324
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. 66.
Algerska.
AlgersKa je bila svoje dni roparska država pod nad-visostjo turško, od 1830. 1. pa je francoska naselbina v severni Afriki med Marokom in Tunisom. Na 6690 ? miriam. ima nekaj čez 3,000.000 duš. Domačiuov je okolo 2,700.000 duš, o?>tali so Evropejci; samih vojakov je do 70.000. Domačini algerski so Berberci, to je prvotni stauovniki, pa Arabci, unih podjarmitelji. Berberce nazivajo tudi Kabilce, katero ime je sploh znano po Evropi. Pa še eno ime imajo, namreč Cuavi, ki je na slabem glasu pri nas. Arabci prebivajo po ravninah in stanujejo v šotorih, zvečine so kočevniki, ki pasejo mno-gobrojne svoje cede po razsežnih pokrajinah algerske Sahare. Berberci so naseljeni največ v gorah, zato jim vele džebelci ali gorjanci, imajo stalna domovja, sejejo žito, ukvarjajo se s sadjarstvom, z rokodelstvom itd. Pri obojih pa se nahajajo tudi take rodovine, ki po nekoliko kočujejo, po nekoliko pa se drže doma; pridelujejo toraj žito, ukvarjajo se z vzgojevaujem datljev po zelenicah saharskih, in popasejo one stepe, ki leže ob njih stano-vališčih.    Vere so muhamedauske.
Prirodopisno se deli Algerska na tri kosove: na primorski Kos Tel uazivan, ki je jako rodovita lesnata planina z različnimi pogorji, katerih vrhunci imajo do 2887 mj višine; potem na rodovite dolove in mnoga slana jezera, in konečuo na pustinjo, katera nima nobene prave meje. Rek je mnogo ali malih, in blizu ustja plovnih; največa reka je Šelif. Podnebje je sredno-inorsko, sredna letna toplina je 15° R., na jugu se ve da malo viša. Kar se tiče mineralov, dobiva se železo, svinec in baker. Bogato pa je rastlinstvo, tu rodeva razno žlahuo sadje, vinski trs, olje, tabak, pavola itd. Algersisa ima mnogo velblodov, izbornih konj, velike črede goveje živine in bravine. Izvaža sila štručevih peres in drugega lepega perja, Korale in pijavke. Obrt domača propada, a francoska nasproti ne narašča tako, da bi mogla ta primanjkljej nadomestovati.
Politiški je Algerska razdeljena na tri pokrajine, na Algiersko, na Oransko in na Konstantinsko. Na čelu vsem trem je generalni guverner, ki stoluje v Algieru, in ima najvišo civilno in vojaško oblast; na roko mu gre više svetništvo. Vsaka pokrajina ima svojega načelnika,  ter se deli na vojaški urad za južne kraje,   in na
civilni urad za urejene kraje. Domače prebivalstvo se samo upravlja, Berberci po demokratsko, Arabci po aristokratsko po svojih načelnikih, ki jih vlada potrjuje. Samo v kazenskih zadevah so vsi podredjeni sodiščem francoskim. Dohodki ne pokrivajo stroškov, nekaj tudi zato ne, ker vlada mnogo potrosi na šole, in to ne samo za Evropejce, ampak tudi za domačine.
Glavno mesto Algier stoji amfiteatralno na bregu morskem, ter ima na griču grad kazba, ki je bil nekdaj sedež dejev; sedaj je trdnjava. Todi so nameščeni naj-visi uradi civilni in vojaški in katoliški škof; tu je tudi borsa, banka, muzej, javna knjižnica, zvezdama, gledališče itd. Mošej je deset, cerkev katoliških tudi več. Tu so tudi navadne šole in drugi naučni zavodi, na katerih se njeguje vzlasti francoščina, arabščina, matematika, prirodoznanstvo, zemljepisje, zgodovina in risanje. Znamenita poslopja so mošeje, eno so sezidali ubogi robovi kristijansKi. Potem je pet kasarn za robove; to so mračni koridori, po katerih so nekdaj spali in počivali ubogi kristijanski robovi po trudapolnem delu, ter sanjali o domovini in njenih lepotah. Mesto je bilo uže popreje na glasu zaradi baterij, brodovja in predrznosti stauovnikov. Francozi so utrdbe še bolje raztegnili in razširili. Ko so se mesta polastili, dobili so bogat plen: dvanajst vojnih brodov, 1500 mesingastih kanon, v arse-nalu cele kupe raznega orožja za pehoto, konjico in mornarico, in v gradu do 10,000.000 tolarjev. Odkar je Algerska pod francosko oblastjo, dobiva glavno mesto bolj in bolj evropejsko lice. Pristauišče je jako utrjeno iu popolnoma varno, ter ima svetilnik. Ozke iu krive ulice se umikajo prostranim, in nove hiše se stavijo po evropejskem slogu in ukusu. Stanovnikov utegne biti v pravem mestu 55.000; največ je domačinov in Francozov, potem Španjolcev, Italijanov, Turkov, Judov, in še nekaj drugih. Algier je središče trgovini cele naselbine, vsako leto obišče pristanišče čez 2000 brodov.
Algerska je bila v starodavuem času nekaj pokrajina Numidska in nekaj Mavritanska. Za gospostva rimskega je bila vteleseua pokrajini Afriški. Ko so jo bili Vandali opustošili, potem so jo vzeli v last Bizantinci, a njim so jo izpulili Arabci, ki so se kot gospodarji v njej naselili. V 13. stoletju se je zdrobila na več malih kneževin. Ko so bili Mavri s Španjolskega pregnani, pribežali so v Algersko. Potem se je vnela vojska s Španjolci, kateri so se polastili Orana (1506. 1.), in tudi samega Algiera (1509. 1.) Toda 1516. 1. je morski tolovaj Horuk se narinil za sultana Algerskega, in po smrti njegovi 1518. 1. se je brat njegov Chairedin podal sultanu turškemu, 8 čegar pomočjo je potem Spanjolce izgnal. Od slej je bila Algerska ena tako nazivauih držav barbareskih, ki je s svojim tolovajstvom na morju bila dolgo časa strah in groza Evropi. Se le po skončanih vojs&ah Napoleonskih so vlade pomislile o tem, da bi se konec naredil temu tolovajstvu, in zato so poslale več ekspedicij proti Algerski, da jo v strah primejo. Posleduo ekspedicijo so odposlali Francozi 1830. 1. pod maršalom Bourmontom, ki je Algersko prisilil na udajo, in tako je postala naselbina francoska.   Ali trajalo je vrlo dolgo,
325
preden so si Francozi mogli podvreči domače prebivalstvo, ki je pod različnimi načelniki ustajalo, in se jim trdovratno upiralo. Posebno odličen načelnik je bil Abdel Kader, porojen 1807. 1. v Maskari. S svojim očetom je 1827. 1. moral pobegniti pred dejem algerskem. Pobegnila sta v Egipet, kjer se je Abdel Kader seznanil z evropejsko civilizacijo. Ko je bila Algerska premagana od Francozov, vrnil se je Abdel Kader domov in se postavil na čelo upornim rojakom, da izvojuje narodno ne-zavisnost. Vojska ta, narodska in verska, trajala je dolgo. Abdel Kader si je ustrojil dobro izvežbano vojno, ki je prizadevala mnogo preglavic Francozom, on sam pa, kedar je bil poražen, umeknii se je v notranje kraje, nabral novih sil, in na to je zopet čil udaril na neprija-telja. Naposled pa, ko je bil obkoljen z vseh strani, udal se je 1847. 1. generalu Lamoricieru s to pogodbo, da ga odpeljejo na Sirsko ali v Egipet. No, vlada francoska ni priznala tega dogovora, in Abdel Kader je živel nekaj let kot jetnik v citadeli Toulonski, potem še drugej. Še le Ludovik Napoleon ga je izpustil 1852. 1., ter poslal v Bruso v Mali Aziji, odkazavši mu letno pokojnino. V vojni 1870. 1. se je Abdel Kader ponudil Francozom v službo proti Pruski. Abdel Kader je spisal tudi filozofsko nabožno delo, ki je prišlo 1858. 1. tudi v francoskem prevodu na svitlo.
Dostaviti je treba, da se Algerska vkljub poraza Abdel Kaderinega ni dala popolnoma ustrahovati. Pri vsaki priliki je poskušala, da se pobuni in odtrga, to je poskušala po nekoliko tudi za francosko-nemške vojske. Pa tudi z uravnavanjem zemlje so imeli Francozi marsikatere sitnosti in zapreke, sistem za sistemom se je jim izjalovil. Ali dandanes se je v obče zasukalo vse na bolje, tako da se Algerska uže smatra kot druga ali mlada Francoska.