JOŽE KRAUIČ
Najstarejši moški krajan na območju KS Golo-Zapotok
Rodil se je pred 90. leti kot edini sin srednje velikemu hribovskemu kmetu Kraljiču, po domače Bezgarju v vasi Golo št. 34. Stare rojstne hiše ni več. S pridno roko sina Lojzeta in njegove družine je zrasla nova hiša z večjim gospodarskim poslopjem.
Z ženo Anico sta imela štiri otroke, tri sinove in hčerko. Starejši sin Jože je kot aktivist OF umrl v italijan-skih zaporih.
Bezgarjev oče kot mu pravimo krajani, se še dobro spominja revščine in težkega življcnja pred 1. svetovno vojno, ko so kmetom oteževale življenjske obveznosti do grofov in do cerkve.
Ko se je začela 1. svetovna vojna, je bil Kraljičev ata kot 17 letni mladenič vpoklican v vojsko, se štiri leta bojeval na italijanski fronti bil proti koncu vojne zajet v Tirolah in tako konec vojne dočakal kot vojni ujetnik.
V krutih vojnih letih je spoznal tudi napredne ideje revolucionarnega delavskega in kmečkega gibanja in do-ma se je uvrstil med pubudnike in ustanovitelje Društva kmečkih fantov in deklet (OKFD) in gasilskega društva. Zlasti DKFD je imelo tedaj v naših krajih za politično, kulturno in izobraževalno delo poseben pomen.
Bezgarjev Jože kot so mu tedaj rekli, je bil blagajnik društva, nastopal je v pevskem zboru, deloval v odborih za organiziranje izobraževalnih predavanj za dramska dela, pri raznih tekmovanjih.
Prisrčno rad pripoveduje kaj vse mu je tedaj rojilo po glavi, da bi izboljšal gospodarski položaj očetove kmeti-je, saj je bil edini dedič. Odločil se je, da gre služit denar čez lužo. Leta 1928 je odšel v Kanado. Iskal je delo, vendar ga kljub prizadevanju ni dobil in se tako leta 1930 vrnil domov.
Kot mora pa je legla tudi na naže hribovske vasi gospodarska kriza, ki je povzročila še večjo revščino kmetov, še večje davke in mitnine, še večje obvez-nosti do cerkve in turjaških grofov. Kraljič kljub spominu na tako stanje pravi: »doma je le doma!« Tukaj sem imel vsaj zemljo, ki je nam dajala kruh.
Nekaj časa je miroval, saj je bilo zaradi šestojanuarske diktature popolnoma zadušeno delovanje Društva kmeč-kih fantov in deklet. Naprej povsem zbrano pripoveduje. »Ko sem hodil po svetu, sem spoznal marsikaj. Slutil sem, da se tudi sedaj kuha nekaj hujšega«. Tako je Kraljiča pot pripeljala v »Društvo prijateljev Sovjetske zveze«, bil je aktivni zbiralec podpisnikov. Vključil se je tudi v akcijo ki je ta čas potekala proti narašiajoči draginji.
Nasmejanega obraza pripoveduje o volitvah leta 1938. »Klerikalci so nam hoteli preprečiti prihod na volitve. Za celotno območje S9 organizirali le eno volišče na sedežu takratne občine v Želimljah. Ni jim uspelo. Kot opozicija klerikalcem je zmagala delavsko kmečka stranka. Ob
sklepu volitev pa so bili poleg naše zmage klerikalci ie fizično pretepeni.
Takrat v naših krajih nismo imeli časopisov in radia. Kadar smo šli v Ljubljano, pa smo zvedeli marsikaj, pa tudi Ljubljančani so prihajali k nam, in informacijc so Š\e od ust do ust. Prej ali slej bo druga svetovna vojna zajela tudi nas. Nismo pa pričakovali, da bo kraljevina Jugosla-vija tako hitro razpadla. Tudi v naši vasi je del enega polka pustil orožje.
Marsikaj in mnogo bi lahko napisali iz spominov Bez-garjevega očeta o zbiranju orožja, o delovanju Narodne zaščite, delovanju OF, o zbiranju hrane za partizane, vse do 19. marca 1942, ki so bili prebivalci naših vasi pregna-ni, vasi požgane, mlade fante in može pa so Italijani odpcljali najprej v zapore v Ljubljano nato pa v koncen-tracijsko taboriSče GONARS in od tukaj v Reniči. Po zaslugi dejstva, da je Kraljič imel soimenjaka na Igu, se je iz internacije vrnil koncem junija 1943. Po vrnitvi se je ponovno vključil v delo OF in Narodne zaščite.
Spomin na kapitulacijo Italije mu je nepozaben. Aktiv-no je deloval v organih Ijudske oblasti vse do november-ske ofenzive Nemcev na Mokrc in Krira. V tej ofenzivi so ga zajeli Nemci. Odpelali so ga najprej v koncentraeijsko taborišče DACHAU in ga nato uporabili za suženjsko delo v raznih nemSkih tovarnah.
Ob sklepu vojne so njega in njegove sojetnike osvobo-dili Angleži. Pod angleško vojaško oblastjo je živel do avgusta leta 1945. Tako je postopoma Ie prišel domov k svoji družini in na do tal porušeno domačijo.
Kaj sedaj? Obnoviti je bilo treba porušene vasi. Postal je prvi predsednik obnovitvene zadruge. Leta 1948, te-daj, ko je naši domovini presneto trda predla zaradi napada informbiroja, pa je bil sprejet v KP.
Doživetje starosti 90 let s tolikimi dogodki in preizkuš-njami je zagotovo neizčrpen vir za pripoved, roman, ki ga lahko doživljajo le čvrste korenine. Kraljičeva scdanjost je domača hiša v kateri srečno in mirno živi skupaj z družino sina Lojzeta in družino vnuka Jožeta.
Na predvečer njegovega rojstnega dne 8. februarja, smo ga obiskali predstavniki KS. Skupaj z nami je pripo-vedoval razne šale in veselo prepeval kot zavber fant. Povedal nam je, da doslej Se ni iskal zdravniške pomoči.
Krajani mu želimo, da bi bil še dolgo med nami tako zdrav in čil kot je sedaj in da bi nas tudi vnaprej bodril s svojimi nemajhnimi življenjskimi izkušnjami.
LUDVIK GOLOB