Artur Sills: 12 Smrtna pnst. Ameriški roman. jPriredil Fr. Kolenc. (Dalje.) Naglo se mu je zjasnilo v glavi. Mogoče je Alvearjeva hči ravno pri Holandcu. Kako bi pač pripravil gospodarja, da bi šla proti bajli. — Ali ste že slišali 0 »reki malih rib«? — ga je vprašal navidez slučajno. Las Casas je tako naglo ustavil konja, da bi se žival skoraj zrušila. — Kaj veš o »reki malih rib«?l Divje je zrl Miguela. — Ničesar, gospod! — je kljubvalno jecljal. — Le slišal sem, *da so govorili 0 njej. . — Kdo? — Holandec . . . Snoči je rekel, da gre tja; toda svarili so ga, tei, da je tam zelo nevarno. — Holandec? In kdo ga je svaril? — Ne vem, gospod. Samo slišal sem. — Kje stanuje ta tič? Miguel je z bičem pokazal smer. Raoul je v tisto smer naravnal konja. Spustila sta se v lek. Pri bajti sta obstala. Casas je skočil s konja in vrgel vajeli Miguelu. Šcl je proti vralom. Odprl jih je in pogledal v izbo. — IJajta je prazna. Ali gotovo veš da tu stanuje? Miguelovo ostro oko je medtem zapazilo nekaj, kar bo bolj vplivalo, kakor vse njegovo pripovedovanje. Sledovi moške in ženske noge so se videli. Miguel je pokazal na sledove: — Gospod, labko se prepričate, da je bil tukaj. Tudi ženska je bila pri njem. — Ženska? Dosedaj nisi govoril 0 njej. Las Casas se je upognil, da bi bolj poglcdal slcdove. V okolici ni bilo ne žene. ne dekleta, ki bi nosili francoske čevlje z visokimi pelami. Kdo je mogel to le bili?! Naenkrat se mu je zazdelo, da je rešil uganko. Z mračnim pogledom se je obrnil k Miguelu, ki si je v srcu želel, da bi bil čim dalje od njega. — Ob koliki uri si videl lu žensko? — Krog sedme ure je prišla in je ostala tu kake dve 11 ri. Izraz na don Raoulovem obrazu se je zopet izpremenil. Skoraj smehljal se je. V začetku je mislil, da je Belka oi Iskala Holandca, toda med sedmo in osmo uro ona ni iiiogla biti tukaj. hi Toda kdo je mogel biti? Katera ženska nosi take čerlje? Ko je pogledal Miguela, je opazil, da niu nekaj prikriva. — Videl si jo in tako moraš vedeti, kdo je bila? — Mrežo je imela ovito krog glave — se je branil Miguel ki bi sedaj za ves svet ne izdal skrivnosti. Raoul je šel v kolibo. Čez nekaj trenulkov je slišal Miguel krik in ko je zagledal na pragu gospodarja, je ridel, da drži v roki svelel predmet. Dižal ga je Miguelu pred oči. — Ali mi izdaš ime tiste ženske ali pa te ubijem — je sikal Casas. Miguel je kakor začaran strmel y njega. ..¦•.-• — To to . . . je hči va . . . šega so . . . seda don Ahreara . . . gospica Juanila — je jecljal. Las Casas je zagnal medaljon na tla. — Gorje obema — je zakričal. Miguel je videl, da zadevo s Holandcem lahko mirdo prepusli gospodarju. Govers je malomarno stal v predsobi »Hotel Grande« in razmišljal, kaj naj vse to pomeni. Vrnili se je holel v Buenos Aires, toda Belka noče potovati dalje. Henrika pričakuje. A kako naj pride, ko je odšel v Palagonijol Betka mu ni botela dati pojasnila. Razlago je prepustila Dubellu. Gregor med tem ni prenehal hvaliti tivljenja v Argentiniji: — čudovita pokrajina! — se je navduševal. — Ne bi mislil, da je mogoče tam tako imenitno živelL V Raoula je bil kar zaljubljen. — Izvrsten človek! In kako gostoljuben! Ako pride v Evropo, bo moral biti na vsak način naš gost. — A ne takrat, ko bom jaz doma — je mislila Betka, izgovorila pa lega ni. Po večerji sta sedela na verandi in pila kavo. Naenkral je Gregor skočil. — Sveti Bog, to je vendar oni krotilec iz Sv. Martina! Sem ga pokličeva. Eubell je v tem trenutku prišel po stopnicah naYzgor. Bil je še vedno v pastirski uniformi. • — Vprašaj ga, ali bi hotel piti z nama skodelico kave ali kozarec vina. Mislim, da je pošten fant. Pošteni fant pa ni čakal povabila. Brez vsakega pardona je pristopil k njima in je prijateljsko sunil Gregorja pod rebra. — No, slari, kako mi pristajajo brke? Gregor je potreboval precej časa, da je Dubella spoznaj. i__l__i — Ne najdem becedl — je odpiral iiroko oii — Prav! Toda nezaslišano je, da se ne zmeniš za starega prijatelja, samo zato, ker ni imel časa, da bi se Dubell se je vsedel. — Radoveden sem ali je mogoče dobiti tu pošteno sladkorno žganje. Kmalu ga je dobil. — In sedaj — je začel po prvem požirku — bi gotovo rada vedela kaj se je godilo z menoj? V par minutah vama vse razložim. Ali se spominjata, da sem vaju v Buenos Airesu zapustil? Govers je prikimal. — Takrat sem šel v Cafe Peru, kjer me ,je nekdo čakal . . . imena nočem povedati . . . in ta ženska mi je povedala — — Tako, bila je torej ženska? — ga je oslro prekinila Belka. A .. — Da; in sicer krasna ženska! Betka se je smejala. — Kakor rečeno — je nadaljeval Dubell — mi je ta ženska — mimogrede omenim, da sem se seznanil z njo že v Rio de Janeiru — povedala, da ji je nekaj znano o zakopanem zlatu. Kje da se nahaja, ni mogla povedati, slišala pa je o Gregorjevi nameri, da bo med bivanjem v Južni Ameriki stikal za njim. — Kako za groma je mogla vedeli za to? — je ~a- čudeno zaklical Gregor. — Saj razen tebe nisem nikomur govoril o tem. — To mi je drago! Casasu tudi nisi omenil tega? — Ne! Držal sem se tvojega nasveta. Toda kdo je ta mlada dama? Kako — — Ali se spominjaš, da je bilo okno kabine odprto, ko sva na »Gebriji« govorila o tem? — Kako bi se ne spominjal! Toda saj si ti sam rekel, da ni lam nikogar, ki bi govoril naš jezik. — To je res. Samo da sem te napačno informiral. — Bila je torej ista dama, s katero si se pozneje sestal — ga je prekinila Betka. — Toda ali nisi rekel, da si jo spoznal že v Riu? — Pač Z isto ladjo je potovala ko mi, na krovu se pa ni pokazala. — Nadaljuj! Belka si je prižgala cigareto. — V Cafe Peru mi je napovedala sestanek. Kar je sledilo, sem Grcgorju že povedal. Tebi pa še moram povedali, da mi je v Riu dala nakit, ki je popolnoma enak bratovi zlati mački. — Cudno naključje! — Ne tako čudno, kakor misliS. Zlata mačka je namreč znak njene družine. Odeta še dandanes poznajo po imcnu Gato Oro in je neposredni potumec prvega Gato Ora — Da . . . da! Tega človeka iščemo! — je dejal Grcgor nervozno. — In kje stanuje? — Baoulov sosed je. — Ahal — je kimala Betka. — Se že bližamo rešitvi uganke. — Tako je — je dejal Dubell. — Mnogo bol j zanimiva je, kakor misliš. Lastnica zlate mačke je zaroč«ica moža, ki ga ne 1 jubi. — In veš, kdo je la mož? Dubell je močno zrl Belki v oči. — Vem. Njegovo gosloljubnosl si uživala. — Raoul Las Casas? — je vprašala presenečena. — Saj še ni zaročen z njo. — Pač. 2e od otroških let sta zaročena. Betka se je piemagovala, v nolran josti pa ,ji je vrelo. Raoul zaročenec in vendar se je drznil nje dotakniti! — Ona mlada dama — se je vmeša) Gregor — je lorej potomka onega Gato Ora, ki ga moj prednik v pismu omenja? Zakaj nisem tega prcj vedel! — In kaj ve ta zlatomačja gospodična o našem zakladu? — mu je vsekala v besedo Belka. Dubell je povedal, kar mu je Juanila povedala o razgovoru med očetom in Raoulom, in o zlatem predmelu, ki sta ga oba oglcdovala.  — Kar me je potrdilo v domnevi, je okolščina, da ju je dekle slišalo govorili o »reki malih rib«. — Čudno! ga je prekinil Gregor. — Zelo bi rad vedel, kaj la naziv pravzaprav pomeni. — Da, lo bi vsi radi vedeli, mislim pa, da kmalu pridemo na jasno. Dozdeva se, da Casas od časa dn časa potuje v nolranjost dežele in najbrž tudi sedaj gre. Vama ni rekel ničesar o lem? — Pač. Trdil je, da mora naglo odpotovati — je odgovoril Grcgor. — Ali je že prej tudi govoril o tem, da včasih potuje v notranjost dežele? — Da . . . rekel je, da mnra večkral potovati v kupčijskib zadevah. Ali se še spominiaš, Bclka? — Sedaj je na vsak način odšel in jaz predlagam, da polujemo za njim in izsledimo, kam gre!« — Tega ne moremo sloriti! — je prulesliral Gregor. — Zaka j ne — je vprašala ostro sestra. — Prej sva bila njegova gosla, sedaj pa bi ga zasledovala kot kakega lopova. — Na slepo bi tega res ne mogli storili — je odnbraval Dubell. — Na dobro srečo pa imam kažipot. V bližini je Irgovsko skladišče Elina. To je Raoulovo izhodišče. 0 lem je Juanita prepričana. "fs. */¦*,*•¦ Dalje prih.