VLADO KLEMENČIČ Poletna noč v goricah li si že kdaj hodil, prijatelj, v svetli poletni noči po naših. vinskih vrhovih? Ako imaš sanjarsko dušo, pridi in se napij te lepote! Ako te tarejo skrbi, pridi, zatopi se v to prelest in daj, da ti prav v globini duše zapoje pesem, ki je ne bi slišal v šumu solnčnega dneva. Nizko se je spustilo nebo, posejano z mežika* jočimi zvezdami. Tako nizko so te zvezde, da bi jih jemal z nebesnega stropa in se z njimi igral. Postojiš na najvišjem vrhu poleg bele zida= nice. Topel vetrič šušti skozi vinograde, se pogovarja z nemirnim trsnim listjem in zorečimi grozdki. Polglasno zvene nevidne strune, razpete od obzorja do obzorja, in pojejo pesem o sladkem, zavedljivem vinu, ki se rodi v tej noči. Vesela in žalostna je ta pesem. Pesem brezskrbnega otroka teh goric, ki še ni stopila njegova noga s podstenja rodne koče. Pesem fanta in dekleta, ki kopljeta spomladi v vinogradu, pesem njune mlade krvi in prešemega simeha. Peseim moža, ubožnega viničarja s številno družino, ki robota svojemu gospodarju, bogatemu kmetu s Polja. Pa prisluhni! Ali ne zveni vmes kakor tožba in pretnja? To je pesem delavca, ki je dal tem goricam že mnoigo moči in znoja za malo kruha. In še prishihni! Ali ni to glas bednika, ki ga je omamilo vino iz teh goric, da v mrzlem zimskem večeru m več našel poti damov? A zopet je pesem vesela. To je šum z bogate gostije. Starešina govori zdravico mladi nevesti. Imovit gost z modrim bankovcem v roki je vstal izza mize in pomignil godcem. Zahreščala je harmonika, zapele so gosli in bas se je oglasil: zum, zusm! Vetrič je odšuštel v daljino. V tvoiem srcu pa še vedno zvene nevidne strune te poletne roči. Greš dalie no vrhu mimo mriogih ?ddanic, miTnio samotnili tonolov. Ves si zaglobljen v to čarobno tišino. Sam pri sebi ?e pogovarjaš z njo m knaš ediro željo — da bi bila pot do dr>ma še dolga. Prijatelj, pridi, da. molče poramava po teh Maženih vinskih goricahi . Ju»tri bo zopet mlad, solnčen dan. Klopotci bodo zapeli razposajeno in zaglušili pesem noči...