PRIČEVANJA DEJSTVA, VZBURJANJA IN PROCESI Precej bridkih in kritičnih metafor, pa tudi grenkobne simbolike je v pričevanjih nekaterih slovenskih zamejskih avtorjev, ko načenjajo nekatere izmed tistih nenehno aktualnih in pogostokrat tako presenetljivo prepletajočih se osnovnih silnic v splošnih razmerah slovenske narodnostne skupnosti onstran naše zahodne meje. V osebno zavzetih, tudi polemično vzburjenih in včasih nemara preveč belo-črno shematičnih ocenah ter v poizkusih esejističnih razčlenitev je namreč bolj ali manj neposredno prisotna kompleksna tema zunanjega, »uradnega« statističnega regresa naše manjšine, svojevrstnega, če to tako označimo, »kulturno-jezikovnega prepletanja« in sodeč pač po vsem tem sorazmernega usihanja narodne zavesti v komaj minulih letih. Seveda pa je za stvarnejše razmišljanje o teh (tudi po človeških komponentah) tako občutljivih zadevah nujno najprej poseči nekoliko nazaj, vsebinsko zaokrožiti nekatera temeljna dejstva, pojavne oblike, izhodišča, čemur je tudi namenjen prvi, uvodni del teh pripisov. Kolikor za sedaj odpišemo druge vidike, gre predvsem za kardinalno vprašanje dognanosti. Izpraševanje vesti, tako z nekakšno grenkobno simboliko glosira slovenski tržaški avtor nekatere izmed tistih raznoterih, včasih tudi absurdno prepletajočih se silnic in pojavov v vedno ne povsem prozornem odblesku manjšinskega zrcala. Spričo sem ter tja tudi presenetljivo neprijetnih izkušenj se mi zdi umestno ponoviti, »da namreč polresnice niso nikjer (tu mislim seveda na stvarno celovitost manjšinske tematike, vključujoč odnose med tako imenovano večino in avtohtonim slovenskim prebivalstvom) tako malodušno obremenjene kot prav na notranjem, še po svojih človeških komponentah tako nervoznem manjšinskem torišču« (Premiki v miselnosti IV, Sodobnost, št. 12, 1966). Kolikor za sedaj odpišemo druge vidike, gre predvsem za kardinalno vprašanje dognanosti, natančnosti, kar že ipso facto izključuje tako »vtikanje glave v pesek«, pa tudi drugi ekstrem — vzburljivi plat zvona, temveč terja dejansko nepristransko, skrbno, potrpežljivo iskanje prave resnice, nenehnega raziskovanja 788 vseh »manjšinskih« sestavin od materialno politično-socioloških elementov do sedanje stopnje narodnostne zakoreninjenosti in zavednosti, jezikovno-kulturne prizadetosti in vneme ter do krhkih, vendar pogostokrat sila pomenljivih psiholoških in sorodnih odtenkov. Trenutno pa smo v glavnem v položaju, ko nekaterim ključnim procesom sledimo le delno, sporadično, približno, ko o kolikor tolikšni preciznosti lahko govorimo le v parcialnih primerih, kar vse neizbežno vodi k ad hoc improvizacijam in k včasih dvomljivem poenostavljanju, od tega pa je do napačnih vrednotenj izhodišč le še majhen korak. Nekaj povsem nametanih primerov: kam je, denimo, odšlo nekaj sto slovenskih abiturientov minulih let, medtem ko natančneje vemo, da zapusti sleherno leto domače ognjišče poltretji tisoč Tržačanov ( v glavnem izobražencev in kvalificiranih delavcev); dalje koliko, se pravi natančno, je na primer tistih dvoživk, ki prihajajo dnevno iz kraškega suburbija v mesto na delo, a vendar obenem ne zanemarjajo svojih vrtov in skromnih zaplat zemlje; kako narodnostno usodo doživljajo mešani zakoni; koliko in kdo so tisti šolniki v šolah s slovenskim učnim jezikom, ki s svojimi lastnimi otroci »pedagoško eksperimentirajo« v šolah z italijanskim učnim jezikom (mimogrede tovrstnega odpadništva na Južnem Tirolskem sploh ne poznajo, najti je moč kvečjemu kakega italijanskega otroka v nemški šoli); koliko in iz kakšnih slojev so tisti, ki so šteli za svojo narodno in moralno dolžnost, da svoj italijanizirano popačeni priimek spet povrnejo v izvirno obliko; kolikšen odstotek je redno naročen in torej redno prebira slovenske zamejske in druge publikacije; koliko Slovencev ima izkaznico te ali one stranke, če dlje ne naštevamo. Seveda je to zgolj nekaj predalčkov iz narodnostne statistike, katero so nemški Južnotirolci razbili v skoraj neverjetne podrobnosti. Res je, do nekaterih podatkov se bo težavno dokopati, nemara včasih kakega vidika tudi ne bo mogoče povsem jasno izluščiti, vendar brez takega matematično dognanega, stvarnega fundamenta, če ga tako označim, ni mogoča sinteza, ni moč prodreti posameznim procesom pod kožo; nemogoča pa je tudi meritornejša presoja, kaj v dani situaciji, konfliktnem žarišču lahko pospeši ali pa ohromi narodno življenje in skladen razvoj manjšine. Ogledalo, ki ga namreč manjšini nastavljajo in ponujajo drugi, domala praviloma ne pokaže vsega ali pa pogostokrat v tako popačenih, izkrivljenih obrisih, da omogoča v brk dejanskim razmeram tudi povsem nenatančne dedukcije. Med take (vsekakor pomembnejše) poizkuse z druge strani sodi tudi vnovična vnema za javno valoriziranje samovoljne dodatne ankete (stolpec 11) iz rednega popisa prebivalstva oktobra leta 1961 na Tržaškem o osebah, »ki ponavadi v krogu družine govorijo slovensko«, s čemer se začenja sorazmerno obširen zapis v uradnem informativnem glasilu italijanskega ministrskega sveta (II gruppo etnico sloveno nel territorio di Trieste, Sua consistenza, status giuri-dico, istituzioni economiche e culturali, »Vita italiana«, št. 8, 1967). To je pravzaprav že drugič, ko ta uradni priročnik načenja problem »številčne konsi-stence« slovenske manjšine v Italiji. Prvič se je to zgodilo pred štirinajstimi leti (L'Italia e il T. L. T., »Documenti di vita italiana«, št. 28, 1954), ko so ugotovili, da živi na tržaškem področju 39.145 rezidentnih Slovencev,1 pri čemer 1 Po razpredelnici D iz revije »Esteri« (št. 8, 1954) je bilo v Trstu 27.525 rezidentnih Slovencev ali 10,10 odstotkov vsega prebivalstva; v Miljah 1435 Slovencev ali 11,37 odst.; v Devinu-Nabrežini 3.476, oziroma 67,50 odst.; v Dolini 4821 Slovencev in nobenega Italijana; v Zgoniku 1316 Slovencev in nobenega 789 so citirali kot vir takratni statistični bilten angloameriške vojaške uprave (Bollettino statistica G. M. A. št. 7-8, 1953). Toda še pri tako pazljivem prelistavanju te številke omenjenega biltena ni moč zaslediti podatka o »rezidentnih Slovencih«, medtem ko je iz poluradnega zunanjepolitičnega štirinajstdnevnika »Esteri« št. 8/1954 (H problema di Trieste, La popolazione slava per lingua, tradizioni e sentimenti, e che tale intende rimanere, in tutta la zona si avvicina alle 40 mila contro 257 mila) razvidno, da je šlo za posredno metodo na osnovi vpisov v osnovne šole s slovenskim učnim jezikom. Leta 1951 so torej ugotovili 6742 Slovencev več kakor leta 1921, ko so povpraševali o jeziku, ki ga anketiranec »običajno govori«. Ce namenoma pustimo ob strani vse drugo, je vendarle nadvse značilno (sklepaječ seve po omenjenih italijanskih zaznamkih), da slovensko prebivalstvo tudi v tem burnem obdobju ni usihalo, temveč se je celo okrepilo za dobro petino (leta 1921 32.403). Še nekaj je pri tem nujno upoštevati: razdobje do leta 1943 sodi še v fašistično ero skrajno brutalnega raznarodovanja, če sploh ne omenjamo druge svetovne vojne z vsemi njenimi grozodejstvi, fizičnim iztrebljanjem, deportacijami in migracijami. Omenjena številka revije »Documenti di vita italiana« pa je objavila še zanimive podatke o Slovencih na Goriškem in v Videmski pokrajini (I gruppi linguistici sloveni in Italia, Dati e fatti smentiscono le false e tendenziose notizie della stampa di Belgrado sulla consistenza e sul trattamento delle esigue mino-ranze jugoslave in Italia). Naj se le mimogrede ustavim pri »esigue minoranze jugoslave«, saj se o »majhnosti« ponavadi začne govoriti takrat, če ponovim misel bivšega avstrijskega zunanjega ministra Bruna Kreiskega, ko je za bregom še kaj precej hujšega. Gre za anketo, ki so jo izvedli v začetku leta 1950 in jo ažurirali leta 1953 in ugotavlja na Goriškem 10.984 oseb slovenskega rodu (di origine slooena)2 kar naj bi pomenilo 8,08 odstotkov v primerjavi Italijana in v Repentaboru 572 Slovencev in nobenega Italijana. Skupno torej na celotnem področju 39145 Slovencev ali 13,18 odstotkov vsega prebivalstva. Tabela F pa navaja podatke za tržaški suburbij: v Barkovljah je bilo 30,08 odstotkov slovenskega prebivalstva; v Rojanu 11,62 odst.; pri sv. Ivanu 18,52 odst. in v Zavljah 18,58 odst., kar naj bi znašalo v celotnem suburbiju 17,13 odstotkov slovenskega prebivalstva. Občina Prebivalstvo ^slovenskega rodu« Odstotek Kopriva 59 1,20 Krmin 396 4,45 Doberdob 1325 86,43 Dolenje 176 15,02 Fara 37 1,86 Foljana Redipulja 10 0,36 Gorica 5571 13,00 Gradišče 18 0,34 Gradež 35 0,39 Tržič 215 0,87 Ronke 338 4.03 Zagraj 29 1,19 Škocjan 9 0,17 Steverjan 931 91,45 Sovodnje ob Soči 1737 93.44 Strancan 94 3,00 Turjak 4 0,17 Skupaj 10984 8,08 (Povzeto po Documenti di vita italiana, št. 28, marec 1954.) 790 s celotnim prebivalstvom goriške pokrajine. Po tej uradni verziji tako ravnovesje ne upravičuje kake posebne upravne avtonomije za to področje, kakor je to primer na Južnem Tirolskem. Ker te številke doslej v glavnem niso bile znane naši širši javnosti, povzemam še nekaj zanimivih dodatkov: leta 1952 je bilo v goriški škofiji med 122 duhovniki 32 Slovencev (sam stolni kapitelj pa je bil sestavljen iz 14 duhovnikov, med njimi so bili štirje Slovenci); od 749 novih obrtnih dovoljenj v obdobju 1945—1952 pa so po teh navedbah izdali Slovencem 237 ali 36,44 odstotkov dovoljenj. Čeprav gre za stanje izpred petnajstih let, pa je tudi za nas v matični deželi posebno pomenljiva statistika o »osebah slovenskega roduc v videmski pokrajini (Beneški Sloveniji), saj tod kljub vsem demokratičnim notranjim procesom v sosednji republiki še do danes nočejo uradno priznati obstoja avtohtone slovenske manjšine. Sicer pa je še 18. oktobra 1962 demokristjanski minister Medici govoril v italijanskem senatu, da v videmski pokrajini ni slovenske manjšine, temveč le prebivalstvo, ki v družinskem krogu govori nekakšno tslooansko narečje* (podčrtal J. J.). Res je, leta 1911 so tod našteli 36.171, leta 1921 pa 33.932, medtem ko tabela II iz leta 1950, oziroma 1953 navaja 22.936 oseb »slovenskega rodu«, kar pomeni 10.996 manj kot leta 1921.3 Se bolj zavoljo bornirane restriktivnosti in mentalnih rezervacij je značilna obrazložitev teh podatkov ob osrednjem sklicevanju, da gre za »daljnji slovanski rodc, ki ima bolj kot kaj drugega zgodovinsko vrednost (che lontana origine slava di tale popolazione ha piu che altro un valore storico) ob seveda obveznem zaključku z debelo tiskanimi črkami, da je teh pripadnikov »dalj-njega slovanskega rodu< zgolj 2,88 odstotkov v primerjavi s celotnim prebivalstvom. Aprioristično, apodiktično glosiranje, da so se ti »daljnji slovanski sorodniki« perfektno stopili z italijanskim prebivalstvom (perfettamente assi-milata alla popolazione italiana) ob propagandističnem sklicevanju, da je bil tod leta 1866 le en glas proti priključitvi h kraljevini in da med prvo svetovno vojno ni bilo nobenega dezerterja (kako precej drugače je bilo med drugo 3 Ob podatkih iz leta 1950, oziroma 1953 smo primerjalno upoštevali še rezultate štetja iz leta 1911 in 1921 (osebe »slovenskega rodu«). Občine 1911 1921 1950 (1951) Ahten 1897 4058 651 Dreka 1424 1543 1350 Fojda 1570 1413 1110 Grmek 1676 1617 1380 Praprotno 1230 950 974 Podbonesec — — 3143 St. Lenart 2623 2465 2038 Špeter Slovenov 3515 2977 2340 Sovodnje 2041 1905 1914 Srednje 2005 1784 1650 Tavorjana 802 774 1652 Brdo 2942 2672 1976 Neme 1305 1885 154 Tipana 3693 3228 2624 Tarčent 2296 2086 — (Povzeto VI Censimento della popolazione del Regno dTtalia 1921, vol. XTX, str. 274; Documenti di vita italiana, št. 28, marec 1954; Feigel, Nanut, Beneška Slovenija, Gorica 1950, str. 15.) 791 svetovno vojno — op. J. J.), pač ne more predrugačiti zgodovinskega dejstva, da je bilo na tem hribovitem, teže prehodnem področju s skopo zemljo in občutnimi migracijami še vedno (po uradnem priznanju) celo po skoraj sto letih 22.936 prebivalcev »slovenskega rodu«. Čeprav naj bi govorili nekakšno drugorazredno »slovansko narečje« (Medici), ni mogoče zanikati, da jim je tekla slovenska zibelka, da so bila njihova prva spoznanja povezana s slovenskim materinim jezikom. Sicer pa so se vsega tega po drugi svetovni vojni zavedali tudi pristojni italijanski krogi, saj je vlada (11. julija 1945) posebej obljubila,« da bo med drugim dovoljeno prosto občevanje v materinščini ne le v zasebnih odnosih, na javnih zborovanjih in v tisku, temveč tudi v odnosih s politično, upravno in sodno oblastjo, razen tega pa tudi pouk v materinem jeziku in uvedba krajevnih samouprav«.4 Tej načelni deklaraciji je sledila okrožnica videmska prefekta; ta se je sklicevala prav na to vladno izjavo in vnovič zagotovila »popolno spoštovanje pravic glede kulta slovenske narodnosti v mejah Italije,« in zatrjevala, »da bodo v tem smislu izdali vsa potrebna navodila.« Ladincev, ki so zaradi svojega retoromanskega rodu, mimogrede, precej »bližji sorodniki« sodržavljanov na polotoku, so oktobra leta 1961 med rednim popisom prebivalstva našteli 12.594 ali 3,4 odstotka v primerjavi s celotnim prebivalstvom v bozenski pokrajini, oziroma vis a vis 237.717 Nemcev in 128.271 Italijanov. Torej jih je 10.342 manj kot beneških Slovencev po podatkih iz leta 1950 oziroma 1953, vendar pa to rimskega zakonodajalca ni motilo, da tej »neznatni manjšini« ne bi bil določil vsebinsko enake posebne zaščite kot skoraj dvajsetkrat številnejšim Nemcem na Južnem Tirolskem. Za Slovence pa vse do danes ni bilo nikakršnih »ustreznih navodil«, kakor jih je obljubljal videmski prefekt že leta 1945 in slovenski jezik ima domovinsko pravico le še v kaki redki skromni zakristiji pri razlagi veronaukove abecede. Brž ko pa sede tak hribovski paglavec v svojo prvo šolsko klop, že mora govoriti italijansko. Profesor A. Mekkiger pač z vso strokovno in moralno avtoriteto razčlenjuje, »da je jezik tudi organ, ki pomaga, da se v posameznem človeku razvije njegova osebnost. Pravilno pa se razvije osebnost, če se gradi na ljubezni do materinega jezika, do spoštovanja vse dediščine človekovega rodu in naroda.« Priporočila UNESCA bi rada preprečila tako negativno možnost, da bi torej kogar koli opeharili za tisto duhovno nezamenljivo zakladnico, ki jo pomeni materin jezik. Celo če nekatere osebe ne bi razumele dobrodejnosti uporabe materinega jezika, tako med drugim opozarja poročilo strokovnjakov, »in so prepričane, da je tak pouk njim v škodo, potem si morajo učitelji in oblasti prizadevati, da si pridobe zaupanje prebivalstva in ga prepričati, da uporaba tega ali onega jezika ne daje prednosti nobeni skupini prebivalstva na škodo druge. Prizadevati si morajo, da prebivalstvo vsaj poskusno prejme pouk v materinščini, ker bo potem, ko bo celotno prebivalstvo ugotovilo rezultate pouka v materinem jeziku, prišlo zanesljivo do prepričanja o upravičenosti takega ravnanja.« Naj še ponovim troje izhodišč strokovnjakov UNESCA in sicer, da je materin jezik za vsakogar naravno sredstvo izražanja in ena izmed prvih potreb posameznika za vsestranski razvoj sposobnosti izražanja; da bi moral vsak učenec začeti svoje šolanje v materinem jeziku in naposled, da ni 1 Gl. Janko Jeri, Ustvarjalna koeksistenca in manjšine. Vprašanja naših dni, št. 1. 18. januarja 1961. 792 ničesar v ustroju katerega koli jezika, kar bi ga onesposobljalo, da bi bil sredstvo za posredovanje moderne civilizacije (Le emploi des Iangues vernaculaires dans enseignement, UNESCO, Pariš, 1953, str. 80 in druge). In sinteza, temeljni sklep iz vsega tega? »Sistem, ki onemogoča posameznikom in etnični skupini osnovno vzgojo v materinščini, pomeni diskriminacijo s psihološkega, sociološkega in pedagoškega vidika.« To je nepristranska sodba, vrednotenje, ki temelji na akumulaciji svetovnega znanja o teh tako v živo zasekanih vprašanjih in se obenem navdihuje ob plemenitem postulatu ustvarjalnega medsebojnega sožitja in sodelovanja. Tudi mnogi italijanski strokovnjaki so zagovorniki teh dejansko humanih in resnično modernih nazorov, vendar pa vsaj za sedaj ni pričakovati, da bi italijanske oblasti vplivale na svoje državljane v krajih, kjer so same ugotovile kompaktno naseljeno prebivalstvo »slovenskega rodu«, da bi, denimo, za začetek na delni, dvojezični ali kaki drugi ustrezni specifični zasnovi usmerili prve, čeprav obotavljive korake v svet znanja v materinščini, pa četudi gre le za »un idioma slavo«. Prepričan pa sem, da se bo tod tudi to zgodilo, in sicer ne samo zavoljo globoke človečnosti svetovnih znanstvenih spoznanj o enakovrednem in izvirnem notranjem bogastvu vseh jezikov, temveč tudi zaradi zorenja intimne notranje demokratične zavesti pri naših sosedih. Pomagati pa moramo pri tem vsi, še posebej v matični državi, vendar pa včasih tudi nehote pozabljamo na rojake na tem bolj stranskem pragu domovine, ki je skupna matica nam vsem, tudi tistim iz globač Matajurja in Rezije. Stvarno, dejansko moramo storiti vsaj toliko, kolikor so že na primer pobudniki drugega kongresa Mednarodne organizacije za zaščito ogroženih jezikov (lanskega avgusta v Issime, Italija), ko so v resoluciji, ki se nanaša na slovensko narodno manjšino v Italiji, pozvali italijansko vlado, naj med drugim kot primarni ukrep razširi veljavnost zakona o šolah s slovenskim učnim jezikom na videmsko pokrajino, »da bodo tako tamkajšnji prebivalci deležni pouka v materinem jeziku.« Pa se spet vrnimo na področje, kjer naj bi bila slovenska manjšina pravno in drugače še najučinkoviteje zaščitena: oktobra 1961 so na Tržaškem našteli 13.563 Slovencev manj, kakor so jih na italijanski strani uradno ugotovili pred desetimi leti in 6821 manj kot leta 1921, med popisom, za katerega celo italijanski memorandum iz leta 1945 (Annexe 6, Report of the Ethnical Groups in the Venezia Giulia, str. 10) priznava: »Comme il a deja ete dit, nous ne repon-dons pas de l'exacitude des statistiques portant sur le recensement en question«, pomeni za popis leta 1921. Etnično-popisna algebra je bila pač tod že od prelomnice stoletja naprej nekaj povsem svojevrstnega, prikrojenega »Ad usum Delphini«. Kolikor bi bile prej omenjene in druge številke tudi dejanski prerez stanja, potem bi imeli opravka z enim izmed izredno naglih procesov asimilacije (ki nič več ne zaostaja za koroško, vindišarsko-kombinatorično negativno skokovitostjo) ob perspektivi, groteskni tudi za sodobna evropska pojmovanja o teh vprašanjih, da bodo naši kraško-obmorski rojaki že čez nekaj desetletij le še etnično folklorna zanimivost. Kljub nekaterim izjemnostim tudi »stoletna« izkušnja beneških Slovencev izpodbija stvarnejšo vrednost tako zasnovanim pričakovanjem. Indic za sklepanje o etnični pripadnosti na Tržaškem oktobra 1961 je bil »običajno govorjeni jezik« (language currently spoken), dedukcija tako imenovanega občevalnega jezika, za katerega strokovnjaki za populacijska vprašanja OZN (Studies of Census Methods, št. 6) med drugim sodijo, da so tako pridob- 793 ljeni podatki manj prikladni za določanje etničnih skupin kot zaznamki o materinem jeziku, »ker veliko oseb različnega jezikovnega izvora že iz navade uporablja prevladujoč, dominatni jezik dežele, v kateri stalno prebiva.« Kolikor bi to prenesli na tržaške razmere, je zanimiva sodba S. Pahorja (Ustroj slovenske manjšine na Tržaškem, Zaliv, št. 5, 1967), »da govorijo italijansko (poleg samih Italijanov): a) tisti maloštevilni državljani, katerih družine so bile že pred desetletji jezikovno povsem poitalijančene, a se oni še vedno čutijo Slovence; b) vsi tisti Slovenci, ki se zaradi pridobljene vzgoje in okolja, v katerem živijo, laže in pogosteje izražajo tudi v družinskem krogu v italijanščini; c) vsi Slovenci v mešanih družinah, saj je splošno znano, da vsaka slovenska družba, brž ko se v njej pojavi en sam Italijan, govori italijansko.« Občevalni jezik je v takih razmerah pač pogostokrat predvsem sinonim asimilacije in torej ni primeren, kakor opozarjajo izvedenci OZN, za identificiranje etničnih skupin prebivalstva. Avstrijski avtor W. Hecke sodi, da so rezultati popisov na osnovi občevalnega jezika v glavnem odsev moči, s katero je vladajoči narod vsilil svoj jezik drugim za občevalnega. Vzporedno s tem gre poudarjanje subjektivnega elementa, saj se predvsem teoretiki, ki pripadajo močnejšim, gospodujočim narodom, zlasti vnemajo, naj o narodni, jezikovni pripadnosti odloča »čustvo, zavest, volja« anketiranca. Spričo specifičnih tržaških razmer bi bila za ustvaritev kolikor toliko natančne podobe narodnega ravnovesja še vedno najustreznejša metoda z vprašanjem o materinem jeziku seveda ob dosegi takih splošnih razmer na anketiranem področju (odpravi predsodkov, slehernega še tako prikritega pritiska od materialnega do čisto psiholoških odtenkov), da pripadnik zares ne bo čutil nikakršne negotovosti, bojazni, če se deklarira za pripadnika tako imenovane manjšinske narodne skupnosti (podrobneje sem nekatere te in druge vidike razčlenil v eseju Izkrivljena resnica, Sodobnost, št. 6 in 7 leta 1966). V odgovoru na interpelacijo v senatu italijanske republike je takratni podsekretar v predsedstvu ministrskega sveta (2. januarja 1962) glede jezikovne ankete-stolpec 11 med rednim popisom prebivalstva na Tržaškem oktobra 1961 med drugim zagotovil, »da povsem izključuje namene političnega in diskrimi-nacijskega značaja v odnosu do manjšine« (con assoluta esclusione di finalita di carattere politico e discriminatorio nei confronti della minoranza). Prizadevanja za javno valoriziranje rezultatov tega štetja v periodični publikaciji predsedstva vlade ob vrednotenju, da ti podatki z znatno približnostjo (con notevole approssimazione) ustrezajo številu tistih, ki pripadajo slovenski etnični skupini, saj to »ad abundantiam«, kakor pravi članek, potrjuje na primer tudi vpis v slovenske šole, pač ponazarjajo prej omenjena zagotovila v nekoliko drugačni luči. Dodajamo samo še, da se italijanske oblasti tega dognanja (Slovencev naj bi bilo 8,6 odstotka v primerjavi s celotnim prebivalstvo5) striktno držijo pri 5 Podrobnejši podatki na osnovi »občevalnega jezika« (lingua d'uso), kakor je števno vprašanje pri statistični obdelavi skrajšal osrednji rimski statistični urad, so naslednji: občina Devin-Nabrežina 2992 Slovencev in 3152 Italijanov; Repentabor 514 Slovencev in 125 Italijanov; Milje 972 Slovencev in 11651 Italijanov; Dolina 4137 Slovencev in 1032 Italijanov; Zgonik 1148 Slovencev in 164 Italijanov in Trst 15819 Slovencev in 256101 Italijanov, kar pomeni skupno 25582 Slovencev in 272225 Italijanov (Instituto centrale di statistica, 10 censimento generale della popolazione 15 ottobre 1961, Volume III, Fascicolo 32, Provincia di Trieste, Roma 1965, tab. 12, str. 24). 794 »doziranju« posebnih ukrepov v prid slovenske manjšine. Obrobno še na temo števne računice na podlagi šolskih vpisov: že citirana revija Esteri (št. 8, 1954) sodi, »da pomeni vpis otrok v italijanske ali slovenske šole neke vrste stalnega in spontanega plebiscita za prvo ali drugo narodnost«. Če pustimo ob strani dejstvo, da narodnosti ni mogoče vsako leto menjati kot se na primer zamenja srajca, je vendarle očitno škodoželjno sklicevanje na tovrstne »plebiscite«, saj je tudi italijanskim poznavalcem znano (C. Schiffrer in drugi), da precejšen del slovenskih staršev pošilja svoje otroke v italijanske šole. So pa te šolske krivulje zanimive tudi iz drugega zornega kota: v šolskem letu 1945—46 je obiskovalo slovenske osnovne šole in edino nižjo srednjo šolo 4892 učencev in bi torej na osnovi tega znašalo število Slovencev 59368, kolikor presadimo kriterij v »Vita italiana« na takratne razmere, kakor ugotavlja članek »Nerealno štetje« (Primorski dnevnik, št. 250, 22. oktobra 1967 )in nadaljuje: »Tudi po drugem računu pridemo do istega števila. Razmerje med 4892 učenci v letu 1945—46 in 2109 učenci v letu 1961—62 je enako kot 2,3 proti 1. Torej pomnožimo 25582 z 2,3 pa pridemo do števila 59838 Slovencev v letu 1945.« Pač še ena zanimiva potrditev teze, da je bilo etnično ravnovesje na tem področju po koncu druge svetovne vojne skoraj povsem identično s tistim, kakršnega so ugotovili med popisom leta 1910, »Handbook« angloameriške vojaške uprave iz leta 1949 in ocene tujih nepristranskih opazovalcev, kakor na primer Francoza Guv Herauda (UEurope des etnies, Pariš 1963, str. 199). Ker pač, kakor sem že uvodoma podčrtal, neposredno, iz prve roke le bolj malo vemo o fiziognomiji, dejanskih razmerah in okoliščinah, v katerih živi slovenska manjšina, so v marsičem le ilustrativne (kljub izkrivljenim, netočnim ugotovitvam o številu pripadnikov manjšine) razčlenjene statistike (seveda na osnovi občevalnega jezika) o posameznih kategorijah: starosti, izobrazbi, zaposlitvi, položaju v službah, stanovanjih. Kakor splošno ugotavlja že omenjeni članek »Vita italiana«, se je slovensko meščanstvo razvilo šele v novejšem času, medtem ko je veČina slovenske narodne skupine še danes sestavljena v mestu iz delavcev, obrtnikov in manjših trgovcev, medtem ko v okolici in v vaseh iz manjših kmečkih posestnikov in ribičev. V primerjavi z Italijani so med Slovenci sorazmerno številnejši srednji letniki (1901—1916) in pa letniki 1936—1940 ter 1947—55, kakor navaja tudi S. Pahor v omenjenem pregledu (Zaliv, št. 5/67).' Glede stopnje izobrazbe (število visokošolskih in srednješolskih diplom) Slovenci nekoliko zaostajajo za Italijani, vendar pa prednjačijo, da med njimi domala ni nepismenih (1,9 odstotka).7 Kakor je bilo pričakovati, je velik odstotek Slovencev zaposlenih v kmetijstvu (izmed 2121 je Slovencev 797 ali 37,5 odstotkov; v gradbeništvu so Slovenci zastopani s 16,8 odstotki (se pravi 1809 Slovencev v primerjavi z 8406 Italijani); v predelovalni industriji je našlo delo 11 odstotkov ali 3614 Slovencev, medtem ko je zaposleno v trgovini 8 odstotkov, oziroma 1820 Slovencev nasproti 20823 Italijanom, pri tem pa velja opozoriti, da so Slovenci predvsem odvisni delavci (70,16 odstotkov), medtem ko je pri Italijanih ta odstotek precej manjši in dosega 58.80,8 poleg tega pa jih skoraj ni med uradniki in tako imenovanim vodilnim osebjem. Kar se tiče prostranosti stanovanj (kot enega izmed meril dosežene stopnje življenjske ravni), Slovenci sumarno zaostajajo za Italijani, čeprav je med našim življem več lastnikov stanovanj (podeželsko prebivalstvo) kot pri Italijanih, seveda relativno vzeto. Vsebinska srčika zapisa o sedanjem položaju slovenske etnične manjšine na Tržaškem v »Vita italiana« je bil neprikrit namen prepričati, da je vse v naj- 795 6 (Isti vir kot v prejšnji opombi, Tab. 14, str. 25) OBČINE STAROSTNI RAZREDI (leta) Občevalni jezik Od 6 6-14 U—21 21—23 25—10 30—35 35—40 40—45 45—50 50—55 55—60 60—65 65—70 70—75 Nad 75 Skupaj 1. Devin— Nabrežina 509 677 554 446 493 550 529 329 407 433 399 304 204 146 171 6.151 italijanski 288 391 284 211 268 297 288 179 214 208 191 138 81 51 63 3.152 slovenski 221 286 270 234 224 253 240 149 193 225 207 165 122 95 108 2.992 drugi — — — 1 1 — 1 1 — — 1 1 1 — — 7 2. Repentabor J8 54 «) "0 M 48 4? 34 42 >4 31 18 20 17 21 640 italijanski 10 3 17 32 20 10 8 5 1 3 4 2 — — 2 125 slovenski 42 30 43 38 46 38 39 39 41 4') 27 16 20 i: 19 514 drugi — 1 1 3. Milje 779 1.112 1.202 890 904 928 985 812 1.023 1.184 823 662 483 373 478 12.638 italijanski 717 1.040 1.115 839 828 851 894 752 974 1.090 731 596 442 342 447 11.651 slovenski 61 72 83 48 75 76 91 56 76 94 "2 65 41 31 51 972 drugi l — 4 3 1 1 — 4 — — — 1 — — — 15 4. Dolina 353 513 400 366 441 423 440 298 403 439 324 263 186 145 181 5.175 italijanski 105 113 68 101 122 102 115 59 62 64 50 29 20 10 12 1.032 slovenski 248 399 331 265 318 321 325 238 340 375 274 234 166 134 169 4.137 drugi — 1 1 — 1 — — 1 1 — — — — 1 — 6 5. Zgonik 86 160 123 93 104 112 112 -f) :s OS 70 58 51 50 47 1.318 italijanski 13 15 22 21 14 15 18 11 9 5 11 3 — 4 1 164 slovenski 75 143 101 72 M 96 93 64 68 93 39 53 31 40 46 1.148 drugi — 2 — — — 1 ( 1 1 6 6. Trst 15.035 20.068 22.829 15.742 17.030 17.721 21.324 18.203 21.994 25.493 22.170 18.410 13.616 10.521 12.567 272.723 italijanski 14.288 18.917 21.488 14.794 16.123 16.796 20.206 17.241 20.549 23.675 20.630 17.224 12.791 9.772 11.607 256.101 slovenski 706 1.112 1.298 918 878 880 1.064 917 1.381 1.749 1.466 1.114 769 702 865 15.819 drugi 41 39 43 30 29 45 54 45 64 69 74 72 56 47 05 803 Skupno pokr. 16.820 22.584 25.168 17.607 19.038 19.782 23.437 19.752 23.947 27.701 23.817 19.715 14.560 11.252 13.465 298.645 italijanski 15.627 20.479 22.994 15.998 17.375 18.071 21.529 18.247 21.872 25.047 21.637 17.994 13.334 10.179 12.132 272.225 slovenski 1.351 2.062 2.126 1.575 1.631 1.664 1.852 1.453 2.099 2.585 2.105 1.647 1.169 1.025 1.238 25.582 drugi 42 43 48 34 32 47 56 52 66 69 75 74 75 48 95 838 7 OBČINE Občevalni jezik Diploma visoke šole Srednje šolska i.iLilu ra Spričevalo nižje sred. šole Spričevalo osnovne šole Nepisro 1. Devin—Nabrežina Italijanski Slovenski ".4 21 32 136 63 75 1290 658 632 356? 1747 1814 -o 55 15 2. Repentabor Italijanski Slovenski 1 1 (> 1 5 S3 59 46 458 65 392 4 4 3. Milje Italijanski Slovenski -to 40 198 191 6 2519 2220 96 7564 6926 628 599 505 94 4. Dolina Italijanski Slovenski 9 » 50 15 33 539 138 399 3750 645 3102 141 42 5» 5. Zgonik Italijanski Slovenski 1 1 12 5 7 144 49 93 973 84 886 6 2 4 6. Trst Italijanski Slovenski 5829 5561 212 13363 12816 488 74471 70288 3937 13289? 123608 9071 5706 5433 250 Skupno pokrajina Italijanski Slovenski 5934 5622 255 13765 15091 614 78848 73392 5203 149209 133075 15895 6526 6037 466 (Povzeito po istem viru, Tab. 15, str. 26) POLOŽAJ V POKLICU OBČINE Občevalni jezik Podjetniki viš. kadri sv. poklici Vodje in uradniki Samostojni delavci Odvisni delaš< i Pomočniki I. Devin—Nabrežina Italijanski Slovenski 29 13 16 296 181 115 323 141 181 1799 929 866 42 24 18 2. Repentabor Italijanski Slovenski 20 11 9 -.4 2 52 20? 69 138 16 4 12 5. Milje Italijanski Slovenski 14 14 605 592 10 493 436 57 4053 3721 327 117 113 4 4. Dolina Italijanski Slovenski 5 1 4 94 40 "4 381 50 331 1734 395 1337 ?6 (> 10 5. Zgonik Italijanski Slovenski 1 1 36 16 20 93 1 92 380 71 309 12 1 11 (>. Trst Italijanski Slovenski 2265 2141 100 29997 29063 837 11666 10623 1001 63319 58915 4319 1560 1439 109 Skupno pokrajina Italijanski Slovenski 2514 2170 120 31048 29903 1045 13010 11253 1714 71492 64100 7296 1823 1587 224 (Povzeto po istem viru, Tab. 17. str. 18) 797 lepšem redu, da ni nikakršnih posebnih problemov in težav; skratka, da vse teče gladko, saj res teče, vendar kako in v katero smer: na kakršno koli namreč platno projiciramo to našo, vsem skupno slovensko zamejsko panoramo, ni mogoče mimo (že pred leti poudarjenega, brž ko smo pač zvedeli za rezultate) šokirajočega etničnega minusa, ko naj bi se v pičlem razdobju dobrih desetih let statistično izgubilo malone 38 tisoč slovenskih duš (kolikor se opremo na oceno ZVU iz leta 1949 — 63 tisoč v primerjavi z 25.582 preštetimi leta 1961) in da je celo v vzporeditvi z italijansko uradno verzijo leta 1950 zmanjkalo 13.563 »alloglottov« slovenskega jezika. Razumljivo je, da se je nad tem, vsaj na papirju tako naglim procesom narodnega usihanja zamislila tudi slovenska zamejska publicistika, saj skuša bolj ali manj otipljivo razčleniti, diagnozirati nekatere s tem povezane pojave, situacije, ki naj bi sprožile te premike. Tisti, ki so vsakdanja priča, subjekt ali objekt teh sprememb, imajo pač bolj izostren posluh za razloge, spodbude teh metamorfoz, bolj ali manj tegobnih vsakdanjih »plebiscitov« in omahovanj med slovensko domovino in italijansko, latinsko »večinsko« razsežnostjo, ki zapljuskuje od vsepovsod. Poglobljeni razgovor, dialog če hočete, o tej žgoči aktualnosti na dobronamerni in stvarni podlagi, je torej le dobrodošel, pozitiven, pri čemer taka z vso resnostjo zastavljena konfrontacija nikakor pač ne more biti monopol »maziljenih in posvečenih«, kakor aludira tržaški pisec, ampak vseh, ki jim je iskreno pri srcu slovenska nacionalna usoda, prihodnost ob naši zahodni meji. To pa že a priori izključuje morebitna prestižnostna strankarska in druga licitiranja ter farizej-stva, saj je stvarno enotni, operativno prodorni in učinkoviti skupni jezik o vprašanjih, ki so življenjsko pomenljiva za narodnostno ohranitev in rast slovenske manjšine nezamenljiv prvi pogoj tudi za morebitni kasnejši dialog s predstavniki italijanske >večine« o teh razpotjih. (Se nadaljuje) Dr. Janko Jeri 798