<]----- p Štev. 5. V Ljubljani, 1. vel. travna 1911. Leto XII. i Sirota Ivanka. Sirota je bila Ivanka, , V obleko obleče jo svilno ni sreče ji bilo nikjer, in sladko ji govori: hudobna jo mačeha tepla, nSestrica si zdaj mi, Ivanka, da jokala vsak je večer. pri meni ostaneš vse dni. Pa v gozd odšla je Ivanka, Ptičk tisoč imam na gradu, ko prišla je zlata pomlad, vse pele ti bodo lepo, na irato stopila je rožno — ti z njimi se boš igrala, tam čakal jo jelen je zlat. prepevala z njimi sladko. In nanj lvanka sede Ivanka, uboga, otožna in daleč čez polje hiti, pri meni nikoli ne boš; oj, daleč za šumne lesove — jaz sestra sem sreče, ki biva srebrn tam grad se blesti. navrtu sred zlatih rož." Pred gradotn čaka kraljična Ivanki se dušica smeje, prelepa kot zlata pomlad, in tisoč ji ptičk žgoli: na lice poljubi Ivanko ,,Pozdravljena, naša sestrica, in v svetli odvede jo grad. kraljična Ivanka — pi-pi . . ." Jos. Vandot.