TISKOVINA • Zdravstvo • l^sarst\/( ozales! • leto: XLIV april 2012 Cena: 2,90 EUR Poštnina plačana pri pošti Slovenj Gradec GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC D.D. Mi smo za les! £ mmm im Hi B ’ HA Hi$A JEB|| 1 ji • Leto je naokoli • To smo mi • Malha smeha • Razširimo obzorja • Spominjamo se jih Listnica uredništva Znamo izkoristiti priložnosti? Marta Krejan »Slovenski les je kot saudska nafta« Predsednik RS dr. Danilo Turk na obisku Marta Krejan V današnjem času se v gospodarstvu ni enostavno obdržati na površini, še težje je razvijati nove trende, ki so napredni v več pogledih, zato sem bila ob predstavitvi nove blagovne znamke Lesoteka, ki smo jo organizirali konec marca, še posebej ponosna, da sem del družbe Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, ki se poleg primarne dejavnosti -pridobivanja in trženja lesa iz državnih in privatnih gozdov-uveljavlja tudi na področju primarne predelave lesa, izdelave masivnih hiš, uporabe lesnih ostankov za proizvodnjo električne in toplotne energije ter v trgovski dejavnosti. Vse to seveda v skladu s smernicami, ki jih narekuje človeku in naravi na sploh čim bolj zdrav način življenja; kar postaja vedno pomembnejše... Pred 65 leti so ustanovitelji naše družbe gradili na temeljih gozdarstva, ki seje kasneje razraslo v ostale veje lesnopredelovalne industrije, te pa so se širile vsaka v svojo smer in se odcepile od matičnega podjetja. Stvari se spreminjajo in treba se jim je prilagoditi, jih izboljševati in napredovati, zato naše, v osnovi tradicionalno gozdarsko podjetje zadnje desetletje svojo dejavnost ponovno širi na področje lesne industrije. V ta razvojni ciklus pa spada tudi novo blagovna znamka Lesoteka, ki bo promotor gozdarstva in lesa kot naravnega in človeku ter okolju najprimernejšega materiala. Lesoteka je bila razvita v okviru razvojnega podjetja RACE KOGO, njeno poslanstvo pa bo tudi razvijanje novih produktov in storitev pri izgradnji lesenih objektov ter povezovanje gospodarstva z znanstveno-raziskovalnimi inštitucijami in javnimi zavodi. V okviru projektov bodo izdelane osnove za povečanje kapacitet in tehnološko posodobitev primarne predelave ter razvoj elementov za masivno leseno montažno gradnjo. »Preko podjetja RACE KOGO bo Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec izvajalo marketinške raziskave za nove produkte, tržne analize in razvijalo blagovno znamko Lesoteka, preko katere bodo potekale maloprodajne, storitvene in izobraževalne dejavnosti v povezavi z osnovno strategijo skupine GG - Ml SMO ZA LES!« je povedal direktor GG SG Silvo Pritržnik ob slavnostni prireditvi, na kateri nas je s svojo prisotnostjo počastil sam predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Turk. Da se zavedajo pomena lesa in da si prizadevajo za razvoj pomembne gospodarske panoge, so s svojo prisotnostjo potrdili tudi prisotni župani in županje koroških občin ter predstavniki nekaterih ministrstev. Pogosto slišimo, da vsako krizo lahko vidimo tudi kot priložnost ali možnost za napredek, za razvoj, za spremembe ... Za spremembe vsekakor, kakšne (da bodo res dobre) in kako jih izvesti, je pa vprašanje. Vprašanje za koga? Za nas vse ... najbrž. In odgovor? Lešje zagotovo eden od odgovorov ... Kako? Zagotovo tudi tako, kakor si je to zastavilo Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec. Sploh ob podpori države. Direktor GG SG je imel prijetno dolžnost, da je v Radljah ob Dravi gostil predsednika države dr. Danila Turka. Gostom, tudi poslancu Matjažu Zanoškarju in radeljskemu županu Alanu Bukovniku je zaupal: »V prihodnem obdobju imamo glede na dejavnost in ciljno usmerjenost GG Slovenj Gradec več razlogov za optimizem. V evropskem prostoru je zaslediti večje zanimanje za lesene gradnje, v slovenskem prostoru pa je z uredbo o zelenih javnih naročilih, ki predvideva 30 % delež lesa v javnih objektih, pomembno potezo naredila tudi vlada. Verjamemo, da prihodnost pripada lesu, da prihodnost pripada nam!« Sara IgraR 'llMf j Foto: Zoran Laznik 65-letnico Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec smo počastili s predstavitvijo nove blagovne znamke »Lesoteka, hiša za promocijo rabe in pospeševanja prodaje slovenskega lesa«, ki smo jo razvili v sodelovanju z Razvojnim centrom koroškega gospodarstva (RACE KOGO). Ne gre za naključje, gre za razvoj, za napredek za varovanje narave, ljudi, za možnosti odpiranja novih delovnih mest... Gre za lepšo prihodnost. Gozdarstvo CŽ> LESO TEKA Mi smo za les! Lesoteka je hiša za promocijo rabe in pospeševanja prodaje slovenskega lesa • • Gozdno Gospodarstvo Slovenj Gradec d.d. Vorančev trg 1, 2380 Slovenj Gradec »Kar nekaj časa smo razmišljali, ali si lahko v tem kriznem obdobju brez slabe vesti privoščimo takšno prireditev. Vendar pa dokaj neugodno stanje v naši panogi od nas zahteva, da gremo naprej po zastavljeni poti in izkoristimo dane priložnosti, sicer nam pretita stagnacija in počasno zmanjševanje naših konkurenčnih prednosti.« S temi besedami je po uvodnem pozdravu Silvo Pritržnik, direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, zbrane na prireditvi ob predstavitvi nove blagovne znamke Lesoteka, pospremil v prijetno druženje 27. marca v Radljah ob Dravi. Foto: Ivan Štornik ZAVOD za GOZDOVE SLOVENIJE Krajevna enota Radlje »Lesoteka predstavlja veliko več kot le prenovljeno ime in podobo naših poslovnih centrov v Radljah, Slovenj Gradcu, Levcu in na Ptuju. Lesoteka bo postala sinonim za promocijo rabe in prodaje slovenskega lesa, center za promocijo in popularizacijo lesa kot surovine, polizdelka in izdelka ter izobraževalno središče za širjenje znanj o • možnostih in prednostih uporabe lesa na različnih področjih.« Foto: Ivan Štornik Na posvetu z naslovom Les v gradnji so sodelovali priznani strokovnjaki (z leve): Marija Praznik, upraviteljica LAS MDD, Saša Šuhel, inž. gradbeništva, strokovna vodja projektov RACE KOGO in direktorica podjetja GLI, d. o. o., dr. Bruno Dujič, direktor podjetja Contemporary Building Design, Maruša Zorec, univ. dipl. inž. arhitekture, direktorica j arhitekturnega biroja Arrea, d. o. o., in Robert Klun, univ. dipl. inž. arhitekture, direktor podjetja Klun ambienti. Lesoteka - graditi z lesom Saša Šuhel, inž. gradbeništva Foto: Ivan Štornik Saša Šuhel, direktorica podjetja GLI in strokovna vodja projektov RACE KOGO, ki je pred uradno prireditvijo organizirala strokovni posvet, na katerem so sodelovali pomembni strokovnjaki s področja lesene gradnje oz. rabe lesa v gradbeništvu, poudarja, da je les glede na svoje značilnosti povsem enakovreden vsem drugim gradbenim materialom oz. ima precej prednosti in je primeren za najzahtevnejše konstrukcije tako individualnega kot javnega značaja. Les nima omejitev, lahko ga uporabljamo tako za novogradnje kot pri obnovah in ureditvah objektov, odlikujeta pa ga tudi požarna in konstrukcijska varnost. RAzvojni C__— 'KOroškega '•Vi® 'Gospodarstva REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA GOSPODARSTVO - A A- Naložba v vašo prihodnost CKraojo dono financira Evropska uniia Evropski sklad za regocalni razvoj Slovenija ima svojo identiteto, simbol v lesu, leseni gradnji. Bomo vse to opustili? Ali bomo pričeli izvajati vsaj del objektov, kot so vrtci in šole, v leseni konstrukciji - zaradi vzgoje in izobraževanja najmlajših v smeri ekološke in trajnostne gradnje. Našim potomcem želimo zapustiti čim boljše pogoje za bivanje na zemlji, ki jo zaradi sedanjega načina življenja uničujemo praktično na vsakem koraku. Tako malo in hkrati tako veliko je potrebno za ohranitev ravnovesja v naravi - zavest, da smo od nje odvisni in da je delček te sestavljanke tudi gradnja z lesom. Povzetek posveta je strnjen v mislih gostov, ki so se ga udeležili: »Les kot gradbeni material doživlja izjemno renesanso. Eden izmed takšnih inovativnih sistemov gradnje z lesom so konstrukcije iz križno lameliranih lesenih panelov, ki so v zadnjem desetletju povzročile preporod tako v ekološkem smislu kakor tudi v gradbeniškem, arhitekturnem in ne nazadnje tudi ekonomskem smislu,« so besede dr. Dujiča na prvem posvetu pod novo blagovno znamko Lesoteka. Lesena gradnja lahko konkurira najzahtevnejšim izvedbam objektov tako individualnega kot javnega značaja. »Les se uspešno vklaplja na področju reševanja občutljivega arhitekturnega ravnovesja med historično vrednostjo objektov in novimi prostorskimi in oblikovnimi posegi.« Predstavljen koncept celovite prenove dvorca Mahrenberg ga. Maruše Zorec, je le delček sestavljanke gradnje z lesom. Les je primeren pri obnovah vseh vrst objektov! »Sobivati z naravo, jo občutiti, otipati, vonjati, je-živeti z lesom. Prihodnost je svetla, na strani stroke in vizij!« so zaključne besede arhitekta g. Kluna. Oblikovno nima omejitev tako pri gradnji kot tudi v pohištveni industriji. »Hitra, suha gradnja, možna je takojšna vselitev, gradimo lahko sami ob pomoči inštruktorja, finalizacija objekta je v lastni režiji...« so bile začetne besede avtorice tega besedila. MHM je najcenejši sistem masivnih lesenih sten. Nudi izjemne izolativne vrednosti, se hitro gradi in nudi odlično požarno in elektromagnetno zaščito brez obdelave. Vse to ga uvršča med stroškovno izjemno ugodne gradbene materiale. Izbira sten predstavlja le majhen delež stroškov celotne hiše, ima pa izjemen vpliv na kvaliteto bivanja. Celoten strošek sten predstavlja ca. 5-10 % vrednosti gotove hiše. Ekonomično, zdravo, udobno bivanje! »Lešje eden najstarejših gradbenih materialov. Veliko objektov priča, da lahko les preživi tudi več stoletij. Te objekte imamo v lastnem okolju, samo ozreti seje potrebno po naši identiteti iz preteklosti, jo ohraniti in izboljšati za potrebe današnjega časa.« Besede ge. Praznik o identiteti koroške hiše, skoraj pozabljene, vendar edinstvene arhitekture tako podeželja kot urbanega okolja. Les v urbanem okolju! MHM - masivna lesena stena Pod blagovno znamko Lesoteka predstavljamo tudi inovativen, ekonomičen in ekološki pristop k preprosti, hitri in zanesljivi gradnji brez oblikovnih omejitev. Poslovni objekt v Radljah ob Dravi, zgrajen po MHM-sistemu, dokazuje, da lesena gradnja lahko konkurira najzahtevnejšim izvedbam projektov tako individualnega kot javnega značaja. Kljub temu da gre za tujo tehnologijo, želimo izpostaviti priložnosti, ki jih s sistemom MHM dobivamo v našem podjetju in v slovenskem prostoru: ■ uporaba in predelava slovenskega lesa, ■ visoka dodana vrednost slovenskega lesa, ■ nova delovna mesta, ■ izziv za arhitekte, ■ priložnost za gradbenike in ■ visoka kvaliteta bivanja. Foto: Marta Krejan Foto: Ivan Štornik Spec. Milan Tretjak, vodja OE ZGS SG: »V 40 letih so gozdarji s svojim delom dosegli, da seje lesna zaloga v koroških gozdovih podvojila na skoraj 21 milijonov kubičnih metrov, čeprav so v desetih letih posekali četrt milijona kubičnih metrov lesa. Interes gozdarske stroke je, da se v končnem izdelku vidi, daje ta les nastal s sonaravnim gospodarjenjem, na trajnosten in do narave prijazen način.To prednost naše gozdarstvo ima, a je premalo poudarjena, zato je izdelek, ki vsebuje celotno zgodbo, zelo dobrodošel.« Direktor Združenja za gozdarstvo pri GZS Jože Sterle meni, da je pot do takšnega izdelka, ki jo je ubral GG Slovenj Gradec z Lesoteko, pogumna ter tehnološko in komercialno izjemno zahtevna, a ima prihodnost. Na tiskovni konferenci so o povezanosti gozdarstva in lesarstva ter o poslanstvu Lesoteke poleg Saše Šuhel in Maruše Zorec spregovorili tudi direktor GG SG Silvo Pritržnik, spec. Milan Tretjak, vodja območne enote Zavoda za gozdove Slovenije Slovenj Gradec, in direktor Združenja za gozdarstvo pri Gospodarski zbornici Jože Sterle. Foto: Ivan Štornik Dr. Danilo Turk se strinja, da je les izjemno pomembna naravna dobrina, ki pa jo premalo izkoriščamo. Meni, da bi morali tovrstne izdelke veliko bolj agresivno tržiti v svetu. »Ne smemo zanemariti niti energijskega vidika; gradimo lahko energijsko varčne hiše iz lesa, lesno biomaso pa lahko uporabljamo za ogrevanje.« »Slovenski les je kot saudska nafta,« je med drugim dejal predsednik Republike Slovenije, ter podaril, »da bi za to potrebovali nacionalno strategijo glede rabe lesne biomase, vlada pa bi morala bedeti nad učinki uredbe o obvezni rabi lesa v javnih zgradbah in možnostmi, da bi rabo lesa še razširili.« Foto: Ivan Štornik Nadaljevanje na str. 6 Dr. Danilo Turk se ni branil tradicionalne gozdarske jedi frike. Silvo Pritržnik: »Gre za objekt, ki nosi znak in napis nove blagovne znamke GG Slovenj Gradec Lesoteka, v njem pa imamo trgovino in servisno dejavnost, v prvem nadstropju stavbe pa ima svoje prostore tudi Zavod za gozdove Slovenije.« Foto: Ivan Štornik Foto: Ivan Štornik Foto: Zoran Laznik Foto: Zoran Laznik Predsednik je čestital mladim saksofonistom iz radeljske glasbene šole, ki so z izbrano glasbo popestrili slovesnost. Za veselo razpoloženje po uradnem delu so poskrbele ljudske pevke Sajke. Foto: Ivan Štornik Foto: Ivan Štornik Silvo Pritržnik, direktor GG SG, seje od predsednika poslovil s skromnim darilom. Da se zavedajo pomena lesa in da si prizadevajo za razvoj pomembne gospodarske panoge, so s svojo prisotnostjo potrdili tudi županja in župani koroških občin. 11 Lij m : : m 441 ti [' ■ ill1', Foto: Zoran Laznik V imenu družbe GG SG se vsem, ki ste pomagali pri organizaciji prireditve, iskreno zahvaljujem; Občini Radlje - predvsem županu Alanu Bukovniku in podžupanu Robertu PotnikuDušanu Stojanoviču, ki je povezoval prireditev, dijakom gostinske šole iz Slovenj Gradca, ki so poskrbeli, da nismo bili lačni in žejni, fotografom in snemalcu ter seveda vsem ostalim, ki jih tukaj ne morem našteti. Marta Krejan Nadaljevanje na str. 8 Viharnikapril2012 Občni zbor Društva lastnikov gozdov Mislinjske doline Jože Urbanci Šestnajstega marca smo se srečali člani DLG Mislinjske doline v gostišču Murko na osmem letnem občnem zboru. Letos je potekel mandat dosedanjim organom društva, zato smo izvedli tudi volitve za člane upravnega odbora, nadzornega odbora in častnega razsodišča. Na začetku smo poslušali predavanje gospoda Hinka Andrejca o gozdnih prometnicah. Pojasnil nam je razliko med gozdnimi cestami in vlakami, statusom gozdnih cest in gozdnih vlak ter katera dovoljenja so potrebna za izgradnjo posameznih objektov. Odgovoril je tudi na nekaj vprašanj naših članov glede odmetavanja plastenk v gozdovih, spregovoril pa tudi o težavah pri geodetskih odmerah gozdnih cest. Opozoril nas je še na potrebno previdnost pri delu, saj smo v letošnjem letu zaradi nesreč pri delu v gozdu zabeležili že pet mrtvih. V društvenem delu smo najprej poslušali poročilo predsednika o opravljenem delu v letu 2011. Lani je bila v prvih mesecih uspešno izvedena peta licitacija vrednejših vrst lesa. V jesenskem času sta bili izvedeni izobraževanji za gozdnega gojitelja in strokovna ekskurzija na Avstrofomo, konec leta pa so se že začele priprave na šesto licitacijo. Podano je bilo tudi blagajniško poročilo in poročilo nadzornega odbora z ugotovitvijo, da poteka delovanje društva v skladu s statutom in po knjigovodskih normah. Sledila sta razrešnica sedanjega vodstva in izvolitev novega. Za predsednika društva sem bil izvoljen avtor tega zapisa Jože Urbanci iz Mislinje. V vse organe je bilo izvoljenih nekaj novih članov, nekaterim pa smo zaupali še en mandat. Dosedanji predsednik Janko Ošlovnikje predstavil predlog dela za letošnje leto; strokovna ekskurzija v Postojno je predvidena že za konec maja - tam naj bi potekalo evropsko tekmovanje v gozdarskih veščinah -, predviden je tudi dvoboj med najboljšim sekačem Zveze društev lastnikov gozdov in predstavnikom profesionalnih gozdnih delavcev, letošnje izobraževanje naj bi bilo namenjeno ravnanju z gozdarsko prikolico ... Prav tako se predvideva izvedba sedme dražbe, na katero se začnejo priprave že vjesenskem času. Višina članarine znaša 10 evrov. Društvo šteje že skoraj 180 članov, vendar je zanimanje za včlanitev še vedno veliko, saj članstvo v društvu prinaša tudi dodatne točke pri raznih razpisih. Na koncu je dosedanji predsednik predal spominski darili strokovnemu tajniku društva Jožetu Jeromlu za prizadevnost in dobro sodelovanje ter avtorju tega članka za pisne prispevke vViharniku. Tudi dosedanjemu predsedniku smo se zahvalili s spominskim darilom in za dobro vodenje društva. Svoj program je predstavil tudi kandidat za župana, zdaj že izvoljeni župan Andrej Čas, ki nas je podprl pri naših prizadevanjih ter obljubil dobro sodelovanje. Pomlad je tu Zemlja že je zapustila koledarske zimske dni, se je dobro otoplila, pridnih rok si spet želi. Treba dolgo ni čakati, kmetič že načrte ima, ve, kaj treba je sejati, da bo dobra letina. Je narava zaživela, se je spremenila vsa, se v zeleno je odela, to pa nekaj že velja. Bog nam daj pomladi prave in vremena pravega, pa veliko sočne trave, dobra krma kaj velja. Tole pesem o pomladi, iz srca namenjam vsem, bili stari ali mladi, zaželena je, to vem. Ali se nakup gozda izplača? Primož Areh, dipl. inž. gozd. Če malce premislimo in se ozremo naokoli, pridemo do sklepa: v tej državi, v današnjem recesivnem času, največ in najbolj učinkovito proizvajajo samo gozdovi. Opravljajo številne funkcije in vloge: skrbijo za čist zrak, varujejo naša zemljišča pred plazovi in erozijo, dajejo plodove, so bivanjski prostor za divjad in navsezadnje ves čas proizvajajo lesno maso, pri tem pa ne nastajajo tone odpadkov kot stranski produkti. Gozdovi nič ne vprašajo, nič ne trošijo, krivi so le zato, ker so, danes, zdaj in tukaj! Zgodovina lastništva slovenskih gozdov je zelo burna, sega v leto 1848. Takrat so na podlagi zemljiške odveze kmetje gozdove odkupovali od veleposestnikov. Ta proces je trajal do konca 19. stoletja, kasneje pa seje deloma dogajal obraten proces. Kmetje so se za nakup gozdov močno zadolžili in vsi dolgov niso mogli odplačevati. Zato so njihove gozdove odkupovali isti ali drugi veleposestniki. To je trajalo do druge svetovne vojne, po njej pa je prišlo do nacionalizacije. Država je nacionalizirala imetje veleposestnikov in cerkve, gozdne površine, ki so si jih lastili kmeti, pa omejila na 50 hektarjev, v nekaterih predelih Slovenije tudi nekaj več. Danes smo v procesu denacionalizacije, ki še ni končan, še vedno je nekaj nerešenih primerov, kijih obravnava Evropsko sodišče. V recesivnem času pa seje povečalo zanimanje tistih, ki imajo denar, za nakup gozdnih površin. V Sloveniji je trenutno 1,2 milijona hektarjev gozdov. Okoli 300 tisoč hektarjev jih ima v lasti država, 900 tisoč pa jih je v zasebni lasti, pri čemer je v cerkveni lasti okoli 30 tisoč hektarjev. Četrtino slovenskih gozdov si torej lasti država, 70 odstotkov je družinskih gozdov, okoli 5 odstotkov pa drugih zasebnih gozdov, kamor sodijo tudi prej omenjeni cerkveni. »Družine« imajo v povprečju v lasti izjemno majhne površine, saj je povprečje gozdne posesti med 2,5 in 3 hektarji. V Sloveniji je okoli 300 tisoč posesti, slovenske gozdove pa si lasti okoli pol milijona lastnikov. To pomeni, da je na nekaterih gozdnih parcelah več lastnikov. Podatke o cenah gozdnih zemljišč v Sloveniji in njihovem gibanju je pri nas težko dobiti. Redno podatke o sklenjenih cenah gozdnih zemljišč objavlja Geodetska uprava RS v sklopu poročil o slovenskem nepremičninskem trgu, kjer so podatki podani po cenovnih območjih.Ta med posameznimi obdobji niso medsebojno primerljiva, saj se obseg cenovnih območij spreminja. Podatkov po analitičnih območjih, ki se skladajo s statističnimi regijami, GURS za gozdna zemljišča ne objavlja več, zato ni mogoče izdelati časovne vrste po posameznih območjih. Vir podatkov je lahko tudi portal E-uprava, kjer so zbrane vse objavljene ponudbe za prodajo kmetijskih zemljišč, kmetij ali gozdov. Vse ponudbe za prodajo teh zemljišč morajo biti, na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih, objavljene na portalu E-uprava in na oglasnih deskah upravnih enot. Ponudbe so objavljene 30 dni od dneva objave, nato javno niso več dostopne. Objavljene cene so ponudbene in ne nujno tudi sklenjene kupčije. Glavna težava, na katero naletimo na portalu E-uprava, so izstopajoče visoke cene posameznih parcel.Te lahko imajo (večinoma majhne parcele), cene nekajkrat višje od večine (10-krat ali 100-krat). Najpogosteje gre za špekulativne prodaje, kjer prodajalec računa, da se bo namembnost zemljišča spremenila. Prav tako pa izdelujejo razne analize posamezna nepremičninska podjetja. Geodetska uprava (GURS), je marca izdala poročilo o slovenskem nepremičninskem trgu za leto 2011, v katerem ocenjuje, da so se cene nepremičnin lani zmanjšale za tri odstotke, prav za toliko pa je bil zmanjšan tudi promet z nepremičninami. Zelo pa seje povečalo povpraševanje po kmetijskih in gozdnih zemljiščih. Pri Slonep.net ugotavljajoča so se gozdna zemljišča, velika hektar in več, od januarja lani do marca letos v Sloveniji pocenila za 35 odstotkov. Gozdnim zemljiščem, ki so manjša od enega hektarja, cena ni padla tako močno. Ponudba za slovenske gozdove je v prvem četrtletju letos znašala 57 centov za kvadratni meter (izračun po mediani). Nepremičninski posredniki opažajo, da se za ta zemljišča zanimajo različni ljudje, tudi taki, ki z gospodarjenjem v gozdu nimajo praktično nobenih izkušenj, imajo pa denar, ki ga želijo nekam vložiti. Večina jih je mnenja, da je gozd kot banka, ki proizvaja denar, lastnik pa vsake toliko časa pobere obresti ali pa celo glavnico iz gozda. Ko se bomo odločili za nakup gozda, premislimo, kakšne donose dajejo druge na- ložbe, dobro pa seje tudi posvetovati z nepremičninskimi (in tudi gozdarskimi) posredniki. Danes se cene godnih zemljišč gibljejo nekje med dva in deset tisoč evri, v glavnem pa med pet do šest tisoč evri. Donosi gozdov dosežejo komaj tri odstotke, kar traja že kar nekaj časa. Pa naredimo teoretični izračun za našo bodočo naložbo: če kupimo gozd za 5.000 evrov za hektar in s prvim posekom dobimo našo kupnino nazaj, se naložba izplača. Gozd nam bo dajal 3-odstoten donos, glavnica pa bo rasla naprej. Vendar je težko najti takega prodajalca, ki bo prodajal poln gozd pred sečnjo, in to za takšno ceno. Težava nastane, če takoj s prvim posekom ne dobimo kupnine nazaj. Če za gozd odštejemo 5.000 evrov, s prvim posekom pa dobimo nazaj 3.000 evrov, smo takoj na začetku našega naložbenega obdobja za 2.000 evrov v minusu. Vzemimo kot primer, da banka daje 5-odstotne obresti za vezane vloge za obdobje 60 mesecev. Teh 2.000 evrov minusa bomo obrestovali s 5 odstotki za obdobje desetih let in dobimo 1000 evrov, prištejemo glavnico in tako smo po desetih letih že 3.000 evrov v minusu. Toliko bo znašala naša naložbena izguba v desetih letih, ko bomo v tem istem gozdu ponovno sekali. Če bi teh 5.000 evrov vezali na banki z npr. 5 odstotki, bi imeli čez 10 let 7.500 evrov. Pri tem izračunu postavljamo le teoretične hipoteze. Če nadalje postavimo še teoretični primer z nekega sečišča na dobrem rastišču, bi bilo videti takole: kupili smo gozd po ceni okoli 6.000 evrov za hektar, v tem gozdu se že dolgo ni sekalo in bi lahko s prvim posekom posekali okoli 150 m3 neto mase. Iz gozda bomo dobili 70 odstotkov hlodovine (Ž 1,2,3,CX po 80 evrov za kubični meter lesa na kamionski cesti) in 30 odstotkov celuloznega lesa (30 evrov za kubični meter na kamionski cesti). Od prodaje tega lesa bomo iztržili 9.750 evrov, stroški sečnje in spravila pa so 3.000 evrov (20 evrov za kubični meter posekanega in spravljenega lesa). Ostane nam 6.750 evrov, kar je pravzaprav ekonomska cena gozda (tržna, transakcijska cena gozda pa je 6.000 evrov). Če smo dobri trgovci, da bomo prodajalca pregovorili, da nam proda po tej ceni ali celo po nižji, se naša naložba absolutno izplača, vse, kar bomo dali več od ekonomske cene, bo bremenilo našo naložbo v minus. Če kupimo gozd po ekonomski ceni, je naša naložba na začetku na ničli, potem pa moramo sami presoditi, ali je ta rentni donos, ki ga daje gozd zadosten. Presoditi moramo sami. Upoštevati moramo tudi, da po 10 letih tu ne bomo mogli zopet posekati 150 m3, ampak bistve- Nadaljevanje na str. 10 Bukov gozd no manj, manj kot 100 m3. Kalkulacijo si mora nareditivsak sam, nekomu zadostuje 3-odstoten donos, nekdo pa zahteva za svoj denar 10-odstoten donos, sicer ne bo šel v naložbo. Pri nakupu gozda obstajajo določena tveganja. Ne moremo vedeti, kakšne sortimente bomo dobili iz gozda, po kakšni odkupni ceni bomo prodali, s kakšnimi stroški nam bo nekdo posekal in spravil les do kamionske ceste ter kakšen bo rok plačila za prodane sortimente. Prav tako na ceno sortimentov lahko vplivajo prodajno nakupna razmerja v Avstriji, kamor v zadnjem času izvažamo glavnino slovenskega lesa. Vsa ta tveganja moramo upoštevati pri naši naložbi in sami pri sebi presoditi, kaj se nam izplača! Povprečna donosnost znaša v zasebnih gozdovih 860 evrov na hektar (18,3 evra na kubični meter lesa), v državnih pa 1.111 evrov na hektar (20,3 evra na kubični meter lesa; vir: ZGS, GGN GGO Slovenj Gradec, 2011-2020), povprečna realizirana tržna cena pri prodaji gozdov pa znaša 5.500 evrov na hektar. Glede na to, da je vsaka nepremičnina vredna toliko, kolikor donosa daje, je ta realizirana tržna cena zelo visoka. Ko ugotavljamo vrednost neke stvari, moramo to vrednost pač primerjati z drugimi stvarmi, ki dajejo podobne donose. Zato primerjajmo naložbo v gozd z naložbo v do nedavnega netvegane državne obveznice. Obveznice dajejo zagotovljen 4-odstotni letni donos, gozdovi pa 3-odstotnega. Preden se bomo odločili za nakup gozda, preračunajmo, kakšen denar bomo dali in kaj bomo za ta denar dobili. Za gozd je značilno, da nam daje stalne donose, zato lahko vrednost gozda izračunamo tako, da letno rento kapi-taliziramo z obrestno mero. (V = r/0,0p). Obrestna mera pa ne sme biti dogovorjena, pač pa mora odražati trenutno tržno vrednost denarja na denarnem trgu ali pa povprečno profitno stopnjo v gospodarstvu. S kapitaliziranjem izračunamo velikost kapitala, ki nam daje neke stalne donose. Če kapitaliziramo rento s stopnjo donosnosti, ki jo gozdovi realizirajo (3 odstotki), dobimo pravzaprav vrednost lesa, ki raste v gozdu in nam daje vrednostno rento. Vendar s tem lesom, ki raste, ne moremo prosto razpolagati. Posekamo lahko le toliko, kolikor znaša etat (letna sečnja), predpisan z gozdnogospodarskimi in gozdnogojitvenimi načrti. Če hočemo ugotoviti realno ekonomsko ceno gozda, moramo gozdno rento kapitalizirati z vsaj 4 odstotki, kolikor nam daje alternativni donos v netvegane vred- nostne papirje. Lahko pa to obrestno mero še povečamo za kakšen odstotek zaradi omejenega gospodarjenja, dolgoročnosti naložbe in kapitalnega tveganja. Obrestna mera, s katero kapitaliziramo, predstavlja oportunitetne stroške (stroški izgubljene priložnosti) naše naložbe. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je denar v gozd dobro naložen, je vsaj v današnjem času resničnost povsem drugačna. V času recesije se dogaja, da les izgublja ceno oz. je cena lahko zelo spremenljiva in lesna podjetja, ki les odkupujejo, so v likvidnostnih težavah. V zadnjem času opažamo celo vrsto ekonomskih neskladij, cene lesa padajo, stroški sečnje in spravila pa rastejo (odziv na naftni trg). Na tveganost naložb v gozdove vplivajo tudi spremenjene ekološke razmere. Posebej so ogrožene drevesne vrste, ki ne rastejo na naravnih rastiščih (smreka, brest, bor, veliki jesen). Gozd lahko uničijo tudi neurja, snegolomi, vetrolomi in bolezni. Vrednosti gozda ne določa samo les, ki v njem raste, temveč tudi zmožnosti za gospodarjenje, terenske razmere in odprtost gozdov z gozdnimi cestami, ki je v slovenskih zasebnih gozdovih premajhna, saj znaša v povprečju le 10 do 12 metrov na hektar gozda. Vprašati se moramo, zakaj je tržna cena gozda tako visoka, čeprav so donosi iz gozda relativno nizki. Eden od vzrokov so lahko špekulacije, ko se prodajajo gozdna zemljišča v bližini območja stavbnih zemljišč in kupec pač pričakuje, da bo ob spremembi namembnosti zemljišča lahko dobro zaslužil. Drugi vzrok, zakaj ljudje kupujejo gozdove po tako visoki ceni, so napačne informacije o donosnosti gozda. Gre za asimetričnost informacij, ko vsaj ena stran ni pravilno obveščena, zato tu ne moremo govoriti o pravi tržni ceni. Nekaj k temu prispeva tudi naša zgodovina. Vedno so nas učili, daje gozd kmetova banka, na vasi je bil vedno najpomembnejši tisti, ki je imel veliko gozda. Tretji vzrok za tako visoke cene pa so lahko cenitve gozdov, ki jih izvajajo sodni cenilci. Iz lastnih izkušenj in izkušenj stanovskih kolegov lahko trdim, da so vrednosti, napisane v cenilnih poročilih sodnih cenilcev, velikokrat daleč od realne tržne cene. Ocenjene vrednosti so navadno bistveno večje od pozneje realizirane cene. Gozd je za velik del slovenske populacije delovno sredstvo in predmet dela. Na naših kmetijah npr. predstavlja osnovno sredstvo za proizvodnjo tako kot stavbe, zemlja in kmetijska mehanizacija, ki jo moramo vzdrževati in zanjo odvajati amortizacijska sredstva. Prav tako vsaka nepremičnina predstavlja določeno obveznost, kot sta plačevanje davkov in primerno gospodarjenje. Gospodarjenje z majhnimi površinami gozda daje izgubo. Naj iz tega članka ne izhaja, da se gozdov ne izplača kupovati, da se vanje ne izplača investirati, ampak da naj se s tem ukvarjajo tisti, ki se na to spoznajo in so za to tudi primerno usposobljeni. VIRI: - ZGS,GGN GGO Slovenj Gradec, 2011-2020. Študijsko gradivo mag. študija ekonomike naravnih virov. - REPUBLIKA SLOVENIJA, SLUŽBA VLADE RS ZA PODNEBNE SPREMEMBE, program trajnostnega razvoja vrednostne verige z lesom. - Finance.si, nepremičninski informator. - Gurs poročilo za leto 2011 in prvo tromesečje 2012. - Sionep.net analize nepremičninskih trgov za 2011 in tromesečje 2012. Skupna kmetijska politika EU 2014-2020 Zgodba o uspehu ali...? Mag. Jože Pratnekar, univ. dipl. inž. agr. V letu 2014 se pričenja novo obdobje skupne kmetijske politike (SKP) in s tem oblikovanje večletnega finančnega okvira EU, ki na področju kmetijstva prinaša precej novosti. Že več kot leto dni je v javni razpravi predlog SKP, ki gaje pripravila posebna komisija, sestavljena iz kmetijskih ministrov članic EU. Posamezne članice EU so na gradivo naslovile precej pripomb, kar je seveda razumljivo. Pogoji kmetovanja so namreč v posameznih članicah zelo različni (velikost kmetij, območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost -OMD, tehnološka razvitost in podobno). Tudi naš nekdanji kmetijski minister mag. Židan je bil pri tem uspešen, saj je s svojimi predlogi vsaj delno uspel. Ohranili smo finančno pomoč majhnim kmetijam, ki gospodarijo na težjih območjih. V Sloveniji je skoraj 80 % kmetij, ki spadajo med OMD. V predlogu SKP je moč razbrati, da tudi po letu 2014 ostajata dva stebra. V prvem stebru se ohranjajo proizvodno nevezana plačila, kot so plačilne pravice, EKO 0, mladi prevzemniki kmetij, »ozelenitev« itd., v drugem stebru pa bodo subvencije namenjene ohranjanju in razvoju podeželja. V predlogu SKP meje predvsem zbodlo določilo, da posamezne članice EU za proizvodno vezana plačila lahko namenijo le 10 % nacionalne ovojnice. Menim, da je ta odstotek vsekakor prenizek. Verjetno se EU v tem trenutku še ne sooča s pomanjkanjem hrane, vendar je njena razporeditev v svetovnem merilu zgrešena. Po podatkih Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (Food and Agricultural Organization of the United Nations -FAO) skoraj tretjina prebivalstva v svetu čuti pomanjkanje hrane. Obeti so zelo črnogledi, saj bo do leta 2050, ko bo število svetovnega prebivalstva naraslo na devet milijard, problem še hujši. Včasih se zdi, da komisija EU, ki vodi kmetijsko politiko, vidi probleme kratkoročno in ne pripravlja ukrepov na dolgi rok. Poglejmo, kaj nas čaka že prav kmalu: podnebne spremembe, sušna obdobja, ki bodo prepolovila pridelavo žit in živinske krme, podražitev nafte, ki bo vplivala na ekonomiko pridelovanja hrane, odpiranje trga in povečanje potreb po hrani v državah vzhodnega sveta itd. Mar se snovalci programa tega dovolj zavedajo? Menim, da ne! Kaj pa v Sloveniji? Povprečna slovenska kmetija je majhna, saj obsega komaj 5 hektarov kmetijske zemlje. To pomeni, da po obsegu kmetijske pridelave ne more konkurirati kmetijam v drugih članicah EU z velikimi kmetijami in razvito tehnologijo. Polna usta so nas, kako moramo povečati samooskrbo, v praksi pa se nič ne spremeni. Zakaj ne bi namenili finančne pomoči pridelovalcem vrtnin, saj imamo predvsem v Pomurju idealne pogoje za to kmetijsko panogo?! S prašičerejo so bo zgodilo podobno kot s Tovarno sladkorja v Ormožu. Slovenija bi morala prašičerejcem nameniti določena sredstva za ohranitev te kmetijske panoge, podobno kot imajo to rešeno v drugih državah! V Sloveniji je več kot 60 % dohodka na kmetijah iz naslova subvencij, kar v praksi pomeni, da se na podeželju opušča pridelovanje hrane. Ta proces se bo še nadaljeval, saj bodo dejavniki, kot so vremenske razmere in cene pogonskih goriv predvsem mlade ljudi še naprej odvračali od kmetovanja. S tem se bo samooskrba še poslabšala. Zato je edina prava pot, da se subvencije vežejo na količine oddanega mleka, mesa, vrtnin, itd. Že v lanskem letu sem širšo javnost opozoril na birokratske in Kmetijstvo administrativne probleme, s katerimi se soočajo kmetijski svetovalci. Upal sem, da so bo to uredilo. Kakor pa sporočajo kmetijski svetovalci, seje stanje še poslabšalo. Za vsak strokovni nasvet, ki ga ponudijo posameznemu kmetu, morajo napisati cel zapisnik, ki jim vzame več časa kot pa samo svetovanje. Sprašujem: kdo bo mesečno pregledal 45.000 zapisnikov (vsak svetovalec naj bi dnevno izdelal in poslal v povprečju 6 zapisnikov), ki bodo poslani na KGZ, na kmetijsko ministrstvo ali na posamezne zavode?! Marje to ukrep, da je v Sloveniji potrebno zmanjšati birokracijo? Uspeh ali neuspeh posameznega kmetijskega svetovalca se ne meri po tem, koliko »uspešnih zapisnikov« bo poslal. Njegov uspeh bo v številu kmetij, ki jih bomo obdržali, veljalo bo število mladih naslednikov na kmetijah, koliko mleka, mesa, žita bomo pridelali. Žal se svetovalci vse manj ukvarjajo s strokovnimi vprašanji, saj so zaradi administrativnih zahtev preveč obremenjeni. Veliko naprednih kmetov jih po znanju in tehnološki plati celo prekaša. Pričakujem in upam, da bo nov kmetijski minister, ki je tudi sam vrsto let delal v svetovalni službi, vodil politiko, ki bo zmanjšala nepotrebno administracijo. Upam, do bo kmetijsko stroko usmeril v reševanje tehnoloških in ekonomskih problemov in tako ohranil podeželje oziroma slovensko kmetijstvo. Hrana se pridela na polju, v hlevu in ne na policah veletrgovin! Naredimo vse, da bo tudi po letu 2020 slovenski kmet ostal, da bodo polja obdelana in da bo na policah več slovenske hrane! Za doseganje teh ciljev pa je sedaj zadnji čas, mogoče bo jutri že prepozno! mm Kmetijstvo Vse o zeliščnem vrtu Nevenka Breznik in Klub GAIA Milena J. Cigler V četrtek, 15. marca 2012, je v Knjižnici Dravograd prijateljem vrtnarjenja in gojenja zdravilnih zelišč Nevenka Breznik pripravila večer predstavitve kluba Gaia in novosti o gojenju zelišč pod naslovom: Kar narava veleva, Klub Gaia razodeva. Izvedeli smo, katera zelišča naj izberemo, kdaj in kako jih posadimo in kako jih negujemo ter še posebej, kako jih pravilno uporabimo. Ker sem rubriko o zdravilnih zeliščih v Viharniku že imela, in ker bi bilo preobširno pisati o vseh zeliščih, sem se odločila, da napišem par besed o tem, kaj je novega na tem področju. I 1 n a a Nevenka je predavanje popestrila s poučnimi slikami. Večerje bil res lep in koristen. Najprej smernice za sajenje zelišč na splošno: - tla naj bodo suha, peščena, odcedna; - možne so balkonske zasaditve; - zasaditev v zeliščni spirali. Enoletna zelišča: - bazilika: sadimo v drugi polovici maja, priporočajo saditev in ne setev, potrebuje veliko toplote in veliko vode; - šetraj: kali na svetlobi, torej ga lahko sejemo, odganja fižolovo uš, blaži krče v trebuhu in izboljšuje prebavo, obvezno ga dodamo fižolovi solati; - boreč: moramo ga hitro porabiti, ker oveni, sicer pa krepi srce; uporaben jeza juhe, čaje, suši...; - koper: raste kjerkoli po vrtu, obvezno ga uporabljamo pri kumarah; - kapucinka: občutljiva na mraz, užitni so listi, cvetovi, popki in seme; - krebuljica: podobna peteršilju, sejemo jo marca, hitro raste, primerna je za mešani posevek s solato, potrebuje vlago. Dvoletna zelišča: - kumina: sejemo aprila ali pozno poleti, seme kali na svetlem, dodamo jo zelju, krompirjevi juhi... Trajnice: - melisa: potrebuje obilno gnojenje, najbolje s kompostom, za uporabo porežemo pred cvetenjem, je medonosna rastlina; - sivka: potrebuje apnena tla, režemo po cvetenju, odvrača mravlje; - origano: pozimi rad pomrzne; - poprova meta: dobra soseda kamilici; - rožmarin: pozimi ga skoraj nič ne zalivamo in ga imamo na mrzlem, zgodaj spomladi ga gnojimo, od avgusta naprej pa ne več; - žajbelj: dober vmesni posevek, ki ima rad apnena tla, spomladi grmičke krajšamo; - timijan: ga ne gnojimo, odvrača kapusov belin. Zasnova zeliščnega vrta Naj bo blizu kuhinje, obrnjen proti jugu, zaščiten pred vetrom in obdan z živo mejo (npr. pušpan) lahko imamo dvignjene gredice. Oskrba zelišč ni zahtevna. Spravilo in shranjevanje: - zelišča pobiramo ob začetku cvetenja; - po 10. uri; - sušimo lahko v mikrovalovni pečici pri 50 stopinj Celzija; - hranimo največ dve leti. Če zelišča zmrzujemo, jih najprej poparimo, damo v ledeno vodo, posušimo in nato zamrznemo. Če jih damo v olje (sončnično, mandljevo) vzamemo 10 % zelišča in 90 % olja. Maline Martina Cigler Med moje najljubše gozdne sadeže prav gotovo sodijo tudi maline. Že čez kakšen teden bodo zazorele v hribih in veselje bo tu. Kot otok se spomnim veselih izletov na Pohorje, kjer je bilo malin v izobilju, toda množično nabiranje jih je skoraj uničilo in jih tam ni več toliko. Maline spadajo v družino rožnic, doma so v gričevnatih evropskih in azijskih pokrajinah, najbolje uspevajo v hladnejših važnejših predelih; najdemo jih celo na Aljaski (aljaške maline so menda po okusu najboljše, kar jih je). Malina močno diši in ima poln sladek okus, nekateri jih imajo rajši kot jagode. Ljudje so že v prazgodovini jedli divje maline, gojiti sojih pričeli v srednjem veku. Hranljivost: maline so dragocen vir vitamina C, kalija, niacina, riboflavina in vlaknin. 100 g malin da le 25 kcal. Malinov sok je zdravilen za srce, čaj iz listov pa je zdravilen za marsikaj. Zrele maline so enakomerne žive barve, pojejmo pa jih, če je možno, že isti dan, ko jih naberemo ali kupimo. Dobro se dajo tudi ohraniti z zamrzovanjem. Jejmo jih zaradi enkratnega okusa kar same s smetano in sladkorjem, napravimo iz njih mlečne šejke ali frapeje. Zelo dober je tudi malinov sladoled in šerbet, iz njih lahko napravimo tudi sadne solate v kombinaciji z drugim sadjem. Iz njih stiskamo znameniti malinovec, so zelo okusne v nadevih za pite in kot namaz za rulade ali krašenje sadnih tort, sama pa iz njih delam marmelado, ki mi zlasti pozimi pričara pridih poletja. Iz njih delam tudi liker, najboljše pa so kar same brez vseh dodatkov. Okus gojenih malin se ne da primerjati z divjimi, a so plodovi gojenih prav tako uporabni, zlasti zato, ker jih je v naravi že zelo malo. Čebelarstvo Zdravstvo Čebelje družine v aprilu Janez Bauer Pomlad je z velikimi koraki prikorakala v naše kraje. Ozeleneli so travniki in se kmalu pokrili z regratovimi lučkami. Zacvetelo je drevje, najprej marelice in breskve, za njimi slive in divja češnja. To je povzročilo tudi silovit razvoj naših čebeljih družin. neizmernim veseljem in prijetnimi uricami v svoji družbi. Takšni so nasveti naših starih čebelarjev. Po njih se ravnajmo in nič ne bomo naredili narobe. Prilagajati se moramo čebelji družini, saj so čebele divje živali. Ne dajo se udomačiti in ne gre, da bi letale po komandi, enkrat v planino, drugič spet na travnike, kakor bi nam bilo všeč. Raje jih opazujmo in jim pomagajmo pri razvoju. Sedaj v aprilu je razvoj čebel silovit. Seveda, če ga ne prekinjajo vdori hladnega zraka in dolgotrajno deževje. Zato jim moramo pomagati z vstavljanjem prvih praznih satov in satnic v plodišče, sate s pokrito Svetovni dan zdravja »Za aktivno in bolj zdravo starost« Gregor Švetak, dipl. san. inž., Oddelek za promocijo zdravja in zdravstveno vzgojo, Zavod za zdravstveno varstvo Ravne Vsako leto 7. aprila obeležujemo svetovni dan zdravja, ki ga je imenovala Svetovna zdravstvena organizacija že leta 1948. Letošnji svetovni dan zdravja poteka pod sloganom »Za aktivno in bolj zdravo starost«. V marcu nastopi obdobje, ko je v panju najmanj čebel. Stare zimske čebele umirajo, mlade čebele pa šele pokukajo na piano. Konec aprila pa so ob primernem vremenu lahko naše čebelje družine razvite do vrhunca in pripravljene na pašo. Kadar paše ni, bo seveda rojilo in že bomo imeli prvi roj na veji ob čebelnjaku. Seveda čebele rojijo tudi zaradi naših premajhnih panjev. Pa to je že druga stvar, o kateri lahko naši čebelarski strokovnjaki vedno razvijejo kakšno debato. Navkljub vsej učenosti in strokovnosti čebele še vedno naredijo po svoje. Zato je najboljši čebelar tisti, ki zna čebele poslušati, ki pozna njihovo obnašanje in ki jih razume. Tak čebelar bo uspešno čebelaril in čebele ga bodo imele rade. Pri takem čebelarju ne bo zimskih izgub čebeljih družin in ne bo kakšne bolezni. Natočil bo veliko medu, a njegove čebele nikdar ne bodo lačne. Vsako leto bo imel dosti novih čebeljih družin z mladimi maticami in ne bo mu treba loviti rojev po okoliških drevesih. Tak čebelar umno čebelari s svojimi čebelami, se jim prilagaja in jim pomaga. Čebele ga bodo pa nagradile z zalego pa prestavimo v medišče, da se tam povali zalega. Panje še vedno imejmo toplo odete; najboljši način je uporaba penaste gume in odprta zadnja vratca panja. Vlaga bo nemoteno izhajala, v panju ne bo prepiha in čebelam bo toplo. Manj energije bodo porabile za ogrevanje, hitreje se bodo razvijale. Ne pozabimo na pravočasno vstavljanje satnic. Mlade čebele, ki se sedaj dnevno valijo, imajo močan gradilni nagon. Škoda bi ga bilo ne izkoristiti. Vstavimo nove satne osnove, v začetku samo eno, in že ob cvetenju divje češnje nam jo bodo čebele v celoti zgradile. Novo zgrajen satje pa kot sveže postlana postelja, zato ga vsaka dobra matica z veseljem obiskuje in hitro zaleže jajčeca, iz katerih se bodo čez 21 dni izlegle mlade čebele. Konec meseca pa lahko opazimo že prve priprave na rojenje. Vsaka čebelja družina, kadar ji je pretesno, se odloči za rojenje. To je naravno pomlajevanje čebelje družine in ena bistvenih stvari, zaradi česar seje naša čebela, kranjska sivka, lahko ohranila skozi tisočletja. Leto 2012 je tudi evropsko leto aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami, opozarja pa na pomen, ki ga ima vse številčnejša populacija starejših v družbenem življenju. V družbi, v kateri število starejših hitro narašča, predvsem aktivno staranje pomeni tudi solidarnostno vez med generacijami. Pomembna vloga spodbujanja medgeneracijske solidarnosti je zaupana tudi šolam in vrtcem, ki se vsako leto aktivno vključijo v prizadevanja ob svetovnem dnevu zdravja. Na Koroškem so se na ta dan odvijale različne aktivnosti. Med drugim je v koroškem zdravem mestu Slovenj Gradcu 14. aprila potekal »Tek za zdravje«, ki ga organizira Srednja zdravstvena šola Slovenj Gradec. Zdravstveni dom Slovenj Gradec je v sodelovanju z Drugo osnovno šolo Slovenj Gradec 6. aprila v športni hali predstavil program Svit in druge preventivne aktivnosti. Staranje prebivalstva Staranje svetovnega prebivalstva, tako v državah v razvoju kot v razvitih državah, je pokazatelj izboljšanja globalnega zdravstvenega stanja. 650 milijonov svetovnega prebivalstva predstavljajo starostniki, stari 60 let in več. Do leta 2050 bo »starejše« prebivalstvo po napovedih doseglo število 2 milijardi. Ob teh pozitivnih trendih staranja prebivalstva pa prihaja poseben izziv za zagotavljanje zdravja v 21. stoletju. Priprava zdravstvenih storitev in družbe za potrebe starejših prebivalcev je bistvenega pomena. Aktivno staranje za starejšo populacijo pomeni: da ostane delovno aktivna in predaja izkušnje, da ostane družbeno aktivna, da živi karseda zdravo in zadovoljno življenje. Nadaljevanje na str. 14 Zdravstvo Veterina j Naloga za prihodnja leta bo izboljšati možnosti za aktivno staranje in samostojno življenje starostnikov, in sicer na različnih področjih, kot so zaposlovanje, zdravstveno varstvo, socialne storitve, izobraževanje odraslih, prostovoljstvo, stanovanjska politika, informacijske storitve, mobilnost. Z evropskim letom se želi opozoriti na ta vprašanja in na iskanje ustreznih rešitev. Predvsem pa se želi spodbuditi vse politike in deležnike, da uresničijo zastavljene cilje. Treba je preiti od besed k dejanjem in leta 2012 pokazati otipljive rezultate. Demografski podatki za Slovenijo in Koroško V Sloveniji so moški v povprečju mlajši od žensk. Povprečna starost Korošcev je leta 2011 znašala 41,8 leta (SLO 41,7 leta). Na Koroškem so bili moški stari povprečno 40,4 leta, ženske pa 43,1 leto. Za Slovenijo je značilno, da ima od leta 2003 več starega kot mladega prebivalstva. Delež prebivalcev, starih 65 let ali več, je leta 2011 na Koroškem znašal 16,3 % (SLO 16,5 %); delež prebivalcev, mlajših od 15 let, pa je znašal 14,2 % (SLO 14,2 %). Indeks staranja, ki predstavlja razmerje med številom oseb, starih 65 let ali več, in številom oseb, mlajših od 15 let, je na Koroškem v letu 2011 dosegel vrednost 114,5 (SLO 116,5). To pomeni, da je na 100 oseb, mlajših od 15 let, v regiji prebivalo skoraj 115 oseb, starih 65 let ali več. Prebivalcev Koroške, starih 80 let ali več, je bilo leta 2011 3,7 % (SLO 4,1 %). Koeficient starostne odvisnosti je leta 2011 na Koroškem znašal 43,8 (SLO 44,3), kar pomeni, daje bilo od 100 delovno sposobnih prebivalcev odvisno toliko mlajših od 15 let ter starih 65 let ali več. Posamezniki in družba starost vse prevečkrat doživljamo kot grožnjo in ne kot dosežek. V starostnikih vidimo breme za mlajše, delovno aktivne ljudi. In vendar so današnji starejši veliko bolj zdravi kot prejšnje generacije, njihovo znanje in izkušnje pa so lahko mlajšim v dragoceno pomoč in podporo. Ostati aktiven tudi na stara leta je najboljši način za spopadanje s starostjo. Več o svetovnem dnevu zdravja 2012 najdete na spletni strani Inštituta za varovanje zdravja: http://www.ivz.si/Mp.aspx?ni=0&pi=1&_ 1 _id=1924&_1_Pagelndex=0&_1_groupl d=225&_1_newsCategory=&_1_action=S howNewsFull&pl=0-1.0. Viri: http://www.who.int/world-health-day/en/ http://www.seniorji.info/Leto_aktivnega_staranja Statistični urad Republike Slovenije Dvojčki pri ovcah Martina Sušeč Valentar, dr. vet. med. VP Slovenj Gradec Foto: Igor Senekovič Pred slabim mesecem mi je znanec zastavil zanimivo vprašanje. Spraševal meje, kaj naj stori v dani situaciji: namreč, njegova ovca je jagnjila dvojčke in eno jagnje je sprejela, drugega pa zavrnila. Zanimalo ga je, zakaj seje zgodilo tako, in kako naj skrbi za drugega mladiča oz. če je z njim kaj narobe, da ga ovca ni sprejela. V Sloveniji imamo kar nekaj avtohtonih pasem, kot so npr. jezersko-solčavska pasma (JS), istrska pramenka (IP), bovška pasma (B), belokranjska pramenka (BK). Oplemenjena jezersko-solčavska pasma (JSR) je tradicionalna slovenska pasma in je najštevilčnejša pasma ovc v Sloveniji. Nastala je z oplemenjevanjem avtohtone jezersko-solčavske pasme z izredno plodno romanovsko pasmo. Romanovska pasma izvira s severa Rusije in je ena izmed najbolj plodnih pasem na svetu. Oplemenjevanje avtohtone pasme je bilo izvedeno z namenom, da bi dobili pasmo, katere ovce bi bile dobre matere, plodne skozi celo leto, zgodaj zrele, dobro prilagojene na naše okolje in imele veliko število vitalnih jagnjet. Kot takšna je oplemenjena jezersko-solčavska pasma primerna za reje z boljšimi pogoji, predvsem z boljšo prehrano. Jezersko-solčavska ovca zna preživeti sebe in mladiča ob skromnih količinah krme in vode. Ko ima mladičev več, pa je ta naloga težja in obremenitev za ovco večja. Jagenjčki dvojčki so v zadnjem času pogosti v naši pasmi, kar pa ni dobro, ker ima mati premalo mleka. Dvojčka ovco hitro izčrpata, priraščata enkrat počasneje kot enojčki in zaradi podhranjenosti so dvojčki bolj dovzetni za bolezni. Ovca se pogosto odloči zavrniti enega mladiča (naravna selekcija, po navadi je le-ta šibkejši) in če ga želi rejec obdržati, ga mora potem hraniti 5-krat dnevno na stekleničko. Taka žival potrebuje približno šest mesecev, da dohiti zdravega jagenjčka enojčka. V primeru, da ima rejec več ovac, lahko poskusi tudi s »posvojitvijo«. Zapuščeno jagnje da k drugi ovci - mačehi. Posvojitev je enostavna samo v prvih štirih urah po jagnjitvi mačehe, kasneje pa je mogoča samo s prekrivanjem vonja (npr. tuje jagnje se zmoči s porodno tekočino mačehe). Nekatera jagnjeta se naučijo krasti mleko pri drugih ovcah. Tuje jagnje sesa ovco od zadaj, medtem ko sesa lastno jagnje v antiparalelnem položaju. Jagnjeta, ki sesa od zadaj, ovca ne spozna po vonju in ga ne naganja. Rejec lahko spozna takšna jagnjeta po blatu, ki jim pade na glavo med sesanjem. Ovca, ki ima dve jagnjeti, potrebuje več boljše krme kot tista z enim jagnjetom. Krmiti jo moramo z zelo kvalitetnim senom in žitaricami, pesnimi rezanci ali najbolje kar s krmno mešanico z dodatki mineralov in vitaminov. Viri: http://web.bf.uni-lj.si/katedra/clanki, pridobljeno 1.3.2012_http://www.ovce.si/2010/12, pridobljeno 1.3.2012 Ob materinskem dnevu Hedvika Gaberšek Nevenka Knez Hedviko življenje hudo preizkuša ... Pa smo le dočakali dolgo pričakovano pomlad, ki nas je čez noč s cvetenjem in žgolenjem prebudila iz zimske otopelosti. Začela so se zgodnja spomladanska opravila, ki nas prisilijo v nenehno naglico, ko kar naenkrat zmanjka časa za vse, kar želimo opraviti. Zato je prav, da smo si vsaj ob materinskem dnevu podarjali dragocene trenutke našega časa, ki znajo komu še kako veliko pomeniti. Dovolj je stisk roke ali topel objem in morda skromna beseda hvala, s katerimi našim mamam povemo vse. Spomnimo se tudi na tiste matere, ki trpijo zaradi izgube svojih najdražjih, zlasti svojih otrok, in se čutijo osamljene. Podarimo jim drobtinico svojega časa. Prisluhnimo jim. To je lahko večja tolažba kot tisoč besed. Pred kratkim sem obiskala sokrajanko Hedviko Gaberšek s Sel, ki je lansko leto obeležila svoj sedemdeseti jubilej. Ob prijetnem klepetu mi je zaupala tudi drobce pretresljivih zgodb, kijih piše njeno življenje in ki se človeka zares dotaknejo. V času mojega obiska je bila vedro razpoložena, izredno gostoljubna in nasmejana. Ravno seje bila vrnila iz zdravilišča, kjer je bila zaradi zdravstvenih težav, ki jo pestijo. Črnina, v katero je oblečena, pa daje človeku hitro slutiti, da je za njo kar nekaj tragičnih dogodkov. Po prihodu na Sele sta si pri Mežnarju z možem Francem Stoparjem zgradila hišo in ustvarila dom za svojo družino, sinova Jožeta in Milana ter hčerki Branko in Stanko. Poleg družine je vse do smrti pod njeno streho živela tudi Hedvikina mati, na katero ima izredno lepe spomine. Bila ji je v veliko pomoč tako v gospodinjstvu kot pri varstvu otrok, medtem ko je sama pomagala pri sosedih. Po nenadni smrti matere pa je v njeno srce kot strela z jasnega udarila bolečina ob tragični letalski nesreči na Korziki, kije pred tridesetimi leti pretresla ves svet. Ta je med drugimi žrtvami iz njenega naročja iztrgala še mladi življenji obeh njenih hčera, še ne dvajsetletne Branke in komaj dvanajstletne Stanke. To je bila strašna izguba, ne le za njeno družino, pač pa za ves kraj. In kot da ji življenje ni bilo namenilo dovolj hudega udarca, je čez slabi dve leti izgubila še moža. Še sama ne ve, kaj ji je v teh težkih trenutkih dajalo novih moči, da se je s toliko grenkobe v srcu lahko prebijala iz dneva v dan. V svojem srcu je kmalu ponovno našla prostor za ljubezen, ki jo je delila s svojim drugim možem, Francem Gaberškom. Tako je s poroko z njim sprejela tudi vse njegove otroke ter zopet zaživela družinsko življenje. Hedvika je vesela, da sojo moževi otroci lepo sprejeli kot drugo mater in z leti so skupaj stkali pristne družinske vezi, ki jih vežejo še danes, ko mineva dve leti od moževe smrti. Pogosto se pokličejo, obiščejo in v najtežjih trenutkih pri drug drugemu iščejo tolažbo. Lani, ko je dopolnila 70. let, so jo tako otroci kot prijatelji presenetili in ji pripravili praznovanje ter ji tako ponovno dokazali, kako jo spoštujejo in imajo radi. V ta njen žalosti poln svet je konec lanskega leta končno pokukal novi sonček sreče. Rodil seje najmlajši pravnuk, ki se ga je veselila skupaj s sinom Jožetom in vso družino. Letošnje leto si je želela začeti kar se da brezskrbno. A usoda je hotela drugače. Iz njenega življenja ji je v trenutku iztrgala tudi najstarejšega sina Jožeta. »Tako drug za drugim odhajajo v prerani grob moji najdražji; hvala bogu, ne vemo, kdaj in kje nas čaka žalost, ki seji ni moč ogniti,« pravi vse prevečkrat razočarana Hedvika. Najin klepet sta zmotila telefonski klic prijatelja, ki ji je bil napovedal, da jo obišče, ter njen sin Milan, za katerega je hitela skrbno pripravljati kosilo, da je lahko nadaljeval z opravili. Hitro sem dobila občutek, da jo ves čas obkrožajo ljudje, ki jo imajo radi. Vse njene tragedije sojo za vselej zaznamovale, vendar je niso potolkle. Ni omagala pod njihovo težo. Njena trdna volja ji je pomagala, da vztraja. Če ne zavoljo sebe, pa zaradi svojih najdražjih. Življenje samo jo je prisililo, da ga zna še bolj ceniti, saj so njegovi žarki prepogosto ugašali pred njenimi očmi. Ženske in pomlad Tatjana Krejan Košan Foto: Ida Robnik Neutrudna in ustvarjala Tatjana Krejan Košan Četrtne skupnosti Stari trg-mesto. Center in Štibuh so ob dnevu žena in materinskem prazniku že drugo leto zapored organizirale prireditev Ženske in pomlad v Starem trgu, ki je bila v soboto, 17. marca 2012, ob 16. uri v Kulturnem domu Stari trg. Na pragu pomladi smo razstavili okrasne aranžmaje cvetja iz krep papirja in velikonočnih pirhov ter košaric iz polstene volne, ki so jih izdelale ženske iz vseh treh četrtnih skupnosti na organiziranih delavnicah. Raznovrstno spomladansko cvetje smo izdelovale pod vodstvom gospe Ane Rutnik, za polstenje oz. filcanje volne pa nas je s svojimi domiselnimi izdelki navdušila gospa Cilka Uranc, ki je delavnico tudi vodila. V kulturnem programu so sodelovali domači mladi glasbeniki. r Korenine in veje Obisk pri Vinku Hovniku Gorazd Mlinšek Korenine so zelo pomembne za rastline, še posebno za drevesa. Koreninski laski črpajo hrano iz zemlje, debelejše korenine omogočajo drevesom oporo, da so stabilna, da lahko kljubujejo močnim vetrovom in drugim obremenitvam. So vezni člen drevesa med zemljo in nebom. So sestavni del zanimivega naravnega informacijskega sistema v drevesu. Po njih sporoča drevo razne informacije o dogajanjih v tleh in okolici ostalim delom drevesa, pa tudi sosednjim drevesom. Talne in klimatske razmere vplivajo na rast in obliko nadzemnega dela drevesa. Pestro in raznoliko niso oblikovane samo korenine, zraščene v koreninske pleteže. Koreninski pletež je sistem korenin, ki se prilagaja rastiščnim pogojem. Zato imajo posamezne drevesne vrste različno oblikovane korenine, različno oblikovane so tudi veje v krošnjah posameznih drevesnih vrst. Zdrave korenine omogočajo življenje različnim drevesnim vrstam desetletja, stoletja, pa tudi tisoč in več let. Po naravno in umetno zaključenem pretakanju sokov in fotosinteze se začne za drevo »posmrtno življenje«. Požaganemu drevesu da človek posebno vrednost - les nas spremlja od zibelke do groba, daje nam energijo. Za po naravni poti mrtvo drevo, ki ostane v gozdu, poskrbi mati Narava. Človeku neljubi izrazi trohnenje, razkrajanje, gnitje so v naravnem okolju koristni. Trohneča drevesa postanejo življenjski svetovi najrazličnejšim mikroorganizmom, raznim žuželkam, malim živalim, glivam in drugim rastlinam. V humus spreminjajoča se drevesa so vir energije v obliki hrane za novo življenje. Na trohnečem drevesu ali panju vzklijejo številna semena najrazličnejših dreves in grmov. Narava je največji umetnik, poskrbi za pestrost in raznolikost. Ne samo zdrava in lepa drevesa, tudi razvejana suha drevesa, ki jih gozdarji načrtno puščajo v gozdu za stabilnost biološke pestrosti, dajejo gozdnemu prostoru svojevrsten pečat. Lepe so tudi posamezne korenine in drugi deli dreves, ki jih je narava po končani rasti s pomočjo vetra, vode in sonca dodatno oblikovala in zaščitila. Za vso to lepoto mora imeti človek smisel in čut za ohranjanje suhih vej in korenin. Med temi, ki ta čut imajo, je tudi Vinko Hovnik, vnet zbiralec in oblikovalec korenin, vej in drugih zanimivo oblikovanih delov dreves. Daje to res, se lahko prepričaš ob obisku pri njem. Malo gospodarsko poslopje, stene bivalne hiše in dvorišče v neposredni bližini odcepa ceste pred picerijo Saloon proti lovski koči na Selah krasijo številne naravne umetnine. Z Vinkom meje seznanil njegov zet Peter Hartman, ki je tudi sam velik ljubitelj narave in dober oblikovalec lesa. Lepote narave in človekovih koristnih, pa tudi škodljivih stvaritev najpogosteje opazuje skozi najrazličnejša okna, kijih poklicno načrtuje in oblikuje tudi sam. Zgoraj omenjena razmišljanja o drevesu in koreninah so se mi porajala, ko sem obiskal zbiratelja korenin in vej Ivana Hovnika. Vsaka korenina in veja, ki ji je Ivan s svojo rezbarsko sposobnostjo dodal še večjo umetniško vrednost, ima svojo zgodbo. Le kaj bi povedale Helena je ponosna na svojega moža razstavljene korenine, veje in naravno poškodovani deli debel? Ivan že petintrideset let zbira zanimive naravne umetnine. Išče jih ob potokih in brezpotjih od Razborja do Prevalj, po pobočjih Uršlje gore pa tudi v pohorskih gozdovih. Zanimiva so pota, po katerih po več ur opazuje in išče zanimive korenine. Vinkova žena Helena podpira njegov hobi, čeprav ga je samo enkrat spremljala na koreninskem pohodu. Raje uživa z njim na klopi pod razstavljenimi skulpturami ali pa se opre na ograjo, izdelano iz korenin in vej. V vsaki figuri je neki lik ali oseba. Če si Vinko zaželi morja, pogleda leseno želvo, v zanimivih rakastih in poškodovanih koreninah in delih debla vidiš najrazličnejše znane osebnosti, morda se ob pogledu na lik gole ženske spominja mladih let. Žena Helena pravi, da je to njegova ljubica. Ljubici, raznim zanimivim osebnostim, pravljičnim likom, celo hudiču delajo družbo lesene kače in druge živali. Les je imel Vinko rad že v mladosti, saj se je izučil za mizarja. Že kot mlad mizarje imel smisel za estetiko, ta lepa lastnost pa mu pride prav pri prijetnem uživanju upokojenske dobe. Zanimivo mu je prisluhniti, veliko zanimivega ve o domači kmetiji in vsestransko sposobnem očetu. Na domači kmetiji so imeli celo svojo elektrarno, mlin in žago. Rad pohvali nečaka Marjana, ki gospodari na domačiji. Morda bom še kaj zanimivega napisal o Hovnikih po naslednjem obisku! Mogoče bom dobil dodatni navdih prav v koreninah! Razborska cvetna nedelja v snegu Leopold Korat Bili smo malo presenečeni, ko smo prvo aprilsko nedeljo po bližnjih vrhovih in bregeh zagledali sneg. S sobote na cvetno nedeljo je med dežjem padal tudi sneg. Na Razborju je bilo lepo belo. Drevesa, kot da bi čez noč vzcvetela. Z vseh cest in poti so prihajali župljani in k cerkvi sv. Danijela prinašali snope, zelenje, cvetje ... Pred kapelico ob cesti in pred cerkvijo jih je duhovnik blagoslovil. Cvetna nedelja je dan, ko kristjani začenjamo obhajati veliki teden. Že ime pove, da seje ta teden zgodilo nekaj velikega. Jezus je en teden pred svojim trpljenjem prihajal na osličku v svoje mesto Jeruzalem. Navdušene množice so ga pozdravljale s palmovimi in oljčnimi vejami. Ker v naših krajih ni ne oljk ne palm, prinašamo snope (rdeča vrba, iva). Včasih je bilo potrebno v snop povezati sedem vrst lesa. Snop je bil povezan z rumeno ivo, ki se da lepo upogniti.Ti venci okoli snopa niso smeli biti po parih (če so bili, sojih bolj poredni fantje porezali). V naših krajih so snopove veje okrasili še z barvnimi trakovi (včasih s krep papirjem). Kljub temu da je bila letošnja cvetna nedelja zaradi novega snega mrzla in malo vetrovna, seje pri blagoslovu snopov zbralo veliko ljudi. V procesiji smo odšli v cerkev, kjer se na to nedeljo bere pasijon - trpljenje Jezusa Kristusa. To je pretresljiv opis Jezusovih zadnjih nekaj ur trpljenja in smrti na križu. Tako smo vstopili v veliki teden in največji krščanski praznik - veliko noč -praznik Kristusovega vstajenja iz groba. V letnem času, ko se vsa narava prebuja in hiti v novo življenje, se tudi človek obrača za novim upanjem. Naj ga bo veliko! Velik pegi na Kapli Mateja Rihter Kulturno društvo Kapla poleg dramskega ustvarjanja skrbi tudi za ohranjanje tradicije. Člani že vrsto let ob cvetni nedelji izdelajo velik snop, v teh koncih mu pravijo pegi, in ga prislonijo ob zid cerkve na Kapli. Letošnji pegi meri 17,45 metra. S cvetno nedeljo v veliko noč Mirko Tovšak Kristjani pričenjajo svoja velikonočna praznovanja s cvetno nedeljo. Na ta dan se spomnijo zmagovitega prihoda Jezusa Kristusa v Jeruzalem, zato na cvetno nedeljo ponesejo v cerkev tudi zelenje in cvetje in na ta način simbolično prikažejo navdušenje množice, ki je pred več kot 2000 leti spremljala odrešenika v Jeruzalem. Na cvetno nedeljo pa je posebej slovesno tudi v župniji Šentilj, ki združuje vernike v mislinjski občini. Vsako leto se tako verniki zberejo pred cerkvijo sv. Ahaca in v njej, nato pa po blagoslovitvi snopov v sprevodu gredo v farno cerkev, kjer se udeležijo slovesne maše. Ob tej priliki je veselo tudi v centru Šentilja, saj takrat na kramarskem sejmu na stojnicah najrazličnejši ponudniki ponujajo vse mogoče vrste blaga in izdelkov za vsakodnevno rabo. Vedno na tej prireditvi nastopa tudi Babnikova godba, ki poskrbi za še bolj slovesno praznovanje.Tako cvetna nedelja postaja ne le slovesnost, namenjena verujočim, pač pa tudi zbirališče drugih Mislinjčanov, da se družijo, pokramljajo ob stojnicah in tako poskrbijo za družabnost med krajani, in to ne glede na njihovo versko pripadnost. Letos seje po naši oceni ob lepem vremenu v Šentilju zbralo rekordno število Mislinjčanov. V Podgorju so se delali snopi Primož Areh Izdelava snopov Na cvetno nedeljo, zadnjo nedeljo pred velikonočno, krščanski verniki blagoslavljamo v šope povezano zelenje. Velikonočno zelenje je del velikonočne simbolike, predstavlja snop tradicionalno nabranih lesnatih rastlin. Blagoslov tako imenovanih butaric, na Koroškem snopov, poteka v katoliških cerkvah na cvetno nedeljo, ki je uvod v veliki teden, ko se kristjani spominjamo zadnjih dni Jezusovega zemeljskega življenja in trpljenja. Verniki obujamo spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem, ko je na osliču prijahal v mesto in gaje tam pričakala množica ljudi, ki so mu na pot polagali zelenje. Šega sega v 9. stoletje, navada pa je poznana na območju srednje Evrope, v Nemčiji, Avstriji in na Češkem ter po vsej Sloveniji. Verjetno pa je obredje povezano tudi z zelo staro šego, ko so ljudje zbirali »sveto« rastlinje, ki naj bi varovalo pred strelo in drugimi ujmami, pospeševalo pa tudi rast, plodnost in odganjalo zle sile ter bolezen. Blagoslovljeno zelenje se po navadi shrani za čase, ko se približuje huda ura. Na primer, ko ljudje opazijo, da prihaja strašna nevihta, vzamejo nekaj zelenja in ga dajo na ogenj.To naj bi omililo nevihto. Ponekod pa dele butar položijo po stanovanjskih prostorih in v hlev, da jih varujejo pred nesrečo Tako kot vsako leto so tudi letos na domačiji Korošec v Podgorju pri Slovenj Gradcu, po domače pri Svetecu, izdelovali snope za domače in prijatelje. Na ustvarjalni dogodek smo bili povabljeni tudi prijatelji in sosedje. Sama izdelava snopovje potekala pod budnim očesom gospodarja Franceta, kije tu in tam izginil v klet in se na zadovoljstvo vseh vračal z majoliko mošta. V snopu niso smele manjkati tradicionalne rastline: dren, pušpan, vrba, čremsa. Ko so bili snopi izdelani, sojih dekleta in žene okrasile s trakovi barvnega papirja ter kasneje pritrdile še pomaranče. Za prijetno vzdušje je skrbela domača hči Mateja s svojo frajtonarico. Seveda smo bili vsi prisotni deležni dobrot gospodinje Marjane, s katerimi ni skoparila. Rez potomke najstarejše žlahtne trte na svetu v Breznu Mag. Jože Marhl Skrbnik trte Anton Zaletelj je opravil rez trte Na Gregorjevo nedeljo, 11. marca, je bilo v Podvelki slovesno. Na ta dan so na župnijskem dvorišču v Breznu opravili rez potomke najstarejše žlahtne trte na svetu z mariborskega Lenta. Potomko stare trte je župan Mestne občine Maribor Franc Kangler pred Gospodar in župan Občine Podvelka Anton Kovše (skrajni desni) podarja cepič trte županu Občine Lovrenc na Pohorju Jošku Manfredi in županu Občine Radlje ob Dravi Alanu Bukovniku dvema letoma poklonil Občini Podvelka. Na slovesnosti v Breznu so se zbrali številni gostje in obiskovalci od blizu in daleč. Zbrane je pozdravila voditeljica programa Tjaša Pečovnik. O turizmu v Občini Podvelka je spregovorila predsednica občinskega odbora za turizem Slavica Pečovnik Urh, o zgodovini potomke najstarejše trte pa je spregovoril njen gospodar in župan Občine Podvelka Anton Kovše. Rez trte je po predhodni strokovni razlagi opravil skrbnik trte Anton Zaletelj, ki je tudi pripravil cepiče in jih predal gospodarju in županu Antonu Kovšetu. Župan je cepiče slovesno podaril županu Občine Radlje ob Dravi Alanu Bukovniku, županu Občine Lovrenc na Pohorju Jošku Manfredi in podžupanji Občine Podvelka Slavici Pečovnik Urh ter predstavnikom vaških skupnosti, domačemu župniku Mirku Kraševcu in častnemu občanu Občine Podvelka Borutu Končniku, ki je prisotne tudi nagovoril. Pester kulturni program so pripravili člani mešanega pevskega zbora KD Lehen na Pohorju in igralec Branko Rejec z narečno recitacijo Flaša. Svoje izdelke in pridelke so razstavili in ponudili udeležencem svečanosti: čebelarja Marko Glazer in Srečko Verdinek, članice klekljarske sekcije in članice ročnodelskega krožka KD Brezno-Podvelka, Društvo invalidov in Turistično društvo Brezno-Podvelka ter Miran Glazer, kije ponudil kmetijske pridelke. Za kulinarične dobrote s posladkom so poskrbele članice Društva podeželskih žena Brezno-Podvelka, ki ga vodi Lojzka Hribernik. Poslanstvo lepotic je tudi dobrodelnost Dobrodelni koncert v Mislinji Marijan Križaj Prvoaprilska nedelja v Lopanovi dvorani v Mislinji letos ni stregla z lažmi. Zbrane obiskovalce so v humanitarni akciji projekta Kraljica Slovenije ob manekenkah navduševali pevci in plesalci ter prikupni citrašici. Projekt ne temelji samo na finalnem izboru, ampak tudi na izobraževanju deklet za njihov osebni razvoj. Poslanstvo od konca finalnega izbora do vnovičnega kronanja temelji na humanitarnih dejavnostih. Za organizacijo prireditve v Mislinji je poskrbela Kristina Borovnik, prva spremljevalka kraljice Slovenije 2011. Zbrana sredstva so bila namenjena dejavnosti RK Mislinja, denarna pa kot prispevek učencem za šolo v naravi. Za uspešnost dobrodelne prireditve so ob nastopajočih poskrbeli tudi razumevajoči sponzorji. Seveda so se honorarju odpovedali vsi, ki so poskrbeli za prijetne trenutke. Ansambel Ta pravi faloti je za dobro voljo poskrbel najprej. Mlade plesalke plesne šole Spin so nas očarale s trebušnim plesom, FS Majsterski pa s plesi Mislinjske doline. Cola, harmonikaš iz Raduš, je veselo potegnil meh, Sara Rataj pa je zapela privlačno kot Adele. Med prepevanjem Neje Jeromel in Nushy so se po odru prvič sprehodile lepotice. Za Leo Sitar, kraljico Slovenije 2011, ki je obenem tudi 4. spremljevalka kraljice sveta, še Kristina Borovnik. Na prikupno dekle iz naše Male Mislinje, kije prva spremljevalka krone Slovenije, smo seveda še posebej ponosni. Očarale so nas še mlade manekenke Nikolina Dzambas, Elena Costrov, Nuša Sovič in Alina Borovnik. Ko je Matej Prikeržnik prepeval brazilsko uspešnico, so se lepotice po odru sprehodile še drugič. Zaslužen aplavz sta si prislužili mladi citrašici Veronika Pavlič in Petra Viki Čeru. Dalmatinske melodije Klape Šentilj so šle v uho, pa tudi Damjan Murko je ob svoji prvi predstavitvi v Mislinji očaral ljubitelje vedrih zvokov. Na kraju je aplavz zadonel še ob zaključnih mislih obeh lepotic. Pogled po zbranih sredstvih nas je lahko prepričal, da je dobrodelni koncert resnično uspel. Občni zbor 00 DIS 1941 -1945 v Breznu Mag. Jože Marhl V dvorani gasilskega doma v Breznu je potekal letni občni zbor članov Območne organizacije Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 občin Muta, Podvelka, Radlje ob Dravi, Ribnica na Pohorju in Vuzenica. Zbrane je pozdravil predsednik območne organizacije Marijan Špegelj, med njimi predsednico Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 prof. Ivico Žnidaršič, člana društva in nekdanjega poslanca v Državnem zboru mag. Franca Žnidaršiča, podžupanjo občine Podvelka Slavico Pečovnik Urh, župana Občine Radlje ob Dravi Alana Bukovnika, podžupana Občine Ribnica na Pohorju Alojzija Klančnika, župana občine Vuzenica Franja Goloba in župana Občine Muta Borisa Kralja. Vzorno pripravljeno poročilo predsednika Marijana Špeglja o opravljenem delu v minulem letu ter vsebinsko bogata razprava po poročilu potrjujejo uspešno delo Društva v letu 2011, saj so župani, podžupanja in podžupan ter predsednica DIS 1942-1945 prof. Ivica Žnidaršič izrekli veliko pohval za opravljeno delo.Tudi za prihodnje so si postavili visoke cilje in zadali zahtevne naloge. Zbrane je pozdravila in nagovorila tudi ravnateljica OŠ Brezno-Podvelka Irena Jelenko. Učenci šole so pripravili pester kulturni program, učenec Nejc Golob pa je predstavil nalogo Zgodilo seje tudi pri nas, ki jo je izdelal v lanskem letu na osnovi razpisa DIS 1941-1945 in zanjo prejel nagrado in priznanje. Predsednik Marijan Špegelj pozdravlja zbrane na občnem zboru Pod zeCehin ^CoGu^om Lovci razveselili doliške šolarje Lovci LD Dolič Lovci lovske družine Dolič poleg ostalega dela in nalog, ki jih planiramo v letnih načrtih lovišča, posvečamo veliko skrb tudi pticam pevkam. Gonilna sila pri tem je naš član Štefan Oštir, ki že vrsto let izdeluje valilnice in krmilnice, ki jih potem nameščamo v lovišču ali pa jih podarimo kmetom in krajanom. Letos smo v okviru tradicionalne razstave lovskogojitvenega bazena Slovenj Gradec, kije bila v Doliču, izkoristili priložnost in smo ob obisku razstave z valilnicami in krmilnicami razveselili šolarje podružnične šole Dolič. ZeCena strani Svetovni dan voda 2012 »Svet je žejen zato, ker smo lačni« Mag. Matej Ivartnik, dipl. san. inž. Oddelek za higieno in ekologijo. Zavod za zdravstveno varstvo Ravne 22. marec je svetovni dan voda, ki nas vsako leto skuša opomniti na problematiko, povezano s tem življenjsko pomembnim naravnim virom, ki je v zadnjih tednih opozoril nase tudi v Sloveniji. Dolgo sušno obdobje je zahtevalo zasilno vodooskrbo s pitno vodo v različnih krajih Slovenije in poslušali smo poročila o visokih stroških dovoza vode. Ob nadaljnjem brezskrbnem ravnanju z vodo lahko ta strošek postane nekaj običajnega, da o slabši kakovosti oskrbe s pitno vodo sploh ne izgubljamo besed. Letošnja uradna brošura (FAO) že na prvi strani izpostavlja problematiko velike porabe vode za pridelavo hrane z udarno trditvijo: »Dnevno vsak potrebuje 2-4 litre vode za pitje, medtem ko je za pridelavo dnevne prehrane za eno osebo potrebnih 2000 do 5000 litrov vode. Vsako leto nas je več in do leta 2050 naj bi nas bilo že 9 milijard, kar pomeni logično rast potreb po hrani. Še večja bo rast potreb po vodi.« Proizvodnja mesa zahteva bistveno več vode od proizvodnje rastlinskih živil, povprečna potreba po mesnih živilih pa narašča, kar pomeni kumulativni porast potrebe po vodi. Če bomo želeli zagotoviti prehrano za vse, bo potrebno proizvesti več hrane ob manjši porabi vode, zmanjšati količine odpadne hrane in sprejeti trajnostno naravnane oblike prehranjevanja. Pravzaprav je vse jasno in na deklarativnem nivoju tudi ustrezno urejeno, čeprav v praksi milijarda ljudi na planetu strada. Glede na to, da potrebe po hrani stalno rastejo, potencial za njeno proizvodnjo pa pada (izčrpana zemlja, onesnažena tla in voda ...) bo v prihodnje število lačnih še naraslo. Med vsemi informacijami, ki kličejo k bolj skrbni porabi vode in trajnostno naravnani prehrani, najbolj izstopa ta, da 30 % globalno proizvedene hrane nikoli ne pojemo, za potrebe njene proizvodnje pa po nepotrebnem porabimo ogromne količine vode. To pa pravzaprav ni nič novega, ampak ponovno izpostavljena problematika neenakosti med ljudmi ali drugače povedano naraščajoče potrebe človeka, ki je ni možno nikoli zadovoljiti v odnosu do kontinuiranega manjšanja potenciala človeštva na našem planetu. Na tem mestu lahko navedemo še en znameniti rek: »Misli globalno, deluj lokalno.« Na Koroškem je vode precej, prav tako se veliko prebivalcev oskrbuje s pitno vodo iz manjših lokalnih vodnih virov pa kljub temu večkrat naletimo na spore, ko sosed ne želi odstopiti viška vode ali vodnega vira sosedu ali pa brezskrbno gnoji površine nad sosedovim zajetjem vode. Takšen prenos globalnih neenakosti v lokalno okolje kaže na popolno nerazumevanje reka, da pa uspeš globalno, moraš razumeti lokalno. Naše lokalne probleme je sicer težko primerjati z globalnimi, ker imamo glede razpoložljive vode precej sreče, res pa to srečo včasih izkoriščamo v preveliki meri in jemljemo zadostne količine kakovostne pitne vode iz pipe kot nekaj samoumevnega. Stres in neiznajdljivost ob pomanjkanju vode sta zato logični posledici. Tudi pri nas je najbrž delež pitne vode, ki jo porabimo za pitje, pripravo hrane in osebno higieno, v primerjavi s celotno porabo pitne vode sorazmerno nizek. Za pranje avtomobilov, zalivanje, nekatera gospodinjska opravila, deloma tudi za živino, ne potrebujemo vode najvišje kakovosti in z namensko porabo bi lahko vodo izkoristili mnogo bolj učinkovito. Primeri so: zbiranje meteornih vod za zalivanje vrtov in ponekod za splakovanje stranišča, ponovna uporaba vode od pranja zelenjave za zalivanje, ločena oskrba z vodo za nekatere tehnološke procese. Včasih je dovolj zgolj povečati vodni zbiralnik in v času večje potrebe koristiti zbrane zaloge vode. Tudi v našem okolju je precej načinov za izboljšanje učinkovitosti izrabe vode in dobro bi bilo, da se jih navadimo, še preden bodo postali stalno potrebni. Vir: VVorld Water Day 2012, http://www.unwater.org/worldwaterday/ Bi narava opravila higienski minimum? Polonca Hartman 6. skavtski zakon pravi, da »Skavt spoštuje naravo in vidi v njej božje delo.« Kaj ta zakon pomeni v dejanjih in kako ga lahko živi vsak od nas, čeprav ne nosimo oranžnega kroja in rutice okoli vratu? Nihče ne more zanikati, da smo tudi ljudje neločljivi del narave in od nje odvisni. Ne moremo je gledati ločeno od sebe. Od kod zrak, ki ga dihamo? Regrat, ki ga z užitkom pojemo? Klop, na kateri sedimo? Od kod čista voda, s katero se osvežimo in umijemo? Da, narava se nam daje v veliki meri... Kakšen pa je naš odnos do nje? Kaj pomeni spoštovati naravo? Ji nameniti vsako leto par ur, da jo sčistimo vse navlake, ki smo jo čez leto spravili tja? Tudi. A čistiti naravo je isto kot gasiti požar. Bolje kot gasiti je preprečiti, da bi se ogenj sploh vnel. Bolje kot čistiti je ne onesnaževati. Pravi odnos do narave je imeti jo tako rad, da pot do koša za smeti ali deponije za odpadke ni nikoli predloga in nadležna, da tuširanje namesto kopanja ni žrtev ampak način življenja, daje ugašanje luči ob odhodu iz prostora skoraj avtomatski gib ... Vsak dan je toliko priložnosti, da vsak od nas naredi nekaj za naravo. In trud enega človeka ni tako neznaten, kot se nam včasih zdi. Ali ste vedeli, da povprečen prebivalec v razvitih državah vsak dan zavrže 2 do 3 kilogramov smeti? Če bi reciklirali vse, kar lahko, bi bil učinek ogromen. Ali ste vedeli, da lahko vsak od nas z recikliranjem papirja reši štiri drevesa na leto? Če zaprete pipo med umivanjem zob, lahko tako prihranite kar 15 litrov vode vsak dan, kar znese 5475 litrov na leto. Če bi zalivali rastline z reciklirano vodo za kuhanje ali z deževnico, bi lahko prihranili 20 litrov na družino na dan ali 7300 litrov letno! Shranite papir, ki je popisan samo po eni strani, ponovno uporabite stare ovojnice, umislite si nakupovalno vrečko za večkratno uporabo, namesto da v trgovini vsakič kupite novo (lahko jo izdelate tudi sami iz blaga polomljenih dežnikov)... Načinov, kako vračati naravi hvaležnost, je veliko. Najprej pa jo moraš imeti rad, sicer je lahko vsako dejanje prisila. Imeti rad pa pomeni začeti opazovati, prisluhniti, se čuditi njenim lepotam, ki jih na žalost mnogokrat opazijo samo otroci. Za tisto, kar nam veliko pomeni, pa smo pripravljeni investirati svoj čas in trud, mar ne? Tudi skavti smo v soboto, 25. marca, kot mnogi izmed vas pomagali očistiti našo dolino, našo Slovenijo, naš svet. Veseli smo opazili, daje bilo odpadkov na nepravih mestih dosti manj, kot pa jih je bilo leta nazaj.To lahko kaže na našo boljšo ozaveščenost - več čistimo, ali še bolje, manj »svinjamo«! In čeprav se ne zavedamo, se nam narava zahvaljuje, govori! Pojdite obiskat, poglejte, prisluhnite pa boste videli... in slišali. mm Skavt spoštuje naravo in vidi v njej božje delo Črne strani PožarvZipo centru Franc Areh Preko devetdeset gasilcev se je borilo s požarom V petek, 16. marca 2012, je ob 13.38 uri regijski center Slovenj Gradec prejel več obvestil občanov, da je v Zipo centru v Slovenj Gradcu prišlo do požara. Požar se je silovito razširil skoraj na celotno ostrešje objekta. Zaradi tako velikega obsega so bila aktivirana vsa gasilska društva v Mestni občini Slovenj Gradec in tudi Prostovoljno gasilsko društvo Mislinja. Z obsežnim požarom se je spopadlo preko devetdeset gasilcev z desetimi avtocisternami, avtolestvijo in osmimi orodnimi vozili. Požarje bil delno pogašen do večera, preko noči pa je ostala na pogorišču požarna straža. Požar je bil zelo zahteven, saj je gorelo na podstrešju objekta, kamor je dostop zelo otežen. Požarje bil večjega obsega in velika zahvala gre gasilcem, da so obvarovali sosednje zgradbe in hišo v bližini. To je bil v kratkem časovnem obdobju drugi večji požar v občini in gasilci so zopet pokazali, kako potrebni so pri raznih nesrečah. Viharnikapril2012 §. IX Aprilski nasveti svete Hildegarde Martina Cigler Vreme nam aprila ni tako naklonjeno, kot nam je bilo marca, toda mnogi imajo vrtičke že pripravljene in gredice ter njive posejane z raznovrstnimi kulturami. V aprilu rastlinje ozeleni in delno tudi že vzcvetijo zgodnje rastline, ki niso občutljive na slano. Posevke, kot so čebula, korenje in drugo morebiti še zavarujemo s folijo pred morebitnim mrazom. Iz zeli, ki so vzniknile, pa si lahko pripravimo različne solate (regrat, špehovka). Mnogi še vedno prisegajo na špinačo iz mladih kopriv, iz katere mladih poganjkov si lahko pripravimo tudi okusno spomladansko kremno juho. Iz kopriv lahko pripravimo tudi naravno škropivo za škodljivce in gnojilo, kar sem že opisala v eni od številk Viharnika. Iz kopriv, nabranih v aprilu in maju, si lahko pripravimo nadvse koristen čaj. Sv. Hildegarda tudi pove, da so zlasti v prvih mesecih pomladi koprive izredno bogate. Zato tudi priporoča uživanje špinače iz kopriv, ki želodec očisti vseh slabih sluzi. Recept za Hildegardino špinačo: Potrebujemo 150 g sveže nabranih mladih kopriv, visokih okoli 6 cm. Ko jih očistimo in operemo, jih prelijemo z vrelo vodo in pustimo nekaj časa stati. V že pripravljeno čisto zelenjavno juho (brez pora) damo koprive in jih sesekljamo z električnim mešalnikom (nastavek za kašice). Začinimo s poprom, soljo, galagantom, materino dušico, piretrovcem in muškatnim oreščkom in na koncu po želji zgostimo z malo pririne moke in s 3-4 žličkami sladke smetane. Vir: Sveta Hildegarda: Almanah letnih časov. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1998. ... Kje je Selška vas? Dr. Ivan Lah Uredniki Slovenske nacionalne enciklopedije Slovenika (2911) so ponovili podatek iz leta 1997, ko so v 11. zvezku Enciklopedije Slovenije zapisali, da premore kraj Sele tudi zaselek Selško vas. Le kje je ta vas? Tudi sicer delajo enciklopedistom ti kraji preglavice, kajti tako leta 1997 kot leta 2011 so kraj Vrhe preprosto prezrli, čeprav sta sosednja kraja Sele-Vrhe in tudi danes obstaja Vaška skupnost Sele-Vrhe. Posredno sta oba kraja sicer navedena ob opisovanju Slovenj Gradca, a žal z zamenjano zemljepisno lego: napis Sele stoji blizu cerkve sv. Urbana, napis Vrhe pa blizu cerkve sv. Roka (glej zemljevid v 11. zvezku ES, str. 388). Podobno jim je nekaj sitnosti menda povzročil Ksaver Meško, saj so njegovo rojstvo sprva postavili v Ključarevec pri Ljutomeru, namesto pravilno v Ključarevce pri Ormožu. Nemara so zato Meška v novi Sloveniki preprosto izpustili? Menda ne štejejo dejstva, da so meščani Slovenj Gradca eno od ulic že zdavnaj poimenovali Meškova ulica, da so knjižnici nadeli ime Knjižnica Ksaverja Meška, da ima Celje Meškov studenec idr.? ■)T' vSkiy-J X elef;del‘ V ■» f t in ‘i Hrti' \ r ■ AJfW. ~ / V Že zdavnaj od nastavitve zemljiške knjige po letu 1848 je bila določena meja med katastrskima občinama Stari trg in Vrhe, ki je na določenem delu potekala po meji gruntov Anžič in Rebernik; podatek v zemljiški knjigi o Anžiču sega v leto 1829, o Reberniku pa v /*' 1 99, j k Na sliki sta vidni domačiji Anžič in Rebernik. Prva je bila od nekdaj v katastrski občini Vrhe, druga v Starem trgu. Turistični popotniki so včasih kar nekako zmedeni, ko se ozirajo po prometnem napisu, ki tik pod župno cerkvijo napačno usmerja s Sel na Vrhe oziroma daje vtis, da obstaja kraj Sele-Vrhe. Zato nemalokrat domačine povprašajo, kam so pravzaprav zašli: so na Selah ali na Vrhah? V povzetku bi morali na zgoraj zastavljeno vprašanje »Kje je Selška vas?« z malo sprenevedanja torej odgovoriti, da take vasi v teh krajih ni; v enciklopediji Slovenije je prišlo najbrž do napake. V resnici pa je taka vas dejansko že nastala in se širi. Ima šolo, vrtec, trgovino, gasilski dom, kulturni dom, župno cerkev, več gostiln idr. Potrebno bi bilo le temu primerno prilagoditi zemljepisne in druge uradne listine. Pristojni bodo morali malo pomodrovati, zavihati rokave in poprijeti, da bodo nakopičene nesmisle odpravili. Če so zmogli naši predniki podobne naloge opraviti pred 200 leti, bi jim morali biti kos tudi danes. Leva, Anžičeva reber je danes povsem poseljena, desna, Rebernikova pa je v gornjem delu še ostala reber v pravem pomenu besede. Pisec pričujočih vrstic seje kot šolar skupaj z drugimi šolarji še smučal po obeh rebrih. Po Rebernikovi bi se dalo za silo smučati tudi dandanes, čeprav je ob vznožju postavljenih nekaj novih zgradb, ki onemogočajo iztek smučarske proge do potoka Sečnice -danes Selčnice. Druga reber, segajoča od Anžičeve hiše proti severu do gozdne meje pred Bukovnikom, pa je danes poseljena in za smučanje neuporabna. Poseljevanje tega prvotno Anžičevega sveta je potekalo postopoma, iz leta v leto. Sprva so domačini tej poseljeni rebri spontano nadeli ime naselje Sele. Ni bilo povsem na mestu, kajti zemljišče je sodilo v katastrsko občino Vrhe. Sčasoma pa je prišlo do tega, da je katastrska občina Stari trg na tistem mestu tako rekoč »okupirala« del ozemlja vse do ceste Anžič-Ovčjak. Tako imamo na tem mestu dokaj zanimiv preplet. Katastrska občina je še vedno Vrhe, zaselek je poimenovan Selška vas, ulice oz. hišne številke pa so Stari trg 262 do 270. Selška vas se torej nahaja na Vrhah, njena edina ulica pa nosi ime Stari trg ... Za nameček sta napačno nameščeni še dve pomembni tablici hišnih številk. Poslopje nekdanjega zadružnega doma oziroma današnje trgovine bi moralo imeti pritrjeno hišno številko 268, a namesto tega visi tam številka 269. Obratno pa bi moral imeti Dom krajanov (oz. Gasilski dom) pritrjeno številko 269, a tam je številka 268. S postopnim nepremišljenim in nedorečenim spreminjanjem krajevnih meja na tem predelu so dobile Vrhe -nekdaj dokaj velika katastrska občina, kamor je sodila tudi Gmajna do reke Mislinja - nenavadno »preščipnjeno« obliko. Vrhe se tako raztezajo na severu do Koroškega Selovca pri Mrakovi lipi do Kozjega hrbta na jugu, kjer imajo mejo s Podgorjem in domala še z Razborjem. Po dolžini v približni smeri sever-jug merijo okrog 10 km, kar je nekako premer Ljubljane. Na najožjem »preščipnjenem« delu pri Anžiču pa je njihova širina manj od 100 metrov. Zemljevid Vrh je s tem postal nenavaden - kot da bi bil prevezan in skoraj prerezan. Južno od Anžiča so sicer male Vrhe, a to so še vedno Vrhe. Obstajale so že pobude, da bi bilo Male Vrhe smiselno priključiti k Selam, s čimer bi oba kraja (Sele in Vrhe) postala vsak zase zemljepisno bolj zaokrožena. Če bi se hkrati k Selam priključilo še naselje Sele, oziroma v enciklopedijah navedena Selška vas, bi nastala smiselna celota naselja s šolo, kulturnim domom, gasilskim domom, trgovino, župno cerkvijo in temu primerno poimenovanimi organizacijami ter društvi. Da seje ob poimenovanju krajev včasih dobro malo ustaviti in premisliti, kaže nekdanje čudno in neznano od kod vsiljeno ime Sele-del, ki seje pričelo vpisovati že v osebne izkaznice in druge dokumente. Z malo dobre volje je ta spodrsljaj odpravljen in prvotne Sele so ponovno postale preprosto Sele. Posebno nerazumevanje se tu in tam še vedno pojavlja ob zvezi dveh sosednjih krajev Sele in Vrhe. Stoletno sodelovanje je pripeljalo do mnogih skupnih zadev z oznako Sele-Vrhe itd. to pa ne pomeni, da obstaja kraj Sele-Vrhe, saj sta to dva kraja Sele in Vrhe. Popotovati po Rusiji tako in drugače Pot do tja ... (1. del) Boštjan Jurič Kar nekaj mesecev sem gojil željo vrniti se v Rusijo, jo doživeti tudi poleti in spet videti znance, tudi prijatelje, ki sem jih v svojem polletnem bivanju tam spoznal. Ker je dekletu Ani ravno padel v vodo načrt za poletno potepanje po Rusiji, sem jo povabil zraven. In za čuda je takoj privolila, kljub temu da je dobro vedela, da moj način potovanja ni ravno »damski«. Izbira poti je padla precej hitro: preko ukrajinskega Krima ob Volgi navzgor, vse do Moskve. Malce dlje je trajala pridobitev vize, vendar je bila ob mojih »bogatih« izkušnjah pravi mačji kašelj. Dobrodušni Bogdan pri svojem delu Treba je bilo najti le še prevoz do Ukrajine. Takoj je odpadel letalski in železniški prevoz, saj sta oba precej draga. Sam sem se precej navduševal za avtostop, saj se mi je ideja, da bi se postavil ob avtocestni trasi s tablico »Ukrajina« v rokah, zdela precej fina. Vendar je v realnosti to precej težje izvedljivo in nekoliko manj romantično. Zato sva k sreči po kratkem iskanju naletela na avtoprevoznika, kije pristal, da naju vzame s sabo do Lvova. In šele tukaj se potopis »zares« začne... Nadaljevanje na str. 24 To smo mi Leto je naokoli Na Lopati naju Bogdan, ki se kasneje izkaže za dobrodušnega Ukrajinca, ki govori vse slovanske jezike bolje od slovenskega, pobaše v ogromni slepar. Na Lopati proti Madžarski štopata dva tujca. Pravzaprav jima njune romantike nič ne zavidam, saj imava midva tako nobel prevoz - s posteljo namesto zadnjih sedežev - direktno via Ukrajina! Ko z Bogdanom počasi (90 km/h), a vztrajno zapuščamo Slovenijo, je še dan. Klepetamo v slovanski različici babilonske mešanice jezikov. Bogdan govori (srbo)hrvaško, nekaj se trudi slovensko, jaz mu odgovarjam rusko in hrvaško, Ana pa slovensko in rusko. Ko nam postane malo dolgčas, naju prične Bogdan učiti ukrajinščine.' Kot večina tovornjakov je tudi Bogdanov mercedes registriran za prevoz le dveh oseb, zato mora eden izmed naju vedno biti pripravljen, da se skrije (beri: uleže na posteljo), če kje opazimo policijo. Dogovorjeni smo, da madžarsko-ukrajinsko mejo prečkava peš, Bogdan pa naju spet pobere na drugi strani. Vendar mu njegovo mehko srce ne da, da bi naju ob prvem jutranjem svitu postavil ven, na deževno in luž polno cesto. »Bomo že nekako prišli čez,« pravi. Vendar se že na madžarski kontroli zatakne. Carinik s predrznim obrazom V Ukrajini vlada zanimiva jezikovna situacija. V grobem: na vzhodu govorijo ukrajinski jezik, na zahodu po rusko, vmes pa nekako mešanico, ki jo imenujejo suržik, kar dobesedno pomeni zmes sena in slame. Glede tega, kateri jezik je seno in kateri slama, ima najbrž vsak narod svojo različico. ponori, ko mu Bogdan pomoli tri potne liste. Bogdan izstopi, in z glavo v carinikovi kabini se dolgo prerekata. Končno Bogdan spleza nazaj v tovornjak, mi pomoli dvajsetak in smrtno resno zabiča: »Šel boš po cesti nazaj, do trgovine, in kupil - sedaj pa me dobro poslušaj - dve škatli Sopiane modrih, si si zapomnil - mooodrih! Eno litrsko flašo kokakole, litrsko! In eno milko S CE-LI-MI LEŠNIKI!« Na hitro izprazniva Anino torbico, da bo kam skriti podkupnino, in z žensko torbico na rami odkorakam po deževni cesti v prebujajoče se megleno jutro. Čez kakšnega pol kilometra pridem do sklopa obmejnih prodajaln in gostilnic. Ob petih zjutraj so seveda zaprte, odprtje samo majhen kiosk. Vendar imam srečo. Za vitrino vidim zadnji dve škatli cigaret -Sopiane modri! Litrske kokakole sicer nimajo, zato vzamem dve pollitrski. Prav tako nimajo Milka čokolade, zato s strahom vzamem edino, ki jo imajo - eno švicarsko s celimi lešniki. Ko pred carinikovo kabino čakam, da mu diskretno predam podkupnino, me ta, ko to me opazi, v polomljeni ruščini na ves glas pokliče in vpraša, če imam vse. Zakaj dve kokakoli, se čudi. Pojasnjujem mu, da ni bilo litrske, zato pač dve pollitrski. Eno mi odločno porine nazaj, pospremljeno s poštenjakarsko obrazložitvijo: »Dveh pa že nisem naročil!« Ko na ukrajinski meji dohitim Bogdana in Ano, mu komaj stlačim nazaj dvajsetak, ki mi ga je dal. Zdi se mu nujni davek, ki ga prečkanje meje zahteva. Tukaj je Bogdan že bolj miren. Zdaj smo na »njegovem« teritoriju. Z vsakim uradnikom, ki jih okoli tovornega terminala kar mrgoli, spregovori par besed in se rokuje, pri čemer mu v roko stisne par griven, odvisno od čina. »Tako to gre,« pravi. Kljub nujnemu »podmazovanju« nam ukrajinska meja vzame vsaj dve uri. Brez njega bi bili lahko pečeni tudi za dva dni. Med čakajočim konvojem opazimo dva slovenska kamiona. Z Bogdanom stopiva do mladih Gorenjcev voznikov. Brez težav sta naju pripravljena na ukrajinski strani vzeti v tovornjak vse do Kijeva. Bogdan je namreč že sedaj prekoračil dovoljeni čas vožnje in mora nujno za osem ur na počitek. Ko Bogdan »z božjo mastjo« končno uredi vso papirologijo, se tudi uradno znajdemo v Ukrajini. Posloviva se od njega, vendar ta dobrodušnež kljub najinemu prigovarjanju noče oditi na zasluženi počitek. Želi naju predati naravnost v roke gorenjskih šoferjev. Ki pa me kmalu pokličeta, da soju na meji zadržali, in da pred popoldnevom z njima ne gre računati. Odločiva se, da bova do Lvova, od katerega naju ločijo le še Karpati (dobrih 300 km), preštopala. Vendar Bogdan o tem noče slišati. Na naju seje med potjo navezal in se počuti odgovornega za naju. Kljub temu da je to hud prekršek, izklopi tahograf in kljub že skoraj drugi neprespani noči se odloči nadaljevati pot do svojega doma, kije le kakšnih 50 km oddaljen od Lvova. Kljub mnogim policijskim kontrolam ob cesti, od katerih nas ena celo zaustavi, nam brez večjih težav uspe prečiti Karpate, v svojem domačem mestecu, kjer se tudi dokončno poslovimo, pa naju Bogdan malone posadi na lokalni avtobus, ki naju pripelje na avtobusno postajo in od tam v Lvov. Najstarejši krajan v Podgorju Leopold Korat Prav na letošnjo veliko noč, v nedeljo, 8. aprila, je naš krajan Jurij Novak dopolnil 103. leto svojega življenja. Že večkrat smo se ga spomnili z zapisom v Viharniku, kar si Jurij vsekakor zasluži. Res, da mu pešajo življenjske funkcije (vid in sluh), a njegova misel je še vedno živa in pogumna. Ob vprašanju, kako je živel, da je dočakal tako starost, Jurij skromno odgovori: »Vse življenje sem skromno živel!« Nauk in nasvet, ki še kako lahko pride prav v naših časih. Skromnosti in zadovoljnosti. Hvaležnosti in potrpljenja. To so vrednote, kijih sodobni svet že skoraj ne pozna. Res, da se življenje Novakovega Jurija »ozira v nove zarje«, a mu vsi želimo, da bi bil še rad med nami. Želimo mu vse najboljše; Jurij, Bog vas živi! L Leto je naokoli 101. rojstni dan Gregorja Glazerja V Koroškem domu starostnikov Črneče v Dravogradu, smo imeli 8. marca, ki sicer velja za praznik žena, še dodatni razlog za praznovanje. Najstarejši stanovalec, Gregor Glazerje slavil svoj 101. rojstni dan, zato smo mu pripravili krajšo slovesnost. Ob jubileju so mu čestitali in zaželeli vse najboljše direktor doma Srečko Mlačnik, županja Marijana Cigala, podžupan Alfonz Naberžnik in mnogi predstavniki društev, med njimi prijatelji iz lovske družine, s katerimi je dolga leta hodil na lov. Skupaj z njegovimi najbližjimi smo upihnili svečke in mu zaželeli še obilo zdravja in lepih trenutkov. Na vprašanje, kako tako dolgo ostati takšen korenjak, kakršen je, med smehom odgovori: »Včasih smo se drugače veselili, klub temu da je bilo veliko dela. Dobra volja, prijaznost do ljudi in pripravljenost pomagati drugim so nas družili, vse ostalo pa seje uredilo, kot seje.« S hudomušnostjo pa doda: »Lepo je praznovanje, se vidimo spet drugo leto!« Ampak namesto vina si je za drugo leto zaželel sladoled. Manca Javornik Gregor Glazerje osmega marca praznoval 101. rojstni dan. V Domu starostnikov v Črnečah so mu pripravili krajšo slovesnost, kjer so mu vsi prisotni čestitali za spoštljivi življenjski jubilej. V svečano pripravljeni in okrašeni jedilnici je zbrane nagovoril direktor doma starostnikov in kratko predstavil življenje jubilanta. Zatem so štirje glasbeniki zaigrali in vsi prisotni zapeli zdravico »Kolikor kapljic toliko let«. Nato so gospodu Gregorju čestitali gozdarji, lovci in drugi prisotni. Posebno pozornost je Glazerju namenila županja Dravograda gospa Cigale. Negovalke doma so nato prinesle torto s svečami, ki jih je Gregor upihnil in prvi zarezal v sladico. Hubert Dolinšek Na zaključku slovesnosti smo gospodu Gregorju vsi želeli veliko zdravja, on pa je obljubil, da se ponovno dobimo čez leto dni. KOroškega Gospodarstva GL1 cLo.o. Gozdno lesni inženiring ^ B n ■ m M 9 J 1 ■H HHn Vihamikapril2012 V spomin Jože Kerbev 1928-2012 Od 23. decembra je bil v slovenjgraški bolnici. Upanje, da bo kmalu spet doma, pri Kerbevu, je tlelo v njem in v srcih vseh njegovih, a kljub vsej skrbi bolnišničnega osebja in kljub rednim obiskom domačih je upanje na izboljšanje zdravstvenega stanja počasi, a vztrajno kopnelo, dokler se ni na Valentinovo zvečer za zmeraj ustavilo njegovo dobro srce. Bridko spoznanje, da ga ne bo več, je njegove domače, sorodnike, sosede in prijatelje napolnilo z žalostjo in bolečino, kajti Jožef Kerbev je bil nadvse prijazen, zgovoren, ustrežljiv in vedno nasmejan človek. Iz modelne mizarne, kjer se je po osvoboditvi zaposlil in si pridobil ustrezno izobrazbo, je odšel leta 1979 v pokoj in odtlej živel večinoma le še za dom in družino. Na svoji majhni kmetiji je vedno našel dovolj dela, in če jo je hotel imeti urejeno tako, da mu je trud tudi vračala, sta morala biti oba z ženo pridna in vztrajna. Bili so časi, ko je bil Jože pogosto v svoji delavnici, ki si jo je doma uredil že pred mnogimi leti. V njej je bil neizmerno srečen, saj je užival ob izdelovanju stavbnega pohištva, omar, postelj in drugih stvari. Zadnja leta pa je le še tu in tam izdelal kakšen zanimiv lesen predmet in popravil, kar je bilo treba. Pogosto se je spominjal svojega otroštva, ko se je kot peti med sedmimi otroki z mamo Marijo in očetom Ivanom stiskal v tesnem stanovanju tam pri Šrobu na Preškem Vrhu, kjer so živeli, preden so starši kupili Krbevovo. Za večino ljudi, rojenih po prvi svetovni vojni, je značilno, da so živeli skromno, da so za svoje preživetje delali že kot otroci in da so znali v upanju na boljšo prihodnost pogumno prestati najtežje življenjske preizkušnje. Huda preizkušnja za Krbevove je bila druga svetovna vojna, ki jim je prizadela mnoga gorja, a so kor pravi domoljubi ostali pokončni, tudi Jože, ki je bil med vojno ujet in odpeljan v Dachau. Letos, 17. aprila, Jožeta ni bilo več, da bi v krogu dragih ljudi praznoval svoj 84. rojstni dan, letošnji maj pa bo le še lep spomin na srečen zakon s Štefko, s katero sta v slogi in ljubezni preživela skoraj 60 let skupnega življenja. In kako sta se razumela! Kakor so jima pešale moči, tako sta si delo delila. Nazadnje sta skupaj kuhala, pospravljala, po potrebi pa sta se odpeljala po nakupih, k zdravniku ali kam drugam. V njuni skupni sreči je bilo dovolj prostora za edinega sina Jožeta, za snaho Rezko pa za vnukinjo Jano in vnuka Matjaža, ki sta ju že razveselila s pravnukinjo in pravnukom. Vrata njunega prijaznega doma so bila ljudem vedno na stežaj odprta, zato sem prepričana, da se bodo h Kerbevu z lepimi spomini na minula leta še vedno radi vračali, čeprav bo gospodar, Kerbevov Pep, počival tu pri sv. Marjeti, kamor je tudi sicer pogosto hodil k svetim mašam. Veš, da je še vse tako, kot je bilo, v vsaki stvari si, ki je v gozdu, na vrtu in v hiši, v mislih si, v besedah naših, da, celo v sanjah - le da korak se tvoj nič več ne sliši. Vsi njegovi, žena Štefka, sin Jože, snaha Rezka, vnuka Jana in Matjaž z družinama, brat Ignac z družino ga bodo pogrešali... Urška Zdovc Spomin J7 Jože Pačnik 22.2. 1943-18.4. 2011 Čeprav utihnil je tvoj glas, spomin nate greje nas, usoda je tako hotela, da tebe nam je vzela. Tvoj večni dom pa rože zdaj krasijo in svečke ti v spomin gorijo. Hvala vsem, ki sejožeta spominjate z lepo mislijo in obiskujete njegov grob. Vedno njegovi: žena Marija, hči Vlasta in sin Jožek z družinama Izginil je tvoj ljubljeni obraz, ne sliši se več tvoj ljubeči glas. Naš dom je prazen, ker te ni. Nihče ne more te nadomestiti, nikoli te ne bomo nehali ljubiti. V spomin Antonija Gorenšek roj. Rane 30. marca 2011 se je od nas za zmeraj poslovila draga žena, mama, tašča, babica, prababica, sorodnica, soseda in prijateljica Tončka Gorenšek s Šanc 64 na Ravnah na Koroškem. Že dobro leto dni počiva na pokopališču v Kotljah in ni je več, da bi se veselila življenja in da bi uživala v pričakovanju nove pomladi in lepega poletja. Lepi spomini nanjo še vedno živijo v srcih ljudi, ki so jo poznali in imeli radi, predvsem pa v srcih nas, njenih najdražjih, ki nam je pomenila vse na tem svetu. Vsak dan znova in vsak po svoje jo pogrešamo, saj se je znala veseliti naših uspehov, znala je svetovati in nas v težkih trenutkih napolniti s tako potrebnim življenjskim optimizmom. S skrivnostjo, poštenostjo, razumevanjem in delavnostjo je bila vzornica sinovoma, snahama in vnukom, možu pa bi bila ljubeča žena in trdna opora na skupni življenjski poti skozi življenje. Praznine, ki smo jo ob njeni smrti začutili njeni najdražji, se ne da kar tako pregnati, z ničemer je ni moč zapolniti, zato se učimo živeti brez nje. S pomočjo njenih dobronamernih naukov, ki nam jih je s svojo brezpogojno ljubeznijo za vse večne čase vtisnila v srca, pogumno stopamo skozi življenje in ravnamo tako, da bi bila ponosna na nas. Sveče, ki ti jih v znak hvaležnosti, ljubezni in dejstva, da te ne bomo nikoli pozabili, prižigamo na tvojem grobu, dajejo vedeti, kako zelo te pogrešamo. Vsi tvoji Justina Pačnik 1926-2012 Zaradi bolezni je 23. januarja svoj rojstni dan Justina Pačnik preležala v slovenjegraški bolnišnici. A da bo le dobre štiri ure kasneje v torkovih ranih jutranjih urah umrla, ni nihče pričakoval. Nikoli ni potožila o bolečinah, zdravniško pomoč je zaradi težav s pregosto krvjo v bolnišnici prvič poiskala šele pred letom in pol. Zato je njena sestra Fanika verjela, da se bo tudi tokrat kmalu spet vrnila k njej, v stanovanje v bloku. Žal je med želje in upanje posegla smrt. Na Hribarski kmetiji v Veliki Mislinji je 23. januarja 1926 mama povila prvorojenko Justino. Še deset otrok je pozneje prijokalo v svet v tej družini. Mami je Justina pomagala pri čuvanju vseh. Zmogla je z materjo podeliti skrbi, zato so jo imeli sestre in bratje radi na svoj topel otroški način. Tudi drugih opravil se deklica ni znala ubraniti. Pa še vojna ji je zapretila z mobilizacijo, saj se je znašla med tistimi, ki so morali z vlakom na prisilno oskrbo ranjencev v Nemčijo. Ker so nemško namero v Mariboru preprečili, si je Justina lahko oddahnila in se vrnila domov. Ves čas je pridno pomagala na domačiji, ki je do 1998. leta ni zapustila. Revščina je spremljala vsakdan številčne družine, zato so otroci zapuščali dom, se zaposlili in zaživeli po svoje. Ona in sestra Fanika pa sta vsa leta delali na kmetiji. Zaradi pridnosti je dobra beseda o Hribarski Justi stekla med sosedi in delavci v gozdarstvu. Kar petnajst let je namreč kot delavka delala pri popravilih cest, pri pogozdovanju in merjenju hlodovine. Radi so jo imeli nečaki na Repnikovi kmetiji, saj je zanje znala poskrbeti kot najboljša teta. Ko so leta upočasnila njen korak, ji je bila pogosto pripravljena pomagati hvaležna nečakinja Darinka. Po večerih je navdušeno tkala in pletla in dobro je kuhala, saj je v Mislinji obiskovala tečaj za kuharice. Ko je mama hudo zbolela, je Justina prevzela kmetijo, za mamo pa skrbela vse do njene smrti. Nad tegobami jeseni življenja se nikoli ni pritoževala. Vsa leta je hodila v cerkev v dolino in bila ob molitvah hvaležna, da je zdravje spremljalo njeno skromno življenje. Ko težjih opravil ni več zmogla, sta s sestro Faniko zaživeli v bloku v Mislinji. Lahko smo ju srečevali na prireditvah upokojencev in Rdečega križa, na sprehodih pa skoraj vsak dan. Radi sta z nami poklepetali in se pohvalili, da se nikoli nista skregali, čeprav sta skupaj preživeli neverjetnih dvainsedemdeset let. Naša Justina ni znala potožiti niti ob nesrečnem zlomu kolka. To, da je morala drugič v bolnišnico, pa je zresnilo njen obraz. Vajena različnih preizkušenj je bila ob svojem prizadevanju, da je ob hojici še ostajala na nogah, za vsakodnevno skrb hvaležna sestri Faniki. Bratu Berteku in njegovi ženi Helici pa za pomoč in oskrbo prav tako. Ob nepričakovani smrti naše krajanke se žalujoči zahvaljujejo vsem, ki so ji lajšali bolečine. Ko se je zdravila doma, dr. Leonardi Pirmanšek in patronažnima sestrama Anici Gams ter Aniti Smagej. Osebju internega oddelka bolnišnice v Slovenj Gradcu pa so hvaležni za pomoč in zdravljenje v dneh, ko je ob njihovi oskrbi ohranjala voljo do življenja. Pomoči sosede Danice Matavž, ko je ob Justininih težavah s pregosto krvjo skrbela, da se je kri pravočasno znašla v bolnišnici, pa Bertek in Helica tudi ne bosta pozabila nikoli. Marijan Križaj Kadar enkrat v hladni zemlji bo minula moja moč, spet bo k novemu življenju me zbudila Božja moč. Naj se revno truplo vseje, vera mi pričuje to, vekomaj ne bo trohnelo, Jezus ga obudil bo. A. M. Slomšek Jožef Hrašan 5. 3. 1947-26. 2. 2012 Ko je dotrpel zemeljsko kalvarijo, je odšel k nebeškemu Očetu naš dragi mož in oče Jožef Hrašan. Našega pokoj nega Jožefa se bomo radi spominjali v svojih molitvah in pri sveti maši. Ko se je narava počasi prebujala iz zimskega spanja, ko je začelo vse brsteti in odpirati lepo cvetje, so se vrata domačije za Jožeta zaprle in globoko v notranjosti skrile spomin nanj, na njegovo delo in življenje. Premnogokrat jih je zapiral za sabo, ko je odhajal od doma, in jih venomer ponovno odpiral, ko se je vračal, saj je vedel, da ga čaka toplina domačega ognjišča. To ognjišče mu je bilo zaupano in po starših naročeno, da ga ohranja in neguje tudi za bodoče rodove. Z bolečino v srcu je spremljal trenutke, ko so sestre začele odhajati v svet, saj je domače gnezdece postajalo tesno in želja po svojem iz dneva v dan večja. Tolažilo ga je dejstvo, da se bodo rade vračale in vselej prinašale veselje in srečo ob rob domačega ognjišča, ki ga je skrbno pripravljal in negoval za oskrbo svojih ostarelih staršev in svojih otrok, ki so prihajali in napolnili praznino skromne, pa vendar tople in prijazne Kolaretove domačije. Kot plaho stisnjena ptica ob rob strmega pobočja ga je domačija poslednjič pozdravila v slovo in za sabo zaprla vrata. Kot da bi to vedel, jo je pred kratkim odel v novo preobleko in z zadnjimi močmi želel opozoriti na njeno veličino. Za sabo je pustil neizbrisno sled svojih dejanj, svojega dela in trpljenja, ki ga je skozi življenje kalilo, kovalo in delalo trdnega, kar je pogoj, da je številčna družina na . strmi Kolaretovi zemlji lahko preživela. Veliko vsega si je še želel postoriti, vendar mu je stvarnik odmeril prekratko nit življenja... Jože nam je vzgled, kako spoštovati in negovati toplino domačega ognjišča, da bo nudilo varno zavetje nam in našim prihodnjim rodovom. Jože, hvala za ves tvoj trud, odrekanje in žrtve, kijih v življenju ni bilo malo, in za vsa tvoja dobra dela, ki so te krasila in delala velikega. Če bi mogel, bi prav gotovo rekel: »Oj, hišica očetova, Bog živi tet* Zadnja pot naj te pripelje tja, kjer te čakata mir in spokojni počitek do takrat, ko se ponovno snidemo medzvezdami! Ostal bo večen spomin nanj, na njegova dela in dobroto. Ob izgubi moža, očeta, dedka in brata se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so kakor koli pomagali v trenutkih največje žalosti, darovali sveče in svete maše, in vsem, ki so se prišli še zadnjič poslovit od pokojnega. Posebna zahvala velja sosedom, še posebej družinama Milana Hrašana in Rudija Strmčnika. Hvala Jožetu Rožancu za zvonjenje, zdravstvenemu osebju Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, UKC Maribor in UKC Ljubljana za pomoč, gospodu župniku Tinetu Tajniku za opravljen cerkveni obred, hvala pevcem in govornikoma Mirku Rožancu in Metki Hrašan ter pogrebni službi Jerneja Zaveršnika. Žalujoči: žena Marija, sin Roman, hčerke Jožica, Romana in Marijana z družinami ter ostalo sorodstvo Razširimo obzorje Srečko FrCihauf (levo) razstavlja v dvorcu Bukovje Razstava Srečka Friihaufa v dvorcu Bukovje Vančy V četrtek, 8. marca, je imel v dvorcu Bukovje predstavitev svoje 32. samostojne razstave priznani dravograjski likovnik Srečko Fruhauf -Sreč. Razstavljenih je bilo preko trideset slik v več likovnih tehnikah. V svojih delih je predstavil predvsem grajske kulturne spomenike. To je za ohranjanje Grad Pokštajn zgodovinskega pojmovanja in predstavljanja še posebej za mlajše rodove res velikega pomena, saj se za mnogimi že brišejo sledi obstoja, čeprav so bili nekoč to objekti velikih tlorisnih razsežnosti. K sreči bodo na Srečkovih slikah o svojem obstoju pričali še mnogim rodovom. O pomenu razstave je spregovoril Jože Kramer, Dravograjski oktet IGEM pa je s petjem svečan dogodek še požlahtnil. Odprtje sta počastila tudi županja Marijana Cigala in podžupan gospod Alfonz Naberžnik. Posebej so omenjene razstave veseli upravljavci gradu Bukovje, člani Dravita, saj so štiri velika Srečeva platna postala tudi stalna zbirka omenjenega gradiča Pokštajn. In komur je kaj do zgodovine iz tega obdobja in mu je še všeč likovna umetnost, bo zagotovo našel čas in priložnost da si to stalno razstavo tudi ogleda. KVARNA Anarhist Franc Vezela: Jaz tebe - ti mene Pogovarjala seje Milena Cigler Gregorc »Zakaj si postal anarhist?« vprašam avtorja zelo zanimive predstave. Zrežirana je bila moderno, privlačno in gimnazijke so dale predstavi(tvi) pridih svežine, Andrej Makuc pa humoristične note. Franc je namreč na svetlo »vrgel« novo »bukvo«, za katero niti ni vedel, da bo bukva.To je namreč »izbruh« gneva, besa, srhljivih ugotovitev in depresivno zadetih resignacij na temo: preživetje in duhovno življenje ubogih par (tudi jaz spadam mednje). Osnovna ugotovitev: DENAR JE PRINESEL ČLOVEŠTVU NAJVEČJE ZLO! M: Franc, poglej, tudi Svetlana Makarovič je prva leta svobodnega umetništva »jedla travo«, potem pa ji je zalaufalo. Ali se ne bo tudi tebi enkrat odprlo? F: Svetlana M. je pisala in bila svobodna umetnica v času, ko se je to še dalo. Zdaj se pa to ne da več. Danes pa tega ni. M: Zakaj ne? F: Ne jemljejo me resno. Izgleda, kot da sem jaz pavliha; vsi drugi pokasirajo, nič ne delajo, jaz pa pišem, produciram knjige, pa nič ne dobim. In še: če stopim med svobodnjake, sem državi takoj Franc Vezela JAZ TEBI Tl MENE 1» dolžan 60 EUR. Če slučajno nič ne naredim, je pa minus 60. To je drek na palci. M: Pišeš satiro, zato te je fajn brat. F: Težko je danes ne pisati satire. Ponovno postavljam vprašanje: Kje bi se najbolj videla razlika, če bi ukinili denar? M: Ne vem! (smeh) F: Zdaj bi vstal in šel okoli sveta! M: Saj lahko greš! Po moje je ideja močnejša od materialnega. F: Si nora!? Kake težave so zdaj, če nimaš denarja! Naj mi kdo odgovori:Takoj ko se rodiš, si dolžan.To se ne dogaja živalim. Kako bom preživel? Nič lažjega kot to, vsak Slovenec naj kupi eno mojo knjigo! Napiši: Tožil bom tistega, ki mi je vzel ponos, dostojanstvo, me ponižal, okradel, kakor hočeš ... Aja, napiši še, da smo na Legnu ustanovili anarhistično celico. Obudili bomo 140 let trajajoče zatišje. 13. junija se bodo v Slovenj Gradcu dogajale spet čudne stvari! Izrazili se bodo spet anarhisti! M: Ampak, večerje bil pa čudovit, ti si pojava in pol, Andrej zabaven kot vedno, punce pa so prinesle malo pomladi, da o Matalaji ne govorim, nesramno dober ansambel oz. skupina je! Flvala, Franc (Avrelij) za odgovore. 7^ laltr e't? Krava se na pašniku olajša in kravjak pade na mravljo, ki potrebuje pol dneva, da se izkoplje ven. Ko ji to uspe, jezno reče sama pri sebi: Presneta reč, pa naravnost v oko! Gospodična pride k psihoanalitiku: Mislim, da sem nimfomanka. - Bomo videli. Moja ura stane 50 evrov. - Koliko računate za celo noč? vpraša gospodična. Mati reče hčerki:Tvoj zaročenec se mi zdi zelo klavrn. -In? - Komaj čakam, da bom njegova tašča. IZBIRČNOST Možakar vstopi v ženski bar, pristopi h gospodični in jo vpraša: Si želite isto kot jaz? Ona hitro odvrne: Seveda, samo ne z vami! Prijatelja se pogovarjata o ženah, pa reče eden: Moja žena lahko ure in ure gobezda o isti temi. Drugi ga tolaži: Imaš pa srečo. Moja sploh ne potrebuje teme. Zdravnik reče blondinki: Hm, ali imate gripo, ali pa ste noseči... Blondinka takoj odvrne: Prav gotovo sem noseča, ne vem, od koga bi lahko dobila gripo. NEMOGOČE Po malici v restavraciji natakar vljudno vpraša gosta: Vam je bila riba všeč? - Jedel sem že bolj svežo tudi! jezno odvrne gost. - Tu že ne! odvrne natakar. V gostilni modrujeta dva pijančka: Veš, postal sem optimist. - Čakaj, čakaj, če si optimist, zakaj si potem videti tako zaskrbljen? zanima drugega. - A misliš, da je lahko biti optimist? Hudo bolan mož pred smrtjo reče ženi: Da ne boš na moj pogreb naročala pevcev! Želim, da na mojem pogrebu igrajo Slaki! - Katero bi pa rad slišal? vsa v solzah vpraša žena. POTREBEN OKULISTA Mesečna poletna noč. Na travniku ležita fant in dekle. Dekle reče: Peter, potreben si okulista. -Zakaj? - Ker že pet minut ližeš travo. ŽENSKI HORMONI Pijančka modrujeta, pa reče eden: Nam moškim se ob pitju alkohola sproščajo ženski hormoni. -Ženski hormoni? - Začnemo klepetati in ne znamo voziti avtomobila. Mož bere časopis in reče ženi: To pa ni prav! - Kaj? Zanima ženo. - Ob določitvi arbitrov za določitev meja so naši povsem spregledali Joška Jorasa. Jože vpraša prijatelja: Si kaj praznoval dan žena? - Sem, samo praznik sem zamenjal. - Za kateri praznik? - Dan boja proti okupatorju! BLONDINKI Blondinki se pogovarjata pa vpraša ena: Ali veš, da je bil pred kratkim dan svetovnega varčevanja z energijo? -Vem. - Pa si kaj varčevala? - Sem. - Kako? - Namesto vibratorja sem vzela svečo! VELIK STROŠEK Po prekrokani noči zjutraj tarna mož pri ženi: Ojoj, kako ubog sem. Najraje bi kar umrl. Žena se razjezi: Pa imaš denar za pokop? Prijatelja se pogovarjata o naših politikih, pa reče eden: Po resnici povej, kateri od naših politikov ti je najbolj všeč? Prijatelj se razjezi: Se ti hočeš prepirati z mano? | Črnogorec na poročno noč leže na ženo. Čez noč ona reče: Hej! - Kaj je, ljubica? - Ali se bo kateri od vaju dvignil? Pri okulistu: Gospod zdravnik, še vedno vidim pike pred očmi. - A očala ne pomagajo? - Ne, zdaj jih vidim ostreje ... Stara zakonca se pogovarjata, pa ona potoži: Včasih si bil presrečen, če si me videl le nekaj ur na dan. On odvrne: Tudi zdaj je tako. Pri uri matematike učitelj vpraša Tineta: Če bi imel v desnem žepu 100 evrov in v levem 200 evrov, kaj bi imel? Tine realistično: Hlače nekoga drugega ... Menedžerka in čistilna akcija Milena J. Cigler Vsa Slovenija čisti in me tudi. »Ampak, kam bi šle, saj doma lahko čistimo vsak drugi dan?« Iz zadrege nas reši sestrična Sandi. »Ali imate čas? Potem pridite v Ihan, čistili bomo zaledje Ihana, saj v vasi je čistilcev še preveč.« Torej na hribčke nad Ihanom, tam leži vse sorte. »Vstale bomo ob petih!« je odločna menedžerka Mateja. »Šle bomo z obema avtomobiloma, vajinim in mojim!« »Zakaj pa to? A ne moremo samo s tvojim?« »Ne, ker nimamo pojma, kaj vse bomo uporabnega našle na akciji, da lahko odpeljemo domov. Bolje dva prtljažnika kot eden!« Z Martino sva se spogledali, saj če je Mateja zraven, je res pustolovščina! Torej, naslednje jutro še vse zaspane vlečemo trenirke na sebe, na glavo pa kape z napisom »Slovenija, čista dežela« in jo kot vedno uberemo po stari cesti z našim geslom »Zmeraj na jug, in zmeraj veselo!«. Ko smo pridrvele v Ihan, nas je Sandi že čakala z gumijastimi škornji in kapami, na katerih je bil napis »Kamčatka«. »To je še od biatlona lani,« je pojasnila. Potem smo se zbasale v njen avto in oddrvele dogodivščinam naproti. Ustavila je na nekakšni gozdni jasi in pojasnila: »Tule je izhodišče! Vsak gre v svojo smer, cilji so bunkerji in druge jame, saj notri je še marsikaj za popucat.« »A lahko Milena z menoj hodi, ker jaz ne SKANDI- NAVSKA LETAL. DRUŽBA POMENO- SLOVCI DELI CELOTE PRISTOJ- NOST NORTH GLAVNO MESTO GRČIJE STOLPNO SKLADI - IGRALEC TRFALT VRSTA VINA IGRAŠ KARTAMI GLOBOKAR ROMAN ILOVICA MORSKE GORSKI MASIV NA AVSTRIJ. KOROS. PODOB. POSODA ORAZIO VECCHI SABINA KERN ČEŠKO MESTO EDEN NEDELAV-NOST HOKEJU PODOB. IGRA DEL OBRAZA NEJASEN KDOR IMA DOLGO BRADO SLOV PISATEU BRANKO IVORI JAMES ACO RERANT PLOŠČIN- SKA MERA ŽENSKO IME NADALJE- VANJE GESLA TROPSKA RASTLI- NA VRHNJE OBLAČILO PREDEL KUNTNER TONE MEHKO USNJE CERAR NIKA DVOJINA PEVEC PESTNER KULTURNA RASTLINA NADZEMNI DEL REPE DANON OSKAR SLIKAR DA VINCI CHAD ALEN SKUPINA TREH OSEB MOŠKO IME AFRIŠKA PLEMEN. SKUPINA OLIVER HARDY RAMSEY ARTUR AVTORICA ANA HUDERNIK OZAL TURGUT oi IVIČNA BOLEZEN RASTLIN VELIKONOČNA KRIŽANKA poznam terena?« je vprašala Mateja in odgovor »šefice« je bil pritrdilen. »Torej gremo!« Razdelila je še suhe malice in pijače za v nahrbtnik in smo krenile. Z Matejo sva se čez kake pol ure že usedli in malicali, saj doma ni bilo časa. »Ha, bomo pa v luft gledale!« sem se smejala najini požrešnosti. »Bova že kaj našli!« je bila optimistična Mateja, ki nikoli ni v zadregi, če želodec kruli, in najprej poskrbi zanj. Najina prva postojanka je bil na pol podrti zid bunkerja iz prve svetovne vojne. Najprej sva raziskali okolico. Mateja je zelo natančno preiskovala rastlinje okoli bunkerja in kar naenkrat zavriskala: »Juhu! Vedela sem!« »Kaj si vedela? Kaj si našla?« sem bila radovedna. »Tu kadijo travo!« »Kako pa veš?« »Poglej, konopljine sadike!« »Saj ni važno, rastlina ni kaj kriva!« »Gremo noter,« seje sklonila in zlezla v bunker. »Pojdi za mano!« je ukazala in jaz sem seveda storila tako. Ko sva se malo razgledali po prostoru, sva ugledali žarek svetlobe, ki je lil skozi neko špranjo v skali. Prostorje bil namreč vklesan v ogromno skalo. Mateja je iz nahrbtnika potegnila baterijo in osvetlila notranjost. Kjer je bila skala najtanjša, je izza ozadja curljalo po kapljicah in vlaga seje nabirala na tleh. Poleg skale je bila stena iz ilovice in v ilovici je bil vtisnjen nekakšen simbol. »Čakaj! Rokovnjači! Ali so tu bili?« »Kolikor se spomnim iz šole, ja.« Mateja praska ilovico s stene in bolj kot praska, bolj navdušena postaja. »A vidiš že kaj?« sem vedno bolj radovedna. »Potrpljenje, nekaj je notri, vratca iz kovine mi to pravijo.« Pomagam ji še jaz in kmalu iz stene osvobodiva kovinsko škatlo v velikosti okoli pol metra. »Kaj je notri? Odpriva hitro!« Mateja zdaj vzame kamen in razbija po pokrovu! Potem z nožem izrezuje zarjavelo kovino in v prostor se zasvetijo, kot bi sonce posijalo v temino bunkerja, sami zlatniki. Na vrhu zlatnikov je bil položen list papirja in na njem je pisalo: Vzeli bogatim, dali ubogim. Poveljnik rokovnjačev ihanskega okraja Črni Peter. Od velikega presenečenja obsediva in gledava. »Kaj bova storili z zakladom?« vprašam Matejo. »Saj vidiš, kaj piše!« je odrezala. »Ampak midve sva na čistilni akciji!« »Pa ravno zato! Ihanska pitna voda je ogrožena in midve bova to kolosalno rešili.« »Kako pa?« »Jaz že vem,« je rekla in mi pomignila, da naj zaklad začasno postaviva nazaj v steno in ga zakamuflirava kot prej. Vzeli sva samo eno pest zlatnikov za prvo silo: »Tako, zabrišiva vse sledi in odidiva v akcijo!« Ni mi bilo jasno, kaj ima v mislih, spraševati pa tudi nisem hotela. Ker je Sandi pustila ključe kar v avtu, sva se odpeljali z njenim avtom in to - na prašičjo farmo Ihan. Mateja je moje in svoje zlatnike vsula v popotno torbo in šla na razgovor k direktorju farme. Čez dobro uro so prišli trije iz pisarne in direktorje nekaj naročal šoferju tovornjaka. Kmalu mi je bilo jasno. Pričeli so natovarjati prašiče na tovornjak, ki sva mu midve potem sledili. V Ihan! »Zdaj si ti na vrsti. Kazala boš hiše, ki jim bova dodelili prašiče v krmljenje! In to z ekološko krmo! Jasno?« Pokimala sem. »Najprej k županu! Ta ima največ prostora.« Zapeljali smo na dvorišče županove hiše. Šofer se je čudil, kaj bo župan s prašiči, ampak Mateje to ni skrbelo: »Tri dol!« Županje hotel pojasnilo! »Za vaše okolje, rokovnjači!« je bila kratka Mateja. Z županjo sta se ravno spravljala k popoldanskemu počitku in Mateja je rekla, da je tako debel, da ni mogel vstati s postelje in je komunicirala z njim z dvorišča preko mobitela. »Kdo vam je dal direktivo za to akcijo?« jo je vprašal po mobilcu. »Narava! Ihančani! Kmalu boste brez pitne vode! Zbudite se, župan, ponovno izvolitev si morate zaslužiti!« Župan je prebledel, to sem videla, in mi takoj pokazal omaro, kjer je stal fascikel: Ekologija. »Dajte, vzemite ven prazen list! Dajte štampiljko! Napisala bova potrdilo za Matejo! Zaradi ekologije ne bom letel!« Pokimal je in prašiče začasno namestil v drvarnico. Naslednji: poštar! »A ste znoreli? Kam jih naj pa dam!?« seje upiral. »V pasjo uto, saj je prazna!« »Ti prašički bodo pazili ovce, ki jih vidim v hlevu!« je ukazala Mateja z glasom, ki ni prenesel ugovarjanja (pred kratkim je Mateja gledala film Babe). Poštar seje prijel za glavo, a mi smo se že odpeljali k Zdravičevim. »Mi smo vegetarijanci!« se je slišalo izza vogala, ampak mi smo že drveli dalje, le prašičje cviljenje seje še slišalo. »K Francetu v Vinje!« On je bil edini, ki seje prašičev razveselil. »Kar v kopalnico, v banjo z njimi, da mi ne bo dolgčas, ko bom sam!« Sanda, hvala, seje že zahvaljeval po telefonu svoji nečakinji, ker je mislil, daje ona »botra« tega darila. Tovornjak je zapeljal proti Brdu. V naselju vikendašev so bili jezni na nenavadno darilo. »Mi nismo stalno tu. Kdo jih bo krmil?« »Naženite jih v gozd, kadar vas ni. Povsod je dosti želoda in žira!« »Bravo, Mateja, ti res ekološko deluješ!« jo je pozneje pohvalila Martina. Mateja je nadaljevala z akcijo na Krumperku pri konjih, ampak so rekli, da imajo konji za družbo raje koze. Vseeno, kot da ne razumemo, smo tri spustili na dvorišče, oni pa sojo ucvrli k ribniku za gradom in se povaljali v blatu. Potem pa nazaj v Ihan k vrstnim hišam; nisem vedela, da tu stanujejo zaposleni s farme. Veliko je tujcev, zato so se hoteli z Matejo na življenje in smrt skregati: »Mi ne jemo svinjine, ženska zagamana\« Eden jo je celo mislil klofutniti, a gaje drugi vlekel nazaj. »Nikar, ona sigurno hoče dobro!« ga je miril. Na dvorišču nekih domačinov se pa Mateji ni več ljubilo naprej in je ukazala, da izstopimo. Domačim je rekla, naj prinesejo malico, pijačo in odejo in seje po malici ulegla pod lipo in trdno zaspala. Sanjalo seji je, da se na triciklu pelje na Ažurno obalo, Martina ob njej jezdi konja, zadaj na konju sedi Dunja, jaz pa jim maham iz balona, ki z vso hitrostjo leti čez Kras do Kopra, tam pa se vse štiri vkrcamo na ladjo in »Zmeraj na jug in zmeraj veselo!« Tako smo le tudi me imele nekaj od čistilne akcije. Kaj? Ker bodo kovanci ostali na hladnem do naslednje akcije. To smo pripisale k sporočilu rokovnjačev in to bo kot pribito za čisto vodo v Ihanu. GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC D.D. Izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d. d. Vorančev trg 1,2380 Slovenj Gradec telefon: 02 88 39 480 faks: 02 88 42 684 e-mail: viharnik@gg-sg.si Direktor: Silvo Pritržnik Glavna in odgovorna urednica: Marta Krejan, prof. Uredniški odbor: Marta Krejan, Ida Robnik, Danijela Zaveršnik, Saša Šuhel, Gorazd Mlinšek, Jože Potočnik Lektorica: Marta Krejan, prof. Fotografija na naslovnici: Ivan Štornik Oblikovanje in grafična priprava: Unigraf - Igor Senekovič, s. p., Prevalje Tisk: ZIP center, d. o. o.. Ravne na Koroškem Na podlagi mnenja ministrstva za informiranje z dne 30.1.1992je Viharnik proizvod informativnega značaja (tč. tarifne številke 3). ART@CRAFT EUROPE 2012 Predstavitev postopkov izdelovanja rokodelskih izdelkov V Koroški galeriji likovnih umetnosti bodo predstavitve postopkov izdelovanja rokodelskih izdelkov. Izdelke bo mogoče pri izdelovalcih tudi kupiti. 19. rokodelska razstava z mednarodno udeležbo Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec, 18. april—31. maj 2012 Katarina Žagar, Podjetniški center Slovenj Gradec 19.4.2012 od 11. do 13. ure: necana/mrežena čipka, Marjana Krenker 20.4.2012 od 12. do 14. ure: oblikovanje iz gline, Marija Rudolf 21.4.2012 od 10. do 12. ure: pletenje volnenih copat, Marijana Vončina 22.4.2012 od 13. do 15. ure: izdelovanje ročnih lutk, Zala Valenčak 23.4.2012 od 10. do 12. ure: izdelovanje rož iz krep papirja, Ana Kašnik 24.4.2012 od 10. do 12. ure: filcanje (polstenje) volne, Cecilija Uranc 24.4. 2012 od 10. do 12. ure: pletenje iz ličja, Pavla Pirker 25.4. 2012 od 12. do 14. ure: izdelovanje slamne intarzije, Franc Urbanci 26.4. 2012 od 12. do 14. ure: klekljanje, Lucija Petrušič 27.4.2012 od 10. do 12. ure: pletenje košar iz leskovih viter, Ferdo Piko 7. 5.2012 od 10. do 12. ure: pletenje iz ličja, Ana Kašnik 9.5.2012 od 10. do 13. ure: ročno tkanje na statvah, Vlado Smrečnik 11.5.2012 od 16. do 18. ure: oblikovanje iz gline, Ana Haberman 21.5. in 22. 5. od 10. do 12. ure ter 23. 5. in 24. 5. 2012 od 15. do 18. ure: prikaz postopkov izdelave lesenih izdelkov (nečke, krničke, žlice ipd.), Mirko Kogelnik, atrij Koroške galerije likovnih umetnosti. Društvo za ohranitev kulturne dediščine in umetnosti Št. Janž pri Radljah bo med 21.5. in 24.5.2012 v atriju galerije pripravilo razstavo starega orodja in predstavilo rokodelsko mizarsko in kolarsko delavnico. Med 18. aprilom in 31. majem 2012 je v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu na ogled 19. rokodelska razstava z mednarodnim značajem. Izdelki iz bogate slovenske rokodelske zakladnice bodo soočeni z izdelki rokodelcev iz nekaterih držav Evropske unije, ki so se odzvale na vabilo k sodelovanju. Na razstavi bodo prikazani ustvarjalni dosežki, ki so nadaljevanje zgodovinskega spomina, sestavine nesnovne kulturne dediščine in tudi najbolj sodobna iskanja v različnih izraznih načinih in smereh. Predstavili se bodo vrhunski rokodelci iz Slovenije in tujine, ki svoje mojstrovine ustvarjajo iz lesa, kamna, gline, šibja, slame (tudi ličja in trav), stekla, železa, papirja, naravnih tkanin, volne, usnja in voska ter vezejo in klekljajo. Omenjena naravna gradiva sooblikujejo sodobna prizadevanja za trajnostni in sonaravni razvoj ter s paleto žlahtnih dodanih vrednosti bogatijo kakovost človekovega bivanja. V času razstave se bodo rokodelci sestali na mednarodnem posvetu o prihodnjih izzivih rokodelske ustvarjalnosti v Evropi, potekale pa bodo tudi številne prireditve, srečanja in rokodelske delavnice. Razstava, ki je del projekta DUO Kunsthandwerk, bo med tednom (od ponedeljka do petka) na ogled od 9. do 18. ure, ob sobotah in nedeljah pa od 10. do 17. ure. Razstava ročnih in umetniških del članov Zveze delovnih invalidov Slovenije z mednarodno udeležbo Med 18. aprilom in 29. aprilom 2012 je v Mladinskem kulturnem centru v Slovenj Gradcu na ogled Razstava ročnih in umetniških del članov Zveze delovnih invalidov Slovenije in članov invalidskih društev iz Avstrije, z Madžarske in s Hrvaške. Častni pokrovitelj obeh razstav je predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Turk. Vabimo vas, da preživite nekaj svojega časa z vrhunskimi izdelki in njihovimi izdelovalci! Razstava ponuja veliko priložnosti tudi s spremljajočim dogajanjem. Spremljevalne prireditve: 18.4. do 31.5. 2012: KOROŠKA ROKODELSKA USTVARJALNOST- razstava izdelkov koroških rokodelcev v izložbah lokalov v mestnem jedru Slovenj Gradca. 9. 5. 2012 ob 10. uri: SREČANJE KOROŠKIH ROKODELCEV v prostorih Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Predstavitev Kataloga rokodelskih izdelkov čezmejnega območja (regija Koroška, škofjeloško območje, Obsotelje in Kozjansko, južna Koroška) v okviru projekta DUO Kunsthandvverk. 12. 5. 2012 ob 9. uri: Pohod PO POTI DOMAČIH OBRTI Pričetek pohoda bo pri cerkvi sv. Martina v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Ob poti bo organiziran ogled Herčeve žage in mlina s spoznavanjem mlinarske obrti in prikazom mletja žita, žagarske obrti in ljudskega rokodelskega izročila Mislinjske doline v pesmi in besedi ter prikaz kovaške obrti pri kovaču Antonu Strmčniku. Ob 10. uri: mlinarska delavnica v Herčevem mlinu in žagi vTomaški vasi. Ob 11.30 uri: kovaška delavnica na Kovačiji Toneta Strmčnika v Legnu. Rokodelske učne delavnice - srečanja z mojstri mentorji Obiščite rokodelske delavnice in se prepustite svoji ustvarjalnosti... Osvojite rokodelske veščine, znanja in spretnosti... Naučite se nekaj novega! Rokodelske delavnice bodo v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu (kjer je posebej navedeno, pa v ateljejih rokodelcev). Udeležba na delavnicah je brezplačna. Obvezne prijave za sodelovanje na rokodelskih učnih delavnicah po telefonu 02 88 42 927 ali 051 819 440 (do zasedbe prostih mest ali najpozneje tri dni pred izvedbo delavnice). Izrazimo se v glini: krogla - skodelica (za odrasle), petek, 20. aprila 2012, od 15. do 18. ure, mentorica Marija Rudolf, Kotlje. Lutkovna ustvarjalna delavnica: izdelava ročne/naprstne lutke (za otroke), nedelja, 22. aprila 2012, od 10. do 13. ure, mentorica Zala Valenčak, Mislinja. Vezenje, četrtek, 26. aprila 2012, od 16. do 19. ure in petek, 27. aprila, od 10. do 13. ure, mentorice Marjana Krenker, Marijana Vončina in Silva Ocepek, Slovenj Gradec. Izdelovanje rož iz krep papirja, sobota, 28. aprila 2012, od 10. do 13. ure, mentorica Ana Kašnik, Slovenj Gradec. Pletenje košar iz leskovih viter, petek, 4. maja 2012, od 16. do 19. ure, sobota, 5., in nedelja, 6. maja 2012, od 13. do 16. ure, mentorja Ferdo in Renata Piko, Šentanel. Delavnica izdelave klekljanega nakita, sobota, 5. maja 2012, od 10. do 13. ure, mentorici Mira Časar in Rezka Kordež. Izdelovanje medenih dražgoških kruhkov, torek, 8. maja 2012, od 11. do 14. ure, mentorica Cirila Šmid, Železniki. Ustvarjalnica z glino (za otroke), sreda, 9. maja 2012, od 9.30 do 12.30 ure, mentorica Ana Haberman, Slovenj Gradec. Rezbarska delavnica, petek, 11. maja 2012, od 15.30 do 19. ure in sobota, 12. maja 2012, od 14. do 17. ure, pozneje po dogovoru, mentor Maks Arih, Slovenj Gradec. Oblikovanje in taljenje stekla, torek, 15. maja 2012, od 17. do 20. ure, sreda, 16., in petek, 18. maja 2012, po dogovoru, mentor Matijaž Gostečnik, Slovenj Gradec. Učna delavnica bo v Steklarskem studiu Matijaža Gostečnika, Ozka ulica 4, Slovenj Gradec. Likovno-kreativna delavnica: izdelava mozaika (za odrasle), sobota, 19. maja 2012, od 10. do 13. ure, mentorica Zala Valenčak, Mislinja. Slikanje na porcelan, nedelja, 20. maja 2012, od 10. do 15. ure, mentor Izidor Štern, avstrijska Koroška. Izdelava slamne intarzije, sobota, 26. maja 2012, od 10. do 13. ure, mentor Franc Urbanci, Kotlje. Dnevi odprtih vrat rokodelskih delavnic Želite doživeti utrip dela v starih rokodelskih delavnicah in si ogledati tradicionalni način oblikovanja izdelkov? Vabimo vas, da obiščete rokodelske delavnice, ki bodo odprle svoja vrata v času razstave ART@CRAFT EUROPE 2012. Na rokodelskih delavnicah vam bodo rokodelci prikazali proces izdelave izdelkov in vas popeljali v svet ustvarjalnega povezovanja starega in novega, tradicionalnega in sodobnega. Obvezne predhodne najave za večje skupine neposredno pri rokodelcih. Medičarstvo, lectarstvo in svečarstvo Hiša mojstrovin Perger 1757, Slovenj Gradec Tel. 02 88 41 496, 02 88 38 290, 041 668 898 Prikaz medičarske, lectarske in svečarske obrti po predhodni telefonski najavi v času trajanja razstave. Predstavitev lončarske obrti Saša Djura Jelenko in Darja Črešnar Arrtelje, Dovže 58a, 2382 Mislinja Tel. 041 748 009 19. aprila 2012 od 10. do 13. ure 11. maja 2012 od 10. do 17. ure Umetnostno kovaštvo Vlado Zupančič Muratova 5, Slovenj Gradec Tel. 02 88 43 313 23. -26. aprila 2012 od 9. do 12. ure oz. po dogovoru in predhodni telefonski najavi v času trajanja razstave. Izdelovanje izdelkov iz taljenega stekla Steklarski studio Matijaž Gostečnik Ozka ulica 4, 2380 Slovenj Gradec Tel. 041 668 207 24. aprila 2012 od 9. do 12. ure 10. maja 2012 od 16. do 19. ure Podkovno in orodno kovaštvo Alojz Strmčnik Legen 127,2383 Šmartno pri Slovenj Gradcu Tel. 02 88 53 678 12. maja 2012 od 10. do 13. ure Oblikovanje iz gline Marija Rudolf Kotlje 73, 2394 Kotlje Tel. 02 82 21 609 17. maja 2012 od 10. do 18. ure Spremljevalne prireditve so del projekta DUO Kunsthandvverk. Informacije o vseh prireditvah najdete na spletni strani www.artcraft2012.eu in v Podjetniškem centru Slovenj Gradec, tel. 02 88 42 927, 051 819 440 ter v TIC Slovenj Gradec, tel. 02 88 12 116. si«h;at Naložba v vašo prihodnost I Operacijo delno financira Evropska unija ■KM Evropski sklad za regionalni razvoj REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA GOSPODARSKI etiJAšSk RAZVOJ IN TEHNOLOGIJO W W W W podjetniški MARIB0R2012 CENTER Evropsbo prestolnica bulture SLOVENJ GRADEC partnersko mesto Slovenj Gradec M •raž Mjp'- '* ^ T- /JfSfcSW~ § Šparovni kotiček F Nazaj na zlati standard? Bernarda Dretnik, samostojna premoženjska svetovalka ZDA so pred koncem druge svetovne vojne veljale za največjo svetovno vojaško in gospodarsko velesilo, imele pa so tudi največjo količino zlatih svetovnih rezerv. Ameriški dolarje v kritju z zlatom prevzel vlogo svetovne rezervne valute, kar je pomenilo, da so morale vse banke v obveznih rezervah držati ameriške dolarje, pred tem pa je to vlogo igralo zlato. Države pa so lahko kadarkoli zamenjale dolarje za fizično zlato, v primeru, če bi ZDA postale fiskalno neodgovorne. Dobrih 20 let kasneje so iz ZDA začele iztekati velike količine te plemenite kovine, vzrok pa je bila vojna v Vietnamu, ki so jo ZDA financirale z na novo ustvarjenimi dolarji, kar pa je povzročilo inflatorne pritiske po celem svetu. Na koncu je omenjeno deficitno financiranje pripeljalo do zaprtja »zlatega okna«, ki ga je leta 1971 uvedel predsednik Richard Nixon z namenom, da ZDA ne izgubijo prevelikih količin zlata. Tako je prvič v zgodovini celoten svet delil finančni sistem, ki do danes temelji na praznih obljubah in poplačilih dolga v prihodnosti, tako imenovanem »fiat« sistemu. Presenetljivo je, da je trenutni finančni sistem preživel vse do danes... Druga svetovna vojna seje začela predvsem zato, ker prva nikoli ni bila končana. Po prvi svetovni vojni je večina zlatih rezerv pristala na ameriškem ozemlju, kar je evropskim državam preprečevalo, da bi zgradile soliden finančni sistem. V tistih časih je bilo nepredstavljivo, da valute ne bi bile krite z zlatom. Države so zapuščale in ponovno vzpostavljale finančne sisteme na podlagi zlata in tudi zemlje, vendar evropska trgovina nikoli ni zacvetela zaradi omenjene nestanovitnosti. ZDA so namreč sedele na prevelikem kupu zlata. Nekateri viri poročajo, da so ZDA že za časa prve svetovne vojne želele vzpostaviti enotno evropsko valuto. Ideja Lige narodov, ki zaradi grožnje lastni suverenosti pri državah ni naletela na pozitiven odziv, pa bi določala temeljni kamen za podpise trgovinskih, monetarnih in političnih listin. Če bi pogodba bila podpisana, verjetno ne bi bilo prišlo do druge svetovne vojne. Prvo in drugo svetovno vojno je zaznamovalo politično šikaniranje Nemčije, danes pa je zopet vsa mednarodna javnost uprta v isto državo, da reši enoten evropski prostor. Paradoks je, da so po skoraj devetih desetletjih vloge obrnjene. Nemško gospodarstvo, ki zaradi šibkega evra cveti, zavira vse možnosti manjšim državam (med drugimi tudi Sloveniji), ki so ujete v evrskem monetarnem zaporu, da vzpostavijo izvozno usmerjeno gospodarstvo in spodbujajo podjetništvo. Še več, subvencionirajo jih s tem, da v nedogled kupujejo obveznice omenjenih držav s svojim trgovinskim presežkom ali celo deficitom. Prav tukaj gre iskati vzrok, da dolg manjših držav in s tem povezane obresti rastejo iz dneva v dan. Za vzpostavitev globalnega trga, ki bi omogočal vsem državam po svetu prosto trgovanje in razcvet gospodarstev, bi bil potreben globalen odpis dolga, najverjetneje pa kreiranje enotne svetovne valute na podlagi zlatega standarda, s katero bi najmočnejše države poravnavale medsebojne trgovinske primanjkljaje, kar bi preprečevalo vse nadaljnje valutne in morebitno tretjo svetovno vojno. Upajmo, da do tovrstnega sistem ne bo prišlo, vendar je najverjetnejši. Zelo velika verjetnost obstaja, da so politične in finančne elite držav G20 že dogovorjene o implementaciji tovrstnega monetarnega sistema in je samo še vprašanje časa, kdaj bo padla prva domina, ki bo povzročila popolni kaos na svetovnih trgih in omogočila integracijo novega finančnega sistema. Tranzicija iz obstoječega na nov monetarni sistem bo zelo boleča za vse, ki imajo denar v obliki depozitov, v terminskih pogodbah in opcijah, v naložbenih in pokojninskih skladih ter podobnih investicijskih vozilih. Kajti prišlo bo do največjega transferja svetovnega bogastva iz »papirnate« vrednosti v »pravo« vrednost. Cene surovin in z njimi povezanih podjetij bodo poskočile v nebo, zlato in srebro bosta dosegla za zdaj nam nepredstavljive vrednosti, obdelovalna zemlja bo kmetijam končno začela prinašati zaslužen dobiček. Prišlo bo do izravnave življenjskega standarda na globalnem nivoju. Zahod bo moral del kvalitete življenjskega standarda predati Vzhodu, kar pomeni, da bo Vzhod, s katerim mislimo predvsem Kitajsko, čez noč pridobil več sto milijonsko populacijo srednjega sloja, ki bo začela agresivno povpraševati po dobrinah, ki so na Zahodu do zdaj veljale kot samoumevne. Evro, kot ga poznamo, bo najverjetneje izgubil precejšen del vrednosti, enako pa velja za vse ostale svetovne valute. Evropa ima kot celota večje količine zlatih rezerv kot ZDA, vendar pa so zaloge v lasti večjih evropskih držav, in sicer Nemčije, Italije, Francije in Švice. Kako bo prišlo do tranzicije obstoječega finančnega sistema, je veliko vprašanje. Katera bo prva domina, ki bo stresla svetovne finančne trge, lahko samo ugibamo. Verjetno bo sledilo še nekaj tiskanja vseh svetovnih valut, preden bo javnosti jasno, da rešitve ni. Na vrhuncu krize bodo voditelji največjih držav najverjetneje sklicali sestanek. Lahko pride do zamrznitve vseh elektronskih sredstev, banke bi bile za nedoločen čas zaprte, dostop do trgovalnih sistemov začasno nedosegljiv. Celotna finančna infrastruktura bi zamrznila. Ves svet bi čakal na odločitev držav G20, Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada ... Najverjetnejša rešitev največje finančne krize ter največjega finančnega balona v zgodovini človeštva bo ponudila globalno prestrukturiranje, določen ali celoten odpis svetovnega dolga, kjer bo nova valuta Svetovne banke ali Mednarodnega denarnega sklada merilo za prestrukturiranje vrednosti vseh svetovnih valut. Drugače povedano, kdor je v prejšnjem finančnem sistemu imel na banki prihranke v vrednosti 100.000 evrov, bo v novem finančnem sistemu dvignil isto vsoto, katere vrednost bo kupila samo še npr. 10 % dobrin, ki bi jih lahko pred prestrukturiranjem dolga. To velja še posebej in predvsem za Slovenijo. Če boste med tranzicijo v naložbah, kot so zlato, srebro in nasploh vse plemenite kovine in surovine, boste preprosto zamenjali ali prodali omenjene dobrine za morebitno novo globalno valuto, s katero se bo vaša kupna moč drastično povečala v primerjavi z evri, dolarji, jeni in ostalimi še obstoječimi svetovnimi valutami. V zadnjem bikovskem trendu leta 1980 je bilo potrebno približno 1000 unč srebra za nakup družinske hiše. Z vsemi faktorji, kot je npr. razlika v današnjem številu prebivalstva iz leta 1980 in današnjim globalnim trgom, ki bo povpraševal po omejenih dobrinah, lahko pričakujemo, da bo v novem finančnem sistemu potrebnih manj kot 300 unč srebra za nakup družinske hiše. Če mednarodnim bankirjem uspe z začrtanim planom, bo svet verjetno izgledal nekako tako, kot je opisano zgoraj. Ogromno je virov, ki poročajo, da bo novi svetovni red prinesel suženjstvo in novi temni vek, vendar tega nikakor ne želimo sprejeti. V tem scenariju izgubimo vsi, tako mednarodna finančna elita kot preprost človek. Prav gotovo že dolga leta obstaja načrt, ki bo omogočil kapitalizem v pravi obliki, kapitalizem, ki nikoli ni bil kapitalizem po pravi definiciji pojma, ampak centralno planerstvo, skrito pod pretvezo kapitalizma. Zato je bilo potrebno pripraviti teren, kjer nobena država ne bi izstopala kot potencialna grožnja svetovnemu redu. Enotna rezervna valuta, ki si jo bodo delile največje in najmočnejše države, bo preprečila valutne vojne in z njimi povezano brezglavo tiskanje denarja z namenom pridobitve izvozne konkurenčnosti. Valutne Kmetijstvo vojne pa so skozi zgodovino vedno pripeljale do vojaških spopadov. Za konec naj omenim, da je prihodnje dogodke nemogoče predvideti, zato vse zgoraj napisano vzemite le kot pogumno domnevo. Človekova narava je, da trmasto vztraja pri svojih prepričanjih in mnenjih. V trenutnem svetu pa je denar zaenkrat edini sodnik, ki ima možnost razsodbe, katero prepričanje ali mnenje je pravilno. Vabimo vas na sejem sadik v Mislinjo Marijan Križaj Muhastega vremena smo v aprilu že vajeni, letos pa smo mu za sleherno kapljico dežja še kako hvaležni. Živahno postaja na vrtičkih in njivah, vabljivi so sadovnjaki cvetočega drevja. Ob prvih saditvah in sejanju pa je s sejmom sadik letos pohitelo mislinjsko turistično društvo. Bogate stojnice bodo ponujale cvetje in sadike vseh vrst že 28. aprila. Ker je menjava sadik vabljiva in že tradicionalna oblika ponudbe, bomo veseli, če se boste ob nakupu še vi odločili za kakšno menjavo. Prav gotovo vas bodo pritegnile še dobrote z naših kmetij, saj nas okusni domači pridelki pogosto vabijo na domačije. Najbrž bo svoje izdelke tako kot že lani ponujala tudi kmečka sirarna in predelava mesa Perc. Pri stojnici oljarne iz Središča ob Dravi pa boste lahko za okusne solate poskrbeli z nakupom najboljšega bučnega olja na vsem širnem svetu. Na prostoru pri dvorani Lopan vas čakajo presenečenja od 8. ure zjutraj pa vse do poldneva. Pridite, saj bo ob bogati ponudbi za sonce poskrbela Babnikova godba. Na sejmu sadik, tradicionalni prireditvi Turističnega društva Mislinja, je vselej živahno in prijetno. Potrebujete nekoga, da za vas izvede posek in spravilo lesa? Morda iščete koga, ki bi za vas prevzel celotno organizacijo od poseka do prodaje lesa ali pa ste morda razmišljali o prodaji lesa na panju? Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d. d., v koroških gozdovih opravlja sečnjo in spravilo lesa ter vsa gozdnogojitvena in negovalna dela. Nadalje skrbi za načrtovanje gozdnih cest ter gradnjo gozdnih vlak in rekonstrukcijo starih vlak. Cilj podjetja na področju sečnje in spravila je postopno povečanje strojne sečnje s procesorsko tehnologijo na terenih, ki to omogočajo. Takšna tehnologija omogoča poleg varnega dela v gozdu in optimalnega krojenja lesa manjše poškodbe gozdnih tal in intenzivnejše izkoriščanje lesne biomase. Gozdarske storitve: * sečnja * spravilo » gojitvena dela * prevoz lesa Podjetje odlikujejo: » kratek dobavni čas kot rezultat popolne prilagodljivosti proizvodnje zahtevam kupcev •> zadovoljitev vseh kupčevih potreb iz enega mesta •> dolgoletne izkušnje * strokoven kader » dobra tehnična opremljenost * dobra prilagodljivost vsem terenskim razmeram * možnost prevoza lesa do kupca * konkurenčne cene * poštena izmera lesa » zanesljivo in hitro plačilo * odkup vseh vrst sortimentov % takojšen odvoz lesa Odkup lesa Od gozdnih posestnikov in drugih pravnih oseb odkupujemo vse vrste oblega lesa iglavcev in listavcev po konkurenčnih odkupnih pogojih. Kontakti: Vodja: Ernest Ruter, tel. 041 742 154 Pomočnik vodje gozdarstva: Branko Ari, tel. 041 655 993 Vodja odkupa in odkup od pravnih oseb: Božo Vrhnjak, tel. 031 575 172 Odkupovalec na terenu Koroške: Robert Uršej, tel. 051 606 872 GG Slovenj Gradec :