# 7     ,    7                 7            (!@!>C!@@A) Slovenci so zapustili habsburško srednjee- vropsko dr`avo in svoje tisoèletno interkul- turacijsko okolje ob koncu prve svetovne voj- ne, zato ker v tej dr`avi niso mogli do`iveti popolne narodne emancipacije in doseèi Ze- dinjene Slovenije. Le-to so si obetali od dr- `ave, v kateri bi s sorodnimi Hrvati in Srbi `iveli v bratski slogi. Ironija zgodovine je ho- tela, da so bili Slovenci po odhodu iz habs- burške monarhije zaradi tedanje imperiali- stiène konstelacije usodno razrezani na štiri dr`ave: Jugoslavijo, Italijo, Avstrijo in Ma- d`arsko, bolj usodno kot kdajkoli v zgodovini. Samo dobri dve tretjini Slovencev in tedanje- ga njihovega etniènega ozemlja je prišlo v ju- goslovansko dr`avo, v kateri se je prviè poja- vila Slovenija kot realno dejstvo in v kateri so se Slovenci èutili malo bolj emancipirane kot poprej v Avstriji, toda še vedno daleè od svo- jih idealnih predstav in potreb. Slovenci so si ob vstopu v jugoslovansko dr`avo predstav- ljali narodno enakopravnost in neke vrste upravno avtonomijo za Slovenijo, ki bi jo iz- vrševali preko slovenskega de`elnega zbora in narodne vlade; o kakšni narodni in dr`avni sa- mostojnosti niso razmišljali. Takšen narodno avtonomen via facti samostojen status so Slo- venci res u`ivali mesec dni (novembra 1918) od proglasitve odcepitve od Avstrije 29.10.1918 in ustanovitve dr`ave Slovencev, Hrvatov in Srbov s središèem v Zagrebu. Toda tega polo`aja je bilo hitro konec, ko je bila 1. decembra 1918 ustanovljena velika Jugoslavija na narodno uni- taristièni in upravno centralistièni osnovi s sre- dišèem v Beogradu. Ta je `e januarja 1919 od- pravila po vseh jugoslovanskih de`elah Avstro- Ogrske vsa avtonomna zastopstva, tudi narod- no vlado za Slovenijo. Tako je postala prva narodnopolitièna zah- teva Slovencev v Jugoslaviji zahteva po vzpo- stavitvi slovenske narodne avtonomije, izra- `ene v de`elnem zboru za Slovenijo, ki bi imel na nekaterih podroèjih pomembnih za narodno razvoj (npr. prosveta, vera, komu- nalne zadeve, agrarne in deli socialne skrbi) celo zakonodajne pristojnosti. Toda deli slo- venske politike (liberalni) teh zahtev niso pod- pirali, paè pa so podpirali unitaristièno in centralistièno dr`avo, ki bo v Sloveniji obra- èunala z njihovimi nasprotniki - katoliki. Li- beralni pogledi in preprièanje, da je za usodo slovenskega naroda pomembna unitarna, moèna centralistièna jugoslovanska dr`ava, so dobili za kratek èas moèno podporo v slo- venskem volilnem telesu na volitvah za jugo- slovansko konstituanto, novembra 1920, kar je bilo posledica hudega narodnega stresa med Slovenci zaradi propadlega koroškega plebiscita (oktobra 1920) in rapalske pogodbe med Jugoslavijo in Italijo (novembra 1920), ko so Slovenci mednarodnopravno izgubili Koroško in Primorsko.  & 7     Toda razprave v beograjski ustavodajni skupšèini, vladni gospodarski ukrepi in davki so veèino Slovencev streznili `e spomladi 1921, spoznali so, da jim unitaristièna in centrali- stièna dr`avna ureditev škodi. Zato so se zo- pet mno`ièno obrnili k Slovenski ljudski stranki, ki je zahtevala avtonomijo za Slove- nijo in bila proti sprejetju vidovdanske us- tave. Liberalci so s svojimi unitaristiènimi in centralistiènimi pogledi ostali med Slovenci v manjšini. Slovenski narod je bil ob vstopu v jugoslovansko dr`avo `e tako zrela narodna skupnost s tako svojim naèinom `ivljenja in zavedajoèa se same sebe, da ni bila voljna (ver- jetno pa tudi antropološko sploh ni bilo mo`no) odreèi se svojemu jezika, svoji narod- ni individualnosti in pravicam, ki so izhajale iz tega preprièanja in potreb po nadaljnjem ohranjanju in razvoju svoje narodnosti. Tako so Slovenci v jugoslovanski dr`avi skozi celih 72 let ohranjali svojo narodno in- dividualnost, svoj poseben naèin `ivljenja, precej drugaèen od drugih jugoslovanskih na- rodov, in jugoslovanska dr`ava tu nanje skoraj ni mogla z nièemer vplivati ali spremeniti. Slovenci so v njenem okviru razvijali svoje gos- podarstvo, prosveto in narodno `ivljenje, in s tem krepili svojo materialno eksistenco in narodno zavest. Tako so postavljali vse bolj zrele in ambiciozne narodne programe. Tako je SLS `e za parlamentarne volitve spomladi 1923 izdala obširen politièen pro- gram, v katerem je zahtevala široko nacional- no avtonomijo za Slovenijo v Jugoslaviji na finanènem podroèju, torej tudi pravico do svojih davkov. Za politièno ureditev pa je predlagala dve parlamentarni zbornici: eno splošno politièno in drugo socialno stanovsko po idealu kršèanske socialne doktrine. To leto so tudi takrat politièno malo vplivni ko- munisti opustili centralizem in unitarizem. Do prave nove kvalitete v idejnih pogledih na slovensko narodno vprašanje pa je prišlo v drugi polovici dvajsetih let, ko so zlasti mladi ljudje v vseh treh slovenskih ideoloških taborih zapisali nekakšne nove narodne pro- grame. Takrat se je prviè pojavila zahteva in utemeljitev potrebe po slovenski dr`avi, kot najvišji narodnopolitièni organiziranosti. Prvi jo je jasno utemeljil pesnik Bo`o Vodušek, pripadnik kršèanskega mladinskega gibanja Kri`arjev, v svojem èlanku Etika in politièna miselnost Slovencev. Zapisal je, da je za zrel narod lastna dr`ava ravno tako potrebna kot za èloveka osebna svoboda. Poudaril je, da smo Slovenci zrel narod in da se moramo programsko povzpeti do ideala lastne dr`ave, ki nam bo šele omogoèil popolno suverenost in emancipacijo, kar nam nikoli ne more dati samo avtonomija, ki nam jo daje neka tuja dr`ava. Povedal je še, da v danem trenutku in dani mednarodni konstelaciji (italijanski fašizem) Slovenci ne morejo dobiti popolne samostojnosti, zahtevati pa morajo svojo dr- `avnost oziroma federalni status v preobliko- vani jugoslovanski dr`avi. V podobnem duhu je istoèasno pisal mladi liberalni narodni de- mokrat Lojze Ude. Komunisti pa so zahtevali za Slovenijo kar sovjetsko republiko delavcev in kmetov v balkansko- podonavski sovjetski federaciji. Vsa ta programska dimenzija se pri Slo- vencih ni kaj bistveno spremenila celih na- daljnjih šestdeset let, do druge polovice osemdesetih let, do programa 57. štev. Nove revije, èeprav smo šli Slovenci skozi burna zgo- dovinska obdobja in dogajanja. V tridesetih letih je nastal najpomembnej- ši zgošèen slovenski narodni program, tako imenovana slovenska deklaracija ali punkta- cije Slovenske ljudske stranke 1932. Deklara- cija je pozivala k novemu sporazumu med ju- goslovanskimi narodi za novo federativno ob- liko jugoslovanske dr`ave, v kateri bi bila ena visoko avtonomna enota Slovenija. Takšno zahtevo so predlagatelji utemeljevali z argu- mentom, da se mora slovenski narod boriti za svojo zdru`itev preko obstojeèih imperia- & # 7     listiènih meja. Visoko avtonomna federalna Slovenija v Jugoslaviji pa bi edina lahko po- stala privlaèna sila za dele slovenskega naroda na avstrijskem Koroškem in za Primorce pod Italijo. Ta program je bil toliko pomembnej- ši, ker je za njim stala daleè najmoènejša slo- venska politièna stranka tistega èasa. V slovenskem narodnoprogramskem raz- voju je omeniti še evolucijo slovenskih ko- munistov sredi tridesetih let k opustitvi me- glene balkanske federacije in k afirmaciji Ju- goslavije kot federacije enakopravnih naro- dov in njihovih enot, katerih ena bi bila zdru`ena Slovenija. V èasu protifašistiènega boja in socialistiè- ne revolucije med drugo svetovno vojno sta oba slovenska politièna tabora, tako partizan- sko revolucionarni pod vodstvom komunistov kakor mešèanskodemokratièni protirevolucio- narni, zagovarjala ustanovitev Svobodne ze- dinjene Slovenije s federalnim statusom v preoblikovani jugoslovanski federativni dr`avi. Razlika med njima je bila v tem, da je par- tizanski tabor mislil na jugoslovansko repub- liko, mešèanski pa je še raèunal s kraljevino. Razlika pa je bila tudi v strategiji in taktiki protifašistiènega odpora. Partizanski je bil za takojšnjo borbeno akcijo, ne glede na `rtve, mešèanski je bil za èakanje, da fašistiène sile oslabijo na velikih svetovnih bojišèih in se jih nato doma napade s pomoèjo antifašistiènih zaveznikov. @al se je zaradi tako razliènih po- gledov in zaradi komunistiènega forsiranja re- volucije med samimi Slovenci 1942 razvnel medsebojni oboro`en spopad. V vojni je zmagal partizanski tabor, ki si je pridobil priznanje svetovne antifašistiène koalicije in je narodni program izpeljal po svojih konceptih: slovenska republika kot fe- deralna enota v federativni Jugoslaviji (1. in 2. zasedanje AVNOJ). Slovensko partizansko vodstvo, izvršni odbor OF in Slovenski narod- noosvobodilni svet sta spomladi 1944 razprav- ljala o novem tipu federacije, ki bi posamez- nim narodom oziroma njihovim republikam dal veliko stopnjo suverenosti, oziroma bi bila izvirna suverenost pri republikah, pri fede- raciji pa le delegirana. Takšna stališèa so raz- vijali predvsem mešèanski predstavniki v OF. Toda voditelj KPS Boris Kidriè je v zaèetku junija 1944 takšne poglede in razpravo ocenil za zastareli mešèanski formalizem in poudaril, da bo nov tip federacije ljudskodemokratièen, to pa je pomenilo komunistièni - po ruskem boljševiškem vzoru. Tako je KPS oziroma njen predstavnik Edvard Kardelj v ustavni komi- siji jugoslovanske ustavodajne skupšèine v Beogradu uveljavil naèelo, da imajo jugoslo- vanski narodi, ki so se prostovoljno zdru`ili v federacijo, pravico do odcepitve. Takšna pravica je bila zapisana tudi v sovjetski Sta- linovi ustavi leta 1936. Slovensko narodno vprašanje oziroma slo- venski narodni status je bil tako po letu 1945 rešen v okviru jugoslovanske komunistiène fe- deracije, kjer je bil poleg narodov še en sub- jekt mednacionalnih odnosov in dr`ave – de- lavski razred in njegova avantgarda komuni- stièna partija, ki je bila dejansko sila nad mednacionalnimi odnosi. Takšen utopièni voluntaristièni sistem je onemogoèal dejansko organsko urejanje mednacionalnih odnosov, ki so se v vsakdanjem realnem `ivljenju mno- gokrat zapletli in zaostrili zaradi gospodarskih in socialnih razlik ter problemov do pravih kriz. Toda komunistièna partija in po letu 1952 Zveza komunistov je fatalistièno dogmat- sko vztrajala pri komunistièni eshatologiji, da napredek socializma avtomatièno sam po sebi bla`i nacionalne probleme, vse do dokonène rešitve in njihovega preseganja. Zato se v so- cialistièni republiki Sloveniji skorajda ni raz- pravljalo o slovenskem narodnem vprašanju, ki je bilo za vodilno in edino politièno silo KP rešeno enkrat za vselej s slovensko avtonomno republiko v jugoslovanski federaciji. So pa o slovenskem narodnem vprašanju in o sloven- skih narodnih programih razpravljali Slovenci  & 7     v zamejstvu in diaspori. Tam so se od konca šestdesetih let `e pojavljale ideje o popolnoma svobodni Sloveniji, svobodni od komunizma in Jugoslavije. Zgodovina ve, da je bila dejan- ska avtonomija le kulturna, v vsem drugem pa je bila republika podrejena federaciji. Pravi èude`, ki temelji na slovenski pridnosti, vi- talnosti, prilagodljivosti in najbr` tudi bistro- sti, je bil, da se je Slovenija pod njej tako ne- primernimi zakoni in sistemom tako dobro gospodarsko in s tem tudi narodnokulturno razvijala. Dosegala je dvainpolkrat višji gos- podarski razvoj, bruto produkt in nacionalni dohodek od federalnega povpreèja in je ohra- njala svoj specifièni naèin `ivljenja na kultur- nem ter vseh drugih antropoloških ravneh. To pa je v Sloveniji budilo in ohranjalo visoko na- rodno zavest in samozavest, ki je prišla do izraza pri slovenskih narodnih elitah v trenut- ku, ko so jugoslovanska federacija in njeni mednacionalni odnosi prišli v veliko krizo. Po smrti zgodovinskih voditeljev federacije Tita, Kardelja in Bakarièa Komunistièna partija na- mreè ni veè našla odgovora za njeno rešitev. V Sloveniji se je sredi osemdesetih let po- javila precej številna in vplivna skupina kul- turnih in znanstvenih delavcev nekomunistiè- ne in celo protikomunistiène idejne orienta- cije, zbrana okoli Nove revije. Ta skupina je kot odgovor na ofenzivo velikosrbskega hege- monizma in zastarelega komunistiènega inter- nacionalizma v zaèetku leta 1987 (57. št. Nove revije) objavila prispevke za nov slovenski na- cionalni program. Številni prispevki (omeni- mo le Jo`eta Puènika, Franceta Buèarja, Tineta Hribarja, Petra Jambreka, Iva Urbanèièa in Di- mitrija Rupla) so zahtevali odpravo komuni- stiènega sistema, slovensko narodno suverenost in samostojno slovensko dr`avo, ki naj sama suvereno odloèi, v kakšnem odnosu z jugoslo- vanskimi in drugimi evropskih narodi `eli `i- veti. Predlagali so preureditev Jugoslavije v kon- federacijo. Te ideje so zelo hitro osvojile veèino Slovencev in vodile k slovenski dr`avni osamos- vojitvi v letih 1990/91. Literatura: Janko Prunk: Slovenski narodni programi. Ljubljana: Zalo`ba 2000, 1986. Janko Prunk: Slovenski narodni vzpon. Slovenska narodna politika 1768 – 1992. Ljubljana, 1992. Janko Prunk: Kratka zgodovina Slovenije. Ljubljana, 1998, 2002. Jurij Perovšek: Liberalizem in vprašanje slovenstva. Ljubljana, 1996. Jurij Perovšek: Slovenska osamosvojitev v letu 1918. Ljubljana, 1998. Jurij Perovšek: Programi slovenskih politiènih strank 1918 – 1928. Slovenci in dr`ava. Zbornik znanstvenega posveta SAZU 1994. Ljubljana, 1995.