Dan praznoverja. Četrtek, ko je najteže Ferenc Tretjega dne je najteže, tretjega. Juhasz Otožno blodim po tem kamnitem elektro-otoku: po Oktogonu. Četrtek zvečer je. Ne preklinjam se. Ne objokujem se. Pada modri, rumeni, zeleni, rdeči dež. Ob moji nogi mavrični oljni potoki in nakopičeni dežni mehurčki. Kot glinenovrčasto okrašene oči gibljivokožnih kameleonov — 164 Dan praznoverja. Četrtek, ko je najteže tako se vrte pergamentne oči gomazečih mehurčkov. Guba se njihova sljudnato žametna koža, giblje se, barvo za barvo spreminja. Drug čez drugega plezajo rdeče grebenasti dežni kuščarji. To je trg cvetoče kamen-samote, otok Galapagos. Sam sem. Trg se vrti kot bleščeč vrtiljak, njegove ladje: taksi, avtobus, tramvaj, njegova okna: izložbe, njegove vlačuge: gole gladiole s spolovili. Pada modri, rumeni, zeleni, rdeči dež. Kolporterji kričijo. Prodajalci cvetja molčijo. Proti drevesom, streham in dimnikom kovinski skeleti vzdigujejo živalsko svetlobo — cvetje tišine, trenutna bitja noči, pošasti elektrike. Moje srce, razpeto na nebu, vidi svojo usodo: kot velikanski obarvani mozeg nad mano vibrira električni zemljevid: Madžarska. Svetleče pike vasi, ceste, kakor možganske celice, mozeg-gangliji, elektro-reke: modre žile in lesketavi zavoji. Joj, ljudje! Tretjega dne je najteže, tretjega. Ne preklinjam se. Ne objokujem se. 165 166 Ferenc Juhasz Tu in tudi tam se v dežju razcvetijo streha, stena, nebo: v žar-pajčevini žar-pajek, in gnan od celične sile sija reklame mimozin list se odpira, obrne in skrči kot glava globokomorske rože-živali, ko se pozibava, ko otipava. Človeštvo, pomagaj mi! Pod praprotmi, pod kristali dežja šelestijo, ropočejo in se potijo kot praživali iz celofana najlonska ogrinjala, gumasti plašči, prozorne plastične vrečke. Ženske v kuščarskih kožah, moški v kačjih kožah. Lačni so. Žejni so. Z modrim, rumenim, zelenim, rdečim obrazom se rinejo. Kdo sploh ve, da tu šklepetaje stojim? Komu naj kupim zdaj cvetja? Kje so dobri prijatelji? Kdo me bo slišal, če bom zakričal? Gledam dež in te iščem. Kličem te z besedami, ki modrijo. In v rdečih, rumenih, zelenih bleščečih črtah večer riše v dež velikanski pivovski vrč. Rodi se s padcem v minljivost. 167 Dan praznoverja. Četrtek, ko je najteže V zlatih vrčih šumi zlato pivo, zlati vrč bljuva električne kodre. Na sluzasti pločnik kaplja fosforna pena, električni fosfor. Kam grem? Kaj pojem? »Gospod, reši me vsega hudega!« Tretjega dne je najteže, tretjega. Zbežati bi bilo treba. Ostati bi bilo treba. Credem v električni peni piva. Ko bi vsaj kričal kakor otrok, ki si česa želi, ko bi vsaj kričal, a vsi bi se mi smejali. In povzpel bi se nate, elektro-mreža Madžarska, ležal bi na tvojih možganih iz neona in med presojnimi rebri bi videli moje oteklo srce. Ki je tvoje. A se ne sme. Ni mogoče. Tretjega dne je najteže, tretjega. A ne kričim, ne izpustim kletve, samo v deževni divjini stojim, iz ust mi plane babičdna beseda: »Reši me, gospod, enorogega konja, ptice-četverodojke, reši me, gospod, luskinastega ovna, rjoveče cvetice. reši me, gospod, lajajoče žabe, angela s kopitom, reši me, gospod, reši me vsega hudega!« A komu momljam, s kom govorim? Kdo se s pesmijo reši smrti? Saj sem smeje zatajil Boga, s trnjem sem ga bičal po bokih, nato sem pobegnil. Svoj plamen sem navil na božjo višino: v njem se zdaj cvre mrčes sveta s prasketanjem zelenih solza, s cofotanjem zelenih mehurčkov, in mojo glavo opletajo 168 Ferenc Juhasz rdeče in modre električne korenine. Name se spušča Hlasta brada elektro-človeka, davi me kot tipalka in me vsega zakrije, Samo ti mi lahko pomagaš, to vem. Tretjega dne je najteže, tretjega. Kaj hočem? In kaj sem hotel? Sebe sem z nohti vpraskal v tvoje srce, kot se vkoplje vojaček s kocastim licem v trebuh matere zemlje med minskim ognjem: nad njim ples mrtvaških glav, kovinasto listje, ob njem vodometi rubinov, krvave muhe, podzemskojamni prepadi mesa, liane utripalnic, mavrične veke in okroglo cvetje oči. Zvit kakor embrio čepim v tvoji krvavi džungli: nežno dvigajoča se rebra me zibajo in tvoj šelesteči krvavi slap in mastno, kodrasto drgetanje čreves, poslušam, kako delajo, kako vro jetra, ledvice, pljuča in fosfor, moje odprte oči vidijo tvojo notranjo noč in moje tipajoče tipalke čutijo tvoje presojno telo. Ti si moje vesoljstvo in moje visoko morje. Sam sem. S teboj. Pada modri, rumeni, zeleni, rdeči dež. Žar-živali se luščijo iz globin. In elektro-meduza Madžarska, možgani morja, valovi nad menoj, in meduza-vesolje: zemeljska krogla plava v zalivu Rimske ceste. 169 Dan praznoverja. Četrtek, ko je najteže Verjamem, da boš odvrgla mehki oklep, da ti bo zrasla vera in boš razprostrla svoja zlata mozaična krila, izvlekla jih boš iz sluzasto mehkega blata, hitinasti organizem se bo posušil, okrepil. opne se bodo zgladile, napele, izvila se boš iz modro žilastih brozg in maternica časa se bo tiho zaprla. Tu stojim sam. Povesim svojo premočeno glavo. Tretjega dne je najteže, tretjega. Četrtek zvečer je. Ne preklinjam se. Ne objokujem se. In napotim se proti domu, premočen, življenju naproti, v modrem, zelenem, rdečem dežju, v času socializma. FERENC JUHASZ (roj. 1928 v vasi Bia blizu Budimpešte) je eden najizrazitejših predstavnikov srednje generacije v sodobni madžarski poeziji. Preživljal je revno in težko mladost, že v prvih povojnih letih pa je z izvirnostjo svojega pesniškega talenta opozoril nase in bil ob podpori pesnika Sandorja Webresa sprejet v literarne kroge, izdal z devetnajstimi leti prvo zbirko in se vpisal na univerzo. Juhaszovo zgodnje delo povezujejo s »popu-lističnimi« tendencami v madžarski literaturi, to je z gibanjem, ki je v tridesetih letih skušalo združevati v literaturi estetske elemente s socialnim in nacionalnim angažmajem. Vendar je njegovo nadaljnje delo zavzelo mnogo širše dimenzije. Ob pobudah, ki jih je ustvarjalno črpal iz neposredne madžarske tradicije in moderne evropske literature, je ustvaril samosvojo pesniško govorico, ki marsikdaj z epsko širino in filozofskim ovrednotenjem človeškega bivanja na zemlji in v vesolju doseza v svojih končnih učinkih pravo lirično prodornost. Juhaszov patos je vsebinsko nabit, njegova metaforika izvirno rase iz spoja med izročilom in sodobnostjo, njegov jezik bogati in obnavlja madžarsko pesniško govorico in leksiko. Juhasz je izdal vrsto pesniških zbirk, njegovo delo pa je bilo opaženo tudi v tujini in prevedeno v mnoge evropske jezike. V temelju pesmi, ki jo objavljamo, lahko prepoznamo dogodke iz madžarske povojne zgodovine, ki pa jim pesniška govorica podeljuje širše dimenzije. Med človeško stisko in zaupanjem se soočamo z objektivno zarisano fresko, polno pesniške resničnosti. Pesem je po dobesednem prevodu Jožeta Hradila prepesnil Kajetan Kovic in bo objavljena tudi v antologiji madžarske lirike 20. stoletja, ki bo v kratkem izšla pri Državni založbi Slovenije.