PO SLEDEH ZAČETKOV SLOVANSKE PISMENOSTI
V drugi polovici avgusta 1. 1974 so ha Ohridu odprli stalno razstavo Slovenska (= slovanska) pismenost. Pripravila sta jo Zavod za zaštita na spomenicite na kulturata in Naroden muzej v Ohridu pod vodstvom prof. dr. Vladimira Mošina. To je bila pomembna prireditev za jezikoslovce (med njimi tudi številne udeležence sedmega seminarja za makedonski jezik, literaturo in kulturo, ki je prav tiste dni potekal v tem starodavnem kulturnem žarišču Makedonije), ki se ukvarjajo z zgodovino posameznih slovanskih jezikov ali njihovo primerjavo. Razstava predstavlja najpomembnejše in najznačilnejše spomenike slovanske pismenosti od začetkov do 18. stol. iz vseh tistih predelov slovanskega sveta, ki so v pisavi sprejeli in ohranili starocerkve-noslovansko tradicijo, tj. glagolico in cirilico. Tu je mogoče videti npr. starocerkve-noslovanske glagolske rokopise: Kijevske listke, Zografski evangelij, Asemanijev evangelij, Clozianov zbornik, odlitek znamenite baščanske plošče — najstarejši spomenik v glagolici zapisanega hrvatskega jezika z otoka Krka, južnoslovanske ćirilske rokopise iz 10.—11. stol. (Savina knjiga, Supraselski rokopis), najstarejše ruske zapise iz 10.—11. stol., srbska besedila iz 12.—13. stol., makedonske in bolgarske rokopise iz 13.—14. stol., bosanske srednjeveške tekste itd. Razstava ni omejena le na rokopisno gradivo, ampak prinaša tudi predmete materialne kulture, ki so kakor koli povezani z zgodnjim srednjim vekom, v katerem se je porajala slovanska pismenost. Še posebno jo oživljajo rokopisne iluminacije — okraski inicialk (začetnih črk) v rokopisih, ki izkazujejo bizantinski geometrij sko-rastlinski stil (npr. v Supra-selskem rokopisu in Savini knjigi), in kopije fresk začetnikov in nadaljevalcev slovanskega pismenstva.
Nepoučenemu opazovalcu se utegne vzbuditi misel, zakaj v temo »slovanska pismenost« ne sodijo tudi tisti slovanski spomeniki, ki niso bili zapisani v glagolici ali cirilici, npr. slovenski Brižinski spomeniki v latinici. Kaže, da se pri tem srečuje, pravzaprav križa dvoje izhodišč: 1. izhodišče
(slovanske) pisave, ki so jo sprejeli nekateri slovanski narodi in je na razstavi uresničeno; 2. drugo izhodišče je nacionalna pripadnost kot taka, ki mediju pisave ne prisoja posebne narodnostno-razločevalne lastnosti, in mogoče bi smeli dodati, niti svetosti. Saj v kulturni sferi, ki jo pisno obvladuje latinica, na srednjeveških freskah zlepa ni motiva, ki bi tako poveličeval razširjevalce pismenosti (ki so to delali iz kakršnega že koli vzroka), kot je to najti v izredno bogatih in prefinjenih freskah in ikonah v prostoru, ki ga danes označuje ćirilska pisna kultura. Prav v Ohridu se vrstijo motivi slovanskih prosvetiteljev bratov sv. Konstantina — Cirila in Metoda, njunih naslednikov sv. Klimenta in sv. Nauma s knjigo ali raznimi zapisi iz svetih knjig skoraj od cerkve do cerkve.
Ce se že gibljemo na širšem področju, kjer se je rojevala slovanska pismenost, si ne moremo kaj, da bi ne obnovili, kako se je to dogajalo: prelomnico v kulturi in zgodovinskem razvoju slovanskih narodov pomeni prizadevanje bizantinskih misijonarjev solunskih bratov Konstantina — Cirila in Metoda, ki sta iznašla slovansko pisavo, uvedla slovanski knjižni jezik in prevedla potrebne bogoslužne knjige iz bizantinskega v slovenski jezik in ga vpeljala v bogoslužje. Svoje zgodovinsko poslanstvo sta začela v daljni Moravski in Panoniji, na ozemlju današnje Češkoslovaške (H. Pole-nakovič, Vo mugrite na slovenskata pismenost, Misla, Skopje, 1973, str. 9).
Zanimanje slavistov zanju traja prav od začetka slavistike, ko je njen ustanovitelj Jožef Dobrovsky (1753—1829, njegov grob je na velikem pokopališču v Brnu) poudarjal, da je pri filološkem proučevanju slovanskih jezikov potrebno posebno pozornost posvetiti starocerkvenoslovanščini. Bibliografija razprav, ki se ukvarjajo v glavnem z njuno slovansko — moravsko misijo, obsega okrog 10 000 enot. Glavni vir za raziskovanje njunega življenja in dela so t. im. Panonske legende (Žitja Cirila in Metoda), pisane v starocerkvenoslovanščini, ki so tudi sicer prijetno branje
237
2 vrsto literarnih kvalitet in številnih ha-giografskih vložkov, brez katerih ni bilo nobeno delo v tistem času. Sklepajo, da so nastala takoj po njuni smrti z nalogo, da se ohrani spomin na zaslužna začetnika slovanske prosvete in bogoslužja in vzpod-buda za njun nadaljnji razvoj. Pripisujeio jih njunemu najbližjemu sodelavcu Klimentu Ohridskemu. Obstajajo tudi drugi viri, pisani v starocerkvenoslovanščini, grščini in latinščini.
Konstantin in Metod sta kot otroka bogate družine v Solunu, enem od središč bizantinskega imperija, imela nekatere prednosti v izobraževanju. Metod je postal upravnik neke slovanske kneževine, morda v bližini reke Bregalnice in se tedaj dobro spoznal z jezikom (ki ga je znal že od doma kot vsi prebivalci Soluna), življenjem in navadami slovanskih naseljencev. Ni znano, zakaj je to mesto zapustil in se po-menišil. Zitja več pripovedujejo o Kon-stantinovi mladosti. 2e zgodaj se je odločil za modrost — filozofijo in znanost — in zavrnil dekle ali bogastvo. Carjev namestnik ga je poslal v Carigrad na šolo, ki je ustrezala današnji stopnji univerze, kjer se je poleg drugega spoznal z filozofijami, grško klasično književnostjo in drugimi umetnostmi. Postal je bibliotekar v patri-arhovi biblioteki v Carigradu, nato se je po nekaterih obveznostih, ki mu jih je določal carigrajski dvor, pridružil bratu Metodu na Olimpu v Mali Aziji (ne v Grčijul.
V slavistiki se najbolj zanimamo za moravsko misijo, za katero je po Panonskih legendah dal pobudo moravski knez Ra-stislav (846—870). Ko je utrdil državno oblast, se je posvetil vprašanju cerkvene organizacije. Latinsko-nemška duhovščina, ki je imela cerkveno upravo v svojih rokah, je pomenila nevarnost za samostojno moravsko državo. Zato je 1. 862 poslal v Carigrad odposlance s prošnjo za misijonarje, da bi organizirali cerkev na Moravskem in uvedli v bogoslužju razumljiv slovanski jezik. V njegovi prošnji ne le za učitelja, ampak tudi za škofa, ki bi organiziral moravsko cerkev, da bi postala samostojna v odnosu do Rima, se kaže tudi politično ozadje moravske misije. Car Mihael je določil zanjo Konstantina in Metoda. 2e prej sta opravila dve misiji in znala sta slovanski jezik iz okolice Soluna. Konstantin, ki je znal več jezikov, je na osnovi slovanskega narečja, ki ga je poznal, sestavil prvo slovansko abecedo — glagolico, čeprav nekateri sklepajo, da bi to bila cirilica. Trditve, da je glagolica nastala prej, se
naslanjajo na Klimentovo žitje, ki ga je napisal njegov naslednik iz Ohrida v grščini, kjer pravi, da je Kliment iznašel novo, praktičnejšo abecedo in jo v čast svojemu učitelju imenoval cirilica.
Prav tako je v slavistiki dolgo vladala negotovost glede vprašanja, kateri jezik (narečje) je uporabil Konstantin za upisme-njenje. V razpravah o tem so slovenski slavisti živo sodelovali, saj je znano prepričanje J. Kopitarja in F. Miklošiča, da je bila starocerkvenoslovanščina prednica slovenščine in sta jo zato imenovala staro-slovenščina, kar je za njim povzel tudi Levstik in v svoji vnemi včasih delal silo živi slovenščini. Njuno zmoto je častno popravil drug slovenski slavist, mnogo obetajoči, a prezgodaj umrli Vatroslav Oblak, ki je proučeval narečja v južni in severozahodni Makedoniji, in ugotovil, da je izvor starocerkvenoslovanščina na ozemlju severno od Soluna, kjer danes prebivajo Makedonci (V. Oblak, Macedonische Studien. Die slavischen Dialecte des südlichen und nordwestlichen Macedoniens, Wien, 1896). Posebno intenzivno se je s problemi starocerkvenoslovanščine ukvarjal univ. prof. Rajko Nahtigal (nekaj predmetnih razprav: Doneski k vprašanju o postanku glagolice. Razprave ZDHV, 1923, 135—178; Starocerkvenoslovanske študije, Lj. 1936; Euchologium Sinaiticum, Lj. 1941; Nekaj pripomb k pretresu Hrabrovega spisa o az-buki Konstantina Cirila, SR 1—2, 1948; 5— 18; Slovanski jeziki, Lj. 1938, 1952"), za njim pa Franc Grivec.
V najstarejših besedilih, ki so ohranjena iz tistega časa (nobeno izpod peresa Konstantina in Metoda ali njunih učencev Klimenta, Nauma, Kirila Bregalničkega, ki so njuni edini znani učenci), se jezik, ki ga je Konstantin prenesel v knjige, imenuje slovanski. Vanj so bile pred odhodom na Moravsko prevedene nujne bogoslužne knjige. Ta jezik so lahko razumeli tudi moravski Slovani, ker so bile razlike med slovanskimi jeziki še nepomembne, zvečale so se šele pozneje po notranjem razvoju posameznih jezikov. Po avtorju Panonskih legend so bile prve besede, zapisane v slovanski pisavi: V začetku je bila Beseda ... iz evangelija sv. Janeza.
Na Moravskem sta bila prva slovanska učitelja s svojimi spremljevalci lepo sprejeta. Dobila sta moravske učence, ki sta jih uvajala v bogoslužna opravila, prevajala Biblijo in pravila o odnosih znotraj cerkve. Vendar je bilo njuno sodelovanje precej
238
odvisno od političnega položaja v deželi. Nagajali so jima latinsko-nemški duhovniki, ker je ljudstvo zapuščalo njihove cerkve. Ko se je 1. 864 Rastislav podredil nem-ško-bolgarski zvezi, je tudi ta duhovščina znova osvojila izgubljene polažaje in ni hotela posvečati njunih učencev. Skušala sta dobiti pomoč iz Carigrada, a ko sta nameravala tja, ju je v Panoniji zadržal knez Kocelj, ki je tudi želel slovenske presvete in bogoslužja, in ju prosil za petdeset učencev, ki to obvladajo. Po postanku v Benetkah, kjer je Konstantin diskutiral z beneškimi duhovniki, da niso sveti samo hebrejski, grški in latinski jezik, ampak tudi drugi (armenski, perzijski, arabski, itd.) in je nesmiselno opravljati bogoslužje v jeziku, ki ga ljudstvo ne razume, sta odpotovala v Rim, kamor ju je povabil papež. Tam sta bila svečano sprejeta, ker sta prinesla s seboj relikvije pregnanega papeža Klimenta I, pa tudi zaradi političnih načrtov. Papeški prestol je hotel preko njiju doseči, da se tudi balkanski Slovani pridobe za rimsko cerkev. Njun slovanski jezik je papež priznal tako, da ju je povabil, naj v njem opravita bogoslužje v nekaterih rimskih cerkvah. Konstantin je stopil v strog me-niški red in dobil ime Ciril, a je umrl v tem mestu 1. 869. Metod je bil posvečen v duhovnika, nato v škofa in odposlan kot papežev zastopnik, da širi krščanstvo pri Slovanih. Ko se je vrnil na Moravsko, je našel težke razmere. Nemški duhovniki so podirali njegovo delo, oslepili Rastislava, njegov vnuk Svetopolk je postal njihovo voljno orodje. Metoda so vrgli v ječo, iz katere se je rešil šele s papeževim posredovanjem po več ko dveh letih. Za nekaj časa je odšel h Koclju v Panonijo, po njegovi smrti se je vrnil na Moravsko. Tu je ponovno organiziral slovansko cerkev, prevajal bogoslužna dela, zaradi obtoževanja -omških duhovnikov se je šel zagovarja v Rim, enkrat v mirnem času je šel poročat o svojem delu tudi v Carigrad, kjer je dobil vse priznanje. Nekaj pred svojo smrtjo 1. 885 je določil za svojega naslednika Moravana — Gorazda. Tudi njega latinsko-nemški duhovniki niso priznali in skoraj vsi učenci solunskih učiteljev so bili pregnani z Moravske. Angelarij, Naum in Kliment so zbežali na jug, v Bolgarijo. Prvi je umrl, druga dva sta prišla v Makedonijo.
O življenju najslavnejšega Metodovega učenca Klimenta ne vemo mnogo. Njegov življenjepis rekonstruirajo iz obširnega Klimentovega žitja, ki ga je napisal v grščini njegov ohridski naslednik škof Teofi-lakt v zadnjih letih 11. stol. Iz njega sta
dokazani letnica in kraj smrti: 1. 916, Ohrid. Doslej je znanih petnajst del, ki so zanesljivo njegova, za okrog 40—50 pa sklepajo, da jim je on avtor na osnovi njihovih stilnih in jezikovnih posebnosti. Kliment Ohridki se šteje za prvega izvirnega in nadarjenega slovanskega pisatelja, ki je pomemben za vse slovanske literature in narode. Njegov življenjepisec piše, da je napisal pridige za vse praznike, njemu pripisujejo že omenjene Panonske legende in hvalnico v čast slovenskemu učitelju Cirilu Filozofu. Pri opevanju njegovih zaslug se opira na bizantinsko poetiko, sicer sta za njegova dela značilni jasnost in enostavnost. V zvezi z njegovo literarno dejavnostjo je treba omeniti, da je vsaj po nekaterih predvidevanjih Kliment Ohridski povezan tudi s slovenskim pismenstvom. Sklepajo, da je katero njegovih del vplivalo na drugi Brižinski spomenik, ali da je vsaj vir za ta spomenik in Klimentovo pridigo v spomin apostolu ali mučencu skupen. Njegova tradicija je izpričana tudi v srbskih, bolgarskih in ruskih rokopisih.
Klimentovi učenci in nasledniki na škofovskem prestolu ga opisujejo kot velikega borca proti zaostalosti in neutrudnega učitelja. Pod njegovim vodstvom se je šolalo okrog 3500 učencev v t. im. ohridski šoli in del od njih se je posvetil tudi literarnemu prizadevanju, ne le posvetnemu in bo-goslužnemu. Številne ikone in freske od najstarejše do najnovejše dobe pričajo, da se njegova priljubljenost skozi stoletja ni zmanjšala. Ohridski škofje so si šteli v čast, če so bili naslikani skupaj z njim. Poročila navajajo, da ni kultiviral le ljudi, ampak tudi pokrajino. Divje, negojeno drevje si je v svoji škofiji, katere meje še niso dokončno ugotovljene (omenjena naselja v njej so Glavinica, Devol, Ohrid), prizadeval zamenjati s sadnim drevjem, ki ga je dobil iz Grčije.
O Klimentovem sodelavcu sv. Naumu je še manj podatkov. Po obstoječih biografijah sodeč ni bil tako vsestransko aktiven kot Kliment. Po prihodu v Makedonijo je sedem let poučeval, nato je odšel v samostan, kjer je umrl 1. 910 in je pokopan v cerkvi, ki nosi danes njegovo ime.
To bi bilo v najskromnejših potezah življenje in delo prvih slovanskih prosvetiteljev. Pri obravnavi njune problematike so tehtno in odločilno sodelovali tudi slovenski slavisti.
Tradicija slovanske pismenosti je močno uzaveščena v južnem delu naše domovine.
239
o njej pričajo čudovite freske in ikone po oliridskiii in drugili cerkvah (sv. Kliment, sv. Sofija, ostanki nekdanje Klimentove cerkve, sv. Nauma, grobova sv. Klimenta in sv. Nauma), ljudsko izročilo in ne nazadnje tudi pričujoča ohridska razstava.
Zgodovina je dovolila paradoks, da je dežela, kjer je tekla zibelka slovanske pismenosti, dobila zadnja svoje narodnostne pravice in pravno uzakonjen literarni jezik. Vendar je tudi dediščina Cirila in Metoda, njunih naslednikov Klimenta, Nauma in drugih vplivala, da je ta jezik postal hitro vsestransko funkcionalen in bogat, o
čemer nas prepričuje znanstveno in umetniško delo ne le velikega Makedonca Blaže Koneskega, ampak tudi njegovih naslednikov na obeh področjih.
Uporabljena literatura:
1. Haralampie Polenakovič, Vo mugrite na sloven-skata pismenost, Misla, Skopje, 1973. 2. Prospekt z večkrat omenjene razstave. 3. Radmila Ugrinova-Skalovska, Srednovekovni kniževni školi vo Makedonija, VII. seminar za makedonski jazik, literatura i kultura, 1974. 4. Jože Toporišič, SKJ I, Maribor, 1968, 5. France Tomšič, Zapiski v slovenskem jeziku ZSSI, Lj. 1956, str. 170—184. 6. Lovett F. Edwards, Macedonia, London,- letnice izdaje ni.
Marija S t a n o n i k SAZU v Ljubljani
240