»Domovina« hoče ostati zvesta svojim tradicijam (izročilom) lažnivega liberalizma in jalovega naprednjaštva. To kaže v vsakem poskusu ocenjevanja dogodkov dnevne politike, zlasti pa v svojih tako zvanih prosvetnih stremljenjih. Misli namreč, da je tudi ona poklicana k temu, da širi prosveto med ljudstvom. Za naše ljudstvo pa bi bilo stokrat bolje, ako bi »Domovina« med njim ustavila izvrševanje svoje »kulturne« naloge. Njen kulturni program narareč obstoja v objavljanju iz tujine vzetih kriminalnih romanov in povesti. Komaj odcvete taka kulturna cvetka na »Domovininih« gredah, že je vsajena druga in tej sledi tretja. Sad pa, ki ga rodijo takšne kulturne cvetke, se da presoditi po tem, da med mladino surovost in podivjanost ne pojema, temveč narašča ter da se je med njo zločinstvo strahotno razmahnilo. Da pa pride med na- nizovanje kriminalnih dejanj in opisov tu<ti nekoliko spremembe, uvršča »Domovina« v svoje predale tudi opise laži-svobodomiselne strankarske zagrizenosti, ki se izživlja v proticerkvenem hujskanju in protifarški gonji. Praveata kranjska politična strankarska zagrizenost, kakor se je bila razbohotila pred svetovno vojno! Kaj hoče »Domovina« doseči s prikazom •izrodkov političnega predvojnega liberalizma? Hoče-li ljudstvu omrziti podobo v javnosti delujočega slovenskega duhovnika? Ta namen se ne bo dal uresničiti, ker ima naše ljudstvo za oceno duhovniškega delovanja druga merila, kot jih ima zastareli in ohromeli politični liberalizem. Morda pa spada objavljanje takšnih povesti v okvir programa o narodni koncentraciji, ki o njem zadnji čas tako vneto besedičijo krogi, katerim je »Domovina« prav blizu?!