SESTRA BARBKA
Za nič na svetu ne bi menjala poklica
Kadar čakamo v čakalnici bežigrajskega zdravstvenega doma in nam začno počasi po-puSčati živci, se pričnemojezi-ti: »Samo klepetajo, pa kavo pijejo tam notri!«
In ko končno pridemo na vrsto, niti ne opazimo sestre v sprejemnich ustavimo se Sele pred zdravnikom v ordinaciji. če pa jo Že »opazimo«, nanjo stresamo svoj bes in nejevoljo. Kolikokrat na dan sliSi stavek: -Jaz plačujem zdravstveno za-varovanje. jaz zahtevam, jaz imam pravico!«
Toda nihče teh nadutih pa-cientov ne pomisli, da tudi ona kot mi plačuje vse prispevke in mora prav tako Čakati v vrsti, fie si hoče popraviti zobe,
Ena sester. ki že osem let sprejema paciente v splošnl ambulanti           bežigrajskega
zdravstvenega doma, je Barb-ka Ciber,
Že Barbkin oče je bil zdrav-nik, prav tako njen brat. Zato si
je tudi ona želela postati zdrav-nica in se vpisala na gimnazijo. A njen cilj je bil predaleč in da bi prej oblekla belo haljo, se je preptsala na Šolo za medicin-ske sestre v Ljubljani, ki jo je uspešno končala pred skoraj desetimi leti. Potem je nekaj Časa delala na kliniki za kirurgi-jo, a krhka in nežna kot je, ni zdržala težaškega dela.
Novo zaposlitev si je našla v splošni ambulanti našega zdravstvenega doma. Hitro se je vživela v novo okolje in ga vzljubila. »Danes vidim, da sem si izbrala pravi poklic. Za nič na svetu ga ne bi menjala,« pravi, medtem ko izpolnjuje nekefor-mularje. No, administracija je njena šibka točka, saj porabi zanjo več kot tričetrtine svoje-ga delovnega Časa.
»Rada delam z Ijudmi. Naj-bolj se razveselim tistega pa-cienta, ki pride na previjanje ali po injekcijo, saj tako vsaj za kratek Čas spet postanem »se-
stra«, v sprejemni pisarni pa sem bolj »tajnica-birokrat«, saj moram izpolniti cele kupe različnih papirjev«
Potem nam sestra Barbka iz-da še to, da je največji naval ob ponedeljkih in petkih ter da so upokojenci najbolj razumeva-joči pacienti.
»Vedo, da ne moremo vsega narediti naenkrat in znajo potr-peti. Med mlajšimi pa je več neučakancev, ki se znašajo na-me kot bi bila jaz kriva, da so morali čakati. Sicer pa v vseh teh letih nisem doživela kake posebne neprijetnosti.«
Sestra Barbka je poleg dela v ambulanti aktivna še v sindika-tu in na nedavnem referendu-mu za sprejem samoupravnih aktov je bila predsednica volil-ne komisije.
»Kar dosti dela je bilo, a refe-rendum je uspel!«
In ko sleče belo hatjo ter odi-de domov, se Barbka Ciber spremeni v skrbno mamico svojemu Petru.
»Letos hodi v peti razred in priznati moram, da se doslej Še nikoli nisem toliko ukvarjala s Petrovo šolo kot letos. Peti ra-zred je kar hud prehod in po-memben start za nadaljnje šo-lanje,« se Barbka razgovori o sinu in v očeh se ji zaiskri mate-rinska Ijubezen.
Pa načrti?
»V sredo grem smučatl« se zasmeji in tihododa: »Pavečje stanovanje. Sedanjih 36 m2 je premajhnih. A to so le sanje. Kaj bi značrtil Važnoje.dasem srečna, zdrava in da z veseljem hodim v službo,« zaključi po-govor in že zopet brska po pa-pirjih pred seboj.
ANDREJ DVORŠAK