Direktor in glavni urednik Marjan Horvat Odgovorni urednik Ciril Brajer Urednik Sindikalnega zaupnika Andrej Agnič Urednik Poročevalca Franček Kavčič Urednik Kažipota Damjan Križnik Telefon 311-956, 313-942 Telefaks 317-298 Naslov: ČZP Enotnost Dalmatinova 4, Ljubljana 7/2 /• W NE TUMBK3 VtAPA časopis slovenskih delavcev Ljubljana, 10. januaija 1992, št. 1/2, letnik 51, cena 45 tolaijev Tumbaj ali ne tumbaj, vlada se ne da. Prizvitorepili so se h koritu in mislijo po tisti stari - red mora biti, če bi tudi soli ne bilo. Novoletni čas nam je popestrila domislica »Po Demosu Demos«. Menda bolj velja »Po Demosu vlada«. Sadu od nje nobenega, škandalov kar nekaj, soli pa res vse manj. Saj ne da bi se ji tla ne tresla, do te mere celo, da je njen šef menil, kako gliha skup štriha pa stopil k komunistom po pomoč. Le to je pozabil, da komunistov ni več. So le še prenovitelji, ki mu niso šli na limanice. Kaj hudiča jih torej še drži pokonci? Pri lastninjenju morda niti niso bili lumpi, mencoriti pa tako, da so si zadevo sfižili. Nezaposlenost pod njimi raste, da glava zaboli. Inflacija je v enem letu zrasla za več kot 250 odstotkov in ni ji videti konca. Proizvodnja pada in pada. Zdravstvo so sesuli kot bi ga nalašč. V šolstvu so kopičili konflikt na konflikt. O kulturi je človeka še šimfati sram, sram ga je izreči besedo plača, cene pa - ha, to z vsem spoštovanjem, cene jim brste, da je kaj. Črno?! Neobjektivno?! Res, le kaj je s tako opevano samostojnostjo? Čeznjo bi ne udrihali, saj jim jo za malo malico okreše vsak direktor, ki je imel kaj posla z drugimi republikami. Celo to bi se torej dalo bolje, pametneje... Nič, kot pač DE iz številke v številko: TA VLADA MORA PASTI! To res ni novica, ki je prišla v redakcijo tik pred oddajo časopisa v tiskarno. Gre pa za stvar, ki jo (po pravzaprav presenetljivo dolgem času) zadnje dni premlevajo vsepovsod. Tudi nas bralci kličejo, naj podrezamo v to kočljivo področje. In bomo! Zato, ker je res kočljivo in zato, ker po naših izkušnjah človek, odgovoren prav za to področje, ima posluh za javnost in je eden redkih članov vlade, ki na vprašanja, postavljena v DE, tudi odgovori. Kaj je torej s špiclji, ovaduhi, agenti in podobnimi tiči. s katerimi nas je strašil prejšnji režim - in še bolj zdajšnja oblast, takrat kot opozicija: Če jih objavimo, res lahko marsikomu povzročimo krivico. Če pa spiskov teh ljudi ne objavimo, jih ima nekdo v rokah. Če jih na takšnem položaju drži v rokah in jih ne uporabi (zlorabi), je bedak, ki ni vreden, da opravlja tako odgovorno delo. Če jih uporabi (zlorabi), pa je to za družbo lahko katastrofa. Ali Igor Bavčar lahko razjasni to dilemo - ali ni prav javnost edini izhod?! PA KAJ JE S TEM PLURALIZMOM?! Ni kaj, lepo je videti voditelja konkurenčnih sindikatov, ki prijateljsko sedeta za mizico in malce pošahirata. Toda kaj je s tem sindikalnim pluralizmom v resnici? Peterle ga izigrava, češ, ne bom se menil s tem in onim sindikatom, najprej se zmenite med seboj. Nadškof ljubljanski res sprejme svobodne sindikate brez težav, Peterle jih noče - pravi pa, da bi jih, če pridejo k njemu skupaj s Tomšičem. Prvič bi mu ne padel klobuk z glave, če bi sprejel najmočnejše sindikate, in dru- gič, če jih že ne, zakaj le s Tomšičem? Saj jih je v Sloveniji še kar nekaj! Ministrica za delo Jožica Puhar kajpak nima nič proti pluralizmu, a je poštena in pravzaprav pljune v lastno skledo: »Zame osebno je to, kar se gredo sindikati, le drobljenje njihove enotnosti in s tem moči!« Fritz Schbsser, predsednik bavarskih sindikatov DGB, kljub visoki ravni razmišljanja, razpravljanja in tudi spraševanja svojih sindikalnih gostiteljev le ne zmore, da ne bi zdrsnil v pravcato čustvenost: »Na srce vam polagam, bodite enotni! Sicer bo s sindikati vsak pometel z levo roko.« Lepe misli. V resnici pa je tako, da France Tomšič celo zavrne pogovor za DE in da bo absurd večji, ga zavrne še sindikalni veljak z Dalmatinove 4 (z imenom ga ne omenjam zgolj zato, ker sem bil Tomšičevi zavrnitvi priča, oni drugi pa ne). Je pluralizem sindikatov pri nas zdrava konkurenca, je le sam sebi namen, je spontan pojav ali igrica politikantskih borcev za oblast? Nekaj o tem preberite na 10., 11., 14. in 15. strani DE. Za tokrat... Ciril Brajer ooi i f TA VLADA MORA PASTI IN Z NJO NI PAKTA Slovenska vlada nas je končno »presenetila« s predlogom socialnega pakta, ki naj bi ga podpisala sama v imenu slovenske oblasti, sopodpisniki pa bi bili predstavniki delodajalcev in sindikatov. Takšna zaveza med oblastjo, delodajalci in sindikati je sicer nekaj povsem normalnega v razmerah, v katerih iščejo najboljše vzvode za uravnavanje gospodarskih in socialnih razmerij v družbi. Bržkone je le tako mogoče porazdeliti bremena stabilizacije v gospodarstvu, si za določeno obdobje zagotoviti socialni mir in hkrati pridobiti čas za umirjeno snovanje nujno potrebnih, včasih tudi bolečih rešitev na gospodarskem področju. Toda partnerji v teh procesih morajo biti zanesljivi, pripravljeni sklepati tudi kompromise, sindikati pa morajo imeti predvsem jasna zagotovila, da bo po preteku dogovorjenega roka prišel čas za gospodarsko okrevanje, za izboljšanje gmotnega položaja zaposlenih in nezaposlenih ter za uresničitev tistih ciljev, ki so se jim morda začasno odrekali, vendar pa ne nanje pozabili. Ravno v tem grmu tiči največji nesporazum med predlogom vlade in zahtevami sindikatov. Navkljub stalnemu opozarjanju, da slovenska vlada nima konsistetnega gospodarskega in socialnega programa, da ignorira sindikalne zahteve, da manevrira med sindikati in jih hoče drobiti ter tako obvladovati. Predlog, ki so ga pripravili v vladi, ne more biti sprejemljiv za noben sindikat, niti za tako imenovanega provladnega ne, če ne bodo kaj kmalu spet pridobili na svojo stran njihovih predstavnikov, in brez sramu spet izjavili, »da so dobili dodatne informacije«, ki jih omogočajo spremembe stališča. Naj bo tako ali drugače, za večino sindikatov bržkone ni druge rešitve kot vztrajanje pri uveljavitvi kolektivnih pogodb, saj bi bil pristanek na razveljavitev nekateri glavnih postavk - te pa zadevajo tudi izhodiščne osebne dohodke - naravnost katastrofalen za delavce in njihove družine, vlada pa bi si z morebitnim podpisom socialnega pakta pridobila v sedanjih, zanje nestabilnih razmerah, pomembne politične točke, ki si jih, resnici na ljubo, ne zasluži. Kot na dlani je jasno, da gre ta hip bolj za politične igre kot za resno snovanje socialnega pakta, saj vlada ne predlaga nobenih konkretnih ciljev oziroma rezultatov v gospodarskem razvoju, ki naj bi jih s tem sporazumom v Sloveniji dosegli. Zato je tudi povsem razumljiva odločitev sindikalnih predstavnikov, da se četrtkovih pogovorov z vlado ne bodo udeležili, čeprav bi kazalo mnogo bolj poudariti, da se s sedanjo nekompetentno vlado pravzaprav nimajo več kaj pogovarjati, kaj šele podpisovati socialni pakt. Zakon o denacionalizaciji škodi gozdarjem Republiški odbor Sindikata gozdarstva Slovenije je 16. 12. 1991 na 9. redni seji obravnaval razmer v gozdnogospodarskih organizacijah, ki bodo nastale zaradi Zakona o denacionalizaciji, ter na podlagi obširnih razprav sprejel: UGOTOVITVE: 1. Zakon o denacionalizaciji ni v skladu s še veljavnim zakonom o gozdovih. 88. člen Zakona o denacionalizaciji namreč z dnem uveljavitve tega zakona prepoveduje vsakršno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, medtem ko še veljavni Zakon o gozdovih obvezuje gozdno gospodarske organizacije, da polno odgovorno gospodarijo z gozdovi v skladu s sprejetimi gozdnogospodarskimi načrti. Po obširni razčlembi sindikat sprejema STALIŠČA. 1. Sindikat gozdarstva Slovenije meni, da bodo večinski delež negativnih posledic sedanjih zakonskih rešitev nosili zgolj delavci, zaposleni v gozdnogospodarskih organizacijah. Ogrožen bo tudi javni interes v gozdovih ter javni interes nad varstvom okolja (dokaz je gospodarjenje v gozdovih zadnje leto). 2. Nikjer na svetu ni interes države, da se odpoveduje gozdu, sploh pa na način, ki ga predvideva Zakon o denacionalizaciji in predlog Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Sindikat gozdarstva Slovenije opozarja, kako pomembno je zavedati se, da so gozdovi najpomembnejše naravno bogastvo mlade države. Zato je toliko bolj pomembno, kaj se s temi gozdovi dogaja. Delež bodočih državnih gozdov bo znašal največ 12% vseh gozdov, pa še za te kaže, da se bo z njimi poravnavalo obveznosti države do bivših lastnikov nepremičnin. Na podlagi ugotovitev in stališč je Sindikat gozdarstva Slovenije sprejel naslednje zahteve: - da se razveljavi zadnji odstavek 19. člena Zakona o denacionalizaciji - da sc spremeni 88. člen Zakona o denacionalizaciji tako, da bo kljub procesu denacionalizacije omogočeno normalno gospodarjenje v gozdovih v skladu z veljavnim Zakonom o gozdovih in sprejetimi gozdno gospodarskimi načrti - da se zagotovita socialna in materialna varnost delavcev zaposlenih v gozdno gospodarskih organizacijah za dobo najmanj dveh let (prehodno obdobje) . - da se v interesu mlade države prepreči vračanje gozdov v naravi - da se presodi in odgovori, kaj je javni interes nad gozdovi za razliko od zasebnega - da se z odpravo oziroma spremembo spornih členov Zakona o denacionalizaciji omogoči tudi v gozdovih tak proces denacionalizacije, ki bo tudi gozdno-gospo-darskim organizacijam namenil vsaj petletno prehodno obdobje. Sindikat gozdarstva Slovenije opozarja, da bo, če naštetih zahtev ne bodo upoštevali, prisiljen člane, da se zavarujejo z drugimi ukrepi. Sindikat gozdarstva Slovenije pozvati gozdno gospodarske orga nizacije, njihove delavce in svoj Javno vprašanje dr. Rajku Pirnatu in Ivanu Drobniču Nobenega dvoma ni, da je bilo v vsej naši povojni zgodovini povzročenih ogromno krivic in globokih ran. Te sicer čas zaceli, vendar * vedno in povsod ostajajo takšne ali drugačne brazgotine, ki se ne dajo s še tako zahtevnimi operativnimi posegi povsem odstraniti. V nobenem primeru pa ne tako, da s tem ne bi bile povzročene nove bolečine. Prav slednjega pa se niso ali pa se še vedno premalo zavedajo tisti, ki so in še vedno obljubljajo odpravo vseh po vojni storjenih krivic. Vsaj to, če že ne kaj drugega, je pokazala torkova (7. 1. 1992) okrogla miza »Odpravljanje krivic v mrtvem teku« na 2. mreži TV Slovenije. Tu sta namreč gospoda dr. Pirnat in Drobnič s takim zanosom govorila o povojnem času kot o najbolj krivičnem času naše zgodovine. Toda pozabila sta, da je čas, ki ga zdaj živimo, prav tako krivičen, morda v drugačnih dimenzijah, pa vendar! Koliko ljudem je namreč danes odvzeta svoboda življenja, čeprav brez pravnih, upravnih, sodnih ali kakršnih koli drugih postopkov. Tisoče ljudi je ostalo brez virov preživljanja, s čimer je bila prav tako odvzeta možnost šolanja njihovih otrok, ker ga ne morejo plačevati, ob tem pa štipendije dobivajo otroci bogatih. Prav tako jim je odvzeta pravica do osnovnega zdravstva, ker ga ne morejo plačevati! Mar ni to krivica, da bodo mnogi ostali brez stanovanja, čeprav so vso delovno dobo plače- vali v stanovanjski sklad, danes pa nimajo denarja, da bi to že plačano stanovanje kupili. Mar ni to krivica, da se na vseh ravneh krade, kar so ustvarili ljudje s svojim delom. Kje so sodstvo in organi pregona, ko se ropajo podjetja z nakupi delnic na ime posameznikov in na račun podjetja? Ste kdaj, gospoda, pomislili na travme in strese desettisočev ljudi, ki jih preživljajo zdaj in tu pred vami? Bo za razkritje teh krivic prav tako potrebnih 45 let? Bodo tudi za ta čas potrebni niirn-berški procesi, kot ste jih predlagali za čas po drugi svetovni vojni? Kdo bo tokrat sedel na zatožni klopi? Odpravljanje krivic z enim zamahom je lahko samo nova krivica! Ko boste razmišljali o povojnih procesih, ko boste v dvomih in dilemah, vama g. Pirnat in g. Drobnič priporočam zanimivo branje knjige Štefanije Ravnikar-Pod-bevšek Sv. Urh, ki jo je leta 1966 izdal zavod Borec Ljubljana. Morda boste v tej knjigi dobili navdih za nove in prijaznejše sanje. P. S. Da ne bo pomote, sem rojen precej po teh procesih. Sem le eden izmed mnogih, ki bom nekoč iskal pravico za sedaj storjene krivice. Bralec iz Ptuja Pojasnilo V DE smo 4. oktobra lani objavili prispevek z naslovom »VOLNA, plejada slabega okusa ali razprodaja ugleda«. Prispevek je bil objavljen na drugi strani, v rubriki, ki je namenjena bralcem. Podpisal ga je R. Hren s partizanskim imenom Ljubljanski krt. Torej ne gre za uredniški članek, res pa je, da imena in naslova pisca nismo preverjali. Uredništvo Konfederacija sindikatov 90 Svetu za varstvo človekovih pravic in častnemu razsodišču pri Društvu novinarjev Slovenije Seznanjamo vas s precedenčnim primerom »razvrščanja« in »preštevanja« sindikalnih voditeljev na nacionalni osnovi, kako je razvidno iz priloženega prispevka novinarja Žarka Hojnika v Delu dne 10. 12. 1991. Gre, po naši oceni, za kaznivo dejanje, ki ga pozna in sankcionira tako stara, a še veljavna ustava SR Slovenije (214. člen), kazenski zakon SR Slovenije (člen 60). Zaskrbljujoče je še toliko bolj, da so teptana določila predloga nove ustave Republike Slovenije, ki v svojem 63. členu pravi: »Protiustavno je vsakršno vzpodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.« Ob tej priložnosti najodločneje protesitramo proti tovrstnemu ravnanju novinarja gospoda Žarka Hojnika in tudi odgovornega urednika ali drugih odgovornih oseb, ki bi morale preprečiti objavo neciviliziranega pisanja. Pričakujemo vaš odgovor. Predsedujoči KS 90 Boris Mazalin ud javljeno v utm 1U. 12.1991. Spodleteli štrajk voznikov ali kako se je tresla gora Ugibanja o tem, ali je bila petkova stavka tovornjakarjev upravičena, so odveč. Šoferji razen prometnih zastojev niso dosegli kdo ve kaj. Še več, po nepotrebnem so povzročili veliko dela prometnim policistom, ki so kajpak bolj potrebni drugje, kot da so varovali peščico šoferjev, ki so se potem, ko so svoje težke cestne ladje pustili na cestah, da so ovirale promet, odšli na toplo in to večina tja, kjer »bog roko ven moli*. Ko so policisti, denimo, na območju Ptuja ostro zahtevali, da morajo šoferji ostati pri svojih vozilih, so jih ti raje umaknili, kot da bi zmrzovali na cesti. Odgovornim v firmi pa so na-tvezili, da jih je- v to prisilila policija. Takšnih in podobnih cvetk ni manjkalo tudi drugod, kjer so štrajkali. Tudi zaradi tega so sc ostali vozniki oziroma bolje davkoplačevalci spraševali. kakšno je v tem primeru poslanstvo policije. Kot je znano, je bila stavka pravočasni) napovedana in tudi dovoljena, tako da zavoljo tega ni bilo nikakršne dileme. Tudi potem ne. ko so policisti, kot zahtevajo pravila, poskrbeli za varnost in kolikor je bilo tnogoče. za hiter in nemoten promet. Kaj pa je bila naloga slovenskega promet- prometno ministrstvo, ki spa-nega ministrstva in cestnih da k njej. podjetij, pa tako ali tako ve- Ob vsem tem je treba omc-do sami. Nekaj sto policistov niti tudi cestarje, ki so sicer pa je ves dan zmrzovalo, da odgovorni za postavitev ccst-bi omogočili »legalni« štrajk nih zapor, stali ob strani m peščici šoferjev, ki tudi sama opazovali dogajanja iz varne ni vedela za prave razloge razdalje Bo že policija, kot stavke. (Mimogrede: šoferji, že velikokrat poskrbela za pa tudi tisti, ki so spremljali vse, četudi za ceno nepriljub-štrajk, vedo povedati, da je Ijenosti pri davkoplačevalcih, bilo med vozniki slišati veliko Sicer so po »bitki« vsi namet- Či. kot so stavke. Ob tem, da ce več informacij, da ne bi štrajk ni povsem uspel, se prihajalo po nepotrebnem do zdaj zastavlja vprašanje, kdo hude krvi Dcmokracna je za bo kril vse stroške policije m l)ogutc. ne pa za levno slogo n va, ki so ga tovornjaki vensko gospodarstvo, ki čaka »pokurili« za prazen nič. Ra- na priznanje razvite čun bi najbrž morali poslati Evrope... na slovensko vlado oziroma ŽARKO HOJNIK Območna organizacija sindikatov Ljubljane in okolice Alije konzum res samo stvar Zveze Nimam -namena polimizirati s piscem članka v DE št. 49 z dne 6. 12. 1991 Alije konzum res samo stvar Zveze, temveč želim odgovoriti na tisti del članka, ki govori: citiram Zato je težko razumljiva nezainteresiranost ljubljanskih svobodnih sindikatov za skupno vlaganje v takšno trgovino. Ocena ali bolje rečeno graja območne organizacije Ljubljane in okolice je napisana na pamet, morda celo namerno. Zakaj, ne želim komentirati. Odgovarjam pa takole: 1. Podjetje Konzum d. o. o. je ustanovil Svet ZSSS z aktom o ustanovitvi dne 3. 9. 1990. 2. Območna Organizacija sindikatov Ljubljane in okolice pa je bila ustanovaljena 31. januarja 1991. 3. Prvi pogovor z vodstvom podjetja Konzum d. o. o. je bil opravljen 10. 12. 1991. 4. Status podjetja Konzum d. o. o. smo prejeli po pogovoru 10. 12. 1991. 5. Predstavitev problematike Konzuma d. o. o. in poziv o včlanitvi v družbo smo dobili na razširjeni seji IO območnega sveta 11. 12.1991. Poudarjam, da so Svobodni sindikati območja Ljubljane in okolice zainteresirani za Konzum ali kakor koli bi se ta sindikalna trgovina imenovala, da bi člani lahko pod ugodnejšimi pogoji in cenami kupovali v njej. Nasprotujem pa osebno, da se v konzumu zbirajo potrebe sindikatov podjetij in da se bodo razpečevala na dvoriščih podjetja. Območna organizacija sindikatov Ljubljane in okolice je pripravljena vlagati iz okrnjenih prihodkov del sredstev tudi v trgovino, vendar pa želimo, da bo vložek služil svojemu namenu, to je v korist naših članov. Sekretar območnega sveta Miro Podbevšek Svobodni Sindikati Slovenije Javna zahvala Spoštovani predsednik g. France Tomšič V imenu članov našega sindikata podjetja Neodvisnost — KNSS, v imenu kolegice Vesne Brelih in svojem imenu se vam javno zahvaljujem za vse vaše nesebično pomoč za normalizacijo delovanja našega sindikata podjetja in nama prizadetima sindikalnima zaupnikoma, čeprav je nama še vedno vstop v podjetje fizično preprečen. • Enako se zahvaljujem vašim sodelavcem, gospe Alenki Orel, Ireni Virant in g. J. Gabrovčku. V upanju oz. prepričanju, da se bo »nemogoča« situacija sindikata v podjetju Oprema s pomočjo vaših storjenih ukrepov kmalu rešila in da ne bo več prihajalo do podobnih primerov kršenja sindikalnih in človečanskih pravic delojemalcem demokratične države Slovenije, vas in vse ostale, ki nas podpirajo pozdravljamo in želimo vesele, praznike in Srečno 1992! IO — sindikata podjetja Neodvisnost - KNSS ' Oprema Kočevje Franc Mihič Franc Mihič nam je zahvalo zelo podobne vsebine poslal tudi za Jožeta Pučnika. Objavljamo oziroma omenjamo mu ju le izjemoma, saj je zahvale, čestitke in podobne prispevke najbolje naslavljati na našo oglasno službo. Tam namreč najbolje poznajo cene oglasnega prostora v DE. Saj veste, cene se v teh časih spet vrtoglavo spreminjajo. Uredništvo Spoštovano uredništvo Bralec DE sem od julija 1991 in moram vam povedati, da mi je tednik zelo všeč. V primerjavi s prejšnjimi leti je doživel pozitivne vsebinske spremembe. Prej sem ga bral le občasno, zdaj ga berem redno. Veseli me, da se vsaj nekdo ukvarja z našimi, delavskimi problemi, kar počnete dovolj široko in tudi pestro. Ohranjate objektivnost, kar verjetno ni lahko ob nujni kritičnosti do oblasti. Zanima pa me, če imate možnost kot tednik objavljati še televizijski in radijski spored in morda pregled športnih novic in tečajne liste. To bi res bilo nekaj strani več, a saj bi lahko povečali ceno. Tako bi vsaj meni in verjetno še komu popolnoma odpadla potreba po kupovanju drugih časopisov. Denarja je namreč vse manj. Lepo pozdrav in srečno 92 vam želi Ljubiša Terzič Moja država Slovenija * v Dober dan, Slovenija, ti moja domovina, obljubljena država, kakor nekdaj Amerika, na drugi strani oceana. Vem, da je Amerika postopoma in s časoma postajala to, kar je danes v svetu, dežela blaginje, pa tudi revščine in siromaštva. Nisem nestrpnež, vendar se že vprašam, kdaj boš Slovenija vsaj tisto, kar si že bila. Boš kdaj dežela sreče in blaginje? Zdi se, kot da so te napojili z vse mogočimi strupi, ki razkrajajo tvoje nedrje, kakor se razkrajajo laži in prazne obljube. Po tem, kar nam obljubljajo in kakršna je - pred nami bližnja prihodnost, se da kaj lahko ugotoviti, da se ta oblast ponovno zavzema za vse mogoče omejitve in prepovedi, kar ni nič drugega kot nazadovanje in pot v siromaštvo. To je korak, ki nas bo verjetno dokončno odpeljal iz modeme Evrope v smeri proti bližnjevzhodnim azijskim deželam. Paketi, ki nam jih pripravljajo tudi sedanji oblastniki, so nam že znani, saj so samo nadaljevanje balkanske politike. Po dosedanjih ekonomskih kazalcih, so vsi tokovi negativni, kar pa je treba preprečiti z državnimi administrativnimi ukrepi. Zdaj tudi ni več pomembno vprašanje socialne varnosti, število brezposelnih in drugih perečih vprašanj. Za sedanjo vladno strukturo so najpomembnejše politične špekulacije, strankarske igrice in glede na problematiko zakona o lastninjenju in privatizaciji prikrite dejavnosti očem državljanom o gospodarskem kriminalu brez primere. So med te dejavnosti vštete tudi priprave na zamrznitev osebnih dohodkov, povečanje inflacijske stopnje za 60%, omejitve porabe energetskih derivatov, povečevanje brezposelnosti, registracija zasebnih podjetij s podarjanjem dosedanje družbene lastnine? Vse to je že moja domovina, dežela na sončni strani Alp, ki sanja o pravici in dela po krivici. In potem naj bi človek z veseljem, z neko vero in upanjem delal za prazen nič, zato, da bo ta slovenska država postajala država protislovja, laži in kriminala. Tokrat porečem ne, hvala za takšno državo. Brez dvoma je postala sedanja slovenska država že ogledalo pravnega nereda in kriminala vsej Evropi, kar je čutiti v evropski diplomaciji. Ob tem tudi ne bo odveč misel, da je najbolje, da začne vsakdo »špilati« po svoje po tej lepi kranjski deželi, ki bi lahko živela tudi samo od turističnega špilanja. Takšna oblast, ki jo imamo sedaj, je samo odveč velik strošek. In prej ko bo ta oblast to spoznala, bolje bo za njo, kajti v nasprotnem primeru bo ponovno imela opraviti z velikimi in hudimi delavsko revolucionarnimi vrenji, to pa ima lahko tudi hude posledice za Slovenijo. Marjan Pečan, Kotna pot 10, Dragomer PREDVOULNA ARENA Najbrž se ne bomo veliko zmotili, če zapišemo, da je Spomenka Hribar ena redkih naših političnih predstavnic-(kov), ki jo na političnem odru najprej vodi splošni interes in je v glavnem imuna na politične skrajnosti. Ne glede na razočaranja, ki jih je doživela zaradi svoje, lahko bi rekli, politične naivnosti, ne izgublja »dobre volje« spraviti tudi najbolj nasprotujoča si prepričanja, za katerimi se marsikdaj skrivajo čisto konkretni interesi. Tudi zato je njena obrazložitev glasu ZA novo ustavo zvenela kot poziv k večji strpnosti: »Ni naključje, da je bilo največ sporov prav pri vprašanju, ali sodi splav v ustavo ali ne. Prav je, da ostaja svoboda izbire v stiskah in nujah, ki jih poraja življenje. Življenje namreč narekuje in piše zakone. Ustava ni božja beseda, je človekova beseda. Zato nosi s seboj vse človekove pomanjkljivosti in omejenosti. Je slika stanja duha in soglasja v neki družbi, je izraz mreže znanj in spoznanj, je postavitev meja v naših medsebojnih odnosih in omejitev vsemogočnosti države... Ustava tudi ni poligon za bojevanje različnih svetovnih nazorov in ideologij ali prostor premoči ene nad drugo. Nasprotno, je odprt pro- Spravljivost že po tradiciji ne krasi tipične slovenske duše, prej narobe, saj ni zgodovinskega obdobja, ko ne bi za vsako ceno vlekli vsak na svojo stran, pri tem pa eno stran dvigovali v nebo, drugo pa tlačili v smrdeče blato. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi pri sprejemanju nove slovenske Pokvarjeni in nevestni? ustave, zaradi česar je ta do zadnjega visela na nitki. Še najdlje je pri tem zabredel domžalski župan in krščansko demokratski poslanec Ervin A. Schwarzbartl. ko je uteme- stor za obstoj različnih svetovnih nazorov in političnih prepričanj. Kot že rečeno, ustava ni sveto niti posvečeno besedilo, prav tako tudi ni večna, pač pa minljiva, kot je minljivo človeško življenje.« Ijeval svojo (in strankino) zahtevo po črtanju lik' ** pravice do svobodnega ^ odločanja o rojstvih \ svojih otrok iz nove ^ ... 'j| ustave: »O marsičem se ■fa' *■»>. * pogajali in končno dogovoriti, so ■M pa stvari, ki so vezane na svet ,n deset božjih ^ zapovedi, ki ne dopuš- ' v ^ čajo nobenega kompro- misa... Razumem, da je ‘MUfe, : tenkočutnost vesti ra- ^ zlična, toda ali mi manj . tenkočutni in manj civi- llllrlf Ifc ' tirani smejo nareko- [ f kaj je dovoljeno? , 111 ,1ličili' Ne moremo dovoliti, da lf j nam posamezniki, ki jim ^|§pf vest dopušča uživanje mamil, pijančevanje, prostitucijo, civilne in vojaške grobosti, odvzem tuje lastnine, mučenje, laž, krvoskrunstvo, uboj, določajo meje dovoljenega v ustavi... Vsi vemo, da gre za ohranjanje primitivne zahteve ljudi šibke volje. Ali naj v tej deželi vladajo slabiči in nesposobni, pokvarjeni in nevestni?« Kdor ni z nami, je torej proti nam. Teh pa je samo v parlamentu 207, ki so glasovali ZA ustavo, vključno s spornim členom. RAVNOTEŽJE MED KAPITALOM IN DELOM O soupravljanju delavcev v podjetjih in perspektivah njegovega razvoja smo povprašali Miloša Pavlico, podpredsednika Delavske stranke Slovenije. - Smo na prehodu in družbenolastnin-skega ali »nelastninskega« in dogovornega ekonomskega modela v tržnega, spreminjajo se temelji družbenoekonomskih odnosov, s tem pa tudi pravica delavcev do samoupravljanja v pravico do soupravljanja. Kako delavci sprejemajo te spremembe? »Večina delavcev se zaveda, da je sistem samoupravljanja vse bolj postajal cokla gospodarskega in družbenega razvoja. Glavni problem je bil predvsem v omejenem znanju ljudi za sprejemanje zahtevnih odločitev v podjetjih. Prav zato delavci menijo, da je nujno, da se sistem samoupravljanja spremeni v nek nov odnos, ki bo zagotovil učinkovito upravljanje. Hkrati pa seveda ne moremo zanikati, da je samoupravljanje v štiridesetletnem razvoju vendarle utrdilo v ljudeh tudi odgovoren in ustvarjalen odnos do svojih podjetij, saj so se delavci vedli ne samo kot mezdni delavci, ampak tudi kot lastniki podjetij. In prav ta vidik samoupravljanja, da so soodgovorni za razvoj podjetja, si delavci nikakor ne bodo pustili vzeti.« - Ali to pomeni, da se delavci šele sedaj prav zavedajo, kaj so izgubili s samoupravljanjem? Ali se ga spominjajo z nostalgijo ali pa ocenjujejo, da jim bo tržna ekonomija dolgoročno ponudila boljši zaslužek za manj pravic, kot so jih nekoč imeli? »Mislim, da predvsem zato, ker smo v zadnjem letu, ko je prišlo do preoblikovanja vrste družbenih podjetij v razne oblike mešanih, zasebnih in zadružnih podjetij, praktično odpravili sleherno obliko participacije delavcev. Šele sedaj delavci občutijo vso socialno in moralno stisko svojega mezdnega položaja, ko o njihovi usodi odločajo zgolj podjetniške elite, čeprav še vedno gospodarijo z družbeno lastnino. Ob tem bi seveda lahko dejali, da je ostalo tudi malo nostalgije, predvsem zato, ker se pred delavci odpira vsak dan večje brezno brezposelnosti in so se tako znašli v položaju, na katerega ne morejo vplivati.« - Zakon o podjetjih je glede na prejšnjo ureditev v zakonu o združenem delu v družbenih podjetjih zožil samoupravljanje in dal večja pooblastila poslovodnim organom. Kaj se je na tej podlagi spremenilo v praksi in kako so delavci sprejeli večja pooblastila poslovodnih organov? Delavci so že prej terjali večjo odgovornost poslovodnih delavcev, za kar so ti tudi dobro plačani. Posledica tako koncentrirane odgovornosti pa se kaže v opuščanju delavskih svetov v mnogih podjetjih ali v formaliziranju njihove vloge, kar pa je za delavce seveda popolnoma nesprejemljivo.« — AH prihaja tudi do zlorab pooblastil poslovodnih delavcev v teh podjetjih? »Položaj poslovodnih delavcev je tak, da te zlorabe omogoča. Gre tudi za vprašanje objektivnega položaja poslovodnih delavcev v podjetjih, saj so obenem lastniki družbene lastnine in poslovodni delavci. Tak položaj je sam po sebi kontradiktoren in ustvarja pri zaposlenih nejevoljo.« - Ali menite, da je zaživelo soupravljanje delavcev v mešanih, zasebnih in zadružnih podjetjih? »Ne, za zdaj še ne, razen izjemoma, tam, k]er se zavedajo, da moderen koncept podjetja zahteva sožitje med delom in kapitalom, saj samo tak odnos sprošča tudi ustvarjalnost delavcev, ki je v tržnih razmerah glavni proizvodni dejavnik.« - Osnutek zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju podjetij je doživel vrsto kritik sindikatov in levosredinskih strank. Kako ga ocenjujete? »V Delavski stranki Slovenije smo se opredelili do koncepta zakona že v pripravah nanj. Predlagan osnutek zakona je po naši oceni piomanjkljiv prevod delne ureditve soupravljanja v nemškem sistemu. Za Delavsko stranko sta pri tem bistveni dve vprašanji, in sicer vprašanje zagotovitve paritetne sestave organov upravljanja v podjetjih, v katerih bi morali biti z enakim številom članov zastopani tako predstavniki kapitala kot dela, in vprašanje položaja sindikatov, zlasti v volilnih postopkih.« - Ustava omejuje soodločanje le na sodelovanje delavcev pri upravljanju v gospodarskih organizacijah. Ali menite, da se bo sindikatom in delavcem uspelo izboriti soupravljanje tudi v drždvnih in družbenih organih in organizacijah? »Upam da, čeprav se moramo zavedati nekaterih omejitev soupravljanja v teh organizacijah in organih, ki so tudi sicer značilne za urejanje soupravljanja v drugih evropskih deželah. Javna podjetja, zavodi in podobni imajo specifičen položaj, kar pa seveda ne pomeni, da bi morali delavcem v teh službah popolnoma odvzeti vpliv na soodločanje.« — Osnutek zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju podjetij je v glavnem povzel rešitve iz nemške, avstrijske in nizozemske zakonodaje. Ali menite, da je smotrno oblikovati nek »mešani« sistem soupravljanja delavcev s presajanjem rešitev iz drugih sistemov, ko vemo, da je razvoj sistema participacije v sleherni zahodnoevropski državi tesno povezan z njenim socialnoekonomskim razvojem? Ali ne bi bilo bolj smotrno črpati tudi iz »pozitivnih« izkušenj samoupravljanja pri nas? »Če bi to pomenilo novo kvaliteto, ki je značilna za zahodnoevropske socialne družbe, bi bile mešane rešitve lahko celo koristne. Vendar pa osnutek zakona ne predstavlja takšne kakovosti. Poudariti je potrebno, da so bile izkušnje, ki smo si jih pridobili v samoupravljanju. koristne tudi za graditev sistema participacije v vrsti zahodnoevropskih držav, mi pa se sedaj z osnutkom zakona vračamo v čase, ko se je Evropa šele začela zavedati vpliva participacije delavcev na storilnost in učinkovitost gospodarjenja.« - Ali mislite, da se da tržno poslovati le, če imajo lastniki in delničarji o temeljnih in ekonomskih vprašanjih moč sprejemanja končnih odločitev? Samoupravljanje je pokazalo, da je popolna prevlada interesov dela v upravljanju podjetij neučinkovita. V tem je naša negativna izkušnja. Najti bo potrebno ravnotežje med kapitalom in delom (znanjem), od katerega je odvisen obstoj naših podjetij v neizprosni tržni bitki. Potrebno je zgraditi mehanizem, ki bo te interese tako uravnotežil, da ne bo omejeval učinkovitosti sprejemanja odločitev ter bo hkrati povečal storilnost, ustvarjalnost in ne nazadnje blažil konflikte med delavci in delodajalci ali jih reševal po mirni poti. Branka Prezelj KOMUNIZEM JE LIBERALIZEM Drugi klasik marksizma, Friedrich Engels, je na koncu svojega spisa o položaju delavskega razreda v Angliji jasno povedal, za kaj komunistom v resnici gre. V strahu pred chartisti, ki jih je Engels imel za neobvladljivo »ulico«, sta klasika »buržoaziji« predlagala njeno samoukinitev. Uresničenje komunistične utopije naj bi preprečilo razredni spopad, ki sta se ga radikalna klasika bala bolj od same »buržo-azije« (glej MEID I, str. 888). Od tod izhajajo vsi poznejši poskusi komunistov, da bi se polastili delavskega gibanja, sindikatov in strank. Zato pa bo za vselej ostalo nerešeno vprašanje, ali je bil komunistični projekt v svoji miselni zasnovi plod pesimizma in prestrašenosti ali pa najbolj radikalnih revolucionarnih hotenj, seveda (malo)meščanske provenience. ICer je socialistična (ali pa socialdemokratska) ideja bila že od samega začetka političnega organiziranja delavstva demokratična in reformistično naravnana (Lasalle, Bernstein, Kautsky, Adler), potem moramo komunistično linijo »klasikov« uvrstiti v neko drugo politično tradicijo. Trditev, da je komunizem liberalizem, zveni sprva protislovno. Toda vsa liberalistična politična tradicija ni niti po naključju demokratična. Prav za zgledni angleški liberalizem so značilne omejitve. Ko je njihovo odpravo najprej zahtevalo demokratično chartistično gibanje', končno pa uresničila konzervativna stranka, se je izkazalo, da je z odpravo teh omejitev liberalizem prenehal biti pomembna politična sila. Tiste ideje, ki jih pri nas preradi pripisujemo »liberalizmu«, so vsaj v enaki meri bile ideje socialistov in konzervativcev (ljudski kapitalizem, splošna volilna pravica, demokracija, sindikalne pravice). V Angliji 19. stoletja je liberalna stranka lahko vladala samo tako, da je uvedla volilno franšizo, kar pomeni, da je lahko volil samo tisti, ki je plačal vsaj neko določeno vsoto davka ali da je dobil več glasov ustrezno svojemu davčnemu prispevku. Princip »avantgardne partije«, ki na podoben način, le po drugačnem kriteriju, izključi dobrih 90% državljanov iz političnega prostora, je bil podan že tedaj. Seveda je »buržoazna demokracija« poznala razen volilnega cenzusa še vrsto drugih mehanizmov (rotten boroughs, poli tax), ki so ta efekt izključitve (disenfranchising) še stopnjevali. Apartheid (na jugu ZDA do Kennedyja, v Južni Afriki do lanskega leta) pa je ta princip preslikal »rasno«, ko za eno »raso« velja demokracija, za druge »rase« pa so bantustani. komunističnem sistemu je ideal komunizma oziroma »prvo fazo« njegovega uresničevanja zagotavljala partija kot avantgarda in množične organizacije kot njene transmisije. Liberalni model demokracije za bogate se je tu preslikal v partijsko vladavino posvečenih. Nekdanje izključevanje tistih, ki niso bili prepoznani za sposobne oziroma pridobitne državljane, je v komunistični vladavini nadomestila sodobnejša vizija »množične družbe.« Transmisijske »množične organizacije« (komsomol oz. Skoj, AFŽ, sindikat, ljudska fronta oz. SZDL) in »zavezniške« stranke (v vzh. Evropi; pri nas poskus obnove po- 1988. letu - demokratična zveza razuma, kmečka zveza) naj bi opredelile ciljne skupine v anonimni in atomizirani družbi in družbene sloje. Tako je iz dozirane in omejene liberalne demokracije 19. stoletja nastala totalitarna stalinistična koncepcija 20. stoletja, ki je vladavino posvečenih znala ideološko opravičevati z zgodovinsko misijo. Če je bil kot temeljni kamen v zgradbo stalinizma vgrajen »delavski razred«, je to bil samo še ideološki konstrukt vladajočega razuma. Postkomunistična družba je resnico seveda razprla. Delavstvo v postkomunizem ni prineslo ničesar, kar bi ob denacionalizaciji neposredno izgubilo ali kar bi branilo. Splošno obubožanje tistih, ki živijo od dela ali od znanja, pa tisti eliti, ki je že prej živela ob državno-partijsko-policijskih jaslih, samo olajšuje individualno grabljenje prejšnje »kolektivne« lastnine. Zato je zanimiv pogled na »stari« politični sistem, ki je partijo postavil na sam vrh vertikale »množičnih« transmi-sijskih organizacij. Ko se je ta politični stroj pokvaril in »aparat« razpustil, se je zgodil premik »vertikale« v »horizontalo.« Nekdanje transmisijske organizacije so že v »starem režimu« poskušale v kriznih situacijah delovati avtonomno že zaradi birokratske logike, lastne vsaki inštituciji. Ko pa se je zgodil »sestop« partije z oblasti, so SZDL-jevci in mladinci poskušali najti svojo identiteto potem, ko so že imeli podan organizacijski okvir. Tako je nastal »komuni-, stični blok«, s čimer so demosovci zmerjali sedanjo opozicijo ves čas, kar je Demos bil na oblasti. V bistvu pa je ta »demokratična opozicija« s tem zmerjanjem poskušala prikriti svoj lastni politični pedigre, da o metodah vladanja teh staronovih političnih elit ne govorimo. Podoben proces kot v Sloveniji se je izoblikoval tudi na Hrvaškem, v BiH in v Makedoniji. Tudi tam se je nekdanji politični sistem partijske avantgarde razvezal na »prenovitelje« (oz. »socialdemokrate«), »socialiste« (ex-szdljevce) in »liberalne demokrate«. Ta razveza v idejnem smislu na-»socialiste« oz. »socialdemokrate« na eni ter na »liberalne demokrate« na drugi strani seveda ni samo razpad dotlej enotnega sistema na konkurenčne politične garniture, ampak tudi po imenih kaže na razpad komunistične ideje v svoje sestavne dele. NORI PREDLOGI PAMETNIH GLAV? Na zadnji decembrski seji se slovenski parlament zaradi nesklepčnosti ni mokrati in en neodvisni poslanec, mogel preriniti do konca dnevnega reda in smo poslanci ostali na pol poti Amandma pravi, da se carina ne tudi pri pomembnem zakonu o prometnem davku. Zato najbolj preklinjajo všteva v davčno osnovo. Predla-trgovci in računovodje, ki bodo morali letos obdelati kar dve inventuri, gateljem je šlo predvsem zato, da KORISTI VEČJE OD STROŠKOV izgubljamo pa vsi, kajti nov zakon je boljši od obsoječega. V Sloveniji tako velja še vedno sistem prometnega davka, ki je bil postavljen pred več kot četrt stoletja. Pobirajo se federalni (po začasnem Markovičevem zakonu), republiški in občinski prometni davek. Prometni davek, ki predstavlja pavšalno obdavčitev, bi moral imeti čimbolj enake davčne stopnje. Še lani smo imeli razpon stopenj od nič (oprostitev davka) do 750% za igralne karte. Švedska ima npr. 10% stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode in storitve. Enakost stopenj predvideva tudi izogibanje oprostitvam. Načeloma naj bi teh sploh ne bilo, pri nas pa je bilo prav tako še lani deležno davčne oprostitve kar za 64% vrednosti maloprodaje proizvodov in storitev. Vse breme davka se potem zvrne na preostale proizvode in storitve in pritisk na davčne utaje je pri teh zato še večji. Šliko enotnosti stopenj nam dopolni še podatek, da smo še v lanskem letu samo po enem (zveznem) zakonu poznali 75 različnih davčnih stopenj. O taki popolni zmešnjavi pri prometnem davku, ki je posledica ideologije socialistične države, sem v tem časopisu že pisal. Zaradi ocene o potrebnosti ali nepotrebnosti proizvodov so potem uradniki po svoji domišljiji določali stopnje. Tako je bil npr. promet s hrano deležen oprostitve, igralne karte pa kot že omenjeno. V ozadju je bila socialna politika, vendar je vodenje socialne politike prek oprostitve prometnega davka najbolj neučinkovito. Hrano, ki je cenejša zaradi davčne oprostitve, potem po isti ceni kupujejo bogatejši in revnejši in to je potem socialna politika, od katere si vsak vzame, kolikor more. Več pa zmore bogatejši. Novi prometni davek je vsaj po konceptu iz vladnega predloga normalnejši. Pozna le štiri stopnje (nizko 5%, nižjo 10%, splošno 20% in luksuzno 32%) z malenkostnimi izjemami in s posebnimi dodatki v obliki trošarine za tobak, alkohol, nafto in naftne derivate. Oprostitev praktično ni. Tu pa se lahko začne zgodba iz parlamenta. Verjetno ima vsak izkušnjo s kakšnega bolj množičnega sestanka, kjer vedno nastopi neka točka dnevnega reda, ko se na široko razgovorijo vsi, če tisto kaj koristi ali nič. Decembra 1990, ko smo sprejemali zakon o dohodnini, je bila to tista točka in vloženih je bilo prek 100 amandmajev. Tik pred novim letom, ko se je po naključju na isti dan kot prometni dvek spreminjala tudi dohodnina, slednje nihče ni niti omenil, na prometni davek pa je bilo vloženih še precej več amandmajev kot nekoč k dohodnini. Ljudje (poslanci) predlagajo vse mogoče, predvsem seveda oprostitve: za gradbeni material, za električne avtomobile, za raziskovalno opremo, za kruh, olje, mleko in sladkor, za hrano za dojenčke, za nosilce besede in zvoka, kadar je na njih kaj posebej pomembnega za slovensko kulturo, za sol, za proizvode kmetijstva in ribištva, za storitve odvetnikov, za pogrebne storitve in podobno. Poslanci pa so se prav tako izkazali pri premetavanju proizvodov in storitev iz ene tarifne skupine v drugo. Najbolj »slaven« je predlog krščanskih demokratov, po katerem lahko družine s tremi ali več otroki, kupujejo avtomobile z le 5% prometnim davkom. No, takih ocvirkov je še ogromno. Najbolj smešen je npr. predlog iz socialdemokratskih vrst, po katerem se naj pornografske revije obdavčujejo z 80% in ne le po splošni stopnji 20%, ali pa predlog Zelenih (ti imajo sploh največ čudaških predlogov v zvezr s prometnim davkom), ko so predlagali višjo obdavčitev klobas iz svinjskega mesa, ker je le-to škodljivo zdravju. Če se vrnem na začetek tega članka po izjavo o potrebni nevtralnosti posrednih dajatev, vidimo, da je socializem v glavah naših poslancev še hudo živ in še prev posebno se je to pokazalo pri poslancih iz Demosovih vrst. Vsi omenjeni predlogi, kolikor ne predstavljajo čisto privatnih interesov, so ideologizacija prometnega davka. Uporabiti torej prometni davek za neke cilje, ki se s prometnim davkom ne bi smeli dosegati ali za reševanje nekih problemov, ki se s prometnim davkom ne dajo rešiti. In za konec še ena norost, ki je bila kot amandma že sprejeta v Zboru združenega dela in' v Družbenopolitičnem zboru, predlagatelji pa so bili Zeleni, De- se pocenijo uvoženi avtomobili še bolj kot naj bi se po predlogu zakona sicer pocenili, učinek tako sprejetaga amandmaja pa bi bil uničenje večine slovenske industrije v kakšnih treh mesecih, ker bi bil zakon o prometnem davku izrazito zaščitniški do uvoženega blaga, domačega pa bi z višino davka onemogočili. Če bo tak amandma sprejet še v Zboru občin in potem v zakonu, potem Slovenci nismo vredni, da bi imeli svoj zakon o prometnem davku, ampak je bolje, da še naprej uporabljamo Markovičevega. Samo upajmo, da bo razprava še v tem tretjem zboru in na medzborov-skem usklajevanju dala od sebe kaj bolj normalnega! Velik del slovenske politike pa je z godljo, ki jo predstavlja dosedanja razprava o prometnem davku, padel na zrelostnem izpitu delanja lastne države. Sedaj ne gre več za to, da ogoljufamo Beograd, sedaj 2 norimi odločitvami goljufamo sebe. Toda kdo bo to plačal? Janez Kopač V Ljubljani in okoliških občinah je bilo leta 1991 že več kot 23.000 nezaposlenih (decembrskih podatkov še ni). Kljub temu ljubljanski in območni načrtovalci razvoja ne vedo, kje najti delo za več kakor 23.000 ljudi. Kaže pa, da si ljubljanske mestne oblasti še največ obetajo od javnih del kot pomembnega elementa aktivne politike zaposlovanja. V Ljubljani so prvi javni razpis za ta dela objavili aprila lani, junija pa so začeli iz- brane programe takšnih del tudi uresničevati. Vendar se vse občine za javna dela še niso ogrele. Predsedstvo ljubljanske organizacije Delavske stranke Slovenije je zato sklenilo podpreti prizadevanja ljubljanskega mestnega izvršnega sveta, da tudi z javnimi deli zaposli čimveč nezaposlenih. Postopek pri pripravi takšnih del in koristi, ki jih imajo od njih občine in nezaposleni, je na seji predstavil Andrej Sa-tran. Predsedstvo ljubljanske organizacije DSS je podprlo odločitev izvršnega sveta bežigrajske občine, da bodo v letu 1992 tudi v tej občini organizirali javna dela, predvsem v komunali. Tako bodo skupaj s cestnimi podjetji uredili tiste odseke cestnega omrežja občine, ki niso bili redno vzdrževani. To delo naj bi opravili v dveh ali treh spomladanskih mesecih. Bežigrajska občina skrbi tudi za nekaj objektov in prostorov naravne in kulturne dediščine. Tudi tu naj bi našli delo nezaposleni in to skupaj s podjetjem Rast in Žale. Zeleni Ljubljane so že dali pobudo »za čistejše mesto«. Za Bežigradom bodo očistili divja smetišča in odlagališča. Prvih je 33, drugih 8. Izvajalec teh javnih del bo občinski sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja, vključili pa jih bodo v skupno spomladansko akcijo čiščenja Ljubljane. Izvršni svet bežigrajske občine je vse te naloge naložil svojim sekretariatom za gospodarstvo, družbene dejavnosti in občo upravo. Že januarja bodo pripravili program javnih del. V. B. PLAČILNI SISTEM SLOVENIJE_________________________ Do leta 1980 so zaposlenim v Sloveniji četrt stoletja realne plače rasle po povprečni letni stopnji 4,6 %. Od začetka vračanja v tujini sposojenih milijard dolarjev realne plače padajo po povprečni letni stopnji 1,4%. Leta 1990 smo imeli realno take plače, kot leta 1964. Ker pa so lani padale še hitreje kot prej in ker letos ne kaže kaj bolje, utegnejo plače letos znašati toliko, kot pred tridesetimi leti. Življenjski standard je tako zelo padel, da ekonomski in sociološki strokovnjaki ter tudi sindikati že nekaj časa napovedujejo eksplozijo socialne bombe. Eden temeljnih pogojev mirnega razvoja naše družbe so torej pravilni odgovori na vprašanja, kaj, kako in kdaj se dogovoriti o plačah. Nanje poskuša odgovoriti znani strokovnjak za politiko osebnih dohodkov Stane Uhan v brošuri o možnih variantah plačilnega sistema, ki bo v kratkem izšla pri naši založbi. Iz nje povzemamo drobec zamisli. Slovenije O tem, kako naj bi se gibali (rasli) realni osebni dohodki v na-slednjijih letih, piše Stane Uhan takole: če bodo realne plače še naprej padale, rasle pa šele po letu 1995, potem bodo leta 2000 dosegle povprečno vrednost 250 do 400 mark! Če bi se plače začele realno povečevati že po letu 1993 (sprva počasi, potem pa po stopnji okoli 5% letno), bi leta 2000 povprečne plače dosegle raven 500 mark. Da bi konec tisočletja dosegli povprečne plače v vrednosti 700 mark, bi morale realne plače rasti do takrat vsako leto po povprečni stopnji 12 odstotkov. Če bodo v Nemčiji plače rasle po dosedanji povprečni večletni stopnji, bodo leta 2000 slovenske plače vredne po prvi varianti 17 % nemške plače. V najboljšem primeru (rast po 12% letno) pa 23 odstotkov. Verjetno bomo nemško raven plač dosegli čez dobrih pet-desetlet let... Kako potemtakem ob evropskih cenah in desetkrat nižjih plačah izračunati najnižje plače, da bi še preprečili eksplozijo socialne bombe, ne da bi hkrati preveč prizadeli gospodarstvo? Odločiti se je treba, meni Uhan, ali bo osnova za kolektivna pogajanja najnižja vrednost za najmanj zahtevno delo, ki zares zagotavlja materialno in socialno varnost, kot jo v razvitih gospodarstvih ali pa se bomo vezali na povprečne osebne dohodke. Toda ta druga, pragmatična politika, bi smela veljati kvečjemu še eno leto, dotlej pa bi morali pripraviti strokovno neoporečno in socialno vzdržljivejšo strategijo plačilnega sistema. Če se socialna bomba medtem ne bo že razpočila... Spodnjo raven izhodiščnih OD bi morali absolutno uresničevati in morala bi postati izhodiščna osnova za računanje cene dela. In še nekaj je važno: izhodiščne osebne dohodke bi- morali vedno primerjati z vrednostjo marke ali pa ecuja, ne pa z rastjo življenjskih stroškov. S tem bi namreč bolj upoštevali vidike proizvodnje in proizvodnosti kot pa porabe. Sindikatom pa bi tako dali v roke močan argument, da bi lahko zahtevali brezpogojno izplačljivost vrednosti plač po kolektivnih pogodbah. Uhan opozarja še na strokovno opredelitev najnižjega izhodiščnega osebnega dohodka. Po splošni kolektivni pogodbi ta ne vsebuje truda in težkih delovnih razmer. V panožnih in posebej še v podjetniških kolektivnih pogodbah bi ti pogoji morali biti upoštevani bodisi kot višji OD ali dodatkov na plačo v odstotkih. Kakšen bi bil plačilni sistem v podjetjih, ki jih je v Sloveniji največ, namreč takih, ki že zdaj ne zmorejo izplačevati polnih plač iz kolektivne pogodbe. V takih podjetjih, projicira bližnjo »bodočnost« Uhan, bi morali do srede leta na osnovi ZR/91 in realno ocenjenih rezultatov gospodarjenja v letošnjem letu prevrednotiti najnižjo vrednost izhodiščnih OD na raven najmanj 192 mark za neto plačo. Kjer bi imeli probleme, bi smeli to prevrednotenje preložiti na konec leta, vendar le s soglasjem delavcev oziroma sindikatov in na najmanj 200 mark (takratne vrednosti v tolarjih). Veliki sistemi (železarne, na primer) bi smeli, spet s soglasjem sindikatov, prevrednotenje najnižjih IOD vključiti v srednjeročni sanacijski načrt, s tem da bi v določenem letu, na primer 1995 dosegli določeno vrednost IOD (na primer 235 mark). V vseh takih podjetjih pa bi morali delavcem izpadli del plač nadomestiti z vrednostnimi listinami, ki bi bile izplačljive takoj po sanaciji. V primeru stečaja bi se zahtevki delavcev morali izplačevati prednostno iz stečajne mase. Za podjetja, ki stagnirajo ali ne morejo vzdrževati niti stalne ravni IOD, bi morali izračunati raven, pod katero plače ne bi smele pasti, sicer bi bilo treba nemudoma začeti stečajni postopek. V takih primerih bi smeli o začetku stečaja dati enakovreden glas tudi delavcem oziroma sindikatom! povzel: B- R- tl Prijatelji tenisa Začetniki, igralci in rekreativci - vaditelji, učitelji in trenerji - teniški sodniki...! Izšel bo prvi slovenski • Vse o tenisu od ATP do WTA, od Gorana Ivaniševiča do Johna McEnroja, od Mirne Jauševec do Monike Seleš... • Rezultati in lestvice v zadnjem desetletju... Grand slam turnirji... Davis cup... zmagovalci in poraženci • Slovenska teniška sezona 91 - 224 strani - knjižna vezava - bogato ilustrirana: cena 520 tolarjev. Leksikon za tiste, ki želite ali morate o tenisu vedeti več! NAROČILNICA Pri Ieiomosi | Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) izvodov knjige TENIŠKI LEKSIKON. Naročeno pošljite na naslov:............................... Ulica, poštna št., kraj: .................................. Ime in priimek podpisnika: ................................ 1. Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu knjig 2. Naročeno pošljite po povzetju Op.: Telefonsko naročene knjige pošiljamo po povzetju. Žig Podpis naročnika (NEOPRAVIČEN STRAH PRED HRVAŠKIM DINARJEM Čeprav se je vojna na Hrvaškem v prvem tednu letošnjega leta umirila, so splošne gospodarske in politične razmere v razpadajoči Jugoslaviji še vedno napete in zelo nestabilne. Republiške vlade, parlamenti in narodne banke so v skladu s pričakovanji začele na vse mogoče načine varovati svoja podjetja, uvajati lastne valute in denarno politiko. Tako so v Srbiji zamenjali stare jugo dinarje za nove (srbo dinarje), v Hrvaški jugoslovanski denar z novim hrvaškim dinarjem, v Sloveniji že pred časom jugoslovanske dinarje za slovenske tolarje, o podobnem pa razmišljajo in se na to pripravljajo tudi v drugih republikah. Celoten »cirkus« republiškega osamosvajanja seveda spremlja balkanska folklora v obliki najrazličnejših mešetarskih špekulacij na podlagi različnih uradnih in črnih tečajev do nemške marke, s pomočjo katerih bogatijo nekateri posamezniki, ne pa tudi nastajajoče nove republiške države. Tudi v Sloveniji se že mesece dviguje temperatura med poslanci parlamenta predvsem zaradi denarne politike, na katero pa se slednji - vsa čast redkim izjemam - spoznajo tako kot čevljarji na peko kruha. Tako se je ta teden nekdo med njimi razburil zaradi začasnega tečaja med slovenskim tolarjem in novim hrvaškim dinarjem v razmerju 1 : 1, ki naj bi škodil interesom slovenskega gospodarstva zaradi podcenjenosti tolarja. Guverner Banke Slovenije dr. France Arhar je v javnem odgovoru pojasnil, da gre le za obračunski tečaj, ki se uporablja za knjižno izkazovanje rezultatov poslovanja s hrvaškimi podjetji in ki naj bi ga kmalu v celoti zamenjal tržni tečaj. Slednji se je ta teden že začel oblikovati (bančni nakupni tečaj je znašal 70 tolarjev za 100 hrvaških dinarjev), plačilni sporazum med Slovenijo in Hrvaško že tako velja in upajmo torej, da se (ne)upravičen strah pred hrvaškim dinarjem ne bo povečal. V vsakem primeru pa imajo poslanci slovenskega parlamenta možnost spremljati in nadzirati monetarno politiko, imajo tudi pravico postavljati odprta vprašanja guvernerju Banke Slovenije, seveda pa zgolj z enostranskim, površnim in slepim iskanjem »dlake v jajcu« v odnosu do centralne banke smešijo svojo in par- lamentarno avtoriteto. Morda bi bil bolj primeren strah pred nadalnjim padanjem vrednosti slovenskega tolarja, ki je trenutno umetno precenjen zaradi stanovanjskih deviz. Skrbi nas lahko tudi, da se makroekonomske razmere v Sloveniji ne izboljšujejo, da so tudi politični odnosi med vlado, parlamentom, strankami in Banko Slovenije do-besednno nemogoči in da še vedno nimamo celovitega stabilizacijskega programa, da bi z njim ukrotili inflacijo, zagotovili gospodarsko rast, pospešili izvoz in ustavili nevarno povečevanje stopnje nezaposlenosti. S tega zornega kota je strah pred hrvaškim dinarjem odveč in namesto tega'bi se morali bolj bati slovenske politične blokade, oblastižeij-nosti strankarskih veljakov in neznanja potuhnjenih karieristov vseh vrst in barv. Če kdo, potem lahko prav ti uničijo novo slovensko državo in njeno valuto tolar, še posebej s preveliko javno porabo glede na ustvarjeni družbeni proizvod, neustreznim reševanjem javnega dolga in nekonsistentno gospodarsko politiko. Emil Lah V zadnjem času smo priče zahtevam predvsem Zveze svobodnih sindikatov Slovenije po odpravi zakona o plačah. Tudi iz vladnih krogov je bilo slišati, da bo potrebno sprostiti plače. Če je s tem mišljena odprava zakona, potem je to nujno in čimprej potrebno. Če bo zakon veljal še nekaj časa, bodo njegovi učinki na gospodarski razvoj uničujoči. Tudi sistem kolektivnih pogodb je kontrola plač, vendar s stališča delovanja trga, učinkovitosti gospodarjenja, načrtovanja gospodarske uspešnosti ter zagotavljanja kolikor toliko primerne cene delovne sile. Menimo, da je sistem kolektivnih pogodb prava osnova za socialni pakt in zagotavljanje ekonomske in socialne funkcije osebnih dohodkov, ker intervencijski zakon v celoti zanemarja. Pri podpisu in uveljavljanju kolektivnih pogodb Zveza svobodnih sindikatov Slovenije sodeluje le pri splošnih pogodbah. Posamezni sindikati dejavnosti so povsem avtonomni subjekti pri sklepanju kolektivnih pogodb posameznih panog. To ne smemo prezreti, saj ZSSS ni unitarna, temveč pluralna organizacija. Upoštevati moramo, da pri vnaprejšnjem določanju roka za sklenitev pakta (ali kolektivnih pogodb) gre bolj za diktat kot za demokratičen postopek. Naj spomnimo, da je zakonsko določanje roka, do katerega mora biti podpisana kolektivna pogodba, bil pomemben argument Konfederaciji neodvisnih ODPRAVITI ZAKON 0 PLAČAH sindikatov - Neodvisnost, da ni pristopila h kolektivni pogodbi. Vezava rasti plač na življenjske stroške je stvar dogovora zainteresiranih strank, vendar mora temeljiti na ocenah pričakovane inflacije. Pri plačah pa moramo najprej ugotoviti, kaj je osnova za sprejem pakta. Praksa in primerjava relativnih razmerij plač po zahtevnosti (1 : 3 po splošni kolektivni pogodbi gospodarstva) kaže, da ni velikih razlik v primerjavi s sosednjimi in evropskimi državami. Ostaja stvar dogovora o ceni delovne sile in o izhodiščnih plačah. Obvezno je potrebno upoštevati življenjske stroške, ne moremo pa graditi vsebino socialnega pakta na povprečni plači, saj ima več kot 80 % delavcev v gospodarstvu največ srednjo kvalifikacijo (V. zahtevnosti razred po kolektivni pogodbi gospodarstva, količnik 1.55), v kolektivni pogodbi pa strokovni in poslovodni kadri niso zajeti. Za ponazoritev naj navedemo primer: če je bila oktobra (zadnji znan podatek) povprečna plača v gospodarstvu 21.232 SLT in upoštevamo razmerje do te plače pri določitvi izhodišča (60 % povprečja) dobimo znesek izhodišča za oktober 12.739 SLT. Objavljena izhodiščna plača po kolektivni pogodbi gospodarstva za oktober pa znaša 12.031 SLT. Torej je nižja. Stvar ni preprosta, kompleksna je in se jo je treba tako tudi lotiti. Menimo, da je pred sprejemom pakta potrebno odgovoriti na tale vprašanja: - kako ravnati v podjetjih, ki so uspešna in dosegajo višje plače od izhodišč; - kaj je s pogodbami dejavnosti in podjetij; - ali bomo omejili^najvišja izplačila, ki so posledica stvarne stimulacije in izkazanih rezultatov in kako; - kako je s plačami, ki jih ne opredeljujejo kolektivne pogodbe; - kaj je z materialnimi stroški in sredstvi skupne porabe. Odgovor moramo poiskati v strpnem in demokratičnem dialogu. Skrajni čas je, da se določijo pravila, potem pa pustimo gospodarstvu, naj normalno zadiha, brez nepotrebnega poseganja in diktata. Bfane Mišič »KONJI« ZA PREŽIVETJE Tekstilna industrija: perspektiva v kakovosti in nizkih cenah Pred novim letom se je slovenskim gospodarstvenikom predstavila ameriška svetovalna družba AT Keamey, ki si je zastavila orjaško nalogo. Svetovati namerava vzhodnoevropskim državam, zlasti v nekdanji Sovjetski zvezi, kako je treba prestrukturirati gospodarstvo, in podjetjem, kako poslovati po kapitalističnih načelih. Pomoč pa nudi tudi slovenskim podjetjem in kot referenco za svojo kakovost navaja dvoje uspešnih svetovanj. Po njihovih napotkih so v Koteks Tobusu uspeli prihraniti za 2,6 milijona dolarjev pri poslovnih stroških, v Elektroelementu iz Izlak pa so prihranili štiri milijone mark režijskih stroškov. Obe podjetji sta se tudi uspešno preoblikovali. Andrej Vizjak, ki je vodil ta projekta, pravi, da imajo v Sloveniji možnosti za razvoj farmacevtska industrija, ki je že dosegla evropsko raven, ter pohištvena, tekstilna konfekcija, kemična industrija in proizvodnja gospodinjskih strojev. Za Gorenje je izrekel laskavo oceno, češ da je to najboljše vzhodnoevropsko podjetje. V čem je konkurenčnost slovenskih podjetij? Vizjak jo vidi, vsaj za naslednjih pet do sedem let, v nizki ceni delovne sile. To pomeni, da imajo največ možnosti, ob samoumevnem doseganju relativno visoke kakovosti izdelkov, delovno intenzivna podjetja. Pri tem pa sam postavi mejo: vzhodnoevropska podjetja nas bodo na trgu tolkla z »našim« orožjem, zato je dolgoročno glavni adut stalno izboljševanje kakovosti izdelkov in storitev. NOVI GOSPODARSKI RED Srbi bodo prodajali posameznim državam nekdanje Jugoslavije, menda pa tudi drugim, svoje izdelke v količinah, ki bodo zadostovale za pokritje potreb posamezne države in hiti grama več. To je moč razumni iz pogovora podpredsednika srbske gospodarske zbornice Momirja Pavličeviča z novinarjem Slobodanom Dukičem, sodelavcem GV. Pavličevič pravi: »Če mi prodajamo blago Sloveniji, želimo, da to blago res ostane tam, ne pa da se potem prodaja Črni gori ali Hrvaški, ali pa da se preprodaja po svetu. Srbija se mora braniti pred drugimi v taki svobodni trgovini, v kateri naj bi se njeno blago preprodajalo po svetu. Drugi bi tako služili, mi pa bi dobili zelo malo.« Skratka, če bi Gorenje kupovalo elektromotorje v Severju, bi jih smelo vgraditi samo v tiste pralne stroje, ki bi jih prodajalo v Sloveniji. Ni pa Pavličevič nič povedal, kaj se bo smelo zgoditi s srbskimi surovinami, ki bi jih kupila Slovenija: ali bi jih smela predelati ali pa uporabiti kar v originalnem stanju. Kljub nekaterim nejasnostim v srbskem predlogu pa se nam zdi, da ga bodo evropske in svetovne države z veseljem sprejele, saj obeta pravično razdelitev zemeljskih dobrin in odpravlja izkoriščanje manj spretnih in domiselnih. R B K temu bi lahko dodali oceno iz študije o razvojnih možnostih Slovenije, ki jo je pred nekaj leti izdelal Inštitut za ekonomske raziskave Ekonomske fakultete v Ljubljani. V primerjavi s pakistansko konfekcijsko tovarno, kjer so obleke šivali na »roke«, z navadnimi šivalnimi stroji, zaposleni pa so imeli zelo nizke plače, in belgijsko tovarno, naj-modemeje opremljeno in s tridesetkrat višjimi plačami zaposlenih, je krajši konec v konkurenčni tekmi na trgu potegnila pakistanska tovarna. Kljub izjemno nizkemu kapitalskemu vložku in nizkim plačam na enoto proizvoda ni bila konkurenčna v ceni, še manj pa v kakovosti. R. B. PONUDITI, POKAZATI, PRODATI V nasprotju z ustaljeno prakso v našem gospodarskem in političnem življenju je bilo ob prehodu iz starega v novo leto le nekaj več govora o gospodarski panogi, ki ji pravimo - turizem. Ali to pomeni, da sedaj, ko nam gre zelo za nohte, le vidimo iskrico upanja v tej dejavnosti? Smo končno le uvideli, da v gostinstvo in turizem velja vlagati? No, bomo videli. Čas bo pokazal svoje. Pot od besed do dejanj je včasih presneto dolga, mar ne? Pa k številkam. In, seveda, načrtom. Lanska sezona je bila za slovenski turizem, kot vemo, prava pogrebščina. Temu primeren je tudi zaslužek. Sicer pa bi bilo precej bolj na mestu, če be- sede »zaslužek« sploh ne bi uporabljali. V glavnem je šlo povsod predvsem za izgubo. Ker ni bilo gostov, je bilo dela malo ali nič. Izdatki veliki, dohodka pa nikakršnega. venski poslanci, turistično gospodarstvo obravnavati celovito. Če bomo postavili na noge turizem, bomo hkrati še mnoge druge. In prav tega ne gre prezreti. Zato so v zboru združenega dela med drugim predlagali, da bi panogi pomagali kratkoročno z likvidnostnimi sredstvi in ugodnimi posojili. Pri tem so poslanci poudarili, da se bodo tovrstne naložbe hitro povrnile, da pa je potrebno v okviru strategije razvoja Slovenije pri- v Evropo. Osnova vsega pa je, kot ponavljamo že vrsto let, nacionalni program razvoja turizma, ki mora upoštevati naše globalne in dolgoročne cilje. Brez pametnega programa ne bo nič. Zagotovo nič. Seveda ne bo kdo ve kako lahko znova postaviti slovensko turistično gospodarstvo na solidne temelje. O tem ne gre dvomiti. Vendar imamo pri vsem tem kar nekaj razlogov za optimizem. V rokah Imate stanovanje? Nimate? V OBEH PRIMERIH JE NOVA BROŠURA ZA VAS! NOVO — NOVO • Stanovanjski zakon • Kako odkupiti družbeno stanovanje • Kako urejati najemna razmerja s stanodajalcem • Kdo upravlja stanovanja • Kakšne pravice imajo vaši potomci pri razpolaganju s stanovanjem To in še več boste zvedeli v novi brošuri STANOVANJSKA RAZMERJA PO NOVEM, v kateri je. obiavlien stanovanjski zakon s komentarjem in primeri, kako urejati posamezne pravice. Cena 230,00 SLT. Naročila pošljite na: Ljubljana, Dalmatinova 4, telefoni: 321-255, 110-033, 311-956. V primerjavi z letom 1990 je bil lani devizni priliv od slovenskega turizma komaj 25-odstoten. Povedano z drugimi besedami to pomeni, da smo izgubili 400 milijonov dolarjev. Rezultat tega je, da so mnoga podjetja ostala dobesedno brez prebite pare in da ni denarja ne za najnujnejše ne za zajamčene osebne dohodke. Morda je prav zato parlament te dni razpravljal o nezavidljivem položaju turizma. Poslanci so ugotovili, da je turizem multidis-ciplinarna dejavnost z večstranskimi vplivi, zato je potrebno turizem tako oziroma s tega zornega kota tudi obravnavati. Ne gre namreč za eno izmed izoliranih »proizvodenj«, temveč za dejavnost, ki se še kako tesno prepleta z vsem gospodarskim in negospodarskim življenjem, z velikimi podjetji in zasebniki, s kulturo in športom. Turizem je odvisen od vseh, zato pa vsem tudi daje. Mnogim celo zelo veliko, nekaterim vse. Delo in zaslužek. Zato bi kazalo, so poudarili slo- Število prenočitev domačih in tujih gostov v Republiki Sloveniji v zadnjih treh letih (v tisoč) 1988 1989 1990 1.-9. 1991 domači 4990 4620 4280 3130 tuji 3870 3890 3680 860 skupaj 8860 8510 7960 3980 praviti tudi koncept razvoja turističnega gospodarstva. Podobno kot v vseh delih gospodarstva je tudi v turizmu potrebno določiti lastnika, saj le ta lahko izpelje dokapitalizacijo, so menili v slovenskem parlamentu. Poslanci . so poudarili nujnost podpore zasebnemu sektorju. Ni uspešnega turizma brez zasebnega sektorja. Posebno majhne kmetije so v tem pogledu še neizkoriščene, kar velja tudi za mnoge domačije na vinorodnih območjih naše države Slovenije. Prav tako je pomemben tudi poslovni turizem, ki nas bo, če bomo znali prav zagrabiti, po bližnjici pripeljal doslej še nismo resno igrali. Imamo veliko tega, kar gre za med in česar naši konkurentje nimajo. Vabljivo naravo, številne znamenitosti na najvišji svetovni ravni, dragoceno kulturno dediščino ter prijazne in gostoljubne ljudi, med katerimi se gostje vedno prijetno počutijo. Ja, veliko imamo ponuditi, pokazati, dobro prodati. Zato ni razlogov za malodušje. Med prvimi, ki bodo splavali, če bodo hoteli in če jim bo družba priskočila na pomoč, bo to prav gotovo slovensko turistično gospodarstvo. Andrej Ulaga KAŽIPOT n TE 10. januarja 1992 NA PREPIHU r ■ ■ ■. V '• ' Očitek, da posamezna ministrstva Peterletove vlade v svoje delo premalo vključujejo dognanja domače in tuje pameti, ne velja za vse enako. Če vzamemo pod drobnogled ministrstvo za delo, ki ima na skrbi naraščajočo stotisočglavo množico nezaposlenih, bi lahko rekli, da se znanosti ne odrekajo. V njihovih načinih reševanja (preštevilnih problemov, ti se še najbolj zrcalijo v delu zavodov za zaposlovanje, je le mogoče zaslediti nekaj več kot zgolj čisto ■birokratsko logiko s primerni takšnih ali drugačnih političnih valovanj, Vprašanje je, ali je glede na to, da se ukvarjajo s področjem, ki za posameznika in družbo v celotipomeni stičišče sila občutljivih ravnanj, to dovolj? Mi SMO strokovnjaki 'J ' " ■ ' ■■'■ ■ ■ - i ■ ■■■■ ■ ■ ■■■■■■..■.-■ir.ri/ . V. ' ' • Gledano z vidika končnega učinka najbrž ne. Toda splošno znana težaška pot ravno pravšnje uveljavitve ugotovitev posamezne stroke v praktičnem svetu, kronično pomanjkanje denarja, notranji navidez strokovni spori, ki pa imajo neredko politična ozadja, so stvari, ki pomenijo resno omejitev učinkovite uporabe stroke. Navsezadnje bi lahko tvegali trditev, da je količina strokovnih podlag za rešitve posameznih problemov, da o splošni strategiji, ki bi zagotavljala uspeh, ne govorimo, odvisna predvsem od volje, znanj m prepričanj vodilnih ljudi na tem področju, od ministrice, direktorjev posameznih zavodov do kadrovikov v podjetjih m ustanovah. Težave namreč največkrat nastanejo, ko je treba po strokovni opredelitvi problema, tega tudi dejansko rešiti. Ali povedano drugače, ko je treba po ugotovljeni diagnozi napisati konkreten recept in ga uve-Ijaviti, kam p,»pleš,-na mega rešitve se v posamez- nem.okolju L--------■--- sebej dobro. nem okolju ne obnesejo po-■.b^ dobro. mmmmmšmmmmmmmm. .Seveda ni vse odvisno le od dobre volje. Nekateri mislijo,da je »trg delovne sile- tista čarobna paličica, ki bo sama rešila vse pro-| bleme. To liberalistično in ne preveč tankočutno, . lahko bi rekli celo brutalno ■ razmišljanje, je doma predvsem tam, kjer se jim ne zdi koristno razpoložljivi denar naložiti v svoje kadre, | pač pa vse skupaj rešiti z odpuščanjem delavcev in najemanjem novih. Samo v tem vidijo »tržni prijem«. Kaj se dogaja s Človekom in njegovim bližnjim okoljem, ------------------------ jih ne zanima. Očitno jih ne zanimajo tudi težnje sodobnega podjetništva, ki ga na tem področju že nekaj časa uvajajo svetovno uspešne firme. ■ ■ . • ■ • ' . ■ ' Vprašanje je, ali se ministrstvo in posamezne stroke, ki nanj vplivajo, ne ukvarjajo preveč le z ugotavljanjem nekega stanja m njegovimi posledicami, manj pa skušajo ' • Jože Poglajen vplivati na vzroke, ki do njih pripeljejo'? Namreč, če je vzpostavitev trga delovne sile. seveda ne v opisanem liberalističnem. smislu, cilj politike neke vlade in njenega ministrstva. potem je gasilstvo premalo. Vsaj srednjeročno. Tu smo # Ijala politično reformo, pričakovati formuliranje stvarne zaposlovalne politike - edino ta je lahko gibalo trga delovne sile - če ne ve, v katere smeri naj gospodarstvo t novih razmerah sploh krene?Ne gre toliko za težko rešljiv problem lastninjenja, kot nam hočejo prikazati, pač pa enostavno za to. da gospodarstvo sede tja, kjer imamo kot Slovenija najboljše možnosti. Dokler tega ne bomo tudi s pomočjo stroke sposobni izluščiti iz sicer maratonskih sestankovanj, bodo pat zadostovali tako imenovani ukrepi aktivne zapo-slovalnepolitike, ki so, če smo pošteni, prej blaževžegen kot pa resna politika, ki naj bi že kmalu pobirala obilne sadove. Do takrat bo stroka kot dekla med »presežnim« delavci preštevala tiste uporne in tiste, ki se bodo podredih usodi. Daj bog, da bi bilo 1992. res takšno, kakršnega smo si zaželeli na Silvestrovo ’91: srečno, zdravo in zadovoljno! Žal pa so nas nekateri, gospodarski kazalci s svojo kruto realnostjo streznili že na novega leta dan. Pri tem imamo najprej v mislih črnogledo napoved Sonje Pirher z Zavoda republike Slovenije za zaposlovanje, češ da bo »1992. tako z vidika celotne brezposelnosti kot tudi z vidika stroškov za kritje le najelementarnejših pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti izjemno težavno«. BOG POMAGAJ! Kot vemo, ima oseba, ki izgubi zaposlitev brez svoje volje ali krivde, pravico do denarnega nadomestila in denarne pomoči iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Dolžina prejemanja denarnega nadomestila nikov denarnih nadomestil in pomoči okrog štiri tisoč ali 14 odstotkov od povprečnega mesečnega števila brezposelnih. V letu 1990 se je to število povzpelo na blizu 14 tisoč in delež na 31 %; v letu 1991 pa bo mesečno pov- Povprečno mesečno število prejemnikov denarnih nadomestil in pomoči število Delež v % HnU Denarno nadomestilo DelezDN.DP v 0 brez. i_l Denarna pomoč (od treh do 24 mesecev) je odvisna od skupne delovne dobe, višina pa od osebnega dohodka pred izgubo zaposlitve (prve tri mesece 70 % od povprečja OD, doseženega v zadnjih treh mesecih zaposlitve, preostali meseci pa v višini 60% od istega povprečja). Denarno pomoč lahko taka oseba uveljavi po izteku prejemanja denarnega nadomestila, če dohodki na člana njegove družine ne presegajo 80 odstotkov zajamčenega OD. Čas prejemanja denarne pomoči je največ tri leta, pri čemer se v ta čas všteva tudi čas prejemanja denarnega nadomestila. »Ti podatki predstavljajo grobi zakonski okvir uveljavljanja t.i. denarnih dajatev za čas brezposelnosti. Iz njega pa sledi, da tisti, ki iščejo zaposlitev prvič ali pa so zaposlitev izgubili po lastni krivdi, do teh tolarjev niso upravičeni,« nam tolmači Sonja Pirher in v isti sapi postreže s podatkom, da se delež le-teh zadnji dve leti manjša. Razlogi za to ležijo v naravi dotokov brezposelnosti, o katerih smo na straneh DE že nekajkrat povedali, da vse bolj vključujejo delavce, ki so izgubili zaposlitev zaradi stečaja ali zavoljo izteka zaposlitve za določen čas. »Ti dve skupini število upravičencev do denarnega nadomestila in pomoči iz meseca v mesec povečujeta hitreje kot raste skupno število brezposelnih,« nadaljuje naša strokovnjakinja. »Še v letu 1989 je bilo povprečno mesečno število prejem- prečje štelo že okoli 31 tisoč prejemnikov ali več kot 39 odstotkov od mesečnega povprečja vseh iskalcev zaposlitve. Pred- vsem zaradi prehoda t.i. trajnih presežkov med brezposelne na Zavodu ocenjujemo, da bo delež prejemnikov denarnih nadomestil in denarnih pomoči hitro naraščal tudi v letu 1992. Ocena na mesečno povprečje prejemnikov in mesečno povprečje brezposelnih v letu 1992 namreč kaže, da bo ta delež že okrog 49%.« Pričujoči grafikon je najbrž dovolj zgovoren. Pirherjeva ob tem opozarja, da tudi pri oceni prejemnikov denarnih nadomestil in pomoči za leto 1992 ne gre prezreti njene pogojnosti. Na velikost te skupine brezposelnih bodo namreč izrazito vplivale rešitve, sprejete na področju gospodarske politike. Bolj ko bodo te zamujale in manj ko bodo reševale sedanje najhujše probleme podjetij, večji bo pritisk na odpuščanje. Zato se kaj lahko zgodi, da bo ta skupina še večja od ocenjene! »Hitra rast števila prejemnikov denarnih nadomestil in pomoči v letošnjem letu je prav tako grajena na predpostavki nadaljnjega padanja realnih dohodkov in življenjske ravni. Slednje vpliva predvsem na število upravičencev do denarne pomoči, ki ima v primerjavi z denarnim nadomestilom, utemeljenim izk- Še leta 1986 so ženske predstavljale več kot polovico vseh brezposelnih v Sloveniji, potem pa se je njihov delež zniževal in je v prvih devetih mesecih lanskega leta upadel že na 45 odstotkov povprečne brezposelnosti. Žal pa je v »njihovih« panogah (predvsem v tekstilu) vse več kazalcev, ki lahko tako razmerje hitro obrnejo na glavo. (Slika: Sašo Bernardi) ljučno na zavarovalniškem načelu, tudi značaj socialnega korektiva,« komentira Pirherjeva in dodaja: »Iz istega razloga in zaradi pritoka oseb z daljšo delovno dobo med brezposelne prav tako hi pričakovati, da se bo povprečen čas prejemanja obeh denarnih dajatev v letu 1992 ohranil na sedanji ravni ali celo skrajšal. Povprečni čas prejemanja denarnega nadomestila je bil na primer v letu 1990 skoraj pet mesecev, pomoči pa sedem mesecev in pol. V letu 1991 se bo na osnovi ocen do konca leta povprečni čas prve dajatve podaljšal še za približno mesec dni, druge dajatve pa za mesec in pol do dva.« Torej voščila, ki smo si jih izrekli ob novem letu, slej ko prej ostajajo pobožne želje. Upajmo pa, da bodo ti podatki predstavljali zgornjo mejo dosedanjih negativnih tokov; težko si je namreč predstavljati vse posledice njihovega nadaljevanja v leto 1993 ali celo še dalj... D. K. KAKO PREŽIVETI?!?!?!?! Smo 3-članska družina ( 43, 39, 10 ) z malimi OD in z nesigurimi zaposlitvami, z vacrizacijskim kreditom SKB banke,z staro hi:o, starim avtom in ‘oloobveznim otrokom, brez starih staršev in brez kmetije ! ' Kaj zdaj ? Koga naj prosiva za sigurne službe, za večje plače, za odpis kreditov, za tekoča zdravljenja (posebej zob -glede na naša leta) za normalne živijenske stro ke?! Sprašujem se za koga delajo na i ministri in vlada, u ime koga in gdo njih plača?. Kaj mi srednjega razreda ,ko dnimo v finančno psihično in fizično brezno? Kaše zdravlje in sposobnost so odvisna od ust, usta od denarnice, denarnica ? - od "boga". Izdani smo v tej demokratični družbi- demokratičnost za že bogate ! Na i otroci bodo sabo nosili posledice na ega življenja. Naš mesečni zaslužek:za November: 11.800,00 + 9.100,00slt Stroški preživetja po tabeli : 1. Hrana 9.5u0,0U 2. Pijača ( ZA otroka) 250,00 3. Kajenje 540,00 4. Oblačila (i 5. Obutev gf 6. Stanovanje 0 7. Ogrevanje, nasvetijava 5.100,00 8. Gospodinjska oprema 0 9. Higijena zdr. nega 1.600,00 10. Izob. kult. razvedr. 100,00 11. Prom. sredstva in štor. 3.500,00 12. Razni pr. in štor. 1.200,00 13. Drugi izdatki -malice 2.180,00 (prevoz v službo) ( PTT,...) 23.970,00 - 20900,00 - -3.070,00 O ja sposojamo se občasno,seveda v DM in zgubili bomo ie to malo znancev ko jih imamo. Bevc zorica Larišče 15, 61291 Škofljica 6'ifr4 ZGOVORNE ŠTEVILKE Koliko v resnici stane mleko Čeprav nas vsaka podražitev prizadene, pa se sedaj ob malokateri še razburjamo, saj smo se kar navadili nanje. Morda nas še najbolj prizadene podražitev osnovnih živil, kot so kruh, olje ali mleko. Le malokdo pa ve, kako je sploh sestavljena cena mleka. Zato si poglejmo račun, ki so ga pripravili v Ljubljanskih mlekarnah na začetku decembra lani. Odkup mleka (12,5) in dovoz do mlekarne (1 SLT) stane mlekarno skupaj 13,5 tolarja. Embalaža (tetrapak) in transportna embalaža staneta skupaj 6,5 tolarja. Energija, ki je potrebna za predelavo mleka, znaša 0,4, osebni dohodki 0,8 in amortizacija 0,5 tolarja. Če to seštejemo, ugotovimo, da stane predelava litra mleka 8,2 tolarja. Temu pa moramo prišteti še razvoz (2,5), druge nujne upravno-prodajne stroške (1) in maržo trgovine (2,35). Proizvodna cena je tako 27,55 tolarja, medtem ko je bila cena v trgovini takrat 23,40 tolarja. Po teh podatkih lahko ugotovimo, da od mleka največ dobijo kmetje (45), izdelovalci embalaže (21,4) in trgovina (8,3), medtem ko je za delavce v mlekarni namenjeno le 2,9 odstotka proizvodne cene. Slovenci spijemo malo kave_______________________________ Marsikdo bo dejal, da to ni res, saj si nekateri brez dveh ali več skodelic kave sploh ne morejo zamisliti dneva. Vendar pa podatki kažejo, da Slovenci le nismo pretirani ljubitelji kave. Tako prebivalec Slovenije na leto povprečno porabi »le« 3,5 kilograma teh temnorja-vih zrn, kar je veliko pod evropskim povprečjem, ki je 6 kilogramov. Na vrhu lestvice so Nemci in Nizozemci, ki popijejo po 9 kilogramov, takoj za njimi pa so Avstrijci s 7 (verjetno smo k temu pripomogli tudi mi z nakupi pri njih). Italijani letno porabijo 6, Grki pa 4,5 kilograma kave. Po nekaterih predvidevanjih bo poraba kave v Evropi še narasla, tako da naj bi bila ta leta 2000 že 7,1 kilograma na prebivalca. Škoda, da kava ne uspeva pri nas, saj bi tako imeli zagotovljen dober posel. Ko imajo ženske denar ZDA odkrivajo nove potrošnike in sicer ženski spol. Kar 57 odstotkov polnoletnih Američank je v službi s polnim delovnim časom, nekaj več kot 26 milijonov jih živi samih in tudi njihovi povprečni prihodki naraščajo hitreje kot pri moških. Temu so se prilagodila mnoga podjetja, ki so poslala na trg »ženske« izdelke, kamor sodijo tako avtomobili, športna oprema kot tudi pištole. Prav tako je ženski spol postal zanimiv za mnoge raziskovalce in tako so v letu 1990 raziskovali, katere izdelke ženske najpogosteje kupujejo. Tako so kupile največ pralnih strojev (kar 56 odstotkov od celotne prodaje), samo za odstotek (55) zaostajajo hladilniki, prav toliko pa tudi sobno pohištvo (54). Z 51,6 odstotka so na četrtem mestu mikrovalovne pečice, na petem mestu pa so že uvoženi avtomobili (50,4), kar kaže na to, da niso samo moški »mahnjeni« na avtomobile. Pomembni datumi Na kratko si še oglejrpo, kaj se je v preteklosti zgodilo v prvih desetih dneh januarja. 2. januarja 1923 je umrl češki pisatelj Jaroslav Hašek, dva dni kasneje, vendar leta 1797 je izšla prva številka Ljubljanskih novic, 5. januarja 1895 so odkrili X žarke, 7. januarja 1943 je umrl v New Vorku Nikola Tesla, tri leta in tri dni kasneje pa se je v Londonu začelo prvo zasedanje generalne skupščine OZN. ----------Dobra misel-------------------------- Noben kvas ne vzhaja raje od dolga. Slovenski pregovor Preberite ta teden v slovenskem tedniku NOVA^DOBA SOPROGA MINISTRA BASTLA IV SPORED ZA 7 DNI Dober časopis za slabe čase ]wr 10. januarja 1992 KAŽIPOT POCENIMO ŽIVLJENJE Borca sindikalnega turizma BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 1 ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti. Uresničimo tudi vaš predlog za sindikalne izlete in potovanja. Posebno pomoč nudimo tudi pri lastninjenju počitniških objektov sindikalnih organizacij. Pišite nam ali telefonirajte na številko (061) 326-982 ali 322-975; naš telefaks je (061) 317-298. A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO Hribi 1. Počitniški penzion v Kranjski Gori. Dvo-, tri- in štiriposteljne sobe. Termini do 24. 1. Šole v naravi do 50 oseb: cena penziona za šole v naravi 18,5 DEM v tolarski protivrednosti. Cene penziona: od 1.020.00 do 1.110.00 SLT, polpenziona pa od 953,00 do 1.036,00 SLT. Otroci do 10. leta imajo 30% popust. 2. Bungalov na Rogli - za 5 oseb; dnevni prostor, kuhinja, TWC, spalnica. Cena 850,00 SLT na dan. Termini do 2. februarja. 3. Apartmaji na Pokljuki: veliki apartma za 4 osebe - bivalni dnevni prostor, kuhinjska niša, jedilni kot, spalnica, kopalnica, velik balkon. Cena: veliki apartma 620,00 SLT na dan. Prosto od 12. do 24. januarja. 4. Počitniška hišica v Bohinju, Bohinjsko Jezero - za 7 oseb v treh spalnicah, prijetnem dnevnem prostoru s kaminom, kuhinjo in kopalnico. Prijazna okolica v malce odmaknjenem idiličnem kotičku pod Komarčo. Termini do 24. januarja in februarja. Najemnina 730 SLT. Doplačilo za ogrevanje 100 SLT na dan. 5. Naravno zdravilišče Triglav Mojstrana - posebna ponudba za šole v naravi do 80 oseb. Cena polnega penziona z dodatno malico za skupine nad 25 oseb 14,50 DEM v tolarski protivrednosti. Objekt je na voljo tudi penzionskim gostom. Cena penziona 580 SLT, polpenziona 500 SLT, prenočitev z zajtrkom 430 SLT. 6. Počitniška hišica na Pokljuki - omogoča prijetno bivanje 9 osebam. Hiška ima veliko dnevno sobo, opremljeno kuhinjo, tri spalnice, kopalnico z WC. Najemnina je 1.400 SLT na dan. Možen je obračun za manj gostov. Termini februarja. 7. Apartmaja v Kranjski Gori - za tri ali šest oseb; spalnica, opremljena kuhinja. Cene: mali apartma 420,00 SLT na dan, veliki 690.00 SLT. Termini - mali do 24. januarja, veliki od 11. do 17. in 20. do 25. januarja. 8. Sobe v kmečki hiši v vasi Sorica - dve štiriposteljni sobj, skupna kuhinja, TWC. Najmnina za sobo je 230,00 SLT na dan. Termini do 25. januarja. S. Bungalov rta Kopah - sestavljajo ga posamične garsonjere s štirimi ležišči; skupni bivalni prostor, vsaka enota pa ima še bivalno sobo in spalnico, kuhinjsko nišo, predprostor in TWC. Cena 600,00 SLT. termini po dogovoru. SVEŽE S TRGA Osrednja tržnica v Ljubljani od 6. do 10. januarja 10. Počitniška stanovanja na Krvavcu - veliko za pet oseb, malo za tri. Cene 400,00 oziroma 600,00 SLT. Termini -do 25. januarja. 11. Počitniški dom v Kranjski Gori - v celoti obnovljen; dve-, tri-ali štiriposteljne sobe z etažnimi TWC. Skupaj 80 ležišč. Dom ima več skupnih prostorov, TV, video, dnevni prostor v vsakem nadstropju in skupno restavracijo. Polni penzion 650,00 SLT. Termin od 2. do 9. februarja. Zdravilišča 1. Počitniški bungalov v Čatežu - za 5 oseb, v celoti opremljen. Cena 670,00 SLT na dan. Termini od 12. do 25. januarja in od 9. februarja naprej. B. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO 1. Potrebujemo več počitniških zmogljivosti v Kranjski Gori, na Pohorju,' Pokljuki in Krvavcu, zlasti za šolske počitnice - od 24. januarja do 9. februarja. Vabimo vas tudi, da nam posredujete proste zmogljivosti za šole v naravi februarja od 50 oseb naprej. Borza sindikalnega turizma vstopa v četrto leto delovanja. Vsem dosedanjim sodelavcem se zahvaljujemo za skupno poslovanje. Prijazno na svidenje tudi letos! Želimo vam prijetno bivanje! Borza sindikalnega turizma. Borzna sodelavca Metod Zalar in Doro Hvalica Ponudba blaga - januar 1992 sladkor 50/1 ....:................................. 41,90 SLT olje Helios 16/1 ................................. 84,90 SLT mehčalec Maximilian 4/1 ............................. 235,90 SLT šampon Haar, 1 I .................................... 165,90 SLT Formanv-sredstvo za pomivanje, 0,751 ................ 109,90 SLT prt kuhinjski (140 x 180) ......................... 599,90SLT prt kuhinjski (140 x 160) .......................... 549,90 SLT kuhinjske krpe, 12 kom.............................. 549,90 SLT kuhinjske krpe, 1 kom................................ 49,90 SLT prevleke za blazine................................. 309,90 SLT rjuhe................................................ 239,90 SLT Informacije po telefonu 320-963 ali 110-338. POT DO BOGASTVA DESET MESECEV POSLOVANJA DELAVSKE HRANILNICE, d. o. o. LJUBLJANA Devetnajstega decembra 1991 je bila v Ljubljani 2. seja skupščine Delavske hranilnice, d. o. o. katere glavni namen je bila informacija o poslovanju. Ustanovitelji Hranilnice so na skupščini ugodno ocenili delovanje hranilnice tako s stališča uveljavljanja sprejete politike kot materialnega poslovanja. Nekaj podatkov iz ocene: 1. Danes je v Delavski hranilnici, d.o. o. že 92 ustanoviteljev. Nove sprejema samo še do 31.3. 1992. 2. Delavska hranilnica, d. o.o. je članom sindikata odobrila dosedaj več kot 10 milijonov SLT individualnih posojil. 3. Uspešno poslovanje je povečalo deleže ustanoviteljev za 10%. Formirana so tudi rezervna sredstva Delavske hranilnice, d.o. o. 4. Aktivnosti Delavske hranilnice, d. o.o. so usmerjene k organizaciji varčevanja delavcev prek hranilnih vlog in gospodarjenja s sredstvi članarine sindikatov na vseh ravneh organiziranja. Na vseh teh in drugih področjih bo Delavska hranilnica, d. o.o. v letu 1992 še poglobila delovanje v interesu ustanoviteljev in članov sindikatov. Zato ne odlašajte z odločitvijo in vaš denar varno in ekonomično naložite v Delavsko hranilnico, d. o. o. DELAVSKA HRANILNICA, d.o.o. Ljubljana, Dalmatinova 4 nudi od 1. 1. 1992 naprej sindikatom, društvom, družbenim organizacijam, krajevnim skupnostim, dobrodelnim organizacijam, obrtnikom, majhnim pravnim osebam nove obrestne mere na revalorizirano osnovo Revalorizacijska stopnja za januar 1992 znaša 15,4% mesečno, preračunano na letni nivo 443% Obrestne mere za tolarske depozite so: Pohitite ter varno in ekonomično naložite svoj prihranek. Naše geslo je KAKOVOST SO LJUDJE. Dodatna pojasnila lahko dobite po tel.: (061) 312-098, 316-881. DELAVCEM, KUPCEM STANOVANJ! Stanovanjski zakon je odprl možnost za nakup stanovanj pod precej ugodnimi pogoji. Seveda pa je potrebno imeti denar. Vemo, da kupci stanovanj iščete različne oblike in načine, kako si ga zagotoviti. 60-dnevni zakonski rok vam omogoča, da svoja sredstva oplemenitite. Kako? Odgovor vam ponuja Delavska hranilnica, d.o.o. Za vezavo sredstev pri nas do 59 dni, in sicer: Če bi varčevali 100.000,00 SLT 59 dni, bi pod temi pogoji dobili vrnjeno glavnico z obrestmi v višini 132.388,00 SLT. Zato se čimprej oglasite v Delavski hranilnici, d.o.o. Dalmatinova 4, Ljubljana, ali pa pokličite po tel.: (061) 312-098, 316-881, kjer vam bomo radi posredovali dodatne informacije. Vsem komitentom Delavske hranilnice, d.o.o. se iskreno zahvaljujemo za uspešno sodelovanje in zaupanje. Prepričani, da bo vaše sodelovanje trajno in v skupno korist, vam v novem letu 1992 želimo veliko sreče in uspehov. Delavska hranilnica, d. o. o. KAŽIPOT CEN Upanje, da bo Novo leto prineslo olajšanje in nižje cene, je bilo preveč optimistično, da bi se tudi uresničilo. Nova letnica in nove cene, seveda višje, so značilnosti tokratnega sprehoda po ljubljanskih trgovinah. Pri tem pa jim še izgovor, da se je podražil na primer bencin, ne mora pomagati, saj je bencin poleg cigaret edina stvar, ki se je z januarjem celo pocenila. Kot kaže, nas vlada poskuša presenečati na vseh področjih. Primerjava cen tega tedna z lanskimi (čeprav je vmes le 10 dni) pove, da se nista podražila edinole olje in mleko. Kot vedno so največje razlike pri pralnem prašku, in sicer se da privarčevati kar približno 130 tolarjev, kar je nekaj več kot tri litre bencina. Pri drugih izdelkih pa takih razlik ni več, morda edino zbode v oči razlika 11 tolarjev pri kilogramu sladkorja, zato se verjetno bolj splača izkoristiti ugodno ponudbo ljubljanskega Konzuma, o kateri pišemo tudi na tej strani. Sicer pa si moramo v januarju po dolgih praznikih odpočiti tako želodce kot tudi denarnico. BLAGO/TRGOVINA Maxi-market Lj. Supermarket Lj. Nama Titova Blagov. Bežigrad Mercator Slovenc. Emona Cigalet. Delikat. Titova 28 Emona Hubad. Kašča Hošimin. Sončnica Ulica nar. zašč. Fortis Hošimin. Forum Titova OLJE - 11, steklenica Cekin-rastlinsko 94,50 95,30 - 94,50 93,60 - 95,30 95,30 - 93,60 - 93,60 KIS - 11, PVC Šampionka-vinski 86,30 88,50 - 79,40 - 89,70 - 89,70 - - - 76,40 SLADKOR - 1 kg TSO Ormož-kristal - ■ - - 53,70 49,40 - 49,00 - 56,00 60,30 51,90 58,50 SOL - 1 kg, morska Droga-mleta 39,20 30,20 44,70 42,60 39,40 39,20 37,90 39,20 39,00 45,20 39,10 32,90 MOKA -1 kg Mlinotest-tip 500 21,60 21,60 — 21,60 21,50- 21,60 - - - - 24,10 - SALAMA -1 kg MIZ Emona-posebna 315,40 316,00 331,90 428,00 - 315,40 - 315,40 - - - — SADNI SIRUP - 11 Presad-malina 151,00 156,70 - 142,40 - 156,70 139,00 - - - - ' — MLEKO - 11, PVC LM-3,2% 25,20 25,20 25,20 25,20 25,20 25,20 25,20 25,20 25,20 25,30 25,20 25,20 ŠPAGETI-0,5 kg Mlinotest 54,40 54,40 - 54,40 42,40 54,40 42,30 - - - — — PRALNI PRAŠEK-3 kc Henkel-Persil 567,00 |567,00 648,60 632,90 514,10 567,00 - 567,00 - - - - 10. januarja 1992 PLURALIZEM - Gospod Semolič? Kakšni so bili vaši poglavitni motivi, ki so vas pripeljali na čelo SSS? »Po volitvah sem se znašel v parlamentu, toda z dogajanjem v njem nikakor nisem zadovoljen. Saj veste, prevladovale so velike nacionalne in državotvorne teme, vprašanje dela in delavcev so bila ob strani. S tem se nikakor nisem mogel pomiriti, in ko so prišli nekateri iz SSS k meni s prošnjo, če bi pristal na kandidaturo za predsednika, sem pač na to pristal. Predvsem zato, ker sem v tem videl možnost, da bi lahko več prispeval pri reševanju glavnih delavskih vprašanj v parlamentu. Poleg tega sem ljudi iz SSS poznal tudi že od prej in sem vedel, da bom z njimi lahko sodeloval...« - Čas vašega prihoda na čelo SSS sta označevali predvsem dve stvari: vprašanje ligitimnosti SSS in njihova notranja organizacijska in vsebinska preobrazba. Ali danes lahko rečete, da vprašanje legitimnosti SSS in njihova organizacijska in akcijska usposobljenost ni več sporna? »Ko sem prišel na čelo SSS, sem si rekel, da ne bom gledal nazaj. Preprosto zato, ker se s stvarmi za nazaj ni produktivno ukvarjati. Težave so namreč danes in tukaj in te je treba reševati. Z diskusijami za nazaj, ki jih pogosto spremljajo diskvalifikacije, pa lahko vsakomur pridemo do njegovega rojstva, za kar on osebno ni prav nič kriv, lahko pa je prav na tej podlagi politično konotiran oziroma, kot bi rekli po domače, zaznamovan. Prav to pa je cilj takšnih razprav, ki jih v Sloveniji nekateri, žal, na veliko uporabljajo. Žal zato, ker v takšnem načinu ne vidim produktivnih rešitev. Organizacija, v tem primeru naša, ki je nanovo okoli sebe zbrala več kot 400.000 članov pač v nobenem primeru ne more nositi hipotek preteklosti. Vsak, ki ima količkaj soli v glavi, jo bo jemal takšno, se pravi močno, kot je in posku- vendar je v tem primeru to jalovo početje, ki nikomur ne koristi.« - Ali bi si nekatera zborovanja, ki so jih organizirali SSS, na primer tisto proti vladnemu predlogu zakona o lastninjenju, lahko tolmačili kot posledico takšnega odnosa vlade do vas. Ali, če vas vprašam drugače: bi do takšnih zborovanj sploh prihajalo, če bi med vami in vlado tekla normalna komunikacija? »Gotovo da ne! Takšna zborovanja so tudi za nas neprijetne reči. Sicer legitimne in normalne, vendar neprijetne. Veste, ni tako preprosto odtegniti delavca izza stroja, denimo iz Prekmurja in se iti z njim protestno zborovanje v Ljubljani...« - »Jogurtrcvolucijo« je torej izzvala sama vlada, kar pomeni, da mora očitke na njen rovaš vzeti kar v zakup? »Ne bi se spuščal v označbo tistega, kar se je dogajalo na Trgu svobode in pred skupščino, toda, kar zadeva zborovanje, je to zame zelo pozitiven dogodek. Samo spomnimo se: vlada je hotela sprejeti zakon o lastninjenju med počitnicami. Le tisti, ki smo se temu najbolj glasno uprli, smo bili poleg dveh gospodarstvenikov ravno mi v SSS. Ne gre prezreti, da se je ravno po tistem zborovanju okrepila fronta tistih sil, ki so onemogočile sprejem lastninskega mačka v Žaklju. Vlada pa je s svojirn vedenjem ob tem prepričljivo dokazala nepoznavanja evropskih norm.« - S tem v zvezi morebiti tudi ne bi bilo odveč opozoriti na izjavo Franceta Tomšiča, češ da ste jim zasadili nož v hrbet, da so oni, ki imajo močan štab ekonomistov pripravili pripombe k prvotnemu vladnemu predlogu, ki ste se jim pridružili tudi vi, potem pa ste organizirali protestno zborovanje... »To sploh ni res. Ne vem, če ima smisel s tem sploh izgubljati čas...« - Toda kritike na SSS oziroma njihovo vodstvo, se pravi tudi in predvsem na vas letijo tudi iz lastnih vlade. Nanjo smo najbolj občutljivi in ta nas najbolj zanima.« - Nekateri vam kot oviro v tej komunikaciji mečejo naprej tudi rdečo barvo... »To je norost. Mi preprosto nismo režimski sindikat, ki bi mu usoda vlade vezala roke, temveč nas predvsem zanima položaj delavcev. V tem pogledu smo res sindikat, se pravi svobodni sindikat v najžlahtnejšem pomenu te be- prijema v Kočevju in okolici zbudil vtis, da se tolče za delavce, vas ni bilo zraven, kot da vas ni... »Prav to je tisto, kar sem govoril o cenenem dizajnu. Ko se bodo stvari umirile in pristale na realnih tleh, bodo tudi delavci v Kočevju lahko presojali o učinkih prijema, ki ste ga omenili.« - Je mogoče hendikep v tem smislu tudi vaša trojna politična zasedba - sindikat, stranka, parlament ... »Vsebinsko prav gotovo ne, mogoče fizično. Sem pač discipliniran poslanec, zasedanja parlamenta pogosto trajajo po tri in več dni in tu je, kar je. Zavedam se, da bi moral biti več na Dalmatinovi, da bi moral biti več v podjetjih med ljudmi, toda žal sem pri tem fizično omejen.« - Ko smo že ravno pri kompatibilnosti oziroma pri združljivosti posameznih funkcij. Vi ste opozicijski poslanec in predsednik sindikata. Kako pa gledate, denimo, na svojega kolega Tomšiča, ki je poslanec vladajoče koalicije, se pravi na nek način predstavnik vladajoče politike in kapitala, na drugi pa kot predsednik sindikata predstavlja v tem istem parlamentu delo. On torej v sebi združuje konflikt med delom in kapitalom, kar je prav tisto, kar so nekoč počeli socialistični sindikati. Če ponazorim: Tomšič v skupščini mirno glasuje za zamrznitev plač, potem pa v podjetjih razlaga delavcem, kako je njihov direktor zanič, ker imajo delavci premajhne plače itd... »Sam zavestno ne napadam kolega Tomšiča. Kljub okolju, ki ga ne krasi ravno primerna raven politične kulture, se takšnim nizkim duelom načrtno izogibam. Tako lahko rečem, da s kolegom Tomšičem kot poslancem kar dobro sodelujeva. Gotovo pa se v njegovih nastopih kažejo nekateri problemi objektivne narave, ki ste jih omenili. Toda to so njegovi problemi.« - Torej nočete biti delavski lider Tomšičevega kova? Ali se to ne kaže nekoliko tudi na Dalmatinovi, »KK immsiB tim režimski satlikat!« Poza SSS V kontaktu s KNSS... ... in z vlado šal biti do nje kooperativen. Problemi, ki se nanašajo na priznavanje legitimnosti SSS se rojevajo v tistem famoznem trikotniku sindika-ti-oblast-gospodarska zbornica. Še zlasti na relaciji sindikati-oblast. To je kajpak v nasprotju z evropskim pojmovanjem odnosov v tem trikotniku, ki ga označuje medsebojno sodelovanje, partnerstvo itd. Vlade na Zahodu so na tak odnos pristale pač iz pragmatičnega spoznanja, da mnogo laže rešujejo ključne gospodarske zagate, če sodelujejo s tistimi, ki predstavljajo delo, kot pa če se z njimi kregajo...« - Bi torej lahko rekli, da gre za neke vrste kontinuiran socialni pakt? * »Prav gotovo. To je normalna sestavina njihove politične kulture. Mi pa bi radi imeli socialni pakt ob velikem medsebojnem nezaupanju in celo diskreditiranju, kar je seveda nemogoče. Če ponazorim: vlada je na primer zamrznila plače, mi pa smo bili o tem obveščeni iz sredstev javnega obveščanja. To kajpak ni voda na mlin kakršnega koli socialnega pakta in iz tega se lepo vidi, kdo je kriv za +o. Oblast pač igra svojo igro, ki pa je z družbenega in narodnogospodarskega gledišča škodljiva. Spet ilustracija: povabil sem gospoda Peterleta k nam na pogovor, da bi postavili pač stabilen dialog in premagali razlike, ki nas delijo. Predsednik vlade je sicer bil za pogovor, vendar je postavil pogoj - pogovor da, vendar morajo biti tudi predstavniki KNSS. To se mi ne zdi ravno korektno. To je približno tako, kot če bi k meni prišel sosed, jaz pa bi moral zaradi tega povabiti na pogovor še drugega.« - Ali se vam ne zdi, da vlada z ignoriranjem SSS pravzaprav preizkuša vašo moč? »Lahko bi se njena drža tudi tako tolmačila, vrst. Tako smo pred časom lahko prebrali mnenje Antona Polerja, predsednika IO Sind. podjetja MTT - Tovarna tkanin Melje, ki vam med drugim očita nesposobnost učinkovite komunikacije z vlado, češ da se ukvarjate s politiziranjem in načelnim kritiziranjem vlade, niste pa sposobni kontaktiranja, pogajanja in odločnega akcijskega ukrepanja... »V Sloveniji gradimo nov družbenoekonom-ski sistem in vodstvo SSS se mora žal ukvarjati tudi s sistemskimi vprašanji. Takšne ali drugačne odločitve v parlamentu namreč prizadenejo na tisoče delavcev. Na primer: ali bodo delavkam podaljšali delovno dobo na 40 let? To je točka, kjer se kot resen sindikat mora vključiti. In smo se vključili in za zdaj tudi uspeli. Ali pa ustava. Lahko bi rekli, da se nas to ne tiče, temveč, da se bomo vključevali samo pri strogo sindikalnih temah, toda stvari niso tako enostavne, ker preprosto niso tako ozko locirane. Torej smo se širše vključili in mislim, da smo storili prav. Člen o soodločanju, soupravljanju (tudi v zavodih) v ustavi je tudi naša zasluga. Z njim smo prodrli tik pred zdajci. Ali pa denimo določbe o sindikalnem organiziranju. Dan pred sprejemom je bila v njej samo določba o svobodi sindikalnega organiziranja, mi smo zahtevali tudi določilo o svobodnem delovanju sindikatov in s predlogom uspeli. Podobno bi lahko govoril tudi o zdravstvenem, pokojninskem zavarovanju in še o čem. O očitkih glede komuniciranja z vlado sem že govoril. Lahko samo ponovim: komunikacija z vlado sicer teče, toda odziv z njene strani je slab. In to gotovo ne po naši krivdi.« - Vendar se v tem pogledu minister od ministra najbrž razlikuje... »Gotovo so v tem pogledu med ministri razlike, toda nas zanima predvsem politika sede. Torej nismo vladni sindikat, iščemo pa zaveznike. Drugega nam tudi ne preostane, kajti politika Peterletove vlade je za nas izgubila vso kredibilnost.« - Toda, če bi se tako stanje nadaljevalo, bi bilo to pogubno za družbo v celoti... »Da, to res ne vodi nikamor, zato je mogoče dobro, da smo pred novimi volitvami. Preveva me upanje, da se bo v času pred volitvami med poslanci krepilo spoznanje, da imamo pri nas tudi delavce in da je potrebno reševati tudi njihove zagate. Lahko pa se vse skupaj kajpak sprevrže v produkcijo predvolilnih obljub, v ustvarjanje fatamorgan, kar pa ne bi bilo dobro, saj bi se kmalu po volitvah znašli tam, kjer smo zdaj.« - Tistega famoznega trikotnika, ki ste ga omenili, človek res ne more prezreti, toda hkrati imamo občutek, da ste v SSS nekako neokretni, ko gre za javnost, da ne znate s pridom medijsko izkoriščati dogodkov. Zdi se, da je pri tem vaša mala konkurenca KNSS učinkovitejša. »Marketing je gotovo zelo pomemben. Posebej v časih pluralizma in sindikalne konkurence. To pomeni, da ni pomembno samo to, da izdelek narediš, temveč tudi, v kaj ga zaviješ in kako ga plasiraš na trg. V tej luči ne bi mogel reči, da se ne trudimo, res pa je tudi, da imamo prav na tem področju še dosti rezerv. Vsekakor je to za nas izziv, vendar se marketinga ne bomo šli za vsako ceno. Imidža ne kaže graditi na ceneni embalaži. To je lahko na kratek rok konjunkturno, na dolgi pa gotovo ne.« - To je lahko v redu prijem, toda živimo tukaj in zdaj. In če kdo tudi s poceni marketingom pridobi člane, drugi pa jih zaradi tega izgublja, je pač treba nekaj ukreniti. Poglejte primer kočevske Opreme: Tomšič je ne glede na demagogijo in flagrantno kršenje zakonskih norm, da ne rečemo revolucionarnega kjer miši plešejo, ko mačke ni doma, kot se govori po hiši? »V tem pogledu se ne razlikujem samo od Franceta Tomšiča, temveč tudi od marsikoga drugega. Preprosto nočem, da bi bili SSS samo Dušan Semolič. Rad bi promoviral čimveč svojih sodelavcev, kajti graditi sloves organizacije samo na eni osebnosti je zelo tvegana stvar. Osebnost je v politiki hitro pokvarljivo blago... - Dajete občutek umirjenega človeka in politika, toda slišimo, da trenirate in obvladate obrambno veščino karate. Je mogoče v tem kaj simbolike, ki označuje naravo SSS. Hočem reči, da tudi SSS ne kažejo agresivnosti kar tako, toda ko gre zares, znajo pokazati zobe... »Mogoče in to se mi niti ne zdi tako slabo. V politiki je pač treba znati brzdati čustva. Lahko je izražanje čustev prav simpatična stvar, toda v politiki to ne daje vedno najboljših rezultatov. Idealna kombinacija pa je, če človek lahko svoj značaj kombinira s politiko ... - Vi ste torej idealna kombinacija? »O ne, to ste pa vi rekli. Hočem samo pouda-. riti, da je čas revolucij mimo, da prihaja obdobje, ki bo tudi v politiki postavilo v ospredje znanje, učinkovitost, sposobnost iskanja kompromisov. In politik, ki kriči, tolče po mizi in grozi vse bolj postaja brezzobi pes, ki nikomur ni več mar.« V tem hipu je Dušan Semolič pogledal na uro in med odhajanjem dejal: »Oprostita fanta. Imamo sestanek vseh sindikatov, kjer naj bi se zmenili o našem enotnem nastopanju pred vlado, s katero naj bi se zmenili za socialni pakt. Stvar je zelo resna, ker moramo sindikati ravno danes najprej skleniti pakt o medsebojnem nenapadanju!« Ivo Kuljaj 10. januarja 1992 PLURALIZEM Prebeg preostro preboli preblago DE kajpak mora spremljati vse sindikate, ki v Sloveniji imajo ali si še utirajo svoj prostor. Vsaj nekaterim najbolj značilnim smo tokrat odmerili posebno prilogo. Drugi po številu oziroma moči in prvi po moči glasilk je ustanovitelj in predsednik Neodvisnosti - KNSS, France Tomšič. Ker je odločno zavrnil intervju z našim kolegom, smo si morali pomagati drugače. Intervju z njim so opravili za nas kar predstavniki vodstva bavarskih sindikatov DGB in novinarji bavarske televizije. Zatorej mora biti uvod v pogovor malce daljši. Že pot do njega namreč marsikaj pojasnjuje. Bavarske sindikaliste so na delovni obisk povabili Svobodni sindikati Slovenije. Bavarci so vljudno povprašali, ali bi imeli gostitelji kaj proti, če bi sedli skupaj še s KNSS. Gostitelji kajpak niso imeli nič proti in skupno srečanje so pripravili v svojih prostorih na Dalmatinovi. Ko je France Tomšič vkorakal s svojima spremljevalcema, je namesto dober večer zarobil: »Ali ne bi bili raje sami z Bavarci?!« Pavle Vrhove je vskočil: »Prosim, če lahko prevajalka to prevede.« Tomšič je zamencal: »Ne ne ne, saj ni treba. Bomo pa pol urice skupaj in nas boste potem pustili same.« Gostitelji bavarskih sindikatov so se odrekli tudi teh pol urice in odšli. Moram reči, da se mi to ni zdela prav modra poteza toda raven pogovora, ki je sledil, je moje pomisleke ovrgel. Pri takšni hm, hm, je res bolje, če te ni zraven. Po resnih temah, ki so jih svobodni sindikati dva dni premlevali z bavarskimi sindikalisti, je bilo večerno mletje pravcata ledena prha. Bavarci so povedali, kako jih veseli, da lahko za skupno mizo sedajo skupaj z dvema sindikatoma, ki sta očitno konkurenčna (pa je res škoda, da je Tomšič utišal Vrhovčev predlog, naj prevajalka prevede njegov uvod in da so predstavniki Svobodnih sindikatov odhajali neopazno): »Moramo vam položiti na srce, da bodite enotni. Brez skupnega boja na fronti, ki je brez dvoma ista, boste vselej pogoreli. Sledilo je vprašanje, zakaj ob SSS še KNSS in kako je z nevtralnostjo, nestrankarstvom? France Tomšič se je znašel v čudnem položaju in skušal izpleteničiti, kako je bil s SSS domenjen, da se bodo z Bavarci najprej pogovarjali skupaj, potem pa še oni sami in pri tem prezre, da je v nemški delegaciji mož, ki mu je sloveščina materin jezik in mu Tomšičev uvodni nastop pač ni ušel. Na vprašanje pa takole: »Smo drugi najmočnejši sindikat. Moč sindikalnega gibanja je seveda res v akcijski enotnosti. To pa še ne pomeni, da moramo biti vsi na enosmerni cesti. Še posebno ne po nekaj desetletjih enoumja. Po tem enoumju je bilo nujno ustanoviti vsaj še en konkurenčen sindikat, že zaradi demokratičnosti. V podjetjih zdaj res teče konkurenčen boj med sindikati, a mi za to nismo krivi. Svobodne sindikate kajpak boli, ker k nam prebegnejo delavci, ki so bili doslej njihovi člani. Morali so biti, iz strahu. V naše vrste pa stopajo tudi takšni, ki doslej niso bili v nobenem sindikatu.« Po kratkem sporu s prevajalko, ali je »prebeg« iz svobodnih sindikatov v KNSS preveč negativno nabit izraz in ali bi ne bilo bolje uporabiti »prestop« in po pomislekih, kakšni heroji so tisti, ki niso bili v nobenem sindikatu, če so bili tisti v svobodnih tam le iz strahu, je France Tomšič udaril še po direktorjih: »Direktorji se obnašajo kot v časih enoumja, ne, še hujše! V Kočevju imamo gladovno stavko, ker je direktor vrgel na cesto delavca le zato, ker sta člana našega sindikata. Zanima me, kako je s tem, če v firmi nimamo članov našega sindikata pa zaupnike tam postavimo od zunaj z nalogo, da v tej firmi postavijo na noge organizacijo KNSS?« Fritz Schosser, predsednik DGB: »Pri nas sta tu dva pomembna elementa. Delavci si svoje sindikalne zaupnike volijo sami in tem podjetje kajpak ne more kar tako odpovedati. Demokratično izvoljeni zaupniki uživajo sindikalno imuniteto. Če pa pridemo kot sindikat v podjetje od zunaj, naš človek ni zavarovan. Bil bi le, če bi mi z vodstvom podjetja sklenili posebno pogodbo, kar je izjema. To je namreč stvar povsem svobodne odločitve podjetja, ki ga kaj takega seveda ne zanima. Morda se kdaj zgodi v res velikih podjetjih ali pa v takšnih, kjer delavci sploh niso sindikalno organizirani. Če bi mi postavili človeka od zunaj, bi bil kaj brž na cesti. Verjetno drugi dan, če bi ga dočakal.« France Tomšič: »Mi, združujemo oba elementa...« Fritz Schosser: »Prav, a demokratična izvolitev je prvi pogoj!« Laž ima kratke noge »... Predstavniki DGB so bili začudeni nad informacijo o nespoštovanju pravic sindikalnih zaupnikov v naših delovnih organizacijah...« Sporoča informativna služba KNSS v Slovencu Po razočaranju pri tej temi ni šlo brez obračunavanja z DE, in ko so gostom s tem le preveč zatežili, je bil pisec prisiljen v nekaj, kar sicer ni navada novinarjev DE - najmanj trikrat sem se moral vključiti v razpravo in pojasnjevati, da nisem predstavnik SSS in da je DE neodvisen časopis, časopis vseh delavcev v Sloveniji in seveda tudi njihovih sindikatov. France Tomšič je nadaljeval, da se zaveda nujnosti sodelovanja med sindikati in povprašali so ga, kje si sindikati niso vsebinsko bli- zu: »Vsebinskih problemov skorajda ni! Morda se zatika okoli zakona o lastninjenju, saj imamo mi močno skupino ekonomistov in izborili smo si precej za delavce pomembnih amandmajev. Vlada jih je sprejela. Absurd je, da so se nam pri tem priključili tudi Svobodni sindikati in da je vlada torej sprejela naše skupne zahteve. Skoraj v celoti! Tik pred sprejemom pa so Svobodni sindikati popeljali ljudi na ulice, v demonstracije, s tem potegnili z opozicijo in si s takšno politično akcijo poskušali skovati politične točke.« Gostje: »Vas se torej drži nalepka, da ste bliže vladi. Svobodni pa opoziciji? France Tomšič: »No, to nalepko nam želi prilepiti konkurenca. Mi smo leta 1987 začeli ustanavljati socialno demokracijo, hoteli smo neodvisne sindikate...« Gostje: »Vi osebno?« France Tomšič: »Takšne stvari se pač začno z manjšo skupino. V Litostroju smo razrešili sindikate in izvolili nove ljudi. Prej so sindikate vodili večinoma člani ZK, na prvih volitvah ni bil izvoljen niti en član ZK. Ustanovili smo socialno demokratsko stranko, ki je zdaj v ne najbolj posrečeni vladni koaliciji.« Gostje: »Govorite o ZK, o tedaj monopolnih sindikatih - prej pa ste rekli, da med vami ni vsebinskih razlik?! Pravite tudi, da je vlada sprejela skoraj vse vaše amandmaje - morda pa ni prav tistih bistvenih?!« France Tomšič: »Skupna zahteva je bila, naj delavci dobe najmanj 30 odstotkov delnic. Prej seje govorilo le o nakupu s popustom. Kupuje pa lahko le direktor, tisti, ki s plačo komaj životari, pač ne more. Dosegli smo brezplačne delnice, a res v nekaj manjšem odstotku.« Spet bodo volitve in to kaj kmalu. Gostje: »Pa kje tiči ta razlika med sindikati?« France Tomšič: »Dosegli smo, kar se je le dalo, skoraj vse tudi pri nakupu malih podjetij, da bi imeli delavci kar največ ugodnosti. Vodila nas je pravičnost v meri, ki je sploh možna...« Gostje: "•Že, a kje so razlike? Morda je spopad v taktičnih kalkulacijah, morda so hoteli z demonstracijami doseči taktično prednost?« France Tomšič: »Debata je tekla že o kvalificiranosti slovenskih ekonomistov, izšolanih in zraslih v prejšnjem režimu...« Gostje so z razlikami očitno obupali: »Koliko industrijskih sindikatov združujete?« France Tomšič: »Od tekstilcev do kovinarjev, članov imamo 130.000 od skupnega števila 830.000 zaposlenih ...« Gostje (z malce ironije): »Za nas je vse v redu, dokler ne pridete do 130 odstotkov vseh zaposlenih.« France Tomšič: • »Stopnja brezposelnosti že presega 10 odstotkov oziroma 80.000 ljudi. Od približno 800.000 zaposlenih jih je 400.000 sindikalno organiziranih in na naš sindikat odpade 20 odstotkov...« Gostje: »Kakšna pa je poklicna struktura vaših članov?« France Tomšič: »V centrali imamo 9 profesionalcev, potem smo še v Celju, Mariboru, Gorici, Novem mestu.. . Člani plačujejo 0,6 odstotka članarine od bruto plače. Počasi se profesionaliziramo v panogah, pol članarine ostane podjetju, pol jo gre v centralo...« Gostje: »Če vas človek takole pogleda, bi rekel, da -ste bolj sindikat za višje plasti, za uslužbence in podobno?!« France Tomšič: »Fizični delavci se enostavno bojijo? Če bi se včlanjevali v naš sindikat, bi se lahko znašli na cesti - to je njihov pomislek. Višje izobrazbene strukture pa znajo stvari že bolje pretehtati.« Naj za konec uporabim navedek, nekakšno poslanico, ki jo je »na srce položil« Fritz Schas-set: »Naša, bavarska izkušnja je, da prihajajo k nam ministri, šefi vlad z repi podjetnikov in celo obrtnikov za seboj. Le predstavnikov delavcev, sindikatov, ni nikjer! Če pa pridejo sindikati, ni novinarjev, televizije... Pri nas je na srečo že drugače! Še posebej v krizi, v kakršni se je žal znašla vaša država, je nujna maksimalna senzibilnost vlade, koliko težav delavstvo še lahko prenese. Sicer se socialne zagate radikalizirajo in prinesejo opcije, ki so daleč od demokracije. Ob pametni vladi so najboljši jez proti temu neljubemu pojavu prav sindikati. Zato nobena normalna vlada nikdar in nikakor ne sme slabiti poziciji sindikatov. Nikoli ne sme delati mimo njih, kaj šele proti njim! Mora le sodelovati! Če ste pametni, boste sindikalno gibanje kaj hitro zedinili. Vsaka cepitev ga le slabi. Le enotni sindikati bodo močni, učinkoviti in lahko bodo žigosali stranke, poslance in člane vlade - ali delajo v interesu delavcev ali proti njim!« Ciril Brajer mmrnm •i sindikalni H|||jj ^11 ffitj Sip' WrfVV»OOOOWVVSftftOi R Wm®&m m PRAVN K SVETUJE KAJ DELAJO Sindikat kovinske 9KCII in elektroindustrije Izhodiščni bruto OD v skladu z 58. členom kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije v tolarjih (SLT). Zahtevnostna skupina november 91 december 91 januar 92 I. enostavna dela 14.622,00 17.103,00 19.651,00 II. manj zahtevna dela 16.377,00 19.155,00 22.009,00 III. srednjezahtev. dela 18.278,00 21.379,00 24.564,00 IV. zahtevna dela 21.202,00 24.799,00 28.494,00 V. bolj zahtevna dela 23.395,00 27.365,00 31.442,00 VI. zelo zahtev, dela 27.783,00 32.496,00 37.337,00 VII. visokozahtev. dela 32.902,00 38.482,00 44.215,00 VIII. najbolj zahtev, dela IX. izjemno pomembna 38.018,00 44.468,00 51.093,00 najbolj zahtev, dela 45.331,00 53.019,00 60.918,00 eskalacij ska lestvica 20,66% 16,97% 14,9% Sindikati so za našo vlado šolarčki V Sloveniji se zadnje čase veliko govori o socialnem paktu, ki naj bi ga sklenili vlada, gospodarska zbornica in sindikati. Pričakovati bi bilo, da bodo v tem trikotniku vsi udeleženci popolnoma enakopravni. No, vlada RS si očitno ta lik predstavlja malo drugače, zato je njen podpredsednik na vrat na nos sklical sestanek s »šolarčki«, na katerem naj bi jih poučil, kaj vlada pričakuje od njih in da naj bodo poslušni. Predstavniki devetih slovenskih sindikatov se niso dali speljati na led. Sestali so se in v skupnem sporočilu, ki so ga poslali vladi, skupščini in zbornicam, oziroma drugim splošnim združenjem zahtevali enakopravnost vseh udeležencev sporazumevanja in povedali, da se sestanka, ki ga je sklicala vlada, zaradi prekratkega roka ne bodo udeležili, ter predlagali vladi RS, naj skliče ponoven sestanek med 20. in 25. januarjem 1992. Do takrat pa bodo sindikati opravili medsebojno usklajevanje. Pavle Vrhovec Regres za prehrano je 2.797,00 SLT. Sindikat delavcev prometa in zvez Hilda Žežko, sekretarka: Kolektivno pogodbo za prevoz blaga, ki je bila podpisana 6. 12. 1991, še vedno preverjajo na ministrstvu za delo, torej še ni bila objavljena v Uradnem listu in pravno-formalno še ne velja. Ker pa jo nekatera podjetja kljub temu že uporabljajo in ker v sindikatu ocenjujemo, da morajo biti sindikalisti kar se da sprotno seznanjeni z določili kolektivne pogodbe, zlasti tistimi, ki se spreminjajo z eskalacijsko lestvico, ki v tej pogodbi velja od 1. 12. 1991, objavljamo višino izhodiščnih osebnih dohodkov in drugih prejemkov za DECEMBER 1991. Zahtevnostna skupina Izhodiščni bruto osebni dohodek za december 1991 I. II. III. IV. - voznik do vklj. 4,5 t nosilnosti - voznik od 4,5 do vklj. 13 t nosil. - voznik nad 13 t nosilnosti V. VI. VII. 17.130 20.170 23.600 26.240 26.240 28.870 33.010 33.010 41.830 53.250 Del osebnega dohodka, ki pripada vozniku za prevoženi km nad normativom: - en voznik 4,00 SLT neto - dva voznika 2,24 SLT neto Povračila v zvezi z delom: Prehrana med delom 2.350 SLT Dnevnice - cela dnevnic (nad 12 ur) 560 SLT - polovična dnevnica (od 8-12 ur) 295 SLT - zmanjšana dnevnica (od 6-8 ur) 210 SLT Količinska dnevnica za prevoženi km 1,48 SLT Povračilo stroškov prenočišča brez računa 449 SLT >:¥ \V •M' & i 8 S I 1 i i i i i i 8 s i i 1 ra s: i ra ra ra i I Sindikalna lista 92 (prvi del) januar 1. Dnevnice - cela dnevnica (nad 12 ur do vključno 24 ur odsotnosti) 1.248,00 SLT - polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti) 658,00 SLT - znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča 2 uri po njem) 462,00 SLT 2. Kilometrina 12,00 SLT 3. Ločeno življenje 13.014,00SLT 4. Prenočišče se izplačuje po predloženem računu, skladno z navodilom na potnem nalogu. Če na nalogu ni drugače določeno in delavec ne predloži računa, ima pravico do povračila prenočišča v višini 446,00 SLT 5. Regres za prehrano po Splošni kolektivni pogodbi mesečno 2.647,00 SLT Izhodiščni 00 po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo Slovenije V skladu s 30., 32. in 33. členom splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo Republike Slovenije znašajo izhodiščni osebni dohodki za januar 1992: 1 ra ra I Tarifni razred Mesečni bruto OD v SLT 100% 80% Vprašanje: Delavec je star 60 let in ima 36 let delovne dobe. V podjetju določajo trajne presežne delavce. Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja je zavrnila zahtevo podjetja, da delavcu dokupi manjkajoča leta pokojninske dobe. Brez tega pa delavec noče v pokoj. Ali dokup res ni mogoč? Odgovor: Zakona o delovnih razmerjih (36.d. člen) varuje starejšega delavca, ki mu do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka manj kot 5 let zavarovalne dobe v postopku določanja trajnih presežnih delavcev. Prenehanje delovnega razmerja pa je mogoče tudi, če mu podjetje dokupi zavarovalno dobo. Predpisi omogočajo dokup največ 5 let zavarovalne dobe. Toda sklep skupščine skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS iz leta 1990 določa, da je mogoče dokupiti največ toliko zavarovalne dobe, kolikor jo delavec potrebuje za izpolnitev minimalnih pogojev za upokojitev. Pri šestdesetih letih starosti moškemu za upokojitev zadostuje že 20 let zavarovalne dobe. To pomeni, da glede na sklep skupnosti podjetje delavcu res ne more dokupiti delovne dobe na tej podlagi. Toda novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki bo najverjetneje sprejet januarja 1992, bo prinesel novosti tudi na področju dokupa delovne dobe: 214. člen predlaga namreč določa, da lahko do 5 let zavarovalne dobe dokupi tudi zavarovanec, ki je že izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma uživalec pokojnine. Lučka Bohm Vprašanje: Kako naj se opredeli sindikat podjetja v postopku ugotavljanja trajnih presežkov, če gre za zakonca, ki sta zaposlena v istem podjetju. Zakon o delovnih razmerjih ne dopušča, da bi obema zakoncema prenehalo delovno razmerje, treba pa se je opredeliti, kateri bo ostal v delovnem razmerju. Odgovor: Podjetje mora pri reševanju trajnih presežkov upoštevati določbo 3. odstavka 36.d člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS 14/90, 5/91) da ne more prenehati delovno razmerje obema zakoncema, ki sta zaposlena v istem podjetju. Zakonca lahko skleneta sporazum o tem, kdo bo ostal v delovnem razmerju. Če takšnega sporazuma ni, je odločitev prepuščena podjetju, ki enega izmed zakoncev izloči na podlagi meril splošnega akta, kolektivne pogodbe dejavnosti oziroma 3. točke 12. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. (Uradni list RS 31/90) Vprašanje: V podjetju so ugotavljali presežne delavce. Dvema je bilo ustno zagotovljeno, da jim bo podjetje poskušalo zagotoviti delovno razmerje v drugem podjetju. Delavca zanima, kakšne so njune pravicev tem primeru. Odgovor: Ponudba zaposlitve v drugem podjetju je eden izmed ukrepov‘za ohranitev delovnega razmerja za delavca, ki bi bil sicer uvrščen med trajne presežke in bi mu delovno razmerje prenehalo po 36. e členu noveliranega Zakona o delovnih razmerjih. (Uradni list RS 5/91). Pri ponudbi zaposlitve v drugem podjetju je treba upoštevati, da ponujeno delo ustreza delavčevi strokovni izobrazbi za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim in tudi njegovemu zdravstvenemu stanju. Delavec je lahko razporejen v drugo podjetje šele po dokončnosti sklepa. V primeru, da bi pomenila ponudba zaposlitve v drugem podjetju tudi razporeditev v drug kraj, je treba upoštevati ustrezna določila kolektivne pogodbe dejavnosti oziroma 10. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Če delavec ponujeno zaposlitev odkloni, mu delovno razmerje preneha na podlagi 11. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Dipl. iur. Ana Križanič ra ra S: ra ra *>: ;ra .\v l i 1 I :ra ra ra ra ra I i v.*. 1 i KAJ DEUJO Sindikat delavcev gradbenih dejavnosti Janez Jeršan, sekretar: Izvršni odbor republiškega odbora sindikata gradbenih delavcev Slovenije je 8. januarja razpravljal o predlogu za ■izdajo zakona o zaposlovanju tujcev. Sindikat predlaga, naj delovna razmerja ne bi prenehala delavcem, ki jim manjka le pet let do upokojitve. Predlagajo tudi, da delavci, ki se vsak dan vozijo na delo s Hrvaške, dobijo stalno delovno dovoljenje. Zakon pa naj po mnenju sindikata določi tudi sindikalno soglasje pri zaposlovanju tujcev. Sindikat komunalnega in stanovanjskega gospodarstva Miloš Mikolič, sekretar: Na 9. seji ROS smo obravnavali tudi osnutek Zakona o varstvu okolja, ki nam ga je razlagal gospod Vukovič iz ministrstva za varstvo okolja in urejenja prostora. V obširni razpravi so člani sicer 'podprli zakon, vendar je bila splošna ocena, da je zelo zahteven in je vprašanje, ali ne bomo potrebovali preveč časa za njegovo uresničitev. Pripombe in vprašanja pa so bila: o vplivu javnosti in njeni realni obveščenosti; kako bo z že sprejetimi programi in prostorskimi plani; kako časovno realno zagotoviti sanacijo obstoječega stanja; o problemu podeljevanja koncesij ob nejasnih pogojih pridobitve in problem varstva interesa javnih podjetij ipd. Konkretno pa smo zahtevali, naj se bolj upoštevajo že obstoječe institucije (čl. 28), podprli oblikovanje sklada za varstvo okolja tudi na lokalni ravni (101. člen) in predlagali, da se javna podjetja opredele prostovoljno za članstvo v zbornici na osnovi interesa (v čl. 118 je članstvo obvezno). Omenim naj še, da smo pričakovali več pisnih pripomb na osnutek Zakona o varstvu okolja neposredno iz komunalnih podjetij, saj bo ta osnova za njihovo delovanje, pa jih kljub pozivu, žal, ni bilo. mm® mmm I. Enostavna dela 19.072,00 15.258,00 II. Manj zahtevna dela 20.988,00 16.790,00 III. Srednjezahtevna dela 23.438,00 18.750,00 IV. Zahtevna dela 26.131,00 20.905,00 V. Bolj zahtevna dela 29.561,00 23.649,00 VI. Zelo zahtevna dela 35.282,00 28.226,00 VII. Visokozahtevna dela 40.055,00 32.044,00 VIII. Najbolj zahtevna dela IX. Izjemno pomembna, najbolj 47.688,00 38.150,00 zahtevna dela 57.208,00 45.766,00 ra ra ra ra ra: ra ra ra: ra: ra: ra: l ra: 1 1 ra ra i ra; Strokovna služba ra || mmm Sindikat zdravstva in socialnega skitstva Nevenka Lekše, sekretarka: Šestega januarja 1992 smo na osnovi 9. člena panožne kolektivne pogodbe konstituirali odbor za tolmačenje. V petčlanskem tekstu so: predstavnici ministrstva za zdravstvo, družino in socialno varstvo Elda Gregorič-Rogelj, dipl. ekonomistka in Tatjana Petriček, dipl. pravnica, predstavnika sindikatov Borut Vukovič - dipl. pravnik in Irena Trampuž - socialna delavka, ter Darja Vižintin, dipl. ekonomistka iz Poslovne skupnosti za zdravstvo, za katero sta se sporazumela oba podpisnika. Člani odbora so izvolili za predsednico Darjo Vižintin, za tajnika pa Boruta Vukoviča. Sedež odbora za tomačenje kolektivne pogodbe je pri Sindikatu zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, Ljubjana - Dalmatinova 4, kamor tudi lahko naslavljate svoja pisna vprašanja. Tolmačenja posameznih določb kolektivne pogodbe bomo objavili v DE in Novisu. Pogajanja o tarifnem delu kolektivne pogodbe se še niso začela, ker čakamo na izvolitev novega ministra v parlamentu, predvidoma 15. 1. 1992. Sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti Rast življenjskih stroškov v decembru 1991 znaša 16,00%. Upoštevana rast izhodiščnih osebnih dohodkov po eskalacij-ski lestvici je 14,30 %. V skladu s pogoji iz 33. člena Splošne kolektivne pogodbe se lahko izhodiščni osebni dohodki znižajo največ za 20%. Povračilo stroškov za prehrano med delom po 39. členu Splošne kolektivne pogodbe znaša za januar 1992 2.647,00 SLT Vladimir Tkalec, sekretar: Glede na neodzivnost ministrstva za šolstvo in šport na predloge sindikata, naj pri popravljanju normativov in standarov diferencira učno obveznost učiteljev, je SVIZ Slovenije odločil, da stopnjuje bojkot. Učitelje poziva, naj ob polletju ne zaključijo ocen iz slovenskega jezika, matematike in tujih jezikov. SVIZ Slovenije pripravlja panožni kolektivni pogodbi za raziskovalne organizacije ter vrtce, zakon o plačah v šolstvu pa je še vedno v skupščinskem postopku. V najkrajšem času bo SVIZ Slovenije sindikatom zavodov poslal usklajen predlog pogodbe med vodstvi in sindikati zavodov. Š% m JO Sindikat gostinstva in turizma Mihajlo Zvez. sekretar: Na začetku januarja sem se udeležil seje sindikalnih zaupnikov in poslovnega odbora hotelskih podjetij Bleda in Radovljice. Na seji smo se pogovarjali o možnosti za podaljšanje odločb okoli 800 delavcem, ki so na čakanju. Te odločbe potečejo januarja letos, zato smo se dogovorili, da se vsem tem podaljšajo za naslednjih šest mesecev. Z ministrstvom za delo se je potrebno dogovoriti za delno 50 % participacijo sredstev delavcem na čakanju. Naš sindikat se bo aktivno vključil v ta prizadevanja ter pisno zaprosil ministrstvo za delo in ministrstvo za gostinstvo in turizem, naj pomagajo tem delavcem. Obenem pozivam sindikalne zaupnike, ki jih pesti podobna problematika naj nas o tem obvestijo, da bi se lahko aktivno vključili v reševanje. V skladu s 13. členom panožne kolektivne pogodbe delavcev gostinstva in turizma Slovenije znašajo izhodiščni BOD in stroški prehrane med delom za januar 1992: Tarifni razred IZHODIŠČNI BOD december 1991 januar 1992 I. Enostavna dela 17.568,00 20.080,00 II. Manj zahtevna dela 19.328,00 22.092,00 III. Srednjezahtevna dela 21.587,00 24.674,00 IV. Zahtevna dela 24.756,00 28.296,00 V. Bolj zahtevna dela 28.018,00 32.024,00 VI. Zelo zahtevna dela 33.347,00 38.115,00 VIL Visoko zahtevna dela 36.892,00 42.167,00 VIII. Najbolj zahtevna dela 43.492,00 49.711,00 IX. Izjemno pomembna, najbolj zahtevna dela 52.174,00 59.635,00 Odstotek uveljavljanja eskalacijske klavzule 18,7% 14,3 % V skladu s 37. členom panožne kolektivne pogodbe znaša povračilo stroškov prehrane med delom za januar 1992 SLT 3.075,00. Sindikat delavcev v trgovini Marija Lukman, sekretarka: Sindikalne zaupnike v trgovinski dejavnosti opozarjamo na določilo 25. in 78. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. list RS št. 7/91), ki določata, da se od 1. 1. 1992. leta v dejavnosti trgovine uveljavlja 40-umi delovnittednik. Priporočamo, da preverite plan delovnih ur za leto 1992, in če še ni uveljavljen 40-urni delovni tednik, zahtevate njegovo takojšnjo uveljavitev. Sindikat finančnih organizacij Milena Mirkovič, sekretarka: Na decembrski seji ROS je bilo poudarjeno, naj vse osnovne organizacije sprejmejo izziv in vabo za idejno dopolnjevanje in presojo programa dela. Odziv na dopolnjevanje programa še vedno pričakujemo. Ugotovili smo, da je ozračje za programsko delo ugodno, le lotiti se ga bo potrebno. Posredujte nam imena članov komisije za letne, zimske športe, planinarjenje, kulturo, šah in drugo. Srečanja sindikalnih aktivistov za izmenjavo izkušenj, športno-tekmovalna srečanja, zabavno-kulturna srečanja, strokovno-sindikalna srečanja bodo v letu 1992 nujna. Vsem osnovnim organizacijam smo razposlali obrazce z željo, da nam javijo imena organizatorjev oziroma članov komisij za vse te dejavnosti. Prispevali smo finančna sredstva za nakup sejne mize in preproge, za opremo študijske sobe v Sindikalnem izobraževalnem centru Radovljica. Izvršni odbor ROS še je odločil, da namesto posebnih čestitk za novo leto vsem članom našega sindikata in prijateljem darujemo 5.000,00 SLT Domu prizadetih otrok v Črni na Koroškem. 1 ra ra: ra: i ra i i: ra ra ra ra ra ra i i i i ra ra ra 1 ra :ra v.* ra & i vl- iv: •» časopis slovenskih delavcev TA VLADA MORA PASTI IN S TO VLADO NI PAKTA Na tehtnici uspehov in neuspehov je prva skodela prazna (1. in 2. stran DE) PA KAJ JE S TEM PLURALIZMOM?! Takšni, ki se nočejo pogovarjati za DE, se najdejo tako v Svobodnih kot v Neodvisnih sindikatih (strani 1,10,11,14 in 15) 1 ra ra i V-: ra ra Si* ra I i ra ra 8 I m 8 Bona sindikalnega turizma Borza sindikalnega turizma vstopa v četrto leto delovanja. V preteklem letu smo bili aktivni vseh 52 tednov. Da bo ponudba članstvu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije pa tudi drugih sindikalnih organizacij še pestrejša, vas vabimo, da nam posredujete vaše proste zmogljivosti, da si izberete svojo željo, da nam predlagate morebitne zakupe teh kapacitet ali pa nas povprašate za svet pri lastninjenju počitniških zmogljivosti v korist vaših delavcev. Letošnja ponudba, zlasti za šolske počitnice, je bolj skromna, zato si želimo čimveč vaših ponudb. Našo ponudbo prve BORZE v letu 1992 pa lahko poiščete na straneh DE - priporočamo ponudbo počitniškega doma v Kranjski Gori z ugodnim penzionom. Borza deluje na sedežu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, Ljubljana, Dalmatinova 4. Oglasite se nam po telefonu (061) 322-975. ATRIS •.-.• •:•:• •8 ••••• :•:•: •:•:• •:•:• ra i ra ra ra •:•:•: ra ra ra ra ••v. •:•:• vi* ••v ::::: :•:•: ra ra •:•:• ••v ::::: :•:•: •:•:• ra ::::: : . : - . ::::;rararararararara:ra;rarara:ra;ra::ra:rarara:rararara:ra:M^^ i ra ra ! 8 ra ra 1 1 Vi 1 I s •:•:• NOVA KNJIGA • PRED IZIDOM PRED IZIDOM • NOVA KNJIGA Dr. Bogdan Kavčič VPLIV DELAVCEV NA UPRAVLJANJE PODJETIJ Iz vsebine: # Participacija - kaj je to? • Vzroki participacije # Cilji participacije • Vsebina in moč participacije • Organizacijske oblike participacije # Prednosti in kritike participacije # Uspešnost podjetij v lasti zaposlenih # Evropski modeli participacije • Od samoupravljanja k soupravljanju • Kaj prinaša novi »Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju podjetij« Knjiga bo izšla v založbi ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4. Cena: 250 SLT. Naročite jo lahko na naslov: Konzum iz Ljubljane ponuja sladkor po 41,90 in olje po 84,90 tolarja; več o tem na strani 9 Nove obresti Delavske hranilnice, v kateri lahko oplemenitite svoj denar; stran 9 Nove potrebe po delavcih iz Ljubljane, Celja in Kranja na strani 8 Kdo največ zasluži pri mleku si preberite prav tako na 8 strani . © i enotnost ra ra ra •ii :•:•: :•:•:• .v.* ra I ra ra .•.*.• ra ra .•.*.* S* •:•:•: ra ra ra •:•:•: •:•:•: ra ! I ra ra i ra ra ra i I ra ra I i i •:•:• ra m mmmm Ljubljana, Dalmatinova 4, telefoni št. 321-255, 110-033. mrnmmmmmrnmmmmmmmmmmmm 3-----išče zaupnik Mi vas bomo gotovo našli - ker pa se vam bo splačalo in ker boste vi nas našli še laže in hitreje, enostavno zavrtite naš telefon. i I hhittUiinva {. jtlflttu Liuldišfu , tel.: (061 )313-942 1 . 311-956 110-033 116-163 $ Slovenski sintlikati moralo še dozoreti Pluralizem tudi v sindikatu postaja dejstvo. »Enopartijska« organiziranost se drobi. Za to sta v glavnem dva povoda: strankarska usmeritev in poklicna, lahko bi rekli cehovska pripadnost. Oboje že imamo, pa še sprti so med seboj. Ta hip si zato edino vlada mane roke. Upajmo, da ne dolgo. Da bi predstavili enega od samostojnih sindikatov, verjetno prvega, ki se je osamosvojil, smo se pogovarjali z Dušanom Reboljem, predsednikom Konfederacije sindikatov PERGAM, to je sindikatov papirne, grafične, založniške, časopisno-informativne, novinarske in drugih dejavnosti. Seveda smo želeli zvedeti tudi njegovo mnenje o položaju in vlogi sindikatov v Sloveniji. »Naj najprej povem, da v osamosvajanju sindikatov po panogah ne vidim nič slabega. Je nujna, saj so marsikateri interesi delavcev posameznih panog različni. Tudi nasprotni, kot so panoge med seboj konkurenčne. Te zahteve pa delavci v neki centralizirani in še področni organiziranosti, kot smo jo imeli, ne morejo uveljavljati.« - Ko se je na zadnjem kongresu izjalovil poskus, ■ da bi panožni sindikati dobili pravo vlogo in težo, pa tudi zaradi nerešenih kadrovskih vprašanj v najožjem vodstvu Zveze, so se papirničarji in grafiki odločili za samostojnost. »Lahko rečem, da je odločitvi botrovala tudi tradiciji organiziranosti grafičnih delavcev, ki sega že tja v leto 1868,« je še dodal Dušan Rebolj. - Kje vidite vlogo sindikata danes? »V družbeni ureditvi, v katero gremo, mora biti sindikat eden izmed treh enakovrednih partnerjev z vlado in zbornico. Tak odnos pa je zdaj težko uresničljiv. Sindikat je v ve™”' orimerov strokovno še premalo podkovan. + , ^vih lastnikov še nimamo, vlada pa sindikat podcenjuje. Da se bo vladi to kmalu maščevalo, je gotovo. Sedaj, ko že gori, bi z nami radi sklenili socialni pakt. Ko pa se sprejemajo zakoni, še tako pomembni za delavce, nas sploh ne vprašajo za mnenje. Najprej moramo skupaj narediti zakon o soupravljanju, pa zakon o lastninjenju in še kakšnega, potem pa se lahko pogovarjamo tudi o socialnem paktu.« - Kakšen je vaš odnos do drugih sindikatov? »Po osamosvojitvi smo se morali najprej utrditi navznoter. Treba je bilo utrditi članstvo, organiziranost in zaupanje. Skratka, ukoreniniti svojo samostojnost. No, sedaj pa se že začenjamo konstituirati tudi navzven. Tako seveda, da naša samostojnost ne more biti okrnjena. Dogovarjamo se že za sodelovanje z drugimi sindikati. Smo recimo, tudi soustanovitelj Delavske hranilnice, pa tudi sindikalnega Kon-zuma. V vseh večjih skupnih akcijah smo pripravljeni sodelovati, če je to le v korist naših članov. Nasploh mislim, da bi morali razne zveze, konfederacije, skratka sindikalne centrale, ponovno sestaviti iz popolnoma samostojnih sindikatov dejavnosti.« Dušan Rebolj - Na katerem področju ste bili v zadnjem času najbolj dejavni? »Lahko bi dal na prvo mesto strokovno usposabljanje predsednikov sindikatov in zaupnikov, čeprav je to teklo hkrati s pogajanji, sprejemanjem in uveljavljanjem kolektivnih pogodb. Oboje je bilo naporno in strokovno zahtevno delo. Pri kolektivnih pogodbah smo s poslovodstvi tvorno sodelovali že pri razvrščanju delovnih mest, čeprav to ni v naših pooblastilih. Pa se je to izkazalo za dobro, saj imamo Konfederacija PERGAM združuje sindikate papirne, grafične, založniške, časopisno-informativne in drugih dejavnosti Slovenije. Skupaj imajo 16.900 članov, kar pomeni 87,10 odstotka vseh zaposlenih v teh dejavnostih. Ime PERGAM pa so izbrali po zgodovinskem imenu mesta v Mali Aziji, kjer so v 3. GAM je ena izmed sindikalnih central nacionalnega pomena. stoletju pred našim štetjem iznašli pergament, ki je nadomestil papirus. Konfederacija PER- sedaj zato manj arbitraže. Bolje se je bilo prej strokovno pogajati in pa doseči zadovoljivo rešitev v interesu članstva, kot pa izsiljevati z grožnjami in stavkami. Tudi po vsaki stavki se moraš pogajati. No, v skrajni sili je tudi ta potrebna. Omembe vreden je bil tudi trud, saj smo dobili vrnjen Dom grafike, ki je sedaj last grafičnega sindikata. Po prvi svetovni vojni je bil zgrajen s prostovoljnimi prispevki grafičnih delavcev. Res veliko delo je bilo tudi organiziranje mreže brezplačne pravne pomoči našim članom po vsej Sloveniji. Po nekaterih drugih krajih sodelujemo tudi s pravniki drugih sindikatov. Pravna pomoč veliko pomeni našim članom in se nanjo kar precej obračajo. Za nas pa je tudi pomembna, saj nas opozarja na probleme in usmerja našo dejavnost.« - In kakšne akcije načrtujete v prihodnje? »Poleg usposabljanja je eden od pogojev za učinkovitost sindikata tudi materialna pod-Igga. Kljub najnižji članarini 0,6 odstotka od neto OD, vendar z zelo dobro finančno disciplino, od tega, kar dobimo, 25 odstotkov odvajamo v sklad za socialno varstvo in 30 odstotkov za strokovno delo in za pravno pomoč. Dogovarjamo pa se, da bi dvignili članarino na odstotek od bruto OD, kar nam bo ob prerazporeditvi članarine omogočilo ustanoviti stavkovni sklad, sklad za nezaposlene in kolektivno zavarovanje članov. Na koncu naj povem, da se že pripravljamo na skupščino, ki bo februarja, na kateri bomo sprejeli nov program dela. Izpopolniti moramo strokovno delo, dokončati, oziroma voditi začete akcije, navezati stike z drugimi sindikati... Čeprav smo nadstrankarska organizacija, živimo v danem političnem prostoru, zato bomo na vsak način poskušali s svojim glasom priti vsaj v državni svet.« Andrej Agnič Enega samega sindikata ne ko nikoli reč Že poldrugo leto imajo delavci v Kranju svojo sindikalno organizacijo. Za ta korak se niso odločili zaradi pretirane samovšečnosti ali, po domače povedano, želje po oblasti. »Vsekakor je šlo za številne nesporazume s takratnim republiškim sindikalnim vodstvom, predvsem pa za naše spoznanje, da po starem preprosto ne gre več. Želeli in hoteli smo drugačno organizacijo. Vsekakor bolj sposobno, bolj učinkovito. Takšno, ki bo kos svoji vlogi in s katero bodo delavci zadovoljni. Zato pa so bili nujno potrebni drugačni prijemi, predvsem pa številne kadrovske spremembe. Naša prepričevanja so naletela v glavnem na gluha ušesa, zato smo se po temeljitem premisleku odločili, da gremo na svoje...« obuja spomine na čase okoli predlanskega sindikalnega kongresa Jože Antolin, predsednik Sveta kranjskih sindikatov. Sogovornik je diplomirani organizator dela. Kar četrt stoletja je preživel med delavci kranjske Save, od tu pa ga je pot vodila na občinski sindikalni svet. »Zanimivo in obenem značilno za čas, v katerem živimo, je, da gre po letu in pol trdega dela kranjskih sindikatov še vedno za nekakšno temeljno nerazumevanje. Pa ne le s strani tistih, ki niso z nami ali so celo proti nam. Tudi nekateri naši ljudje še vedno ne vedo dobro, za kaj pravzaprav gre. Zato želim znova poudariti, da smo se osamosvojili kot območna organizacija. In to hočemo tudi ostati. Nikakršnih višjih ciljev nimamo ali celo želje po nekakšni »samostojni centrali«. Našim delavcem želimo omogočiti trdno vodoravno povezanost, vse drugo, kot so najrazličnejše navpične povezave, pa so seveda stvar delavcev. Naloge Sveta kranjskih sindikatov so takšne, drugi sindikati imajo spet drugačne. Zato ne poznamo recepta oziroma formule, kako in s kom mora kdo sodelovati. Glede na interese se mora danes vsak sam odločiti. To je tudi edino prav...« - Kljub svežemu sindikalnemu vetru se marsikje še vedno dajejo za funkcije, po domače povedano za - stolčke. Kako ste pri vas uredili to vprašanje? »Zelo preprosto. Predvsem pa pošteno,« poudarja Jože Antolin. »Za vse funkcionarje velja, da gremo vsako leto skozi rešeto. To pomeni, da naša skupščina s tajnim glasovanjem za vsakega posameznika odloča, kdo ostane in kdo se mora posloviti. In kar prav je tako. Sposobnejši, bolj prizadevni imajo prednost...« - Prav imenitno bi bilo, če bi lahko tudi v slovenski politiki uvedli nekaj podobnega, mar ne? »Od tega smo še daleč. Vendar si sam resnično želim, da bi vsaj slovenski sindikalni liderji končno dojeli, zakaj so jih delavci izvolili. Potlej bi bilo precej manj nesporazumov, pa toliko več sadov. Nič nimam proti razlikam v razmišljanju, toda drugačni pogledi ne smejo biti ovira za skupen nastop. To je bistvo. Ko zastopamo hotenja delavcev, zato pravzaprav smo, je treba pozabiti na medsebojna nasprotja, Jože Antolin zamere, nesoglasja in podobno. Pred očmi moramo imeti predvsem delavca, njegove tegobe in skrbi. Bodimo različni, vendar se moramo znati tudi poenotiti, sporazumeti. To je zame tisti pluralizem, ki naj bi zavel v naše sindikalno gibanje in v naše politično življenje nasploh...« - Nekdanji slovenski sindikati so se dobesedno raztreščili. Kaj menite o takšni razdrobljenosti in tolikšnemu številu različnih organizacij? »Mislim, da gre za prehodno obdobje. Pomembno pa je, da tistega, kar je bilo, ni več. Zato, ker ni bilo dobro. Končno je tudi na tem področju prišlo do konkurence, ki je za uspešno delo prav gotovo še kako potrebna. Računam, da bo po nekoliko euforič- nem razbijanju prišlo do povezovanja. Samo enega sindikata pa ne bomo več imeli. Večjih bo. Zato se ni bati pomanjkanja zdrave konkurence. Najbolj pomembno pa je, kot sem že poudaril, da se bomo sposobni poenotiti, sporazumeti.« - Je kranjska oblast korektna do vaših sindikatov? »Nimam pripomb. Sodelujemo tam, kjer je to potrebno. Nihče nas ne ovira, nihče nima posebnih želja, da bi nas usmerjal...« - Koliko delavcev imate za seboj? »V Kranju skoraj vse, to je približno 90 odstotkov, poleg tega pa še dva sindikata v Radovljici in enega na Jesenicah. V svojih vrstah imamo več kot 70 sindikatov podjetij oziroma kakih 35.000 članov...« - Med drugim ste v zadnjem času poskrbeli za močno in učinkovito pravno pomoč, mar ne? »Pravna služba pri Svetu kranjskih sindikatov je sedaj po kadrovski zasedbi prav gotovo ena najmočnejših pravnih služb, tako v primerjavi s tovrstnimi službami drugih sindikatov kot tudi podjetij. V njej dela pet diplomiranih pravnikov. Naloga te službe ni le nudenje pravne pomoči posameznim članom, ampak naj bi delovala predvsem v funkciji zunanjega sindikalnega zaupništva. Pravniki torej ne sedijo v svojih pisarnah in ne čakajo na delavce s takšnimi in drugačnimi problemi. V podjetjih tesno sodelujejo s sindikati in jim pomagajo pri njihovem delu.« - Nadaljne povezovanje, sodelovanje..? »Vsekakor so problematični tisti sindikati v podjetjih, ki se še niso navpično povezali. Ni dovolj, če je sindikat povezan le s Svetom kranjskih sindikatov. Ta ni bil in tudi nikoli ne bo neka vseobsežna sindikalna centrala, ampak je in bo ostal le območna oblika povezovanja zaradi uresničevanja skupnih interesov na določenem območju. Za uveljavljanje specifičnih interesov pa se je nujno potrebno povezati s panožnimi sindikati in sindikalnimi centralami na nacionalni ravni.« Andrej Ulaga Policijski sindikat Slovenije Pogodila z Bmaiiein Zakaj so in niso štrajkali, kako uskladiti stavko in policijsko delo, o politično nestrankarski obarvanosti policijskega sindikata, o pogodbi o medsebojnih odnosih med njimi in Bavčarjevim ministrstvom, o denarju in avtomobilih za DE govori Zdravko Melanšek, predsednik Policijskega sindikata Slovenije. - Nekateri menijo, da sindikalno organiziranje v policiji ni dopustno? »V policijah po Evropi takšni sindikati delujejo. Seveda so med njimi razlike že zaradi narave dela. Zato jih zakonodaja v njihovih pravicah, predvsem pa v oblikah delovanja omejuje. Pri nas te stvari še niso urejene z zakonodajo, saj zakona o sindikatih še nimamo, zato delovanje sindikatov v državnih organih, torej tudi v policiji, še ni sistemsko omejeno. Za zdaj delujemo podobno kot vsi drugi sindikati.« - Toda vaša stavkovna pravila so vendarle drugačna od drugih? »To drži. V pravilih, ki smo jih sprejeli kmAu po ustanovitvi leta 1990, so pač upoštevane posebnosti našega poklica. Jasno je, da stavka ne sme zavirati naših temeljnih opravil, to je varovanja življenj in premoženja. Tudi če veljavni zvezni zakon o stavki delodajalcu dopušča možnost, da pravico do stavke omeji oziroma določi, kaj je kljub stavki potrebno opraviti. Vendar izvedbenega akta, ki bi veljal posebno za policijo, nimamo.« - Do zdaj ste se za stavko odločili le enkrat? »Ne. Dvakrat. Prvič smo organizirali enourno opozorilno stavko že jeseni leta 1990. Z njo smo delodajalca, predvsem slovenski izvršni svet, hoteli opozoriti, da ne more vseh stvari v državni upravi urejati povsem mimo volje delavcev oziroma brez njihovega mnenja in v nekaterih primerih tudi soglasja o stvareh, ki jih neposredno zadevajo. Lani smo napovedali splošno stavko zaradi podobnih razlogov, ki naj bi se začela v začetku julija. Kjub številnim dogovorom namreč do takrat naše plače še vedno niso bile urejene tako, kot jih je vsaj v grobem določal zakon o delavcih v državni upravi. Vojaška agresija na Slovenijo je stavko preprečila, toda kmalu zatem nam je s pogajanji le uspelo te 'zadeve zadovoljivo urediti.« - Pozivu svobodnih sindikatov k splošni stavki se niste pridružili? »Ne, nismo se priključili. Mi delujemo kot samostojni sindikat. Za tako pot smo se odločili predvsem zato, ker nam ob ustanovitvi organiziranost po območjih ni ustrezala. Policija pač deluje precej centralizirano in temu je bilo treba prilagoditi našo organiziranost. To je še posebej pomembno zato, ker je bil naš sindikat delavcem v policiji edina opora, saj prejšnjih oblik samoupravljanja in povezovanja interesov ni bilo več. Drugi razlog je politične narave. Kot delavci državne uprave se strankarsko ne moremo opredeljevati in pri tem še vedno vztrajamo. Ne da bi se spuščali v ocene, kateri od zvez sindikatov je tako ali drugače politično strankarsko obarvan, smo mnenja, da je za nas najbolje, če ostanemo samostojni in se ne vključujemo v nobenega.« - So vaši člani tudi, denimo, pripadniki specialnih policijskih enot? Zdravko Melanšek »Član našega sindikata je lahko vsak delavec organov za notranje zadeve od operativcev, kriminalistov, pripadnikov varnostno informativne službe do čisto administrativnih in tehničnih. Izjema so le tisti vodilni, ki imajo po zakonu status državnega funkcionarja. Ti seveda ne morejo biti člani našega sindikata. Tudi delavci občinskih sekretariatov za notranje zadeve za zdaj niso naši člani, ker po zakonu to niso delavci organov za notranje zadeve, pač pa delavci občinske uprave. Trenutno imamo okrog pet tisoč članov od nekaj čez sedem tisoč delavcev v policiji.« - Kruh vam pravzaprav reže državni proračun. Se pred njegovim sprejemom v parlamentu o tem posvetujete z vašim ministrom? »Pri določenih vprašanjih sodelujemo. Mislim, da so stiki z njim relativno dobri. Lani smo sklenili tudi pogodbo o odnosih med sindikatom in ministrstvom. V njej je tudi poglavje, ki opredeljuje način sodelovanja in pravice sindikata pri sprejemanju odločitev, ki so pomembne za večino naših delavcev. Treba pa je povedati, da je kar precej stvari, na primer plače, o katerih se ne moremo dogovarjati z ministrstvom neposredno, ker o denarju odloča vlada.« - Kako v tej luči komentirate vesti o luksuznih avtomobilih, s katerimi se vozijo vaši vodilni ljudje? »To vprašanje je naš sindikat ministrstvu zastavil že na začetku lanskega leta, ker je bilo to takrat nekaj novega. Minister nam je pojasnil, da gre za najem avtomobilov, kar je boljše od službenih avtomobilov. Stvar je bolj pregledna, obstajajo najemne pogodbe in za svoje zasebne vožnje posameznik tudi nekaj denarja prispeva, kar prej ni. S temi zadevami se kasneje nismo več ukvarjali.« - Ali vse stroške sindikata pokrivate s članarino? »Ja, osnovni vir financiranja sindikalnih dejavnosti je članarina. Vsak naš član za te potrebe plačuje 0,2 % od čistega osebnega dohodka. Denar se združuje na republiški ravni. Na nižjih ravneh se lahko odločijo tudi za višji odstotek, razlika pa ostane njim. S tem denarjem financirajo svoje programe. Treba je še povedati, da sindikalnih funkcionarjev, ki bi svoje delo opravljali poklicno, nimamo.« Jože Poglajen Rok se izteka Erih Šerbec: »Dri’mo skupaj, kajti le v slogi je moč...k (Slika Sašo Bernardi) Še pomnite, tovariši, tisti četrtek, 27. junija 1991, ko so iz vojašnic JLA že zarana krenile prve kolone tankov in drugih oklepnikov na svoj uničujoči marš proti zahodnim mejam tedanje Jugoslavije? Kako da ne, seveda; saj se je s tem dejanjem vendar začela vojna za samostojno državo Slovenijo! Zgodovinski spomin torej že deluje... Gotovo pa jih med nami ni ravno veliko, ki bi si zapomnili, da se je tistega »konspirativnega« dne na podravskem svetu rodil Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije pod okriljem ZSSS. »Botra« Dušana Semoliča, novopečenega predsednika »svobodnjakov«, si s te konstituitivne skupščine sicer ne bomo zapomnili, ker se je moral zaradi cestnih barikad že pred Domžalami obrniti proti Ljubljani. Zavoljo takšnih razmer so ostali doma tudi nekateri zaupniki s pomurskih, dolenjskih in gorenjskih koncev. Le Belokranjca - Bojan Levai in Mira Novak - se tedaj nista dala: po vseh mogočih stranskih poteh sta na svoji dolgi poti previharila vse viharje, prispela na ustanovno skupščino in tako zagotovila - sklepčnost! Tako se je rodil (naj)novejši sindikat v družini SSS? »To pa ne bo držalo,« ugovarja Erih Šerbec iz Zdravstvenega doma Maribor, ki so ga zavoljo dolgo- Kako bi Erih Šerbec komentiral odstop resorne ministrice dr. Katje Boh in njeno napredovanje na diplomatski stolček v Avstrijo? »Privoščil bi ji uspešno zastopanje interesov vseh Slovencev v Avstriji s pobožno željo, da bi končno spoznala, kako spoštovano je tam zdravstvo. Mi, Štajerci, namreč dobro vemo, da tam »čez« država in pooblaščeni minister skrbita za zdravje svojih državljanov, ne pa proti njemu,« se je glasil odgovor. Ševeda s »tehtnim« premislekom: »Naš sindikat se bori za pravice bolnih, za pravice zdravstvenih delavcev in sodelavcev; rezanje glav pa nam je vedno bilo - tuje...« letnih izkušenj in siceršnje prizadevnosti na domala vseh področjih sindikalne dejavnosti tedaj izbrali za prvega med enakimi. »Mi le nadaljujemo že zdavnaj začeto delo,« se glasi njegov kategorični odgovor. In imperativ! »Po razpoložljivih podatkih je v naši republiki nekaj tisoč takšnih zdravstvenih in socialnih delavcev, ki se po razkolu v naši panogi niso hoteli opredeliti za osamosvojeni - po novem torej samostojni - Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, temveč so želeli ostati pod .varnejšim1 okriljem ZSSS,« pojasnjuje Šerbec. »Ker pa smo po tisti odcepitvi mi ostali praktično brez ,glave‘ - ali drugače povedano: tudi v našem imenu bi lahko odločal ,nek drug' sindikat - smo strnili svoje vrste in se na tej skupščini naposled le zbrali pod isto streho.« Dogodek je imel seveda še eno pomembno razsežnost: Erihu Šerbcu na najrazličnejših sestankih od tistega dne naprej namreč ni bilo več treba poslušati očitkov »etabliranega« sindikata, koga s svojo navzočnostjo pravzaprav zastopa. In kako je dokazal »svojemu« občestvu, da se da temeljne pravice članstva, zapisane na hrbtni strani izkaznice, neposredno uveljavljati le prek močne zveze, nikakor pa ne prek razno-raznih sindikatov?« »Ko sem se čez novoletne praznike lotil zasebne inventure in na koncu pogledal pod črto, sem imel kar nekaj videti. Celo podpis pod panožno kolektivno pogodbo za delavce zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, ki smo ga družno z drugimi sindikati naših dejavnosti dosegli s štrajkom!« si je Šerbec pomel roke. Vendar ne preveč zadovoljno. »Ta štrajk je namreč šele pogojno končan, to si zapomnite! Tisti sklep, ki nas je na tisti nočni seji vlade 16r oktobra 1991 kolikor toliko pomiril, je bil namreč le začasen - veljaven za tri mesece. Zdaj se rok izteka, mi pa s tarifnim delom še zdaj nismo zadovolj(e)ni. Zato sploh ne pristajamo na kakršno koli razmišljanje o zniževanju kalkulativnih elementov pod 0,58 povprečja izplačanega osebnega dohodka v gospodarstvu za pretekli mesec, saj bi to pomenilo grobo kršenje dogovorov iz stavkovnih pogajanj. Za to se bomo skupaj z drugimi sindikati zdravstva in socialnega skrbstva neusmiljeno potegovali za uresničitev naših zahtev. Če bo potrebno, tudi s skrajnimi metodami sindikalnega boja. O tem bodite prepričani!« Ste edini sindikat iz družine ZSSS, ki ima svoj domicil v Mariboru, torej sodeluje tudi z drugimi sindikati iz svojih »konkurenčnih« vrst. »Zakaj pa ne bi, ko pa imamo na najpomembnejših področjih delovanja pravzaprav identične interese,« odvrne Erih Šerbec in udari po mizi: »Razlika med našim sindikatom in drugimi je pa vendarle bistvena: nismo osamljeni, temveč - nasprotno - sestavni del 450.000-članskega delavskega gibanja, čigar strategija je bil in najbrž še bo - skupen sindikalni boj.« O tem bo pa svoje spet rekla - zgodovina... Damjan Križnik Organiziranost drugačna, delovanje enotno Zdravstvo - rakasta rana naše družbe. Tako so tako kot pri drugih stvareh, nujno potrebna. Da smo ‘ zapisali v nekem časopisu lani, ko so se začele urejati se takrat pravilno odločili, ko smo se izrekli za sindi-razmere tudi v zdravstvu in socialnem skrbstvu, kalno samostojnost, nam kažejo izkušnje. Sedaj smo Stavka, ki je nekako razdelila neprizadete čeprav lahko še pravočasno na kraju dogajanja, kar je za smo v bistvu prizadeti vsi) na dva tabora - za in člana, ki nas takrat najbolj potrebuje, tudi najbolj proti, pa je pokazala, da se da skupaj mnogo doseči, pripravno in koristno. Sicer pa je pomembno, kaj navkljub množici sindikatov v tej panogi. Prav o tej član misli in kako je zadovoljen, ne pa, koliko jih je množici oziroma pluralizmu sindikatov, kot se včlanjenih v sindikat, kajne?« s tujko to označi, smo se pogovarjali s predsednico In zakaj so šli iz Zveze svobodnih sindikatov? sindikata zdravstva in socialnega skrbstva pri Obal- »Vzrokov je več,« pravi Vanda Zajc, še najbolj pa jih nih sindikatih Vando Zajc, vodjo fizioterapije v Bol- je k temu spodbudilo, da niso mogli uveljaviti svojih niči Izola. predlogov, saj so bili zaradi načina odločanja vedno »Sem za konkurenco tudi med sindikati, saj je ta, preglasovani. Poleg tega jih je motilo tudi to, da je bil Pot do pogovora z Vando Zajc le ni bila tako lahka, kot se na prvi pogled zdi. Ker smo uradno še vedno glasilo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, so se na Obalnih sindikatih odločili, da se morajo sindikalni aktivisti pred kakršnimkoli uradnim stikom z novinarji DE-časopisa slovenskih delavcev posvetovati z vodstvom sindikata, ali je predlagana tema pogovora primerna za objavo v našem časopisu. Ker sindikalni pluralizem ne spada med nezaželene teme, lahko torej preberete mnenje predsednice obalnega sindikata zdravstva in socialnega skrbstva o sindikalnem pluralizmu. Vanda Zajc sindikat preveč centralističen, saj se je na enem mestu zbirala članarina, prav tako je bila zbrana vsa strokovna služba le v Ljubljani, tam, kjer so jo potrebovali, pa je ni bilo. »Neustrezen in neodgovoren je bil tudi odnos vodstva sindikata do članstva in se je v bistvu zaradi nekaterih posameznikov tudi zrušila enotnost sindikata. Sicer pa je nujno potrebno imeti več sindikatov, saj so nekateri preveč strankarsko obarvani!« Da sindikalni pluralizem ne more in ne sme biti ovira za skupno delovanje, pa je dokaz lanska stavka in uskladitev mnenj pri podpisu kolektivne pogodbe. »Kljub temu pa smo še vedno nekako nezaupljivi drug do drugega, si skačemo v lase in se ne poslušamo ter skušamo biti pametnejši od drugega. Pozna se, da smo šele na začetku sindikalnega pluralizma in da se moramo strpnosti do drugih šele naučiti.« Nasploh se, kot je dejala naša sogovornica, pozna, da smo vsi šele začeli ustvarjati sindikat, saj bo njihova prva naloga povrniti zaupanje članov vanj. Čimveč članov se mora aktivno vključiti v delo, ker je s tem povezana tudi uspešnost sindikata. Želi si dokončno normativno ureditev razmer v zdravstvu in socialnem skrbstvu ter popolno uveljavitev panožne kolektivne pogodbe. In zadnja želja? »Morda bomo že jutri ugotovili, da je sindikalna organiziranost lahko drugačna, vendar pa bo delovanje enotno!« Robert Peklaj Varčevanje pri drobižu Lani so nam poleg drugih pomembnih stvari v spominu ostale stavke srednješolskih in osnovnošolskih učiteljev, sedanji bojkot pisnih nalog, vsi ti dogodki pa imajo skupen imenovalec, in sicer ponovno prebujenje sindikalne dejavnosti v šolstvu. Zato je naš sogovornik profesor slovenskega jezika na Tehniškem srednješolskem centru Branko Brelih v Novi Gorici Zoltan Jan, ki pa je javnosti bolj znan kot predsedujoči Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti. Zabeležili smo nekaj njegovih misli o preteklem letu. Uspehi - za uspeh lahko štejemo konsolidiranje in dokončno oblikovanje našega sindikata, ki je moral začeti pravzaprav iz nič, saj smo imeli po izstopu iz ZSSS edino voljo in nekaj izkušenj. Prav tako si štejemo v dobro to, da smo v novem šolskem zakonu, ki je bil sprejet septembra, uspeli omiliti zelo omejevalne ukrepe, tako da je sedaj veliko bolj demokratičen in pušča malo več upravljalskih pravic tudi zaposlenim v šolstvu. Uspeh, ki so ga bili najbolj veseli naši člani, pa so bili dvigi osebnih dohodkov na nekoliko bolj normalno in ustrezno raven. Marsikatero krivico pa bo moral odpraviti zakon o plačah v šolstvu. Neuspehi - morda je največji ta, da smo morali pristati na zakonsko urejevanje plač v šolstvu in nismo dosegli podpisa kolektivne pogodbe. Sprejeti smo morali obljubo, da bodo s tem hitreje rešena vprašanja v šolstvu, poleg tega pa bi bila s sprejetjem zakona za njegovo uresničevanje odgovorna republiška skupščina, kPbi z zakonom sprejela tudi odgovornost za zagotavljanje šolskega denarja. Šolsko ministrstvo - začetek je bil zelo težak, saj še odgovorov na naša pisma nismo dobivali. Šele ko smo zagrozili s tožbo, so se naši stiki ustalili, tako da sedaj vsaj dobimo vabila in nas upoštevajo kot sogovornike, še vedno pa so težave pri uveljavljanju naših predlogov. Zakon o plačah v šolstvu je določen napredek, vsekakor pa še vedno ni tisto, kar bi si želeli zaposleni v šolstvu. Največ pripomb smo poleg tega imeli na normative in standarde ter na pravilnik o napredovanju, kjer se je znova pokazalo, da se skuša prihraniti pri drobižu. Osnovni očitek šolskemu ministru pa je, da je premalo prodoren pri uveljavljanju šolskih interesov, saj drugače predlog zakona o plačah v šolstvu ne bi toliko časa taval po skupščini. Priznati pa moram, da se je po njegovi zaslugi začelo usklajevati plače tudi v šolstvu, tako da postajajo primerljive s plačami v drugih družbenih dejavnostih. Konkurenca - vsaka konkurenca, tudi sindikalna, je normalen pojav v življenju in prinese izboljšave. Tudi mi smo nastali zato, ker članstvo ni bilo zadovoljno v prejšnjem sindikatu, in ko člani ne bodo več zadovoljni z nami, bodo poiskali novo, učinkovitejšo vodstvo ali pa ustanovili svoj sindikat. Z drugimi sindikati sodelujemo, vendar bolj z izmenjavo infor- macij in z dajanjem moralne podpore, kakšne večje skupne akcije pa nismo imeli. Eden izmed razlogov je zagotovo tudi različen profil članstva. Najbolj sodelujemo s panožnim sindikatom pri ZSSS, ki edini tudi nekaj delajo, medtem ko se o šolskem sindikatu pri Neodvisnosti, ki menda tudi obstaja, bolj malo ve, še manjkrat pa se pojavlja v javnosti. Sodelujemo tudi s Konfederacijo 90, skratka z vsemi, ki so pripravljeni sodelovati. Jan Zoltan Želje - najnujnejše je začeti ustvarjalen dialog z oblastjo da ne bo potrebno stavkati za vsako malenkost. Doseči je treba tudi večjo povezanost članov s sindikatom, saj je močan le tisti sindikat, kjer člani dajejo pobude in jih tudi sami uresničujejo. Žal smo danes v takšnem položaju, da lahko le s skrajnimi napori preprečimo poslabšanje položaja šolnikov. Boj za izboljšanje razmer v šolstvu pa bo še dolg, izbojevati ga bo mogoče le z enotnim in aktivnim članstvom. Robert Peklaj Osnovnih tveh razlogov razhoda več ni »Zaradi sklepa skupščine nekdanjega sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti, ki je deloval v okviru Zveze sindikatov Slovenije, sta se vodstvo in del članstva tega sindikata odločila za izločitev oziroma osamosvojitev. Razlogov za to je bilo več, pa tudi bolj ali manj znani so,« je povedal predsednik šolskega sindikata, ki deluje v okviru Svobodnih sindikatov, Franc Klepej. Del članstva, ki se je z izjavami včlanil v sindikat dejavnosti v okviru svobodnih sindikatov, je takrat ostal neorganiziran. Tako je pred letom posebna skupina pripravila vse za ustanovno skupščino in reorganizacijo tega sindikata. Pri tem ni šlo za ustanovitev nove sindikalne organizacije, marveč za povezavo tistih članov, ki menijo, da potrebujejo svojo sindikalno centralo. Danes je v sindikat delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije vključenih okoli 8.000 članov. »Nismo največji, pravi Klepej, »vendar je zanimivo, da število članov še kar na-' rašča.« Prostorsko so različno zastopani, relativno največ članov imajo na celjskem območju (skoraj 1600), na pomurskem območju, v zadnjem času tudi na ljubljanskem, na koroškem itd. »Precej neenakomerno smo razprejeni,« pravi Klepej, »toda podatki kažejo, da so v Sloveniji še območja, na katerih ni ne enih ne drugih. Tudi glede dejavnosti na posameznih vzgojnoizo-braževalnih področjih je različno. Zelo veliko članov imajo v vzgojno varstvenih organizacijah, precej tudi na osnovnih šolah (zlasti na nekaterih območjih). To je po mnenju našega sogovornika tudi logično, saj so vrtci in osnovne šole bolj odvisni od lokalnih oblasti. Prav značilnost tega sindikata in svobodnih sindikatov nasploh pa je, da so zlasti močni na občinski in območni ravni. Njihova organizacijska prednost je pač, da imajo razpeljano organizacijsko mrežo, tudi profesionalno. Bistveno manj članov imajo na srednjih šolah, v zadnjem času se jim pridružujejo člani tudi iz visokega šolstva. »Globalnih razlik med samostojnim šolskim sindikatom in nami ni,« zatrdi Klepej. Pristavi še, da izrecno ne želi kritizirati »Tkalčevega sindikata«. Sam je prepričan, da bi bilo za zaposlene na tem področju najbolje, če bi imeli en sindikat, zaveda pa se tudi razlik, ki so predvsem v glavah. »Ministrstvo za šolstvo in šport preveč izkorišča sindikalno razcepljenost, ko so videli, da oba sindikata sodelujeta, so ju začeli bolj upoštevati. Programske razlike med nami so bolj v finesah, na primer v našem sindikatu nismo šli v radikalizacijo pri bojkotu pisnih nalog, ministrstvu smo dali čas do konca leta, da pripravi predlog diferencirane učne obveznosti. Skušamo upoštevati mnenje učiteljev, vendar izhajamo tudi od tega, da učenci ne smejo biti prizadeti.« Franc Klepej, predsednik RO sindikata delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije S samostojnim sindikatom zelo dobro sodelujejo, pri kolektivni pogodbi, na primer, jih čaka še veliko skupnih prizadevanj, saj oblast zlorablja pogodbo. Tako se bodo vsepovsod zavzemali za čim hitrejše in doslednješe uveljavljanje kolektivne piogodbe. Tudi pri zakonodaji na področju vzgoje in izobraževanja in podzakonskih aktih se pozna prizadevanje sindikatov. Če ne bi bili vztrajni, bi bilo še slabše. To velja tudi za zakon o plačah - precej njihovih pripomb so upoštevali - zadnje verzije pa še ne poznajo. Čeprav nad zakonom niso navdušeni, ga sprejemajo kot prehod in kratkotrajnejšo rešitev, ki naj zmanjša predvsem neobjektivne razlike med občinami. - Oba šolska sindikata bi si morala zastaviti vprašanje. kaj ju razdvaja, je prepričan Franc Klepej. Osnovnih dveh razlogov za razhod ni več. »Ne bi bilo res, če bi trdil, da ne sodelujemo, to delamo tako operativno kot neformalno, tudi kratkih stikov med nami ni, toda skupaj bi lahko bili še bolj učinkoviti.« Igor Žitnik _ Svobodni Sindikati ^*£Slovenije - rmjuMM Začetek skupnega nastopanja sindika tov v Sloveniji ! %i 1 % 1 k ■ ' 1 Sindikalisti so v tem tednu dvakrat razpravljali o ponudbi vlade za socialni pakt. Svobodni sindikati so najprej odklonili njeno vsebino, dan kasneje pa so vsi sindikati sklenili, da o gradivu ne bodo razpravljali na vrat na nos, ne da bi se o njem prej posvetovali s članstvom. Soglasno so sklenili zavrniti vabilo Andreja Ocvirka na sestanek 9. 1. in sklenili, da je ta lahko šele po 20. januarju. Svet Svobodnih sindikatov je na decembrski seji določil izhodišče za začetek pogovorov o socialnem paktu, objavili smo jih 23. decembra. Ministrstvo za delo je z blagoslovom vlade, ki je zasedala 27. 12., pripravilo izhodišča, ki jih v celoti objavljamo v tej števiki DE. Drugi sindikati še nimajo izdelanih pogledov na to problematiko in odložitev pogovora z vlado in gospodarsko zbornico, ki jo sindikalisti le izjemoma omenjajo, jim bo omogočila ne le oceno vladne ponudbe, temveč tudi vse ekonomske in socialne politike slovenske države in ukrepanje oblasti na področjih. ki prizadevajo delavstvo. Sestanek predsedstva Svobodnih sin-dikatov s predsedniki republiških odborov sindikatov je Znova pokaza nepripravljenost sindikalistov za pogovor z vlado; ki ji zaradi dosedanjega podcenjevanja položaja delavcev ne zaupajo več. Dušan Semolič je uvodoma dejal, da vlada sindikatom diktira pokorščino, medtem ko sama ne prevzema nobenih obveznosti in še ni pripravila proračuna, ki je izjemno pomemben za položaj zaposlenih. Sindikalisti so največ žolča zlili na vladin predlog, naj postanejo podlaga za socialni mir oktobrske plače, saj bi v tem primeru delavci lahko računali le na 170 do 200 DEM plače. Na sestanku je preVladaMi1 mnenje, da funkcionarji sindikatov nimajo pravice odstopiti od kdlektivhiiP1 pogodb, za katere so se tolkli dve leti. Dodali so, da ne verjamejo v možnost, da bi vlada krotila cene hrane in stanovanjsko komunalnih storitev, saj vse to ni v njeni pristojnosti. Potožili so, da je večina občinskih izvršnih svetov decembra izjemno povečala vse cene, ki so v njihovi pristojnosti in socialni sporazum vsega tega ne more popraviti. Svobodni sindikati se strinjajo, da pobuda vlade ni sprejemljiva in da je žaljiva za delavce. Posamezniki so menili, da vlada s to ponudbo sindikatom Dušan Semolič: »Povabili smo vas, da bi pred pogovori z vlado spoznali poglede drugih sindikalnih organizacij. Veijetno bi morali najprej skleniti pakt o nenapadanju med sindikati.« France Tomšič: »Ne bi bilo prav, da sejo vodi tisti, ki nas je povabil. Nismo enakopravni, če obravnavamo le predlog enega izmed sindikatov.« Boris Mazalin: »Prišli smo zato, da bi slišali drug drugega, ne pa zaradi našega protokola. Odveč je sprenevedanje o tem, kdo je tu glavni.« Dušan Rebolj: »Čas je, da določimo točko, na kateri se neha konkurenca med sindikati in začne oblikovanje sindikalnega lobija.« Andrej Magajna: »Partnerstvo z nestabilno vlado je težko postaviti. Sindikati se moramo konsolidirati in koordinirati.« ponuja vojno, ne pa mir. Obnovili so zahteve po odpravi zakona, ki omejuje osebne dohodke, ker povzroča kaos na delitvenem področju. Ker celo ministri govorijo o nekompetentnosti vlade, se tudi Svobodni sindikati sprašujejo, ali je vlada po vsem tem, česar ni naredila za delavce, sploh pristojna za podpis kakršnega koli pakta. Gregor Miklič: »Že dva meseca vemo. kaj načrtuje vlada in v kakšen položaj peha zaposlene. Vemo, daje 170 DEM izhodišče za najnižje osebne dohodke. Če bo parlament sprejel vse, kar vlada predlaga, je to diktat in nimamo možnosti, da hi v socialnem paktu iztržili kaj več.« -lOi; 'j'-; OVjf "ixrn Nekaj misli udeležencev pogovora vseh sindikatov iz Republike Slovenije, ki je bil dan kasneje, objavljamo skupaj s slikami nekaterih udeležencev. Objavljamo tudi skupno sporočilo, poslano vladi, skupščini in gospodarski zbornici. Iz razprave pa povzemamo misel Franceta Tomšiča, da se vlada očitno ne zaveda, da je le eden izmed enakopravnih partnerjev, ki podpisujejo socialni pakt in da torej ne more narekovati drugim. Dušan Rebolj je dodal, da se sindikati z vlado ne morejo pogovarjati, če se gradi nov družbeni sistem brez sindikalnega sodelovanja. Posebej je omenil ustavo in opozoril na nevarnost, da bodo tudi volilni zakoni sprejeti brez sindikatov. Dušan Semolič je takoj ugotovil, da kljub udeležbi prav vseh povabljenih sindikatov stališč do ponudbe izvršnega sveta ni mogoče usklajevati. Udeleženci so imeli nekoliko različna mnenja o tem, ali bo sprejet program ekonomske in socialne politike v parlamentu zmanjšal možnosti za pogajanja z vlado pri podpisu 'socialnega pakta. France Tomšič je menil, da bo vlada morala počakati sindikate/Še^bdlj dfitifiiistiCen je bil Dušan Rebolj, saj bo pd njegovem mnenju socialni pakt lahko povratno vplival na program ekonomske in socialne politike. Po končani razpravi so udeleženci sklenili, da se ponovno srečajo 17. januarja in da bo ta pogovor pripravila Neodvisnost. Na dnevni, red sestanka pa bodo poleg možnosti za oblikovanje skupnih stališč do ponudbe izvršnega sveta uvrstili tudi zasnovo stalne koordinacije vseh sindikatov v R Sloveniji. Franček Kavčič % Predlog vlade je žaljiv za delavce . ' m . ■ Vodstvo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je skupaj s sindikati dejavnosti Sloveniji- Ocenilo izhodišča republiške vlade za sporazum o zagotavljanju socialne stabilnosti, ki naj bi ga sklenili vlada., sindikati in zbornice, oziroma druga splošna združenja, Ker predlog vlade ne določa konkretnih ciljev v gospodarskem razvoju, naj bi jih s takim sporazumom v Sloveniji dosegli, je za svobodne sindikate iz ekonomskih, socialnih, pravnih in političnih razlogov, nesprejemljiv. Poleg tega pa naj bi bili po vladnem predlogu spet delavci tisti, ki bi morali nositi največje breme. Predlog vlade, naj bi bila najnižja izhodiščna bruto plača 13.170 SLT, je namreč za delavce prav žaljiv. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije vztraja pri doslednem uveljavljanju kolektivnih pogodb, hkrati pa mora socialni sporazum zagotoviti ustavitev padanja zaposlenosti, investicije v nova delovna mesta, zmanjševanje inflacije, počasnejši prenos materialnih obveznosti z družbe na državljana za zagotavljanje lastne socialne varnosti in druge zahteve, ki jih je Svet ZSSS že opredelil 16. decembra 1991. Udeleženci delovnega pogovora so tudi poudarili, da nespoštovanje zahtev Svobodnih sindikatov Slovenije ustvarja med delavci vedno večje nezaupanje do te vlade. Rajko Lesjak, sekretar ZSSS Sindikati enotni v nasprotovanju vladi_________________________________________ Predstavniki sindikatov: Konfederacije Pergam, Konfederacije sindikatov 90 Slovenije, Neodvisnih sindikatov Slovenije. Neodvisnosti - KNSS, Sindikata delavcev poslovnih bank Slovenije, Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije. Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, Vzajemnosti - Sindikata nezaposlenih in socialno ogroženih Slovenije ter Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, smo se na delovnem pogovoru 8. januarja 1992 v Ljubljani seznanili s predlogom vlade Republike Slovenije o izhodiščih za zagotavljanje socialne stabilnosti v letu 1992 in sprejeli tale skupna stališča: • Vlada Republike Slovenije nas seznanja s predlogi za sklenitev socialnega sporazuma, ne da bi se pred tem posvetovala s sindikati kot predstavniki delavcev in zbornicami oziroma drugimi splošnimi združenji kot predstavniki delodajalcev. To ponovno kaže na neprimeren odnos vlade do drugih udeležencev tega sporazumevanja, ki je lahko uspešno samo pod pogojem, da so vse tri strani sporazuma popolnoma enakopravne. • Sindikati zato-ne pristajamo na tak način pripravljanja, usklajevanja in dogovarjanja. ki nam ne omogoča nikakršnih vsebinskih predpriprav, medsebojnih usklajevanj in dogovarjanj v zvezi s sporazumevanjem na področjih oziroma zadevah skupnega interesa. • Sindikati se pogovora o zagotavljanju socialne stabilnosti v prihodnjih mesecih v četrtek, 9; januarja 1992 ne bodo udeležili, ker nam prekratek rok ne omogoča aktivnega sodelovanja. • Sindikati predlagamo vladi Republike Slovenije, naj pogovor o zagotavljanju socialne varnosti v prihodnjih mesecih skliče v tednu med 20. in 25. januarjem 1992. na podlagi predhodnega dogovora z v>eini partnerji. V tem času bomo sindikati opravili medsebojno usklajevanje. . Konfederacija PERGAM, predsednik: Dušan Rebolj, Konfederacija sindikatov 90 Slovenije, predsedujoči: Boris Mazalin, Neodvisni sindikati Slovenije, predsednik: Rastko Plohl, Neodvisnost - KNSS, predsednik: France Tomšič, Sindikat delavcev poslovnih bank Slovenije, predsednica: Irena Milanovič, Sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, predsednik: Zoltan Jan, Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, predsednik: dr. Igor Kodrič, Vzajemnost - Sindikat nezaposlenih in socialno ogroženih Slovenije, predsednik: Andrej Magajna, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, predsednik: Dušan Semolič Predlog za dogovor a temeljnih vprašanjih zagotavljanja socialne stabilnosti pri uveljavljanju programa strukturnega prilagajanja in gospodarske politike v letu 1992________________ Namen Izvedba Programa strukturnega prilagajanja in gospodarske politike v 1992. letu zahteva soglasje glavnih institucionalnih dejavnikov (država, sindikati, predstavniki delodajalcev, predstavniki kmetov in proizvajalcev osnovnih živilskih proizvodov) o politiki cen, ki jih neposredno ali posredno nadzira država, in o politiki plač. Vsebinska in formalna podlaga za zagotovitev tega soglasja je poseben sporazum o zagotavljanju socialne stabilnosti. Njegov poglavitni cilj je zagotoviti podporo protiinflacijskim ukrepom denarne in proračunske politike tako, da bi bilo zmanjšanje inflacije doseženo s čim manjšimi kvarnimi posledicami za gospodarstvo, zaposlenost in socialno stabilnost. Partnerji v dogovoru so: - izvršni svet - sindikati - gospodarska zbornica in druga združenja delodajalcev - zadružna zveza Vsebina Določitev pravil za medsebojno'dogovorjeno spreminjanje cen, ki jih nadzirajo državni organi, cen osnovnih življenjskih proizvodov ter plač. Pravila določajo zgornjo mejo možnih povišanj teh cen in plač v obdobju veljavnosti tega sporazuma, tako da bi bilo doseženo določeno zaostajanje njihove rasti za rastjo življenjskih stroškov. Uveljavitev: S sklenitvijo, veljavnost 6 mesecev. IZHODIŠČA ZA SPORAZUM O ZAGO-TAVUANJU SOCIALNE STABILNOSTI Naloge Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije Izvršni svet kot predlagatelj Programa strukturnega prilagajanja in gospodarske politike v letu 1992 z ukrepi tekoče gospodarske politike zagotavlja izvajanje v navedenem programu opredeljenih ciljev: - ustvarjanje razmer za postopno gospodarsko rast; - presežek plačilne bilance, predvsem s povečanjem izvoza; - zmanjšanje inflacije; - zagotavljanje socialne varnosti najbolj ogroženim skupinam prebivalstva; - zagotavljanje razmer za stabilno delovanje v družbenih in infrastrukturnih dejavnostih ob danih materialnih možnostih. Za uresničitev tega sporazuma se Izvršni svet posebej zavezuje za: - zadrževanje rasti cen na področjih, za katere je pristojen in ki pomembneje vplivajo na rast življenjskih stroškov in standard prebivalcev (cene infrastrukturnih dejavnosti, cene živilskih proizvodov), - usklajevanje rasti plač v državni upravi in negospodarstvu z ugotovljeno rastjo plač v gospodarstvu ter za uskladitev ravni izhodiščnih osebnih dohodkov v dejavnostih, kjer posredno oziroma neposredno nastopa kot podpisnik kolektivne pogodbe. Cene Izvršni svet se zavezuje, da bo pri izdajanju soglasij za povečanje cen v skladu z Zakonom o cenah v času veljavnosti tega sporazuma upošteval pravilo, da se cene lahko povečajo največ za 80% rasti cen življenjskih potrebščin v posameznem mesecu. To pravilo ne pomeni avtomatizma pri izdaji soglasij za povečanje cen. pač pa le maksimalno zgornjo mejo povečanja. Če v nekaj zaporednih mesecih ne pride do podražitve, se možnosti, ki izhajajo iz mesečnih podatkov, upoštevajo kumulativno. Cene infrastrukturnih dejavnosti (električna energija, prevoz potnikov po železnici. osnovne PTT storitve - pismo, dopisnica, telefonski in teleksni impulz) se bodo povečevale največ s koeficientom 0,8 mesečne rasti življenjskih potrebščin. NOSILEC: IS - Ministrstvo za trgovino ROK: takoj Cene komunalnih storitev niso pod neposrednim nadzorom izvršnega sveta Skupščine republike Slovenije. Zatao bo Izvršni svet Skupščine republike Slovenije poiskal ustrezne instrumente za omejitev teh cen, ki se določajo na ravni občin (dogovor z izvršnimi sveti skupščin občin). Veljalo bo enako načelo kot pri preostali infrastrukturi na ravni republike (koeficient 0,8 na rast cen življenjskih potrebščin). V metodologiji za izračun najemnin, v skladu s stanovanjskim zakonom, bo opredeljeno načelo postopnega prilagajanja najemnin tako, da bo pravilo tega sporazuma (koeficient 0,8 na rast cen življenjskih potrebščin) veljalo tudi pri povečevanju najemnin v času veljavnosti sporazuma. NOSILEC: Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora ROK: takoj Cene nafte in pomembnejših naftnih derivatov ter zemeljskega plina se bodo povečevale glede na tečaj za del, ki je uvozno odvisen oziroma je dejansko odvisen od sprememb tečaja (uvoz s konvertibilnih področij), za preostali del pa s koeficientom 0,8. NOSILEC: Ministrstvo za trgovino ROK: takoj Cene živil, na katere izvršni svet neposredno vpliva (moka, kruh, mleko, meso, olje, sladkor) se bodo povečevale s koeficientom 0,8 rasti cen življenjskih potrebščin. Z neposrednim poseganjem na tržišče z blagovnimi rezervami bo izvršni svet zagotavljal potrebne količine osnovnih živil z intervencijskim uvozom, ki bo oproščen uvoznih dajatev in carin. Zaradi politike cen živil, ki niso pod neposrednim vplivom izvršnega sveta, bo Izvršni svet v dogovor pritegnil predstavnike živilske industrije, trgovine z živili in kmetov (Zadružna zveza Slovenije). V času veljavnosti tega sporazuma’ bo uveljavljen sistem soglasij za maloprodajne cene živil. NOSILCI: Ministrstvo za trgovino. Ministrstvo za kmetijstvo ROK: takoj Plače Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije bo v času veljavnosti tega sporazuma določal vrednost količnika za izračun plač v skladu z zakonom o delavcih v državni upravi, tako da plače v državni upravi v času veljavnosti tega sporazuma ne bodo rasle hitreje od plač delavcev v gospodarstvu. Plače v družbenih dejavnostih in infrastrukturi se bodo izplačevale v skladu s kolektivnimi pogodbami za dejavnosti, upoštevaje usklajene izhodiščne osebne dohodke in možno 20% znižanje le teh zaradi razlogov, opredeljenih v kolektivnih pogodbah. Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije predlaga Gospodarski zbornici Slovenije in sindikatom, kot podpisnikom splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, naj pristopita k spremembi izhodiščnih osebnih dohodkov v splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Izhodiščni osebni dohodek za prvi tarifni razred naj bo za januar 1992 določen v enakem razmerju od povprečne plače v gospodarstvu republike, kot je to bilo ob podpisu kolektivne pogodbe avgusta 1990. Izhodiščni osebni dohodek za januar 1992 bi tako znašal 13.170SLT (62% povprečnega osebnega dohodka v gospodarstvu za oktober 1991) Izvršni svet skupščine republike Slovenije meni, da se, ne glede na določila eskalacij-ske klavzule, v kolektivnih pogodbah v času veljavnosti tega sporazuma - če bo zagotovljena v prejšnji točki opredeljena politika cen, plače lahko povečujejo po tejle eskala-cijski lestvici - ob rasti cen življenjskih potrebščin v preteklem mesecu do vključno 5%, je možna rast plač ŽPxO,8 - od rasti cen življenjskih potrebščin od 5% do 10% je možna rast plač: 4% + (ŽP-5)xO,9 - ob rasti cen nad 10% je možna rast plač: 9 % + (ŽP-10) x0,9 (ŽP - cene življenjskih potrebščin) Zato Izvršni svet Skupščine republike Slovenije predlaga gospodarski zbornici in sindikatom, naj sprejmeta aneks k splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, v katerem bo veljavna lestvica, v času veljavnosti sporazuma, to je šest mesecev, zamenjana s predlagano. Naloge sindikatov Sindikati se zavezujejo, da bodo sprejeli aneks h kolektivnim pogodbam, ki opredeljuje, da se izhodiščna plača za najenostavnejše delo za januar 1991 določi v enakem razmerju do povprečne plače v gospodarstvu kot je veljalo pri podpisu splošne kolektivne pogodbe za gospgdarstvo ter da se eskalacij-ska lestvica iz splošne kolektivne pogodbe nadomesti z lestvico iz tega sporazuma. Sindikat v času veljavnosti tega dogovora ne bo sprožal aktivnosti za večje povečanje osebnih dohodkov, kot je opredeljeno v tem dogovoru, če mesečna rast cen življenjskih potrebščinv prvih treh mesecih leta 1992 ne bo presegala 15 % ter v nadaljnih treh mesecih 10%. Naloge Gospodarske zbornice Gospodarska zbornica bo kot podpisnik splošne kolektivne pogodbe predlagala sindikatom podpis aneksa k splošni kolektivni pogodbi ter preko svojih sekcij podpis enakih aneksov h kolektivnim pogodbam dejavnosti. Zbornica bo v skladu s svojo vlogo in pristojnostjo sodelovala z vlado pri usklajevanju politike cen in prek združenj za trgovino in kmetijstvo uveljavljala načelo omejevanja podražitev živil in drugih proizvodov, ki močno vplivajo na življenjske stroške. Desettisočim učencem grozi, da bodo ostali brez ocen Učitelji stopnjujejo bojkot nalog Učitelji slovenščine, matematike in tujih jezikov se še naprej zavzemajo, da bi ohranili staro pravico, da se popravljanje šolskih nalog priznava v njihov delovni čas in da je to delo plačano. Novi normativi zahtevajo od njih, da to delo, ki obsega na leto več kot mesec polnega delovnega časa, opravijo zastonj. Ministrstvo za šolstvo se na njihove zahteve ni odzvalo niti do sedaj, ko se izteka polletje. Zahteve po spremembi normativov je dal Sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti (SVIZ) že septembra, ker ni naletel na razumevanje, je svoj sindikalni pritisk stopnjeval in najprej zagrozil z bojkotom pisnih nalog, nato pa to grožnjo tudi izpolnil. Ministrstvo za šolstvo in šport pa še vedno ni reagiralo na bojkot, kljub neštetim pozivom, naj se to vprašanje reši. Zato je izvršni odbor SVIZ 23. 12. ‘1991 sprejel sklep, da stopnjuje bojkot ter učitelje slovenščine, tujih jezikov ter matematike pozove, naj akcijo nadaljujejo in ob polletju učencem ne zaključijo ocen, med drugim tudi zato, ker brez pisnih nalog ni mogoče objektivno oceniti znanja pri teh predmetih. Drugačno ravnanje bi poleg tega pomenilo odstopanje od zahtev SVIZ in bi bilo nekorektno do učiteljev, ki so uporabili bojkot in so se za svoje'pravice izpostavili nemajhnim pritiskom. Nekaterim učiteljem namreč na različne načine preprečujejo, da bi sodelovali pri bojkotu nalog in se tako borili za svoje pravice. Pravna služba SVIZ ocenjuje, da je bojkot nalog kot ena izmed oblik sindikalnega boja povsem upravičen, ker gre za evidentno delo, ki ni plačano, brezplačnega dela pa ne more nihče zahtevati ali sankcionirati njegove opustitve. Poleg tega republiški normativi odpravljajo plačilo dela, kar je bilo uveljavljeno vsa povojna leta v vsej Sloveniji. Kakršen koli postopek proti učiteljem bi bilo težko izvesti ob sedanji šolski zakonodaji, ki ne precizira učiteljeve delovne obveznosti, pa tudi šole v glavnem še niso organizirane v skladu z zakonom o zavodih in z zakonom o organizaciji šolstva (UL RS 12/91). SVIZ ima dovolj močno pravno službo v vsakem okolju, da lahko zavaruje vsakega člana SVIZ, če bi nanj kakor koli pritiskali. SVIZ bo preklical bojkot le, če bodo sprejete njegove zahteve glede diferencirane učne obveznosti, ki so dovolj trdno argumentirane in bile tudi večkrat predstavljene javnosti. Druga možnost za preklic bojkota pa bo nastopila, ko SVIZ pri tej akciji ne bo imel podpore članstva in bo premajhno število učiteljev, ki so se odzvali pozivu SVIZ. Vodstvo območnega sveta svobodnih sindikatov za Podravje je že nekajkrat ugotovilo, da bo treba v delovanju nekaj spremeniti, ker je glavni »nasprotnik« sindikatov, to je republiška vlada, le-te s svojimi potezami že nekajkrat prehitela. Nazadnje takrat, ko je spre-)ela zakon o zamrznitvi plač, presenetila pa jih je še tik pred novim letom, ko je zamrznila še stanarine in cene komunalnih storitev. Ravno o komunalnih storitvah so nameravali spregovoriti ta teden na seji krajevnega sveta ZSSS Maribor, zato so že 30. decembra razposlali vabila zanjo. Toda o tem niso razpravljali, ker je takoj po novoletnih Praznikih izšel Uradni list Republike Slovenije, v njem pa že omenjeni odlok o zamrznitvi cen tudi na spornem ko-niunalnem področju. Mariborski sindikalisti se ob tem vladinem presenečenju seveda niso jezili, pač pa so zato rekli nekaj krepkih, če so se že sešli, na račun vlade, njene politike v zvezi s socialnim partnerstvom in glede vladnih izhodišč sporazuma o socialni stabilnosti. Mariborčani so predvsem podprli stališča Zveze, da vladnega predloga ne sprejme, kajti socialna stabilnost bi morala temeljiti na spoštovanju in uresničevanju kolektivne pogodbe. Dokler bo veljal zakon o zamrznitvi plač, ni ntogoče sprejeti nobenega sporazuma z vlado, ki nima niti osnov socialnega Programa. Četudi bi ZSSS v to privo-'ila, pa se v Mariboru bojijo, da član- Organi SVIZ bodo to problematiko ponovno obravnavali na naslednji seji republiškega odbora SVIZ ter se med drugim odločali tudi o predlogu, da k bojkotu pozovejo vse učitelje, ki imajo z učnimi načrti predpisane šolske naloge. Možnih je seveda še več drugih oblik stopnjevanja sindikalnega boja, o katerih bo javnost pravočasno obveščena, ko jih bo SVIZ uvedel. SVIZ je seznanjen s pozitivnim stališčem strokovnega sveta in odbora za šolstvo skupščine RS ter s podporo nekaterih drugih strokovnih organov, ki vsi menijo, da je treba priznati korekture šolskih nalog v učni obveznosti in tudi zakonodajna komisija je menda pokazala na možnost za uvedbo diferencirane učne obveznosti. Edino od najodgovornejšega šolskega organa - od ministrstva za šolstvo in šport - ni nobenega jasnega stališča, saj se noče izreči niti o tem, kaj bo predlagalo slovenski vladi v postopku za spremembo normativov. V dopisu je 11. 11. 1991 ministrstvo seznanilo SVIZ le, da poteka postopek za spremembo normativov, iz dopisa z dne 26. 11. pa je mogoče razbrati, naj bi se vprašanje diferencirane obveznosti reševalo šele z novimi zakoni za srednje in osnovne šole. Nekateri svetovalci, javno sta o tem govorila Ivan Bitenc in Maks Vester, so namreč ugotovili, kolikšno je to delo in koliko bi stalo njegovo plačevanje, zato menijo, naj se raje opravi zastonj. Takšno politiko učitelji že dobro poznajo: najprej jim zelo hitro odpravijo neko pravico, pootem pa so potrebne poglobljene strokovne analize, da bi se povrnilo staro stanje, navadno pa se rešitev prelaga od enega sistemskega zakona do drugega. Predlog za spremembo normativov z dne 8. 11. 1991 ne predvideva diferencirane učne obveznosti, čeprav so predlagatelji iskali kompromise na domala vseh drugih področjih: od normativov za nastavitev pomočnikov ravnateljev do delovne obveznosti čistilk. Tako ostaja zahteva, naj se upoštevajo korekture šolskih nalog v učni obveznosti, poleg petih drugih, ena redkih zahtev, za katero se ne ve, kakšno usodo bo doživela. Kaže, da je ministrstvo vseeno, v kakšnih delovnih razmerah delajo stvo tega ne bo sprejelo in bo porušilo sporazum, kajti v nekaterih podjetjih bodo že ta mesec, drugod pa najpozneje prihodnjega dosegli raven zamrznjenih bruto osebnih dohodkov. Ker pa življenjski stroški kar naprej rastejo, ponekod delavci že sedaj zahtevajo posebni dodatek za draginjo. To seveda pomeni padec kolektivne pogodbe, če bo treba pristati na tak dodatek, ki bo za vse enak. Pritisk delavcev pa je povsem realno pričakovati, kajti mariborska štiričlanska družina s povprečnima osebnima dohodkoma za četrti strokovni razred nima dovolj niti za minimalne življenjske stroške. Kaj ta trenutek storiti, da bo prav in ne prepozno, v Mariboru seveda niso uspeli ugotoviti, poudarili pa so, da bi morali doseči v okviru Zveze večjo enotnost in skupno zaostriti zahteve sindikatov do vlade. Vse kaže, da se svobodni sindikati premalo zavedajo svojih štiristo tisoč in več članov in bi morali izkoristiti to moč vsaj ob novih volitvah. Seveda z enotnimi zahtevami in enotnim nastopom vseh panožnih sindikatov, združenih v Zvezo, da ne bi ostalo le pri akcijah sindikatov iz Podravja, ki socialno stisko delavstva najbolj čutijo. Osnovna zahteva vseh pa bi morala biti vztrajanje pri uresničevanju kolektivne pogodbe, kajti ta listina je sedaj edina, ki se je v podjetjih ne držijo, čeprav jo je požegnala vlada! B. G. učitelji temeljnih predmetov. Še več, zdi se, da je ministrstvo za šolstvo mnenja, da se učiteljem lahko nalaga za isto plačo vedno nove naloge, nobenemu pa še na misel ne pride, da bi ob novih nalogah učitelje razbremenil na drugih področjih. Tako sedaj učitelji v osnovnih šolah trikrat pri treh predmetih brezplačno korigirajo teste vseh osmošolcev, junija naj bi vsi srednješolski učitelji brezplačno opravljali zaključne izpite. Nadaljuje se stara praksa, ki uresničuje načelo - »šola stoji na učitelju« tako, da nalagajo na ramena učiteljev vedno nove naloge, ki naj bi jih ti poslušno sprejemali in zagnano opravljali, ne da bi se ponižali do takšne mere, da bi vprašali za plačilo tega novega dela. V našem primeru pa gre pravzaprav za višjo stopnjo te logike: učitelj naj se odreče celo plačilu določenega dela, ki Predlog za izdajo zakona o prisilni poravnavi in stečaju ter osnutek zakona postavljata zaposlene še v slabši položaj, kot so bili v dosedanji ureditvi. To po našem mnenju ni sprejemljivo in dvomimo, da je to skladno z evropskimi standardi oziroma primerjalno zakonsko ureditvijo. Če delavec brez lastne krivde in brez možnosti soodločanja o poslovanju podjetja v postopku prisilne poravnave in stečaja ostane brez dela in delovnega razmerja, mu mora, ali podjetje oziroma podjetniki ali pa država zagotoviti denarno odškodnino. Raven in obseg pravic, ki bi jih moral novi zakon zagotavljati zaposlenim v primeru prisilne poravnave in stečaja, ne smeta biti nižja, kot ju zagotavljajo sklenjene splošne in (ali) panožne kolektivne pogodbe. Zavračamo podla-gano ureditev, da se glede terjatev delavcev iz dela in delovnega razmerja - zlasti glede plač in drugih osebnih prejemkov, uveljavi raven pravic, ki jih zakon določa v bistvu za izredne primere, ki naj bi trajali krajše časovno obdobje in le občasno (zajamčena plača). V predlogu za izdajo zakona in v osnutku tudi ni natančno definirano, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za začetek postopka prisilne poravnave in za začetek stečajnega postopka. Tudi ni nedvoumno dojočeno, za katere subjekte (gospodarske in negospodarske) ta zakon velja oziroma se da iz nekaterih določil osnutka sklepati, da velja tudi za (javne) zavode. Strinjamo se, da se finančna reorganizacija podjetja opravi v postopku prisilne poravnave. Po našem mnenju zmanjševanja števila delavcev mimo določil zakona o delovnih razmerjih ni mogoče šteti za finančno reorganizacijo, ne po vsebini ne po načinu. Ocenjujemo tudi, da odpuščanje delavcev kot eden izmed načinov finančne reorganizacije ni skladno s konvencijo MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, ki jo ga je doslej prejemal, ker se nekaterim strokovnim delavcem zdi, da se bo podrlo šolstvo, če bodo plačevali tisto, kar je bilo plačano doslej. SVIZ je prejel poročila posameznih sindikalnih zaupnikov, ponekod so pristop sporočili celotni regionalni ali občinski aktivi učiteljev pa tudi nekatera strokovna društva. Ker nekatera poročila ne navajajo konkretnih številk o učiteljih, ki se vključujejo v to akcijo, ocenjujemo, da se bojkota udeležuje več kot 350 učiteljev in da bi ob stopnjevanju akcije ostalo neocenjenih okrog 10.000 učencev v nekaterih (ali v vseh) teh treh temeljnih predmetih. Upajmo, da bo vsaj to dovolj prepričljiv argument, da bosta ministrstvo za šolstvo in slovenska vlada upoštevala predlog SVIZ. Seveda je uspeh kakršne koli sindikalne akcije mogoč le z enotno pod- je Jugoslavija ratificirala 1984. leta. Ta namreč ne dopušča takega načina prenehanja delovnega razmerja iz ekonomskih razlogov. Če bo v zakonu takšna možnost dopuščena, bo to pomenilo, da se bodo podjetja v težavah reševala predvsem z odpuščanjem delavcev, ne pa z iskanjem novih programov, izboljšanjem proizvodnih postopkov in organizacije dela, iskanjem novih nabavnih in prodajnih tržišč. Zmanjševanje števila zaposlenih pa v sedanjih gospodarskih razmerah, ki bodo trajale še najmanj leto ali dve, pomeni še nadaljnje zmanjševanje proizvodnje in poslovanja, skratka, gospodarsko katastrofo. Iz teh pravnih in ekonomskih razlogov predlagamo, da se zmanjševanje števila zaposlenih kot oblika finančne reorganizacije podjetja črta iz zakona. Vsako zmanjševanje števila zaposlenih pa mora potekati skladno z določili zakona o delovnih razmerjih. Zakon mora določiti obveznost predlagatelja stečajnega postopka, da o predlogu za začetek stečaja obvesti sindikate v podjetju, za katerega se predlaga uvedba stečaja. Podobno je treba določiti tudi, ko gre za uvedbo postopka prisilne poravnave. Zaposlene je treba določiti za upnike v stečajnem postopku in jim tudi, če gre za več delavcev, omogočiti (po svojem predstavniku) članstvo v upniškem odboru. V dosedanjih stečajnih postopkih se je pokazalo, da so zaposleni pomemben upnik podjetja. Smotrno bi bilo, da bi tudi v postopku prisilne poravnave predstavnik delavcev sodeloval v upniškem odboru. Zaposleni v stečajnem postopku naj nastopajo kot upniki iz naslednjih naslovov: - neizplačani del plač in drugih osebnih prejemkov iz neposredne skupne porabe in v breme poslovnih stroškov v skladu s kolektivno pogodbo, - za dokup delovne dobe za uveljavi- poro članstva. Le če se članstvo enotno udeleži akcije, je mogoče kaj doseči, zgolj z moralno podporo ali molčanjem pa ostane prizadevanje sindikata popisan list papirja. Učitelji, ki bojkota ne podpirajo, seveda lahko zaključijo ocene, če menijo, da je popravljanje šolskih nalog obrobno in da se lahko opravi mimogrede volontersko; da lahko vedno znova sprejemajo dodatne naloge ob vedno manjši plači in da bodo kaj dosegli, ko bodo predpisi že sprejeti; da se lahko odrečejo najmanj eni mesečni plači letno; da lahko uresničijo učne cilje brez pisnih izdelkov; da njihovi kolegi vztrajajo pri temu boju zaradi lepšega in da ni treba biti solidaren z njimi, da takšen odnos do temeljnih predmetov ni v nasprotju z njihovo poklicno etiko. Zoltan Jan tev pravice do polne pokojninske dobe - za težje zaposljive, ^ za odpravnine delavcem, ki jim bo zaradi stečaja prenehalo delovno razmerje, - za odpravnine delavcem ob odhodu v pokoj, - odškodnina za škodo, ki jim jo je povzročilo podjetje. Denarne terjatve v višini, določeni s splošno oziroma panožno kolektivno pogodbo, uveljavljajo delavci prednostno iz stečajne mase (ločitvene pravice), denarne terjatve nad zneski, določenimi s splošno oziroma panožno kolektivno pogodbo pa kot drugi upniki. Delavci, ki po začetku stečajnega postopka nadaljujejo delo v podjetju v stečaju, naj sklenejo delovno razmerje za določen čas, pogodbeno delo pa naj ne bo dopuščeno. Pogodbeno delo delavcem ne zagotavlja nobene socialne varnosti, saj niso zdravstveno in invalidsko ter pokojninsko zavarovani (razen za primer nesreče pri delu), njihov delovnopravni položaj pa tudi ni jasen. Prednost pri zaposlitvi imajo delavci, katerih zaposlitev posebej varuje zakon o delovnih razmerjih in ki izpolnjujejo posebne pogoje za opravljanje dela na delovnih mestih. Poleg tegg pa tuje zakonodaje tovrstnega pogodbenega dela v smislu civilnopravnega razmerja skorajda ne poznajo, v praksi pa je še redkejše. Delavci, ki po uvedbi stečajnega postopka sklenejo delovno razmerje v podjetju v stečaju, uveljavljajo svoje pravice v obsegu v skladu s kolektivno pogodbo. Tudi ti zaposleni morajo uživati pravice najmanj v obsegu in višini, kot ju določa kolektivna pogodba (splošna oziroma panožna). Določitev pravic delavcem na nižji ravni ni sprejemljiva. Predsedstvo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije V Mariboru so za zaostritev Pripombe in predlogi k zakonu o prisilni poravnavi in stečaju Brez članstva tudi ni sindikata Varstvo sindikalnih zaupnikov je eden izmed pogojev, da sindikat lahko opravlja svojo klasično funkcijo - to je varovanje in izboljševanje družbenega, ekonomskega in socialnega položaja, pravic na podlagi dela in iz dela ter iz delovnega razmerja. Takšno varstvo je nujno v razmerah tržnega gospodarstva, kjer so si interesi delodajalcev in delavcev nasprotujoči, še posebej pa v takih gospodarskih (in družbenih) razmerah, kot so v Sloveniji. Varstvo sindikalnih zaupnikov temelji na svobodi ustanavljanja in delovanja sindikatov, varstvu sindikalnih pravic in sindikalnih predstavnikov. Varstvo sindikalnih zaupnikov zagotavljajo (posredno ali neposredno) konvencija MOD št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic, konvencija MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju, mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Ustava Republike Slovenije in Zakon o delovnih razmerjih. Poleg tega je varstvo sindikalnih zaupnikov urejeno tudi s kolektivnimi pogodbami. Raven varstva sindikalnih zaupnikov (ali predstavnikov) je v Evropi zelo različna. Nekatere države .urejajo to z zakoni, največ pa s kolektivnimi pogodbami. Osrednja točka je prepoved odpuščanja zaradi sindikalnega delovanja, največkrat ne glede na raven sindikalnega delovanja (podjetje, območje, dejavnost, država), seveda pa so zaščitne norme v glavnem podobne, kot so opredeljene v našem Zakonu o delovnih razmerjih in ki se glase: »Sindikalnemu zaupniku mora organizacija oziroma delodajalec zagotoviti možnost za hitro in učinkovito opravljanje sindikalnih dejavnosti, s katerimi se varujejo pravice in interesi delavcev. Sindikalni zaupnik mora opravljati sindikalno dejavnost na način, ki ne bo zmanjševal učinkovitosti poslovanja organizacije oziroma delodajalca. Pogoje za delovanje sindikalnega zaupnika iz prvega odstavka tega člena vključno z višino nadomestila osebnega dohodka določa kolektivna pogodba. Sindikalnega zaupnika v času trajanja njegove funkcije kot tudi po preteku, v roku, določenem s kolektivno pogodbo, zaradi sindikalne dejavnosti, brez soglasja sindikata ni mogoče: - prerazporediti na drugo delovno mesto, v drugo organizacijo ali k drugemu delodajalcu, - uvrstiti med presežke delavcev. - ali ga kako drugače postavljati v manj ugoden ali podrejen položaj. Sindikalnemu zaupniku zaradi sindikalne dejavnosti tudi ni mogoče znižati osebnega dohodka in proti njemu začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka.« Najprej je treba omeniti, da delovnopravna imuniteta ni absolutna. Sindikalnega zaupnika varuje pred kakršnimikoli posegi v njegove pravice, če bi bil vzrok zanje njegovo sindikalno delovanje. V načelu pa mora delodajalec, ki predlaga ali poseže v pravice sindikalnega zaupnika, dokazati, da za tak poseg ni razlog v njegovi sindikalni dejavnosti. Tudi zato zakon določa soglasje sindikata za vsak poseg v pravice sindikalnih zaupnikov iz delovnega razmerja. V načelu ima status sindikalnega zaupnika vsak voljeni sindikalni funkcionar v podjetju oziroma v organizaciji. Pogoj, da v organizaciji sindikalni zaupnik sploh je, so člani sindikata. Brez članov sindikata tudi sindikalni zaupnik nima svojega mesta v organizaciji. Naslednje vprašanje je, ali vsak sindikalni zaupnik uživa zakonsko delovnopravno imuniteto. Mislim, da tako delovnopravno imuniteto lahko uživajo samo pooblaščeni sindikalni zaupniki, to je tisti, ki jih kot svoje pooblaščence za sodelovanje v postopkih odločanja o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev določi organ sindikata v podjetju oziroma pristojni organ sindikata zunaj podjetja, če sindikat v podjetju nima svojega organa - (v primeru, ko se organizira en sindikat podjetja za medsebojno kapitalno povezan sistem družb). Pooblaščeni sindikalni zaupnik je tisti sindikalni oziroma delavski predstavnik, ki neposredno varuje pravice članov sindikata in drugih delavcev, ki se zato izpostavlja pred direktorji in organi upravljanja (v prihodnje tudi pred lastnikom). Zato je tudi potrebno takšno zakonsko varstvo. Sindikat v organizaciji sam in (ali) v dogovoru z vodstvom organizacije določi število pooblaščenih sindikalnih zaupnikov, lahko pa je to določeno tudi s kolektivno pogodbo v organizaciji ali pa s posebno pogodbo med vodstvom organizacije in sindikatom. Pri določitvi števila pooblaščenih sindikalnih zaupnikov je treba upoštevati način organiziranja dela v organizaciji, izmen-skost, kraj dela in poslovanja; temeljni kriteriji pa so: - pooblaščeni sindikalni zaupnik mora imeti v najkrajšem času možnost navezati stik z vsemi člani sindikata, za katere je zaupnik in - pooblaščeni sindikalni zaupnik mora dobro poznati razmere v organizaciji oziroma delu organizacije, kjer je zaupnik sindikata, - pooblaščeni sindikalni zaupnik mora uživati zaupanje tako članov sindikata in drugih delavcev, kot tudi vodstva organizacije oziroma dela organizacije, - število članov sindikata, pri čemer naj bi bil v odvisnosti od delovnih razmer in poslovanja v organizaciji en sindikalni zaupnik na 50 do 150 članov (manjše število članov, če je delovni in poslovni proces razdrobljen in tudi razpršen - n.pr. trgovina na drobno; večje število članov, če so ti skupaj v istem prostoru ali v istem objektu in podobno). Kdo so pooblaščeni sindikalni zaupniki in koliko jih je je predvsem stvar sindikata kot je tudi način izvolitve ali imenovanja njegova stvar. Primerjalni pregled z zahodnoevropskimi državami praktično ni mogoč, ker je ureditev položaja sindikalnih zaupnikov odvisna tudi od števila članov sindikata med zaposlenimi, od stopnje razvitosti ekonomske oziroma industrijske demokracije, od stopnje ekonomske razvitosti in podobno. V severnoevropskih državah je določeno bistveno manjše število članov sindikata ali zaposlenih na enega sindikalnega zaupnika kot v Srednji ali Južni Evropi n.pr. na Norvešem 3 sindikalni zaupniki na 26 do 50 delavcev, v Franciji pa eden na 50 do 1000 članov. Pooblaščeni sindikalni zaupniki lahko imajo namestnike, ki uživajo obseg in raven delovnopravnega varstva. Smotrno je tudi dati status pooblaščenih sindikalnih zaupnikov tistim članom sindikata, ki so člani pogajalskih skupin pri sklepanju kolektivnih pogodb in podobno. Seveda imajo ti člani sindikata zagotovljeno varstvo samo za čas takega svojega delovanja in zaradi tega delodajalec brez soglasja sindikata ne more poseči v njihove pravice iz delovnega razmerja. Neurejeno pa je varstvo sindikalnih zaupnikov v primeru prenehanja in stečaja organizacije, še zlasti tedaj, ko se obenem ustanovi nova organizacija, ki prevzame le del zaposlenih in z njimi sklene delovno razmerje. V teh primerih niti sindikalni zaupniki niti drugi delavski predstavniki (delegati v organih upravljanja) niso varovani in preidejo v odprto brezposelnost. Prav tako niso še dovolj varovani sindikalni zaupniki oziroma funkcionarji, ki delujejo zunaj organizacije, v kateri so v delovnem razmerju. V načelu jim zagotavljajo, varstvo določbe konvencije MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju, vendar je glede na sedanje razmere smotrno urediti njihovo delovnopravno imuniteto tudi v zakonodaji ali pa vsaj kolektivnih pogodbah. Gregor Miklič Kateri sindikat lahko imenuje sindikalne zaupnike DE je v več številkah pisal o sporu med vodstvom Opreme Kočevje in sindikatom Neodvisnosti zaradi imenovanja sindikalnih zaupnikov. Predsednik podjetja Božidar Zajc, kije nasprotoval imenovanju dveh sindikalnih zaupnikov s strani Franceta Tomšiča, je o tej zadevi dobil pisno mnenje Gospodarske zbornice Slovenije in Inštituta za delo pri Pravni fakulteti. Obe mnenji objavljamo skupaj s sestavkom Gre-goija Mikliča, člana predsedstva Svobodnih sindikatov Slovenije. Vsi trije enotno odklanjajo pravico zunanjemu sindikatu do imenovanja zaupnikov v podjetju, če tam nimajo svojega članstva. Veijetno je zaradi tega France Tomšič, predsednik sindikata Neodvisnosti, sredi decembra predlagal skupščini republike Slovenije, naj po hitrem postopku dopolni zakon o delovnih raz-merjih tako, da bi najbolj reprezentativni sindikati imeli pravico imenovanja sindikalnih zaupnikov prav v vsakem podjetju. Neodvisnost je takšne norme vsiljevala tudi v zakonu o reprezentativnosti sindikatov, ki je po razpravi v skupščini vrnjen ministrstvu za delo v dodelavo. Lojze Peterle, predsednik vlade republike Slovenije, je pred božičem obiskal Franca Mihiča iz Opreme Kočevje, ki je gladovno stavkal, ker mu Božidar Zajc ni priznal sindikalnih pravic. Predsednik vlade je verjetno obljubil, da bo ministrstvo storilo vse, da bo zakon o delovnih razmerjih dopolnjen tako, kot je v skupščini zahteval France Tomšič. Ni pravne podlage za imenovanje od zunaj V naši pravni ureditvi, v kateri se je s sprejetjem sprememb slovenske ustave in nekaterih pozitivno-pravnih predpisov uveljavil sindikalni pluralizem, ni predvideno posebno upravičenje sindikalnih zvez, da od zunaj posegajo v konkretno podjetje na način, ki bi kakorkoli bremenil podjetje oziroma delodajalca (drugače npr. v Italiji). Če stiki delavcev podjetja in zunanjih sindikalnih zvez ne posegajo na področje delodajalca, so dopustni in jih podjetje ali delodajalec ne sme ovirati, ker bi sicer kršil načelo prostega sindikalnega organiziranja, ki izhaja iz ratificiranih konvencij MOD. Tako bi zunanja sindikalna zveza lahko aktivno vplivala na to, da se v organizaciji ustanovi sindikalna organizacija, ki bo članica omenjene zveze. Menimo,, da ni nikakršne pravne osnove za to, da bi zunanji sindikati lahko v organizacijah s svojimi enostranskimi sklepi imenovali sindikalne predstavnike in jim s tem zagotovili posebne pravice in posebno varstvo. Pravico do sindikalnega predstavnika, ki po zakonu uživa posebno varstvo, lahko ima po našem mnenju sindikat le, če je organiziran v konkretni organizaciji. Po interni in mednarodnopravni ureditvi imajo »pravico organizirati sindikat delavci« torej osebe, zaposlene kot delavci v konkretni organizaciji ali pri konkretnem delodajalcu. Navzven se ti sindikati prosto združujejo in povezujejo, te zveze in združbe pa lahko pridobijo posebne pravice do delodajalske sfere le, če tako določa zakon ali dogovor z delodajalsko sfero. V nasprotnem primeru bi bil pravni položaj podjetja ali delodajalca v odnosu do teoretično neomejenega števila zunanjih sindikatov in sindikalnih zvez povsem nedoločen. Znotraj podjetja ustanovljena sindikalna organizacija bi morala biti s strani delodajalca po našem mnenju priznana, če bi izpolnjevala minimalne pogoje organiziranosti. To pomeni, da gre za skupino organiziranih delavcev, ki določijo sindikalna pravila in sindikalne organe. Ce se sindikalna organizacija obenem vključuje v že obstoječo sindikalno zvezo, ni pravnih ovir, da za svoja pravila proglasi pravila, sprejeta na ravni zveze. Kolektivnih in kvantitativnih pravil v zvezi z organizacijami in z notranjo uredti-vijo s pravili zakona za zdaj ne določa. Omenjeni sindikalni organi po omenjeni zakonski ureditvi niso sindikalni predstavniki. Sindikalni predstavnik ali sindikalni zaupnik je sindikalni organ posebne vrste, prek katerega sindikat kontaktira s podjetjem ali delodajalcem, zato ga je potrebno delno razbremeniti delovnih obveznosti'. Zaradi narave dela je v morebitnem konfliktu med podjetjem ali delodajalcem in sindikatom tudi najbolj izpostavljen, zato mu zakon daje posebno varstvo. Oseba, ki ji sindikat, ki ima v podjetju svojo organizacijo, podeli položaj sindikalnega zaupnika, je zavarovana pred tem, da bi bila z odločitvijo pristojnih organov podjetju uvrščena med presežke delavcev (2. ali 3. odst. 5. člena ZDR), torej tudi med začasne presežke. Tej osebi torej tudi ne more biti odrejeno čakanje na delo kot začasnemu presežku. Glede vprašanja, ali imajo člani kolegijskega organa znotraj podjetja organiziranega sindikata posebno delovnopravno imuniteto, ter ali je posebno varstvo sindikalnih predstavnikov absolutno ali le relativno, kaže poudariti, da kolegijskega organa sindikata ni mogoče na temelju zakonskih določil izenačevati s sindikalnim predstavnikom, ki ima posebne pravice in posebno varstvo. Seveda pa ni nobene ovire, da se podjetje in sindikat (ali sindikati) ne bi v procesih kolektivnih pogajanj dogovorili, da imajo posebne pravice in posebno varstvo tudi člani kolegijskih organov sindikata ali sindikatov v podjetju. Takšna razširitev posebnih pravic in posebnega varstva je torej mogoča s kolektivno pogodbo dejavnosti ali s kolektivno pogodbo podjetja, ni pa predvidena v zakonu niti v sprejetih splošnih kolektivnih pogodbah. Glede varstva sindikalnih zaupnikov je formulacija 3. odst. 5. člena ZDR o tem, da jih ni mogoče »zaradi sindikalne dejavnosti brez soglasja sindikata...« na različne na- čine postavljati v manj ugoden položaj, nekoliko nespretna. Iz formulacije besedila izhaja, kot da je varstvo le relativno, vendar menimo, da je treba ta določila obravnavati kot absolutno varstvo. Zapis., da razporejanje, uvrščanje med presežke, itd. »zaradi sindikalne dejavnosti« sicer ne bi bil potreben, saj se takšna »relativno« omejena prepoved razume sama po sebi. Omenjeni zakonski tekst dobi smisel le, če ga razumemo kot absolutno prepoved, prepoved zato, ker ima oseba položaj sindikalnega poverjenika. Sindikat po določilih omenjenega člena lahko soglaša s tem, da organi podjetja ali delodajalec sprejme odločitve o individualnem pravnem položaju sindikalnega predstavnika, ki zanj niso ugodni. Položaj sindikalnega zaupnika glede posebnega varstva njegovega OD ali glede ugotavljanja njegove odgovornosti je drugačen. Kljub temu, da zakon pri opredelitvi tega posebnega varstva uporablja isto terminologijo (»zaradi sindikalne dejavnosti«) menimo, da je zagotovitev tega varstva mišljena tako kot je dobesedno zapisana, torej relativno - v povezavi s sindikalnimi aktivnostmi, ne pa v zvezi z delom. Če gre za sindikalne aktivnosti, je prepoved popolna in je ni mogoče odpraviti s soglasjem sindikata. Če pa gre za slabo delo sindikalnega predstavnika na delovnem mestu, je mogoče, da mu organi podjetja v skladu z normativno ureditvijo znižajo plačo ter da ugotavljajo njegovo odgovornost v primeru kršitve delovne obveznosti. Delavec, ki mu pristojni organ podjetja izda izvršljiv sklep, s katerimi mu odredi čakanje na delo, se mora ravnati po tem sklepu. V nasprotnem primeru lahko stori disciplinsko kršitev, če je takšna kršitev ustrezno normativno urejena. Takšna kršitev mora biti na temelju 54. čl. ZTPDR urejena z ustrezno avtonomno normo in ob upoštevanju izhodišča, da v okvir disciplinskih kršitev spada tudi »neupoštevanje sklepov, sprejetih v organizaciji...« (1. odst. 54. čl. ZTPDR). mag. Zvone Vodovnik Inštitut za delo pri Pravni fakulteti 10. januarja 1992 Končana obravnava osnutka poslovnika o delu sveta ZSSS Soglasje za sprejemanje odločitev Sami smo krivi, če z nami pometajo Zakaj čakanje in kimanje Statut ZSSS, sprejet na 1. konferenci ZSSS, je opredelil zvezo kot organizacijo sindikatov dejavnosti, prek katere ti uveljavljajo skupne interese in dogovorjeni program, kar je pomenilo dokončno slovo od hierarhično postavljene krovne organizacije, saj statut določa le funkcije zveze in odgovornost za njihovo izvajanje. Takšna opredelitev ZSSS je zahtevala tudi pripravo novega poslovnika o organiziranju in delovanju sveta ZSSS, njegovega predsedstva in delov-, nih teles. Zato je predsedstvo sveta ZSSS, po predhodni obravnavi delovnega osnutka, oktobra posredovalo sindikatom dejavnosti, območnim organizacijam in članom sveta v obravnavo osnutek poslovnika. Pripombe in predloge je 3. 12. 1991 obravnavala statutarna komisija ZSSS, se do njih opredelila in posredovala predlog predsedstvu sveta ZSSS. Poslovnik določa način dela sveta ZSSS, način dela in delovna področja predsedstva sveta ZSSS ter delovna področja in sestavo delovnih teles sveta ZSSS. Rezultat obravnave delovnega osnutka in osnutka poslovnika so pripombe in predlogi, ki bodo pripomogli k večji jasnosti in konkretizaciji posameznih določil, ob tem pa mnogi predlogi kažejo tudi to, da vsi subjekti v ZSSS kljub novemu statutu še niso dojeli vseh sprememb v organizaciji. V statutu opredeljene naloge Zveze zahtevajo tudi odgovornost organov in nosilcev funkcij za njihovo izvajanje, pogoj za to pa so tudi njihove pristojnosti pri oblikovanju, sprejemanju in uveljavljanju odločitev. Pripombe in predlogi k poslovniku pa gredo v smeri večje odgovornosti in zmanjševanja pristojnosti, kar z drugimi besedami pomeni, da se za sprejemanje odločitev na organih zveze zahteva soglasje njenih članic, odgovornost za posledice sprejetih odločitev pa naj bi bila izključno stvar nosilcev funkcij na ravni ZSSS. Po določbah statuta ZSSS je predsednik ZSSS pri določitvi sestave predsedstva, števila njegovih članov in njihovih delovnih področij dobil vlogo mandatarja, saj lahko svet o tem sprejme sklep le na predlog predsednika. To prinaša kolektivno odgovornost predsedstva do sveta ZSSS ter individualno odgovornost članov predsedstva sveta ZSSS do predsednika ZSSS. hJa tej osnovi je poslovniku opredeljeno, da svet ob sprejemanju letne ocene dela glasuje o zaupnici predsedniku ZSSS in predsedstvu sveta ZSSS ter da predsednik ZSSS lahko predloži svetu predlog za razrešitev posameznih članov predsedstva. Člani sveta so po določbah statuta ZSSS člani, ki jih izvolijo sindikati dejavnosti Slovenije, druge interesne oblike sindikalne organiziranosti, območne organizacije ZSSS, predsedniki sindikatov dejavnosti ter predsednik ZSSS in člani predsedstva. Interes vseh, ki volijo člane sveta ZSSS, je, da izvoljeni člani na sejah zastopajo in predstavljajo njihove interese. Zato poslovnik obvezuje člane, da se udeležujejo sej sveta ter odgovorno delujejo v njem, prav tako pa svet enkrat letno razpravlja o prisotnosti posameznih članov ter o tem obvešča organizacije, katerih predstavniki so. Statutarna komisija s tem v zvezi ni sprejela predloga, da mora svet obravnavati ali preverjati delovanje posameznih članov, saj je to predvsem interes in obveznost organizacij, ki jih posamezni člani v svetu predstavljajo. Spremenjene družbenoekonomske in politične razmere prinašajo tudi specifičen položaj članov sindikata na gospodarskem in negospodarskem področju in s tem povezane nekatere njihove različne interese. Zato poslovnik, zazdaj še v variantnem predlogu, določa, da morata v primeru, če se pri sprejemanju odločitve pokažejo različni interesi sindikatov dejavnosti gospodarstva in negospodarstva, svet in predsedstvo te interese tudi ločeno predstavljati Posebna pripomba k osnutku poslovnika je težila le k zmanjšanju števila članov sveta, kar naj bi pripomoglo k operativnosti in racionalizaciji stroškov, za sklic seje sveta. Svet ZSSS bo predlog poslovnika, ki ga je določilo, predsedstvo, obravnaval in sprejemal na seji sveta, januarja 92. Član predsedstva sveta ZSSS Milan Utroša SKEI utrjuje povezave z avstrijskimi in nemškimi sindikati V zadnjih dneh decembra 1991 se je delegacija SKEI v sestavi Albert Vodovnik, predsednik SKEI, Edo Kavčič in Vlado Rančigaj, podpredsednika SKEI. in Vlado Bizovičar, sekretar SKEI sestala v Celovcu z delegacijo kovinarjev Avstrije, v kateri so bili g. Walter Weigi, generalni sekretar sindikata kovinarjev Avstrije za mednarodne odnose, g. Karl Haas, generalni sekretar sindikata kovinarjev, gredbin-cev in energije Avstrije, g. Helmuth Kreulitsch, predsednik sindikata kovinarjev, gradbincev in energije Koroške in g. Rudolf Nurnberger, sekretar kovinarjev, gradbincev in energije Koroške. V daljšem (večurnem) pogovoru je sodeloval tudi član predsedstva kovinarjev ZR Nemčije (IGM) iz Frankfurta, g. Siegfied Muller, ki se je pogovora V zvezi s položajem sindikalnega zaupnika vam posredujemo mnenje: 1. Menimo, da je pogoj za imenovanje sindikalnega zaupnika obstoj sindikata v podjetju. Sindikat se mora v podjetju konstituirati, sindikalni zaupnik pa lahko dela od dneva konstituiranja sindikata v podjetju, če je seveda bil že na ustanovnem zboru imenovan za zaupnika. 2. Delovnopravna imuniteta velja tudi za začasne presežke delavcev, saj to izhaja iz splošne določbe 2. alineje 3. odstavka 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. 1. RS, št. 14/90). Ker posamezne kolektivne pogodbe nimajo posebnih določb o delovnopravni imuniteti, to navedenega dejstva ne spremeni, saj se zakon uporablja neposredno. Ni pa nujno, da imajo vsi člani IO sindikata delovnopravno imuniteto, saj je ne pridobijo po funkciji, marveč z imenovanjem za sindikalne zaupnike. 3. Delovnopravna imuniteta je vezana na sindikalno aktivnost in delavca varuje le pred kaznimi ali kakršnim koli poslabšanjem njegovega položaja zaradi sindikalnega dela. Iz 3. odstavka 5. člena ZDR jasno izhaja, da sindikalnega zaupnika ni mogoče uvrstiti med presežke delavcev zaradi sindikalne aktivnosti, kar pomeni, da ga je mogoče uvrstiti med presežke iz vseh drugih, udeležil na podlagi informacije, da pride delagacija SKEI v Avstrijo. Po prehodni predstavitvi SKEI (sistem včlanjevanja, organiziranost po podjetjih, območjih in v republiki, odnosih z drugimi sindikati itd.) in problematiki, s katero se v Sloveniji srečujemo (presežki, brezposelnost, privatizacija, denacionalizacija, izvajanje kolektivne pogodbe, odnos vlade do sindikata, priprave na generalno stavko, priprave na Zakon o soupravljanju itd.) so sogovorniki takoj izrazili pripravljenost pomagati s svojimi izkušnjami pri reševanju problemov. Kot najbližji sosedje sproti spremljajo dogajanja v Sloveniji in so izrazili upanje po skorajšnjem priznanju Slovenije kot suverene države. V Avstriji predstavljajo sindikati ste- ideji temelji tudi konvencija MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju, ki govori o varstvu pred odpuščanjem zaradi njihovega statusa ali aktivnosti kot zaradi udeležbe v sindikalnih aktivnostih, če ravnajo v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami ali drugimi skupno dogovorjenimi sporazumi. Kot je razvidno torej t.i. delovnopravna imuniteta ni absolutna in bi bilo potrebno v sporu dokazovati, da je (oziroma da ni) uvrstitev med presežke posledica sindikalne aktivnosti oziroma »kazen« za sindikalno delo. 4. Zoper delavca, ki je opredeljen kot začasni presežek, pa še vedno hodi v podjetje, je mogoče disciplinsko ukrepati, če s svojo prisotnostjo stori disciplinsko kršitev, določeno z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom. 5. Od sindikata ni mogoče zahtevati, naj vzame imuniteto svojemu zaupniku, v konkretnih postopkih pa je seveda mogoče dokazovati, da ne gre za ravnanja, pred katerimi delavca varuje imuniteta. Peter Pregl, dipl. iur., samostojni svetovalec mag. Drago Mežnar, sekretar GZS ber družbe in ima oblast tudi temu primeren odnos do sindikata. Predstavniki sindikata so člani parlamenta (tudi predsednik Zveze avstrijskih sindikatov je v parlamentu), ministri posameznih resorjev v vladi so prav tako izkušeni sindikalisti. Pogajanja o plačah potekajo vsako jesen in so že tradicija. Tudi njihov zakon o »delovnih odnosih« v več členih navaja pravice delavcev do soupravljanja. Pogovor je tekel tudi o delavcih na začasnem delu v tujini, kar smo povezali z možnostjo zaposlitve npr. brezposelnih delavcev z Jesenic v Avstriji. To je trenutno neuresničljivo, ker je pritok tujih delavcev (nekdanje Vzhodne Nemčije, Rusija in druge države vzhodne Evrope) ogromen. Povezali se bodo s posameznimi podjetji v Avstriji. Predstavnika IGM iz Frankfurta pa je predvsem zanimalo sodelovanje z drugimi sindikati, vključevanje sindikata v delo parlamenta. Predlagal je naj se sindikati kovinarjev povezujemo direktno s predstavniki delavcev v posameznih podjetjih (npr. Siemens) in s tem najdemo zaveznike v vsej Evropi za svoje delovanje. Na koncu pogovora je bil sprejet predlog, da se organizira v SIC Radovljica posvet s konkretno temo (reševanje brezposelnosti, izvajanje Kolektivne pogodbe ali podobno - po dogovoru), z udeležbo predstavnikov sindikata kovinarjev Avstrije oziroma Nemčije in predsedniki sindikatov iz večjih podjetij dejavnosti. Kasneje pa se opravi podoben tematski razgovor pri njih (Celovec, Dunaj, Stutgart ali Frankfurt), predhodno pa se izmenjajo gradiva za obravnavane teme (panožna Kolektivna pogodba, sprčmljajoči zakoni itd.). Predstavniki kovinarjev Avstrije in Nemčije so zagotovili tudi vso pomoč in podporo pri včlanitvi SKEI v evropsko (EMF) in mednarodno (IMF) skupnost kovinarjev, s tem da se bo zbrana (minimalna) članarina uporabljala za izobraževanje sindikalnih kadrov. Sekretar sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije: Vladimir Bižovičar Zavarovani samo za sindikalno delo Že res: na poslanskih klopeh republiške skupščine se glavni lastninski zakon še medi, a slej ko prej bo zrel za glasovanje in bo povzročil vrsto novih vsebinskih ter organizacijskih sprememb v slovenskem gospodarstvu. Lastninjenje družbene lastnine pa že poteka na podlagi veljavne zakonodaje. Tako iz enovitih podjetij nastaja po več samostojnih podjetij z različnimi nazivi; delniške družbe d.d. ali d.o.o., ki postajajo pravne osebe z direktorjem in upravnimi organi. Čeprav nova podjetja oziroma družbe ostajajo na istem prostoru, so postale samostojne in se kot pravne osebe povezujejo v holdinge, različne poslovne sisteme itd. In zdaj k ugotovitvi, ki ni v čast sindikatom! Tem statusnim spremembam podjetij organiziranost sindikata ne sledi in ostaja takšna, kot da se ne bi nič zgodilo - čeprav zaposleni podpisujejo pogodbe o svoji zaposlitvi v novih podjetjih, kjer bodo poslej uveljavljali tako svoje delavske kakor tudi sindikalne pravice. Kaj lahko se zato zgodi, da delavci ne bodo imeli organizacijsko pravne podlage ne za uveljavljanje enih ne drugih. Da se to ne bi zgodilo, velja opozoriti saj na glavna določila statuta sindikatov dejavnosti, ki opredeljujejo mesto in vlogo (terjajo organiziranost) sindikata podjetja. Glasijo se: - sindikat podjetja je temeljna oblika organiziranosti in delovanja sindikata dejavnosti; - člani opredelijo organiziranost in delovanje sindikata podjetja svobodno, samostojno, s pravili sindikata podjetja; - sindikat poslovnega sistema tvorijo sindikati podjetij tistih družbenih podjetij, ki so v sestavi sistema združenega, sestavljenega podjetja ali drugih oblik združevanja podjetij. Vsa ta določila pomenijo, da statut določa kot temeljno obliko organiziranosti sindikat podjetja. To pa pomeni: ko se enovito podjetje preobrazi v več manjših, samostojnih podjetij, delniških družb d.o.o. kot pravnih oseb, je potrebno takšni organiziranosti prilagoditi tudi sindikat. Se več: nova organiziranost sindikata mora biti opravljena obenem, če že ne prej - da bi lahko sindikat sodeloval pri izbiri delegatov za organe upravljanja (za upravni odbor), kar je njegova dolžnost in pravica po statutu. Statut podjetja v (za zdaj še) družbeni lasti ureja tudi način odločanja delavcev. Statut določa način, kako se uresničujejo posamezne pravice delavcev, npr. iz delovnega razmerja in druge. Statut določa tudi vse pravice in pooblastila, ki jih ima direktor. Zakaj je pravočasna prilagoditev sindikalne organiziranosti organizacijsko poslovodni tako pomembna, celo nujna? Odgovor je jasen: sindikat mora sodelovati pri obravnavi osnutka s svojimi pripombami, predlogi, saj gre za temeljni akt podjetja, v katerem so opredeljene tudi pravice delavcev. Sindikat se ne sme odreči svoji pravici, da se o svojih zahtevah, predlogih lahko neposredno pogaja z vodstvom firme ali organom upravljanja. Če pa sindikat ni organiziran kot samostojen subjekt, po- tem je njegova beseda brez moči v takšnih pogajanjih. In ne nazadnje: kdo naj organizira stavko, če je nujna? Ali bo stavka sploh zakonita ali »divja«? Sindikat kot delavska organizacija si bo organizacijsko nemočen »prislužil« le očitke, da ni nič naredil za delavce. Ničkoliko je že takšnih primerov Oglejmo si enega. Enotno podjetje se je decembra 1990 razdelilo v 4 delniške družbe (d.o.o.), sindikat pa je ostal organiziran po starem (sindikat podjetja). Avgusta 1991 je šla v stečaj ena izmed teh delniških družb; v njej je bil zaposlen tudi predsednik sindikata. Čez dva tedna je šla v stečaj še druga delniška družba. Tako sta ostali še dve delniški družbi kot pravna subjekta, ki še poslujeta. Kako naj v teh dveh d.o.o., ki še obstajata, delavci uveljavljajo svoje pravice - če sindikata podjetja tako rekoč ni več. Ta primer jasno pove, da statusna sprememba podjetja nujno terja tudi spremembo organiziranosti sindikata. Z novo organiziranostjo si predsednik sindikata in njegov namestnik pridobita status zaupnika in s tem - v skladu z zakonom o delovnih razmerjih in kolektivno pogodbo - imuniteto, ko se zavzemata za dosledno uveljavitev delavske zakonodaje v podjetju ter uveljavljanju drugih pristojnosti sindikata. p. P. Nereden dotok članarine ogroža socialno pomoč Tudi solidarnost usiha Po odpravi občinskih sindikalnih svetov, to je po njihovi vključitvi v območno organizacijo sindikatov Ljubljane in okolice, solidarnostna pomoč za tiste člane sindikata, ki so je najbolj potrebni, ni usahnila. Toda takšnih je vsak dan več, medtem ko sindikalna članarina, ki je edini vir za izplačila takšnih pomoči, na zbirni žiro račun območnega sveta ne priteka iz vseh podjetij, to pa zmanjšuje tudi sredstva solidarnosti. Območni svet sindikata je doslej lahko dodelil enkratno finančno pomoč le 100 delavcem, članom svobodnih sindikatov, v skupnem znesku 384.880 tolarjev. Za pomoč delavcem ob poplavi v Zgornji Savinjski dolini je namenil 10.000, za pomoč delavcem na Hrvaškem 50.000, sindi- katu Rašice pa za odpravo posledic neurja 30.000 tolarjev. Da bi lahko čimprej pomagali socialno najbolj ogroženim članom, je-območni svet vse predsednike sindikatov, ki mu ne nakazujejo članarine, pozval, naj to storijo takoj ali ob naslednjem izplačilu OD. p. p. Izkaznice za zaupnike Na območnem odboru SKEI za Ljubljano - okolico so bile poleg gospodarskega položaja v podjetjih in socialnega položaja delavcev v njih obravnavane teze za Zakon o soupravljanju delavcev. Poudarjeno je bilo. da gre za pomembno civilizacijsko vrednoto, ki jo pozna razviti svet že vrsto let. Delu samem daje Evropa večji poudarek kot v zadnjem času pri nas. V zakonu je potrebno razdelati upravljal-sko udeležbo delavcev kot pravico na podlagi dela in s strani sindikatov predlagati podlage za celovito sistemsko zakonodajo na področju celotnega upravljanja v podjetju, kot je to značilno za razvite države. V tezah so ekonomsko in socialne pravice slabo opredeljene. Pravica do stavke mora biti bolje opredeljena, ne le v enem stavku v poglavju o gospodarstvu. Tudi delovanje sindikalne organizacije mora biti poudarjeno v Zakonu. Sindikat si mora pridobiti svojo vlogo kot enakovredni član Sveta delavcev (pariteta). Pri tem pa je potrebno jasno razmejiti naloge Sveta delavcev in sindikata. Predsednikom sindikata podjetij so bile razdeljene tudi izkaznice za sindikalne zaupnike, ki so jih dobili na podlagi sklepa RO SKEI, da se morajo tudi predsedniki sindikata podjetij jasno identificirati v svojem delovnem okolju. Na zadnji seji Izvršnega odbora SKEI je bil sprejet sklep, da se nakaže finančno pomoč ogroženim delavcem v tehle podjetjih: - BIROSTROJ MARIBOR 26.000,00 SET - KAROSERIST MARIBOR ' 60.000,00 SET - RUDNIK MEŽICA 40.000,00 SET 20 EE 10. januarja 1992 7lVl.IRN.tSKA RAZPOTJA JOČL LJUBLJENA DEZELA[ Piše: Marija Erakovič Ne morem več. Iz dneva v dan poslušam izpovedi ljudi, ki so se tako ali drugače znašli v stiski. Izgubili so delo, nimajo denarja za preživetje, računi za elektriko presegajo vse njihove možnosti, mraz pritiska. Obup veje iz njihovih besed, žalost je v njihovih očeh. Te dni je neka ženska, ki je prišla prosit za pomoč, v obupu sklenila roke v prošnjo: »Gospa, pomagajte mi. Bog vam daj zdravje in srečo.« Doma ima tri mladoletne otroke, nezaposlenega moža, ostarelo mater. Za vožnjo iz oddaljenega kraja pa porabi pol ubožne plače. Tudi stanovanjske stiske so velike. Štiričlanska družina z dvema prizadetima otrokoma se stiska v 28 m2 veliki garsonjeri, dva ostarela upokojenca sta pred deložacijo. Solze, prošnje. O vsakem bi lahko napisala zgodbo. Pa kaj. Nekaj več hočem narediti zanje. Pripovedujem o njihovih stiskah, da bi spoznanja segla v nas. Nekega dne mi pravi novinarka, da ji ljudje, ki berejo njene članke o revščini v našem mestu, pravijo, da pretirava, da vendarle ni tako hudo, da so to le posamezni primeri. Prepričana sem, da ti ljudje nimajo prav. Žal je tako, da se mi vsi družimo z ljudmi enakega ali podobnega statusa, interesov, gmotnega stanja. Ljudi, ki živijo na robu preživetja ali že globoko pod njimi, ne poznamo, ne zahajajo v našo družbo. To pa ne pomeni, da jih ni. Ne zatiskajmo si oči pred naraščajočo revščino, bedo. Takšnih ljudi, takšnih družin je vse več. Ste sposobni pomisliti na ljudi, ki bodo prezebali v mrazu, - brez elektrike, na ljudi, ki ne bodo imeli niti krompirjeve juhe na krožniku, na otroke, ki jih ob praznikih ne bodo čakala darila, na stare, osamele, bolne, ubožne. Zelo me moti tudi govorjenje o trgu delovne sile, ko pa vemo, da je nesorazmeren, delavcev brez delaje ogromno, dela zanje pa ni. Vlada gradi socialno politiko na tem, da si mora vsakdo pomagati sam. Lepo in prav. Toda država mora zagotoviti okoliščine, da si bodo ljudje lahko sami pomagali. Bojim se, da se bo v letu, v katerega vstopamo, nadaljevala depresija, da se bo povečalo število brezposelnih, da se bodo stiske večale, poglabljal se bo že globok prepad med zelo bogatimi in zelo revnimi ljudmi. Kako misli vlada blažiti te razlike, pomagati ljudem? Stiskaška podržavljenja socialne politike in ideološko - strankarsko obravnava dobrodelnost ni prava rešitev. Ta prehod v poindustrijsko, v svet odprto družbo blaginje, je treba preživeti! Če bo naša pot v Evropo vodila čez trupla ljudi, ki jih življenje v tej državi uničuje, potem ne pojdem z vami. Brezdušniki, kar hitite v še bolj brezdušni sistem. Ostala bom tukaj in jokala za vse te ljudi. Pripovedovala bom njihove zgodbe, vila bom roke nad njihovo usodo, njihove tožbe naj sežejo do neba, do boga. V ljudeh in državi je pač malo človeškega. Zato ob vseh dobrotah in dobro pogrnjenih mizah zaželimo ob novem letu srečo tudi tem ljudem. Sicer ostane samo še moj vzklik - joči, ljubljena dežela. DVE VIZIJI SINDIKATA VUKC Delavci zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije so se oktobra odločili za stavko, ki se je raztegnila kar na deset dni. Zdaj pa se med njimi širijo govorice, da s stavko niso nič dosegli. Odgovor smo poiskali pri predsedniku sindikata Univerzitetnega kliničnega centra mag. dr. Matjažu Vrtovcu, saj je tudi sindikat tega zavoda aktivno sodeloval v stavki. »S to trditvijo se ne morem povsem strinjati, kajti s stavko smo dosegli podpis kolektivne pogodbe, o kateri se ministrstvo za zdravstvo več kot leto dni ni hotelo resno pogovarjati. Ta pogodba dopolnjuje zakon o delovnih razmerjih.« - Sindikat Univerzitetnega kliničnega centra deluje v okviru sindikata delavcev zdravstva in socialnega skrbstva. Kakšna bo prihodnost sindikata UKC? »Med delavci v Univerzitetnem kliničnem centru si trenutno stojita nasproti dve viziji: sindikalno organiziranje po poklicih ali ohranitev sndikalne organizacije zavoda. Zagovarjam organiziranost po zavodih, ker mislim, da bo sindikat UKC le tako lahko uspešno deloval. To je izredno pomembno za praktično uveljavitev dogovorov na republiški ravni. V zdravstvu namreč delajo ljudje različnih poklicev in teh je predvsem v Univerzitetnem kliničnem centru preveč, tako da ne bi bilo pametno organizacije razbijati na poklicne sindikate. S tem bi dosegli le nereprezentantivnost sindikatov, jim odvzeli možnost soupravljanja in prepustili vse odločitve posamezniku - direktorju.« - Kaj je zdaj najaktualnejše? »Gre za uveljavitev kolektivne pogodbe. Večina delavcev ne soglaša z njenim tarifnim delom, ki ga je v resnici sprejela vlada kot odlok in zanj sindikat ni kriv, kar bi mu nekateri radi pripisali. Tarifni del kolektivne pogodbe ima preveč pomanjkljivosti, da bi ga lahko v celoti uveljavili. Glavni razlog je nezadostno financiranje zdravstvenih zavodov, ki ne morejo svojim delavcem izplačati dohodka po pogodbi, drugi razlog so občasna neprimerna razmerja med posameznimi poklici. Univerzitetni klinični center nima le zdravnika in medicinske sestre, delo in vrhunske storitve tudi druge strokovnjake. S sedanjim tarifnim delom kolektivne pogodbe pa se ti počutijo močno prikrajšani. Ker izvedence potrebujemo, upamo, da bo naslednji dogovor med ministrstvom in sindikati - pametnejši. Upoštevati pa bi moral tudi realne možnosti v Sloveniji. Kolektivna pogodba ne sme biti le kos papirja, ki se ga ne bi držalo niti ministrstvo (fi-nanser) niti uprave posameznih zavodov, kar se na žalost marsikje dogaja.« - Kako kaže za delo sindikalistov v Univerzitetnem kliničnem centru? »V Univerzitetnem kliničnem centru amaterji nismo kos vsem nakopičenim problemom, saj jih ne zmoremo niti časovno niti strokovno. Ob rednem delu preprosto nimamo časa, da bi lahko kaj več storili za svoje delavce. Kolektivna pogodba ne zagotavlja financiranja profesionalnega sindikalista, ki ga v UKC nujno potrebujemo. Zanj nista zainteresirana niti zavod (uprava) niti republiški vrh sindikata zdravstva in socialnega skrbstva. Poklicno sindikalno delo v zavodih bi pomenilo Dr. Matjaž Vrtovec manj članarine za republiški sindikat. Upamo sicer, da se bomo z republiškim odborom sindikata delavcev zdravstva m socialnega skrbstva sporazumeli in profesionalizirali sindikalno delo v zavodu. Za ponazoritev, kako nujna je zaposlitev sindikalista v UKC, naj navedem le nekaj dejstev: trenutno je treba rešiti 300 prošenj za posojila oziroma drugo pomoč, pritožbe, ki prihajajo v zvezi z odkupom stanovanj, pritožbe v zvezi z visokimi stanarinami in še bi lahko našteval. Pred nami pa so verjetno še težji časi. Prisiljeni bomo organizirano in z vsemi sredstvi pritiskati na delodajalca, da bo upošteval zakonske akte in pravice zaposle- Smilja Juras V razvojnem programu, ki ga je pripravila vlada in naj bi pomenil osnovo za naše življenje in razvoj v letu 1992, je o socialni politiki zapisano tole: »Socialna politika bo v letu 1992 temeljila na osrednjih točkah socialnega programa, sprejetega v začetku leta 1991. V zaostrenih gospodarskih razmerah bo država s socialno politiko usklajevala tiste instrumente, ki so v njeni domeni in skrbela za ublažitev tistih vplivov, ki bi zmanjševali socialno varnost prebivalcev in socialno znosnost ukrepov.« Ta dva stavka, učeno povedano nič, dobita smisel šele, ko polistamo po spominu do omenjenega socialnega prpgrama in.ko pazljivo proučimo druge napovedi tega tako imenovanega razvojnega programa/ (Upam, da mi »tako imenovani« ne bo šteto za zlo, toda v resnici dokument predstavlja sliko, ki jo tudi pri najboljši volji ne bi mogli označiti z »razvojem.«) Varovalka za najrevnejše Socialni program z začetka leta 1991 je dokument, katerega vrednost je v tem, da je vlada, potem ko ga je požegnal parlament, dobila proste roke za pripravo restriktivne socialne zakonodaje. Kaj to pomeni, postaja jasno zdaj, ko se sprejemajo novi zakoni s področja zdravstva, invalidsko-pokojninskega zavarovanja in socialnega varstva. Zdravstvene storitve bodo tako ali drugače bolj pritisnile na naše žepe; tisti, ki imajo globlje, si bodo sicer, vsaj čez čas, lahko kupili tudi večjo kakovost, drugi pa bodo prav gotovo morali premisliti, ali si določeno storitev lahko privoščijo. V zdravstveni zakon je sicer vgrajena varovalka za najrevnejše, vendar je po drugi strani tudi res, da zakoni priznavajo tako nizek prag »gmotne ogroženosti«, da večina ljudi, ki sicer zelo težko živijo, spada v kategorijo, ki je ocenjena kot zmožna prispevka. Zaostrili se bodo pogoji za upokojevanje, posebno za predčasno upokojitev, kar bo prizadelo predvsem delavce, ki so jih v podjetjih določili za odvečne, spričo starosti pa jim je bila doslej predčasna upokojitev poleg brezposelnosti edina izbira. No, ljudski glas ve povedati - in običajno se le izkaže, da je tam, kjer je dim, tudi ogenj - da se zaostrujejo tudi pogoji za invalidsko upokojevanje in to brez sprememb zakona, enostavno z neživljenjskimi kriteriji invalidskih komisij. V socialnem varstvu, kjer že tako ali tako ni kaj vzeti, se bodo še nekoliko znižale višine pomoči. Pač pa vlada z zakonom obljublja vsaj nekoliko večjo podporo družinam z otroki: materinski dodatek za nezaposlene porodnice in otroški dodatek za vse otroke. Ne v socialnem programu ne v razvojnem programu za leto 1992 pa vlada ne napoveduje, da bi poskušala blažiti stiske tistih, ki ne spadajo v nobeno izmed »varovanih skupin«; vse več je dolgotrajno brezposelnih ljudi, ki nimajo pravic do nikakršnih nadomestil ali pomoči, zaradi vse večje brezposelno- ZA LETO 1992 sti pa tudi ni možnosti za skorajšnjo zaposlitev, razen morda za začasna in priložnostna dela - ki se, mimogrede povedano, ponekod že spreminjajo v zelo črne oblike izkoriščanja. Vse kaže, da bodo prepuščeni lastni iznajdljivosti, družinski in sorodniški solidarnosti in dobrodelništvu, kar k »socialni državi«, za kar se Slovenija pravkar proglaša, ne spada najbolje. Dokaj zgovoren je podatek, da v zadnjem času v trgovinah kradejo kruh. Tržno-socialna država Da bi razumeli drugi stavek o socialni politiki iz razvojnega programa moramo polistati nazaj do poglavja »Institucionalizacija tržno-socialne države«. . Tu bi najprej rekla, da se pojem »tržno-socialna« v naši politiki nekoliko nemarno uporablja. Skovanka, ki je zelo pri srcu nemškemu kanclerju Kohlu, ne označuje posebnih odnosov med »ključnimi institucionalnimi dejavniki, t.j. lastniki, delavci in državo«, kot sugerira to poglavje; pomeni, da je tržno gospodarstvo prepleteno z bogato socialno politiko, ki tudi ljudem s socialnega roba omogoča ne le preživeti, ampak kolikor toliko spodobno živeti. Poleg tega pa zaradi zapletov z lastniško zakonodajo tip tržnega gospodarstva še ni izdelan niti določlen, od njega pa je precej odvisna podoba družbe. Mnogi naši politiki, kadar govorijo o preobrazbi gospodarstva, navajajo ameriške zglede; Američani pa svojega sistema nikoli ne bi označili za »tržno-socialnega«. Iz nadaljevanja je videti, da ima naša vlada pod tem pojmom v mislih predvsem postavitev ne-kakšnga socialnega partnerstva. To naj bi bil sporazum, ki bi, rečeno na kratko, nadomestil zakone ali odloke o zamrzovanju plač, saj naj bi bila njegova poglavitna vsebina doseganje zaostajanja rasti plač za rastjo cen življenjskih potrebščin. Kako je mogoče zahtevati takšen sporazum v razmerah, ko že povprečna družina z dvema zaposlenima porabi tričetrt dohodkov za hrano in ko so si po drugi strani nekateri proizvajalci življenjsko pomembnih potrebščin in storitev (npr. proizvajalci mleka ali elektrike itd.) že vnaprej zagotovili sprotno izračunavanje »proizvodnih stroškov«, je posebno vprašanje'. Ni še tako daleč nazaj, ko smo z navdušenjem govorili o »Evropi 92« in ugibali, kako bi morda le prišli tja. Nekaj je zdaj gotovo: v realnem letu 1992 bomo zelo, zelo daleč. .. _. , Manja Cigale I k KLOBČIČ V OPREMI SE VZTRAJNO ZAPLETA teri je v predzadnjem odstavku te izjave navedla: Početje g. Zajca daje slutiti, da so v ozadju sumljiva dejanja. Čeprav daje Oprema na videz dobre gospodarske rezultate, je vodja podjetja s takšnimi moralnimi kvalitetami zanesljivo slab menedžer in zato je tudi naša firma slaba ali vsaj varljivo dobra«, storila kršitev delovne obveznosti iz 15. točke 46. člena citiranega pra- Potem ko je šef KNSS France Tomšič razmeroma pozno spoznal, da je kočevska Oprema le pretrd oreh za njegove osvajalno-revolucionarne pohode in s temi popotovanji vsaj začasno prenehal, se je zgodilo približno tisto, kar smo že napovedali. Delavce (posebej gladovno stavkajoča) in direktorja podjetja Oprema je potisnil v očitno nerešljiv konflikt, iz katerega ni videti skorajšnjega in pametnega izhoda. Poglejmo konkretne rezultate Tomšičevega bivanja v Kočevju. Glede tega je potrebno najprej omeniti velik uspeh, ki se kaže v novoustanovljeni sindikalni organizaciji KNSS z več kot 100 člani v podjetju, v katerem je zaposlenih približno 230 delavcev. To pa je bolj ali manj tudi vse in za Tomšiča očitno najbolj pomembno. Vsi drugi podatki govore v škodo delavcev in še zlasti podjetja Oprema, ki zdaj trpi motnje v poslovanju (oteženo bančno servisiranje, preverjanje bonitete podjetja s strani poslovnih partnerjev, težje sklepanje poslov itd.) in ki jih pred Tomšičevim prihodom v Opremo ni bilo. Napovedana tožba Opreme proti KNSS in zahtevek odškodnine torej kar ima nekaj realne podlage. Pred Tomšičem v Opremi ni bilo nič drugega kot direktorjeva odločba za Vesno Brelih o začasnem čakanju na delo doma. Po njegovem prihodu sta bili gladovni stavki, velik medijski direndaj in zdaj... No, zdaj so stvari do konca zaostrene. Vesna Brelih ni več zgolj na čakanju na delo doma, temveč je direktor podjetja Božidar Zajc zoper njo disciplinski komisiji podal zahtevo za začetek disciplinskega postopka in jo utemeljil z naslednjima razlogoma. Vesna Brelih naj bi huje kršila pravilnik o delovnih razmerjih in odgovornosti za delovne obveznosti: s tem, ko je v telefonskem razgovoru dne 3. 12. 1991 od- pravila sodelavko Zalko Kure z besedami: »Pejt v pičko materino, kaj sploh hodiš po svetu, če nič ne veš«, storila hujšo kršitev delovne obveznosti iz 9. točke 45. člena citiranega pravilnika podjetja, to je »žalitve, grobo ali nevljudno obnašanje do sodelavcev«, - s tem, ko je dne 14. 12. 1991 v sobotni prilogi Dela objavila izjavo za javnost, v ka- Kdo bo kriv, če bodo jutri vsi čakali na delo doma? Podpora Zajcu V zadnjih dneh sta podjetje Oprema in njen predsednik g. Božidar Zajc najaktualnejša tema ne samo v Kočevju, temveč tudi v raznih občilih. Sliši se več variant o tem, da je potrebno g. Zajca nagnati iz Kočevja pa tudi, da mu nekateri dajejo podporo. Med slednjimi smo tudi delavci Opreme, podpisani na tem dopisu. Podpiramo pa ga, ker: - je g. Zajc prišel v podjetje takrat, ko je bilo popolnoma na dnu in ko so vsi mislili, da mu ni več pomoči; - je ne samo rešil podjetje pred stečajem, temveč tudi uspešno zaključil veliko investicijo; - v času prisilnega upravljanja ni bil niti en sam delavec določen za tehnološki presežek, - imamo ugodne razmere za delo, - imamo redne in ne samo dobre, temveč najvišje plače v kočevski občini; V zvezi s sporom, ki je nastal v našem podjetju, zopet zagovarjamo g. Zajca, kajti če gospa Brelih in g. Mihič mislita, da sta osebno prizadeta ali je prizadet sindikat Neodvisnosti, za to obstajajo pravne poti in naj jih uporabita, ne pa da poskušata z gladovno stavko izsiljevati predsednika podjetja k nekakšnemu izvrševanju in podpisovanju njunih zahtev. Podpisani delavci zahtevamo, da sindikat Neodvisnosti deluje v okviru svojih pooblastil in ne naseda predsedniku sindikata Neodvisnosti Slovenije g. Tomšiču, ki je v zadevi izpadel kot izvrsten režiser in pred strankarskimi boji pridno nabiral točke (glasove). Gospa Brelih in g. Mihič naj nehata izsiljevati prek TV in časopisov, kajti s tem delata lastnemu podjetju in vsem 230 zaposlenim veliko gospodarsko škodo. Tudi razni lističi v zvezi z blatenjem vodstva Opreme, ki jih obešajo po oglasnih deskah in jih nekateri naivneži nosijo iz podjetja, naj nehajo krožiti, kajti tudi to škodi ugledu podjetja, ki ga je zelo težko ustvariti. Gospodu zajcu se tudi očita, da v času gladovne stavke »večkrat sploh ni bil v podjetju«. Jasno, g. Zajc ni v podjetju samo zato, da bo skrbel za dva delavca, ki sta se »sama« odločila za to dejanje, ampak je moral in še mora skrbeti, da ne bo prizadetih vseh 230 zaposlenih, in je sklepal nove posle. Ce pa si je vzel en dan za privatne zadeve, tudi ni nič narobe, saj sta si g. Mihič in ga. Brelihova vzela v ta namen kar osem dni. Sindikatu Neodvisnost želimo, da bi imel čimveč članov, ki naj resnično pomagajo delavcem in tudi sebi, vendar tiaj se zavedajo, da z blatenjem vodstva podjetja delajo gospodarsko škodo in ogrožajo tudi svoje plače. Vsi podpisani želimo, da bi g. Božidar Zajc še dolgo vodil podjetje Oprema, tako kot ga vodi sedaj in mu bomo pri tem tudi pomagali, kajti za težke čase, ki so pred nami, in trdo delo, ki bo v zvezi s tem obvezno, je potrebna tudi trda roka, to g. Zajc zna, takrat ko je to potrebno, zelo dobro uporabiti. Sledi kakih 120 podpisov delavcev Opreme vilnika »neprimerno vedenje do poslovnih partnerjev ali do sodelavcev, med delovnim časom kot tudi izven delovnega časa in izven prostorov podjetja, ki škoduje poslovnemu ugledu podjetja« in iz 16. točke 46. člena citiranega pravilnika »dajanje izjav med delovnim časom kot tudi izven delovnega časa in izven prostorov podjetja, ki škodujejo poslovnemu ugledu podjetja ali ki izrazito negativno vplivajo na vzdušje med sodelavci«. Franc Mihič pred Tomšičevo različico organiziranja sindikatov v Opremi ni imel nobene odločbe, je skratka normalno delal in prejemal normalno (relativno dobro) plačo. Potem je gladovno stavkal, za kar je zdaj od direktorja podjetja prejel sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi »neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma šest dni«. Zajc se je pri tej odločbi oprl na zakon in na pravilnik o delovnih razmerjih in odgovornosti za delovne obveznosti, ugotovil, da je bil delavec nesporno odsoten z dela in da gladovne stavke pač ni mogoče šteti za prisotnost na delu. Pripomniti velja, da Franc Mihič zdaj normalno opravlaj svoje delo. Zoper ta sklep se je v imenu KNSS pritožila Irena Virant, njena pravna svetovalka in pritožbo utemeljila z dejstvom, da je Franc Mihič »res gladovno stavkal, to pa iz upravičenega razloga, saj je bila njemu in sodelavki Vesni Brelih onemogočena sindikalna dejavnost«. Vozel se torej vztrajno zapleta in sam bog ve, kako se bo razpletel. Odgovor na to vprašanje smo poskušali dobiti pri družbeni pravobranilki samoupravljanja Slovenije Anici Popovič, ki se je analize dogodkov v kočevski Opremi polotila po nalogu predsednika republike Milana Kučana, vendar smo bili očitno še prezgodnji. Pravobranilka je šele te dni dobila vse potrebne listine in kaj več nam bo lahko povedala šele prihodnji teden. Ivo Kuljaj Priročnik za sindikalne zaupnike, strokovne službe podjetij in posameznike (1) Več avtorjev: KAKO UVELJAVITI SPLOŠNO KOLEKTIVNO POGODBO V PRAKSI Navodila - Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo Cena 270,00 SLT (7) Gregor Miklič: NOVA DELOVNA ZAKONODAJA Prečiščeno besedilo Zakona o delovnih razmerjih in Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti s komentarjem Cena 270,00 SLT (8) Aleksej Cvetko: ZAKON 0 POKOJNINSKEM IN INVALIDSKEM ZAVAROVANJU Z OBRAZLOŽITVIJO Knjige lahko naročite pri: zakaj so bile potrebne spremembe v pokojninski in'invalidski zakonodaji - spremembe pogojev za upokojevanje - nova definicija invalidnosti in kaj to pomeni - nov sistem odmere nadomestil plač invalidom M. in III. kategorije invalidnosti - spremenjeni postopki za uveljavljanje in varstvo pravic, revizija, sodno varstvo - organizacijske spremembe -'kako s pridobljenimi pravicami Prednaročniška cena je 430,00 SLT. e enotnost ČZP ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4 ali po telefonu št. 321-255, 110-033 (2) Janez Kopač: (3) Več avtorjev: (4) Mira Becele: (5) Več avtorjev: (6) DAVKI PO NOVEM Nove neposredne dajatve in socialni prispevki in nove dajatve ter sprejete novosti in predlogi za spremembo decembrskega davčnega svežnja Cena 150,00 SLT MOJE PRAVICE NA DELOVNEM MESTU Delovno razmerje - Prenehanje potreb po delavcih - Posebno varstvo žensk, mater, delavcev z družinskimi obveznostmi, mladine, invalidov in starejših delavcev - Varstvo pravic delavcev - Varstvo pri delu - Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, za primer brezposelnosti, zdravstveno, socialno varstvo - Seznam služb sindikalne pravne pomoči Cena 145,00 SLT STANOVANJSKA RAZMERJA PO NOVEM Priročnik za lastnike stanovanj in za tiste, ki bi to radi postali... Stanovanjski zakon s komentarjem in primeri praktične uporabe določil stanovanjskega zakona Cena 230,00 SLT KAKO POSTATI PODJETNIK - KAKO USPEŠNO POSLOVATI Iz zbirke ABC PODJETNIŠTVA Cena 300,00 SLT ROKOVNIK - PRIROČNIK 92 Vsebina: koledarski vložek - zapisniški vložek - priročnik za sindikalne zaupnike Cena 480,00 SLT NAROČILNICA---------------------------—— -------------------------------------- Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) izvod(ov) knjige (1) KAKO UVELJAVITI SPLOŠNO KOLEKTIVNO POGODBO izvod(ov) knjige (2) DAVKI PO NOVEM izvod(ov) knjige (3) MOJE PRAVICE NA DELOVNEM MESTU izvod(ov) knjige (4) STANOVANJSKA RAZMERJA PO NOVEM izvod(ov) knjige (5) KAKO POSTATI PODJETNIK izvod(ov) priročnika (6) ROKOVNIK-PRIROČNIK 92 izvod(ov) knjige (7) NOVA DELOVNA ZAKONODAJA izvod(ov) priročnik (8) ZAKON O POKOJNINSKEM IN INVALIDSKEM ZAVAROVANJU Z OBRAZLOŽITVIJO Naročeno pošljite na naslov: Ulica, poštna št., kraj: Ime in priimek podpisnika: 1. Naročeno bomo plačali v 15 dneh po prejemu knjig 2. Naročeno mi(nam) pošljite po povzetju Individualnim kupcem in knjige, naročene po telefonu, pošiljamo po povzetju. ^'9 * Podpis naročnika: Vse je prav »Kako se imaš?« vprašam znanca, ki ga že nekaj mesecev nisem videl. »Dobro« pravi in srkne kavo iz skodelice. »Takih je pa malo,« odvrnem in naročim pivo. »A Union?« zmoti Štefka. »Tega, tega.« »To se pravi,« se spet obrnem k znancu in nadaljujem, »te pri nas nič ne moti in je torej vse v redu.« »Mene osebno nič ne moti in mi je zatorej vse prav.« »Aha, aha! Nič te ne moti, recimo, če oblast prek medijev do nezavesti posiljuje s svojimi vizionarskimi opcijami, hkrati pa pozablja na osnovne probleme svojih volilcev. Prav ti je, če izvoljene stranke vse po vrsti ukrepajo v izrazitem nasprotju s svojo proklama-cijo in voljo volilcev. Ali najbolj banalen primer, če gospoda za svoje potrebe ob sestradanem narodu kupuje naj-luksuznejše avtomobile. Mimogrede, se kdaj vprašaš, kje. so tiste predvolilne obljube o enakih možnostih za vse? In, ali nič ne bereš, kako ljudje živijo? Zlasti brezposelni, delavci, šolniki, kulturniki in drugi. Saj skoraj ni sloja, ki ne »Kruh imaš?« drezam. »Imam.« »Za obleči tudi?« bi tolkel revščine. Razen, seveda, politikov in takoimeno-vanega menagementa, ki pa so pravzaprav poglavitni krivec za popolno razsulo. Z redkimi izjemami, ki pa v množici nič ne pomenijo. Gledano iz prakse ali iz zgodovinskega vidika...« »Tudi obleči tudi?« »Tudi.« »Ali kaj prihraniš?« še naprej zaslišujem. »Prihranim.« »No,« udarim, »potem- si vsaj direktor, če že ne politik?« »Nisem rekel, da se z vsem tem strinjam,« mi je padel v besedo, »a človek nič ne more.« »Pa vendar dobro živiš,« ne odneham. »To pa,« prizna. »Ne eno, ne drugo.« »Kje, zaboga, pa potem delaš?« »V Avstriji.« Vzame mi sapo: »Štefka, še en šnops, prosim!« Mire Mene osebno nič ne moti NAJ VAM NE BO NERODNO! Ali ste to vi? ^N Ne, dragi bralci in sodelavci, našega natečaja za zgodbe, ki jih piše življenje, še ne-zaključujemo. Pa vendar se bliža čas, ko bomo znova preverili naše sodelovanje, skupaj . s strokovnjaki ocenili kakovost in izpovedno vrednost prispevkov, ki smo jih v zadnjih mesecih objavljali, ter seveda podelili obljubljene nagrade. Priznati moramo, da nas je odziv na razpis presenetil. Kar zasuli ste nas s svojimi zgodbami in zlasti tisti, ki ste jih poslali več, boste morali malo počakati, da bodo vse prišle na vrsto. Seveda pa nekatere zgodbe ne ustrezajo kriterijem za objavo, kar pa ne bi smelo pomeniti, da avtorji ne bi še poskušali. Ob zgodbah nam večkrat sporočate tudi svoja mnenja o rubriki, tudi o časopisu DE, ki se vam je očitno priljubil, tudi kakšna kritika je zraven. Vse, kar napišete, skrbno preberemo in poskušamo upoštevati. »Želim vam veliko uspeha v nadaljnjem delu, ker je nam, umetniškim dušam, ta rubrika v veliko veselje,« nam je napisala sodelavka Lili. V dobrih željah se ji pridružujemo in si želimo, da bi z vašimi prispevki rubrika še dolgo opravljala svoje poslanstvo, saj je vaša. Pa ne pozabite, največ šestdeset vrst; čim bolj povezano s konkretnim življenjem, ki ga živimo; še zlasti se ne branimo humoresk in satir, lahko pa nam priložite tudi likovno opremo ali karikature za svoj prispevek. Čim več navdiha Uredništvo V____________________________________J Ne joči Peter - le preberi! Pismo prijatelju Gremo v novo leto 1848. Moram ti povedati, da je dandanes slovenščina vsakdanja hrana. Kamorkoli grem, kamorkoli se pride, povsod se menijo, kaj zamišljajo naše stranke. To naše praščenje je bilo hrupno in radostno. Z mene je padel jarem tlake in desetine. Nove svobode sem se veselil prav po otročje, kajti takrat še nihče ni mislil, da je treba plačati, tisto vražje odškodovanje, ki je zaprlo toliko gospodarjem sapo. Dijaki in drugi narodnjaki so bili odu-ševljeni radi rabe slovenščine, kateri si je priznala veljavnost tudi po zakonu. Toda gospoda in duhovniki se najraje še naprej pomenjkujejo med sabo po nemško, kot da bi se sramovali domačega jezika vsak, kdor ima na sebi gosposko suknjo, brez razločka, naj je plačana ali še na dolgu. To sovražno stališče plemstva in klera je sprožilo, da nacionalne svobode nismo dobili, absolutizem je ostal, mi pa nismo dobili niti pedi zemlje, ta je še naprej ostala plemstvu in drugim veleposestnikom, čeprav je ne obdelujejo. Bogne-daj, da bi k njim prišel nekdo z domislico, »za brate Hrvate, ki se krvavo bojujejo proti Madžarom«, da bi se nabirali zanje darovi. Tako nas je strah kaj bo danes leto, ali na svetu je že tako, da ni nobene sreče brez nesreče....... /iz SPOMINOV Janeza Trdine/ Pismo prijatelju Gremo v leto 1992. Če sem poleti še imel kaj dati v usta, se danes zaradi inflacije oziroma nenehnih podražitev ne morem pohvaliti. Če smo še spomladi .vpili živela Slovenija, nas je zdaj na desettisoče ostalo bosih in lačnih predvsem pa razočaranih. Ne v Evropo, ampak na dno so nas privedli naši gospodje oblastniki. Saj človek ne bi bil tako črnogled, če bi davek za osamosvajanje plačali vsaj približno enako. Tako pa so fevdalizem in njegove metode spet na pohodu. Gospodje oblastniki se s tujimi oblastmi in kapitalisti menijo o prodaji naših tovarn. Vse poteka nekako skrivnostno v nam tujem (nemškem) jeziku. Strankarstvo je že zdavnaj razdelilo Slovenijo in Slovence. Danes poteka akcija za pomoč Hrvaški državi, ki se srdito bojuje proti Srbiji. Toda kaj, ko v akciji sodelujemo samo mi z dna, oblastnikov tako nikoli ni doma. Oblastniki se vedejo tako kot stranke, strankarska koalicija pa tako kot oblastniki, ki nam obljubljano sezonsko delo pri Germanih. Toda ali nismo tudi mi soustvarjalci države Slovenije in njihovi državljani. Tako pa nam, ki nimamo nobenih zvez, ne preostane drugega kot živeti, kakorkoli že, a živeti ... B. H. Justin Opolis Samostojna Slovenija 1992 Vrednote Svetost življenja ni ustavna vrednota. Relikvije duha tod nimajo cene. Priborili so nam osnovno človekovo pravico: smemo lajati na režim. On pa gre dalje. Kaj bi to bilo tržno socialna država? Eh, tista pač, ki svojim državljanom prodaja socialo. Insignije mednarodnosti Avtotablico so si sposodili pri Avstrijcih, nakar so jo sunili Nemcem. Grb so plunili Čehom. Zastavo so nam priposestvovali od Rusov. Pa kaj. - Saj, pa kaj? Samostojni Slovenec Le kaj mi še mora srbski opank? Jaz že nosim irhaste hlače. Moje človekove pravice Pravico mam bit brez stanovanja. Pravico mam bit brez dela. Pravico mam splavljat. Pravico mam se obesit. Moje pravice omenujejo samo enake pravice drugega. Inkarnacija In beseda je meso postala. Odtlej nimam več kaj za v lonec. Božič 1991 Pastirje na oltar, ljudstvo na kolena. Pastirjem korita, ljudstvu jaslice. Samostojna Slovenija, kukavica, ki skozi štirinajst stoletij trnja poje v gmajni: so jo že pritaknili Jezuščku v jaslice. Da ju bomo oba vdano molili. Jerovizija Desetletja nas je, ubogljiva, farbala rdeče. Odisej nas, predana, farba črno. Globlje od dna Je pač tako, da se v meglenem in mokrem jesenskem večeru rado v človeku zbudi malodušje, ki ga tudi topla izba ne omili. Ne omili ga niti melodija radia, kajti njegov napev govori o klošarju, ki se v jutranjih urah odpravlja spat. Misel obide za roleto stanovanja in prisluhne: »Joj, kam bi del, je dejal Aškerc«. Kaj bom dal, se sprašuje današnji delavec in prenekateri upokojenec? Kaj bom dal za plačilo čekov, za kurjavo, mleko, kruh? Jo, zmanjkalo bo! Ve, kam bi moral dati, pa nima. Nima več, pa ve, da bi moral še dati. Otrok v šoli še ni plačal malice, drugi že kaže na prekratek rokav. Ve, kam bi moral dati, ampak kaj? Nima več ničesar dati. Misel leti že naprej. Nepovabljena vstopi v majhno hišo in prisluškuje. Nič ni slišati, misel začuti le bolj. Občuti pritajeno nemoč. Skupaj sta delala 65 let, razmere so jo prisilile v pokoj. In sedaj nemo preštevata, v kaj vse sta prispevala. In obresti njunega dela? Ne norite, ni obresti, vse, v kar sta vlagala, pravi naša vlada, je zanič. Zanič so tovarne, zanič ustanove, zanič objekti, ceste, regulacije, zanič bloki in v njih nekaj tisoč stanovanj. Za ves ta nič pa vlada sedaj uveljavlja zakon o lastninjenju. Zakaj? Saj je vendar vse, kar je bilo narejenega do predlani, zanič. Pa vendar hočete vs£ to, čeprav je zanič. Dragi vladni gospodje in gospe, pa veste, da je tudi življenje delavca in upokojenca zanič. Niste mu vzeli samo cene. vzeli ste mu tudi vero, da je delal dobro. Ustvarili ste občutek, da je vse zanič, pa vendar tudi vaše zanič drvi navzdol. Kje bo konec? Resnično šele na dnu brezna, ki mu nekateri pravijo že kar beda. Misel hiti naprej, kaj vendar razkriva ta megleni in mokri večer. Obisk je namenila še dvema človekoma, ki v kuhinji sedita, gledata drug mimo drugega. Misel prisluhne mislim molčečih iz kuhinje. Ja, kmalu bo božič in novo leto. Ona se je stresla, zazebla sta jo skrb in spomin. Še nekaj let nazaj je kar precej nakupila, čeprav je to počela več mesecev, je do božiča v skrivališče nanesla kar nekaj daril. Sedaj to počne že skoraj vse leto, pa ima - skoraj nič. O ja, ima polno mero obupa, ima oteženo zavest, da za vse, kar je delala v življenju, ni dobila skoraj nič. Ima glas, da je zopet vpeljati post, da je potrebno verovati v božjo moč. O, groza! Verjela sta v delo, trdo in odrekajoče, verjela, da bo nekoč res drugače, vendar še dobro. Sedaj tudi te vere nimata več. Vlada še naprej narekuje, odpustite delavce, izpeljite lastninjenje, pa bog ne daj kaj dati delavcu. Dajte direktorjem bič, dajte ekonomske cene, približajmo se Evropi. Pobegla misel je obstala. Ničesar lepega ni našla ta večer, srečala je le še tisoče misli, ki so prav tako tavale in iskale tisti usodni kaj, ki mu nekateri pravijo sreča, drugi dobra plača, tretji dober položaj, četrti pravijo tovarna, tovarna je važna, niso važni delavci. Tisoče misli pa je šepetalo, če je to pot v Evropo, če je taka pot v svobodo, potem bo to svoboda, ki bo planjava grobov, ki bo armada obupancev. Irma Še nekaj let nazaj je kar precej nakupila ■ 10. januarja 1992 RAM IN SRCE Tine Hribar je v znameniti 57. številki Nove revije spisal prispevek o narodu in naciji, naslonil pa ga je na teoretske misli nekega francoskega misleca. Tekst je bil ocenjen kot sporen, vendar prepovedan ni bil. Tudi strokovne polemike z njim ni bilo, ker je težko nasprotovati neki misli, ki je trdna, povezana, koherentna in si ne prihaja v navzkrižja. Sporna je bila drugačnost pogleda, utemeljena z razlikovanjem med narodom in nacijo. Narod, ki ustvari svojo državo, postane nacija. To je mem, kako je mogoče pristati na darila celjskega Cetisa in če jih je že nujno vzeti, bi jih država mogla vnovčiti in izkupiček odstopiti za humanitarne namene. Pa ne le-to. Rad bi vas spomnil, da sem v poplebis-citni evforiji moral na tuje in podaljšati rdeči potni list. Zanj sem dal 80 takratnih dinarjev, novi slovenski pa očitno vsebuje tudi ceno Cetisovega darila, jaz pa ga moram kupiti in ne pridobiti, ker gre očitno za posel in ne za državljansko opremo, ki bi morala biti čim lažje dostopna Naj nam bo država prijazna! srž članka. Danes je ta misel najizraziteje izražena v Šeligovi resoluciji o kulturi, ki jo obravnava naš parlament. Se pravi, da je postala državotvorna. Menim, da je osnovni greh v Marxu in njegovi razredni teoriji razreda zase in razreda po sebi. Preprosto povedano, ko spoznaš, kdo in kaj si ter kaj hočeš, postaneš zase. Če to prenesemo na državo in narod, s tem obrazcem ustvarimo in definiramo nacijo. Narod, ki ustvari svojo lastno državo, preneha biti narod in se prelevi v nacijo. Ob tej priložnosti je treba reči, da tudi pokojni Marx do narodov ni bil nežen in jih je tudi razločeval po državotvornosti. Pri njem je bil narod brez države zgolj ljudstvo, če ne drhal. Tega dela marksizma nas niso radi učili, ker se je precej nanašal prav na Slovane. V našem političnem vsakdanjiku pa znotraj države obstoje državotvorni in nedrža-votvorni sektorji. Med prve najuspešnejše spadajo vojska, policija in sodstvo. To se opaža tudi skozi proračun. Vse drugo je predujem nekaj, kar moramo imeti, ker hočemo stopiti v Evropo oblečeni in ne kot Cesar s svojimi novimi oblačili. Tole pišem tisti dan, ko je v javnost pricurljala vest o policijskih avtomobilih. Zanje pravim, da jih ne zavidam nikomur. Res pa je, da bo tudi ta račun imel krčmarja. Ne razu- sleherniku. Moja družina si za zdaj tega izdatka ne more privoščiti in zato javnost pravočasno obveščam, da s Četiso-vtm darilom nimam nikakršne zveze, četudi sem Celjan po rodu in srcu. Istega decembrskega adventnega dne, ko se mnogi postijo iz povsem neverskih razlogov, sem uspel zvedeti tudi, da je elektrika luksus. Čakam uredbo o eni žarnici, ki sme goreti v stanovanju ter pravilnik o registraciji zasebnih pisalnih strojev. Nekemu Romunu pa se posmrtna maska počasi spreminja v nasmešek. Vse bolj spoznava, da ni bil povsem sam oziroma da njegove ideje morda le niso bile naivne, neumne in neevropske. Pričakujem, da bomo v kratkem izvedeli še kaj o zastavah, uniformah in avtomobilskih tablicah, osebnih izkaznicah, vozniških dovoljenjih, tolarjih, bonih... Vidite, vsega tega v uvodu k omenjenem članku Tineta Hribarja v znameniti »57« ni bilo. To so malenkosti, ki spremljajo pretvorbo naroda v nacijo in mu potiskajo povprečni zaslužek vse bliže 200 markam. Če natanko pomislite, živimo v času, ko država odpravlja stare lastninske krivice, ampak sočasno je svojim državljanom nacionalizirala devize brez vsakega sramu in brez vsakega zakona o nacionalizaciji. Da bi zvozila, prodaja stanovanja po smešni ceni in nekega dne bo ugotovila, da ni več lastnik ničesar in bo šla na kant kot zapiti kmet. Takrat ji bo ostal samo še državljan, pretvorjen v preobremenjenega davkoplačevalca ali pa celo uniformiran, da bi vzdrževal red. Takrat bodo tudi odveč razprave o grbu, zastavi, tablicah, regionalizmu, ustavi... Takrat bo tujec gospodaril s svojim mošnjičkom in svojo koristjo in vse uniformirano se z njim ne bo spopadalo, ker zares ne bo nobene vojne. Danes se v Evropi vojne vodijo povsem drugače. Tudi, ko bomo priznani, ne bo bolje. O nas bodo odločali v Berlinu, Rimu, Londonu, Parizu, Haagu, na Dunaju... doma pa se bomo šli svoje znane igrice. Ja, ko je Bog videl Slovenca, je sedel na konfin in se razjokal! Želel sem vam napisati nekaj lepega in sočnega, ampak to jutro kosi in sinice niso žgo-leli v meji pod mojim oknom! Takrat, ko je najteže, smo najmočnejši. Le vkup, le vkup... in Srečno - prišli bomo iz jame! Milan Bratec Hripavi operni glasovi Ne tako dolgo od tega smo dobili v naše uredništvo pismo, naslovljeno v.d. direktorju Opere in baleta SNG v Ljubljani Darku Brleku, v katerem mu v.d. umetniškega vodje te ustanove Lovrenc Arnič sporoča svoj odstop s funkcije, ki jo je opravljal približno devet mesecev. Na dobrih šestih straneh v petnajstih točkah dokaj strnjeno in sistematično razgrinja problematiko hiše, v kateri je skrbel za umetniško vodenje, in če izvzamemo emocije, ki so sestavni del takšnih pisanj, je treba priznati, da je L. Arniču uspelo evidentirati, sistematizirati in strniti skorajda največji del problematike, ki pesti to našo kulturno ustanovo že vsaj od konca šestdesetih let. Že podatek, da se je v približno zadnjih dvajsetih letih v ljubljanski operno-baletni hiši zvrstilo devet ali deset vodstev, nekaj časa pa je bila deležna tudi ukrepa t.i. družbenega varstva, ali po domače prisilne uprave, pove marsikaj tudi nepoučenemu bralcu. Najbrž je šlo torej ves ta čas za trajno krizo vodenja in vsakdo, ki se mu le malo sanja o zapletenosti in kompleksnosti tovrstne umetniške produkcije (tako finančno-organizacijski, kot tehnološki) bi se lahko pravzaprav upravičeno začudil, da je ta dejavnost v Ljubljani sploh preživela, za povrh pa je nastalo celo nekaj - za takšne razmere - spodobnih in tudi odmevnih produkcij. Namen tega pisanja ni kakršno koli modrovanje o takšnih ali drugačnih »če-jih«, na nekaj reči pa le (četudi ne prvič) velja znova spomniti in opozoriti. Prvič, brez dvoma ni nepomembno žalostno dejstvo, da ob vseh kroničnih krizah vodenja in fi-nančno-organizacijskih problemih, najtesneje povezanih seveda tudi s kadrovsko problematiko, slovenski kulturni politiki ni uspelo izoblikovati kolikor toliko jasnega koncepta, niti definicije Opere in baleta SNG, kot ene glavnih nacionalnih kulturnih ustanov. Bolj je v vseh teh letih ob izbruhih kriz kulturni politiki šlo za lokaliziranje in gašenje požarov. Sedanje kulturno ministrstvo pa se do operno-baletne hiše vede, kot da je takorekoč sploh ni, četudi ju fizično loči le kakšnih sto metrov. Govori se le, da bo prihodnje leto še mnogo, mnogo slabše. Ena bistvenih posledic takšnega stanja in stanj je izpričana slaba organizacija dela, kjer prednjači vprašanje definiranja programa in repertoarja, kronično pomanjkanje vsakršnega resnega in iz stroke izhajajočega planiranja (po mednarodnih standardih je treba planirati vsaj za dve leti vnaprej). Na vprašanje, ali je katastrofalno kadrovsko stanje v hiši (v zadnjem času je menda izjema le orkester) tako po strokovni plati, izobrazbeni strukturi in delovni disciplini posledica nekaj desetletnega vodenja ali pa narobe, ali poa vsakega nekaj, naj presodijo in ocenijo predvsem tisti, ki so zato tako ali drugače pri-stojni, mnogi pa tudi osebno odgovorni. Če bi bil za nenehne hišne zdrahe in medčloveške odnose, ki so po mnogih informacijah mnogokrat na robu znosnosti, krivi le javni mediji, kot jim npr. v točki 6. svojega pisanja očita L. Arnič (ki pa seveda ni edini tega mnenja), bi bilo vse nakopičene bede in težave preklemansko lahko rešiti, ali pa vsaj zares začeti reševati. Ali je npr. naključje, da je avtor grehe medijev za njihove hišne težave od 15. točk uvrstil na 6. mesto? Npr. pred točko, kjer govori, da je po eni strani »nujna zapolnitev umetniškega kadra«, da bi lahko s pomočjo gostujočih ustvarjalcev realizirali svoje načrte, kar pa je pri njih sprožilo »srdito reakcijo izrazito nacionalistično opredeljeno, kot posledico strahu vseh mediokritetskih vrst tistega dela * solističnega ansambla, ki se, zavedajoč svoje kapacitete, boji soočanja z današnjo profesionalno evropsko umetniško in strokovno normative?« Pa o nerešenem problemu notranje zaposlenih, pa o neraščišče-nem problemu izvajanja oper v originalu, kjer prihaja tudi do »skrajno prostaških reakcij«, hkrati pa pomeni tudi »uspešno preprečevanje gostovanja tujih pevcev pri nas«? Pa nerešeno vprašanje produk- « tivnosti, zlasti pri zboru, da o ocenah njegove kvalitete sploh ne govorimo. Itd., itd_ Morda bo lahko res kdo rekel, da gre za pisanje nepoznavalca (spet mediji pač), zato naj ob koncu citiram znanega in priznanega poznavalca, ki mi je pred kratkim rekel nekako takole: »Opera je surova zadeva; ali si, ali pa nisi...«. Jaz bi skromno pristavil, da to velja tako za s* hišo kot ustanovo, kot za vsakogar, ki si v njej s tem ali onim početjem služi kruh. In še nekaj: če je nekdo skorajda nenehno hripav, povrhu pa še naglušen in slaboviden, pač potrebuje dobre specialiste in temeljit remont, saj gre očitno za hudo invalidnost. V takšnem primeru pa še takšen entuziazem in toleranca, še manj skrivanje glave v pesek, ali pa kar odkrita ignoranca sami stvari ne ^ pomaga dosti. Tako nekako sem razumel tudi pisanje Lovra Arniča in iskreno bom vesel, če se nisem vsaj prehudo zmotil. Aleksis Skok v Južno Ameriko Seveda so bile v vojni vse letalske povezave takoj pretrgane in če bi ostal v Izraelu še tisti planirani teden, bi mi to podaljšalo bivanje skoraj za pol leta, dokler se vojna ni končala. Naša letalska prevoznika JAT (bivši) in Adria Airways nimata ravno tako krvave bilance kot El Al, ki ga napadajo zlasti na tleh, v zraku pa je precej varnejši, deloma tudi po zaslugi specialne izraelske taktike preverjanja potnikov. Med zalivsko vojno, pozimi 1991. leta, je to bil »glavni izraelski izvozni artikel«. Gre za metodo spraševanja v intervalih z različnimi varnostniki, od katerih vsak natančno pozna vse odgovore, ki jih je potnik dal prejšnjim spraševalcem. Tako JAT kot Adria sta oba imela nekaj večjih nesreč, kar jima onemogoča, da se posebej hvalita z varnostjo poletov. Enkrat sem bil na dubrovniškem letališču priča Jat-ovemu »podvigu«, vendar na srečo v njem nisem sodeloval, ker sem bil potnik Adrie Airwaysa. Nad Dubrovnikom se je ravno razbesnela ve- lika nevihta. Čakali smo na polet od osme ure zvečer pa do polnoči - potem pa sta oba prevoznika objavila dokončno odpoved poletov. Adria Airways nas je v skladu s predpisi odpeljala v enega najboljših hotelov (Croatia v Cavtatu), Jat-ovi potniki pa so morali najti vsak svoje prenočišče. Balkanske navade balkanskega prevoznika pač. Brazilija Z Brazilijo pravzaprav nadaljujem svojo popotovalno pa tudi študijsko specializacijo v največje države sveta. Brazilija je geografsko večja kot ZDA in sestavljena kot vse »moje velikanke« (Sovjetska zveza, ZDA, Kitajska, manj Kanada) iz zelo raznolikih pokrajinskih, vegetacijskih, klimatskih populacijskih tipov. V Braziliji je turistično razviti Rio de Janiero, bussiness center Južne Amerike Sao Paolo, ohranjena divjina v Pantanalu, plemena domorodcev in džungle reke Amazone, revščina in lakota Tretjega sveta in neznansko bogastvo dveh odstotkov elite. Brazilija je pomenila tudi valove zlate mrzlice (Gold Rush), ki so tisoče ljudi Piše: Bogomil Ferfila pognali v neraziskane in skrivnostne džungle. V Braziliji še danes obstajajo neodkrita indijanska plemena ter neraziskana območja. Pred nedavnim so v državi Amazonas (Brazilija je sestavljena iz več kot dvajsetih držav) odkrili z džunglo prekrit najvišji vrh Brazilije, več kot 3000 m visoki Neblina. V mestih se četrti najrevnejših prebivalcev, imenovane »favelas«, izmenjujejo z najbolj luksuznimi stavbami, v norih karnevalskih nočeh bogataši plešejo skupaj z revirni. Vendar samo nekaj dni. Prepad med revnimi in bogatimi je ena izmed kataklizem sodobne Brazilije. Kratek zgodovinski pregled Brazilijo je leta 1500, osem let pozneje kot Ameriko, odkril Ko-lumbusov tekmec, portugalski kapitan Pedro Alvares Cabral. To je bilo obdobje, ko sta bili Španija m Portugalska kolonizatorksi su-persili in sta tekmovali, katera si bo prigrabila več ozemelj. Portugalski naseljenci so se začeli ukvarjati predvsem s pridelavo sladkorja in začimb. Potrebovali pa so delovno silo za svoje ogromne plantaže. S tem se je začela žalostna in krvava zgodovina Brazilije, ki je bila značilna tudi za vsa druga kolonialna izkoriščanja. Domačini - razna indijanska plemena so se umaknili pred nasilnimi priseljenci v globino džungle. Portugalci so zato začeli dovažati - podobno kot v ZDA, sužnje iz Afrike. Ocenjujejo, da je bilo od sredine 16. pa do sredine 18. stoletja iz Afrike (Sudan, Gambija, Sierra Leone, Liberija, Senegal, Nigerija, Angola, Mozambik, Gvineja) v Brazilijo pripeljanih več kot 3.000.000 črnskih sužnjev, ki so bili kupljeni od španskih, angleških in portugalskih trgovcev s sužnji. S propadom sladkornih plantaž tudi ni bilo več potrebe po suženjskem delu in hkrati z ameriško državljansko vojno so sužnje v Braziliji začeli postopoma osvobajati. Proces emancipacije črnskih sužnjev je bil v nekaterih točkah podoben kot v ZDA. Dolgo obdobje suženjstva je zapustilo globoke sledove tudi v psihi brazilskih črncev. Kot v ZDA so tudi v Braziliji črnci na dnu izobrazbene lestvice (črni dokončajo povprečno 2,1 leti šolanja, belci pa 4,8 let), to pa potegne za seboj tudi njihovo dohodkovno, ekonomsko in socialno zaostajanje. Za lastniki plantaž so Brazilijo preplavili zlatokopi in rudarji, ki so se zakopali v rudnike diamantov, ametistov Minais Geraisa. Portugalski »Bandeirantes« (nosilci zastav) so z obale prodirali globoko v notranjost dežele ter s svojimi zastavami označevali sedanje meje Brazilije. Dolga leta so Portugalci vladali Braziliji od zunaj. Ko je Napoleon zavzel Portugalsko je kraljevska družina pobegnila v Brazilijo. Po Napoleonovem porazu je v Braziliji ostal kraljev sin Pedro I. Leta 1822 je proglasil neodvisnost Brazilije. Sledile so menjave bolj ali manj sposobnih civilnih in vojaških predsednikov. Kot v vseh latinskoameriških državah je tudi v Braziliji vojska glavni politični in družbeni dejavnik, čeprav ni nikoli imela tako ekstremne vloge kot na primer v Argentini in Čilu. Ljudje in kultura Takšne barvitosti rasnih kultur, kot jih vsebuje brazilski narod in ki tako složno živijo drug ob drugem, verjetno ni nikjer na svetu. Za ZDA'so značilne mnogo večja disproporcionalnost med različnimi skupinami (le 10 % črnskega prebivalstva, ki je praviloma se-gregirano v ameriških urbanih džunglah) pa tudi večja rasna nestrpnost. V Braziliji se črnci ali * mulati v primerjavi z belci ne čutijo diskriminirane, res pa je, da so najvišje plačane službe in pozicije v Braziliji na vseh področjih nekako rezervirane za belce. Nadaljevanje prihodnjič ^ EE časopis slovenskih J delavcev • Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE - časopis slovenskih delavcev je glasilo ---- Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja CZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 • Namestnik glavnega urednika: Franček Kavčič, telefon 311-956, 313-942 • Odgovorni urednik: Ciril Brajer, telefon 116-163, 311-956, 313-942 • Časopis urejajo: Andrej Agnič (Sindikalni zaupniki) Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Kažipot), Robert Peklaj (novinar), Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Sonja Seljak (lektorica), Andrej Ulaga (Na tržnem prepihu), Igor Žitnik (Razum in srce) in Jožica Anžel (tajnica), telefon 313-942, 311-956 • Naročnina: 321-255 • Posamezna številkg DE stane 45 tolarjev • Žiro račun: 50101-603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 2, Ljubljana • Časopisni svet: Metka Roksandič, Mira Videčnik, Alojz Omejc, Ciril Urek, Edo Kavčič, Jernej Jeršan, Dušan Semolič 24 EE 10. januarja 1992 Humoreska---------------------------------------- V bifeju Bližnja srečanja posebne sorte je bilo nekam prazno, kajti v lokalu ni bilo tovariša Neposrednega proizvajalca raznih strok. Bil je na bolniški. Zato pa je na njegovem mestu za šankom slonel tovariš Kulturni delavec alternativne smeri. V bifeju Bližnja srečanja posebne sorte je sicer redek gost, zato smo izkoristili to priložnost in se z njim zapletli v pogovor: - Kako je kaj? smo vprašali. »Oh, shit!« - In kaj je tako slabega? »Ma, ta naša kulturna politika.« - Ampak saj zdaj kulturni delavci nimate več problemov s cenzuro. Zdaj pač lahko delate, kar vas je volja.« »Kdo pa govori o tem. To niso važne stvari. Sicer pa sem, jaz že prej delal brez cenzure. Ampak zdaj za kulturo ni nobenega denarja več.« - Toda saj izhajajo nove knjige, snemajo filme, glasbeniki predstavljajo nove simfonije... »Že, že, ampak za alternativno kulturo pa Capi ne da nobenega denarja.« Čista kulturna provinca - Mislite ministra Capudra? »Ravno njega. On bo povsem uničil mojo ustvarjalnost.« - Mi to lahko podkrepite s kakšnim primerom? »No, recimo zadnjič sem v stranišču pri Figovcu napisal na zid: »Če si s prstom brišeš rit, nesi v usta, ne na zid!« Potem sem šel na ministrstvo za kulturo po honorar. Še noter me niso spustili, da svojih zahtev po avtorskem honorarju še sporočiti nisem mogel.« - Mimogrede, to vašo, kot pravite, avtorsko poemo, sem videl v nekem ljubljanskem javnem stranišču napisano že pred kakšnimi tridesetimi leti. Torej vi ne morete biti avtor... »Ne, jaz sem poiLStvarjalec. Ampak tudi to je kultura, ali ne!? Capi pa se ne zmeni za to.« - To je pa res hudo! In, kam, mislite, nas bo to pripeljalo? »Postali bomo čista kulturna provinca. Predstavljajte si naša javna stranišča brez kulturnih napisov in obeležij. Kaj bodo rekli uporabniki tovrstne kulture, naši gostje, pa tuji turisti...« Onemel sem ob tej resnici, tovariš Kulturni delavec alternativnih smeri pa se je poglobil v svoj špricer, iščoč navdiha za svoje prihodnje kulturno dejanje. Ministru Capiju navkljub. Bogo Sajovic LOBI Šef Ko je šef zvedel za rezultate Tomšičeve jogurtrevoluci-onarnega delovanja v kočevski Opremi (disciplinski postopek za Vesno Brelih, odločba o prenehanju delovnega razmerja za Franca Mihiča), je takoj ugotovil, da je heca konec in da vsaj on ne bo nabiral političnih točk. Sklenil je, da bo ukrepal v dveh smereh. Najprej bo obiskal Franceta Tomšiča in ga skušal prepričati, naj se za. božjo voljo ne loteva več podjetij, zaradi katerih delavcem greni že tako grenko življenje. Oglasil pa se bo tudi pri direktorju Opreme Božidarju Zajcu ter mu skušal dopovedati, da je Tomšičevo početje jemati zgolj kot revolucionarno cvetje v jeseni, katerega žrtve naj ne bi bili zmanipulirani delavci. Horoskop Za položaj Imeti položaj in denar je ena največjih, če že ne najpomembnejša želja ljudi, ki so bili rojeni v znamenju kozoroga. Sicer pa sta ti lastnosti značilni za večino ljudi. Pri kozorogih sta le bolj poudarjeni kot pri drugih. Slovenski politik Milan Kučan, trenutni predsednik Republike Slovenije (rojen 14. januarja 1941), je prišel do svojega položaja že v prejšnjih rdečih časih, ko je postal šef republiške partije. Z zrelo presojo položaja, kakršno bi moral imeti vsak, ki si oblasti želi, je presodil, da se začenja položaj vsemogočne partije naprednih ljudi rušiti, zato je začel s svojega vzvišenega položaja ustvarjati razmere, ki so pripeljale Slovenijo v vode večstrankarstva in samostojnosti. S tem je sicer zmanjšal moč svoje partije in začasno tudi svojo, vendar ga to ni motilo, ker je ta položaj prostovoljno zapustil in raje kandidiral za predsednika Slovenije. Njegove poteze v prid stvari, slovenskemu srcu tako dragi, pa so mu nabrale dovolj glasov, da je lahko svoj vodilni položaj obdržal za vsaj še štiri leta. Francoski komediograf Jean Baptiste Poguelin, imenovan Moliere (rojen 15. januarja 1622) je tudi želel imeti položaj in denar. Ker je bil po srcu reformator, je želel šibati v svojih komedijah napake tedanje družbe. Ker pa ni bil neumen, je smešil v svojih delih preproste ljudi in ne plemičev, tedanjega vladajočega razreda. Tako sta bila volk sit in koza cela, bil je kritik neke dobe in imel položaj dvornega umetnika, sem pa je seveda spadal tudi denar, ki ga je kralj Ludvik XIV. radodarno trosil vsem, ki so bili blizu dvoru ali kakor bi rekli po domače koritu. • Nekoč so ga vprašaii, kako je mogoče, da nekje kralji lahko prevzamejo oblast že s trinajstimi leti, poročijo pa se lahko šele z osemnajstimi. Moliere je modro odvrnil: »Zato, ker je veliko lažje vladati nad kraljestvom kot nad ženo.« V tem tednu so bili rojeni še ameriški pisatelj Jack London, norveški skladatelj Christian Sinding, madžarski pisatelj Ferenc Molnar in nemški zdravnik in človekoljub dr. Albert Schvvitzer. Deni NA.IPflHRMRNR.fiA STRAN Lojzetova bolečina Lojze Peterle, lebdeči predsednik slovenske vlade, je tisti ustavni člen, ki govori o svobodnem odločanju staršev o rojstvu njihovih otrok, pokomentiral z njihovo krščansko bolečino. Lojzetova misel ni bila od muh: prav zaradi 'tega člena je že kak dan kasneje splavil sam Demos. Kot kaže, bo splavna bolečina kmalu doletela tudi samega Lojzka. Pučnikova skrb Jože Pučnik, samoodstopljeni šef Demosa pa se je tudi že začel zavedati, da so pred durmi nove volitve, na katerih bo nastopil kot šef socialdemokratske stranke. Tako je neki gospe Ahac izrazil vso solidarnost pri njenem boju za pravice sindikalnega organizar-nja v kočevski Opremi in njej kot tudi gospodu Mihiču zaželel, da bi čimprej prenehala gladovno stavko. Kako globoka je Pučnikova skrb za sindikalno organiziranje in zdravje gladovno stavkajočih, bomo še najbolj razbrali iz podatka, da gospa Ahac sploh ni zaposlena v Opremi in da v njej nikoli ni gladovno stavkala. Paseva promocija Ingo Paš, kriminalni turistični minister, je seveda ogorčen nad to Bavčarjevo potezo. A samo na videz. V resnici jo jemlje kot enkratno priložnost, ki naj bi zameglila njegovo abotno zapravljanje denarja za turistično promocijo Slovenije; kajpak tedaj, ko bi denar potrebovali za topove. Zdaj, ko bi se vsak v turizem vložen tolar utegnil desetkrat povrniti, pa denarja za turizem ni, zdaj kupujemo topove. Prepričljiv dokaz, da Lojze Peterle nikoli ni bil resnični predsednik vlade! Bavčarjeva taksa Igor Bavčar, policijski minister, pa se že vede kot novi predsednik slovenske vlade. Kot njegovo prvo potezo na novi funkciji je jemati uvedbo posebne takse, ki jo morajo plačati tujci ob prestopu naše meje. Naj se ve, kdo je na Slovenskem gospodar. Ali, kot pravijo južneje od Kolpe: »Ide seljak iz sela, a selo nikad iz seljaka!« Kuli Oglašujte v Nismo na j večji, vendar našo prilogo Sindikalni zaupnik prebira vsak teden že več kot 200.000 delavcev. CENIK OGLASNEGA PROSTORA: čmo-bela stran (1/1) pol strani (1/2) četrt strani (1/4) 1 cm stolpca na naslovnici 5 cm x 6 stolpcev 54.000. 00 tolarjev 33.000. 00 tolarjev 18.000. 00 tolarjev 330,00 tolarjev 33.000. 00 tolarjev 1/8 strani v Sindikalnem zaupniku. (najodmevnejša dvojna stran DE) 70.000,00 tolarjev 1 cm2 v Sindikalnem zaupniku 225,00 tolarjev Izhajamo enkrat tedensko - vsak petek. Rok za oddajo oglasa je sreda dopoldan. Cenik velja od 20. septembra naprej. ČZP ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana - telefoni: 313-942, 311-956,110-033, 321-255 Cesarjev kotiček Soška fronta je zdaj na Kolpi. Cer ni več ob Drini, temveč pri Karlovcu. Bravo, Slobo! ff ■ VELIK OGENJ NA PREDVEČER KAKŠNEGA PRAZNIKA SVEČENIK PRI ST. PERZIJCIH POLITI- ČARKA PERON DVAINPETDESETINKA OBDOBJA, KI TRAJA 365 ALI 366 DNI MATIJA JAMA OTROŠKI IZRAZ ZA OČI SLOVANSKI KNEZ (IZ ČRK: MARTINEK) ŽENSKO IME M POLJE- DELEC VAŽNO ŽIVILO MEHANIČNO UČENJE DALMAT. ŠAUIVEC RADO VOUK PREBIVALEC DRAVELJ PISEC DRAM AVTOR »VATI- KANSKIH JEČ« ' PRAŠEK ZA BARVANJE LAS MARC SN0W IME IGRALKE DAV MRAVLJI PODOBNA ŽIVAL VZKLIK JAPONSKA OBLIKA BUDIZMA PODOL- GOVAT KROŽNIK PRIMORSKA' GORA EMILE ZOLA LIVRIRAN STREŽAJ HRVAŠKI PETROL SLADKO- VODNA RIBA 1 LOJZE OBLAK SPRIMEK SNEGA IN OLIO REKA SKOZI FIRENZE LJUBKOVALNI IZRAZ ZA PRAŠIČA ...IN PRIIMEK OBLJUBA PRISILNO DELOV FEVDALIZMU MILU PODOBNA ORGANSKA SNOV NENA- SITNOST ZAČETNIK NAŠE KNJIŽEVNOSTI VENEZIA AVTOR JOŽE PETELIN © ZAČETEK SEKSA m* POSLEDICA SILVESTROVANJA PRI MNOGIH SLOVENCIH Nagradna križanka št. 1-2 Geslo z obrobljenih polj nam pošljite do 14. januarja 1992 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p. p. 479, na dopisnici ali v pismu, s pripisom na ovojnici Nagradna križanka št. 1-2 SL, I M M ! M I U 1 1 I M iilll Nagrade so: 1.000, 700 in 500 tolarjev. Pravilno geslo križanke št. 50 je: Pomoč sindikatu. Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 50: 1. Marija Rus, Stična 115, 61295 Ivančna Gorica, 2. Metka Potisek, Naselje Aleša Kaple 8c, 61430 Hrastnik, 3. Mišo Dimeč, Dom na vrt 46, 61420 Trbovlje. Nagrade bomo poslali po pošti.