Ljubljanski Zvon V ljutomerskih goricah. i. ljutomerske stopal sem gorice z Dragotinom, svojim pobratimom. Jasna bila je pomlad krog naju, zelenele naše so gorice, zelenele breskve in cvetele . . . Nama srca pa so bila tužna. Solnce lilo je toploto svojo kakor balzam po naravi celi . . . Nama srca pa so bila tužna. V tiho senco črešnje starodavne v mehko travo sva molče posedla in ozrla se po rodni zemlji. Tja na sever gledala sva tužni, kjer slovenski se seljak ubogi za obstanek trudi v vednem strahu, da ga tuji bogatin prežene z rodne zemlje dedov in pradedov. »Malo let še, in ne bo Slovenca v onih krajih divnih, a nesrečnih« — v nemi boli vzdihne moj pobratim. Pa ozreva se na zahod sinji, kjer zeleno Pohorje se dviga kot branitelj našega jezika, kot zaščitnik svojih prebivalcev. »Mar ne zdi se ti, pobratim mili, da te hoje, bukve starodavne, da te smreke, hrasti zeleneči, vsa drevesa pohorska mogočna »Ljubljanski Zvon« 7. XXII. 1902. 31 434 V. S. Fedorov: V ljutomerskih goricah. smrtno pesem pojejo že ljudstvu in na zadnjem ga spremljajo potu?« Tak govoril je pobratim tiho. Meni pa je bilo, ko da prorok mi šepeče moder iz daljave . . . Pa sem sklonil glavo v nemi boli. Zatopljena v misli te otožne dolgo v mehki travi sva slonela. Ko vzbudiva se iz težkih misli, tja na jug odplava pogled najin. Tam se dviga Boč, Donačka gora, na katerih nekdaj Rimci jaki veličastna zidali svetišča zmagovalnim so bogovom svojim . . Pa so nama splavali pogledi, splavali na vzhodne tja planjave, kjer črez širno polje se vijuga bistra Mura, naša mejačica. Pa sva zrla tja na polje tužno, koder se iz koč napol razdrtih dviga dim do neba ko kadilo, ah, kadilo narodnih daritev, ki jih vsako uro brez števila tam darijo prekmurski Slovenci. Zrla sva to mirno bojno polje, kjer umira pod pritiskom silnim brez obrambe ljudstvo siromašno; nihče pa mu ne zvoni k pogrebu in ne piše nihče nekrologov . . . Molčal jaz sem, molčal je pobratim, in molče sva stisnila si roke. Bila tiha nama je prisega: »Njim pomoč, ki slabi, siromašni tam ječe pod jarmom težkim tujim!« Jasna bila je pomlad krog naju. Zelenele naše so gorice, zelenele breskve in cvetele — midva nove sva moči čutila. V. S. Fedorov: V ljutomerskih goricah. 435 Solnce lilo je toploto svojo kakor balzam po naravi celi —-nama v srci pa je lilo nade, da bodočnost naša bode jasna, nama v srci pa moči je lilo, novo moč za blagonosno delo. Zdelo se je nama, da gozdovi s Pohorja so peli veličastno, sveto pesem ljudskega vstajenja . . . 2. Življenja mojega edini pot je k sreči, je v življenja sprotiletje; in če je to življenje večen boj, jaz sam poiščem svoje si zavetje! Tako govoril sem v mladostnih dneh in sanjal o ljubezni sem nasladi; in o ročici mehki sanjal sem, ki v mračnih urah mi lase pogladi. A sanje so minule kakor noč . . . In zdaj objemlje igra me življenja, in sil sovražnih morje kroginkrog ob meni više, više se popenja. Minule sanje so, in prav je to! Naprej, naprej prosveta in omika! Ljubezen naša vsem ljudem veljaj in bodi nam odkrita in velika! 3. Oj tam ležijo Logarovci, Logarovci, lepa vas, pa tja sem šel k svoji ljubici takole za kratek čas. Pa krog te vasi, aj, krog te vasi gorice se dvigajo, in divota je zreti jih, kadar na njih vuzemnice *) vžigajo. *) vuzeranica = velikonočni kres. Vuzem = Velika noč. 31* V. S. Fedorov: V ljutomerskih goricah. A vuzem ni zdaj,.ko jaz k ljubici spem, in le hladen je zimski večer . . . Pa potrkam na njeno okence, in otvori mi ljubica dver. Tam zunaj, tam zunaj zdaj hud je mraz, pri tebi pa gorko tako . . . Zažarelo je njeno ličece, ko sem stisnil jo k sebi tesno. Pa prinesla je nama večerjico, v ročki vinca pa z naših goric . . . Tam pri peči kramljala pa dolgo v noč src veselih in jasnih sva lic . . . Oj tam ležijo Logarovci, Logarovci, lepa vas . . . Pa nikjer ni več videti lučice, in vse sanja že v nočni čas. Za to noč, Matilda, to samo noč stotisoč sladkosti sveta! Hej, Matilda prekrasna, nekoč, ah, nekoč se na veke združiva midva! 4. Nad goricami vstaja že dan, beli dan, in veselo si poje seljak; kot pobožna molitev odmeva ta spev tja v rosnati jutranji zrak, Ej, lice seljaku je vedro tako in jasen njegov je pogled, ki ponosno mu plava tja daleč okrog, kjer razširja se lepi mu svet . . . Tako pač godilo se to je nekdaj v preteklosti bajnih tam dneh . . . A zdaj ko pravljica vse to se glasi in izvablja le tožen nasmeh . . . V. S. Fedorov: V ljutomerskih goricah. 437 Nič več ne popeva slovenski seljak tak veselo mi v beli tja dan; nič več mu ponosno ne plava pogled tak moten črez hrib in črez plan. S telesom upognjenim kmetic trpin tam orje neplodno zemljo, in kletva sedaj in sedaj kak vzdih mu izvije iz ust se težko . . . Nad goricami vstaja že dan, beli dan in glasi samosvesten se spev, in vzbuja in dviga se veliki dan, ki zdramil ga ljudski je gnev . . . 5. Aj, nad ljutomerskimi goricami jutro je že krasno vzplamenelo, grozdje pa na bujnem trsju tam v zlatem solncu jutranjem zorelo. V teh goricah še nekdaj seljak naš prepeval je pri sladkem vini, pa pokupil vse je tuji bogataš, sužnji mu slovenski so trpini. In za pedjo ped izginja naših tal, in gorja nikdar ni v polni meri ... Nemi boli vdaja trudni se seljak . . . Tak jaz sanjam v noči marsikteri . . . Aj, nad ljutomerskimi goricami so krvavi žari vzplameneli . . . Mi pa poluglasno v vinskih tam vrheh pesmico zamišljeno smo peli: »Aj gorice, ve gorice, naše v vek ostanite! Vi Slovenci in Slovenke , pa jih hrabro branite!« V. S. Fedorov. Ljubljanski Zvon ©) V ljutomerskih goricah. f a so prišle Rojenice v hišo belo v tiho noč pa so tam prorokovale, tiho pesmico pojoč. V polusanjah mati mlada cula pesmi je šepet in mogočne nade vzbujal v srcu ji je ta obet . . . Rojenice pa iz hrama v tiho noč odplujejo, mladi materi vabljivo srečo prorokujejo. Nad vrhovi pa nevidno se duhovi zbirajo . . . v Škodoželjno, samosvestno nade v prah podirajo. 7. Nad gorice mrak večerni tiho plava, tiho pada; ' v koči gorski mlada mati malo hčerko si uspava. »Ljubljanski Zvon« 9. XXII. 1902. 41 578 V. S. Fedorov: V ljutomerskih goricah. Kanila je prva solza ji na lice, bledo lice — aj spomin na mlada leta in na brate, na sestrice. Kanila je druga solza ji na lice, bledo lice — to spomin je na ljubezen, aj spomin na noč poročno. Tretja kanila je solza ji črez lice, bledo lice, pala hčerki je na ustna: solza grenka nje trpljenja. Grenka pač je bila solza. In vzbudi se dete malo, ozre se na mater bledo pa zastoka z žalnim glasom. 8. Na ognjišču pojemal je plamen, v pozno noč sva slonela ob njem . . . Smem li pač tako daleč od tebe, oj ti ljubica moja, al smem ? Ti ne veš, moje dekle, kak težko je ostaviti rodno zemljo, ki sem v njo se bil vsesal z vso dušo in z vso strastjo, z ljubeznijo vso. Ali veš, kak težko je pustiti, kar na svetu najdražje imaš? . . . Toda tiho, kaj tožbe, kaj solze! Pijva, pijva iz polnih še čaš! Na ognjišču pojemal je plamen, in jaz moral hiteti sem proč . . . In molče sem objel jo poslednjič, dal na ustna poljub sem ji vroč. V. S. Fedorov.