Prav ti je!
:                                        I. Štrukelj
lomaj so vstali ilovški otroci, pa so že gnali tak vrišč, da ga je bila polna vsa- Ilovica, dasi je štela celih petnajst hiš. No, pa tudi ni bila majhna reč, zaradi katere so imeli toliko opraviti. Da je bilo nekaj posebnega,
priča že to, ker so zložili celo dve vrstici zabavljive pesmi, katero so kričeč
ponavljali ter se ji smejali. Skovali so ti-le vrstici:
»Podgornikov Luka Pa nima klobukaU
»Pač ga bo grizlo!«
»To bo gledal!«
»Prav mu je!«
»Skupil jo je, skupil, da jo bo pomnil!«
»Ali smo mu jo tudi zagodli! Vsak otrok se bo brž naučil: Podgor-nikov Luka — pa nima klobuka! Ha — ha!«
Taki-le in še porednejši so bili pomenki ilovških bosopetnikov, ko sta se jim posrečili dve vrstici nove pesmi. Pa pri teh dveh vrsticah je tudi ostalo; dalje kar ni šlo, pa ni hotelo iti.
Podgornikovega Luko so pa vendar-le zjezili. In kaj bi ga ne? Le po-mislite! Kakor sitne muhe so tekali okrog Podgornikovega doma otroci in vsak je nagajal: »Podgornikov Luka — pa nima klobuka!«
-*& 106 >*-
Kaj čuda torej, če Luka tisto jutro Še zajulrckovuti ni maral. »Le jej, pa je; kaj bi se repenčil in gledal, kakor jelen v praprot«, karali so ga mati. »Klobuk boš že danes našel, pa bo vsc. dobro.«            ,   ,„   , .    ....¦!
Toda Luka le ni hotel z drugimi zajemati, temveč premišljeval je prejšnji večer in nejevoljen je bil sam nad seboj. Kaj se je pa pripetilo poprejšnji večer? Brž zveste.
Podgornikov Luka, jednajstletni nagajivec, je šel popoldne pred tem jutrom z nekaterimi vaškimi otroci na senožute po cvetice, ki so jih potre-bovali za praznik sv. Rešnjega Telesa, da bi z njiini okrasili slavolok med mlajema. Domov grede je pa stekel pred drugimi — delala se je že noč — ter se jim skril ob stezi v visoko rž, da bi jih strašil. Toda oni so se obo-tavljali in hodili počasi (kakor je pač navada takih tičkov), Podgornikov je pa tačas sladko zaspal v rž>. Davno so že odšli otroci mimo spečega strahu v rži, seveda nevede zanj, toda Podgornikov je še vedno »dreto vlekel.« Ko ga pa le ni bilo domov, dasi je bila že temna noč, jeli so domači povprasevati pri sosedih, kje bi bil Luka. Ali vsi otroci, ki so bili na senožetih, trdili so, da je šel dobršno četrt ure pred njimi domov. »Kje neki tiči?« ugibali so mati že v skrbeh.
Prav ta čas jc pa tudi Luka premišljeval, kje je prav za prav. Zbudil se je namreč v rži, hitro skočil po koncu ter iskal steze. Pa kakor je že zaspan človek, ni je mogel najti, čeprav je že veliko rži pohodil. Še-le luči po hišah v Ilovici so mu povedale, kam naj se drži, da pride do ljudij. Na-posled vendar dospe na pravo, dobro mu znano pot, toda sedaj še-le opazi, da klobuka nima. In ta trenutek se mu je godilo nekako podobno, kakor tistemu Tomažu, o katerem pojo: »Naprej ne vem, nazaj ne smem.« Luka pa domov ni smel brez klobuka, nazaj ni vedel, kje bi ga dobil. Toda bolje je iti domov brez klobuka, kakor pa tavati po polju v temi. Zato jo je pa tudi Luka pribrisal domov brez klobuka. To je bilo sedaj vprašanj in po-zvedovanj, zlasti zaradi pokrivala. Luka je vse povedal, tudi svojo hudomušno namero — kaj pa je hotel drugega? Ali da je vedel, da posluša pod oknotn Zdražbin Jakec, brez dvoma bi bil vse utajil ter se kako drugaČe izrezal iz zadrege. Ko je pa Zdražbin Jakec ujel to novico, zdela se mu je tako imenitna, da jo je nemudoma raznesel po Ilovici, in zato je bila tudi drugo jutro taka reč med vaškim drobižem in tako nagajanje okrog Podgornikove hiše. Pa ne le drugi, ampak celo rodni bratje in sestre Lukove so se norčevali z Luko zaradi izgubljenega klobuka. Kajpak je bila zato brž tožba pred Podgornikovo materjo: Luka se je pritoževal, da ga vsi dražijo, drugi so pa prosili pomoči, ker jih Luka tepe. No, mati so le predobro poznali svoje otroke ter tudi to-le modro zinili: »Nič drugega ne bom storila, kakor zvezala vas bom vse skup ter po bregu zavalila, pa bo zmiraj najporednejši na vrhu.« To je pomagalo; zakaj, Če bi bili mati res storili to, kar so pretili, pokazala bi se bila pravica: vsak nekaj so bili krivi in vsak nekaj časa bi bil vrhnji, ko bi se valili po bregu navzdol. Toda do tega ni prišlo.
čez pol ure je prijokal Luka vnovič k maleri. Iskal je namreč klobuk, pa pri tem zopet pomečkal precej rži ter bil zato tepen.  Sos< d Lovrač pa
-*« 107 g»-
nima lahke roke — zato nove solze. »Prav ti je!« dejali so mati, »drugič bodi pa pametnejši!« »Jedenkrat sem strašil«, pa je sklepal Luka, »a ne bom nikdar več.« Potem si je obrisal solze in skušal pozabiti svojo nezgodo. In še tisti darr je z drugimi vred vesel prepeval: Podgornikov Luka — pa nima klobuka!
Saj ga rea ni imel do žetve, še-le takrat so ga našle žanjice ter ga mu dale z besedami:                                                    
»Podgornikov Lukec          
Pa ima klobukec«