DR. PAVLE BLAZNIK
LOŠKI DEŽELSKOSODNI PROTOKOLI IZ 1625—1637
Razprava je napisana na osnovi vira, ki je v dolgih letih napravil dokaj
nenavadno in močno ovinkarsko pot. Nastal je na loškem gradu — na sedežu
loškega gospostva, katerega zemljiški gospod — freisinški škof — je imel od
leta 1257 dalje pravico do deželskega sodstva. Po sekularizaciji gospostva (1803)
in po nadrobni odprodaji posameznih delov se je z loškega gradu selil tudi grajski
arhiv. Del teh arhivalij je rešilo kranjsko zgodovinsko društvo v Ljubljano,
del njih pa je propadal, bodisi na samem gradu, bodisi kot makulaturni papir
pri raznih trgovcih. Arhivalije, ki so prišle na varno v Ljubljano, so danes del
fonda v Arhivu Slovenije. Te arhivalije so pač na varnem preživele tudi zadnjo
vojno. Navzlic skrbnemu varstvu pa se je vendarle v desetletjih tu pa tam kak
drobec izgubil in v to vrsto spada naša arhivalija, ki se je do lani potikala po
svetu.
Ko sem pred 16, 17 leti v zvezi z restitucijo arhivalij, ki jih je med zadnjo
vojno odnesel okupator s Slovenske Štajerske in Gorenjske, pregledoval nacistični
arhiv gorenjskega »Reichskommissariat fiir die Festigung des deutschen
Volkstums« v Celovcu, sem naletel na drobni listič s seznamom kakih dvajset
enot —• predmetov, ki jih je okupator odpeljal z Brda pri Lukovici. Predmeti
so torej prišli v poštev za restitucijo. Med njimi sta bili dve knjigi, ki sta me
prav posebno zanimali, saj sta vsebovali deželskosodne protokole z loškega
gospostva iz 1625—1637 in 1663—1689. Protokolov ni bilo težko najti; knjigi sta
bili namreč spravljeni v deželnem arhivu v Celovcu. Ko smo prijavljali naše
jugoslovanske zahteve do predmetov, ki jih je okupator odpeljal z našega ozemlja,
smo vstavili v seznam tudi ta dva protokola. Pričakovali bi, da bo Avstrija
ki ima status med vojno po Nemcih okupirane dežele, na našo zahtevo — če že
ne kar sama od sebe — brez nadaljnjega vrnila nakradene predmete; toda
skoraj neverjetno se sliši, da smo šele v juliju 1975 končno uspeli dobiti nazaj
te med vojno ugrabljene arhivalije. Protokola sta sedaj spravljena v Arhivu
Slovenije, kjer lepo dopolnjujeta ustrezno zbirko.
V članek sem pritegnil le najstarejšo knjigo (1625—1637), kjer so zajete seveda
samo obravnave, ki se je z njimi bavilo deželsko sodišče v Skofji Loki.
Pri tem moram poudariti, da v protokolih leto 1635 sploh ni zastopano, pa tudi
leti 1636 in 1637 zajemata v knjigi le skromen obseg. Kazno je, da v našo
knjigo v teh letih niso bile vpisane vse ustrezne obravnave, kajti težko si je
zamisliti, da bi v tem času skoraj usahnili primeri, s katerimi naj bi se ukvarjalo
deželsko sodišče.
Loški sodni postopek se deloma loči od ljubljanskega, ki ga je na temelju
ljubljanskega sodnega reda iz 1586 popisal Sergij Vilfan.i Kot sem razpravljal
25
že na drugem mestu,- je loško gospostvo spadalo med neprivilegirana gospostva;
takim gospostvom je pripadalo zasliševanje obtožencev, ne pa izrekanje
smrtnih obsodb. Zasliševanje je navadno vodil loški oskrbnik (glavar) \
prisotnosti nekaterih uglednejsih mož, predvsem meščanov iz vrst notranjega
in zunanjega sveta. Pri zasliševanju so pogosto segali po mučenju (torturi); ta
posel je opravljal praviloma sicer rabelj, ki bi ga morali glede na red za vsak
primer klicati iz Ljubljane.^ Ker je pa bila tortura na gradu pogost pojav, je
zelo verjetno, da je gospostvo to delo prepuščalo tudi kakemu domačemu poslu.
O vrsti torture iz našega vira ni nikakih podatkov. Kadar je šlo za glavo obtoženca,
so poklicali iz Ljubljane deželnega sodnika, da izreče bodisi smrtno
obsodbo, bodisi nižjo kazen (npr. izpostavljanje k sramotnemu stebru — prangerju
in dosmrtni izgon iz loškega gospostva oziroma iz dežele Kranjske). Deželnemu
sodniku je stal ob strani sodni zbor, ki je štel vselej preko 20 članov,
sestavljenih iz vrst loškega notranjega in zunanjega sveta. Nikoli pa ni
bil ob takih prilikah pritegnjen v sodni zbor loški glavar. Smrtne obsodbe
je opravil rabelj, ki so ga klicali iz Ljubljane, na Gavžniku bodisi z obešanjem,
bodisi z obglavljenjem.
Med zločine, ki jih je krivec navadno plačal z glavo, sodijo predvsem
uboji. Taka kazen je npr. doletela Primoža Benedika (Wenetikh), gruntarja
iz stirpniške župe na Selškem. Ta je že pred nekaj leti ubil svojega svaka
Urbana Ranta, pa ga je cesar pomilostil. Prepir se je začel na proščenju na
Suhi, odkoder se je prenesel na Trnje. Tam je prišlo do pretepa, v katerem je
bil ubit gruntarjev sin Baltazar Jugovic z Godešča. Zločina je bil obdtjlžen
Primož Benedik, ki je po zločinu zbežal, a so ga ujeli v žirovski župi in ga
privedli na loški grad. Benedik je sicer priznal, da je prenočeval na Trnju pri
Nikolaju Hafnerju, kamor so prišli fantje s Suhe in kjer je prišlo do pretepa;
v pretepu jo je skupil tudi Benedik, odločno pa je zanikal, da bi zagrešil
zločin. Pač pa je za to dejanje bremenil Nikolaja Hafnerja. Cez nekaj tednov je
bila zaslišana vrsta prič, ki so jih kot navadno vse zaprisegli. Del prič je močno
bremenil obtoženca. Med temi je bil tudi Janž Hostnik; k njemu je Benedik
pribežal tisto noč in ga prosil za prenočišče, obenem ga je pa spraševal, kaj
govore ljudje o tem dogodku. —• Cez 10—11 dni se je na gradu nadaljevalo zasliševanje
prič. Zlasti je bila obremenilna izjava, da je imel Benedik v rokah
poleno in da je z njim podrl ubitega na tla; pobiti se je dvakrat skušal dvigniti,
pa se ni mogel brez pomoči. Navzoči so ga dvignili in ga položili na klop pri
peči. Podobno je izjavilo tudi neko 13-letno dekle, ki je pa zaradi mladoletnosti
niso zaprisegli. — Cez nekaj tednov se je obravnava nadaljevala; tedaj so obdolžencu
prebrali izpovedi prič. Tokrat je Benedik izjavil, da se ne spominja,
da bi on udaril ubitega; če so priče izpovedale v tem smislu, bodo za svoje
izjave odgovarjale na smrtni postelji in na sodni dan. Po mnenju sodnega zbora
je zanikanje krivde izpodbil obtoženec sam s tem, da je po zločinu zbežal. Skoraj
vse leto trajajoči proces je zaključilo sodno zasedanje, ki ga je vodil malefični
sodnik iz Ljubljane v prisotnosti 29 loških mestnih svetnikov. Obtoženi
Benedik je bil spoznan za krivega in je bil obsojen na smrt z obglavljenjem
(1626).
Enaka kazen je doletela Mihaela Jesenka, gruntarskega sina z Gabrške
gore. Jesenko je bil obdolžen, da je pod Poljanami napadel nekega Vipavca,
ki se vračal iz Škofje Loke proti domu, ga tridesetkrat zabodel, mu prerezal
grlo in mu pobral okoli 30 goldinarjev. Ko je prišel zločin na dan, je loško
gospostvo naročilo podeželskemu sodniku, pevenskim lovcem in gospoščinskim
26
županom, da ujamejo zločinca. Ko so prijeli Jesenka, se je sam dvakrat nevarno
zabodel, vendar so ga ohranili pri življenju. Pri prvem zaslišanju ni nič
priznal, zato so segli po torturi, ki so jo po nekaj dneh še dvakrat ponovili.
Ko ga je šestčlanski sodni zbor postavil pred malefično sodišče, bi moral priti
iz Ljubljane cesarjev sodnik, ki je pa zbolel. Zato je loško gospostvo prosilo
kranjskega vicedoma, da bi smel v tem primeru cesarskega sodnika nadomeščati
kar loški mestni sodnik. S posebno resolucijo je bila prošnja ugodno rešena
in tako je mestni sodnik vpričo mestnih svetovalcev izrekel smrtno obsodbo
(1626).
Več sreče je imel Mihael Seljak, ki se je zapletel v prepir z bratoma Markom
in Ivanom Bradeškom (Wredeschkho). Ta dva sta se namreč lastila pašnika, ki je
menda pripadal obtoženemu Seljaku. Med njimi je prišlo do dejanskega obračunavanja,
v katerem je Seljak s kavljem ranil Ivana Bradeška, Marka pa
zabodel z nožem tako nevarno, da je ta po dobrih treh tednih umrl. Sodišče je
pritegnilo kot strokovnjaka ranocelnika mojstra Abrahama; ta je pod prisego
izjavil, da ne more trditi, da bi bila zadana rana kriva za Markovo smrt;
pokojnika je prav lahko pobrala kaka bolezen kot npr. vročina ali kaj podobnega.
Ko je sodišče naslednjega dne brez pritegnitve malefičnega sodnika zaslišalo
svojce ubitega Marka in so le-ti izjavili, da ne žele smrti obtoženega, je
bil Seljak oproščen; pač pa je sodišče odredilo, da mora prositi Seljak starše in
drugo sorodstvo ubitega za krščansko odpuščenje, da mora poravnati vse nastale
stroške ter za kazen iti za tri leta v Karlovec (1630).
Pred loškim sodiščem so se znašle tudi detomorilke. Zelo malo usmiljenja
je imelo sodišče z Marjeto, ženo Marka Skerhca (Schkerbiz), hlapca iz Idrije.
Marjeta je bila obtožena, da je utopila svojo poldrugo leto staro hčerko Maruško.
Obtoženka se je sprva zagovarjala, da je hotela otroka samo umiti, pa
ji je voda dete odnesla. Na prigovarjanje je končno priznala, da je otroka namenoma
utopila in to na spodbujanje moža, ki je bival že pet tednov ločeno
od nje. Glede na to priznanje je loško gospostvo obvestilo oskrbnika v Idriji,
naj postopa proti osumljencu v smislu zakona. Z Marjeto je pa loško sodišče
opravilo zelo na kratko. Iz protokolov je razvidno, da je bila zločinka samo
enkrat zaslišana, drugič je že prišla pred malefičnega sodnika, ki jo je v prisotnosti
loških svetovalcev obsodil na smrt z obglavljenjem (1631).
Bolj temeljito je sodišče raziskovalo primer Andreja Okorna, ki se je spečal
s svojo pastorko Evo, hčerjo Urbana Ranta iz Podmlake v stirpniški župi.
Eva je rodila otroka, ki ga je šest žena našlo mrtvega v hlevu. Loško gospostvo
je dalo pastorko in očima odgnati v grajski zapor. Do prve obravnave je prišlo
že čez nekaj dni. Eva je izjavila, da je rodila mrtvega dečka in da pri porodu
ni bil nihče navzoč. Novorojenčka je dala najprej na slamo v postelji, nato pa
v korito. Njena mati je poslala po neke ženske, da si ogledajo položaj; te so
našle mrtvega otroka v jaslih. Očim Andrej, ki se je priženil pred sedmimi leti
k vdovi, je priznal, da je trikrat občeval s pastorko. Tudi Eva je priznala, da je
imela razmerje z očimom, ugovarjala pa je obdolžitvi, da je umorila otroka. Pri
tretjem zaslišanju so privedli pred sodišče Evino mater, ženo Andreja Okorna.
Izpovedala je, da je njena hči ves teden tožila, da se slabo počuti, da jo boli
trebuh in da se ji je zaprlo mesečno perilo. Na loškem tedenskem sejmu je
mati srečala neko žensko, ki ji je svetovala, naj zmeša v vino vršiček češnjevega
drevesa in muškatni orešček ter naj da to pijačo hčeri; ko bo hči popila
to mešanico, bo spet dobila perilo. Mati se je res držala nasveta, ni pa vedela,
da je hči noseča. Ko je hči rodila, je mati sama poslala ne samo po sosede,
27
marveč tudi po lovce in podeželskega podnika, ki so prijeli njeno hčer in moža,
hčerkinega očima, in oba odpeljali na loški grad. Glede na to izpoved je sodišče
mater oprostilo vsake krivde, hči Evo so postavili k sramotnemu stebru, jo pretepli,
nato pa izgnali z ozemlja loškega gospostva, očima Andreja Okorna pa
so obsodili na smrt z obglavljenjem (1626).
V hude delikte je bila vpletena tudi duhovščina, kot kaže npr. sodni postopek
iz prvih mesecev leta 1632 proti Urbanu Jurmanu, hlapcu selškega župnika;
Jurman je bil obdolžen, da je v selškem župnišču ubil sina selškega cerkovnika
Simona Levičnika. Na zaslišanjih je obdolženec izjavil, da pri pretepu spočetka
sploh ni bil navzoč. Tedaj se je mudil pri Blažu Podreki, ki mu je povedal, da
ga kliče župnik. Tekel je proti župnišču in slišal župnika, ki je vpil: »Udari ga
namesto mene!« Jurman je pokojnika res dvakrat, trikrat mahnil. Na vprašanje,
kdo je pokojniku prizadel rane na glavi, je Jurman izjavil, da je moral to storiti
edino župnik, ker nihče drug ni imel pri sebi orožja. Ranjenec je čez nekaj
ur umrl. Ker je Jurmanu župnikova mati svetovala, naj se umakne, je skočil
iz kamre precej globoko proti potoku in tekel na polje; toda ker ni bil sam
krivec, se je ustavil in se dal prijeti sosedom, ki so ga zasledovali. Ti so ga
peljali k županu, kjer je bil navzoč tudi župnik. Jurman je župniku očital, da
je padel v nemrečo zaradi njega, nakar mu je župnik večkrat odvrnil, naj zadene
enega in drugega enaka posledica. Župnik mu je tudi zatrjeval, da je
pripravljen povrniti vso škodo in zanj žrtvovati, če treba, tudi 100 goldinarjev.
Pri ponovnem zaslišanju je Jurman izjavil, da je v tisti noči župniku med
drugim zagrozil, da bo spregovoril, kadar bo prišel čas. Na vprašanje, kaj je s
tem mislil, je dejal, da je imel v mislih ne samo zadnji zločin, marveč razvratno
življenje, ki ga živi župnik.
Sodišče je zaslišalo tudi vrsto prič iz selške soseščine. Iz izjav je bilo razbrati,
da je prišlo do uboja okrog polnoči. Priče so zatrjevale, da je pretep
spremljalo hudo vpitje, ki je nakazovalo, da bo več mrtvih. Priče so potrdile,
da je župnik vpil hlapcu, naj udari namesto njega; prav tako je pa tudi župan
slišal župnika, ki je dejal, naj nosita s hlapcem enake posledice. Ker je bil
mrtvec pokrit, priče niso mogle videti, ali se je pokazala kri v trenutku, ko je
vstopil župnik. Po izjavi prič je bil župnik ob tem dogodku pijan. Videli so,
da se je župnik spoprijel s pokojnim in mu preluknjal klobuk ter vpil hlapcu,
naj ga namaže. Tudi sicer so sosedje ostro obsojali župnika in mu očitali, da
živi duhovnika nevredno življenje, da dan in noč žre, pije in pleše, konkubine
se pa pri njem kar vrste. Nič boljši tudi ni njegov kaplan.
Sodišče je razsodilo, da sta oba —• hlapec in župnik kriva uboja in da naj
bo za ta zločin Urban Jurman postavljen pred loško malefično sodišče. Preden
se je to zgodilo, je 14. julija 1632 Jurman pobegnil iz loških zaporov. Loško
sodišče je za njim izdalo tiralico in mu zaplenilo premoženje. V loških protokolih
pa njegovega imena več ne zasledimo, kar nakazuje, da gospostvo ni
uspelo najti pobeglega. Usoda župnika ni znana. Loško sodišče seveda z njim
ni imelo opravka, ker ni bilo za to pristojno. Kako je župnik opravil s svojim
nadrejenim organom, tj. oglejskim patriarhom in njegovim zastopnikom, gorenjskim
arhidiakonom, iz razpoložljivih virov ni razvidno (1632).
Deželsko sodišče je obravnavalo tudi tatvine in je tatovom odmerjalo ostre
kazni. Tako se je znašel pred sodiščem Janž Treffel, ki je bil loškim predstavnikom
dobro znan, kajti nekaj pred tem so ga zasačili pri vlomu v loško kruharno
in so ga zato postavili k sramotnemu stebru. Kazen tatu ni izučila.
Tako se je v Železnikih splazil v cerkev skozi okno in vlomil v puščico, sicer
28
pa je kradel še na drugih mestih, kot je priznal na zaslišanju. Med drugim je
povedal, da je vlomil v starološko župno cerkev, kjer je vzel iz puščice 6 goldinarjev
in zlatnik; povedal je tudi, da je ukradel rablju pas ipd. Sicer pa je
kradel predvsem po Dolenjskem, kjer ga je zamikalo prav vse, kar mu je prišlo
pod prste, tako denar, oblačila, čevlji, pištola ipd. Sodišče je tata ostro obsodilo,
saj mu je malefični sodnik izrekel smrtno obsodbo z obešenjem (1631).
Istega leta (1631) se je zagovarjal pred sodiščem Ahac Weiz prav tako zaradi
neštetih tatvin, ki jih je zagrešil po najrazličnejših predelih loškega gospostva.
Kradel je vse od kraja, mimo živil kot zabelo, jajca, kruh, sir, žito,
moko, sol, mleko tudi razna oblačila kot obutev, sukno, peče, predpasnik, nogavice,
platno, pas, predivo, pa vrsta drugih predmetov kot žeblje, posodo, sabljo
itd. Kolikor se obtoženec ni spomnil posameznih dejanj zlepa, mu je preiskava
pomagala s torturo. Nakradeno blago je prodajal posameznikom, ki so dobro
vedeli, da gre za tatvino. Malefični sodnik je tudi tega tata obsodil na smrt z
obešenjem (1631).
Malo več sreče je imel Luka Jeremon, ki se je sicer preživljal z dninarstvom.
Po opravljeni torturi je priznal, da je kradel vsevprek ne samo po loškem
ozemlju, pač pa tudi zunaj loškega gospostva. Razen hrane (npr. suho meso,
slanino, žito, zeljnate glave ipd.) si je prisvajal oblačila (npr. hlače, klobuk,
pas, pečo), dalje lan, žeblje, deske (iz katerih si je naredil panj) itd. Sodišče se
s tem tatom ni dolgo ukvarjalo. Cez nekaj tednov je že prišel v Skofjo Loko
malefični sodnik, ki je vpričo 24 prisednikov odločil, da je treba tata postaviti k
sramotnemu stebru, ga pretepsti s palicami in ga za vedno izgnati iz dežele;
kolikor bi se tat še kdaj pojavil znotraj deželnih meja, bi ga čakala smrtna
obsodba (1630).
Cele štiri mesece je trajal proces proti Janžu Tisovcu (Tissouiz). Tisovic je
bil klatež, ki se je med drugim potepal tudi po Nemčiji. Kradel je navadno v
družbi. Nekaj časa je vodil s seboj nekega slepega Matijo, sicer so se mu pa
pridruževali najrazličnejši potepuhi. Kradli so najrazličnejše drobnarije, ki so
si jih med seboj delili. Posebno donosne so bile tatvine na proščenjih. Nakradeno
blago so deloma prodajali dalje. Občasno je bilo delo manj uspešno. Tako
je tat pripovedoval, da je na Koroškem v družbi s sedmimi sodelavci vlomil v
30 kleti, pa niso našli nikakega vina. Po ponovnih torturah so iz Tisovca izvlekli
še razna druga priznanja. Proces se je zaključil s smrtno obsodbo in so Tisovca
obesili na običajnem mestu (1629).
Glede na bližino Idrije niso bili zlasti v obmejnih župah nič izjemnega delikti
v zvezi s tatvino živega srehra. Posamezniki so v družbi kradli v Idriji
cinober, ki so ga na odročnih loških gozdnih predelih žgali, živo srebro so pa
nosili na prodaj proti zahodu, v Gorico in Videm.
Zaradi takega delikta se je znašel v grajskem zaporu med drugimi npr.
Jakob Eržen iz hotaveljske župe, ki se je sicer bavil s trgovanjem. Erženu so
očitali, da je v Gorici zamenjal sodček ukradenega živega srehra. Eržen se je
zagovarjal, da je bil sicer res v Gorici, kamor je nesel na prodaj 80 palic (štab)
platna (tj. okoli 40 laktov po 276 cm),'' ki da ga je zamenjal za sukno. Sukno
je doma prodal za kakih 20 dukatov. Na očitek, da je zbežal z loškega ozemlja
v Kropo, se je obtoženec izgovarjal, da je šel tja samo za svojim poslom. —
Drugače je izpovedala priča, ki je izjavila, da je Eržen v družbi z nekim Gervazijem
v Gorici zamenjal živo srebro za sukno; priča je videla, kako so živo
srebro stehtali in dali Erženu zanj tri vrste sukna.
29
s tem pričevanjem se Eržen ni strinjal. Trdil je, da je svojo robo javno
prodajal; zamenjano sukno je odpremil domov in to do Vipave na konju, od
Vipave naprej pa je nesel blago na hrbtu. O živem srebru mu ni bilo nič znanega.
Na vprašanje, zakaj je bežal z loškega gospostva, je odgovoril, da se je
držal doma po tem dogodku še skoraj celo leto, in to vse dotlej, dokler se ni
spri z očetom. Na očitek, da je zatajil svoje ime, ko je prišel k njemu podeželski
sodnik, se je izgovarjal, da se je pač bal, da ga ne bi zaprli. Da bi zakrivil
kakršnokoli dejanje v zvezi z živim srebrom, je tajil celo po prvi torturi.
Sčasoma se je obtoženec le omehčal. Končno je priznal, da je res pomagal krasti
živo srebro, ker ga je k takemu dejanju nagovarjal Matevž Melharčič, ki je
ukradel sodček živega srebra. Iz sodčka sta skupaj vzela 60 funtov v meh zavitega
živega srebra, ostanek sta stresla, ker bi več ne mogla nesti. Z ukradenim
živim srebrom^ sta se napotila v Gorico; Melharčič je nesel 40, on pa samo 20
funtov blaga. Svoj delež je Eržen prodal za 28—29 goldinarjev, od tega je moral
dati Melharčiču 16 goldinarjev; njemu je tako ostalo samo 12—13 goldinarjev.
Za to dejanje je bil Eržen obsojen na dosmrtno izgnanstvo iz vse Kranjske
(1627).
Slabše je odrezal Janž Moker, ki se je več let ukvarjal s tatvino živega
srehra. Obravnava je bila zelo kratka. Obtoženec je bil dvakrat zaslišan ter
mučen, nakar je priznal, da je prodal med drugim 12 funtov živega srebra
davškemu županu Jakobu Jemcu (Hemiz). Tata je sodišče obsodilo na smrt z
obešenjem (1629).
Vse opisane obsodbe so bile izrečene po nekajkratnem zaslišanju, kjer večinoma
ni šlo samo zlepa, marveč je sodišče pritegovalo tudi torturo. Med
časom, ko so osumljenca zaprli in ga obsodili, je preteklo praviloma nekaj
tednov, kvečjemu nekaj mesecev. Naletimo pa na sodno obravnavo, ki se je
vlekla skozi vse razdobje, ki ga zajema naša knjiga; gre za proces proti čevljarju
Petru Proju, ki sta ga obdolžila loška meščana brata Jurij in Gregor
Lukančič, člana petične trgovske rodbine na Placu,' da jima je ukradel 4000
goldinarjev. Šlo je torej za ogromno vsoto, saj vemo, da je bilo moč tedaj kupiti
slabotnejši grunt že za dobrih 100 goldinarjev, a cena najmočnejših gruntov na
loških tleh se je tedaj praviloma sukala okrog 1000 goldinarjev.^
Na obtožbo bratov Lukančičev je loško gospostvo Proja zaprlo na loškem
gradu. Obe stranki sta najeli odvetnika. Ko je vse kazalo, da se bo proces zavlekel
čez običajni termin, je postalo žgoče vprašanje, kdo naj nosi stroške za
oskrbovanje zaprtega Proja. S tem problemom se je bavila deželna instanca,
ki je 1. 7. 1626 odločila, da morata poravnati stroške za vzdrževanje od datuma
navedene odločbe brata Lukančiča vse dotlej, dokler ne bo Proj obsojen oziroma
dokler ne pride kot oproščen na svobodo. Lukančiča morata oskrbovati
zaprtega Proja s hrano, ki naj jo naročita pri kakem loškem gostilničarju, ali
pa naj plačujeta za Proja dnevno po 10 krajcarjev. Denar je šel Lukančičema
težko izpod palca. Saj sta šele več mesecev po tej odločbi položila prvi obrok
v višini 14 goldinarjev, s čimer je bilo poravnano vzdrževanje komaj za 84 dni,
medtem ko ju je vezalo vzdržev^anje že za razdobje preko 4 mesecev. Na Projevo
pritožbo, češ da dolg za vzdrževanje vse bolj narašča, je loško gospostvo
odločilo, da morata Lukančiča odslej (tj. od 8. 1. 1627) tedensko sproti položiti
ustrezno vsoto, sicer ju bo dalo gospostvo zarubiti. Kako malo je pretnja zalegla,
kaže podatek, da sta Lukančiča v naslednjih dneh sicer položila v roke
Projevega odvetnika Kunstla vsoto, ki pa ni v celoti krila njune obveznosti.
30
Položaj se tudi v naslednjem razdobju ni bistveno spremenil, saj je moralo gospostvo
Lukančičema nekajkrat zagroziti z eksekucijo.
Medtem je tekel postopek na gradu. Obravnave je praviloma vodil ob
prisotnosti nekaterih članov mestnega sveta predstavnik gospostva, tj. do 1627
Korbinijan Fiirnpfeil kot začasni namestnik loškega oskrbnika, za njim pa
prehodno komisar Hans Friedrich Morhart von Offenwang zu Romegg, pa loški
glavar Hans Jakob Wangnerekh." Med postopkom sta Lukančiča pritegnila
vrsto prič. V juliju 1626 so več dni zasliševali te priče; pričevanja (weisung) se
je zavleklo celo v september. Med pričevanji je bila za Proja močno obremenilna
izjava neke priče, ki da ji je Proj ob povratku s Sv. Gore v neki gostilni,
menjajoč ji denar, potegnil iz žepa polno pest novcev; ko je Proja njegova
žena zaradi tega zmerjala, je Proj zabrusil, da se bo vrnil čez štiri dni in tedaj
bo menjal, kolikor bo priča želela. Zelo je bila obremenilna tudi priča, ki je
trdila, da Proj pred vlomom ni imel toliko denarja, da bi vrnil 16 reparjev;
samo en dan po vlomu pri Lukančičevih pa je prišel Proj pijan v Staro Loko,
se trkal po žepu in se hvalil, da bo dolg poravnal.
Proti koncu 1626 je javil Proj protidokazovanje (gegenweisung). Z zasliševanjem
prič je gospostvo začelo 8. marca 1627, nadaljevalo pa šele 12. aprila.
Projeve priče so precej soglasno izpovedovale, da je bil Proj pred preselitvijo
v Škofjo Loko znan kot dober čevljar v Stari Loki, ki je zelo lepo shajal, čeprav
si je občasno tudi kaj izposodil, kar je pa vedno pošteno poravnal. Občasno
je imel celo po tri pomočnike, ki jih je redno tedensko izplačeval. Zaposlene
je zelo dobro prehranjeval, saj so jedli več mesa kot sam župan. Večkrat
je doma klal vola in občasno tudi po dva prašiča. Proj je bil le redko brez denarja,
ki ga je navadno držal trdo kot v kleščah in tako ženi tudi po pol leta ni
dal nikakega denarja. Kadar je pa začel piti, se ga je tudi hrabro nabral in je
na veliko razdajal denar, in to vse v času pred tatvino, ki se z njo ubada sodišče.
Neka priča je povedala, da sta nekoč skupaj s Projem potovala v Wolfsberg
na Koroško, kjer si je Proj nabavil cel tovor prediva; priča ni mogla povedati,
ali je šel tovor v celoti na Projev račun ali pa je bil Proj morda s kom v
kompaniji. Da je imel Proj pod palcem, kaže izjava priče, ki je omenila, da je
hotel pred leti rešiti svakov grunt, na katerem je bilo 700 goldinarjev dolga;
po Projevem zatrjevanju bi mu kljub takemu izdatku vseeno še ostal denar.
Takrat je priča Proju svetovala, naj se ne vrže na kmetovanje, marveč naj
ostane pri svoji obrti.
Kot kaže se sodišču ni pretirano mudilo, kajti do razsodbe je prišlo šele
naslednje leto (28. 2. 1628). Sodišču je kot običajno predsedoval vodja loškega
gospostva Hans Morhart, prisedniški zbor pa ni bil kot navadno sestavljen iz
samih članov mestnega sveta; med prisedniki namreč srečamo kar dva kranjska
deželna svetovalca — Andreja Hrena, najemnika goričanskega gospostva, in
Burkharda Hiizinga, deželnega in ograjnega pisarja, dalje Ehrenreicha pl.
LaBperga, pa samo enega meščana — Andreja Kosa ter protipisarja Korbinijana
Fiirnpfeila. Na obravnavi je bil Proj oproščen, brata Lukančiča sta pa prijavila
apelacijo; pač pa sta pristala, da sodišče pusti Proja na svobodo proti poroštvu,
ki sta ga prevzela kamniški pek Janž Toperzer in loški odvetnik Jurij
Kunstl.
Se preden je prišlo do obravnave, sta oba brata Lukančiča umrla. Njuni
dediči niso gnali stvari na ostrino, pač pa ni miroval Proj. Ta je zahteval odškodnino
za prestani, več kot poltretje leto trajajoči zapor in za stroške v tem
dolgoletnem procesu. Stvar se je izredno zavlekla; končno je sodišče razsodilo,
31
da morajo Lukančičevi dediči v 14 dneh plačati Proju 459 goldinarjev 52 krajcarjev
odškodnine, loškemu gospostvu pa za stroške 64 goldinarjev 40 krajcarjev.
Srečno se je zaključil za obdolženca tudi primer loškega meščana Urbana
Gašparina, ki je bil obtožen, da je v svojem vrtu zakrivil smrt Anice Kopač.
Kot meščana je Gašperina najprej prijelo mestno sodišče in ga po treh dneh
zasliševanja izročilo na grad v nadaljnji postopek. Pri zaslišanju je Gašparin
izjavil, da je usodnega dne zasačil na svojem vrtu pokojnico, ki je — kot že
nekajkrat prej — kradla sadje. Z vpitjem je tatico le prepodil z vrta, ni ji pa
povzročil nič zalega. Pri begu je Anica Kopač verjetno zaradi strahu padla v
Soro in utonila. Po zaslišanju prič je sodišče izpustilo Gašparina na svobodo vse
dotlej, dokler ne bi prišle na dan kake nove, zanj obremenilne okolnosti (1633).
Mimo Lukančičev srečamo med tožniki še drugo znano rodbino — Petschacherje;
ti so ustvarjali premoženje med drugim tudi s prevzemanjem desetine
v najem. Tako je imel npr. član te rodbine v najemu desetino v osliški župi,
kar mu je neslo vsaj trikrat toliko, kot je vrgla ondotna desetina pravemu
lastniku — loškemu gospostvu.^ V našem primeru je imel Janez Petschacher
desetino v najemu od ljubljanskega škofa. Pobiranje te desetine je Petschacher
za tri leta prepustil Baltazarju Kuraltu. Ker je Petschacher trdil, da mu Kuralt
desetine ni odvajal v tisti višini, kakor jo je le-ta pobral, je Kuralta tožil
pri loškem gospostvu. Sodni postopek, pri katerem je imel Petschacher odvetnika,
je bil kratek; končal se je v štirih tednih in to na miren način. V obrazložitvi
je bilo sicer rečeno, da Petschacher v resnici ni prejel desetine v celoti;
toda istočasno je bilo tudi poudarjeno, da si Kuralt sam ni prilaščal viškov.
Ker je bil mnogo zdoma, je namreč desetino v njegovi odsotnosti pobiral njegov
hlapec, ki je zagrešil očitane nepravilnosti in ga je zato Kuralt odpustil.
Ker je imel Petschacher z obravnavo določene stroške, je sodišče razsodilo, da
mora Kuralt Petschacherju plačati 50 goldinarjev odškodnine, in to v dveh
obrokih — ob sv. Janezu Krstniku in sv. Mihaelu; hkrati je bilo obema strankama
naloženo, da morata o vsej stvari molčati (1633).
Iz naših protokolov je razvidno, da je sodišče zelo ostro ukrepalo ne samo
ob sojenju posameznim ubijalcem, pač pa tudi pri obravnavanju različnih tatvin.
Pri izrekanju kazni niso poznali neke srednje mere, saj z izjemo obsodbe,
po kateri je moral iti obsojenec za tri leta v Karlovec, o zapornih kaznih v
protokolih ne najdemo nikakega sledu. Iz protokolov je razvidno, da so vrsto
hudih deliktov zagrešili posamezniki iz najrazličnejših slojev. Saj naletimo
med njimi tako na gostače in kajžarje kot tudi na gruntarski živelj, izvzeta pa
tudi ni bila duhovščina, ki ji je sodilo cerkveno sodišče. Nikakih ustreznih podatkov
pa ne dajejo naši protokoli glede loškega plemstva, ki je bilo seveda
sodno podrejeno plemiškemu sodstvu.
Opombe
1, S. Vilfan, Pra\ma zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 406. •— 2.
P. Blaznih, Skofja Loka in loško gospostvo, Skofja Loka 1973, str. 170—171, 257—258.
3. P. Blaznih, Skofja Loka, o. d., str 257—258. — 4. S. Vil/on, Prispevki k zgodovini
mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero. Zgodovinski časopis
VIII, 1954, str. 86. — 5. Prim. P. Blaznih, Skofja Loka, o. d., str. 226, 328—329. —
6. P. Blaznih, Skofja Loka, o. d., str. 499. ~ 7. Prim. P. Blaznih, Skofja Loka,
o. d., str. 333, 451. — 8. P. Blaznih, Skofja Loka, o. d., str. 233.
32
Z u s a m m e n f a s s u n g
DIE LANDGERICHTLICHEN PROTOKOLLE VON SKOFJA LOKA
IN DEN JAHREN 1625—1637
Die Abhandlung bruht auf den landgerichtlichen Protokollen von Skofja Loka,
die auf der Burg der Stadt im 17. Jh. entstanden sind und die vom Geschichtsverein
fiir Krain vor gut hundert Jahren nach Ljubljana gebracht wurden. Durch
ein sonderbares Geschick gelangten zwei dieser BUcher in das SchloB Brdo bei
Lukovica, wo sie wahrend des letzten Krieges vom deutsclien Okkupanten beschlagnahmt
wurden. Die Restitutionskommission fand sie im Jalire 1949 im Landesarchiv
in Klagenfurt und erst im Jahre 1975 gelang die Rtickerstattung beider Bucher an
das Archiv Sloweniens in Ljubljana. Die vorliegenden Ausfiilirungen beziehen sich
bloB auf das erste Buch, welches den Zeitraum von 1625 bis 1637 umfal3t und
folgenden Titel fiihrt: Prothocoll allerley Landt Gerichts und Malefiz Sachen vom
24. October A. 1625 bifi auf den A. 16 . .
Die Herrschaft von Skofja Loka gehorte zu den nichtprivilegierten Landgerichten.
Die Verhandlungen fuhrte in der Regel der Verwalter der Herrsciiaft in
Anwesenheit einer bestimmten Anzahl von Mitgliedern des Stadtrates von Skofja
Loka. Im Falle, daB es sich um kleinere Delikte handelte, wurde das Urteil gleich
durch das heimische Forum ausgesprochen. Fiir schwerere Verbrechen, zu denen
nicht nur Totschlage, sondern auch Diebstahle gezahlt wurden, wurde das Endurteil
vom Bannrichter aus Ljubljana in Anwesenheit nahezu des ganzen inneren und
auBeren Rates von Skofja Loka gefallt. In zehn Fallen — also durchschnittlich fast
jedes Jahr einmal — wurde die Todesstrafe verhangt, sei es durch Hangen oder Enthauptung,
sonst aber endete die Verhandlung mit der Schaustellung am Pranger
und mit lebenslanglicher Ausweisung aus dem Herrschaftsgebiet von Skofja Loka
oder auch aus dem ganzen Lande. Bei den StrafmaBnahmen kannte man kein mittleres
MaB, wir finden ja auBer einem Urteil, nach dem der Verurteilte auf drei Jahre
nach Karlovac verbannt wurde, keine Spur von moglichen Gefangnisstrafen.
Unter den Deliquenten stoBen wir auf Personen aus verschiedensten sozialen
Schichten. AuBer Biirgern, die zuerst vom Stadtrichter verhort und nach drei Tagen
der Burg iibergeben wurden, begegnen wir Inwohnern und Keuschlem sowie Hiiblern,
aber auch die Geistlichkeit bildete keine Ausnahme, doch unterstand sie der
Gerichtsbarkeit des Kirchengerichts. Keinerlei Angaben bieten jedoch unsere Protokolle
in Bezug auf den Adel von Skofja Loka, der strafrechtlich natiirlich dem
Adelsgericht in Ljubljana unterstellt war.
3 Loški razgledi 33