594
Josip  Stare:   Lisjakova  hči.
»Pleše, pleše,«  pritrdi prišlec,   »ali ne bode plesal dolgo.«
»Zakaj ne ?«
»Zakaj ? — Zato ker opeša, pa se mu zvrti v glavi. Zgrudil se bode v brezdno, iz katerega se nikdar  več ne vzdigne.«
«Prijatelj, danes govorite v   podobah.«
»Ali te podobe so jasne. Gledal sem v dvorani ta sijaj in to potrato. Saj se tudi druge lišpajo, zlasti če so mlade in lepč. Toda Mrakova žena preseza vse mere; to ni več ne lepo, ne spodobno. Moški imajo danes le zanjo oči; kaj takšnega še nismo videli v naši oskromni Ljubljani. Prvi hip so kar vsi ostrmeli, sedaj pa že mirno razsojajo ta prikaz. Kdor umeje takšne stvari, računja, koliko stane vse to ; drugi poudarja nravno stran tega zakona. Da ste videli, kako se je hitro otresla moža in kako je z bliskajočimi očmi privlekla k sebi Ahnen-felsa; kako se ga je strastno oklenila in ga držala, kakor bi hotela očito pokazati, da ga ne izpusti več.«
»Hahaha!« zasmeje se starejši gospod, »Ahnenfels je zvit; ta je že marsikatero zbegal, ali skoro se naveliča vsake, pa si poišče druge kakor metulj, ki leta od cvetice do cvetice in iz vsake posrka nekoliko medu. To vam rečem, Ahnenfelsa  niti Mrakova ne obdrži'.«
»Kaj!« odgovori mu prvi in se nasmeje kakor zvedenec v takšnih rečeh, »Ahnenfels je izgubljen; Mrakova žena ugonobi njega in moža in samo sebe. Le potrpite, učakamo še čudnih   dogodeb!«
(Dalje prihodnjič.)
vodnjaku.
In  k domu od vodnjaka Ubrala je korake, Za njo sem gledal,  tiho Besede rekel take:
»Let dokaj  že  prihajam,                          Zajemam vedno  upe
Odhajam z vedrom v roki,                      Iz srca globočine,
A nikdar ne izprazni                                A vender vir mi upov
Vodnjak se ta globoki.«                           Nikoli ne premine  .  .  .
Rastislav.
I
^ri
Zdenka z vedrom  v roki K vodnjaku je prispela, Zajela vode čiste, Takd mi potlej  dela: