178
Kako sadnemu drevju gnojiti?
Pod tem naslovom so „Novice" v lanskem ietu prinesle izvrsten članek po razpravah dvornega vrtnarja gosp. R. Novaka v skupščini sadjerejcev v Wiirzburgu, kateri je prevažen za poduk domačim sadjerejcem, toraj ga tukaj od besede do besede navedem in se tako-le glasi:
Tudi sadaa drevesa potrebujejo živeža, in velika škoda je, da se gnojenje sadnemu drevju premalo ceni, a preveč zanemarja. Mnogo dreves samo zato malo sadu donasa in nazadnje konec vzame. Pri vrtnarstvu je tedaj velike važnosti to, da saderejec drevju pripravnega gnoja daje v pravi razmeri  in tudi o pravem času.
Pred vsem treba je vedeti to, da sadna drevesa jemljejo zemlji veliko fosforove kisline, kalija in gnjilca, in ravno teb treh tvarin večidel ni obilo v zemlji. Zato je treba skrbeti, da se te trojne redivne snovi, ki jih drevesa iz zemlje srkajo, zopet nadomestujejo, da drevesa ostanejo zdrava in rodovitna.
Od kod pa dobiti gnjilca, kalija in fosforove kisline?
Gnjilca (Stickstoff) imajo posebno veliko v sebi: kri, rožni in kopitni obrezki, dlaka in volneni odpadki; kalija in fosforove kisline pa je v gnoji stranišč ali se-kretov, živinski gnojnici, zmletih kosteh, kurjeku in drugem tičjeku, v pepelu drv, posebno bukovem in trtnem.
Ce zemlji dajemo več ravno imenovanih gnjilčevih tvarin, krepko raste drevju les in perje, če pa zemljo gnojimo z gori imenovanimi tvarinami, ki imajo fosforove kisline in kalija veliko v sebi, potem nastavlja drevo več popkov in donasa debelejega in boljega (sladkega) sadu.
Po takem treba tedaj pri gnojenji zmirom vprašati se : kaj hočemo ?
Ce takim drevesom, ki, poškodovana po slani, toči, gosenicah in druzih vremenskih uimah nočejo nič kaj rasti, ali ki so več let poredoma bogato rodila in zato opešala, hočemo pomagati h krepkejši rasti, takrat jim je treba gnojiti s tistimi gnojili, o katejih smo gori rekli, da imajo veliko gnjilca v sebi. — Ce pa drevesa sicer čvrsto v les in perje rastejo, pa sadu ne donašajo, takrat jim je treba gnojiti z gnojili, ki imajo več kalija in fosforove kisline v sebi. — Ce pa je drevo tako, da noče čvrsto rasti, pa tudi sadu ne nastavlja, takrat je treba mu gnojiti z gnojem , v katerega smo pomešali oboje sorte gnojila (gnjilčne tvarine in pa kalija in fosforove kisline), ali pa da mu spomladi gnojimo z gnjil-čnim gnojem, ki rast drevesu pospešuje, — meseca avgusta (velikega srpana) pa z gnojem , ki ima kalija in fosforove kisline veliko v sebi in po katerem drevo več cvetnih popkov nastavlja za prihodnje leto.
Najbolje se sploh gnoj sadnemu drevju prilega v tekočem stanu, kajti tak gnoj pride hitreje v zemljo do drevesnih korenic, ki ga srkajo; suhi gnoj nasproti le počasi s pomočjo deževnice v zemljo dohaja. Zato je zmerom dobro, umetna gnojila (superfosfat, kali, kili-salpeter itd.), pa tudi pepel, kri, rožne odrezke, zmlete kosti (koščeno moko) poprej v vodi raztopiti, da v nji nekoliko povro, in še le potem ž njimi gnojiti drevesom. Tako povodeni gnoj se vlije v jame, katere, kako četrt metra široke in pol metra globoke , se izkopljejo tako daleč od debla , do kamer veje drevesa sežejo. Ko je bil gnoj va nje vlit, se zopet zasujejo.
Najboljši čas drevju gnojiti je od spomladi do jeseni, in sicer zgodaj spomladi zato, da rast izbudimo v drevesu; da drevo nastavlja sad, se mu gnojenje prileze meseca malega in velicega travna,  da pa se pomnožijo
tvarine, katerih drevo za drugo leto potrebuje, meseca septembra.
Ce je zemlja suha in vreme gorko, je tembolj treba gnoj pomešati z vodo zato , ker bi preostri gnoj škodoval. Vendar se dadć vsa tu imenovana gnojila tudi suha rabiti, s prstjo zmešana kot kompost. Potrese se okolo drevesa pod krono ali vencem na zemljo in se potem zagrebe. Tako gnojiti se prileze posebno češnjam, češpljam, orehom, kostanja in vsemu koščičastemu in luskinjastemu sadju, katerim je ostri tekoči gnoj škodljiv zato, ker prehitro svojo moč razvija.
Kdor s frišnim (svežim) živinskim gnojem (kravjek je za to najbolji) gnojiti hoče, naj ga uže v jeseni okolo drevesa zagrebe, da se čez zimo razkroji in svoje redivne tvarine (gnjilec, kali in fosforovo kislino) kmalu spomladi koreninam drevesnim odda.
Koliko pa naj se za gnojenje izbranega gnoja drevesu daje? — Več ali manj, to se ravna po velikosti drevesa in lastnosti zemlje.
Visoka in stareja drevesa potrebujejo gnoja več kot nizka (pritiikovci) in pa mlada, pusta zemlja ga zahteva več nego močna.
Gnojnice živinske ali sekretovega gnoja zadostuje 3 do 5 litrov za veliko drevo, pepela l!/a do 2 litra, kalija 60 do 100 gramov v 4 do 5 litrih vode. Manjša in mlajša drevesa potrebujejo se ve da manj  gnoja.
M. Rant.