150 ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1 9 8 8 - 1 objekt, ki je bil v zadnjih stoletjih, ne samo enkrat, temeljito popisan. Vsa ta vpra­ šanja niso namenjena ne avtorju ne uredništvu, ampak vsem tistim, ki kreirajo usodo teh znanosti pri nas, ki se, včasih celo z metodo političnih diskvalifikacij, upirajo no­ vim spoznanjem. Vztrajanje na objavljanju tovrstnega gradiva bo zagotovo, čeprav počasi, opravilo svoje. Želeti je le, da bi Mlinaric našel posnemalca za goriško škofijo. Težko se je namreč otresti vtisa, da je pri naših humanističnih znanostih še vedno naj­ bolj pomembno tisto, kar obravnava Kranjsko, čeprav je ta dežela nemalokrat zelo zaostajala za sosednjimi. Ker je predmet vizitacijskih poročil znan, omenili pa smo tudi čas in prostor, ve­ lja poudariti le nekatere nenavadnosti. Preseneča stanje nekaterih cerkva in zlasti pokopališč. Posebno glede slednjih današnjih Slovencev ne gre primerjati s predniki. Tu je bil resnično narejen velik napredek, ki nas od nekaterih bližnjih in daljnih so­ sedov še kako loči. Na prvi pogled nas preseneča tudi precejšen delež nedomačih duhovnikov, med katerimi najdemo tudi številne Dolenjce in Belokranjce. V zvezi z verskim življenjem preseneča zanemarljivo število nekatolikov in presenetljiv porast števila duhovnikov od srede 17. stoletja do druge polovice 18. stoletja. Presenečajo opisi odnosov med križniki in škofijo, med duhovniki, cerkvenimi uslužbenci in ver­ niki, demografske in kulturne razmere, podatki o rabi slovenskega jezika (Apaško polje!). Še najmanj je podatkov o gospodarskih razmerah, oziroma jih je treba ugo­ tavljati posredno. Tistim, ki nimajo volje, da bi se pregrizli skozi vire, bi posebej pri­ poročili branje uvoda, zlasti tistih delov, ki govore o nastanku krške, sekavske in lavantinske škofije, kompetencah njihovih škofov in odnosov med njimi. Čeprav ta plat naše preteklosti ni tako komplicirana kot ona v Prekmurju, pa je vsaj osnovna dejstva treba večkrat obnoviti. Brez njihovega poznavanja težko sledimo raziskavam obdobij, ki nam jih približuje Mlinaric, pa celo 19. stoletju. S t a n e G r a n d a S t i j e p o O b a d , Dalmacija revolucionarne 1848/49. godine. Reka, 1987, 352 strani in 8 strani slikovnih prilog. Z izdajo izbranih virov o revolucionarnem letu 1848/49 se je prednost naših so­ sedov pri tovrstnih delih pred nami spet povečala. Že v prejšnjem stoletju je namreč Pejakovič izdal podobno delo za Hrvaško in Slavonijo, po zadnji vojni pa Praga in Zink za Dalmacijo. Obadovo delo je nov, znaten prispevek k zaokrožitvi tovrstne predstavitve pomladi hrvaškega naroda. Knjiga prinaša izbor 148 dokumentov. Razen štirih so vsi iz obeh let revolucije. Tudi ti, ki so iz 1847. oziroma 1850. leta, se tematsko lepo vklapljajo v večino. Zal avtor ne razloži kriterija, na podlagi katerega je naredil izbor. Že samo po dokumentih, ki jih poznamo pri nas in v ostalih avstrijskih deželah, lahko sodimo, da so bili dokaj ostri in da je avtor z njimi hotel zbuditi pozornost najširšega kroga bralcev. Uvodoma moramo poudariti, da položaj, ko Dalmacija ni bila predvidena za vključitev v nem­ ško cesarstvo, deželi ni veliko pomagal, da se ostra nacionalna polarizacija ne bi zgo­ daj pojavila. Agitacijo za Frankfurt so tu nadomestile simpatije za združeno Italijo. Tudi tu so se pojavili ljudje, ki so iskali rešitev za demokracijo izven dotedanje države in ki so bili pripravljeni žrtvovati prihodnost lastnega naroda idealom, ki so bili bolj zadeva literarnih sanjarij kot realnosti. Kulturna in liberalna Italija gotovo ne bi mogla dati vedno bolj zaostali Dalmaciji nikakršnih garancij za boljše življenje. Poli­ tični razvoj, kot so ga predvidevali pristaši združitve Hrvaške, ni izključeval možnosti, da tisti, ki bi hotel, ne bi smel brati Danteja v originalu. S tem smo že napovedali srž problemov, ki jih osvetljujejo zbrani dokumenti: združitev hrvaških dežel in odnos do domačih Italijanov v narekovaju in v resnici in njihove kulture. Krepilo se je nam­ reč prepričanje, da je bilo plačilo Benetkam, ki so jih rešile pred turško oblastjo, pre­ veliko, kajti v javnem življenju, šolah in uradih je kraljevala italijanščina. Zanimivo pa je, da so nekateri takoj videli, da je to pomembno vprašanje in da bi vsako pre- napenjanje odbilo tiste, ki so po narodni zavesti Hrvatje ali bolje Dalmatinci, po jezi­ kovni in drugi kulturi pa Italijani. Pri nas je na primer tako spoznanje dozorelo prepozno. Naslednja zanimivost, ki veje iz dokumentov, je gospodarski, verski in nacionalni interes za Bosno. Dalmatinci, katerih pomorstvo je rapidno propadalo, za kar so kri­ vili severnojadranska pristanišča, zlasti Trst, so videli rešitev v tesnejši povezavi z Bo­ sno, ki bi jo bilo treba takoj osvoboditi izpod Turkov. Zato je dalmatinska revolucio­ narna politika veliko bolj »jugoslovanska« kot npr. v tem času slovenska in veliko bolj mednarodna, saj se je vpletala v mednarodno problematiko. V strukturi doku­ mentov nas presenečajo javni pozivi kontinentalnih, slavonskih in hrvaških občin dalmatinskim, naj prispevajo k združitvi Hrvatov. Obad opozarja na več primerov. Omenimo naj samo poziv, ki ga je križevska občina poslala občinam Split, Zadar, Dubrovnik, Šibenik in Korčula, naj prispevajo k realizaciji hrvaškega ideala. Nič manj ni zanimivo tudi vpletanje Crne gore oziroma Petra II. Petroviča Njegoša v notranje ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 . 1 151 dalmatinske (avstrijske) zadeve ali pa javne zahteve tamkajšnjih pravoslavnih ver­ nikov. Ob vsem tem bogastvu raznovrstnih problemov, ki jih ilustrirajo izbrani doku­ menti, pa ostaja za nas v ospredju vprašanje, kolikokrat in kako omenjajo Slovence. Po upanju, s katerim nas navda prvi objavljeni dokument, ko so Zadrčani v prošnji, da bi ustanovili čitalnico, napisali, da bodo imeli v njej tudi Kmetijske in rokodelske novice, kmalu spoznamo, da je bilo veselje preuranjeno, saj so Dalmatince okupirali domači problemi v taki meri, da so> na nehrvaške slovanske sodržavljane precej po­ zabljali. Tudi Kranjčan Josip Valenčič, ki je bil pretor v Obrovcu, sicer pa »vatreni pristaša hrvatske partije-«, ni opravil nikakršnje posredniške vloge. Še najbolj je raz­ veseljivo, da jim pojem Slovenci ni bil neznan. Že v uvodu smo omenili, da pomeni knjiga Stijepa Obada precejšen prispevek k zgodovini naših sosedov. Objava hrvaških, italijanskih in nemških dokumentov, člankov in pisem skriva pod mirno gladino nemalo čeri, med katerimi je Dalmatince Obad spretno krmaril. Vselej ni bilo lahko. To je razvidno že iz omenjene omembe Bleiweisovih Novic, ko dobimo vtis, da so v povezavi s češkim časopisom Kvety, ali iz zapisa priimka Valenčič (ć). Vsak dokument je opremil Obad s kratkim hrvaškim čelnim regestom, pod črto pa je dodal nekaj najbolj nujnih opomb. Delo' zaključuje bogat seznam virov in literature. Tovrstne objave niso hvaležno delo ne za avtorje, ne za založbe, pa tudi običajni bralci neradi segajo po njih. Za zgodovinarje pa so nedvomno eden najbolj razvese­ ljivih dogodkov. Tako lahko ne glede na oddaljene arhivske institucije neposredno spoznava konkretno problematiko. Stijepu Obadu knjiga gotovo ni prinesla materialnih koristi, ne nagrad ali drugih javnih priznanj. V naših očeh pa utrjuje svojo pozicijo enega najboljših poznavalcev zgodovine Dalmacije v 19. stoletju. Njegovo delo je dra­ gocena vzpodbuda za podobno delo pri nas. S t a n e G r a n d a M a r c e l l o M a r p u r g o : Valdirose, Memorie della comunità ebraica di Go- rizia. Udine, 1986. 221 strani. (Civiltà del Risorgimento, 28. Collana di sagi, testi e studi del, Comitato di Trieste e Gorizia dell'Istituto per la storia del Risorgimento italiano) Delo Marcella Marpurga z naslovom Valdirose (Rožna dolina), kakor se imenuje tudi goriško židovsko pokopališče (zdaj v SFRJ), je knjiga spominov židovske skup­ nosti v Gorici. V luči definicije zgodovine, ki se začne ob pojavu prvih pisanih doku­ mentov, ta knjiga ni zgodovinska razprava. Vendar je potrebno, po besedah Quirina Principa ob predstavitvi knjige Ebrei e Mitteleuropa, priznati navzočnost posebnega tipa zgodovinopisja o židovstvu, ki je podobna oralni tradiciji, spominom in vzporeja Sveto Pismo z židovsko tradicijo. Zgodovinsko besedilo M. Marpurga je pripoved be­ sedne tradicije, ki čuti potrebo po pripovedovanju o sami sebi, da lahko preživi. Morda je ta metoda nezgodovinska, vendar je nepogrešljiva za razumevanje, kako so zgodo­ vinski dogodki vplivali na goriške Žide in za razumevanje dogodkov samih. Knjiga predstavlja še eno posebnost — lokalne tradicije in osebnosti vsakdanjega življenja. Skozi strani na novo zaživi izumrla židovska skupnost v Gorici. V uvodu z naslovom »Voi siete il sale della terra« (Mt 5, 13), Gli ebrei nel Lito­ rale Austriaco — Venezia Giulia tra Interdizione ed Emancipazione je Fulvio Salim- beni podal pregled bibliografije o Židih v Italiji in v Julijski krajini ter kratek oris zgodovine Zidov v tem delu avstrijskega cesarstva. Židovske skupnosti so same po­ skrbele za razširitev zgodovinske perspektive s prisoevki v reviji Rassegna mensile d'Israel ter tako predstavile svojo zgodovino in kulturo v družbi, v katero so bile vključene. Pionirsko delo na tem področju je knjiga Renzo de Felice: Storia degli ebrei italiani sotto il fascismo (Torino, 1961). ki predstavlja usodo Zidov od trenutka protižidovske pravne persekucije do globokega preobrata v fašističnem režimu — do odporov proti antisemitskim ukrepom med ljudskimi množicami in fašističnimi krogi. Taka zgodovinska reinterpretacija fašizma upošteva vrsto spominskih in avtobiograf­ skih del preganjalcev in preganjanih, upošteva reakcije židovskih skupnosti. S sistematičnim študijem arhivskih, bibliografskih in epigrafskih virov se ukvarja Associazione per lo studio delPembraismo delle Venezie, za območje Furlanije pa je zadolžen Peir Cesare Ioly Zorattini. Društvo je leta 1983 organiziralo srečanje o Židih v Trstu in Gorici med »Ancient režimom« in emancipacijo. Predstavili so tudi delo Reggia in Elia Marpurga, židovskih intelektualcev, ki sta imela stike z visoko razvito hebrejsko kulturo na avstrijskonemškem področju. Sledila je vrsta del o Židih v Trstu, Gradišču ob Soči, Reki in Opatiji ter zborovanje Ebrei e Mitteleuropa (Cultura, lette­ ratura, società) leta 1983 v Gorici. Zidje živijo na področju Furlanije že več stoletij. V večjem številu so se priselili v drugi polovici 18. stoletja, ko jih je v Trst, Gorico in druga manjša mesta vabila razsvetljena reformistična cesarska politika (vrh je dosegla z jožefinskim tolerančnim ediktom), ki je potrebovala finančni kapital za razvoj Trsta in okolice. Zadnji protek- cionistični ukrepi Beneške republike konec 18. stoletja so na habsburško ozemlje, ki je