508
ULICA V LJAOJANU, GLAVNEM TABORU GENERALA KUROPATKINA.
drzen vojščak. Postave je majhne in zabuhle glave, lica so mu razorana od koza. Kdor ga prvič vidi, bi mislil, da ne zna do pet šteti. A kratek pogovor prepriča vsakoga o izrednih zmožnostih tega na videz tako neokretnega moža.
K Pctrarkovi 600-letnici.
Italija je praznovala dne 20. julija 1.1. 600-letnico po rojstvu enega svojih največjih pesnikov. Francesco Petrarca, z lovorom venčani pesnik zgodnje renesanse, eden najglobljih lirikov svetovnega slovstva, v katerem se zrcalijo vse prednosti in vse napake one dobe, v kateri je bila Italija raztrgana po notranjih bojih, papeštvo prisiljeno bivati v prognanstvu, ko so se začeli krščanski nazori mešati s poganskimi in ko je v književnost začela prodirati ljudska italijanska govorica, dotlej potiskana v kot od gosposke latinščine — ta zgodnji cvet mladega slovstva je tudi za Slovence važen, ker je podal Prešernu ne le vzorec oblike, ampak tudi snov za marsikatero njegovo pesem. To razmerje med Prešernom in Petrar-kom hočemo drugi pot natančneje zasledovati: Danes se ozrimo le nekoliko na Petrarkovo življenje!
Oče in mati sta sledila papeškemu dvoru v Avignon z mnogimi Italijani, in tam je mladi Petrarka spoznal trubadursko in provensalsko pesništvo. Oče, notar po poklicu, je iz sina hotel narediti pravnika. Petrarka se je res učil prava, a ves prosti čas je posvetil pesništvu. Mladi pesnik je začel opevati „madono Lavro", v kateri je poosebljeval ženski ideal, kakor ga je ustvaril viteški kult srednjega veka. Bil je ognjevite, južne narave, in njegova ljubezen gotovo ni le platonična. Naglo je postal slaven. Pozneje ga vidimo na papeškem dvoru v cerkveni službi, in italijanski knezi ga vabijo na svoje dvore, da se ude-
leže slave njegovega imena. On pa peva o Lavri, o njeni lepoti in kreposti, a njegova izpočetka čuvst-vena ljubezen se vedno bolj povzdiguje in očiščuje.
V tri dele se dajo razdeliti njegove poezije: Soneti in canzoni „In vita di madonna Laura" so pesmi ljubavnega hrepenenja, polne žive domišljije in neizčrpne v pesniškem izrazu Lavra umrje, in Petrarka peva pesmi „In morte di madonna Laura". Na mesto čutnega hrepenenja začne stopati razmišljanje. Posvetna ljubezen, očiščena od trpljenja in smrti, išče višjih vzorov; ženski ideal se vedno bolj razliva v podobo mile kreposti in svete čistosti, dokler pesnik ne najde najvišjega ideala v Materi božji, in vsi akordi njegove pesniške duše se zlijejo v naj-krasnejši spev cele zbirke, v mogočno marijansko himno: »Vergine bella, che di Sol vestita . . ."
Tretji del so pa „Trionfi", v katerih združuje v eno celoto misli in občutke, raztresene po prejšnjih sonetih in pesmih v „Canzonieru". Silno čuvstvenost, ki zveni iz njegovih sonetov, hoče tu spraviti v sklad z božjo postavo, tako da slednjič res vsa pesniška zbirka kaže pot od zemskih strasti do večne sreče. Človek je v mladosti ves podvržen čutnosti, katera se najbolj kaže v ljubezni. A pozneje vidi, da v tem vživanju in hrepenenju ne najde popolne sreče, se začne boriti proti čuvstvenosti in jo zmaga z zdrž-nostjo in čistostjo. Ko se pa tako bori, ga prehiti smrt, ki izenači vse, zmagovavce in premagane, in jih vzame s sveta. A smrt vendar ne vzame človeka vsega s sveta: Ostane spomin velikih mož, ki so s svojimi deli smrti oteli vsaj en del svojega bitja, ki živi dalje v slavi. A tudi ta slava zamre in ne zadošča človeškemu srcu, ki ne najde drugod popolne utehe, kakor da se raduje v Bogu in vekomaj živi pri njem. Tako si torej slede „Trionfi": Ljubezen najprej zmaguje nad človekom, a njo zmaga čistost; smrt pa  triumfira nad obema; slava zmaguje smrt;