Naši problemi
PRAVNI  IN SOCIALNO  POLITIČNI  PROBLEMI  POLJEDELSKEGA DELAVSTVA
Uvod.
Socialna struktura slovenske vasi kaže na tista nasprotstva, ki so lastna sodobni gospodarski ureditvi. Eno skrajnost predstavljajo gruntarji in srednji kmetje, katerim njihova posest nad 10 ha nudi trdno in dostojno eksistenco. Sredino predstavlja mali kmet s posestjo od 5 do 10 ha, ki živi običajno še izključno od svoje zemlje. Toda njegova posest mu zadošča komaj za preživljanje, živi v stalnem strahu pred katastrofami, ki bi ga mogle potisniti v proletarizacijo. Posest pod 5 ha ne zadošča povprečni kmečki družini več za preživljanje, zato vse tiste zemljiške posestnike, ki ne premorejo 5 ha zemlje, ni mogoče šteti med samostojne kmete.1 Tak kmet si mora iskati zaslužkov v dninah ali v industriji. Drugo skrajnost na vasi predstavlja vaški proletariat brez lastne zemlje: viničarji, dninarji, hlapci in dekle, ki jim je mezdno delo izključni vir preživljanja.
Osnovne zakonitosti kapitalističnega gospodarstva, ki tiče v izpodrivanju in miniranju malega, konkurenčno nezmožnega producenta, so tudi v poljedelstvu otipljivo dokazane. Zaradi naravnih pogojev in družbenih razmer, ki vladajo v poljedelski produkciji, zavzema ta proces mnogo počasnejši tempo kot na primer v obrti. Navadno se ne končuje s takojšnjim miniranjem kmeta, temveč z njegovo izpremembo v mezdnega delavca na lastni zadolženi zemlji. Oblike kapitalističnega izkoriščanja s posojili in hipotekami prikrivajo pravi značaj kmetovega propadanja, najbolj navadno kmetu samemu. Priklenjenost na krpo zemlje, na katero je navezan z vsem svojim življenjem, ga vedno znova in znova podpira v upanju, da se bo s podvojenim garanjem rešil propadanja. Ta njegova konservativna miselnost, ki temelji na vsem načinu njegovega dela in življenja, ga drži v borbi z zemljo in za zemljo.
Toda neizprosen izid te borbe je vedno ta, da si mora mali posestnik iskati zaslužka v industrijskem ali poljedelskem najemnem delu. Zemlja mu postaja samo postranski vir za preživljanje. Komur pa ne more zemlja niti tega dati, ta mora iskati delo v industriji ali se obvezati za stalno najemno poljedelsko delo veleposestniku ali močnejšemu kmetu. Tako raste poleg armade industrijskega proletariata armada kmečkega proletariata, kmečkih hlapcev, dekel in dninarjev.
Po statističnih podatkih iz 1. 1938.2 znaša v Sloveniji število vseh oseb, ki se udej-stvujejo v poljedelski produkciji kot najemni delavci okrog 130.000. To število presega število vseh zavarovanih delavcev v obrti, industriji in poljedelstvu. Po trajanju svoje zaposlitve so to kmečki posli, katerih zaposlitev traja vse leto in ki spadajo v gospodarjevo družino. V drugo skupino spadajo sezonski delavci, ki žive v lastnem gospodinjstvu, pa delajo v določenih dobah na večjih posestvih: to so dninarji, viničarji, tisti sezonski delavci, ki periodično migrirajo v državi ali izven nje, in gozdni delavci.
Vprašanje te plasti v slovenski družbi je do nedavna bilo v naši socialnopolitični publicistiki eno „pozabljenih" vprašanj. Šele v zadnjih letih so postali problemi poljedelskih in gozdnih delavcev predmet temeljitejših raziskovanj, ki so prinesle mnogo zanimivih in težkih ugotovitev. Najvažnejša med vsemi je ugotovitev, da živijo poljedelski in gozdni delavci v najtežjih življenjskih pogojih, največkrat daleč pod ravnino najslabše plačanega industrijskega delavca. Raznih socialnih pridobitev, ki jih je bilo
1  Naše  uradne  statistike  so  kočarje  štele k  samostojnim  posestnikom in s  tem ustvarjale o našem podeželju iluzijo, ki zdaleč ne odgovarja resničnosti.
2  Prim.:  Uratnik Filip:  Poljedelsko delavstvo v Sloveniji. — Soc. problemi slov. vasi, II. zv., 1938.
175
industrijsko, obrtno in rudarsko delavstvo še v precejšnji meri deležno, je zakonodaja naklonila poljedelskim delavcem le v skromni meri in mimogrede. Med glavnimi vzroki je različnost pogojev, v katerih delata poljedelski in industrijski delavec. Vsakodnevna krušna borba ob strojih in v rovih je industrijskemu delavstvu narekovala razredno zavest, da je preko sindikatov in kot organizirana politična sila dosegal vrsto socialnih pridobitev kot so: zaščita delovnega časa, obvezno socialno zavarovanje, pravico do koalicije in stavke, in druge. Poljedelski delavec je po načinu proizvajanja in po svoji miselnosti tudi kot proletarec ostal kmet, konservativen, neborben in razredno nezaveden.
Pred socialno politično zakonodavstvo je bila postavljena z vprašanjem, kako najuspešneje zaščititi poljedelsko delavstvo, zelo kočljiva in težko rešljiva naloga. Izboljšanje položaja agrarnega proletariata je namreč tako tesno povezano z vsemi drugimi problemi naše poljedelske proizvodnje, da ga je nemogoče smotreno reševati, brez predhodnih ukrepov, ki bi rešili vprašanja kot so: Propadanje in zadolževanje kmetskih posestev in prehajanje teh v nekmetske roke, pomanjkanje zemlje itd. Z izjemami v Vojvodini pri nas nimamo veleposestev, ki bi delala na racionalen in mehaničen način in kjer bi bilo mogoče z dajatvami, ki bi obremenjevale lastnika, uveljavljati socialno zaščitne mere. Generaliziranje socialno političnih ukrepov v tej naši primitivni in pasivni poljedelski produkciji pa bi samo pospešilo propadanje kmetskih posestev.
Tako se je zakonodaja v poljedelstvu zadovoljevala z ukrepi, ki na konservativen in nezadovoljiv način urejajo nekaj najvažnejših vprašanj od te panoge odvisnega dela. Precej izčrpno je urejen pravni položaj viničarjev, ki predstavljajo specifičen slovenski pojav, zelo pomanjkljivo pa je urejen položaj gozdnih in zlasti poljedelskih delavcev. In še kolikor veljajo določene socialno zaščitne norme, se le slabo in brez kontrole izvajajo.
Vi n i ča r j i.
Posestne razmere v okrajih Ptuj, Ljutomer in Maribor desni breg, kjer je vinogradništvo glavna poljedelska kultura, so značilne po tem, da je pretežni in boljši del vinogradov v lasti meščanov, samostanov in cerkva. Kmetje so praviloma lastniki slabih in majhnih vinogradov. Tem zemljiškim lastnikom obdeluje zemljo najet delavec, viničar, ki prejema za svoje delo običajno v odmeno stanovanje in kos zemlje v užitek in dajatve v naturalijah in denarju. Delo v vinogradu mu je glavni poklic. Z obdelovanjem vinogradniške zemlje pa se bavijo tudi kočarji in majhni posestniki, ki za delo v večjih vinogradih prejemajo dajatve v denarju in naturalijah. To razlikovanje je važno v pogledu pravne zaščite: za prve veljajo norme viničarske uredbe, službena razmerja drugih pa niso specialno urejena. Ekonomski in socialni položaj enih in drugih se ne razlikuje. Po statistiki iz I. 1931. je znašalo število vseh poklicnih viničarjev 14.000, po cenitvi F. Uratnika pa znaša število vseh oseb, ki se pečajo z vinogradniškim  delom okrog  50.000.3
Dosedanje ankete iz viničarskih okrajev so utrdile, da predstavljajo viničarji najbolj obubožano plast v slovenski družbi. Ti okraji izkazujejo najvišjo splošno umrljivost v Sloveniji, najvišjo umrljivost dojenčkov zaradi slabe in nepravilne prehrane in najvišjo umrljivost za tuberkulozo. Poročila, ki prihajajo iz teh krajev končujejo z izjavami: „Ljudstvo hira in gladuje ... otroci v šoli izgube cesto zavest zaradi lakote... prebivalstvo je pahnjeno v dobesedno stradanje". Taka poročila se vrste iz teh krajev drugo za drugim.4
3  Prim.: Zgeč: Haloze — Sodobnost 1935, št. 1—6, Kerenčič: Zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah — Obzorja 1938, št. 1—2, Tušek: Posestne razmere in delovne prilike na naših vinskih goricah — Lj. Zvon  1939, str. 444.
4  Prim.: Pire: Prehrana prebivalstva — Soc. problemi slov. vasi I — Lj. 1938, Fakin: Haloški otroci — Sodobnost 1936, str. 431, Kerenčič: Viničar — Lj. Zvon 1936, str. 406.
776
Ugotovitve in podatki anket in poročil dajo strnjeno naslednjo kratko sliko: Viničar dela v vinogradu in navadno še v ostalih poljedelskih delih vinogradnika 8 do 10 ur dnevno. Ostali dnevni čas mu ostane za delo na deputatni zemlji. Njegova mezda znaša povprečno 1400 din na leto, pol v denarju in pol v naturalijah. To in majhen Kos zemlje okrog zatohle in tesne bajte, predstavljata viničarjevi družini, ki je navadno številna, premoženje, iz katerega mora živeti eno leto. Živinoreja je v viničarjevi hiši le redko bogastvo. Hrana je primitivna in nezdrava in večkrat vlada glad. Obleke primanjkuje, otroci pozimi ne morejo v šolo, ker nimajo obutve, pomladi in jeseni pa izostajajo, ker so potrebni pri domačem delu. Viničarska mati hodi na dnino, upravlja dom in rodi otroke. Porodne nesreče so pogost pojav. Otroci so brez vzgoje, prepuščeni samim sebi in zgodaj zagrenjeni. Težko življenje in izoliranost od družbe naprav-ljata viničarja nezavednega, vase zaprtega in podkupljivega. Kriminalnost in alkoholizem sta med viničarji pogosta pojava.
V   deputatnih odnosih, ki so predvsem značilni za viničarsko službeno razmerje, se kaže ostanek fevdalnih razmer, ki so se na slovenskem Štajerskem ohranila na večjih posestvih preko 1. 1848. in ki trdno vežejo viničarja na zemljiškega lastnika. Predmet pravne ureditve je postalo viničarsko službeno razmerje v zakonih štajerske deželne vlade 1. 1886. in 1. 1898.5 Te pravne ureditve so bile izmenjane z uredbo o viničarskem redu 1. 1928., ki jo je izdala mariborska oblastna skupščina. Ta uredba je prinesla nekaj novih socialno političnih ukrepov. Za ureditev sporov je ustanovila viničarsko komisijo, viničarjem dopušča svobodo združevanja v zaščito njih stanovskih in kulturnih interesov, vsebovala pa je mnogo vrzeli in dopuščala pri vrsti vprašanj ureditev običajnemu pravu.
1. novembra 1939. je stopil v veljavo nov viničarski red, kot uredba bana dravske banovine. Pri sestavljanju uredbe je bila pozornost posvečena tem problemom viničar-skega službenega razmerja: trajanju službenega razmerja, vprašanju minimalnih mezd in viničarskega sklada.
Po stari ureditvi je trajalo službeno razmerje načeloma 1 leto, po preteku te dobe ga je bilo mogoče z ene ali druge strani brez navedbe vzroka odpovedati. Ker pomeni selitev in iskanje nove službe za viničarje neugodnosti in škodo, so vinogradniki to okolnost cesto izkoriščali. Nova uredba uvaja 1 letno poskusno dobo in če ne pride do odpovedi, se službeno razmerje podaljša za nadaljnji dve leti. Po tem se sklepa obvezno za tri leta. Ta relativna službena stalnost pomeni s socialno političnega vidika za viničarja korak k izboljšanju.
V  pogledu mezd ustanavlja uredba mezde 10 do 12'50 din za navadna in kvalificirana dela poleti in 9 do 10 din za ista dela pozimi. Delovni čas traja v letnih mesecih 10 ur, v zimskih mesecih pa 7 ur, če živi viničar ob lastni hrani. Če dobiva viničar hrano od vinogradnika, se prepušča določitev časa krajevnemu običaju. Poleg teh prejemkov mu gre po uredbi še stanovanje, od Vi ha zemlje, ki jo obdeluje, % de-putatne zemlje, če pa zemlje ni, določa uredba enakovredno količino v naturalijah, ki jo mora vinogradnik viničarju dati. Smisel in pomen imajo minimalne mezde takrat, kadar ustanavljajo za delavca resničen eksistenčni minimum. Minimalne mezde, ki tega minimuma ne ustanavljajo, kot je to primer tudi v viničarski uredbi, imajo za posledico, da potegnejo navzdol mezde, ki so bile boljše od tega minimuma. Dejansko se je to tudi v več krajih zgodilo. Ker močnega in zavednega gibanja, ki bi vplivalo
5 Veljavnost teh in vseh poznejših pravnih virov pa je omejena izključno na viničarje, ki obdelujejo določeno površino vinograda, žive v deputatnem razmerju in so za viničarsko  delo  strokovno  usposobljeni.
177
na izboljšanje mezd, v viničarskih okrajih ni, zavisi izboljšanje v celoti od gospodarjeve iniciative. Z določbami o minimalnih mezdah ni mogoče trditi, da se je položaj viničarjev izboljšal.
Tretja posebnost nove uredbe so določbe o viničarskem skladu. Zavarovanje za starost, smrt, onemoglost in bolezen predstavlja za viničarje eno poglavitnih socialno političnih vprašanj. Ureditev socialnega zavarovanja viničarjev za vse rizike bi vsaj nekoliko omilila težko stanje in bedo, v kateri mora živeti viničar.6 Nekako nadomestilo za socialno zavarovanje naj bi predstavljal sklad, ki se ustanavlja pri banski upravi. Vanj se stekajo kazni, ki so predpisane za kršitve posameznih določb uredbe in letni prispevki lastnikov nekmetskih vinogradov (od J4 ha 100 din). Cerkvene imovine so tega prispevka oproščene, če je donos vinograda določen za vzdrževanje cerkve ali za kritje stroškov bogoslužja. Cerkvene imovine je v Halozah in Jeruzalemskih goricah precej, ni pa znano, v kakšne namene gre denar. Tako ni mogoče vedeti, ali so cerkvene imovine tega plačevanja morda sploh oproščene. Sklad se bo uporabljal za podpore  svojcem viničarjev  v  primeru dolgotrajne  bolezni,  onemoglosti  in smrti.
Tako je to pereče vprašanje rešeno na kompromisen in nezadovoljiv način s podpornim skladom. Pozornost vzbuja zlasti dejstvo, da se sklad ustanavlja pri politični oblasti in da ga bo ona upravljala, kar ne nudi jamstva, da se ne bi ta institucija kdaj izrabljala v politične namene. Spričo mnogih podpore potrebnih primerov v viničarskih družinah je tudi malo verjetno, da bodo viri, ki pritekajo v sklad, zadostovali, da se bodo  mogle  podeljevati  uspešne  in  zadostne  podpore.
Kar viničar danes nujno in v prvi vrsti potrebuje, je razširitev obveznega socialnega zavarovanja za vse rizike. Obremenitev iz tega zavarovanja naj bi zadela lastnike večjih vinogradov. Za manjše vinograde bi bila potrebna pomoč banovine in države. Edino v tem pravcu se da zamisliti kolikor toliko uspešna rešitev viničarskega zavarovanja in delna, najnujnejša omilitev ogromne viničarjeve revščine.    (Konec prih.)
Vlado Vodopivec.
178