Zvonu 1887. str. 494, jc objavil A. Mejač dolgo pripovedko o »Škratovcm gozdu« na »Zaplo-
ti«; tedanji urednik Leveč, ki je od doma dobro poznal tiste kraje, je v nekaj vrsticah pri. 
pisal pripovedko, kakor je njemu bila znana, obenem je zapisal ime pravilneje »Hudičev 
gozd«. V resnici pa se tisti gozd še dandanes imenuje »Hudičev boršt« (Mejač se je iz-
ognil hudiču in borštu, Leveč samo borštu) in gori pravijo Zaplata in na njej ti vsakdo po-
kaže ta Hudičev boršt; nadalje ni na Zaplati nikakih brezden in prepadov, ampak je do vrha 
obrasla z bujno travo, da se poleti v njej kar skriješ. Mejač je ti6to dolgo historijo brez 
dvoma sam razpredel, kajpada z najboljšim namenom; saj bi to storil tudi dober pripove-
dovalec; za našo knjigo pa je bilo treba jedro izluščiti, in to je avtor dobro oskrbel; imena 
pa so ostalu, kakor jih je našel v svojem viru. — Tuintam je kaj preveč izpustil; n. pr. v 
bajki št. 46 »Vešča z bezovo roko« (iz Kresa, 1882, str. 577). Tu je naš avtor izpustil stavek, 
da je mladenič dekleta, ki je vešča, poznal; zato bajka ni prav razumljiva. To jc jasno tudi 
iz varijante »Topolovo rebro«, ki jo avtor (iz Kresa 1882, str. 627) v opombi str. 382 navaja. 
Prav pa je avtor storil, da za osnovo ni vzel te zelo razblinjene sličnice. 
Iz zakladnice svojega jezikovnega znanja je avtor kar mimogrede, na raznih mestih v 
predgovoru in v opombah razložil zanimive dragocenosti. N. pr. vrag je menda nemška be-
seda, stvn. warg (str. 14); pošast (str. 19) iz po- (t. j. zopet) + šast od glagola šhd, hoditi; 
weriand - wergand, stavil, borec, odtod Bergant (str. 378); sv. Bartolomej - Berthold - parkcl 
(str. 381); Cmer, cimir, »das Zimier«, Helmschmuck (str. 386); dolina Molnje je Molltal, tam 
so prebivali Slovenci, tam še danes pravijo Schgratel (škratelj), splošno nemški je Schratel 
(str. 389). 
Knjiga je zanimiva in poučna, kjer jo odpremo. Ako se ne razpeča kmalu, naj se pri-
redi ljudska izdaja v opremi, kakor jo tako delo zasluži. T ... ... 
' ' 1 ' I) r. J o s. 1 o m i n s e k. 
Visky Karoly: Volksbrauch der Ungarn. Budapest 1932. 196 strani + 33 slik. 
Na podlagi še živečih običajev, katere vzdržujejo otroci, najvažnejši kmetski opravki 
in erotično življenje, ter na podlagi zgodovinskih podatkov, je zbral kustos etnografskega 
oddelka v naiodnem muzeju v Budapešti bistvene ljudske običaje, ki so doma pri polje-
deljskih Madžarih, in jih podal širokemu svetu v nemškem jeziku; angleška izdaja bo sledila. 
ČZN opozarja na Viskyjevo delo, ker so Madžari osrednji narod Srednjega Podonavja 
in v srednjepodonavski kulturi, v katero gravitira tudi naše vzhodno Podravje; nadalje radi 
vzgledne Viskyjeve delovne metode in tekočega načina pripovedovanja, radi katerega je 
knjiga tudi propagandna knjiga za Madžare par exellence. 
Med madžarskimi običaji imajo največ sorodnosti z našimi oni, ki so cerkvenega izvo-
ra, in oni, ki temeljijo na sličnih gospodarskih prilikah. Krst in rojstvo otroka, sv. Trije 
Kralji, pust, post, velikonočne p i s a n i c e z belimi risbami na rdečem polju in s 
cvetličnimi ornamenti, praznovanje sv. Marka nadomešča pri nas sv. Jurij, kres, t r g a-
t e v, koline, tepežnica, deloma še svatba, smrt in pogreb kažejo bolj ali manj 
sorodnosti z našimi slovenskimi običaji. Pač pa so običaji na praznik sv. Gregorja 
in sv. B 1 a ž a, velikonočno polivanje deklet, dekliški s e m n j i, sprejem mladeniča med 
odrastle v fantovščino, prvi maj, žetev, B i n k o š t i, sv. Lucija ali jaslice 
že izraziti nižinski pojavi, ki imajo zvezo s Hrvati in Srbi in so v tesnejših stikih s sredo-
zemskim kakor z alpskim kulturnim krogom. Najbolj samonikla madžarska lastnina je ples 
in preja. Oboje sega iz vzhoda ter so v obeli teh običajih Mudžari najzahodnejši pred-
stavitelji vzhodnih, nomadskih običajev v Evropi. Prav tak običaj je r e g e š, božični obhod 
fantov s petjem in igranjem, katerega izvaja Visky iz šamanizma starih Madžarov. 
Izmed bistvenih madžarskih običajev manjkajo knjigi pastirski običaji iz Puste, kjer 
so čikoši in guljaši n. pr. v Hortobagyjskih stepah vzdrževali spomine na staro nomadsko 
madžarsko življenje. 

Avtor, ki je dosedaj znan širokemu svetu po svoji knjigi Hungarian peasant customs, 
prikazuje madžarske običaje v obliki preprostega poročanja. Slog pa, v katerem podaja 
avtor običaje, kaže, da jih tudi doživlja in da doumeva kulturno potrebo, ki je te običaje 
rodila, razvijala in vzdrževala. - r. -
J 1' r a n j o B a s. 
Zemljepis za 11. razred srednjih in njim sorodnih šol. Evropa. Sestavili Karel Prijatelj, 
dr. Valter Bohinec, dr. Roman Savnik. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. 1932. 
133 strani. 
V povojnih letih so nastale razne naše šolske knjige kot izvlečki iz večjih strokovnih 
priročnikov; večino njih radi odložimo, čimprej moremo, in isto dela tudi dijak radi kopi-
čenja dejstev, števil, imen ter pomanjkanja preglednosti in vzročnosti. 
Avtorji naše knjige so drugačni. V zavesti, da je temelj zemljepisnega pouka zemlje-
vid, altant, na katerem se more orijentirati dijak po lahkem, preprostem in jasnem vodstvu, 
so podali knjigo, ki predstavlja vodnika po zemljevidu ali besedilo h kartografskim črtežem 
posameznih političnih edinic na evropskem kontinentu. Da se niso držali zemljepisnih enot, 
kar hi bilo strokovno zemljepisno potrebno, ni njihova krivda, ampak gre na rovaš pred-
pisanih učnih načrtov. Isto velja tudi za razpored snovi, po katerem je podana n. pr. Italija 
med Albanijo in Avstrijo, Češkoslovaška med Evropsko Turčijo in Poljsko ali Belgija za 
Nemčijo in Švico in ne poleg držav Zahodne Evrope. Posamezne države so podane po po-
krajinski in nato po kulturni sliki, vse pa vseskozi pregledno, v prijetnem slogu; gradivo je 
razvrščeno naravnost tekoče, tako da more knjiga postati iz šolskega učbenika tudi ljudska 
knjiga, kar je gotovo prvi slučaj pri naših srednješolskih učnih knjigah. Tudi oprema je na 
višku; v tem pogledu moramo posebno pohvaliti dobro podane in značilne slike mest, ki 
lajšajo dijaku orijentacijo zlasti s tem, ko ponazorujejo posamezne zemljepisno različne ev-
ropske predele z njihovimi političnimi in kulturnimi središči. 
Knjiga upošteva najnovejše podatke in najnovejše stanje. Pri tem bi opozorili na ne-
katere, v bistvu malenkostne, popravke. Pravo ime je še vedno Franc Jožefova (p. 2) in ne 
Nansenova zemlja; nedavno je to izrecno poudaril Samojlovič. Reka po rapallski pogodbi 
ni pripadla Italiji (p. 28), ampak je postala svobodna država. Italiji je Reka pripadla 1924 
po rimski pogodbi. Rapallsko pogodbo težko imenujemo mirovno pogodbo (p. 51). Parmezan 
pride od mesta Parme, tako da metodično ni dobro navajati ga v poudarjeni zvezi z Lom-
bardijo (p. 48). Saratov ni izhodišče železnice v Turkistan (p. 85), ampak Samara. Novo, 
enotno ime za mestna dvojčka Barmen-Elberfeld (p. 110) je Wuppertal. Ze poudarjeno pro-
dukcijo tobaka v Grčiji bi kazalo še poudariti, ker zavzema Grčija v tem pogledu daleko 
prvo mesto v Evropi. Da bi bil Carigrad ostal najvažnejše tržišče Balkana (p. 40), je dvom-
ljivo; vzporedno s povojnim padcem Carigrada se dvigajo Atene, ki so danes industrijsko 
in trgovsko najvažnejše balkansko mesto. (Prim.: Schacher G.: Der Balkan und seine wirt-
schaftlichen Kriifte. Stuttgart 1930.) Drugače pa je knjiga vseskozi točna, vseskozi sodobno 
obdelana tako s strokovnega kakor z metodičnega vidika. Radi tega jo moramo pozdraviti 
z željo, da bi nje avtorji sestavili istotako vzorne knjige tudi za ostale razrede srednjih šol. 
To želimo v interesu mladine in šole kakor tudi v interesu zemljepisne vede. 
Franjo Bas. 
Korošec Viktor, univ. prof. (Ljublj.): Hethitische Stuatsvcrtriige. Ein Beitrag zu ihrer 
juristisehen Wertung. (Leipziger rechtswissenscliaftliche Studien, herausgegeben von der 
Leipziger Juristen-Fakultat, Heft 60.) Verlag Weicher, Leipzig 1931, VIII in 118 str. vel. 
8° Mk 6.—. 
Profesor za rimsko pravo na juridični fakulteti ljubljanske univerze dr. Viktor 
K o r o š e c je pokazal v tej knjigi lep sad svojega specialnega študija staroorientalske