˜°...ˆ .. () .°.˜ˆ  .. ..-. letnik 18 (2023) številka 2 issn 1854-4231 51 Foresight Methods for Sustainability in Higher Education Ajda Fošner 55 Cene in obseg prodaje stanovanj v Sloveniji – analiza izbranih dejavnikov Luka Doncic in Suzana Laporšek 63 Delovna zavzetost in produktivnost: primer izbranega podjetja Edvin Andlovec in Žiga Cepar 71 Makroregionalne strategije razvoja: kaj to je in zakaj jih Evropa potrebuje? Andreja Pegan in Ana Gnip Grdovic 79 Tekmovalna debata kot metoda za pridobivanje kompetenc prihodnosti Neja Lavric Smrdel in Barbara Švagan 85 Rast in inovacije: UP Fakulteta za management v središcu dogajanj v drugi polovici leta 2023 Mateja Trunk Hrvatin 91 Povabilo k oddaji clankov s podrocja managementa Dušan Gošnik Spoštovane bralke in bralci, z veseljem vas obvešcam, da je pred nami nova številka strokovne revije Management, ki se v prvem prispevku osredotoca na metode napovedovanja za trajnostni razvoj in njihov pomen na podrocju visokošolskega izobraževanja, v drugem prispevku pa avtorja analizirata cene in obseg prodanih stanovanj v Sloveniji v obdobju 2009–2020, pri cemer analiza temelji na mi­kropodatkih o dejanskih transakcijah s stanovanji. Sledi tretji prispevek, v katerem avtorja predstavita rezultate raziskave, ki obravnava povezanost delovne produktivnosti in delovne zavzetosti zaposlenih na primeru izbranega podjetja. V cetrtem prispevku avtorici obravna­vata pomen in pojem makroregionalnih strategij Evropske unije z umestitvijo makroregi­onalnega razvoja v okvir kohezijske politike ter pametne specializacije. V petem prispevku avtorici raziskujeta vlogo tekmovalne debate pri razvoju kljucnih kompetenc prihodnosti, kot so kreativno mišljenje, kriticno mišljenje in jasna ter spoštljiva komunikacija. V drugem delu revije vas vabim k pregledu in napovedi dogodkov na Fakulteti za mana­gement in posebnemu povabilu podrocnega urednika k oddaji prispevkov, ki raziskujejo aktualne managerske teme. Vsem, ki ste sooblikovali drugo številko strokovne revije Management v letu 2023, se prav lepo zahvaljujem in vas v imenu uredniškega odbora vabim, da se vkljucite kot bralci, sno­valci idej, avtorji prispevkov in razširite glas o naši reviji. Klemen Kavcic, glavni in odgovorni urednik Management | Glavni in odgovorni urednik Klemen Kavcic | Uredniki Daniel Bratina, Tina Bratkovic Kregar, Dušan Gošnik, Mateja Jerman, Suzana Laporšek, Igor Rižnar, Primož Šterbenc in Elizabeta Zirnstein | Lektoriranje Davorin Dukic in Susan Cook | Prelom Primož Orešnik | Ilustracija na naslovnici Nuša Mihalic | Uredništvo Univerza na Primorskem, Fakulteta za management, Izolska vrata 2, 6000Koper | management@fm-kp.si | www.mng.fm-kp.si https://doi.org/10.26493/1854-4231.18_2 Ajda Fošner University of Primorska, Faculty of Management ajda.fosner@upr.si Foresight Methods for Sustainability in Higher Education The paper provides an overview of foresight methods, highlighting their significance in the context of sustainability and their applicability within higher education. Foresight methods are strategic approaches that as­sist in anticipating and preparing for the future, enabling stakeholders to make informed decisions and shape desirable outcomes. In the con­text of sustainability, these methods play a crucial role in identifying emerging trends, risks, and opportunities, and guiding the development of sustainable strategies and practices. The paper emphasizes the rele­vance of foresight methods in higher education institutions. It explores how these methods can be effectively utilized to enhance strategic plan­ning, curriculum development, research prioritization, and institution­al transformation towards sustainability. Foresight methods provide a structured framework for analysing and addressing complex sustainabil­ity challenges, enabling higher education institutions to anticipate and respond to changing societal needs and global trends. Keywords: foresight methods, sustainability, higher education Metode napovedovanja za trajnostni razvoj v visokošolskem izobraževanju V clanku so predstavljene metode napovedovanja v kontekstu trajnosti in njihova uporabnost v visokošolskem izobraževanju. Metode napove­dovanja pomagajo pri pripravi na prihodnost ter omogocajo sprejeman­je premišljenih odlocitev in oblikovanje želenih rezultatov. V kontekstu trajnosti imajo te metode kljucno vlogo pri prepoznavanju trendov, tve­ganj in priložnosti. V clanku je izpostavljen njihov pomen na podrocju vi­sokošolskega izobraževanja. Predstavljeno je, kako je mogoce te metode ucinkovito uporabiti za izboljšanje strateškega nacrtovanja, razvoj ucnih nacrtov, dolocanje prednostnih nalog raziskav in institucionalno preo­blikovanje v smeri trajnosti. Metode napovedovanja zagotavljajo struk­turiran okvir za analizo in obravnavanje zapletenih izzivov trajnosti, kar visokošolskim ustanovam omogoca predvidevanje in odziv na sprem­injajoce se družbene potrebe ter globalne trende. Kljucne besede: metode napovedovanja, trajnostni razvoj, visokošolsko izobraževanje https://doi.org/10.26493/1854-4231.18.51-54 Introduction Since the 1950s, there has been a noticeable in­crease in human activity in numerous locations. Global growth has reduced the amount of nat­ural resources needed for expansion. The term ‘the great acceleration’ describes both the speed of development and the rapid depletion of natu­ral resources. In the model with the same name, twelve socio-economic megatrends and twelve ecological megatrends are compared. Since 1950, these indicators have revealed a significant rela­tionship between changes in the Earth’s systems and economic progress. This suggests that signif­icant changes in the Earth’s systems have been caused by human-induced development (Steffen et al. 2015). The great acceleration has led to an enormous demand for natural resources. Coal deposits took several million years to develop and have been declining rapidly since the 18th century. Human­ity is using resources faster than they can grow back. This rapid growth has a number of conse­quences for us. Let us list just some of them (Na­tional Intelligence Council 2012). 1. Social inequality: The richest one percent of the world’s population owns more wealth than the other 99% combined. In 2002 the proportion was 43%. 2. Water and food: 40% more water and 35% more food will be needed in 2030. 3. Economy: Economic growth in emerging markets will lead to more technological innovation worldwide. 4. Migration: In the next 30 years, 200 million climate refugees will be threatened; curren­tly, there are 20 million. 5. Urbanization: In 2005, 49.1% (4 billion pe­ople) of the world’s population lived in citi­es. By 2030, this share is predicted to reach 60% (4.9 billion people). 6. Growth of population: In 2020 (as of August), there are 7.8 billion people living in this world; in 2030 there will be 8.3 billion people. Foresight methods are closely tied to sus­tainability because they provide helpful tools for understanding, forecasting, and influencing the future in a way that supports sustainable devel­opment. They are strategic techniques that aid in planning and foresight, giving stakeholders the power to make informed decisions and shape desired outcomes. These methods are crucial for identifying emerging patterns, risks, and oppor­tunities in the sustainability environment as well as for guiding the development of sustainable plans and practises. Higher education institu­tions can anticipate and adjust to changing social demands and global trends by using foresight approaches because they provide a systematic framework for studying and addressing compli­cated sustainability issues. In the following sections, we will highlight the significance of foresight methods in the context of sustainability and their applicability within higher education. We will introduce key connec­tions between foresight methods and sustaina­bility and explore how these methods can be ef­fectively utilized to enhance strategic planning, curriculum development, research prioritization, and institutional transformation towards sus­tainability. Foresight Methods for Sustainability Foresight techniques are crucial for predicting the future and making plans in a wide range of industries. These methods comprise a range of methodical techniques, tools, and procedures that help people, groups, and society compre­hend likely future events, challenges, and oppor­tunities. Fundamentally, foresight methods aim to advance beyond traditional forecasting by con­sidering a diversity of plausible future outcomes rather than a single conclusion. As a result, stake­holders are better equipped to make informed decisions and take preventative action by helping to spot new patterns, forces of change, and po­tential disruptions. Foresight strategies are used in many academ­ic and industrial domains. They assist business and industry with strategic planning, product development, and innovation by identifying new markets, consumer trends, and technological ad­vancements. In governance and policymaking, foresight approaches support long-term plan­ning, policy development, and risk management. In fields including science and technology, edu­cation, healthcare, environmental sustainability, and social development, a proactive approach to forecasting and influencing the future is essential. Foresight is advantageous in each of these fields. These methods include concepts from a wide range of various disciplines, such as scenario planning, futures studies, expert consultations, trend analysis, simulation modelling, horizon scanning, and more. According to the objectives, surroundings, and resources at hand, certain methods are selected. Individuals and organizations can negotiate uncertainties, seize opportunities, and promote resilience in a fast-changing environment by en­gaging in foresight activities. By doing so, they can better grasp probable future trajectories. Popper (2008) defines 33 foresight methods which are divided into three groups: qualitative, quantitative and semi-quantitative. In order to investigate potential future situa­tions and trends, qualitative foresight approach­es collect and analyse expert opinions, subjective data, and insights. These methods are particular­ly useful when dealing with complex, uncertain, and qualitative aspects of the future: Backcast­ing, Brainstorming, Citizens Panels, Conferenc­es/Workshops, Essays/Scenario Writing, Expert Panels, Genius Forecasting, Interviews, Litera­ture Review, Morphological Analysis, Relevance 52 management 18 (2023) številka 2 Trees / Logic Charts, Role Play/Acting, Scanning, Scenarios, Science Fictioning, Simulation Gam­ing, Surveys, Swot, Wild Cards & Weak Signals. Quantitative foresight methods involve the use of numerical data, statistical analysis, mod­elling, and simulations to quantify future trends, patterns, and probabilities. These methods are particularly valuable when dealing with measur­able and quantifiable aspects of the future. Many quantitative methods are used in foresight, for providing an evidence base for futures think­ing, or supplying forecasting tools themselves like Benchmarking, Bibliometrics, Indicators / Time Series Analysis, Modelling, Patent Analysis, Trend Extrapolation / Impact Analysis. Semi-quantitative foresight methods combine qualitative and quantitative elements, incorpo­rating both subjective insights and objective data analysis. These methods bridge the gap between purely qualitative and quantitative approaches and provide a more comprehensive understand­ing of the future. The following 8 semi-quanti­tative methods apply mathematical principles to manipulate data derived from subjectivity, rational judgements, probabilities, values and viewpoints of experts, commentators or simi­lar sources: Cross-impact / Structural Analysis, Delphi, Key/Critical technologies, Multi-criteria analysis, Polling/Voting, Quantitative scenari-os/SMIC, Roadmapping, Stakeholder Analysis / MACTOR. At the end, let us list key connections between foresight methods and sustainability: -Anticipating and managing future risks: Fo­resight methods help identify emerging trends, challenges, and risks that may im­pact sustainability. By analysing data, con­ducting scenario planning, and engaging stakeholders, foresight methods enable de­cision-makers to anticipate and proactively address environmental, social, and econo­mic risks. -Strategic planning for sustainable futures: Fo­resight methods support strategic planning processes aimed at achieving long-term sustainability goals. They facilitate the exploration of alternative futures and help organizations and policymakers develop strategies and policies that align with susta­inability objectives. -Informing Policy Development: The develo­pment of sustainable policies and regulati­ons is aided by the projections and insights provided by foresight methodologies. Poli­cymakers can make well-informed choices that support sustainable practises and ad­dress societal concerns by taking into acco­unt various situations and potential effects. -Encouraging innovation and adaptation: Methods of foresight encourage innovation by spotting new possibilities and technology that can advance sustainability. They urge businesses to modify their procedures, go­ods, and services to accommodate changing societal and environmental demands. -Engaging stakeholders and collaboration: A va­riety of stakeholders, including specialists, communities, businesses, and policyma­kers, are involved in foresight methods. This cooperative strategy encourages discussi­on, information sharing, and group action towards sustainability, resulting in more inclusive and practical solutions. -Education and capacity building: The employment of foresight techniques in edu­cational contexts can encourage sustainabili­ty literacy and equip students to serve as pro­active changemakers. Students can learn the critical thinking, future-focused perspecti­ves, and problem-solving abilities essential to handle sustainability concerns by incorpo­rating foresight concepts into courses. Foresight Methods in Education Higher education must use foresight methods to anticipate and get ready for emerging trends, problems, and opportunities. These ideas and tactics give educational institutions the ability to actively navigate the quickly changing higher education landscape. Here are some key points to consider when discussing foresight methods in higher education: -Anticipating future needs: Higher education institutions can spot new trends and fore­see the demands of the market, the gover­nment, and society at large by using fore­sight techniques. Institutions can modify their programmes and curricula to meet changing demands by studying demograp­hic changes, technological improvements, and socioeconomic changes. -Strategic planning: A well-structured fra­mework for strategic planning in higher education is offered by foresight methods. Scenario planning, trend analysis, and envi­ronmental scanning are tools that instituti­ons can use to create long-term plans that take advantage of new opportunities and solve future problems. This aids in establi­shing specific objectives, efficient resource allocation, and success positioning for the institution. -Innovation and curriculum development: Fo­resight methods enable creative thinking and curriculum development that is in line with future demands. Institutions can cre­ate curricula that prepare students for the occupations and problems of tomorrow by recognizing emerging fields, interdisciplina­ry areas, and developing skill sets. Emerging technologies, sustainability techniques, and ethical issues can all be incorporated into the curriculum. -Participant involvement: The significance of including stakeholders in the decision-ma­king process is emphasized by foresight methods. In order to do this, debates and scenario-building exercises must actively in­volve teachers, students, industry partners, legislators, and other pertinent stakehol­ders. Institutions can make wise judgements and guarantee the relevance and responsive­ness of their programmes by considering a range of viewpoints. -Lifelong learning and adaptability: The im­portance of lifelong learning and adaptati­on in higher education is also highlighted by foresight approaches. It is essential for educational institutions to provide students with the knowledge and attitude needed to navigate an uncertain future as the rate of change quickens. Using foresight methods, it is possible to include chances for conti­nuous learning in educational programmes by detecting developing abilities and compe­tencies. -Collaboration and partnerships: Collaboration between higher education institutions, bu­sinesses, research organizations, and other stakeholders are encouraged by foresight methods. Institutions can use collective in­tellect, share resources, and co-create inno­vative solutions to tackle complicated pro­blems by working together. Conclusions Foresight methods offer a methodical and or­ganized approach to comprehending and influ­encing the future, which makes them crucial in advancing sustainable development. Individuals, organizations, and societies may handle uncer­tainty, foresee dangers, and work towards a more sustainable and resilient future by putting these techniques to use. Higher education institutions are given the tools to be proactive, forward-thinking, and re­ceptive to the shifting demands of students, society, and the labour market. By using these strategies, educational institutions can establish themselves as significant forces for social ad­vancement and foster an innovative and adapt­able culture within their academic communities. Foresight techniques can be used at higher education institutions in three different ways. To begin with, scenario planning can be used to im­agine many future scenarios and evaluate their effects on sustainability-related concerns includ­ing climate change, resource management, and social fairness. Second, the Delphi method can be used to involve various stakeholders, including students, faculty, and outside experts, in gath­ering insights and opinions on sustainable de­velopment priorities and strategies. The Delphi method is a research technique that aims to ob­tain consensus or expert opinions on a particu­lar topic through a series of structured surveys or questionnaires. In order to keep informed and proactive in their sustainability efforts, institu­tions can use environmental scanning to monitor and analyse new trends, technologies, and best practises. References National Intelligence Council. 2012. Global Trends 2030: Alternative Worlds. Washington, DC: National In­ telligence Council. Popper, R. 2008. ‘Foresight Methodology.’ In The Han­ dbook of Technology Foresight, edited by L. Georghi­ ou, J. Cassingena, M. Keenan, I. Miles, I. and R. Popper, 44–88. Cheltenham: Edward Elgar. Steffen, W., W. Broadgate, L. Deutsch, O. Gaffney, and C. Ludwig. 2015. ‘The Trajectory of the Anthropo­cene: The Great Acceleration.’ The Anthropocene Re­view 2 (1): 81–98. 54 management 18 (2023) številka 2 Luka Doncic Luka Doncic, s. p., Ocenjevanje vrednosti nepremicnin info@valua.si Suzana Laporšek Univerza na Primorskem, Fakulteta za management suzana.laporsek@fm-kp.si Cene in obseg prodaje stanovanj v Sloveniji – analiza izbranih dejavnikov Slovenski nepremicninski trg je bil v zadnjih desetletjih podvržen pre­cejšnjim nihanjem. V prispevku analiziramo cene in obseg prodanih stanovanj v Sloveniji v obdobju 2009–2020, pri cemer analiza temelji na mikropodatkih o dejanskih transakcijah s stanovanji. Iz analize izhaja, da je stanovanjski trg v Sloveniji zelo segmentiran – ce je pricakovano, da so cene vecjih in starejših stanovanj nižje, pa iz podatkov izhaja izjemna razlika v cenah stanovanj glede na kohezijsko regijo. Ugotovili smo tudi, da so cene stanovanj na m2 v casu gospodarske rasti volatilnejše kot v casu gospodarske krize. Pomemben ucinek na ceno stanovanj v Sloveniji imajo tudi makroekonomski dejavniki, še posebej BDP, stopnja inflacije, povprecna neto placa in stopnja brezposelnosti. ljucne besede: stanovanja, cene stanovanj, prodaja stanovanj, dejavniki, makroekonomske dejavniki Prices and Sales Volume of Apartments in Slovenia - Analysis of Selected Factors The Slovenian real estate market has been subject to significant fluctua­tions in recent decades. In this paper, we analyse the prices and volume of apartments sold in Slovenia in the period 2009–2020, wherein the anal­ysis is based on micro-data on actual transactions with apartments. The analysis shows that the housing market in Slovenia is highly segmented – if it is expected that the prices of larger and older apartments are lower, the data shows an exceptional difference in the prices of apartments ac­cording to the cohesion region. We also found that housing prices per m2 are more volatile during periods of economic growth than during peri­ods of economic crises. Macroeconomic factors, especially GDP, inflation rate, average net wages and unemployment rates also have a significant effect on the price of apartments in Slovenia. Keywords: apartments, prices of apartments, apartment sales, factors, macroeconomic factors https://doi.org/10.26493/1854-4231.18.55-61 Uvod Nepremicnine in gibanje cen nepremicnin so eden pomembnejših dejavnikov v gospodarstvu, saj so povezani tako z zasebno potrošnjo – so ena glavnih naložb in pomemben del premoženja go­spodinjstev – kot s poslovnimi oz. investicijskimi odlocitvami podjetij. Predstavljajo kapital, so re­lativno dober hranilec vrednosti in tudi prispeva­jo k uspešnosti ter konkurencnosti gospodarstva. Izhajajoc iz navedenega ugotavljamo, da je za cim racionalnejše odlocanje in smotrnejše de­lovanje udeležencev na nepremicninskem trgu bistveno poznavanje cen nepremicnin oz. njiho­vega gibanja. Namen tega prispevka je tako ana­lizirati gibanje cen prodanih stanovanj v Sloveniji in prikazati dejavnike, ki vplivajo na ceno stano­vanj v Sloveniji. V nadaljevanju najprej povzemamo literaturo o dejavnikih, ki vplivajo na ceno nepremicnin, temu pa sledi poglobljena analiza gibanja cen prodanih stanovanj v Sloveniji v obdobju 2009– 2020. °°° ... ..°° ˜. .ˆ°° ˜° °°°°˜°°.°.°°..°.°.ˆ°..°..°..°.°.˜°..°° povprena cena indeks rasti povprene cene Slika 1 Prikaz letnih povprecnih cen in indeksov gibanja cen stanovanj (po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije (b. l.)) Dejavniki, ki oblikujejo cene nepremicnin Cene nepremicnin se oblikujejo na podlagi po­nudbe in povpraševanja, kar pa je odvisno od vrste dejavnikov. Literatura pozna vec delitev dejavnikov, ki vplivajo na trg nepremicnin, ki pa jih lahko razvrstimo v tri skupine: mikroekonom­ski dejavniki, socialno-demografski dejavniki in makroekonomski dejavniki. Mikroekonomski de­javniki obsegajo dejavnike, ki so povezani s samo nepremicnino in obsegajo lokacijo (tj. makrolo­kacija nepremicnine v regiji ali mestu in mikro­lokacijo (lega v soseski, naselju, lega dela stavbe ali zemljišce, pogled …)), tehnicno-funkcionalne dejavnike (npr. površina nepremicnine, uporab­nost in energetska ucinkovitost, število spalnic), opremljenost nepremicne (npr. komunalna opre­mljenost in druga tehnicna oprema) in fizicne dejavnike (npr. stanje nepremicnine, tehnologija gradnje, starost). Socialno-demografski dejavniki se vežejo na znacilnosti prebivalstva, makroeko­nomski dejavniki pa obsegajo gospodarsko rast, brezposelnost, obrestne mere, stopnjo inflacije, raven osebnih dohodkov prebivalstva, davcno politiko in ukrepe države, regulacijo trga nepre­micnin, stanje na trgu gradbenih materialov … (Golob 2016; Pšunder 2014). Empiricna literatura s podrocja ucinkov raz­licnih dejavnikov na cene nepremicnin je široka, se pa njen pretežni del ukvarja z ucinki denar­ne politike in makroekonomskimi dejavniki. Pri tem raziskave vecinoma kažejo na negativen uci­nek obrestnih mer na cene nepremicnin ter na pozitivno povezanost med gospodarsko rastjo in cenami stanovanj. V Sloveniji je le nekaj raz­iskav, ki se ukvarjajo z dejavniki cen nepremic­nin. Anja Kozlovic (2018) je tako pokazala, da dvig obrestne mere (zaradi šoka v denarni poli­tiki) preko zmanjšanja obsega posojil negativno vpliva na povpraševanje po nepremicninah, kar ima tudi negativen ucinek na njihovo ponudbo. Anderluh (2016) je dokazal, da makroekonomski in demografski dejavniki znacilno prispevajo k ceni kvadratnega metra rabljenih stanovanj. Cene stanovanj so po Anderluhu (2016) pozitiv­no povezane z BDP-jem na prebivalca, zaposle­nostjo, s cenami potrošnih dobrin in prihodki gospodinjstev. Gibanje cen nepremicnin v Sloveniji Podatki Pregled gibanja cen nepremicnin temelji na dveh podatkovnih virih. Pri pregledu razvoja in stanja na trgu nepremicnin v Sloveniji smo izhajali iz javno dostopnih podatkov Geodetske uprave Re­publike Slovenije (GURS) za obdobje 2007–2020. Poglobljene analize o gibanju cen prodanih stanovanj, ki upoštevajo znacilnosti stanovanj, ter analizo ucinka razlicnih dejavnikov na cene nepremicnin smo opravili na podlagi mikropo­datkov o opravljenih transakcijah z rabljenimi 56 management 18 (2023) številka 2 ˆ.°° ˜.°°° ˆ°° ˆ°° ˆ°°. ˆ°°. ˆ°.° ˆ°.. ˆ°.ˆ ˆ°.˜ ˆ°. ˆ°.. ˆ°.. ˆ°. ˆ°.. ˆ°.. ˜°°° ˆ°ˆ° Skupna vrednost poslov v mio. EUR št. poslov z nepremininami vrednost poslov s stanovanji v mio. EUR Št. poslov s stanovanji Slika 2 Število in vrednost evidentiranih kupoprodajnih poslov z nepremicninami ter s stanovanji v obdobju od 2007 do 2020 v Sloveniji (po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije (b. l.)) in novimi stanovanji. Podatke smo pridobili na portalu Trgoskop, ki ga vodi in ažurira Geodetski inštitut Slovenije.1 Raziskavo smo omejili na eno­stavne transakcije s stanovanji, velikosti od 30 do 130 m2, prodanimi v obdobju 2009–2020 v Slove­niji. Pri pregledu fizicnih znacilnosti nakljucno izbranih transakcij smo namrec ugotovili, da so pri vec kot polovici le-teh podatki neresnicni, saj pri stanovanjih, manjših od 30 m2, podatki o pro­daji ne zajemajo dejanskega stanja, mikrolokacije in uporabe (uporabljajo se kot shramba, klet) oz. je v prodajni ceni zajeta tudi oprema stanova­nja. V primeru vecjih stanovanj pa so v površino zajeti pripadajoce površine nekaterih skupnih prostorov v stavbi ali deli neuporabnih podstre­šij. Enostavne transakcije predstavljajo prodana stanovanja z enotno identifikacijsko oznako dela stavbe brez dodatnih prostorov. Razlog za ome­jitev na enostavne prodaje je v poenostavitvi podatkov (v izogib kompleksnim prilagoditvam zaradi dodatnih prostorov, ki bi sicer presegale okvire te raziskave). Podatki o transakcijah s sta­novanji zajemajo naslednje podatke: datum pro­daje, prodajno ceno, prodajno ceno na m2, neto tlorisno površino, uporabno površino, naslov, leto izgradnje, katastrsko obcino ter št. stavbe in dela stavbe. 1 https://trgnepremicnin.si/sl/predstavitev-aplikacije -trgoskop/. Pregled gibanja cen in obsega prodaj nepremicnin v Sloveniji Nepremicninski trg v Sloveniji je bil v zadnjih 15 letih precej podvržen nihanjem zaradi pojava go­spodarske krize. Slika 1 prikazuje povprecne cene stanovanj (leva ordinatna os), prodanih v obdob­ju 2007–2020, ki jih je evidentirala GURS. Leta 2007 je povprecna cena stanovanj znašala 1.700 EUR na m2 (Geodetska uprava Republike Sloveni­je 2008). V letu 2008, ko so se v Sloveniji pojavili prvi vplivi globalne financne krize, je povprecna cena še vedno narašcala in dosegla slabih 1.900 EUR na m2, že naslednje leto pa je bilo doseže­no prvo dno nepremicninske krize in povprecna cena je padla na 1.700 EUR na m2 (Geodetska uprava Republike Slovenije 2009; 2010). Najnižja povprecna cena na m2 stanovanja je bila dosežena leta 2015 (1.410 EUR na m2) (Geodetska uprava Republike Slovenije 2016). Krivuljo povprecnih cen spremlja krivulja verižnih indeksov rasti povprecne cene (slika 1, desna ordinatna os). Iz gibanja indeksa cen vidimo, da je povprecna cena, zaradi presežne ponudbe stanovanj, upocasnje­no narašcala do leta 2011, zatem pa do leta 2013 padala (Geodetska uprava Republike Slovenije, 2011; 2012; 2013; 2014). Leta 2013 je bilo doseženo drugo cenovno dno (1.510 EUR na m2). Kot posle­dica nižanja cen so se zmanjševale zaloge stano­vanj iz ponudbe. Po tem letu je trg nepremicnin prešel v fazo okrevanja. Povpraševanje je pricelo Preglednica 1 Povprecna cena stanovanj glede na njihovo umešcenost v velikostni razred, 2009–2020 – rezultati t-testa za neodvisne vzorce Velikost stanovanja Število opazovanj Povprecna cena na m2 Stand. odklon Interval zaupanja 95% 30 do 60 m2 3.0132 1.382,89 623,62 1.375,85 1.389,93 nad 60 m2 2.8204 1.274,17 547,53 1.267,78 1.280,56 Skupaj 58.336 1.330,33 590,56 1.325,53 1.335,12 Razlika 108,73 99,18 118,28 Opomba Statistika T = 22,32, p=0,000, lastni izracuni na podlagi mikropodatkov, pridobljenih na Geodetskem inštitutu Slovenije (2021). narašcati, zmanjševala se je nezasedenost. Kljub temu je povprecna cena še dve leti padala (do leta 2015), vendar z manjšim naklonom, kar potrjuje tudi indeks cen. V letih 2016–2018 so povprecne cene narašcale. V letu 2018 se je rast povprecnih cen upocasnila – trend indeksa cen se je obrnil navzdol in tako nadaljeval do konca leta 2020. V nadaljevanju prikazujemo dinamiko obsega prodaj nepremicnin. Kot kaže slika 2, se je po letu 2010 še posebej povecala prodaja drugih nepre­micnin (hiš, poslovnih nepremicnin in zemljišc), medtem ko se je obseg prodaje stanovanj vse do leta 2013 zmanjševal. Trg stanovanj je predkrizno raven dosegel leta 2016, cemur je sledila konstan­tna rast do leta 2019, ko je trg zabeležil vec kot 990 milijonov evrov skupne vrednosti poslov. Ce­lotna vrednost prodaj nepremicnin je v istem letu presegla 2,8 milijarde evrov. Trg nepremicnin se je nekoliko ohladil v letu 2020, kar lahko pripiše­mo pandemiji covida-19. Analiza gibanja cen stanovanj na podlagi mikropodatkov V nadaljevanju predstavljamo analizo gibanja cen in obsega prodaje stanovanj, ki smo jo opravili na podlagi mikropodatkov o transakcijah s stanova­nji v Sloveniji za obdobje januar 2009–december 2020, ki so obsegali vzorec 59.527 prodaj. Glede na višino cene na m2 smo iz vzorca najprej izlo­cili osamelce – zgornji in spodnji percentil opa­zovanih transakcij (1. in 99. percentil). V analizo je bilo tako vkljucenih 58.336 transakcij prodaj. V okviru analize smo se osredotocili na gibanje cen stanovanj glede na izbrane znacilnosti prodanih stanovanj – velikost, starost in kohezijsko regijo. Dodatno nas je zanimalo, kako se cene prodanih stanovanj odzivajo na pojav kriz. Iz analize mikropodatkov izhaja, da majhna stanovanja (velikosti 30–60 m2) v povprecju bele­žijo višjo povprecno ceno na m2 kot stanovanja, katerih velikost presega 60 m2. Kot prikazuje preglednica 1, je povprecna cena majhnih stano­vanj v obdobju 2009–2020 znašala 1.382,89 evra/ m2, povprecna cena velikih stanovanj pa vec kot 100 evrov/m2 manj. Razlika v povprecnih cenah med velikostnima razredoma stanovanj je stati­sticno znacilna (p < 0,001), kar je potrdila ana­liza s t-testom za neodvisne vzorce. Podrobnejši pregled povprecnih cen stanovanj glede na veli­kostni razred po posameznih letih pokaže, da so manjša stanovanja skozi celotno opazovano ob­dobje beležila višjo ceno na m2, pri cemer je bila razlika v ceni najvišja v letu 2018, ko je znašala 143 evrov/m2. Zanimivo, v pokriznem obdob­ju med letoma 2011 in 2014 se je razlika v ceni med obema velikostnima razredoma zmanjšala, tudi zaradi hitrejšega padanja cen manjših sta­novanj. V obdobju 2017–2020 se je razlika med povprecnima cenama majhnih in velikih stano­vanj zmanjšala za 16 %, kar je verjetno posledica dejstva, da je bilo v pokriznem casu zaznano po­manjkanje ponudbe in so tudi vecja stanovanja pridobivala na ceni. Namrec, v casu krize ni bilo motivov za gradnjo in posledicno je bilo manj iz­danih gradbenih dovoljenj za gradnjo vecstano­vanjskih stavb. Preglednica 2 Povprecna cena stanovanj glede na kohezijsko regijo, 2009–2020 – rezultati t-testa za neodvisne vzorce Kohezijska regija Število opazovanj Povprecna cena na m2 Stand. odklon Interval zaupanja 95% Zahodna Slovenija 2.8081 1.721,661 566,74 1.715,03 1.728,29 Vzhodna Slovenija 3.0255 967,11 316,68 963,54 970,68 Skupaj 58.336 1.330,33 590,56 1.325,53 1.335,12 Razlika 754,55 747,17 761,94 Opomba Statistika T = 200,32, p=0,000, lastni izracuni na podlagi mikropodatkov, pridobljenih na Geodetskem inštitutu Slovenije (2021). 58 management 18 (2023) številka 2 ˜.°° ˜ˆ°° ˜.°° ˜.°° ˜.°° ˜˜°° ˜°°° °-˜° ˜°-.° .°-.° .°-.° .°-ˆ° ˆ°-.° .°-.° .°-° °-° °-˜°° ˜°°-.°° Starost v letih Slika 3 Gibanje povprecnih cen na m2 po starostnih razredih, 2009–2020 (lastni izracuni na podlagi mikropodatkov, pridobljenih na Geodetskem inštitutu Slovenije (2021)) Povprena cena v EUR na m Nadalje analiza, pricakovano, potrjuje, da cena stanovanj s starostjo pada. Kot kaže slika 3, se v nekaterih starostnih razredih kaže nekoliko višja povprecna cena (npr. v starostnem razredu 40–50 let), kar lahko pripišemo temu, da so bila ta stanovanja obnovljena, lastniki pa v javne evi­dence niso sporocili leta obnove in so stanovanja prodajali po cenah, ki so na trgu veljale za mlajša stanovanja. Pearsonov koeficient korelacije med starostjo stanovanja in ceno stanovanja na m2 namrec znaša –0,1296 (p < 0,05), kar kaže na šib­ko negativno povezanost. Cene stanovanj v vzhodni kohezijski regiji so krepko nižje kot v zahodni kohezijski regiji. Kot izhaja iz preglednice 2, je povprecna cena stano­vanja v obdobju 2009–2020 v zahodni kohezij­ski regiji znašala 1.721,66 evra/m2, kar je skoraj dvakrat vec kot v vzhodni kohezijski regiji. Raz­like med regijama so, kot potrjuje t-test za ne­odvisne vzorce, statisticno znacilne (p < 0,001). Preglednica 3 Povprecna cena na m2, standardni odklon in koeficient variacije, 2009–2020 Obdobje Povprecna Standardni Koeficient cena na m2 odklon variacije 2009– 1.348,88 574,11 0,426 2014, 2020 2015–2019 1.309,13 608,13 0,465 Opomba Lastni izracuni na podlagi mikropo­datkov, pridobljenih na Geodetskem inštitutu Slovenije (2021). Podrobnejši pregled po posameznih mestih kaže, da stanovanja najvišje cene na m2 v povprecju do­segajo v Ljubljani ter v obalnih mestih. Makroekonomska nihanja imajo pomemben vpliv tudi na cene nepremicnin. To potrjuje tudi naša analiza, iz katere izhaja, da so cene na m2 stanovanj v casu gospodarske rasti volatilnejše kot v casu gospodarske krize. Preglednica 3 tako kaže, da je koeficient variacije, mera volatilnosti, ki je opredeljena kot razmerje med standardnim odklonom in povprecno ceno, višji v casu gospo­darske rasti. Slednje lahko povežemo z vecjim povpraševanjem v casu ekspanzije, ki vpliva na oblikovanje cen nepremicnin. Analiza povezanosti gibanja cen prodanih stanovanj in izbranih makroekonomskih dejavnikov V zadnjem delu analize smo preverjali vpliv izbra­nih makroekonomskih dejavnikov (BDP, stopnja inflacije, višina povprecne place, obrestne mere na stanovanjska posojila, dolg države in stopnja brezposelnosti) na povprecno ceno na m2. Za ta namen smo uporabili linearno regresijsko analizo za obdobje od leta 2009 do 2020, pri cemer smo uporabili naslednji regresijski model: Povprecna cena na m2 = a + BDP * ß1 + stopnja inflacije * ß2 + povprecna neto placa * ß3 + stopnja brezposelnosti * ß4 + obrestna mera * ß5 + e, kjer povprecna cena na m2 predstavlja letno pov­precno prodajno ceno stanovanj v evrih na m2, ki Preglednica 4 Rezultati linearne regresijske analize Spremenljivka Povprecna cena na m2 Regresijski koeficient R2 o Št. pazovanj BDP -0,040* 0,9221 58336 Stopnja inflacije 52,276* Povprecna neto placa 2,210* Stopnja brezposelnosti -74,713* Obrestna mera 35,035 Regresijska konstanta 1023,516 * Statisticna znacilnost: p < 0,05 Opomba Lastni izracuni na podlagi mikropodatkov, pridobljenih na Geodetskem inštitutu Slovenije (2021). je bila preracunana na podlagi mikropodatkov2 za vsako posamezno leto v obdobju od leta 2009 do 2020, ß , ß , ß , ß in ß so regresijski koeficienti, a 1234 5 je regresijska konstanta, e pa predstavlja standar­dno napako. Podatki za neodvisne spremenljivke (tj. BDP, izražen v milijonih evrov, povprecna le­tna stopnja inflacije (v %), povprecna neto mesec­na placa (v evrih), stopnja brezposelnosti (v %) in obrestna mera pri najemu stanovanjskih posojil (v %)) so bili pridobljeni na Statisticnem uradu Republike Slovenije.3 Iz regresijskega modela (preglednica 4) izhaja, da stopnja inflacije in povprecna neto placa izka­zujeta pozitivno povezanost s povprecno ceno prodanih stanovanj na m2, kar je tudi skladno z rezultati vec empiricnih raziskav s tega pod­rocja. Na drugi strani sta raven BDP in stopnja brezposelnosti negativno povezani s povprecno ceno na m2 – višja stopnja brezposelnosti pomeni zmanjšanje kupne moci delovnega prebivalstva, kar negativno vpliva na povpraševanje in ceno nepremicnin. Obrestna mera na stanovanjska po­sojila izkazuje statisticno neznacilno povezanost. Sklep Poznavanje dinamike cen nepremicnin in de­javnikov, ki lahko vplivajo na gibanje cen, je po­membno za sprejemanje racionalnih odlocitev ter smotrnost delovanja udeležencev na nepremic­ninskem trgu. Slovenski nepremicninski trg je bil v zadnjih 15 letih podvržen precejšnjim nihanjem, prete­ žno zaradi posledic kriz. Ugotovitve, ki izhajajo 2 S pomocjo omenjene spletne aplikacije Geodetskega inštituta Slovenije Trgoskop. 3 Podatkovna baza Statisticnega urada SiStat: https:// pxweb.stat.si/SiStat/sl iz tega prispevka, jasno nakazujejo na vpliv iz­branih makroekonomskih dejavnikov, predvsem BDP-ja, stopnje inflacije, povprecne neto place in stopnje brezposelnosti, na cene prodanih sta­novanj. Nasprotno pa obrestne mere na stano­vanjska posojila, glede na rezultate regresijskih modelov, niso imele statisticno znacilnega ucin­ka na cene prodanih stanovanj v obravnavanem obdobju, kar je bilo nepricakovano in v nasprotju z ugotovitvami vec tujih raziskav. Hkrati analiza kaže na veliko segmentiranost cen stanovanj v Sloveniji – ce je pricakovano, da so cene vecjih in starejših stanovanj nižje, pa iz podatkov iz­haja izjemna razlika v cenah stanovanj glede na kohezijsko regijo. V zahodni kohezijski regiji so namrec povprecne cene stanovanj dvakrat višje kot v vzhodni kohezijski regiji. To seveda odraža razvitost, strukturo gospodarstva in kupno moc regij, je pa tudi pomemben podatek za odloceval­ce in nacrtovalce ekonomskih politik. Ugotovili smo tudi, da so cene stanovanj na m2 v casu go­spodarske rasti volatilnejše kot v casu gospodar­ske krize, kar si lahko razlagamo kot posledico razcveta povpraševanja v pokriznem obdobju, ko na trgu primanjkuje stanovanj. Glede na analizo vpliva prisotnosti gospodarske krize na gibanje cen in obseg prodaje lahko pricakujemo, da bodo cene stanovanj s pojavom gospodarske krize pa-dale, medtem ko se naj obseg prodaje ne bi spre­menil. Literatura Anderluh, V. 2016. »Dejavniki gibanja cen rabljenih sta­ novanj v Sloveniji.« Magistrsko delo, Univerza na Primorskem. Golob, K. 2016. »Vpliv dejavnikov nepremicninskega trga na tržno vrednost nepremicnin.« Doktorska disertacija, Univerza v Mariboru. Geodetska uprava Republike Slovenije. 2008. »Porocilo o slovenskem trgu nepremicnin za leto 2007.« Geo­ detska uprava Republike Slovenije, Ljubljana. Geodetska uprava Republike Slovenije. 2009. »Porocilo o slovenskem trgu nepremicnin za leto 2008.«Geo­ detska uprava Republike Slovenije, Ljubljana. Geodetska uprava Republike Slovenije. 2010. »Porocilo o slovenskem trgu nepremicnin za leto 2009.« Geo­ detska uprava Republike Slovenije, Ljubljana. Geodetska uprava Republike Slovenije. 2011. »Porocilo o slovenskem trgu nepremicnin za leto 2010.« Geo­ detska uprava Republike Slovenije, Ljubljana. Geodetska uprava Republike Slovenije. 2012. »Porocilo o slovenskem trgu nepremicnin za leto 2011.« Geo­ detska uprava Republike Slovenije, Ljubljana. Geodetska uprava Republike Slovenije. 2013. »Porocilo o slovenskem trgu nepremicnin za leto 2012.« Geo­detska uprava Republike Slovenije, Ljubljana. 60 management 18 (2023) številka 2 Geodetska uprava Republike Slovenije. 2014. »Porocilo o slovenskem trgu nepremicnin za leto 2013.« Geo­ detska uprava Republike Slovenije, Ljubljana. Geodetska uprava Republike Slovenije. 2016. »Porocilo o slovenskem trgu nepremicni n za leto 2015.« Geo­detska uprava Republike Slovenije, Ljubljana. Geodetska uprava Republike Slovenije. B. l. »Trg nepre­micnin.« https://www.e-prostor.gov.si /podrocja/trg-in-vrednosti-nepremicnin/trg -nepremicnin/?acitem=1967-2066. Kozlovic, A. 2018. »Vpliv denarne politike na trg ne­premicnin v Sloveniji.« Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani. Pšunder, I. 2014. Ekonomika nepremicninskega trga. Ma­ribor: Fakulteta za gradbeništvo, prometno inže­nirstvo in arhitekturo. Edvin Andlovec Agromehanika, d. d. edvin.andlovec@gmail.com Žiga Cepar Univerza na Primorskem, Fakulteta za management ziga.cepar@fm-kp.si Delovna zavzetost in produktivnost: primer izbranega podjetja V clanku predstavljamo rezultate raziskave, ki obravnava povezanost delovne produktivnosti in delovne zavzetosti zaposlenih v podjetju X. Najprej na podlagi relevantne literature opredelimo osnovne pojme, povezane z delovno zavzetostjo in delovno produktivnostjo, ter njihov pomen za poslovne izide. Sledi kratek pregled nekaterih dosedanjih raz­iskav, ki preucujejo povezavo med delovno zavzetostjo zaposlenih ter njihovo delovno produktivnostjo. V drugem delu povzemamo rezultate lastne raziskave povezanosti delovne zavzetosti in delovne produktivno­sti v izbranem podjetju, ki je bila izvedena s pomocjo anketnega vprašal­nika in na osnovi metodologije Gallup Q12. Rezultati raziskave potrjujejo velik pomen delovne zavzetosti za produktivnost dela ter posledicno za uspešnost poslovanja podjetja. Poleg tega so rezultati multiple regresij­ske analize potrdili statisticno znacilen vpliv starosti, stopnje izobrazbe in lokacije dela zaposlenih na stopnjo njihove delovne zavzetosti. Kljucne besede: zavzetost zaposlenih, merjenje delovne zavzetosti, pro­duktivnost dela, poslovni izidi, povezanost delovne zavzetosti z delovno produktivnostjo Work Engagement and Productivity: An Example of the Selected Company In this paper we present results of our research, which addresses the con­nection between work productivity and work commitment of employees in the company X. First, based on the relevant literature we define the ba­sic concepts related to work commitment and work productivity as well as their relevance for business outcomes. Next, we provide a short over­view of some of the studies focusing on the relation between work com­mitment and work productivity. The second part summarises our own empirical research results on the relation between work commitment and work productivity in a chosen company, conducted using a survey based on the Gallup Q12 questionnaire methodology. The results confirm that work commitment is highly significant for work productivity and, consequently, for business outcomes of the company. In addition, multi­ple regression analysis results confirm a statistically significant impact of age, education level and work location on employees’ work commitment level. Keywords: work commitment, measuring work commitment, work pro­ductivity, business outcomes, association between work commitment and work productivity https://doi.org/10.26493/1854-4231.18.63-69 Pomen delovne zavzetosti za delovno produktivnost v podjetju Vse vec podjetij s pomocjo anket med zaposleni­mi redno meri zavzetost kot pomemben poslovni indikator; število analiz na podrocju delovne zav­zetosti je v zadnjih letih poraslo. To je tudi prica­kovano glede na nekatere podatke, ki razkrivajo, da je pomanjkanje zavzetosti ameriška podjetja stalo 550 milijard ameriških dolarjev letno, in to že v casu pred pandemijo covida-19, medtem ko pri spremenjenih okolišcinah dela v današnjem casu koncept še pridobiva na teži in pomembnos­ti (Newman 2021). Zavzetost se nahaja v samem središcu odnosa med zaposlenim ter zaposloval­cem na delovnem mestu. Popolnoma enoznacne opredelitve koncepta, s katero bi se strinjali vsi avtorji, ni moc najti. Ena najpogostejših definicij zavzetost pri delu opre­deljuje kot »pozitivno, izpolnjujoce, z delom po­vezano stanje, ki ga opisujemo kot vitalnost, pre­danost in vpetost« (Schaufeli idr. 2002). Macleod in Nita Clarke (2009, 9) pa ga definirata kot »pri­stop na delovnem mestu, zasnovan tako, da zago­tavlja zavezanost zaposlenih k ciljem in vredno­tam organizacije, ter motivacijo za prispevanje k uspehom organizacije, pri cemer so zaposleni hkrati sposobni povecati svoj obcutek lagodja«. Predstavlja dvosmeren odnos med zaposlenim in delodajalcem ter razkriva moc interakcij in vza­jemno medsebojno odvisnost med udeleženci v nekem delovnem okolju (Saks 2006, 603). Kategorije oz. stopnje zavzetosti po Gallupovi (2021, 186) metodologiji so: -zavzeti zaposleni – globoko vpeti v delo ter entuziasticni glede svojega dela in delovnega mesta; psihološki »lastniki«, ki dajejo pogon uspešnosti in inovacijam; z njihovo pomocjo se organizacija pomika naprej; -nezavzeti zaposleni – niso psihološko poveza­ni s svojim delom ali podjetjem; ker njihove potrebe po zavzetosti niso povsem izpolnje­ne, v svoje delo vlagajo cas, ne pa tudi ener­gije ali strasti; -aktivno nezavzeti zaposleni – niso le nesrecni na delu, so tudi polni zamer, ker njihove pot­rebe niso izpolnjene, zato svojo nesreco iz­ražajo tudi na delovnem mestu; ti zaposleni vsak dan potencialno spodkopavajo dosežke svojih zavzetih sodelavcev. Ali zavzetejši zaposleni bolje delajo? Nismo še povsem prepricani, kako se delovna zavzetost kaže in kakšen je njen vpliv na poslovni proces ter na poslovne rezultate. Ostaja namrec prazni­na pri raziskovalnih modelih in samih raziskavah, ki bi prispevali k nadaljnjemu razvoju koncepta delovne zavzetosti z organizacijskega vidika, tj. tako, da bi empiricno in statisticno zanesljivo testirali relacije med zavzetostjo ter poslovnimi izidi, kot je med drugim produktivnost, ki vsebu­je vselej pomembne implikacije za organizacijo (Rathee in Sharma 2020, 10635–10636; Yalabik idr. 2013, 1). V prejšnjih desetletjih je bilo v veliki meri naslovljeno vprašanje povezanosti med de­lovno zavzetostjo in delovno uspešnostjo (angl. work performance), a bolj kot ne le na teoreticni ravni in le redko preverjeno empiricno. Koncept delovne zavzetosti pri analizi spremenljivk v raz­iskavah najveckrat igra mediacijsko vlogo v odno­su med zadovoljstvom pri delu in opravljanjem dela ter med zadovoljstvom pri delu in namenom odpovedi delovnega razmerja (Yalabik idr. 2013, 5–8, 19). O izidih na ravni organizacije pa so v veliki vecini primerov porocali agregatno kot o skupku tistih izidov, ki so neposredno relevantni za vecino podjetij, kot so lojalnost kupcev, pro­fitabilnost, produktivnost, zadržanje zaposlenih in varnost dela (Harter, Schmidt in Killham 2003, 2; Markos in Sridevi 2010, 92). Markos in Sandhyja M. Sridevi (2010, 62) tako ugotavljata, da bi zaposlovalci morali investirati v delovno zavzetost, saj so nedavne analize jasno pokazale pozitivno povezanost med delovno zav­zetostjo in izidi opravljanja dela, kot sta zadrža­nje zaposlenih in produktivnost. Zavzeti zaposle­ni med drugim uspeh svoje delovne organizacije obravnavajo kot najvišjo prioriteto in so motivi­rani za doseganje delovnih ciljev neodvisno od zasebnih dejavnikov. Vec raziskav (med drugimi Harterja, Schmidta in Hayesa (2002), Smithe S. Ali (2013), Mahe A. Z. Dajani (2015), Marjete Tic Vesel (2015), Eldorja (2017), Mona in Londona (2018)) ugotavlja, da delovna zavzetost pozitivno vpliva na uspešno opravljanje dela v organizaciji. Velik delež najnovejših raziskav povezanosti med delovno zavzetostjo in produktivnostjo pa prihaja z razvijajocega se indijskega trga, kjer je koncept delovne zavzetosti zelo razvit v praksi in na akademski ravni. Sharma in Sharma (2014, 595) ugotavljata, da zavzetejši prispeva k višji produktivnosti in profitabilnosti. Cim bolj kot je zaposleni zavzet pri svojem delu, tem vecji sta produktivnost ter profitabilnost, podjetja z viš­jo stopnjo zavzetosti pa imajo vec možnosti pri doseganju strateških ciljev. Organizacije z višjo stopnjo delovne zavzetosti namrec z višjo verje­tnostjo dosegajo svoje strateške cilje predvsem zato, ker je zaposlenim mar in so voljni vložiti lasten trud, ki je potreben za uspeh podjetja. Ne samo, da obstaja mocna vez med produktivnostjo in zavzetostjo, temvec imata seznanjenost zapo­slenih o tem, kako dobro se upravlja s sredstvi podjetja, ter njihovo poznavanje ravni produk­tivnosti organizacije pozitiven vpliv na njihovo zavzetost (Sekhar Patro 2013, 1–3). Saxena in Srivastava (2015, 13–23) na podlagi vecje raziskave v proizvodni branži (tako med 64 management 18 (2023) številka 2 Dejavniki ˜. Rekrutiranje in izbor °. Oblikovanje dela .. Karierni razvoj .. Vodenje .. Opolnomoˆenje .. Enake in poštene možnosti . Usposabljanje in razvoj . Vodenje opravljanja dela . lncentive in kompenzacija ˜. Zdravlje in varnost pri delu ˜˜. Zadovoljstvo pri delu ˜° Komunikacija Organizacijski izidi ˜. Višji dobiˆki in produktivnost °. Izboljšana kvaliteta .. Lojalnost kupcev .. Finanˆni uspeh S. Kvaliteta dela zaposlenih .. Predanost in motivacija . Zadržanje zaposlenih . Organizacijska kultura . Samouˆ.inkovitost menedžerjev Slika 1 Okvir dejavnikov in organizacijskih izidov delovne zavzetosti (Sekhar Patro 2013) proizvodnimi delavci kot tudi srednjim mene­džmentom) v dveh indijskih mestih porocata, da je delovna zavzetost postal eden glavnih izzi­vov, ki ga mora menedžment pazljivo upravljati za dosego ciljev organizacije. Njun konceptualni model raziskave podaja matriko povezav med neodvisnimi in odvisnimi spremenljivkami. Po­trjujeta neposredno povezanost med delovno zavzetostjo in organizacijsko kulturo ter nepos­redno povezanost z uspešnim delom organizacije v smislu produktivnosti in profitabilnosti. Ugo­tavljata, da ima zavzetost potencial, da bistve­no vpliva na produktivnost, lojalnost, zadržanje zaposlenih, ter predstavlja kljucno povezanost z zadovoljstvom kupcev. Zavzetost ustvari zdravo organizacijsko kulturo, ki na koncu vodi do vecje uspešnosti organizacije. Da bi menedžment or­ganizacije dosegel cilje glede dobrega pocutja za­poslenih, ki imajo neposreden vpliv na uspešno delo organizacije, priporocata natancno merjenje komponent delovne zavzetosti. Swarnalatha in Sureshkrishna (2013, 1–2) na podlagi analize primera indijskih industrijskih obratov, ki je potrdila znatno pozitivno korelacijo med delovno zavzetostjo in delovno uspešnostjo, identificirata tri dejavnike, ki prispevajo k delovni zavzetosti in prav tako k produktivnosti: (1) do­sežek, (2) tovarištvo in (3) pravicnost. Hanaysha (2016, 61–63) na osnovi analize v izobraževalnem sektorju delovno zavzetost neposredno povezuje s produktivnostjo, in sicer ugotavlja, da imajo vse tri dimenzije (vitalnost in visoka raven energije, predanost ter absorpcija v delovne aktivnosti) pozitivno korelacijo s produktivnostjo. Delovna zavzetost igra tudi mediacijsko vlogo med izgu­bo produktivnosti in prezentizmom na delovnem mestu. Ferreira idr. (2019, 261) ugotavljajo, da ne­gativni afekt in custvena izcrpanost predvidevata izgubo produktivnosti zaradi prezentizma, de­lovna zavzetost pa na izgubo produktivnosti vpli­va negativno. Raziskava kaže na pomembnost nadaljnje promocije delovne zavzetosti, saj s tem znižamo negativne ucinke prezentizma. Anindita in Radha Yadav (2019, 94) navajata, da 37 % ne­zavzetih zaposlenih v Indiji povzroci 60 % vec na­pak v primerjavi z ostalimi zaposlenimi in da to podjetje stane 18 % produktivnosti. Metaanaliza Harterja idr. (2020, 32–33) je na podlagi integracije podatkov vec kot 400 raziskav iz 96 držav ugotovila pozitivno korelacijo med stopnjo delovne zavzetosti na ravni poslovne enote ter 11 izidi, povezanimi z uspešnostjo, tj. tudi produktivnostjo. Poudarja predvsem prak­ticno uporabnost ugotovljenih korelacij za raz­liko od dosedanjih raziskav, ki so njihov pomen v veliki meri zanemarile kot za prakso trivialen. Poudarja tudi pomen pristopa z vidika uporab­nosti izsledkov, kar lahko rezultate te metaana­lize naredi koristne s prakticnega vidika. Tako rezultati krepijo predpostavko, da lahko razlicne organizacije razvijajo in uporabljajo generalizira­na orodja ter se zanesejo na to, da bodo pridobili pomembne informacije za izboljšanje opravljanja dela v svoji organizaciji. Koncept zavzetosti kot konstrukt, ki je širši od predhodnih konceptov, kot so zadovoljstvo pri delu, zavezanost ali organizacijsko vedenje, je tudi mocnejši napovedovalec uspešnosti orga­nizacije. Ker obstaja bistvena povezanost zavze­tosti in poslovnih izidov, morajo podjetja investi­rati v delovno zavzetost zaposlenih in danes se pozornost menedžerjev vse bolj seli na stran or­ganizacije, ki jo predstavljajo zaposleni (Markos in Sridevi 2010, 89, 92). Elizabeth Dukes (2018) navaja, da je zagotavljanje delovnega okolja kljuc­nega pomena za organizacijo, tj. okolja, v katerem se bodo pocutili zavzete in produktivnejše hkrati, ter da je pomembno zaposlenim omogociti, da ustvarjajo medsebojne odnose na delu, saj ugo­tavlja, da je 72 % zaposlenih na delu osamljenih. Koncept delovne produktivnosti je pomemben dejavnik, ki lahko doloci ucinkovitost organizacije. Raven delovne produktivnosti se lahko zelo raz­likuje od podjetja do podjetja, pa ceprav gledamo enako ali zelo podobno branžo in primerljive vlo­žene vire, pri cemer ima produktivnejše podjetje vecjo možnost za preživetje od konkurence (Syver­son 2011, 326–327). Osnova za merjenje je vložek dela (angl. labour input); predstavlja razmerje med kolicino vložka (angl. input) in kolicino rezultata/ izdelka (angl. output). Produktivnost variira gle­de na kolicino vloženih virov. Poveca se tako, da zvišamo raven proizvodnje, medtem ko ohranimo isto kolicino vloženih virov; da zmanjšamo kolici­no virov, pri cemer ohranimo isto raven proizvo­dnje; da stopnjo povecanja vložka ohranimo nižje od stopnje vecanja produkta/rezultata. Delovna produktivnost je tudi ena najpogosteje merjenih enot za namene merjenja produktivnosti, ki se prevede kot ucinkovitost proizvodnje. Dve pro­izvodni podjetji imata lahko bistveno razlicni rav­ni delovne produktivnosti, ceprav imata hkrati enako proizvodno tehnologijo (str. 329–330). Proizvedena koli˜ina izdelkov Produktivnost dela = Koli˜ina dela Poudariti je treba tudi, da zgolj zgoraj opisano razmerje med vloženimi viri in rezultatom še ne predvidi kvalitetno opravljenega dela, na katere­ga bi (neposredno) vplival dosežek posameznika. Torej še ne pomeni pozitivnega poslovnega izi­da, ki bi omogocil višji dobicek oz. delovno us­pešnost. O delovni uspešnosti govorimo, ko so delovni rezultati v skladu s cilji, ki so bili vnaprej doloceni (Kuswati 2019, 283). Ker morajo naši cilji (izdelki) zadostiti merilnikom kakovosti, lahko o višji produktivnosti kot o dejanskem poslovnem izidu oz. vidiku delovne uspešnosti govorimo le ob ustreznem nadzoru kakovosti. To zagotovimo s kontrolnim mehanizmom izdelkov v podjetju. Glede na to, da je produktivnost eden najpo­membnejših ciljev organizacij in višje ravni pro­duktivnosti organizaciji sami kakor tudi njenim zaposlenim prinašajo razlicne prednosti (med drugim konkurencnost na trgu, boljše place, boljše zaposlitvene možnosti, širše gledano pa tudi višjo gospodarsko rast, vecjo profitabilnost in družbe­ni napredek), je vredno raziskati predhodnike oz. predpogoje produktivnosti (Hanaysha 2016, 61). Raziskava povezanosti delovne zavzetosti in delovne produktivnosti v podjetju X Namen raziskave, ki je bila izvedena v okviru ma­gistrske naloge soavtorja clanka, je bil preuciti delovno zavzetost in njeno povezanost s produk­tivnostjo podjetja na našem primeru. Pri tem nas je zanimal tudi vpliv lokacije dela na samo delov­no zavzetost v podjetju X, ki ima dve proizvodni enoti. Podjetje je del skupine s sedežem v tujini, ki tvori enega vodilnih evropskih dobaviteljev kartonske embalaže. Skupina je postala vodilna na podrocju visokozmogljive reciklirane embala­že. Želeli smo prispevati k empiriji na podrocju povezanosti delovne zavzetosti s produktiv­nostjo in tako nasloviti ugotovljen manko v tovr­stni literaturi predvsem v slovenskem prostoru, prav tako pa k izboljšanemu razumevanju razse­žnosti in potenciala koncepta delovne zavzetosti za upravljanje s poslovnimi izidi. Uporabili smo metodo anonimnega anketnega vprašalnika na celotni populaciji, tj. na vseh zapo­slenih v dolocenem delovnem timu proizvodnega sektorja podjetja X, ki se deli na proizvodni enoti A in B ter ki jima je cilj dela skupen, saj v njiju rokujejo z doloceno vrsto proizvodnih naprav za izdelavo enakega tipa produkta, tj. enot valovite­ga kartona, predelanega v koncni proizvod. Rav­no tako je v obeh enotah enak proces dela in na razpolago enaka tehnološka sredstva oz. njihova kolicina. Uspešno smo anketirali vse zaposlene v proizvodnem timu podjetja X na obeh lokacijah (N = 64) v istem casovnem obdobju, tj. oktobru 2019. Anketni vprašalnik je v prvem delu vkljuce­val demografska vprašanja o starosti anketiran­ca, spolu ter izobrazbi. Drugi del vprašalnika je temeljil na metodologiji organizacije Gallup Mo­nitor, ki meri delovno zavzetost na podlagi vpra­šalnika Q12 (Harter, Schmidt in Killham 2003, 5), sestavljenega iz 12 vprašanj (priloga). Hkrati smo od podjetja pridobili podatke o produktivnosti za enoto A in enoto B v relevan­tnem casovnem obdobju. Kakovost produktov, vkljucenih v podatke o produktivnosti, zagota­vljajo merilniki kakovosti, ki smo jih prav tako 66 management 18 (2023) številka 2 Preglednica 1 Skupne povprecne ocene delovne zavzetosti na podlagi vseh vprašanj Q12 v enoti A in enoti B Skupina Povprecje N Std. odklon Minimum Maksimum Enota A 40,13 32 7,365 26 53 Enota B 44,72 32 8,847 28 58 Opomba Lastni izracuni na podlagi rezultatov ankete. prejeli v vpogled in so bili v celoti v uporabi te­kom obdobja analize. Kot enoto inputa oz. vlož­ka smo uporabili delovne ure kot tocno dolocen strošek podjetja, ki nam je v prejetih podatkih na razpolago in je fiksen (v nasprotju s placami, na katere vplivajo razlicni notranji in zunanji dejav­niki). Iz preglednice 1 je razviden skupen izracun povprecnih vrednosti vseh odgovorov (združena spremenljivka) vseh 12 vprašanj iz vprašalnika Q12 o zavzetosti v enoti A in v enoti B. Povprecne vrednosti na ravni enote smo izracunali za name­ne primerjave s podatki o produktivnosti, da bi s tem lahko potrdili ali ovrgli našo hipotezo, da je stopnja delovne zavzetosti višja v tisti izpostavi, kjer je višja tudi delovna produktivnost. Preglednica 2 prikazuje podatke o produk­tivnosti v enoti A in v enoti B, veljavne v obdob­ju analize (oktober 2019), ki smo jih prejeli od vodstva podjetja X. Enoti A in B imata iste tipe naprav in njihovo isto število. Produktivnost se meri po (output) kvadratnem metru valovitega kartona v skladu s specifikacijami na (input) uro. kv. m. kon˜nega Ś 5 naprav produkta Produktivnost dela = (enota A oz. enota B) h V nadaljevanju smo s pomocjo regresijske analize dodatno preverili še, kateri dejavniki statisticno znacilno vplivajo na zavzetost v podjetju X, pri cemer so neodvisne spremenljivke demografski dejavniki starost, spol, stopnja izobrazbe ter lo­kacija dela (tj. enota A oz. enota B). Kljucne ugo­tovitve so predstavljene v naslednjem poglavju. Kljucne ugotovitve Kljucne ugotovitve, ki izhajajo iz rezultatov opra­vljene raziskave, so naslednje. Ugotovitev 1: delov­na zavzetost je bila višja v enoti B (preglednica 1). Preglednica 2 Podatki o produktivnosti enote A in B Ugotovitev 2: produktivnost je bila v istem ob­dobju v enoti B prav tako višja kot v enoti A (pre­glednica 2). Ugotovitev 3: na podlagi povezave ugotovitve 1 in ugotovitve 2 smo potrdili hipote­zo, da je delovna produktivnost višja v tisti enoti, v kateri je višja tudi stopnja delovne zavzetosti. Ugotovitev 4: v celotnem podjetju delež zavzetih zaposlenih znaša 54,7 %, nezavzetih 39,1 % in ak­tivno nezavzetih 6,3 % (preglednica 3). Rezultate o delovni zavzetosti za podjetje X smo primerjali tudi z najnovejšo analizo, izvedeno pred letom 2020, ko je na stopnjo zavzetosti na globalni ravni ter na ravni regije vzhodna Evropa bistveno vpli­vala pandemija, tj. Gallupovim (2017, 24) poroci­lom za leto 2017. Ugotovili smo, da je v podjetju X glede na rezultate na ravni regije vzhodna Evropa najvecje odstopanje pri deležu zavzetih zaposle­nih, ki v podjetjih vzhodne Evrope, vkljucenih v Gallupov vzorec, v povprecju znaša zgolj 15%. Ugotovitev 5: s pomocjo regresijske analize smo dodatno preverili tudi, ce demografski fak­torji (starost, spol, stopnja izobrazbe) in loka­cija dela (enota A oz. enota B) vplivajo na raven zavzetosti, ter ugotovili statisticno znacilen in pozitiven vpliv dejavnikov starost in stopnja iz­obrazbe na delovno zavzetost. Z našim modelom smo potrdili tudi, da je delovna zavzetost v enoti A statisticno znacilno nižja od delovne zavzetosti v enoti B. Glede na specifike dela v proizvodnem sektorju pozitivnega vpliva stopnje izobrazbe na raven delovne zavzetosti nismo pricakovali, kvec­jemu bi pricakovali nasprotno, saj izobrazba pri zaposlenih v proizvodnji lahko le v manjši meri vpliva na samo sposobnost opravljanja dela. Poleg tega bi pricakovali, da bodo prevladali relevantni zunanji dejavniki, ki bi pokazali vecjo zavzetost pri manj izobraženih zaposlenih, za katere veljata manjša zaposljivost in vecji pomen varnosti za­poslitve, prav tako pa v proizvodnem sektorju ni veliko možnosti za napredovanje in razvoj. Enota A Enota B 5 naprav 5 naprav Skupaj 30.439 kv.m./h Skupaj 33.649 kv.m./h Opomba Lastni izracuni na podlagi podatkov, prejetih od vodstva podjetja. Zakljucek Delovna zavzetost tako v praksi kot tudi v litera­turi predstavlja dokaj nov koncept. Za slovenski prostor ni veliko dostopnih empiricnih podatkov s tega podrocja, ki bi bili združeni in bi omogoci­li primerjave, niti vecjih raziskav (sektorskih ali na splošno v nacionalnem merilu) na akademski ravni. Akademskih raziskav o delovni zavzetosti v slovenskih podjetjih je razmeroma malo oz. niso obsežne. Najvec empiricnih podlag ponuja­jo diplomska in magistrska dela. Zelo empiricno podprto je podrocje preucevanja zavzetosti v slo­venski policiji (med drugimi to preucujejo Žuž­man (2014), Žužman in Markic (2016), Smolej in Lobnikar (2017), Smolej (2019)). V praksi pa ugo­tavljamo, da vse prevec menedžerjev v podjetjih ne zna jasno osredotociti svojih naporov, ko želijo dosegati tako visoko zavzetost kot tudi produktiv­nost, saj zanje meja med tema dvema konceptoma v praksi postane zabrisana kljub ozavešcenosti, da morajo težiti k rasti obeh (Dukes 2018). Markos in Sandhyja M. Sridevi (2010, 94) prav tako opo­zarjata, da vecina del, ki sicer poudarjajo pozitivne ucinke zavzetosti na poslovne izide, ni uspešnih pri podajanju artikuliranih strategij ali analiz stroškov in koristi, ki bi jih prinesle ustrezne od­locitve menedžmenta glede zavzetosti. Celostne­ga razumevanja tega konstrukta še ni. Posledicno pomembnost prizadevanja menedžmenta za višjo delovno zavzetost v literaturi ni dovolj utemeljena in tako lahko koncept v praksi hitro izgubi na teži kot zgolj še eden minljivih trendovskih konceptov. Priloga Vprašalnik Q12 (Gallup Monitor Q12) Koncept zavzetosti lahko po naših ugoto­vitvah ponuja veliko priložnosti, a tudi pasti v smislu, da se ga obravnava kot izoliran cilj ali kot cilj v smislu kakovosti v komunikaciji med mene­džmentom in zaposlenimi, ne pa kot (procesni) korak upravljanja poslovne uspešnosti, ki v resni­ci konceptualno presega prej omenjeno razume­vanje. Menimo, da je kljucno ponovno opredeliti koncept zavzetosti v internih strateških in akcij­skih dokumentih, okrepiti zavedanje o njem na vseh ravneh menedžmenta ter ga tako uporabiti v dobro podjetja. Literatura Ali, S. S. 2013 »A Study on Employee Engagement in Cochin International Airport Limited.« Drishtikon: A Management Journal 4 (1): 24–47. Anindita, in R. Yadav. 2018. »Employee Engagement Uplifts the Revenue: An Evidence Study.« V Advan­ces in Management Research & Innovation, uredili Anil Kumar Sinha, Amiya Kumar Mohapatra, Sud­hir Rana in Avinash Kumar Shrivastava, 92–105. New Delhi: Bloomsbury. Dajani, M. A. Z. 2015. »The Impact of Employee Engage­ment on Job Performance and Organisational Com­mitment in the Egyptian Banking Sector.« Journal of Business and Management Sciences 3 (5): 135–147. Dukes, E. 2018. »Employee Engagement and Employee Productivity Aren’t the Same Thing – Here’s How to Boost Both.« Forbes, 12. januar. https:// www.forbes.com/sites/forbestechcouncil /2018/01/12/employee-engagement­ and-employee-productivity-arent-the 1 Pri delu vem, kaj se od mene pricakuje. 1 2 3 4 5 2 3 Na voljo imam vse, kar potrebujem, da dobro opravim svoje delo. Pri delu imam priložnost poceti tisto, kar najbolje znam. 1 1 2 2 3 3 4 4 5 5 4 5 V zadnjih sedmih dneh sem bil pohvaljen za svoje delo in moji delovni rezultati so bili prepoznani. Moj vodja me upošteva kot osebo. 1 1 2 2 3 3 4 4 5 5 6 Nekdo na delu skrbi za moj razvoj. 1 2 3 4 5 7 Moje mnenje šteje in se upošteva. 1 2 3 4 5 8 Poslanstvo ali vizija mojega podjetja mi daje 1 2 3 4 5 obcutek, da je moje delo pomembno. 9 Moji sodelavci so iskreno zavzeti za dobro 1 2 3 4 5 in kakovostno delo. 10 Na delu imam tudi najboljšega/-o prijatelja/-ico. 1 2 3 4 11 V zadnjih 6 mesecih so se z mano pogovorili 1 2 3 o mojem napredku. 12 Tekom zadnjega leta sem imel priložnosti za 1 2 3 ucenje in razvoj. Opomba Odgovori so podani v lestvici od 1= sploh se e strinjam, do 5=mocno se strinjam 4 4 5 5 68 management 18 (2023) številka 2 -same-thing-heres-how-to-boost-both /?sh=f46b42c3891#422768613891. Eldor, L. 2017. »Looking on the Bright Side: The Positive Role of Organisational Politics in the Relationship between Employee Engagement and Performance at Work.« Applied Psychology 66 (2): 233–259. Ferreira, A. I., P. da Costa Ferreira, C. L. Cooper in D. Oliveira. 2019. »How Daily Negative Affect and Emotional Exhaustion Correlates with Work Enga­gement and Presenteeism-Constrained Productivi­ty.« International Journal of Stress Management 26 (3): 261–271. Newman, D. 2021. »The New Future of Work Requires Greater Focus on Employee Engagement.« Forbes, 21. junij. https://www.forbes.com/sites /danielnewman/2021/06/21/the-new-future -of-work-requires-greater-focus-on-employee -engagement/?sh=566c3fce4e65. Gallup. 2021. State of the Global Workplace: 2021 Report. Washington, DC: Gallup. Gallup. 2017. State of the Global Workplace. New York: Gallup Press. Hanaysha, J. 2016. »Improving Employee Productivity through Work Engagement: Evidence from Higher Education Sector.« Management Science Letters 6 (1): 61–70. Harter, J. K., F. L. Schmidt in T. L. Hayes. 2002. »Bu­siness-Unit-Level Relationship between Employee Satisfaction, Employee Engagement, and Business Outcomes: A Meta-Analysis.« Journal of Applied Psychology 87 (2): 268–279. Harter, J. K., F. L. Schmidt in E. A. Killham. 2003. »Employee Engagement, Satisfaction, and Busi­ness-Unit-Level Outcomes: A Meta-Analysis.« The Gallup Organisation, Princeton, NJ. Harter, J. K., F. L. Schmidt, S. Agraval, A. Blue, S. K. Plowman, P. Josh in J. Asplund. 2020. The Relati­onship Between Engagement At Work and Organiza­tional Outcomes: 2020 Q12 Meta-Analysis. 10th ed. Washington, DC: Gallup. Kuswati, Y. 2019. »Motivation Role in Improving Work Effectiveness.« Budapest International Research and Critics Institute Journal (BIRCI-Journal) Humanities and Social Sciences 2 (4): 281–288. MacLeod, D., in N.Clarke. 2009. »Engaging for Success: Enhancing Performance through Employee Enga­gement.« A Report to Government. http://dera.ioe .ac.uk/1810/1/file52215.pdf. Markos, S., in S. M. Sridevi. 2010 »Employee Engage­ment: The Key to Improving Performance.« Inter­national Journal of Business and Management 5 (12): 89–96. Mone, E. M., in M. London. 2018. Employee Engage­ment through Effective Performance Management: A Practical Guide for Managers. 2. izd. New York: Ro­utledge. Rathee, R., in V. Sharma. 2020. »Journey of Engage­ment: From Personal Engagement to Employee Engagement. A Conceptual Review.« International Journal of Advanced Science and Technology 29 (3): 10622–10638. Saks, A. M. 2006. »Antecedents and Consequences of Employee Engagement.« Journal of Managerial Psychology 21 (7): 600–619. Saxena, V., in R. Srivastava. 2015. »Study of Employee Engagement – Case of Manufacturing Sectors.« In­ternational Journal of Human Resource Management and Research 5 (2): 11–24. Schaufeli, W. B., M. Salanova, V. González-Romá in A. B. Bakker. 2002. »The Measurement of Engagement and Burnout: A Two Sample Confirmatory Factor Analytic Approach.« Journal of Happiness Studies: An Interdisciplinary Forum on Subjective Well-Being 3 (1): 71–92. Sekhar Patro, C. 2013. »The Impact of Employee Enga­gement on Organization’s Productivity.« Prispevek na 2. mednarodni konferenci o upravljanju clo­veških virov na delovnem mestu, Mysore, Indija, 13.–14. december. Sharma, S., in V. Sharma. 2014. »Employee Engage­ment to Enhance Productivity in Current Scena­rio.« International Journal of Commerce, Business and Management 3 (4): 595–604. Smolej, D. 2019. »How to Strengthen Employee Enga­gement among Slovenian Criminal Investigators?« Varstvoslovje 19 (2): 120–137. Smolej, D., in B. Lobnikar. 2017. »Analiza vpliva samou­cinkovitosti na stopnjo zaznavanja delovne zavze­tosti slovenskih policistov.« Revija za kriminalistiko in kriminologijo 68 (3): 269–279. Swarnalatha, C., in G. Sureshkrishna. 2013. »Role of Employee Engagement in Building Job Satisfacti­on among Employees of Automotive Industries in India.« International Journal of Human Resource Ma­nagement and Research 3 (1): 1–6. Syverson, C. 2011. »What Determines Productivity?« Journal of Economic Literature 49 (2): 326–365. Tic Vesel, M. 2015. »Od zavzetosti do uspešnosti.« Predstavitev na srecanju Sekcije za interno komuni­ciranje Slovenskega društva za odnose z javnostmi, april. https://www.slideshare.net/MarjetaTicVesel /zavzetost-sodelavcev?next_slideshow=1. Yalabik, Z. Y., P. Popaitoon, J. A. Chowne in B. A. Rayton. 2013. »Work Engagement as a Meditator between Employee Attitudes and Outcomes.« The International Journal of Human Resource Manage­ment 24 (14): 2799–2823. Žužman, D. 2014. »Vpliv dejavnikov vodenja na zado­voljstvo zaposlenih: študija primera v slovenski po­liciji.« Magistrsko delo, Univerza na Primorskem. Žužman, D., in M. Markic. 2016. »Vpliv dejavnikov vo­denja na zavzetost uniformiranih policistov.« Revi­ja za univerzalno odlicnost 5 (4): 332–344 Andreja Pegan, Univerza na Primorskem, Fakulteta za management andreja.pegan@fm-kp.si Ana Grdovic Gnip Univerza na Primorskem, Fakulteta za management ana.grdovic@upr.si Makroregionalne strategije razvoja: kaj so in zakaj jih Evropa potrebuje? Prispevek obravnava pomen makroregionalnih strategij Evropske unije. Makroregionalne strategije so strateški dokumenti, ki nastajajo v okviru Evropske unije na pobudo držav clanic, ki izrazijo željo po okrepljenem meddržavnem sodelovanju. Gre za nacin vladanja in oblikovanja regio­nalne politike, ki naj bi privedel do boljše koordinacije sektorskih poli­tik glede na znacilnosti prostora. Namen prispevka je opredeliti pojem makroregionalnih strategij z umestitvijo markroregionalnega razvoja v sklop kohezijske politike in pametne specializacije. Prispevek med dru­gim ugotavlja, da je izvajanje makroregionalnih strategij mocno odvisno od angažiranosti in pripravljenosti sodelujocih držav ter deležnikov, ki so odgovorni za implementacijo. Ker makroregionalne strategija uvajajo transnacionalno perspektivo, kar naj bi prispevalo k skupnemu (evrop­skemu) naslavljanju izzivov, se njihovo vloga v prihodnosti lahko poveca. Kljucne besede: makroregionalne strategije, makroregije, Evropska unija, kohezijska politika, regionalni razvoj Macro-Regional Development Strategies: What Are They and Why Does Europe Need Them? This article discusses the importance of macro-regional strategies of the European Union. Macro-regional strategies are strategic documents cre­ated at the initiative of European Union Member States that express a desire for strengthened cooperation. They are governance mechanisms for territorial development intended to shape regional development though an integrated sectoral approach. The article discusses macro-re­gional strategies in regards with EU cohesion policy and smart special­isation. We find that the implementation of macro-regional strategies depends on the commitment and motivation of participating member states, regions and the partners responsible for implementation. Since macro-regional strategies introduce a transnational perspective to devel­opment, their role in the development of the European Union can in­crease in the future. Keywords: macroregional strategies, macro-regions, European Union, cohesion policy, regional development https://doi.org/10.26493/1854-4231.18.71-77 Leto 2024 bo za Evropsko unijo (EU) ponovno prelomno, saj bodo v juniju organizirane evrop­ske volitve. V sklopu parlamentarnega procesa bo EU dobila tudi novo sestavo Evropske komisije, ki bo zadolžena za pripravo zakonodajnih predlogov do leta 2029. Naslednje leto je tako pomembno za razpravo o reformah politik in delovanja EU. Ena izmed takih razprav zadeva tudi regionalni razvoj in evropsko kohezijsko politiko, ki kot skupna politika Evropske unije teži k odpravljanju social­no-ekonomskih razlik med regijami z namenom krepitve ekonomske, socialne in politicne enovi­tosti Evropske unije. V tem prispevku obravnavava manj znan kra­jevno usmerjeni model razvoja, makroregionalne strategije. Namen prispevka je opredeliti pojem makroregionalnih strategij z umestitvijo makro­regionalnega razvoja v sklop kohezijske politike in pametne specializacije. V vseh teh primerih gre za razvojne instrumente, ki se tako financno kot strateško precej prekrivajo. Zadnji del prispevka odpira raziskovalna vprašanja o nadaljnjem ra­zvoju makroregionalnih strategij za prihodnost EU in Slovenije. V prispevku ugotavljava: 1. Ob spoznanju, da imajo politike EU po­membne teritorialne ucinke, makroregional­ne strategije uvajajo koordinacijo sektorskih politik upoštevajoc specifike makroregij. Makroregionalne strategije uvajajo transna­cionalni nacin razmišljanja med deležniki v regijah, ki se srecujejo s podobnimi izzivi. 2. Iskanje sinergij med kohezijsko politiko, pametnimi specializacijami in makroregi­onalnimi strategijami lahko poveca ucinek naložb. S strateško dodelitvijo sredstev na podlagi edinstvenih prednosti regije (pame­tna specializacija) in z usklajevanjem priza­devanj v sosednjih regijah (makroregional­ne strategije) je mogoce doseci usklajenejši in ucinkovitejši pristop k regi onalnemu ra­zvoju. 3. Makroregionalnim strategijam so pripisane številne prednosti. Do danes še ni ocen, v kolikšni meri se cilji makroregionalnih stra­tegij uresnicujejo v makroregijah in širšem prostoru EU. To pomeni, da še ni povsem jasen ucinek makroregionalnih strategij na socialno-gospodarski položaj regij v smislu izboljšanja slednjega. 4. Kljub pomanjkanju informacij glede njiho­ve ucinkovitosti makroregionalne strategi­je predstavljajo pomemben del razvoja EU. Njihova vloga se lahko v prihodnosti lah­ko poveca, saj poudarjajo transnacionalno cezmejno sodelovanje in tako prispevajo k evropskemu duhu za reševanje skupnih iz­zivov. Makroregije in makroregionalne strategije Makroregije so funkcionalna obmocja, ki združu­jejo regije s skupnimi izzivi (Mirwaldt idr. 2011). Makroregionalne strategije so strateški doku­menti, ki nastajajo v okviru EU na pobudo držav clanic, ki izrazijo željo po okrepljenem meddržav­nem sodelovanju (Evropska komisija 2017; Euro­pean Commission b. l.b). Predstavljajo celosten okvir za obravnavo izzivov in priložnosti, ki se pojavljajo na obmocjih makroregij. Ideja in potreba po makroregionalnih stra­tegijah izvira iz spoznanja, da imajo sektorske politike EU teritorialne ucinke, kar vpliva na složen razvoj (Stead, Sielker in Chilla 2016). Te­ritorialno oblikovane strategije, kot so makrore­gionalne, omogocajo razvoj politik in ukrepov za socialni ter gospodarski napredek, ki temelji na poznavanju specifik teritorija preko koordinacije sektorskih politik. Gre torej za naslavljanje izzi­vov s prostorske perspektive in preko povezova­nja ter koordinacije razlicnih sektorskih politik. V EU imamo trenutno štiri makroregionalne strategije, ki zajemajo 19 držav clanic EU in deset držav neclanic EU (slika 1).1 Te strategije so: -Strategija EU za regijo Baltskega morja (EU Strategy for the Baltic Sea Region – EUSBSR, sprejeta leta 2009), -Strategija EU za podonavsko regijo (EU Da­ nube Region Strategy – EUSDR, sprejeta leta 2011), -Strategija EU za jadransko-jonsko regijo (EU Strategy for the Adriatic-Ionian Region – EUSAIR, sprejeta leta 2014) in 1 Obstaja tudi pobuda za novo makroregionalno strategijo za atlantsko obmocje (CPMR Atlantic Arc Commission b. l.; Wise 2016). 72 management 18 (2023) številka 2 -Strategija EU za alpsko regijo (EU Strategy for the Alpine Region – EUSALP, sprejeta leta 2016). Slovenija sodeluje v strategijah za podo­navsko, jadransko-jonsko in alpsko regijo. Poleg Nemcije je edina država, ki sodeluje v kar treh makroregionalnih strategijah. Vsebinski cilji makroregionalnih strategij Makroregionalne strategije nastajajo na pod­lagi skupnega izziva, kot so npr. onesnaženje Baltskega morja v primeru EUSBSR, poplavna tveganja in plovnost po reki Donavi v prime­ru EUSDR, približevanje clanstvu držav Za­hodnega Balkana v EU v primeru EUSAIR ter kompetitivnost alpskega obmocja v primeru EUSALP (Roggeri 2015; Cugusi in Stoccheiro 2016; Capello in Cerisola 2020). Pregled poso­dobljenih prioritet in akcijskih nacrtov mak­roregionalnih strategij kaže, da se prioritete v strategijah (vedno bolj) pogosto dotikajo prioritetnih podrocij, ki so skupna za celotno EU, kot sta evropski zeleni dogovor in digital­na preobrazba (preglednica 1). Ceprav nekatere prioritete niso samo specificne za makroregijo, so se deležniki odlocili, da lahko s transnaci­onalnim sodelovanjem dosežejo dodano vred­nost. Dejanski razvoj makroregionalnih stra­tegij torej kaže, da gre za sodelovanje, ki se v vecini primerov prvotno porodi ob skupnem teritorialnem izzivu in s casom pridobiva tudi druge prioritetne razsežnosti. Pri tem je eden izmed najvecjih izzivov ohranjati osredotoce­nost razvojnih prioritet glede na skupne mak­roregionalne problematike. Makroregionalne strategije tako veljajo za transnacionalni nacin strateškega razmišljanja o regionalnem razvo­ju, kjer se predvideva, da imajo rešitve, ki jih identificira skupina regij, vecji ucinek na ra­zvoj EU kot rešitve, ki jih formulira posamezna regija (Glűersen 2016). Makroregionalne strategije v širšem kontekstu EU Naslednji odstavki opredeljujejo povezanost makroregionalnih strategij s kohezijsko politiko in pametno specializacijo, saj se strateško pre­pletajo. Makroregionalne strategije, kohezijska politika in pametne specializacije prispevajo k regionalnemu razvoju z zmanjševanjem razlik med regijami ter s povecevanjem konkurencnos­ti regij. Makroregionalne strategije se v primer­javi s kohezijsko politiko izvajajo brez novih in­stitucionalnih okvirov, zakonodaje ter sredstev. Kohezijska politika se izvaja v sedemletnih ciklih, makroregionalne strategije pa so tematsko širši in dolgorocnejši instrument nacrtovanja. Ker so makroregionalne strategije širše usmerjene, se morajo programi kohezijske politike (od leta 2020) navezovati nanje (Uredba (EU) 2021/1059 Evropskega parlamenta in Sveta z dne z dne 24. junija 2021 o dolocitvi skupnih dolocb o Evrop­skem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu plus, Kohezijskem skladu, Skladu za pravicni prehod in Evropskem skladu za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo ter financ­nih pravil zanje in za Sklad za azil, migracije in vkljucevanje, Sklad za notranjo varnost in Instru­ment za financno podporo za upravljanje meja in vizumsko politiko 2021). Pametne specializacije so tako kot makrore­gionalne strategije strateški dokumenti, ki pa spodbujajo regionalno inovacijsko politiko (oz. razvoj na osnovi inovacij) in so zato tematsko ožji od makroregionalnih strategij. V okviru pa­metnih specializacij se odvija intenziven proces odkrivanja prioritet za ukrepanje, kar lahko pri­pomore k ugotavljanju prioritetnega delovanja makroregionalnih strategij in pomaga pri ustvar­janju sinergij. Kohezijska politika Ker so makroregionalne strategije instrument za razvoj teritorija, jih lahko povežemo z na- Preglednica 1 Prioritete makroregionalnih strategij EUSDR EUSAIR EUSALP Povezanost regije Trajnostni turizem Gospodarska rast in inovacije Varstvo okolja Kakovost okolja Mobilnost in povezljivost Družba znanja Povezljivost regije Okolje in energija Institucionalna kapaciteta Modra rast Institucionalna kapaciteta Opomba Samo makroregionalne strategije, kjer Slovenija sodeluje. Viri: EU Strategy for the Alpine Regions (b. l.), EU Danube Region Strategy (b. l.), EU Strategy for the Adriatic-Ionian Region (b. l.), Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve (2023). meni kohezijske politike EU (Gänzle idr., 2018; McMaster in van der Zwet 2016). Kohezijska politika EU opredeljuje ekonomski, socialni ter teritorialni razvoj v EU. Njen namen je pospeši­ti vsesplošni razvoj znotraj EU s poudarkom na zmanjševanju neskladij in razlik v stopnjah raz­vitosti v prid manj razvitih regij oz. tistih z ome­jenimi razvojnimi možnosti (npr. regije, ki jih je prizadela industrijska tranzicija, regije z neugod­nimi naravnimi danosti, najrevnejše regije z niz­ko gostoto prebivalstva, gorske, otoške ter cez­mejne regije ipd.) (precišcena razlicica Pogodbe o delovanju Evropske unije 2012, cl. 174). EU na­menja tretjino proracuna za namene kohezijske politike (European Commission b. l.c). Ta delež se je v sklopu nacrta za okrevanje po pandemiji še povecal. V sklopu kohezijske politike in njenih progra­mov je glavni izziv, kako lahko makroregional­ne strategije pripomorejo k skladnemu razvoju oz. k zmanjševanju razlik med regijami. Izsledki raziskav o kohezijski politiki kažejo, da so ucinki sicer pozitivni, vendar ne vedno v prid tistim re­gijam, ki najbolj zaostajajo v razvoju (European Commission 2022a). Vprašanje je, kako in v ko­likšni meri makroregionalni pristop prispeva k skladnemu razvoju regij oz. k zmanjševanju razlik med njimi. Odgovora na to vprašanje še ni. Uspeh medsektorskega usklajevanja na makroregional­ni ravni lahko ocenimo glede na same ucinke in rezultate. Evalvacija pa se, vsaj zaenkrat, izkazuje kot izjemno težka (Rafaelsen idr. 2017; Sielker in Chilla 2017; European Commission 2022b). Cilji kohezijske politike so zastavljeni za se­demletna obdobja, kar omogoca posodobljen nabor skupnih izzivov in investicije za najbolj perece problematike družbe ter gospodarstva. Cilji kohezijske politike za obdobje 2021–2027 so: okrepitev raziskav in inovacij, odpravljanje digi­talnega razkoraka, digitalizacija javnih storitev, zelene naložbe, energijska ucinkovitost, vseži­vljenjsko ucenje, vkljucevanje marginaliziranih skupin v družbo, izboljšanje podrocja zdravstva in dolgotrajne oskrbe ter razvijanje trajnostne mobilnosti (Evropska komisija 2023). Ti cilji so namenoma široki, da lahko vsaka država, v sklo­pu svojih razvojnih nacrtov, sredstva EU ustre­zno in namensko porabi (t. i. absorpcija ali crpa­nje evropskih sredstev). Hkrati pa so ti cilji tudi skupni EU. To pomeni, da se preko zasledovanja ciljev kohezijske politike države clanice razvijajo složno, odpravljajo skupne razvojne izzive in tako izboljšujejo delovanje skupnega trga, kar naj bi ponujalo prednosti vsem regijam. Makroregionalne strategije naslavljajo števil­ne od zgoraj navedenih prioritet, vendar niso niti casovno niti vsebinsko omejene, saj ponujajo vi­zijo razvoja na dolgi rok. Dokaj široka vsebinska opredelitev kohezijske politike naj bi olajšala is­kanje sinergij med kohezijsko politiko in makro­regionalnimi strategijami (McMaster in van der Zwet 2016, 55). V tem procesu je osrednja vloga deležnikov identifikacija jasnega teritorialnega vidika prioritet, problemov in izzivov z dolgoroc­nim pogledom v prihodnost – to je tudi ena izmed dodanih vrednost makroregionalnih strategij v sklopu kohezijske politike EU. Makroregional­ne strategije tako dajejo priložnost programom kohezijske politike, da v sodelovanju s širšim kro­gom partnerjev dosežejo vecji ucinek preko vecjih projektov (McMaster in van der Zwet 2016, 58). S takim navezovanjem se povecuje pomen kohezij­ske politike. To odpira nove možnosti za reforme in ucinkovito delovanje regionalne politike na ravni EU, kar je tudi predmet razprave o priho­dnosti kohezijske politike. Skladi kohezijske politike in markroregionalne strategije Državljani kohezijsko politiko najbolje pre­poznavamo po investicijah, ki so sofinancirane iz strukturnih skladov, kot so Evropski sklad za regionalni razvoj, Kohezijski sklad in Evropski socialni sklad (European Commission b. l.a). Ti skladi financirajo prioritete, ki so skupno doloce­ne na ravni EU in implementirane na osnovi re­gionalnih ali nacionalnih operacijskih programov kohezijske politike. V sklopu kohezijske politike obstaja tudi evropsko teritorialno sodelovanje ali INTERREG. Evropsko teritorialno sodelovanje je pomembno za izvajanje makroregionalnih strategij, saj po­udarja teritorialni razvoj.2 INTERREG financira meddržavne projekte ter tako spodbuja medre­gionalno, cezmejno in transnacionalno sodelo­vanje (Služba Vlade RS za razvoj in kohezijsko politiko b. l.). Podobno kot INTERREG je mak­roregionalna strategija sodelovanje s transnaci­onalnim znacajem. INTERREG sicer pokriva ožji sklop prioritet medtem, ko so prioritete mak­roregionalnih strategij lahko širše zastavljene. Najvecja razlika pa je v tem, da so INTERREG in podobni mehanizmi kohezijske politike sredstva 2 Makroregionalne strategije pa lahko crpajo tudi iz drugih virov, kot so nacionalni programi, Evropska investicijska banka, Evropska banka za obnovo in razvoj ter drugi strukturni skladi EU. 74 management 18 (2023) številka 2 za financiranje projektov ter investicij, medtem ko so makroregionalne strategije strateški okvir za identifikacijo in naslavljanje dolgorocnih izzi­vov ter priložnosti v izbranem transnacionalnem teritoriju z namenom vpliva na razvoj politik. Ceprav INTERREG financira številne projekte, ki nastajajo v okviru makroregionalnih strate­gij, projektno delo ni zamišljeno kot osrednji del makroregionalnih strategij. Bistvo so strateško nacrtovanje, identifikacija skupnih problemov in izzivov ter možnosti sodelovanja, ki prostoru ali teritoriju ponujajo najvecjo dodano vrednost. To so lahko projekti kot tudi mreženja, partnerstva in druge aktivnosti, ki prispevajo k skupnemu oblikovanju politik razvoja. Pametna specializacija Tako kot makroregionalne strategije so pametne specializacije novejši instrument regionalnega ra­zvoja, ki naj bi pripomogel k uresnicevanju ciljev kohezijske politike (Pagliacci idr. 2020; Capello in Cerisola 2020).3 Pametna specializacija uvaja kra­jevno usmerjen pristop k inovacijski politiki, ki si prizadeva ugotoviti, katere panoge, ki so že ovred­notene kot zelo obetavne za gospodarski razvoj in konkurencnost regije, lahko najvec pridobijo z naložbami v razvoj, znanost in inovacije (Foray 2014). Pametna specializacija tako obsega identifi­kacijo prioritetnih panog in podpornih aktivnosti za spodbujanje inovacij v partnerstvu med delež­niki, ki naj bi vodilo do vecje konkurencnosti regi­je. Omenjene so tudi kot instrument zmanjševa­nja razlik med regijami EU. Revne in manj razvite regije v vecini nimajo dobrih lokalnih pogojev za razvoj inovacij, pametna specializacija pa predvi­deva, da se glede na izhodišcni položaj regije dolo­ci inovacijske procese, ki se morajo odviti v namen razvoja. Ti procesi se razlikujejo glede na stanje in pogoje v posameznih regijah (Pagliacci idr. 2020; Capello in Cerisola 2020). Strategije pametne specializacije se, tako kot operacijske programe kohezijske politike, sprejema na ravni regij. Mak­roregionalne strategije pa omogocajo razmislek o teritorialnih dinamikah pametnih specializacij v transnacionalnem prostoru, kjer je glavno vpra­šanje ucinek pametnih specializacij glede na so­cialno-ekonomsko heterogenost makroregij (Pag­liacci idr. 2020). Predvideva se, da manjša kot je heterogenost, lažje je povezovanje, vendar so tudi ucinki manjši (in obratno) (Pagliacci idr. 2020). 3 Pametne specializacije so bile prvic uvedene v obd­obju 2014–2020 kot pogoj za sprostitev nekaterih sredstev kohezijske politike. Prednosti in izzivi makroregionalnih strategij Makroregionalne strategije so inovativen instru­ment regionalnega razvoja, ki mu nekateri pri­pisujejo tudi eksperimentalno naravo (Gänzle in Mirtl 2019). Njihovo delovanje ne predvideva na­stajanja novih instrumentov, kot so uredbe, skla­di ali uradi. Cilj je, da se gradi na virih, ki že ob­stajajo. To pomeni, da implementacija vsebin, ki so zapisane v makroregionalnih strategijah, sloni na integraciji razlicnih mrež in organizacij, ki so že aktivne na podrocjih nacrtovanja in implemen­tacije, vkljucujoc izkorišcanja sredstev iz obsto­jecih financnih virov (EU in/ali državni, javni in zasebni viri). Ker ni predvidenih posebnih financ­nih virov, ki bi bili namenjeni samo za izvajanje makroregionalnih strategij, naj bi identifikacija prioritet potekala neobremenjeno glede na raz­položljivost virov. Skladno s predvidevanji nove uredbe skladi zaenkrat še niso nastali. Vprašanje pa je, ali makroregionalne strategije spodbujajo nastanek vsaj neke milejše oblike novih »insti­tucij«, saj deležniki za potrebe implementacije vzpostavljajo razlicne mreže in delovne skupine (Gänzle idr. 2018). Deloma je do tega prišlo, ker obstojece mreže in strukture vladanja, vzpostavl­jane v okviru kohezijske politike, niso zadostno dojemljive za razpravljanje o makroregionalnih strategijah (McMaster in van der Zwet 2016). To odpira vprašanje, ali so makroregionalne strate­gije dovolj vpete v sklop kohezijske in drugih po­litik, da bi lahko pri naslavljanju skupnih izzivov vpeljale makroregionalne vidik. Pomembna prednost makroregionalnih stra­tegij je tudi ta, da razvojne izzive naslavljajo medsektorsko in ne v zaprtih silosnih struktu­rah, kjer ni komuniciranja med deležniki iz raz­licnih strok, podrocij in sektorjev (javni, zasebni in neprofitni sektor). Ta prednost je sicer veckrat pripisana tudi kohezijski politiki. V primerjavi s kohezijsko politiko makroregionalne strategije uvajajo medsektorsko sodelovanje, ki presega na­cionalne, regijske in medmejne vidike. Nadaljnja prednost makroregionalnih strategij za uresnice­vanje skupnih razvojnih ciljev je njihovo fleksi­bilno clanstvo. Makroregije so namrec funkcio­nalne celote in nimajo tocno dolocenih meja. To tudi pomeni, da ni treba, da vse države clanice in regije sodelujejo v vsem, ampak da so vkljucene tiste, ki lahko angažirano sodelujejo pri izvajanju prioritet. Geografska razsežnost makroregional­nih strategij je v nekaterih primerih nekoliko pre­senetljiva (Capello in Cerisola, 2020), vendar pri tem ne gre pozabiti, da gre za funkcionalne regije. Ker so makroregionalne strategije osnovane na prostovoljnem delovanju, je njihov uspeh od­visen od angažiranosti deležnikov. Pridobivanje virov financiranja je odvisno od podpornega oko­lja in iskanja sinergij z obstojecimi viri financira­nja. Npr., skladi kohezijske politike predstavljajo primeren vir financiranja, vendar je makroregio­nalne prioritete treba ustrezno umestiti v nacrto­valne dokumente, na osnovi katerih so sredstva iz teh skladov tudi namensko uporabljena. Slednje se izkazuje za vse prej kot enostavno, saj zahteva reorientacijo deležnikov kohezijske politike ter spoznavanje pomena makroregionalnih strategij (McMaster in van der Zwet 2016; Glűersen 2016). Ker se dejavnosti, ki izhajajo iz makroregionalih strategij, financirajo tudi iz skladov kohezijske politike, se poraja vprašanje o podvajanju ali pa vsaj prekrivanju prioritet, instrumentov in mrež deležnikov. Vse to postavlja pod vprašaj dodano vrednost makroregionalnih strategij. Na te kriti­ke njihovi snovalci in idejni podporniki odgovar­jajo, da makroregionalne strategije uvajajo boljšo koordinacijo, omogocajo financno neobremenje­no identificiranje prioritet ter izzive naslavljajo transnacionalno (Glűersen 2016). Vsekakor gre za zapleten proces nacrtovanja in implementa­cije, ki ga podobno kot druga podrocja delovanja EU sleherni državljan, kljub zanimivi disemina­cijski dejavnosti,4 le stežka razume. Zakljucek Makroregionalne strategije so nacin vladanja in oblikovanja regionalne politike, ki naj bi vodil do boljše koordinacije sektorskih politik glede na znacilnosti prostora. Kohezijska politika, pame­tna specializacija in makroregionalne strategije obravnavajo razlicne vidike regionalnega razvo­ja v EU ter zagotavljajo strateško dodeljevanje sredstev, usklajevanje skupnih prizadevanj in doseganje razvojnih ciljev. Makroregionalne stra­tegije so promovirane kot prožno orodje za na­daljnji razvoj regij in držav clanic znotraj proce­sov evropske integracije. Ker so strategije v celoti medvladne pobude, je njihovo izvajanje mocno odvisno od angažiranosti in pripravljenosti sode­lujocih držav (in manj deležnikov na ravni EU). Hkrati pa uvajajo transnacionalno perspektivo, kar naj bi prispevalo k skupnemu (evropskemu) naslavljanju izzivov. O nadaljnjem razvoju makroregionalnih stra­tegij se porajajo številna vprašanja. Ta so skupna 4 Glej primer »Dobre prakse iz MAKROREGIJ Tukaj in Zdaj Makroregije tukaj in zdaj« (b. l.). tako Sloveniji kot tudi drugim državam in regi­jam: -V kolikšni meri Sloveniji uspeva vplivati na razvoj makroregionalnih strategij in v ko­likšni meri se jim mora prilagajati? -V kolikšni meri Sloveniji pri transnacional­nih deležnikih uspeva mobilizirati interes za prioritete in oblikovanje delovnih skupin z velikim razvojnim potencialom za Sloveni­jo? -V kolikšni meri Sloveniji uspeva pri mobi­lizaciji nacionalnih, regionalnih in lokalnih deležnikov za izvajanje in sodelovanje pri makroregionalnih strategijah? Odgovori na ta vprašanja so potrebni, v koli­kor želimo, da se institucionalna in financna pro­žnost makroregionalnih strategij cim bolj uresni­ci v praksi. Literatura Capello, R., in S. Cerisola. 2020. »Development Pa­tterns and Their Sources of Competitiveness in the EUSALP Macro-Region.« Regional Studies 54 (8): 1043–1056. CPMR Atlantic Arc Commission. B. l. »Macro-Regi­onal Strategies: A New Strategic Framework for European Territorial Cooperation.« https://cpmr -atlantic.org/event/macro-regional-strategies -a-new-strategic-framework-for-european -territorial-cooperation/. Cugusi, B., in A. Stocchiero. 2016. »The European Union Strategy for the Adriatic-Ionian Region.« V A ‘Ma­cro-regional’ Europe in the Making, uredila S. Gänzle in K. Kern, 169–188. London: Palgrave Macmillan. »Dobre prakse iz MAKROREGIJ Tukaj in Zdaj Mak­roregije tukaj in zdaj«. B. l. MMC RTV Slovenija. https://www.rtvslo.si/tv/makroregije/dobre -prakse-iz-makroregij-tukaj-in-zdaj/473125. EU Danube Region Strategy. B. l. »One Strategy – 12 Priorities.« https://danube-region.eu/about /priority-areas/. EU Strategy for the Alpine Regions. B. l. »Objectives.« https://www.alpine-region.eu/objectives. EU Strategy for the Adriatic-Ionian Region. B. l. »Pil­lars.« https://www.adriatic-ionian.eu/pillars/. Evropska komisija. 2017. Kaj je makroregionalna strate­gija EU? Luksemburg: Urad za publikacije Evropske unije. Evropska komisija. 2023. t»Kohezijska politika EU: programi za obdobje 2021–2027 bodo predvidoma ustvarili 1,3 milijona delovnih mest v EU.« 2. maj. https://ec.europa.eu/regional_policy/whats-new /newsroom/05-02-2023-eu-cohesion-policy-2021 -2027-programmes-expected-to-create-1-3-million -jobs-in-the-eu_sl. 76 management 18 (2023) številka 2 European Commission. 2022a. »Questions and An­swers on the 8th Cohesion Report: Cohesion in Eu­rope towards 2050.« 9. februar. https://ec.europa .eu/commission/presscorner/detail/en/qanda_22 _763. European Commission. 2022b. »Report from the Com­mission to the European Parliament, the Council, the European Economic and Social Committee and the Committee of the regions on the Implementa­tion of EU Macroregional Strategies.« COM(2022) 705 final, European Commission, Bruselj, 9. decem­ber. European Commission. B. l.a. »Available Budget of Cohesion Policy 2021-2027.« https://commission .europa.eu/strategy-and-policy/eu-budget/long -term-eu-budget/2021-2027/whats-new_en. European Commission. B. l.b. »Macro-Regional Strate­gies.« https://ec.europa.eu/regional_policy /policycooperation/macro-regional-strategies_en #:~:ext=A%20%27Macroregional%20strategy %27%20is%20an,located%20in%20the%20same %20geographical. European Commission. B. l.c. »The 2021-2027 EU Bud­get – What’s New?« https://commission.europa .eu/strategy-and-policy/eu-budget/long-term-eu -budget/2021-2027/whats-new_en. Foray, D. 2014. »From Smart Specialisation to Smart Specialisation Policy.« European Journal of Innova­tion Management 17 (4): 492–507. Gänzle, S., in J. Mirtl. 2019. »Experimentalist Gover­nance beyond European Territorial Cooperation and Cohesion Policy: Macro-Regional Strategies of the European Union (EU) as Emerging ‘Regional Institutions’?« Journal of European Integration 41 (2): 239–256. Glűersen, E. 2016. »Ways for Better Cooperation and More Efficient Coordination of Funding.« V Inter­ract Programme, Macro-Regional Strategies in Chan­ging Times – EUSBSR, EUSDR, EUSALP and EUSAIR Headed Towards the Future Together, 13–15. Gänzle, S., D. Stead, F. Sielker in T. Chilla. 2018. »Ma­cro-Regional Strategies, Cohesion Policy, and Regi­onal Cooperation in the European Union.« Political Studies Review 1 (2): 161–174. McMaster, I., in A. van der Zwet. 2016. »Macro-regi­ons and the European Union: The Role of Cohesion Policy.« V A ‘Macro-Regional’ Europe in the Making, uredila S. Gänzle in K. Kern, 47–73. London: Pal-grave Macmillan. Ministstvo za zunanje in evropske zadeve. 2023. »Mak­roregionalne strategije Evropske unije.« 3. februar. https://www.gov.si/teme/makroregionalne -strategije-evropske-unije/. Mirwaldt, K., I. McMastere in J. Bachtler. 2011. »The Concept of Macroregions: Practice and Prospects.« European Policies Research Centre Research Paper 76, Glasgow. Pagliacci, F., P. Pavone, M. Russo in A. Giorgi. 2020. »Regional Structural Heterogeneity: Evidence and Policy Implications for RIS3 in Macro-Regional Strategies.« Regional Studies 54 (6): 765–775. Precišcena razlicica Pogodbe o delovanju Evropske uni­je. 2012. Uradni list Evropske unije, št. C 326: 47–390. Rafaelsen, B., L. C. Wähler, M. von Weitzel-Mudersba­ch, A. Sanopoulos, D. Grozea-Helmenstein in I. Paterson. 2017. »Study on Macro-Regional Strate­gies and Their Links with Cohesion Policy: Final Re­port.« Raziskovalno porocilo, European Commissi­on Directorate-General Regional and Urban Policy, Etterbeek. Roggeri, A. 2015. »Could Macroregional Strategies Be More Successful?« European Structural and Inve­stment Funds Journal 3 (3): 145–155. Sielker, F., in T. Chilla. 2017. »Evaluating and Monito­ring Macro-Regional Strategies.« V Interact Pro-gramme, Making the Most of Macro-Regions: Trends. Analysis. Recommendations, 78–91. Služba Vlade RS za razvoj in kohezijsko politiko b. l. »Interreg Slovenija: informacije o vkljucenosti Slo­venije v programe evropskega teritorialnega so­delovanja - Interreg.« https://www.eu-skladi.si/sl /interreg-slovenija. Stead, D., F. Sielker in T. Chilla. 2016. »Macro-Regional Strategies: Agents of Europeanization and Resca­ling?« V A ‘Macro-Regional’ Europe in the Making, uredila S. Gänzle in K. Kern, 99–120. London: Pal-grave Macmillan. Uredba (EU) 2021/1059 Evropskega parlamenta in Sve­ta z dne z dne 24. junija 2021 o dolocitvi skupnih dolocb o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu plus, Kohezijskem skladu, Skladu za pravicni prehod in Evropskem skladu za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo ter fi­nancnih pravil zanje in za Sklad za azil, migracije in vkljucevanje, Sklad za notranjo varnost in Instru­ment za financno podporo za upravljanje meja in vizumsko politiko. 2021. Uradni list Evropske unije, št. L 231: 159–706. Wise, M. 2016. »The Atlantic Arc: A Macro-Region in the Making?« V A ‘Macro-Regional’ Europe in the Making, uredila S. Gänzle in K. Kern, 243–268. Lon­don: Palgrave Macmillan. Opomba Delo je nastalo v okviru raziskovalnega projekta Delo­vanje Slovenije v makroregionalnih strategijah Evrop­ske unije (V5-2347), ki ga financirata Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Re­publike Slovenije (ARIS) ter Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve (MZEZ). Neja Lavric Smrdel, Gimnazija Bežigrad nejalavricsmrdel@gmail.com Barbara Švagan, Univerza na Primorskem, Fakulteta za management barbara.svagan@fm-kp.si Tekmovalna debata kot metoda za pridobivanje kompetenc prihodnosti Clanek raziskuje vlogo tekmovalne debate pri razvoju kljucnih kompetenc prihodnosti, kot so kreativno mišljenje, kriticno mišljenje in jasna ter spoštljiva komunikacija. Osnovno raziskovalno vprašanje clanka izhaja iz številnih raziskav, ki napovedujejo narašcajoco pomembnost teh kom­petenc na trgu dela v prihodnosti. V clanku analiziramo stanje tekmo­valne debate v Sloveniji in izpostavljamo potencial za njeno vkljucitev v formalno izobraževanje, pri tem pa se v veliki meri osredotocimo na obstojece raziskave, ki dokazujejo, da je tekmovalna debata ucinkovito orodje za pripravo mladih na izzive sodobnega trga dela. Kljucne besede: debata, kompetence, trg dela Competitive Debate as a Method for Acquiring the Competences of the Future The article explores the role of competitive debate in the development of key future competencies, such as creative thinking, critical thinking, and clear and respectful communication. The fundamental research question of this article arises from numerous studies predicting the increasing importance of these skills in the job market of the future. The article analyses the state of competitive debate in Slovenia and highlights the potential for its integration into formal education. It predominantly fo­cuses on existing research demonstrating that debate is an effective tool in preparing young individuals for the challenges of the modern labour market. Keywords: debate, skills, labour market https://doi.org/10.26493/1854-4231.18.79-83 Uvod Številne raziskave napovedujejo, da bosta kompe­tenci kriticnega in kreativnega mišljenja v priho­dnosti za udeležence na trgu dela še pomembnej­ši. Razvijanje mehkih vešcin, kot sta kriticno in kreativno mišljenje, pa je dolgotrajno in zahteva nenehno vajo, zato je pomembno, da jih mladi pricnejo razvijati in nadgrajevati cimprej. V clan­ku se osredotocamo na izobraževalno oz. tekmo­valno debato kot na enega izmed najucinkovi­tejših nacinov za pridobivanje vešcin kriticnega mišljenja, prepricljive argumentacije in javnega nastopanja. V clanku najprej predstavimo nekaj kljucnih napovedi kompetenc prihodnosti, nato koncept tekmovalne debate, na koncu pa ugotavljamo, kako debatna metodologija neposredno prispeva k razvoju kompetenc prihodnosti. Cilj clanka je pokazati, da lahko k razvoju kljuc­nih kompetenc prihodnosti, kot sta kriticno miš­ljenje in komunikacija, prispeva prav tekmovalna debata, ki pa je v slovenskem prostoru zaenkrat uveljavljena zgolj kot obšolska dejavnost, pone­kod po svetu pa je vkljucena tudi v ure obveznega pouka. Kompetence prihodnosti Anketa z 18.000 udeleženci iz 15 držav, ki jo je iz­vedlo podjetje McKinsey & Company, je izposta­vila kljucne kompetence, ki bodo na trgu dela v prihodnosti vse pomembnejše. Poleg digitalnih vešcin ter vešcin, povezanih z medosebnimi od­nosi in vodenjem, so izpostavili pomembnost ko­gnitivnih kompetenc, kot so npr. kriticno mišlje­nje (strukturirano reševanje problemov, logicno sklepanje, razumevanje pristranskosti ter iskanje ustreznih informacij), komunikacija (pripovedo­vanje in javno nastopanje, postavljanje pravih vprašanj, sinteza sporocil in aktivno poslušanje), mentalna fleksibilnost (ustvarjalnost in domi­šljija, prenos znanja v razlicne kontekste, spre­jemanje drugacnih perspektiv, prilagodljivost ter sposobnost ucenja) ter sposobnost nacrtovanja (priprave nacrta dela, upravljanje s casom in prio­ritizacija nalog ter hitro razmišljanje) (Dondy idr. 2021). Pomen kognitivnih vešcin za trg dela priho­dnosti lahko prepoznamo tudi v porocilu The Fu­ture of Jobs Report 2023 (World Economic Forum 2023). V slednjem najdemo razvrstitev temeljnih vešcin leta 2023 glede na to, koliko anketiranih organizacij je posamezno kompetenco oznaci­lo kot kljucno za svoje zaposlene. Delodajalci so na prvo mesto s skoraj 70 % postavili analiticno mišljenje – gre za nacin razmišljanja, pri kate­rem ucinkovito zbiramo informacije za iskanje najboljših in najucinkovitejših rešitev za razlicne probleme. Na drugo mesto so s skoraj 60 % pos­tavili ustvarjalno mišljenje, med prvimi desetimi najpomembnejšimi kompetencami leta 2023 pa najdemo še fleksibilnost, motivacijo in samoza­vedanje, radovednost ter vseživljenjsko ucenje, empatijo in sposobnost aktivnega poslušanja. Svetovni gospodarski forum napoveduje, da bodo na pomembnosti do leta 2027 najbolj prido­bile prav kognitivne kompetence, kar odraža vse vecji pomen sposobnosti reševanja kompleksnih problemov na delovnem mestu. O dejstvu, da so mehke vešcine, med katere spadajo tudi komunikacijske spretnosti, pri zase­danju delovnih mest pogosto kljucne, pricajo tudi rezultati ankete, ki jo je podjetje Maguire Associ­ates izvedlo med 704 ameriškimi delodajalci. Kar 78,8 % delodajalcev je pisno in ustno komunika­cijo izpostavilo kot kljucno vešcino pri novih za­poslitvah, medtem ko je poznavanje vsebinskega podrocja in ustrezno tehnicno usposobljenost za delovno mesto izpostavilo manj kot 45 % de­lodajalcev (Chikeleze, Johnson in Gibson 2018). Delodajalci izpostavljajo splošno pomanjkanje komunikacijskih sposobnosti in sposobnosti kri­ticnega razmišljanja kot tudi zmožnosti samo­zavestnega nastopa v kakršnem koli kontekstu (Chikeleze, Johnson in Gibson 2018). Kje naj torej podjetja najdejo primerne profile delavcev? Leta 2014 je revija Forbes objavila kolumno, v ka­teri je avtor zapisal zanimiv nasvet podjetjem, ki išcejo milenijce s potencialom za zasedanje vodstvenih položajev: poišcite tiste, ki so tekom šolanja sodelovali v tekmovalni debati, in jih za­poslite (Sher 2014). Po besedah avtorja so bivši debaterji sposobni nadpovprecno jasne in pre­pricljive komunikacije ter povezovanja z obcin­stvom. Avtor, ki dela kot svetovalec, trdi, da je tekom svoje kariere spoznal že veliko sicer nadar­jenih vodij, ki pa nimajo ustreznih komunikacij­skih vešcin – debaterji, po njegovih besedah, teh težav nimajo. Kaj se skriva za tem nenavadnim nasvetom? Kaj je debata? Tekmovalna debata (tudi izobraževalna debata, obicajno pa zgolj debata) je strukturirano izme­njevanje argumentov dveh nasprotujocih si stra­ni, katerih cilj je v svoj prav prepricati sodnika (Za in proti, zavod za kulturo dialoga b. l.). Kljucni element vsake debate je vnaprej dolocena deba­tna trditev, ki debato osredotoci na tocno dolocen problem – ta je obicajno povezan z aktualnimi družbenimi, politicnimi ali drugimi vprašanji. Debata ni prosto izmenjevanje mnenj, tem­vec sledi tocno dolocenim pravilom, ki jih morajo ucenci in dijaki poznati ter upoštevati. Obstaja vec razlicnih formatov tekmovalne debate, v Sloveni­ji pa poznamo format Karl Popper, ki prevladuje predvsem v osnovnošolski debati, ter svetovni srednješolski debatni format, ki je v rabi na sre­dnješolskih debatnih turnirjih. Po pravilih obeh formatov ekipo sestavljajo trije debaterji. Prav tako v obeh formatih poslušalci od obeh strani sli­šimo tri govore, ki so dolgi 4–5 minut v primeru osnovnošolske in sedem minut v primeru srednje­šolske debate. Na srednješolskih turnirjih debato konca zakljucni govor, ki traja štiri minute, osnov­nošolski format pa ga ne pozna. Prav tako oba for­mata omogocata neposredno komunikacijo med obema stranema: bodisi v obliki strukturiranih navzkrižnih zaslišanj v primeru osnovnošolskega formata ali pa v obliki kratkih vprašanj med govo­ri nasprotne ekipe v primeru srednješolskega. De­bata, ne glede na format, od udeležencev zahteva spoštljivo komunikacijo, tudi v primeru neposre­dne komunikacije med ekipama. Na turnirjih se pojavljata dve vrsti debatnih trditev, pripravljene in trditve »impromptu«. Prve so debaterjem sporocene že vec tednov vnaprej, kar pomeni, da se nanje lahko v sodelovanju z mentorjem in s šolskim debatnim klubom dobro pripravijo. »Impromptu« teme so razglašene na turnirju, debaterji pa imajo za pripravo zgolj 60 minut. Priprave nanje potekajo brez pomoci mentorja in brez dostopa do tehnologije, deba­ 80 management 18 (2023) številka 2 terji pa si lahko pomagajo s slovarjem, z enciklo­pedijo ali almanahom. Srednješolski debaterji so, npr., leta 2023 na svetovnem prvenstvu v Vietna­mu, kamor je svojo ekipo poslala tudi Slovenija, debatirali na naslednje trditve (Acevedo 2023): -Ta zbor meni, da bi morala skupina Svetovna banke sprejeti sistem »ena država, en glas«. -Ta zbor podpira uporabo okvira devetih pla­ netarnih meja. -Ta zbor verjame, da bi morale afriške države priznati suverenost Somalilanda. -Ta zbor bi kmetijska podjetja zamenjal s kmetijskimi zadrugami. -Ta zbor verjame, da bi morale države v ra­ zvoju opustiti lokalne jezike v prid svetovne­ ga jezika kot osnovnega sredstva poucevanja v šolah. -Ta zbor obžaluje profesionalizacijo športa. -Ta zbor meni, da bi moralo feministicno giba­ nje spodbujati individualni razvoj in opolno­ mocenje bolj kot solidarnost med ženskami. Debata v Sloveniji V Sloveniji kot krovna debatna organizacija že od leta 1998 deluje zavod Za in proti (ZIP), ki ima v svoji mreži že vec kot 50 debatnih klubov po vsej Sloveniji, v katerih se pod vodstvom vec kot 80 mentoric in mentorjev redno srecuje ter priprav­lja na debate vec kot 800 mladih. Zavod se poleg organizacije debatnih turnirjev in izobraževanj skozi organizacijo seminarjev za ucitelje ukvarja tudi s promocijo prednosti rabe debatne metodo­logije v izobraževalnem kontekstu. Raziskave, ki dokazujejo pozitivne ucinke debatne metodologi­je na izobraževalni proces in razvoj kompetenc, predstavljamo v nadaljevanju tega clanka. Pregled raziskav s podrocja Ucinke debate na kriticno mišljenje in sposobnost izražanja v anglešcini kot tujem jeziku so želeli iz­meriti raziskovalci v Indoneziji (Nur Iman 2017). Srednješolce so razdelili v dve skupini – prvih 24 dijakov, ki so predstavljali kontrolno skupino, so testirali na zacetku ter na koncu eksperimen­ta. Drugih 24 dijakov, eksperimentalno skupino, pa so med prvim in drugim testiranjem vkljucili v trening debate, ki je potekal v 21 srecanjih. Po koncu eksperimenta so ugotovili, da so dijaki iz eksperimentalne skupine opazno napredovali na podrocjih kriticnega mišljenja in ustnega izraža­nja – bolj od svojih vrstnikov iz kontrolne skupine. Locena raziskava iz Indonezije je prav tako po­trdila tezo, da debata pripomore k znanju tujega jezika (tudi v tem primeru je šlo za anglešcino). Raziskava je pokazala, da so ucenci po rednem debatnem treningu svoj povprecni rezultat iz znanja angleškega jezika dvignili s 64,20 na kar 80,33 odstotka (Sari in Supriyadi 2021). Debata lahko pripomore tudi k boljšemu razu­mevanju in izražanju v maternem jeziku. Iz letne­ga porocila britanskega debatnega programa De­bate Mate je moc razbrati, da kar 98 % debatnih mentorjev poroca o vidnem napredku na podrocju poslušanja in govorjenja pri 152 ucencih iz 31 šol, ki so sodelovale v debatnem programu (Debate Mate Schools 2017). Poleg tega so izvedli raziska­vo med bivšimi srednješolskimi debaterji, ki je po­kazala, da kar 93 % alumnov debatnega programa trdi, da so skozi debato izboljšali vešcine, ki jim bodo pomagale pri prijavi na izbrano univerzo in pri študiju. 89 % alumnov meni, da jim je debata pomagala pri razvijanju kompetenc, ki jim bodo koristile pri iskanju zaposlitve in razvoju kariere. Do spoznanj o vsestranskosti debate in koli­cini znanja ter kompetenc, ki jih lahko poglablja­mo preko nje, sta prišla tudi Vaille M. Dawson in Grady Venville (2008), ko sta v avstralski srednji šoli preverjala, ali se da debato uporabiti tudi v kontekstu poucevanja naravoslovnih znanosti. Vecina trditev, ki jih obicajno najdemo v izobra­ževalni in tekmovalni debati, je namrec vezana na filozofska in sociološka vprašanja, ki v vecini primerov omogocajo vsaj dva razlicna pogleda na doloceno problematiko. Na prvi pogled je torej debato težje inkorporirati v kontekst poucevanja naravoslovnih znanosti, raziskovalca pa sta kljub temu elemente debate in argumentacije uspešno vpeljala v pouk biologije. Ugotovila sta, da so se dijaki po dveh šolskih urah intenzivnega ucenja argumentacije in ob pocasnem postavljanju te sposobnosti v kontekst konkretnega predmeta scasoma naucili argumentirati svoje odgovore na uciteljeva vprašanja. S kompleksnimi vprašanji in podvprašanji je ucitelj, npr., od dijakov zahteval razlago odlocitve za uporabo neke metode, zara­di cesar so se dijaki izurili v hitri formaciji smi­selnih razlag svojih misli in idej. Hkrati pa so se med poukom, ki je vkljuceval elemente debatne metodologije, naucili aktivno poslušati in v tiši­ni spremljati argumente sošolcev, saj so se mo­rali nanje ustrezno odzvati – zanikati nasprotne ideje ter podati svoje konstruktivne argumente. Na ta nacin so dijaki v relativno kratkem obdob­ju napredovali v svojih zmožnostih poslušanja argumentov, s katerimi se ne strinjajo, in se na­ucili spoštljivega, konstruktivnega odziva na ar­gumente nasprotnika. Raziskavo o vplivu poucevanja argumentacije na sposobnosti dijakov so med letoma 1999 in 2001 izvedli tudi Osborne, Sibel Erduran in Shir­ley Simon (2004). Iz raziskave je razvidno, da so bili ucitelji naravoslovnih predmetov do debatne­ga pristopa najprej skepticni, saj so se bali, da bo spodbujanje diskusije o uveljavljenih znanstvenih konceptih pri otrocih povzrocilo zmedo, mogoce pa celo dvom v ucitelja. Izkazalo se je, da temu ni tako, ucenci pa so s to metodo tekom devetih mesecev trajanja projekta izboljšali kakovost svo­je argumentacije. Ta sprememba sicer ni bila zelo velika, kar potrjuje dejstvo, da je ucenje tovrstnih vešcin dolgotrajen proces in da bi morali biti za opazen napredek elementi debate vkljuceni v vec delov šolskega kurikula. V naslednjem razdelku pojasnimo, kateri ele­menti tekmovalne debate pripomorejo k razvoju kljucnih kompetenc. Od debate do kompetenc Že preko prve asociacije je debata najocitneje po­vezana predvsem z zmožnostjo samozavestnega javnega nastopanja in jasnega izražanja. Ker od debaterjev zahteva, da strukturirano govorijo 4–5 minut (v osnovni šoli) ali sedem minut (v srednji šoli), in ker poteka najmanj pred lastno in nasprotno ekipo ter sodnikom, vcasih pa celo pred velikim obcinstvom, je premošcen strah pred javnim nastopanjem predpogoj, da lahko debater v debati uspe. Poleg javnega nastopanja debata spodbuja še druge vešcine s podrocja ko­munikacije. Zaradi formata debate, ki je v osnovi tekmovanje med dvema ekipama, se morajo de­baterji zelo kmalu nauciti sodelovanja s svojimi sodebaterji ter v splošnem hitro pridobijo na zmožnosti dela v skupini. Dobro ekipno sode­lovanje je kljucno predvsem med pripravami na debatne trditve, kjer se debaterji naucijo spre­jemanja drugacnih mnenj in kompromisov ter konstruktivnega sodelovanja. Sposobnosti analiticnega in strateškega miš­ljenja se pri debaterjih oblikujejo v vec tockah debatnega procesa. Trening teh vešcin se zacne že s pripravo debatnega predmeta (v anglešcini ga poimenujemo case), ki ga bo ekipa zagovar­jala v debati. Predmet obicajno vkljucuje jasno kontekstualizacijo in opis problema, definicije nejasnih pojmov ter dva ali tri argumente. V tem koraku morajo debaterji strateško zastaviti osnovna izhodišca ekipne linije argumentacije in poiskati mocne argumente, v naslednjem ko­raku pa morajo argumente strateško razvrstiti glede na pomembnost. Strateško razmišljanje debaterji razvijajo tudi, ko tekom priprav raz­mišljajo o tem, kaj bodo k debati prinesli njiho­vi nasprotniki, in temu prilagodijo svoj pristop k debati ter vsebine, ki jih bodo vanjo vkljucili. Tretja kljucna stvar, ki se je debaterji naucijo skozi aktivno udeležbo v izobraževalno-tekmo­valni debati, je pozorno poslušanje in razume­vanje drugih – tudi, ko se z njimi ne strinjajo. Pomemben del vsakega govora je namrec tudi zanikanje (pogosto poimenovano tudi negacija) nasprotnikovih argumentov, pri cemer gre za jasen in argumentiran izraz nestrinjanja z argu­menti nasprotne strani. Pri predstavitvi negacije je kljucnega pomena celovito razumevanje lastnih in nasprotnih argumentov, hkrati pa je oblikova­nje negacije izjemen trening strateškega mišlje­nja, saj mora biti negacija v skladu s stališcem, ki ga predstavlja stran, ki negacijo predstavlja. V debati je namrec izjemno pomembno, da znotraj posameznih govorov kot tudi znotraj ekipe ne pride do kontradiktornih misli ali argumentov. Ce na eni strani pride do kontradiktornih izjav, je naloga nasprotne strani, da to izpostavi sodniku. Napredek na podrocju zmožnosti izražanja v tujem jeziku (najpogosteje v anglešcini) je vezan predvsem na dejstvo, da mednarodni debatni turnirji praviloma potekajo v anglešcini. Zaradi dodatnih priložnosti in izkušenj, ki jih omogoca udeležba na mednarodnih turnirjih, se za sode­lovanje na njih odloca velik delež srednješolskih dijakov, osnovnošolci pa vecinoma debatirajo v slovenskem jeziku. Zakljucek Tekmovalna debata predstavlja ucinkovito meto­do za pridobivanje kljucnih kompetenc, ki bodo v prihodnosti izjemnega pomena za udeležence na trgu dela, predvsem kompetenc kriticnega mišlje­nja, komunikacije ter strateškega mišljenja. Glede na rezultate raziskav, ki kažejo na pozitiven vpliv debate na razvoj prav teh kompetenc, bi bilo smi­selno razmisliti o razširitvi uporabe debatne me­todologije, mogoce pa celo o njeni vpeljavi v for­malno izobraževanje, kot to že pocnejo nekatere druge države. Izobraževalna oz. tekmovalna deba­ta ima namrec potencial, da ucence, dijake in štu­dente oblikuje v uspešne ter samozavestne posa­meznike, ki se bodo uspešneje znašli na trgu dela. Literatura Acevedo, H. 2023. »Debate Format: WSDC; World S1chools Debating Championship.« Schools Debate, 27. december. https://schoolsdebate.com/debate -format/wsdc/. 82 management 18 (2023) številka 2 Chikeleze, M., I. Johnson in T. Gibson. 2018. »Let’s Ar­gue: Using Debate to Teach Critical Thinking and Communication Skills to Future Leaders.« Journal of Leadership Education 17 (2): 123–137. Dawson, V. M., in G. Venville. 2008. »Teaching Strategi­es for Developing Students’ Argumentation Skills about Socioscientific Issues in High School Gene­tics.« Research in Science Education 40 (2): 133–148. Debate Mate Schools. 2017. Debate Mate Social Impact Report 2016–2017. London: Debate Mate Schools. Dondi, M., J. Klier, F. Panier in J. Schubert. 2021. »De­fining the Skills Citizens Will Need in the Future World of Work.« McKinsey & Company, 25. junij. https://www.mckinsey.com/industries/public -sector/our-insights/defining-the-skills-citizens -will-need-in-the-future-world-of-work. Nur Iman, J. 2017. »Debate Instruction in EFL Classro­om: Impacts on the Critical Thinking and Speaking Skill.« International Journal of Instruction 10 (4): 87. Osborne, J., S. Erduran in S. Simon. 2004. »Enhancing the Quality of Argumentation in School Science.« Journal of Research in Science Teaching 41 (10): 994– 1020. Sari, F. W., in A. Supriyadi. 2021. »Enhancing Students’ Speaking Skill through Debate Competition Tech­nique.« Jurnal Scientia 10 (1): 92–98. Sher, R. 2014. »How to Find the Millennials Who Will Lead Your Company.« Forbes, 2. marec. https:// www.forbes.com/sites/robertsher/2014/03/02 /how-to-find-the-millennials-who-will-lead-your -company/?sh=1a10f4237178. World Economic Forum. 2023. The Future of Jobs Report 2023. Ženeva: World Economic Forum. Za in proti, zavod za kulturo dialoga. B. l. »Debata in debatna metodologija.« https://zainproti.si /debata-in-debatna-metodologija/ Mateja Trunk Hrvatin Rast in inovacije: UP Fakulteta Univerza na Primorskem, Fakulteta za management za management v središcu mateja.trunkhrvatin@fm-kp.si dogajanj v drugi polovici leta 2023 Vse od zacetka študijskega leta 2023/2024 je na naši fakulteti zaznati izjemno dinamiko in inova­cije. UP Fakulteta za management nadaljuje svojo zavezanost izjemnosti v izobraževanju, razisko­vanju in vzpostavljanju vrhunskih standardov, ki oblikujejo prihodnost vodenja in upravljanja. V tem obdobju smo prica številnim aktivno­stim, ki so obogatile naše študijsko okolje ter prispevale k širjenju znanja in vešcin naših štu­dentov, raziskovalcev ter predavateljev. V nada­ljevanju bomo osvetlili nekaj kljucnih dogodkov in dosežkov, ki so zaznamovali to obdobje, ter predstavili, kako se naša fakulteta aktivno prila­gaja sodobnim trendom in izzivom v upravljanju. Bili smo prica vznemirljivemu zacetku študij­skega leta 2023/2024, ko smo sprejeli brucke in bruce, ter pozdravili že vpisane študentke in štu­dente, ki so se vrnili na hodnike fakultete. Uni­verza na Primorskem je priredila tradicionalni sprejem bruck in brucev, tokrat na UP Fakulteti za management. Srecanje je združilo župane lo­kalnih obcin, predstavnike Študentske organiza­cije Univerze na Primorskem (ŠOUP) in medije. Rektorica UP, prof. dr. Klavdija Kutnar, je nagovo­rila študentke in študente ter izrazila željo, da bi s svojimi inovativnimi zamislimi neprestano predstavljali nove izzive za UP; nato je študent­kam in študentom dobrodošlico izrazil tudi župan Mestne obcine Koper, Aleš Bržan. Prisotne je ob koncu pozdravila in nagovorila tudi dekanja UP FM, izr. prof. dr. Tatjana Horvat, ki je povedala: »Z vašo prisotnostjo prinašate svežino v univerzite­tni prostor. Vsak od vas je edinstven. Izkoristite vsako priložnost za rast in razvoj.« V veliko veselje nam je, da smo na fakulteti lahko pozdravili kar 753 študentov na dodiplom­skem in podiplomskem študiju. S ponosom opa­zujemo, kako številni diplomanti po zakljucku dodiplomskega študija nadaljujejo svojo izobra­ževalno pot na naših podiplomskih študijskih programih. Hrepenenje po pridobivanju znanja ter nenehno izobraževanje predstavljata dolgo­rocno naložbo vase in to dejstvo na fakulteti ce­nimo ter se ga zavedamo. Ostajamo odlicen vir rasti kariernega razvoja študentov, ki prihajajo z vseh koncev sveta. Medtem ko urno postopajo po hodnikih in študirajo v predavalnicah fakultete, kujejo nova prijateljstva ter med seboj prepletajo znanja in izkušnje. Kot leta poprej smo ob vstopu v novo študijsko leto organizirali orientacijske dneve za vse medna­rodne študente ter športni dogodek ŠtartUP, ki je namenjen vsem vpisanim študentom Univerze na Primorskem, kjer smo jim ponudili obilo zaba­ve, druženja ob športnih aktivnostih in odkriva­nja lepot regije, v kateri živimo. V sklopu rektoricinega dne, ki združuje študen­te in zaposlene v prijetnem športnem, družab­nem in izobraževalnem vzdušju, smo imeli na ta dan na voljo bogat program delavnic, pohodov, izletov in drugih srecanj, kjer smo se zaposleni fakultete skupaj s študenti lahko udeležili vec do­godkov hkrati. Študente in zaposlene na fakulteti je ob pricetku študijskega leta presunila žalostna novica, da je preminil naš kolega, profesor, so­delavec prof. dr. Borut Likar. Kljucna osebnost našega akademskega okolja je svoje znanje, pre­danost ter strast do raziskovanja, poucevanja in inovacij delil z nami vrsto let. Njegov izjemen prispevek fakulteti, univerzi in širši akademski skupnosti je bil neprecenljiv. Dr. Borut Likar bo ostal v naših srcih kot izjemna osebnost, ki je s svojim delom in strastjo obogatila našo fakulte­to in akademsko skupnost. Njegova zapušcina bo živela naprej v nas in nas navdihovala, da nadaljujemo s svojim delom in raziskovanjem ter si prizadevamo za visoke standarde, ki jih je postavil. Gostje na UP FM V jesenskem semestru so študijski proces na UP FM našim študentom popestrili številni gosti iz prakse, kar študentom omogoca neposreden stik s strokovnjaki iz gospodarstva, javnih institucij, agencij, nevladnih organizacij itd. in obogati nji­hovo izobraževanje z dejanskimi primeri, aktual­nimi trendi ter s prakticnimi izkušnjami, hkrati pa spodbuja povezovanje med teorijo in delovnim okoljem. V sklopu predavanj smo gostili kar deset stro­kovnjakov, ki so našim študentom na vseh stop-njah predajali znanje iz prakse, ki jim je usvojene vsebine nedvomno prikazalo v drugi luci: -Vloga Zavoda RS za zaposlovanje v karier­nem razvoju| prof. dr. Simona Kustec | gost Vladmir Popovic -Obveznosti poslovodstva in nadzornega sveta pred zacetkom stecajnega postopka, pravice delavcev | izr. prof. dr. Elizabeti Zirnstein, viš. pred. Martina Kovacic Kuz­mic | gostja Mag. Špela Kocjancic -Upravna enota Koper: odkrivanje poklicnih poti in kariernih priložnosti | prof. dr. Simo­na Kustec| gostja mag. Nataša Likar -Uvedba inovacij na koprski tržnici: Metaver­se, XR in Ai| prof. dr. Mitja Ruzzier | gost Aleš Pevc -Podjetništvo skozi oci mlade podjetnice | izr. prof. dr. Tina Bratkovic Kregar | gostja Urška Orel Bernetic, mag. -Predstavitev RRC Koper kot podpornega okolja za spodbujanje podjetniškega in go­spodarskega razvoja naše regije | izr. prof. dr. Tina Bratkovic Kregar | gostja Vlasta Starc -Predstavitev delovanja Javnega zavoda za spodbujanje podjetništva in razvojne pro­jekte Obcine Izola – JZP Izola | izr. prof. dr. Tina Bratkovic Kregar | gost mag. Iztok Škerlic -POPRI – nacionalno tekmovanje za najbolj­šo podjetniško idejo mladih | izr. prof. dr. Tina Bratkovic Kregar | gostja Regina Bajc -Introduction to the European Investment Bank – EIB and Employment Opportuniti­es˜| izr. prof. dr. Ana Grdovic Gnip | gost dr. Simon Savšek -Metode in trendi ocenjevanja pri selekciji in razvoju kadrov | izr. prof. dr. Ana Arzen­šek | gost mag. Andrej Juricko Na UP FM smo bili gostitelji Marila Mete, ki je med 26. septembrom in 24. novembrom 2023 opravljal prakso v sklopu mobilnosti Jadran­sko-jonske mreže univerz, regij, gospodarskih zbornic in obcin – UniAdrion. Glavni namen Uni-Adriona je sodelovanje med univerzami in razi­skovalnimi središci z namenom krepitve medna­rodnega sodelovanja ter spodbujanja napredka kulture, znanosti, usposabljanja in raziskav. Praksa se je osredotocila na makroregionalne strategije EUSAIR (EU Strategy for the Adriatic and Ionian Region), pri cemer je bil poudarek na trajnostnem razvoju in raziskavah ter inovacijah. Mentorirala sta prof. dr. Roberto Biloslavo in doc. dr. Andreja Pegan. Skupaj prispevamo k ra­zvoju trajnostnih strategij in inovativnih rešitev za jadransko-jonsko regijo ter krepimo povezave med univerzami, regijami, gospodarstvom in ob­cinami na tem obmocju. Med 15. in 17. novembrom 2023 je na UP in na UP FM gostoval dr. Maxime Forest iz Yellow Win­dow v Bruslju v okviru projekta Obzorja AGRI­GEP – Ocenjevanje in izvajanje prvih nacrtov o enakosti spolov na univerzah za kmetijstvo in življenjske znanosti v širitvenih državah. Poseb­no srecanje in razgovor ter izmenjava mnenj so bili organizirani s prof. dr. Klavdijo Kutnar, rek­torico UP, in izr. prof. dr. Tatjano Horvat, deka­njo UP FM, predstavljeni pa so bili projekt Ob­zorja AGRIGEP ter izzivi glede enakih možnosti in uravnotežene zastopanosti po spolu ter vecje vidljivosti pri izvajanju projekta AGRIGEP in na­crta spolne enakosti na UP. V okviru izmenjav Erasmus+ in CEEPUS pa smo na fakulteti gostili tudi štiri predavatelje, in sicer: -Dr. Monika Mynarzová | VŠB Technical University of Ostrava, Ceška republika | izr. prof. dr. Aleksander Janeš | Erasmus + -Dr. Michal Kobierecki | University of Lodz, Poljska | prof. dr. Simona Kustec, doc. dr. Andeja Pegan | Erasmus + -Dr. Maria Urbanova | Slovak University of Agriculture in Nitra, Slovaška | prof. dr. Žiga Cepar | Ceepus -Dr. Veljko Mijuškovic | Ekonomski fakultet, Univerzitet u Beogradu, Srbija | izr. prof. dr. Aleksander Janeš | Ceepus Dogodki Univerza na Primorskem, Center za razvoj in pre­nos znanja (CRPZ UP FM) ter Mestna obcina Ko­per (MOK) sta na svetovni dan znanosti, v petek, 10. novembra 2023, organizirala dogodek »Inova­cije in pika« z namenom predstavljanja pomena inovacij za raziskovanje ter razvoj in izpostavlja­nja vprašanj, na kakšen nacin inovativno ter pri­merno predstavljati podrocje inoviranja. Dogodek je združil raziskovalke in raziskovalce najrazlic­nejših podrocij UP, lokalno skupnost z obcinskim pogledom ter goste iz gospodarstva. Tako je bilo ponujenih veliko priložnosti za povezovanje pri razvijanju novih, skupnih, inovativnih idej v lo­kalnem, regijskem ter širšem prostoru. V petek, 1. decembra 2023, je na UP FM po­tekala okrogla miza z naslovom »Ovire in izzivi 86 management 18 (2023) številka 2 delovanja podeželskih žena«, ki jo je moderiral predavatelj prof. dr. Štefan Bojnec. Okrogla miza je bila izvedena v okviru projekta Wegreen. Med kljucnimi sklepi in priporocili za programe uspo­sabljanja so njihova usmerjenost v razvoj lokal­nih, osebnih, družinskih pobud, ki združujejo elemente socialnega podjetništva, zelenega pod­jetništva, razvoj poslovnega nacrta, obvladovanje tveganj in poslovno vodenje v lokalnemu kontek­stu ter v resnicnem življenju. Poudarjena je po­membnost znanja in informacij, specificnih vidi­kov opolnomocenja, izražanja ter pozicioniranja. Poudarjene pa so bile tudi težave, ki so povezane s splošnimi in specificnimi ukrepi na podrocjih kmetijske, okoljske ter ekonomske politike, ki so pogosto ad hoc in ne nujno razvojno ter trajno­stno usmerjeni. V sredo, 6. decembra 2023, je na UP FM potekal dogodek v okviru projekta ThinkXR z naslovom »XR tehnologije v slovenskem šolstvu – vzposta­vitev nacionalnega XR in Web 4.0 partnerstva za razvoj digitalnih kompetenc«, ki je združil stro­kovnjake, izobraževalne ustanove, podjetja in vo­dilne mislece v tehnološkem sektorju. Dogodek je bil osredotocen na vzpostavitev strateškega XR-partnerstva, ki naj bi delovalo kot katalizator za razvoj digitalnih kompetenc ne le v Sloveniji, temvec tudi širše v Evropski uniji. Skupni cilji razvoja novih izobraževalnih programov, traj­nih povezav znotraj izobraževalnega ekosistema ter spodbujanja sodelovanja z gospodarstvom ne le krepijo nacionalne, temvec tudi evropske dejavnosti na podrocju digitalnih kompetenc. V prihodnosti bosta kljucna ohranjanje agilnosti ter prilagajanje izobraževalnih sistemov hitrim tehnološkim spremembam, da bi posameznikom omogocili, da uspevajo v digitalnem okolju. Mednarodne izmenjave študentov so vedno zelo priljubljene in zaželene. Tudi letos je nekaj naših študentov na izmenjavi v tujini in prav tako nekaj študentov gostimo pri nas. V okviru programa Erasmus+ imamo v prvem semestru 11 tujih študentov, ki prihajajo iz razlicnih držav EU, prav tako sta se dva študenta fakultete odlocila za opravljanje svojih študijskih obveznosti na tujih izobraževalnih ustanovah ter dva za opravljanje strokovne prakse. V ta namen smo meseca de­cembra na fakulteti organizirali dogodek o med­narodni mobilnosti »GREM NA IZMENJAVO: predstavitev Erasmus+ programov ter opravlja­nje strokovne prakse«, ki je bil namenjen tako dodiplomskim kot podiplomskim študentom. Decembrsko obdobje tradicionalno predsta­vlja odlicno priložnost za klepet in druženje s starimi ter z novimi kolegi, bivšimi in zdajšnjimi sošolci, s profesorji, navezovanje novih stikov, mreženje, izmenjavo idej, izkušenj, nasvetov in ustvarjanje novih priložnosti, ki jih odpira leto 2024. Zato so se v petek, 8. decembra, ponovno združili clani Alumni kluba Univerze na Primor­skem ter skupaj nazdravili uspešnemu zakljucku leta 2023. Uspešno leto 2024 sta s svojimi vzpod­budnimi besedami zaželela tudi rektorica UP, prof. dr. Klavdija Kutnar, ter predsednik Alumni UP, izr. prof. dr. Mirko Prosen. Dogodek je prav tako predstavljal odlicno priložnost za predstavi­tev novosti, in sicer znacke Alumni UP, simbola clanstva in pripadnosti skupnosti Univerze na Primorskem. Dogodka se je udeležila tudi deka­nja UP FM izr. prof. dr. Tatjana Horvat skupaj s pedagoškimi in strokovnimi sodelavci. Študijsko leto 2023/2024 smo priceli s pospeše­nimi promocijskimi aktivnostmi za dodiplomski in podiplomski študij, ki so pripeljale do novega mejnika. Vse standardne aktivnosti – predstavi­tve po srednjih šolah, sejmih, na 15. Informativi (19. in 20. januar 2024) in informativni dnevi za prvo ter drugo stopnjo – bodo podkrepljene še z dogajanjem v okviru Tednov odprtih predavalnic na ravni UP, v sklopu katerega bo UP FM ponudi­la številne aktivnosti, ki bodo v prvi vrsti name­njene dijakom zakljucnih letnikov srednjih šol. Aktivni smo tudi v tujini, saj smo razširili pro­mocijo na najvecjem regijskem sejmu »Na koji ceš fax?« ter bili aktivni na razlicnih družbenih omrežjih, ki so ponovno privabila veliko zanima­nja. Dejavnosti, ki se bodo zagotovo nadaljevale tudi v naslednjih mesecih, bodo nedvomno do­brodošle tako za študente kot zaposlene. V prip­ravi imamo dogodke in vsebine za Alumni klub UP FM ter mednarodno konferenco MIC 2024, ki jo bomo s soorganizatorji priredili med 5. in 8. juni­jem 2024 v Trentu (Italija). Prav tako se veselimo Wehia konference, ki bo potekala v mesecu juniju v soorganizaciji s Katoliškim inštitutom, Fakulteto za pravo in poslovne vede (FPPV). Sodelovali bomo tudi v Tednu Alumni UP (to­cen datum še ni dolocen) ter Tednu UP (13. 3.–17. 3. 2024), kjer bo UP na slavnostni akademiji, ob nagradah zaposlenim in študentom UP, podelila tudi castni doktorat – letos bo prejemnica Mariya Gabriel, ki je ob njeni lanski 20. obletnici UP obi­skala kot evropska komisarka. Aktivni smo tudi s pripovedovanjem karier­nih zgodb naših alumni clanov, ki so uspešni na svojem podrocju dela. Z alumni ambasadorji re- Dogodki v okviru Zelene, digitalne in vkljucujoce Univerze na Primorskem (GDI UP) Zelena, digitalna in vkljucujoca Univerza na Primorskem (GDI UP) so trije pilotni projekti, osredo­toceni na kurikularno prenovo visokošolskih strokovnih študijskih programov na UP z namenom podlage širše nacionalne reforme za zelen in odporen prehod v Družbo 5.0. V novembru 2023 je na Obmocni obrtno-podjetniški zbornici Ajdovšcina (OOZ Ajdovšcina) po­tekal uradni zakljucek usposabljanja za vodenje podjetij, ki je trajalo od 17. februarja do 23. junija 2023 v okviru projekta GDI UP. Udeleženci, ki so uspešno opravili usposabljanje, so prejeli uradne listine, ki jih je podelila dekanja UP FM izr. prof. dr. Tatjana Horvat, nekaj vzpodbudnih besed jim je prav tako namenil prof. dr. Rok Strašek, prorektor za ekonomiko in finance UP, prisluhnili pa so tudi predavanju prof. dr. Simone Kustec, naslovljenem »Vloga znanja in vešcin pri podjetniški ideji in inovacijah«. Usposabljanje za vodenje podjetij na OOZ Ajdovšcina je sestavljalo šest vsebinskih podrocij, in sicer management, vodenje, pogajanja in komunikacija, finance, racunovodstvo in revi­zija ter trženje in pravo. Za udeležence je bilo skupno izvedeno kar 18 srecanj. Namen usposabljanj je opolnomociti podjetnike in obrtnike z vedenjem o najsodobnejših trendih in znanji s podrocja vodenja podjetij – tako se je pricelo že novo usposabljanje za vodenje podjetij na OOZ Ajdovšci­na, na katerem bodo tokrat obravnavali tematike, kot so npr. digitalizacija in trajnostni razvoj, megatrendi in redefiniranje podjetniških priložnosti, vpliv kulture na medkulturno komuniciranje v poslovnem okolju, obdavcitve dohodkov iz zaposlitve, razumevanje nakupnega vedenja strank ter pravice intelektualne lastnine in varstvo osebnih podatkov. Usposabljanje se zakljuci v mesecu marcu 2024. Prav tako usposabljanje za vodenje podjetij vzporedno poteka tudi na Obmocni obrtno-podje­tniški zbornici Logatec (OOZ Logatec). Sestavljeno je iz 17 srecanj s podrocij managementa, pod­jetništva, vodenja, pogajanj in komunikacije, financ, racunovodstva in revizije, trženja ter prava. Namen usposabljanja je opolnomociti podjetnike in obrtnike z vedenjem o najsodobnejših trendih in znanji s podrocja vodenja podjetij. Usposabljanje se zakljuci v mesecu februarju 2024. V okviru projekta GDI UP pa so v drugi polovici leta 2023 potekale tudi številne ostale izobraže­valne dejavnosti, ki vkljucujejo razlicne delavnice in predavanja, izvedena s strani naših izjemnih predavateljev, ki jih navajamo v nadaljevanju: -okrogla miza »Marketing prihodnosti: izzivi in kompetence« | prof. dr. Anita Trnavcevic in doc. dr. Danijel Bratina | gostijo ga. Branka Bizjak Zabukovec (direktorica kreativnih storitev, Futura DDB), g. Matjaž Butara (direktor za upravljanje potenciala, Big Bang) ter g. Primož Oberc (ustanovitelj in direktor agencije WeAreTikTok) -delavnica »Osnove podjetništva« | prof. dr. Mitja Ruzzier -»Srecanje s podjetniškim navdihom« v soorganizaciji s Središcem Rotunda in UP FM | gosta g. Aljoša Domijan in izr. prof. dr. Tatjana Horvat dno izvajamo intervjuje in v drugi polovici leta 2023 smo izvedli kar dva, in sicer z diplomantom magistrskega študijskega programa druge stop­nje Pravo za management Maticem Pecnikom ter doktorantom Martinom Bizjakom. Matic Pecnik, mag., je svojo študijsko pot zacel na vi­sokošolskem strokovnem študijskem programu prve stopnje Management in se po zakljucku odlocil nadaljevati na magistrskem študijskem programu druge stopnje Pravo za management. Da je Matic resnicno zgleden diplomant, prica tudi dejstvo, da je na 25. slavnostni podelitvi di­plom in priznanj UP FM prejel priznanje za naj­boljšo magistrsko nalogo. Svojo karierno pot si trenutno tlakuje v smeri kriminalisticnega pre­iskovanja kaznivih dejanj zoper gospodarstvo kot kriminalisticni inšpektor, kar si seveda želi razvijati tudi v prihodnje. Dr. Martin Bizjak je svojo kariero zacel kot uspešen projektni mana­ger, vendar je v iskanju dodatnega izziva našel navdih na doktorskem študiju UP FM. S svojo bogato izkušnjo pri delu na projektih in pre­danostjo akademskemu raziskovanju je postal zgled alumni skupnosti in navdih za študente UP FM. Projekt Fortissimo se je s posredovanjem Centra za razvoj in prenos znanja UP FM preko mreže EEN pri evropski agenciji EISMEA – European Innova­ 88 management 18 (2023) številka 2 ŠTUDIJSKI PROGRAMI na UP FM v letu 2023/2024 Na prvi stopnji študija izvajamo naslednje štu­dijske programe: -Visokošolski strokovni študijski program Management – redni študij; -Visokošolski strokovni študijski program Management – izredni študij; -Univerzitetni študijski program Mana­gement; -Univerzitetni študijski program Manage­ment v angleškem jeziku. Na drugi in tretji stopnji študija izvajamo nas­lednje študijske programe: -Management; -Ekonomija in finance; -Politologija; -Pravo za management; -Management trajnostnega razvoja; -Doktorski študijski program Manage­ ment. tion Council and SMEs Executive Agency uvrstil na izjemno drugo mesto Enterprise Europe Network Awards 2023, kar je nagrada za najboljšo zgodbo o uspehu mreže EEN. Prvo mesto je zasedlo Sta­bilplastik s.t.o. & Nortech Solutions, tretje pa Ba­taryasan Enerji. Fortissimo je s pomocjo in posre­dovanjem CRPZ UP FM preko mreže EEN pridobil nepovratna sredstva v višini skoraj 1,7 milijona evrov. Tako je podjetje Invida skupaj s 23 partnerji uresnicilo ta inovativni projekt, ki je postal del po­bude oz. prizadevanja za povecanje intelektualne sposobnosti otrok na sprošcen in prijeten nacin. Jesen je prinesla tudi študentski svež zrak v Študentski svet UP FM, ki je že aktiven na razlic­nih podrocjih in pripravlja dogodke ter aktivnosti za naše študente vseh stopenj. V cetrtek, 21. decembra 2023, je potekala dru­ga redna seja Akademskega zbora UP FM, ki je prinesla pomembne odlocitve in prijetne ume­tniške trenutke, izvoljena je bila namrec nova predsednica Akademskega zbora, prof. dr. Anita Trnavcevic, z mandatom od 21. decembra 2023 do 4. decembra 2026. V želji po aktivnem sodelovanju študentov pri komunikaciji in dejavnostih z vodstvom UP FM smo uvedli nov informacijski kanal, in sicer elektronsko poštno skrinjico z naslovom predlogi @fm-kp.si, namenjeno izkljucno študentskim predlogom in mnenjem. S tem korakom želimo Mateja Trunk Hrvatin | Rast in inovacije študentom omogociti neposredno sodelovanje pri oblikovanju dejavnosti fakultete ter povecati odzivnost vodstva na potrebe študentov. Gre za iniciativo, ki omogoca širjenje komunikacije in vzpostavljanje neposrednega stika z vodstvom fakultete. Podelitev diplom bo v mesecu aprilu razveselila kar 124 diplomantov, ki bodo v prijetnem okolju fakultete lahko prevzeli svoje listine ter nagrade in svoj uspeh tako delili z najbližjimi. Naši raziskovalci so na razlicnih srecanjih v okviru projektov predstavljali izsledke svojih raz­iskav. Sodelovanje v projektih že kaže rezultate, saj nova znanja nenehno vpeljujemo v študijski proces ter ozavešcamo širšo javnost. Uspešno smo pridobili bilateralni projekt SLO–BIH Ne­t4UM – Socialni kapital kot dejavnik modernizacije in internacionalizacije univerze. Vodja projekta na UP FM je prof. dr. Štefan Bojnec. V okviru Javnega razpisa za izbiro raziskovalnih projektov Ciljnega raziskovalnega programa »CRP 2023« je bil v letu 2023 sprejet v (so)financiranje ciljni raziskoval­ni projekt z naslovom Delovanje Slovenije v mak­roregionalnih strategijah Evropske Unije. Nosilka projekta je doc. dr. Andreja Pegan, v raziskovalno skupino projekta pa je vkljucena tudi izr. prof. dr. Ana Grdovic Gnip. Na UP FM je prva polovica študijskega leta 2023/2024 zaznamovana z dinamiko in inovaci­jami, ki kažejo zavezanost fakultete k izjemnosti v izobraževanju, raziskovanju in vzpostavljanju visokih standardov. Številni dogodki so obogatili študijsko okolje, poudarjajoc zavezanost k priho­dnosti vodenja in upravljanja. Vse to kaže na bo­gato in aktivno študijsko okolje, kjer se združuje­jo inovacije, mednarodno sodelovanje ter skrb za študente in diplomante ter njihovo uspešno kari­ero. Skozi vse te dejavnosti UP FM ostaja gonilo rasti kariernega razvoja študentov, raziskovalcev in predavateljev, oblikuje sodobne trende ter se prilagaja izzivom sodobnega upravljanja. Dušan Gošnik  Povabilo k oddaji clankov Univerza na Primorskem, Fakulteta za management  s podrocja managementa dusan.gosnik@fm-kp.si Management organizacij se danes, v casu inten­zivnih novih tehnoloških inovacij, hkrati sooca s krizami v mednarodnem okolju, s spremenjeni­mi razmerji moci v dobavnih verigah in v mno­gih primerih izdelkov/storitev z zadnjimi fazami S-krivulj (upadanje). S tem so povezana razlicna podrocja in izzivi managementa. Avtorje vabimo k oddaji prispevkov, ki razi­skujejo naslednje aktualne managerske teme:  -Management in odpornost dobavnih verig: metode, pristopi, nacini merjenja odpor­nosti, prakse uspešnih na tem podrocju v razlicnih panogah (storitvene organizacije, proizvodne organizacije). -Management vitkega poslovanja: nacin doseganja višje prilagodljivosti in produk­tivnosti organizacij s poudarkom na vitkih poslovnih procesih, nacrtovanje, uvajanje vitkosti v organizacije, vloga zaposlenih pri uvajanju vitkosti, prakse uspešnih na tem podrocju v razlicnih panogah (storitvene or­ganizacije, proizvodne organizacije). -Management zaposlenih s poudarkom na zavzetosti sodelavcev: kljub porastu uporabe sodobnih tehnologij (UI, digitalizacija, robo­tizacija) vir kreativnih idej ostajamo ljudje, sodelavci v organizacijah, skrb za sodelavce kot vir kreativnosti, prakse uspešnih na tem podrocju v razlicnih panogah (storitvene or­ganizacije, proizvodne organizacije). -Management dobrega pocutja zaposlenih: metode, pristopi, najboljše prakse, primeri uspešnih organizacij na tem podrocju v raz­licnih panogah (storitvene organizacije, pro­izvodne organizacije). -Management sprememb v casu Družbe 5.0: zzivi managementa, dobre prakse na po­drocju uvajanja sodobnih tehnologij, uvaja­nje digitalnih rešitev v organizacijo, prakse uspešnih na tem podrocju v razlicnih pano­gah (storitvene organizacije, proizvodne or­ganizacije). -Ostali aktualni izzivi managementa v casu digitalnih, trajnih, na krožnem gospodar­stvu in znanju sodelavcev temeljecih rešit­vah za družbeno odgovorno nadaljnjo rast ter obstoj organizacij. To je le nekaj primerov aktualnih managerskih podrocij, ki zahtevajo nadaljnje raziskovanje. Avtorje spodbujamo, da pošljejo prispevke, ki obravnavajo navedena podrocja ali katero koli drugo aktualno managersko temo, ki prispeva k razvoju in napredku stroke managementa.