bo dokazovalo, da živi. Če se ne dotaknemo toliko psihološke globine v relaciji film - gledalec, lahko samo rečemo, da sodobni človek ne živi več sam, ampak živi skozi medij, se pravi, v našem primeru ga ravno nastajanje novih in novih filmov dela živega. Vzporedno s tem so določili tudi komponento družbeno politične manipulacije, kjer v film vnašajo sporočila ali prevladujoč tip zgodbe, ki jim v tistem času in okolju
kar najbolj ustreza, tako npr. filmi, ki so nastali konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let vzpodbujajo zalivsko vojno itn. Hollywo-odski film pa še vse skupaj zaostri s tem, ko vrednoto, ki jo v filmu poustvarja, prenaša na globalno raven. Tako se vrnemo na lepotca oziroma idealno žensko z jumbo plakata. Ampak uspeh Hollywoo-da od dvajsetih let dvajsetega stoletja naprej po drugi strani vzpodbudi nastanek t. i. filma avant-gar-de, ki mu je konkuriral. Gre za pripadnike francoskega impresionizma, za katere je značilno poigravanje s slikovnimi efekti in razgibanimi konci, nemškega ekspresionizma, pri katerih je prevladovalo občutje temačnosti, zaradi katerega so ga kasneje nekako približali grozljivki, in nenazadnje za sovjetske kinematografije, značilne
predvsem po Eisensteinovi2 montaži, s katero je znal šokirati množice, in še kateri. Tako se dokončno loči popularni, komercialni film od umetniškega.
Relacija umetniškega, t. i. artfil-ma, s komercialnim filmom mora torej nujno biti omejena in prikovana na minimum, saj slednji ne nosi umetniških sporočil in je produkt t. i. kulturne industrije, kjer se torej nekaj resnega, sporočila vrednega, podredi ustvarjanju v zabavne namene, kar nekako spominja na majice z napisi punk, kjer vidimo, da se nekdaj alternativno družbeno politično gibanje, na katero so gledali s prezirom in odklonom, začne promovirati.
Skratka, sklep mora nujno biti pozitiven, saj se filmska umetnost še zdaleč ni končala in kljub komercialnemu filmu, ki naj bi jo ogrožal, še zmeraj predstavlja resen umetniški medij, ki se in se bo razvijal še naprej. Morebiti je ravno nastop komercialnega filma v polni fazi, ki smo ji priča danes, umetniški film okrepil in mu dal še večji zagon. Res pa je, da je krog tistih, ki znajo ceniti ali pa sploh prepoznati umetniški film, v času blockbusterjev, v katerem živimo, ko nam zvezdniki narekujejo način in izgled življenja, čedalje manjši in omejen na zaokrožene skupine.
' Leta 1910 nastane prvi film v Hollywo-odu, kjer režiser po imenu D. W. Criffith iz New Yorka poustvari zgodbo o okupirani Kaliforniji iz leta 1800, z naslovom »In Old California«. Hollywood se dokončno uveljavi nekje v dvajsetih letih dvajsetega stoletja, ko komedije Charli-eja Chaplina in Busterja Keatona ter drame Clare Bow postanejo globalno znane. V tistem času proizvede kar 800 filmov na leto, kar je predstavljalo kar 82 % filmske produkcije nasploh.
2 Sergei Eisenstein, sovjetski filmski režiser, znan po morebiti najbolj udarnem svetovnem filmu, Podmornica Potemkin, v kateri je predstavil slabo stran bolj-ševiške revolucije, kljub temu da je delo naročila tedanja vlada. Pravijo mu tudi oče moderne montaže.
Two Gallants
(Saddle Creek, 2007)
TWO GALLANTS
m
 IS1C
QL
LEELOOJAMAIS
S tretjim albumom galantna mladeniča iz San Francisca povežeta niti dosedanje diskografije. Pripoved na country-bluesovskih postulatih naježi kot Merle Haggard, Bob Dylan ali Bonnie „Prince" Bil-ly. Največja potenca je v baladnih skladbah, ki so zavrle dosedanjo impulzivnost. Spontanost ostaja veter njunih mediger kitare in bobnov. Nič ju ne ovira, da se pridružita Bobu Dylanu na klubski karavani.
In Requiem
(Century Media / Dallas, 2007)
PARADISE LOST
Country Club Musič
(Dallas, 2007)
Ko skupina doseže status legendarne ali celo kultne, kar Para-dise Lost so kot stvaritelji death-doom metala, je jasno, da si je s tem priborila tudi nedotakljivost. Na enajstem albumu v dvajsetih letih se je vrnila z novim za staro slavo. S čvrsto zaigrano mračno struno gotskega metalskega stila, podprta s prepoznavnim globokim vokalom, je le še zabetonirala status veljakov na veselje predanih fanov.
Drugo poglavje Leeloojamais z novo pevko Christino se je iskrivo zagledalo v svetlikajoči se r & b in varno flirta. Ni potrebna kontracepcija. Nina Osenar je dobila nevarno konkurentko, tako po stasu kot po glasu. Slovensko rajca-nje ima funky-disko radiofonično izpiljeno potenco, ki z angleškimi besedili koketira s tujci čez mejo, kjer se z redkimi presežki vtopi v oceanu impotentega trendi zvoka.
Knjiga žalbe
(Menart, 2007)
HLADNO PIVO
V polnem vrču prepoznavnega sarkazma se koščki globalnega nu metal punka prepletajo z lokalnim melosom. Emocionalnost se izogne odklonom k bluesu in countryju. Aranžmajsko izpiljene skladbe tečejo po grlu kot žlahtno hladno pivo. Meja med udarnim rockom in angažiranim popom je tanka. Ko ima neka dežela v nedrih mainstreama takšne fante v zrelih letih, ne preseneča, da ima tudi underground svojo moč.
Tek skozi Borštn
Večer se preveša v noč, hladen veter stresa raznobarvno listje z dreves in ne tako maloštevilne kadilce pred glavnim vhodom SNG Maribor. Opazujem izstopajoče, mimo pa hodijo ljudje, ki so kupili vstopnico, ljudje, ki so vstopnico dobili zavoljo sponzorskih zaslug, ljudje, ki poznajo ljudi, ki so jim odstopili zavoljo sponzorskih zaslug dobljene vstopnice, vmes stopajo profesionalni gledalci, organizatorji, žiranti, kulturni delavci, novinarji, ljudje, ki pišejo članke, in ljudje, o katerih jih pišejo, med vsemi temi pa stopicajo še entuzijasti, dijaki, študentje, zaljubljenci v teater, letalci, ki jim prijazni biljarterji pustijo brezplačno zasesti preostala prazna mesta in praviloma vidijo več predstav, kot bi si jih po strogih pravilih kapitalizma lahko privoščili. Tudi to je kultura in tudi to bogastvo ob vstopanju in izstopanju del lepote Borštnikovega srečanja.
GREGOR LOZAR
v
Čeprav so obiskovalci praž-nje oblečeni, ni videti nikogar, ki bi klecal pod težo krzna in zlata, a po drugi strani tudi pošvedranih smokingov ni na obzorju. Domnevam, da so tile ljudje v večini tvorci srednjega razreda, katerega specifični problemi, po besedah selektorja Mateja Bogataja, tvorijo rdečo nit letošnjega izbora. Izbora, usmerjenega bolj v presežke kot v pregled dogajanja, saj levji delež nastopajočih prihaja iz Ljubljane. Kar je najmanj vprašljivo, a ne zatemni druge, svetlejše strani medalje, to pa je estetska raznovrstnost predstav.
V trenutku, ko tole pišem, je Borštnikovo srečanje nekje na polovici, pa vendar smo že videli lepo število različnih pristopov in estetik, ki se razprostirajo od na videz lahkotnejših tonov kabareja preko tradicionalne estetike, ki stavi na dovršeni realizem in psihološko prepričljivost, do „drznejših" eksperimentalnih tehnik, uprtih na gib, koreografijo, lutkarstvo, igranje, multidisciplinarnost in še kaj. Vendar je pri slednjih treba dodati, da so usmerjene v svet in služijo kot pripomočki za posredovanje zgodbe, med tem ko čisto formalnega raziskovanja gledališkega medija skoraj ni zaslediti. Gledališča se torej ne sprašujejo več, na kakšne načine so sposobna govoriti, ampak si na osnovi teh na-
činov postavljajo vprašanje, kaj so sposobna povedati o svetu.
Dodatno pa je letošnje Borštnikovo srečanje zaznamovala tudi dramatika znanega modernistič-
PISE: GREGOR LOZAR
knjižna polica
ikovo srečanje
nega pesnika Gregorja Strniše. V zadnjih letih namreč SNG Maribor razpisuje nagrado za eseje o opusu slovenskega dramatika. Rudija Šeligo in Daneta Zajca je letos nasledil Gregor Strniša, še nepred-stavljena teoretska razpravljanja pa lepo nadgrajujeta kar dve uprizorjeni drami iz njegovega repertoarja. Vse to pa nekako napotuje h kritičnemu premisleku slovenske gledališke besede, ki je na domačih odrih ali pa je, tako se vsaj zdi, bolj redka ptica.
Spodobilo bi se povedati še kaj o obgledaliških dejavnostih, ki se godijo v okviru festivala. Kaj o blišču in bedi banketov, kjer se vedno znova ugotavlja, kdo je in kdo letos ni prišel in zakaj, o strokovnih srečanjih, ki ob dopoldnevih potekajo na Malem odru, kjer je možno slišati kakšno o nastajanju predstave, o njenem namenu in pomenu, o simpoziju z naslovom Gledališče in politike predstavljanja, ki je potekal v orga-
nizaciji oddelka za dramaturgijo AGRFT, pa o dnevu AGRFT, o prvem odru, Odru na Prvi gimnaziji, ki v okviru Borštnikovega srečanja nudi svoj program, in še o čem bi bilo vredno spregovoriti.
Nenazadnje o dobitnici letošnjega Borštnikovega prstana Silvi Čušin. Filmski in gledališki igralki z impresivnim seznamom prejetih nagrad, nazadnje je pred tednom dni prejela portoroško ves-no, in ki od leta 1982/83 igra v Ljubljanski Drami, je prstan prisodila žirija v zasedbi Mojce Kreft, Bineta Matoha in Toneta Partljiča. Že dvainštirideseti Borštnikov prstan pa bo prejela iz rok lanskoletnega dobitnika Petra Trnovška na zaključni prireditvi. Dejstvo, da gospa še ni v letih, ko bi razmišljala o upokojitvi, napoveduje prijetno spremembo v podeljevanju te najbolj prestižne slovenske nagrade za igralske dosežke. Ne morem reči, da je to slabo, vsekakor pa: Čestitam!
Haruki Murakami: Ljubi moj Sputnik
Umiki
Ljubi moj sputnik
Glavna junakinja Sumire, revna in uporniška pesnica s cigareto v ustih in prekinjenim študijem nekje na drugi strani velemesta, se zaljubi v starejšo in uspešno žensko, katere bližina ji začne spreminjati življenje. Vse že kaže, da se bo udobno ugnezdila v življenje, ko nekega lepega jutra Sumire preprosto izgine, njena ljuba pa na pomoč pokliče prvoosebnega pripovedovalca, dolgoletnega prijatelja izginulega dekleta, ki stopi na detektivsko pot. Ta ga bo pripeljala dlje, kot je pričakoval; tukaj pa je še Lajka - prvo živo bitje v vesolju.
Kazuo Ishiguro: Ne zapusti me nikdar
KAZUO ISHIGURO
Ne zapusti me nikdar
Čudne stvari si šepetajo učenci hailshamske-ga internata. Ko se dvanajstletnika snideta v kotičku, varnem pred nezaželenimi pogledi, ne šušljata o novo odkriti spolnosti, niti ne obrekujeta učiteljev. 0 teh stvareh govorijo otroci na glas; si pa z vso potrebno resnostjo, ki jo zahtevata konspiracija in občutek, da se pogovarjata o stvareh, ki jima bodo določile življenje, zastavita vprašanje, ali je pomembno biti umetniško nadarjen. Stvar postane še bolj čudna, ko ugotovimo, da se tisti, ki se z njihovo umetnostjo ukvarjajo, ob pogledu nanje zgrozijo. Hitro postane jasno, da ne gre za igro ali fazo v razvoju, ampak za tisto vrsto vprašanj, na katera bodo odgovarjali skozi življenje in z njim; čemu pa je to tako, bo bralec odkril skozi razkrivanje posameznih skrivnosti, na katerih pripoved temelji. Zato je o knjigi tudi težko karkoli reči, saj zmeraj obstaja možnost, da bomo povedali preveč.
Iztok Ilc (ur.): Najdeno v Tokiu
V TOKU
„u i.a i
Problemi, ki pestijo junake pričujoče antologije, so dovolj globalni, da bi lahko skrbeli tudi pod pezo kreditov klecajočega Kranjskega Janeza in njegovo čudno molčečo Micko, ki si je kupila že tretjo mačko. Z odrešujočo iluzijo eksotike na tej ravni torej ne bo nič, problemi so vse preveč znani. Le da jih junaki antologije rešujejo na specifičen, s tradicijo najbrž le nekoliko pogojen, način. Če se bo namreč Kranjski Janez na dan plače nacejal s šnopsom, dokler ne bo nezavesten obležal pod šankom, in bo njegova Micka v tem času posojala svojo muco mačkam, se bodo njuni japonski sodobniki zatekli k otroški prostituciji, divjanju z motorji, čudnim pripovedim o izginulem slonu, nižjim plastem jakuza poslov in še k čemu.
42. BORŠTNIKOVO SREČANJE
42"° BORŠTNIK MEETING
borštnikouo srečanje
sudoku
Š*
•	Lahko	pozabite	na	našo spletno stran,
ampak Mi ne bomo pozabili na Vas.
katedra-on.net
moč besed
Kerrerenea'
izobraževalni servis
Jezikovni tečaji 2 Strokovna usposabljanja Športni programi in zdravje 2 Izobraževanje za duhovno rast Učenje in trg dela Računalniško usposabljanje
NE ZAMUDI 07/49-02-400
w ww. ref e re n ca. e u
i n f o
referenca eu
n
Kavarna & klub Zvezda
zn
rocoT UlocJ zžlr&ic/o!
Brežice
Černelčeva 3 8250 Brežice
Krško
CKŽ36 8270 Krško
Strežemo izvrstno kavo ilfy
Privoščite si najboljšo!
P 6710/2
120700477,5
C0BISS 0
Servis in storitve za mlade:
Turistični aranžmaji, vse vrste fotokopiranja,
tiskanje,prodaja študentskih bonov, brezplačni dostop do
interneta, nakup vstopnic za koncerte, mladinske izkaznice
Agencije PUNKT:
Krško CKŽ 37, Krško, 07/49-05-480 Brežice Černelčeva 3, Brežice, 07/49-66-116 Sevnica Trg svobode 1, Sevnica, 07/81-44-355
www.punkt-on.net