228
Za popotnico naši šolski mladini ob šolskih
praznikih.
Blizo so jesenski šolski prazniki. Vemo, da naši mla-denči radi zapuste soparico in prah šumečih mest in da veselega serca hite pod prijazno lipo svojega doma. Lahke so mladenča noge, lahka mu sapa , veselo mu serce ; če tudi po Vodnikovi „ni žvenka ne cvenka, se vendar ne boji nič, ker živi brez plenka o petji ko tičwk. Veselo petje pospešuje mu potovanje čez planine in doline.
Ves svet je lep, povsod zamoremo mnogo zanimivega viditi in mnogo hasnovitega se učiti, tedaj ni samo prijetno, tudi dobro je, po svetu se ozreti; perva vendarle naj bode vsakemu mila njegova domovina.
Trna zakriva prihodnost mladenčevo; kamo ga bode osoda peljala, kdo ve? Vemo pa, da Slovenec deleč pride. Oddaljeni od drage hiše očetove, da bi premalo čisljane domovine prehitro ne pozabili, je treba, da jo prav poznamo. Čeravno je slovenska zemlja majhna, najdeš vendar v nji mnogo mnogo zanimivega, česar zastonj deleč po širokem svetu išeš. Redko kje je Stvarnik tolikanj mičnega, imenitnega pa tudi velikanskega zedinil, kakor na Slovenskem , hodi že na to ali uno stran iskaje znamenitosti na planem ali na visokih gorah, na prijaznih jezerih ali pod zemljo v oserčji narave. Veliko je že najdenega, mnogo zakladov je že odpertih po verlem prizadevanji iskrenih do-morodcov pa tudi marljivih ptujcov, — vendar še je marsikaj odkriti, še je marsikaj nabirati, naj spada v naravoslovje, v zgodovino, narodoslovje in običaje domače; še mar-sikaka narodna pesmica, marsikaka narodna prislovica čaka na Kolumba, ki jo ima najti in priobčiti občinstvu. Kakor nalašč, se mi zdi, so za svoj narod vsi uneti Levičnik in drugi s svojimi potopisi vabili mladino, naj potuje, kakor oni, po domovini in si nabira v torbico svojo kar koli najde znamenitega, da se čedalje bolj spoznava domovina naša in da vemo, kaj imamo. Ako ,,Cicero pro domu suau sklenem te verstice z vabilom, naj noben popotnik zanemari gorenske strani na Krajnskem, naj mi nihče tega ne zameri — obljubim mu, da se kesal ne bo *).           —c.
*) Ko je letos škof v Briksnu umeri, so „Novice" opomnile, da so škofje iz Briksna v Tirolih posestniki Blejskega grada. V kratkem , ker bi morebiti koga mikalo vediti, povem. da so vladarji Nemčije nekdaj podarili grajšino in posestva njene škofom v Briksenu.    Priča so nam sledeči spisi: I......nove-
rint omnes nostri fideles . . . qualiter nos pro remedio animae . . . per interventum venerabilis Sabiniensis Episcopi Albovini quoddam nostri   juris Praedium   quod dicitur   Veldes situm in
Pago Creina nominato in comitatu VVatilonis.....eidem
Venerabili Episc. Albovino .... suis Successoribus in proprium jus tradidimus cum omnibus suis pertinentiis etc. Signum Hen-rici (II.) Regis invictissimi etc. Data III. Idus Aprilis a. MIHI.
— II.....Hainricus   divina   ordinante providentia Rex ....
C as te 11 um Veldes vocatum, regalesque mansos XXX in pago Creina in Comitatu Udalrici sitos: videlicet inter duos fluvios majoris et minoris Sovva per hanc nostram paginam potenti manu concedimus Adalberoni Episc. s. Ecc. Sabionensis .... Data XI. Kal. Junii MXL — Ti okrajšano prepisani in drugi rokopisi enacega zapopadka se nahajajo v arhivu Blejskega grada in tudi v „Beitrage zur Geschichte der bischoflichen Kirche Sa-ben und Brixen in Tirol" von Sinnacher II. Band. Sinnacher III. C. I. Heft. ima tudi pismo od leta 1120. 31. oktobra, po kterem je bil v Bohinu neki samostan ustanovljen.         Pis-