Odbojka 137 PRILOGA Ob zgodovinskih rezultatih slovenske odbojkarske reprezentance smo se v uredništvu revije Šport odločili pripraviti odbojkarsko prilogo in k sodelovanju povabiti tudi priznanega odbojkarskega strokovnjaka Viktorja Krevsla. Veseli smo, da se je odzval vabilu in z bogato zakladnico svojega odbojkarskega znanja obogatil tudi pričujočo prilogo revije Šport. Spoštovanemu kolegu se zahvaljujemo za sodelovanje in mu obenem želimo vse najboljše ob njegovem jubileju in hkrati še veliko ustvarjalnih let! Foto: Arhiv OZS. Odbojka Foto: Arhiv OZS. Odbojka 139 Viktor Krevsel Odbojka je skupinski šport Odbojka je svetovni fenomen, saj ima v svoji krovni organizaciji FIVB kar 220 držav. V Sloveniji je odbojka prisotna že več kot de- vetdeset let. Zabeležila je vzpone in padce. V zadnjem obdobju postaja prepoznavna tudi v medijih in to želi unovčiti tudi OKS. Dne, 24. 9. 2015, je v Delovi prilogi »Rekord« izšlo več člankov na temo odbojke. Komentatorji ugotavljajo njene prednosti, prilo- žnosti, nevarnosti in slabosti. Med slabostmi omenjajo skromen vpliv na športno politiko. To je točno in ta pomanjkljivost seže v čase politike prioritet, ki je določala podporo športom, ne po stro- kovnih kriterijih, temveč po političnih. Kriva je tudi terminologija, ki ni razčistila osnovnih terminov ekipnega športa. Odbojka je ekipni ali skupinski šport. V odbojki smo v zadnjem času Slovenci naredili premike, na katere je treba opozoriti. Moška reprezentanca se je prebila v svetovno ligo in igra EP 2015. Mladin- ci so v konkurenci 220 držav osvojili 7. mesto (reprezentanca je bila sestavljena iz igralcev osmih klubov). Ženska članska reprezentan- ca je igrala na EP 2015. Ženska mladinska reprezentanca je bila lani druga na EP v svoji kategoriji. Vzrok, da slovenska odbojka napre- duje, je tudi v tem, da ima slovenska odbojka razčiščeno, kaj je ekipni šport. V SSSK je razložen termin »grupe«. Vse življenje sem raziskoval zakonitosti delovanja športne ekipe in njen kolektivni duh prenašal tudi v posamične športe. 1. Analize po tekmovanju kažejo, da zmaguje mušketirski etos: »Vsi za enega – eden za vse!« Reprezentanca je lahko ekipa, ki je kolektiv igralnih genijev, ki sam sebi postavi najvišji cilj, izbira simbole (jezik, himno, zastavo, grb in drese v barvah zastave). Neguje tudi tradicijo, kjer gredo skrivnosti iz roda v rod. 2. Vzgoji talentov dajemo velik pomen. Na treh osnovah temelji stroka genetika, etika, estetika, vzgoja vrlin in učenje mojstro- vin (kar je glavni namen). Tudi Slovenci imajo pravi športni gen za vrhunski šport, če je talent pravilno voden in v času med desetim in dvajsetim letom opravi prek deset tisoč ur usmer- jenega treninga. Za kaj takega pa so potrebni pogoji, ki so bili leta 1945 skromnejši, kot so leta 2015. Uspeh je zagotovljen, če je trening pravilno usmerjen. 3. Sodobni trend neguje ekipo, ker posamezniku omogoča, da iz egoista postaja altruist – danes je to vedno bolj aktualno glede na dogajanje v družbi in državi nasploh. Važno je tudi pridobi- vanje mojstrovin in vrlin, kot so: hrabrost, hladnokrvnost, čast, človečnost itd. 4. Mentaliteta Slovenca je individualistična, narcisoidna, snobi- stična in relativizirana. Spregledane so vrednote ekipe. Smisel športa je namreč v tem, da se uveljavijo pravi motivi (športni in patriotski), ne pa lažni (pohlepni in pridobitniški). Posameznik se v ekipnem športu mora podrediti motivom celotne skupine. Športni motivi zlahka postanejo lažni, difuzni in nejasni. 5. Sodelovanje v ekipi je šola socialnega učenja, kjer je posame- zniku zaupana vloga, ki jo je sposoben izpeljati. 6. Ekipna dinamika je v športih igrah aktualna tema, saj gre za vprašanje zmage in poraza. Brez zmag ni nobenega uspeha. Za profesionalce je zmaga važnejša kot kruh, ki ga je, in voda, ki jo pije. 7. Teorija in praksa delovanja v ekipi tudi strokovnjakom zadaja velike težave. Na ekranu sem spremljal premnoge nastope slo- venskih reprezentanc v nogometu, hokeju, rokometu, košarki, vaterpolu in odbojki. Očitno reprezentance igrajo na karto eki- pnega duha in ne le na karto zvezdniških zasedb, kar upošte- vajo prav vse ekipe. 8. Nastopi reprezentanc na uradni tekmi so me spomnili na mojo prakso stratega v mladinskih in članskih ekipah. Ko smo se pr- vič prebijali v Evropo (moje reprezentance, ki sem jih treniral: Slovenija, ,Jugoslavija, Španija), je bila v ekipi vedno pomemb- na pozitivna emocija in kognicija, ki je pogoj za akcijo. 9. Odbojkarska ekipa je socialno-psihološki pojem, ki ima v pe- dagoškem delu s talenti velik pomen, saj poudarja vrednote in norme, ki se ločijo po obliki in vsebini. Praviloma ima vsa- ka ekipa svoje cilje, simbole in skrivnosti. Pripadnost le-te je povezana z življenjsko in ekipno dejavnostjo. Človek v življe- nju želi dosegati najvišje cilje. Pred desetimi leti sem naredil analizo profila odbojkarjev mednarodnega nivoja. Med njimi je bilo 223 igralcev, ki so ustrezali kriteriju mednarodnega ra- zreda v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Veliko igralcev je imelo visoko izobrazbo. Med njimi je bilo 22 % inženirjev, 26 % družbenih poklicev (pravniki, pedagogi, ekonomisti). Osem odstotkov je bilo še študentov, drugi so imeli vsaj srednješolsko izobrazbo. Ta izredno visoka izobrazba je imela svoj vzrok. Naš »general« Miloš Kosec (neformalni vodja odbojkarske ekipe, v kateri je deloval tudi avtor članka) je zahteval: »Igrajte zvezno ligo, študirajte in diplomirajte!« Ta strategija je imela tudi stran- ske posledice. Po končanem študiju so mnogi zapustili odboj- ko in končali tudi športno kariero. 10. Športnik v življenju vstopa v različne ekipe. Število teh določa njegovo kariero. Širina znanj ter razni interesi in potrebe omo- gočajo razvoj mojstrstva do olimpijskih višin. Posameznika je moč razumeti skozi zgodovino razvoja njegove osebe. Njego- 140 Odbojka va osebnost in ekipe, v katerih deluje, so pomembne zlasti po končani karieri, ko nastopi kriza – kaj sedaj. 11. Znanost je opredelila različne ekipe: pogojne, realne, labora- torijske, umetne, velike in male, velike pa še organizirane in neorganizirane. Za športne igre je zanimiva »mala grupa«, ki funkcionira optimalno preko članov ekipe, ki so rojeni igralni geniji, emocionalni, moralni in bojevniški vodje. Skratka teorija »mala grupa« je velika znanost. 12. Praktično pa vsaka ekipa deluje po svoje in ima svojo zunanjo in notranjo podobo. Tako lahko nastane ekipa, ki spominja na vod diverzantov, umetniški ansambel, hajduško »leglo«, volčji trop, ovčji tamar, jato piščancev, tolpa legionarjev, krdelo hijen, patrulja vojščakov, straža naroda, razumniška elita, šampionska elita, sokolsko društvo, društvo orlov, društvo svobodnjakov, tr- govska firma, razbita drhal, protokolarna skupina, odbor dobre volje, destruktivna, vzgojena, konkurenčna, unikatna ekipa itd. Elitna ekipa predstavlja zbir odbojkarskih legend, ki spadajo zaradi zaslug v muzej: M. Kosec, D. Požar, F. Skudnik, V. Skrbi- njek, J. Jošt, B. Antekolovič, F. Megušar, V. Krevsel, M. Jedretič, Adi Urnavt, B. Brulc, D. Lečnik, A. Urnavt. To so bili igralci, ki so nastopali za nekdanjo jugoslovansko reprezentanco in bili tudi nosilci igre. Narodna straža je tista ekipa moške članske odbojkarske reprezentance, ki je pod simboli samostojne Slo- venije premagala v Minsku reprezentanco Belorusije (l. 1994) in na Norveškem (l. 1995) reprezentanco Rusije. Ekipo so se- stavljali: Berdon, Pušnik, Oderlap, Šiftar, Terzer, Urnavt, Najdič, Rozman, Marinko, Hafner in Fujs. S prvimi nastopi za Slovenijo so dokazali kvaliteto in potrebno hrabrost. Pravi športni geni, ki na treningu niso bili leni. Unikatna ekipa je tista, ki je prvič nastopila pod simboli samostojne Slovenije leta 1992 v Miškol- cu (Češka) na Pomladanskem pokalu Evrope in brez kontrolne mednarodne tekem premagala Švico, Avstrij in Grčijo. Ekipo so sestavljali: Jerala, Šiftar, Berdon, Pušnik, Možič, Fujs, Dimec, Haf- ner, Topovšek, Mavčnik in Baltič. Strokovni štab so sestavljali: Krevsel, Lobnik in Končnik. Najboljša šesterica je najboljša eki- pa v zgodovini moške slovenske odbojke in jo sestavljajo: M. Kosec, V. Skrbinjek, J. Jošt, V. Krevsel, M. Jedretič, Adi Urnavt, Andrej Urnavt. Nastopali so na uradnih tekmovanjih za nekda- njo Jugoslavijo v prvi postavi. V najboljši ženski šesterki vseh časov pa so: Tilka Gajšek, Ančka Mihorko, Mira Florjančič, Ančka Megušar, Marta Maček, Monika Švarc in Pavla Hlede. Tudi te so nastopale na uradnih tekmah v prvi postavi takratne jugoslo- vanske reprezentance. Zaključek „ Moderna odbojka je ekipni ali skupinski šport. Reprezentanco se- stavljajo trenutno največji igralni geniji in etični monarhi. V skupini najboljših se dragulj brusi ob dragulju. Danes v Sloveniji še vedno veljajo zakonitosti prioritetnega športa, ki pa je bil bolj politična kot strokovna odločitev. Slovenija bo morala razčistiti tudi ter- minološko razliko med ekipnim in posamičnim športom ter za- služnim igralnim vodjem dati tudi ustrezno priznanje. Športnik v individualnem športu med tekmo odgovarja samo za sebe. Toda alfa samec v ekipi odgovarja za sebe in skupino. To pa je kar dvoj- na odgovornost in zato so tudi v javnosti jasni veliki heroji športa: Anže Kopitar (hokej), Jasmin Handanovič (nogomet) ali Mitja Ga- sparini (odbojka), ki poosebljajo zgoraj napisano. Člani AOK leta 1955: od desne proti levi Franc Ciber, Franc Magušar, Tom Darjan, Vojc Čuček, Miloš Kosec, Igor Penko, Marko Logar, Viktor Krevsel (osebni arhiv avtorja članka). Odbojka 141 Viktor Krevsel Miloš Kosec, »naš general« Že šestdeset let je minilo od kar je v Parizu Miloš Kosec zbral od- bojkarje in jih modro vodil »kot general«. Pripravljal jih je tudi v Tivoliju na odprtih igriščih pod Cekinovim gradom. Igrišča so si bratsko delili košarkarji in odbojkarji. Enotnost in AOK sta pod Ce- kinovim gradom igrala uradne tekme v prvi zvezni ligi (takratna jugoslovanska liga). Njegova »vojska« so bili mladi odbojkarji, po- dobni »krdelu volkov, lačnih zmag«. Takrat je veljalo, da je dober igralec tisti, ki ima močnejši udarec. V ograjenem igrišču pod ko- stanji je vsak dan, dopoldne in popoldne, odmevalo od močnih udarcev, zaradi katerih so se žoge na rdečem lešu odbijale visoko v krošnje dreves. Tu so se dokazovali Jošt, Skrbinjek, Kosec, Gari- baldi, Cirman, Antekolovič in drugi. Željni dokazovanja po drugi svetovni vojni so slovenski odbojkarji postali steber jugoslovanske reprezentance. Miloš Kosec je bil hkrati igralec in trener. Določal je prvo postavo in dodeljeval vloge. Skupne priprave so bile na Paliču pri Subotici (sedanja Srbija). Po drugi svetovni vojni so bili Slovenci najboljši mojstri odbojke v Jugoslaviji. Miloš Kosec, Vlado Skrbinjek, Julko Jošt, Božo Antekolovič so ob Straniću, Šurkaloviću, Budošinu, Markoviću, Popovćuč sestavljali takratno jugoslovansko reprezentanco. Vodja delegacije je bil Dragoslav Sirotanović iz Be- ograda, ker je dobro govoril francosko. Na prvem EP so Jugoslo- vani osvojili peto mesto in za prvi stik z Evropo in njeno odbojko je bil to vrhunsko dosežek, saj so na tekmovanje odšli brez pravih kontrolnih tekem. Sproti, na uradni tekmi, sta se določali strategija in taktika boja. Temelj so naredili bojeviti patrioti in za javnost so bili heroji, ki so se dobro upirali reprezentanci SSSR, Češke, Poljske, Romunije in Bolgarije (vse so bile članice Varševskega pakta). Ju- goslovani so bili izven tega pakta zaradi politike. Kosec je bil original in unikat, kot angleški diverzant med drugo vojno je znal vojaško strategijo in taktiko prenašati na odbojkarje in košarkarje. Takoj po vojni je bil prvi košarkarski in odbojkarski trener v Ljubljani. S svojim znanjem in sposobnostjo je kmalu po- stal moteč za športne laike, ki jim je bila pomembna samo oblast. Kosec pa je bil vizionar. Že leta 1953 je imel trenerski tečaj za od- bojkarske trenerje, ki se ga je udeležil tudi kasnejši profesor na VŠTK in FŠ Rajko Šugman. Bil je eden redkih, ki je poznal vso Ko- ščevo nadarjenost. Kosec je bil namreč vodja z avtoriteto. To smo takoj opazili vsi njegovi varovanci. Talente je pripravljal za boj na »športni fronti«. Tekme v tujini je vodil tako kot diverzante na tu- jem terenu. Imel je ogromno športno zanje, bil je telovadec, dese- terobojec, košarkar in odbojkar. Predvsem pa je bil izredno nadar- jen trener. Danes vemo, da je imel mnoge kreativne sposobnosti, ki jih pogrešamo pri današnjih šolanih trenerjih. Zaradi didaktičnih sposobnosti je znal prenašati znanje na druge. S pomočjo ekspre- sivnih sposobnosti je znal nastopati v javnosti. Znal je igrati klavir in peti lepe slovenske pesmi. Z glasom, gesto, mimiko in celim te- lesom je izražal misli, čustva in dejanja. Znal je demonstrirati vse atletske zvrsti od meta krogle, diska in kopja, znal je skočiti v višino, kar mnogi učitelji atletike na takratnem »DIFu« (takratna kadrovska šola – Državni inštitut za fizkulturo – od tod popularni izraz za šolo DIF) niso nikoli znali. Gradil je svojo avtoriteto na sposobnostih, ki so pogoj, da se trener razvije v vodjo. Gradil jo je z marljivostjo, poštenostjo, nadarjenostjo, strogostjo, zaupanjem in odgovorno- stjo. Vsem reprezentantom sodobnikom in naslednikom je bil vzor Miloš Kosec (1918–1997) (Foto: Arhiv KZS). 142 Odbojka hrabrosti. Z ničemer ni izpostavljal sebe, se promoviral ali reklami- ral. Le svojim varovancem je nudil pomoč takrat, ko so jo najbolj potrebovali. Imel je odlične komunikativne sposobnosti, saj se je kot diverzant med drugo svetovno vojno naučil uporabljati jezike in z lahkoto je navezal stik s tujci. Zato smo lahko takoj po drugi svetovni vojni Slovenci igrali z reprezentancami Madžarske, Italije, Avstrije, Češkoslovaške, Poljske, Srbije, Hrvaške, Bosne, Makedonije itd. Nismo pozabili Koščeve strategije: »Vse spoštuj, nikogar se ne boj!« ali »Zlata jama je najslabši nasprotni igralec!« ali »Ne delajte avtogolov!« … Njegovi nasledniki smo taktiko še nadgradili in jo prilagodili. Samo v moji igralski in trenerski karieri so se pravila od- bojke menjala kar 24krat. Kosec je zgodaj spoznal, kaj je odbojka – da je skupinski šport, kjer je izredno pomembna šola socialnega učenja v ekipi. Z mladimi talenti je začel delati takoj. Patriot, šolnik, trener, športni aktivist Miloš je iz oseb naredil osebnosti in iz oseb- nosti karakter. Miloš Kosec je bil unikatni stilist. Kar je bil general Maister za voja- ke, je bil Miloš Kosec za športnike. Reprezentanti smo ga spošto- vali. Za mlade talente je bil »car ljubljanskega športa« in vladar od leta 1945 do leta 1962, ko se je sam upokojil, tudi zaradi tega, ker je bil preveč moteč za politiko v Ljubljani in v Beogradu. Njego- ve organizacijske sposobnosti so bile enkratne. V Sloveniji je prvi organiziral srednješolske igre v odbojki, prav tako na univerzi. Tre- niral je klube po Sloveniji od Jesenic do Kanala. Iskal je talente in jim pokazal usmerjeni trening, ki je imel smisel in logiko. Imel je izredno sposobnost opazovanja, ki ga je razvil kot diverzant, zato je na »tujem terenu« iskal šibke točke nasprotnika. Znal je med športnimi talenti določiti potencial »lipicanca« in »magarca« (osla). V težki stresni situaciji jo je znal zmehčati in narediti znosno. Naučil nas je, da je treba igrati s pesmijo, ker se z njo lažje diha. Med vojno je z Američani igral košarko, s Poljaki pa odbojko. Zato se je naučil, kaj je za vrhunsko bitko najpomembneje. Vedno bil optimističen, vesel in humoren. V najhujši svetovni konkurenci je treba med tekmo uživati. Očitno so mu konstrukcijske sposobno- sti omogočile, da je znal zgraditi socialni objekt, ki je funkcioni- ral. Ta sposobnost naredi trenerja z večjim ali manjšim formatom. Treba je graditi ekipo s kadrom, ki je na voljo. Zavedal se je težke situacije, če se v športni areni sreča »kardelo volkov«, lačnih zmag, in »čreda naivnih ovac«. V takih tekmah je vnaprej znan rezultat. Če ne bomo mi upoštevali tega dejstva, ga bo nasprotnik zane- sljivo upošteval. Učil nas je, da smo z voljo sposobni priti do cilja. Zato smo Slovenci do leta 1962, ko nas je vodil Kosec, redno zmagovali na Turnirjih republik in pokrajin (eno izmed tekmovanj v takratni državi). Kosec je imel kot odbojkar izredno razvite psihomotorične sposobnosti. Nekaj podobnega, kot jih ima očitno Andrea Gianni, ki se je na začetku ukvarjal z različnimi športi in se zaljubil za vse življenje v lepoto odbojke. Vem, da je Miloš Kosec kot športnik sledil olim- pijskemu sporočilu: Višje, hitreje, močneje in strastneje. Trener, ki se dobro spozna ne psihomotorične sposobnosti ima veliko prednost pri razvoju vrhunskih športnikov, saj hitro opazi, katere sposobnosti so pomanjkljivo razvite pri posamezniku, ekipi ali re- prezentanci. Kosec se je zavedal pomena gnostičnih sposobno- sti, ki trenerju omogočijo, da postane dober govornik. V svojem govoru je bil vedno prepričljiv, saj je reprezentante opozarjal na nevarnosti, ki jih čakajo v tekmi. Po vojni je pisal tudi reportaže in komentarje v Polet – to je bil športni časopis. Predaval je trener- jem, bil demonstrator »atletike« pri prof. Dragi Ulagi. Toda njegova stališča so bila moteča za strokovno in politično javnost, ker so bila poštena in pravična do vseh odbojkarjev. Kosec se je prvi uprl politiki prioritet. Ko se je umaknil v »ilegalo«, je bila odbojka za več desetletij izbrisana in v medijih je dodobra še danes. Če v medijih omeniš, da ima odbojka največjo konkurenco na svetu, je to v Lju- bljani slišati, kot da gre za sovražni govor. Toda dejstvo je, da so se slovenski mladi odbojkarji leta 2015 prebi- li v konkurenci 220 držav na sedmo mesto, kar je zame večji uspeh kot osvojitev medalje v konkurenci dvajsetih držav. Slovenci se konkurence niso ustrašili. Zabeležili so tri zmage in pet porazov in to je za prvi stik s svetovno konkurenco več kot zadovoljivo. Trenerji dobro vedo, kaj piše v knjigi »Vzgoja mladih odbojkarjev« iz leta 2002. Napoleon je namreč rekel: »Današnji poraz je zametek bodoče zmage.« Miloš se pred športnimi izzivi ni nikoli skril. Zaslužnega priznanja pa tudi ni dobil. Na bežigrajski gimnaziji in Tehnični srednji šoli je bil športni pedagog. Bil je prvi trener za AŠK in AOK. Na partijske sestanke ni hodil, raje se je trudil z vzgojo mladine. Zanimali so ga samo pravi motivi (športni in patriotski), ne pa lažni motivi (plenil- ski in prevarantski). Po vsej Evropi je vodil mladino in zmage po- klonili domovini. Po pol stoletja bi bilo potrebno priznati Koščev genij in ga spoštovati. Miloš Kosec je bil strastni pristaš iger (od- bojke, košarke, rokometa). Iskal je talente na srednješolskih tekmah in jih usmerjal v klube. Bil je igralni genij in etični monarh. Mladina mora imeti vzornike in jih najti v predhodnikih. Miloš Kosec je bil športna žrtev, zato zasluži rehabilitacijo in post- humno priznanje. Ciber, Magušar, Darjan, Čuček, Krevsel in v ozadju Kosec kot trener (osebni arhiv avtorja članka). Odbojka 143 Viktor Krevsel Vzgoja, vzgajati in biti vzgojen Pred koncem leta 2008 je pri založbi Forma 7 izšla knjiga Vzgoja mladih športnikov. Po tem, ko je evforija ob izidu knjige popusti- la, sem jo večkrat vzel v roke in ugotovil, da je knjiga odprta in omogoča dialog med akterji, zlasti med športniki in trenerji, otroci in starši. Omogoča tudi dialog med akterji, ker je kurz, iskanje ži- vljenjskega smisla. Oživeti razpravo o tem, kaj je v športu dobro, kaj je v športu slabo in kaj pomeni ljubezen ter sovraštvo v špor- tu. Pomembni so trije segmenti: vzgoja, vzgajati in biti vzgojen. »Slovenci kremeniti, treba je pokončen biti. S pokončno glavo po svetu hoditi, častno, ponosno, ustvarjalno jo nositi.« To ni knjiga, ki bi bila sama sebi namen, temveč želi opozoriti na tri segmente, povezane z vzgojo: 1. Akademska razprava o vzgoji žal ni dovolj. 2. Pomembno je vzgajati športnike trikrat na dan in jim zagotoviti kariere. 3. Biti vzgojen je olimpijska odlika. Kot slovenski in jugoslovanski odbojkarski reprezentant sem se odločil za vpis na Inštitut za telesno vzgojo leta 1955. Po nedo- končanem študiju sem se odločil delovati v slovenski odbojki kot prostovoljec. Sledil sem smernicam, ki so nam jih dali odlični pe- dagogi M. Kosec, R. Cvetko, M. Longyka ... V teoriji in praksi sem raziskoval vrednote in vrline športnika v globalni konkurenci. Po triinpetdesetih letih smo se novembra 2008 dobili v Šestici (Gostilna v Ljubljani) »difovci« (tako popularno imenujejo študen- te sedanje Fakultete za šport) tretje generacije. Prešteli smo se in preverili, ali še znamo peti Zdravljico. Pogovorili smo se o tem, kako smo služili športu. Adamič je vse življenje učil na osnovni šoli v Kočevju, kot prostovoljec pa je deloval v domačem kraju v atlet- skem in odbojkarskem društvu. Vsi ostali upokojenci smo služili na osnovni, srednji in visoki šoli za športno vzgojo, v prostem času pa smo bili prostovoljci v najrazličnejših športih. Bručan (Kamnik) v plesu, Bučar (Ljubljana) v plavanju, Čibej (Ljubljana) v smučanju, Grlj (Ilirska Bistrica) v košarki, Hlupič (Ptuj) v gimnastiki, Krevsel (Ži- rovnica) kot predavatelj FŠ v odbojki, Mihelčič (Dolsko) je bil »spe- cialist športne vzgoje« na univerzi, Pavlovič (Maribor-Ljubljana) kot predavatelj na FŠ v košarki, Pogačar (Ljubljana) v atletiki, Rozman (Ljubljana) v dvigovanju uteži in kot svetovalec športne vzgoje, Sotlar (Trbovlje) v rokometu in kot funkcionar v športu, Udir (Ško- fja loka-Ljubljana) je delovala kot kulturna delavka in prostovolj- ka, Župančič (Ljubljana) v košarki kot specialist športne vzgoje na univerzi. Omenil sem samo tiste, ki so se odzvali povabilu na zbor »difovcev«. V krajši razpravi smo se spomnili svojih učiteljev, kot so Rudolf Cvetko, Miro Longika, Marjan Jeločnik, Franc Pediček, Šef Alojzij, Drago Ulaga, Drago Stepišnik in Ljubo Jovan. Njim se je treba v prvi vrsti zahvaliti, da je Ljubljana dobila »DIF« (po vojni ustanovljena kadrovska šola v Ljubljani). »Difovci« smo narod učili atletiko, smučanje, gimnastiko, akrobatiko, »žoganje«. Vse narode smo enako spoštovali in nikogar se nismo bali, ne v (takratni) Ju- goslaviji niti v Evropi niti v svetu. Bili smo v službi športa, nismo pa z njim služili. Učitelje smo imeli radi, ker so nam dajali zgled. Verjeli smo v ideje in vrednote, ki nam jih je razlagal F. Pediček: »Otrok ni številka, je osebica, ki postaja osebnost!« Z delom nismo služili dobička, niti pridelali izgube, temveč smo uživali in ustvarjali srečo. Odnos slovenske etablirane elite je do športnih pedagogov, ki so bili petdeset let stebri mnogih špor- tov, blasfemičen. Medtem ko je status vrhunskih tekmovalcev in trenerjev v drugih državah nekdanje skupne države urejen na za- konski osnovi (Srbija, Hrvaška), tega v Sloveniji še nismo doživeli. Protagonisti športa so že desetletja v Sloveniji eden drugemu kot volk volku. Politična elita si avtorstvo medalj na EP, SP ali OI eno- stavno prisvoji, dejansko zaslužne akterje pa potisne na družbeno obrobje, s čemer želi poudariti svojo lastno pomembnost. Kine- ziologe povezuje boj za oblast, pedagoge pa ustvarjalna strast. Dialog, ki ga načenja knjiga o vzgoji športnikov, daje možnost za nov diskurz. Omenjena knjiga je tako odprla vprašanje o etičnih vrednotah in olimpijskih vrlinah. Afirmirati je potrebno »borce za športni etos«, ki ga je začel uvajati naš učitelj dr. Franc Pediček. Njegovim idejam smo sledili vso ustvarjalno dobo. V času, ko na ministrstvu črtajo pojem vzgoje in ostaja zgolj šport, je varčevanje pri smotrih vzgoje absurd. Olimpijski smotri morajo ostati tudi za bodoče generacije: duhovno bogastvo, moralna či- stost in gibalna popolnost. Vzgojitelj, pedagog, učitelj in trener Viktor Krevsel (prvi z leve) (osebni arhiv avtorja članka). 144 Odbojka Development of Slovenian volleyball from 1945 to 1955 Abstract The article presents the first 10 years of the development of Slovenian volleyball after World War II. In Slovenia, volleyball appeared fairly early on as it was played by the Sokol socie- ties as a Sokol game already before World War II; nevertheless, it only became an independent sports discipline after the lib- eration. In the first post-war years, Slovenian male and female players scored many successes and built a volleyball tradition that is indelible. Yet it is difficult to give proper meaning to the events and discover the truth. Only genuine facts are valid and sometimes these are difficult to find. The emphasis in the article is placed on the successes of Slov- enian clubs in the territory of former Yugoslavia, on the devel- opment of individual societies and later clubs which fostered competitive volleyball as well as on the Yugoslav national team and the Slovenian players who were its members. The data collected and discussed in this article may serve as a historical archive which is important for the tradition of this sport. Moreover, the article contributes to a comprehensive image of Slovenian volleyball. Key words: volleyball, Slovenia, Yugoslavia, development, histo- ry, federal league Izvleček V članku je prikazanih prvih 10 let razvoja slovenske odboj- ke po drugi svetovni vojni. Odbojka se je v Sloveniji pojavi- la že zelo zgodaj, saj se je v sokolskih društvih kot sokolska igra igrala že pred vojno, kljub temu pa se je kot samostoj- na športna panoga uveljavila šele po osvoboditvi. V prvih povojnih letih so slovenski igralci in igralke dosegli številne uspehe ter odbojki izgradili tradicijo, ki je ni moč izbrisati. Dogodkom dati pravi pomen in odkrivati resnico pa je težko. Veljajo le gola dejstva, katera je včasih težko poiskati. Največ pozornosti je v članku namenjenih uspehom sloven- skih klubov na področju nekdanje Jugoslavije, razvoju po- sameznih društev in kasneje klubov, ki so gojili tekmovalno odbojko, ter jugoslovanski reprezentanci in posledično slo- venskim igralcem, ki so igrali v njej. Podatki, zbrani in obdelani v tem članku, lahko služijo kot zgodovinski arhiv, ki je za tradicijo tega športa pomemben, hkrati pa je članek prispevek k celoviti podobi slovenske od- bojke. Ključne besede: odbojka, Slovenija, Jugoslavija, razvoj, zgodovi- na, zvezna liga. Andrej Sosič Razvoj slovenske odbojke od leta 1945 do leta 1955 Uvod „ Arhiva, kjer bi bili zbrani podatki o zgodovini slovenske odbojke, ni. Podatke je bilo potrebno zbrati iz starih slovenskih časopisov in diplomskih nalog, kjer so zbrani podatki o razvoju slovenske od- bojke v posameznih okrajih. Večino virov sem tako črpal iz starih dnevnih in tedenskih časopi- sov, kot sta bila Slovenski poročevalec in Polet. Športne igre zavzemajo v naši družbi pomembno funkcijo, saj skoraj ni posameznika, ki na nek način ne bi prišel v stik z igro, bodisi kot gledalec bodisi kot aktivni udeleženec. Med športnimi igrami ima odbojka pomembno mesto. Primerna je za vse staro- stne, socialne in zdravstvene kategorije ljudi. Enakomerno vpliva na celotni razvoj človekovih sposobnosti in tako pomaga graditi vsestransko osebnost. Odbojka je sorazmerno mlada športna pa- noga, vendar je pri nas zelo razširjena. Pred drugo svetovno vojno se je odbojka pri nas najprej zasidrala v sokolskih društvih po češkem vzoru. Prvi so se z njo seznanili v Mariboru, kjer so jo telovadci Sokola – matica prvi igrali že leta 1924. Od leta 1928 dalje je prodirala odbojka v sokolska društva tudi v Ljubljani, Zagrebu in v drugih krajih po takratni Jugoslaviji. Leta 1928 so odbojko uvedli v svoj program tudi gozdovniki in skavti. Po mnenju nekaterih se je do leta 1937 igrala najbolj kvali- tetna odbojka prav pri gozdovnikih iz Ljubljane in okolice. Med drugo svetovno vojno odbojka zaradi kulturnega molka in prepovedi obstoja društev ni bila organizirana. Kljub temu pa ni zamrla. Bila je ena redkih oblik športa in zabave v okupirani Lju- bljani. Igrali so jo na igriščih, ki so jih sami naredili, zlasti na kopali- šču ob Ljubljanici na Livadi. Leto 1945 – obdobje „ reorganiziranja Že razmeroma hitro po vojni se je telesnovzgojno delo v pokrajini kmalu spet vzpostavilo na bogatih preteklih izkušnjah. V povojni Jugoslaviji je bila osnovana namesto bivših telovadnih (sokolske in Odbojka 145 orlovske) in športnih organizacij Fizkulturna zveza s fizkulturnimi društvi po mestih in vaseh. V društvih so bile združene telovadne in športne aktivnosti. Pri Fizkulturni zvezi Jugoslavije je bil leta 1945 ustanovljen odbor za športne igre, kamor je bila uvrščena odbojka, ki se je pred letom 1941 igrala prvenstveno v okviru So- kola, ta pa je bil tudi član Mednarodne zveze za športne igre. Fizkulturni odbor Slovenije je ob svojem nastanku organiziral v Ljubljani velik propagandni zlet vseh fizkulturnih društev pri nas. Na zletu je bila prisotna tudi odbojka. Končni vrstni red je bil sle- deč: 1. Udarnik 1 2. Maribor 3. Udarnik 2 4. Železničar 5. Svoboda 6. VII Gimnazija 7. Kurilnica 8. KNOJ 9. Bežigrad 10. Kranj 11. Krim 1 12. Krim 2 13. Brigada SDNO 14. Ljubljanica Na prvem DP v odbojki, ki je bilo organizirano v Novem Sadu sep- tembra 1945, so tekmovale moške in ženske reprezentance fede- ralnih enot, avtonomnih oblasti in Jugoslovanske armade. Vrstni red Reprezentanc je bil sledeč: MOŠKI 1. Hrvaška 2. Jugoslovanska armada 3. Slovenija 4. Vojvodina 5. Srbija Rezultati ženskega tekmovanja niso bili objavljeni. Leto 1946 – pospešena širitev „ odbojke v sloveniji V letu 1946 se je odbojka pri nas začela pospešeno širiti. Bili smo priča prvim okrajnim tekmovanjem, ki so bila neke vrste kvalifikaci- je za nastop na republiškem prvenstvu. Na republiškem prvenstvu so med moškimi svoj primat potrdili igralci FD Udarnik, medtem ko so bile pri ženskah najboljše Mariborčanke. Naša najboljša dru- štva so nastopala tudi na državnem prvenstvu in dosegala lepe uspehe. Ekipa Maribora je v konkurenci ženskih ekip osvojila na- slov državnega prvaka. Vsa prvenstva v letu 1946 so se odvijala po turnirskem sistemu. Odbojka se je igrala tudi na balkanskih igrah, kjer je reprezentanca Jugoslavije (tako moška kot ženska) zasedla drugo mesto. Ob koncu leta je prišlo do številnih sprememb, saj so z združitvijo več društev na posameznih koncih Ljubljane nastala 3 večja fizkul- turna društva, ki so skrbela za še boljši razvoj fizkulture pri nas. Ta društva so bila FD Krim, FD Triglav in FD Enotnost. Do sprememb se prišlo tudi v drugem slovenskem odbojkarskem centru – Mariboru. Tam se je FD Maribor preimenoval v FD Polet. Lestvica državnega prvenstva v odbojki pri ženskah je bila sledeča: Maribor 4 4 0 8:1 4 Spartak 4 3 1 7:2 3 Akademičar 4 2 2 4:4 2 Kosmaj 4 1 3 2:6 1 Udarnik 4 0 4 0:8 0 Pregled ljubljanskih fizkulturnih društev ob koncu leta 1945: IME DRUŠTVA Sedež društva Delokrog društva Št. Članov Št. akt. članov FD Borec Moste Moste 380 Ca 250 FD Bratstvo Tel. dom v Zg. Šiški Zgornja Šiška 230 Ca 174 FD Edinost Tel. dom Vič Vič 400 Ca 270 FD Ježica Tel. dom Ježica Ježica 189 Ca 145 FD Krim Tel. dom Trnovo Rakovnik 800 Ca 300 FD Partizan Stadion Bežigrad 1800 Ca 800 FD Svoboda Dom – Tabor Tabor 1371 Ca 700 FD Štepanja vas Tel. dom Štep. Vas Štepanja vas 168 Ca 100 FD ŠT. Vid Tel. dom Št. Vid Št. Vid 90 Ca 48 FD Udarnik Narodni dom Center 800 Ca 400 FD Železničar Dom Ljuba Šercerja Spodnja Šiška 750 Ca 540 Lestvica državnega prvenstva v odbojki pri moških je bila slede- ča: Partizan 9 9 0 27:2 9 Akademičar 9 8 1 24:9 8 Udarnik (Lj.) 9 7 2 22:8 7 FD Maribor 9 6 3 22:14 6 Crvena zvezda 9 5 4 19:13 5 Milicionar 9 4 5 16:16 4 Tekstilac 9 3 6 11:18 3 Udarnik (Sar.) 9 2 7 8:23 2 Radnički 9 1 8 3:24 1 Perister 9 0 9 2:27 0 146 Odbojka Leto 1947 – odbojkarska centra sta „ bila ljubljana in maribor Leto 1947 si lahko zapomnimo po lepih uspehih reprezentance Jugoslavije na balkanskih igrah v Albaniji, kjer sta tako moška kot ženska ekipa Jugoslavije osvojili prvo mesto. Za obe reprezentanci so igrali tudi slovenski odbojkarji in odbojkarice. Da so bile slovenske odbojkarice najboljše v Jugoslaviji, so na dr- žavnem prvenstvu dokazale igralke ljubljanske Enotnosti, ki so osvojile naslov državnega prvaka pred mariborskim Poletom. Slo- venska moška odbojka je še nekoliko zaostajala za samim vrhom. Tam je zaenkrat še vedno kraljevala ekipa beograjskega Partizana, ki je bila stari in novi prvak Jugoslavije. Odbojka je bila v Ljubljani in Mariboru na zelo visokem nivoju, kar pa ne moremo trditi za ostala slovenska mesta. Z izjemo posame- znih turnirjev (eden od njih je potekal v Slovenj Gradcu) je odboj- ka na podeželju popolnoma stagnirala. Društva niso organizirala okrajnih in okrožnih prvenstev, kar ni bilo dobro za popularizacijo odbojke pri nas. Na republiškem prvenstvu je tako nastopilo le 6 moških in 4 ženske ekipe. Vsa tekmovanja v letu 1947 so potekala po turnirskem sistemu. Odbojka se je širila med sindikalnimi aktivi, kjer so organizirali več sindikalnih prvenstev. Enako kot leta 1946 pa je bilo organizirano prvenstvo jugoslovanske armade v številnih športnih panogah – tudi v odbojki. Končna lestvica DP-ja pri moških: Partizan CDJA 5 4 0 1 14:7 4 Enotnost 5 4 0 1 13:7 4 Polet 5 3 0 2 13:9 3 Crvena zvezda 5 3 0 2 11:12 3 Slaven 5 1 0 4 9:13 1 Mladost 5 0 0 5 3:15 0 Končna lestvica DP-ja pri ženskah: Enotnost 4 4 0 0 8:2 4 Polet 4 3 0 1 7:2 3 Spartak 4 2 0 2 4:5 2 Mladost 4 1 0 3 6:6 1 Napredak 4 0 0 4 0:10 0 Leto 1948 – obdobje informbiroja „ Po zgledu ostalih sekcij so se tudi odbojkarji, rokometaši in košar- karji odločili ustanoviti svojo zvezo. Ustanovna skupščina Zveze športnih iger LR Slovenije je bila 19. 12. 1948 v Fizkulturnem domu na Taboru. Ustanavljanje športnih zvez je pomenilo velik korak naprej k utrditvi novih organizacijskih oblik našega fizkulturnega gibanja. Največji uspeh slovenske odbojke v letu 1948 je vsekakor nov na- slov državnega prvaka igralk Enotnosti, ki so po hudi borbi pre- magale mariborski Polet. Slovenska moška zvezna ligaša pa sta nekoliko razočarala in krepko zaostala za državnim vrhom, kjer je Partizan prepustil mesto zagrebški Mladosti. Zaključni lestvici državnega prvenstva v odbojki: MOŠKI Mladost 6 6 18:9 12 Partizan 6 5 16:5 10 Crvena zvezda 6 3 14:10 6 Polet 6 3 12:10 6 Enotnost 6 2 8:16 4 Spartak 6 1 9:17 2 Beograd 6 1 7:17 2 ŽENSKE Enostnost 6 6 12:1 12 Polet 6 5 11:2 10 Spartak 6 4 8:7 8 Crvena zvezda 6 3 7:8 6 Železničar (Mb) 6 2 6:9 4 Mladost 6 1 4:11 2 Sarajevo 6 0 2:12 0 Državne prvakinje, igralke Enotnosti, so nastopale v naslednji po- stavi: Završnik, Vrenk, Breskvar, Zorc, Vadnal, Magušar, Keržan, Lu- žnik, Kalin in Fišer. Razlika v kvaliteti med najboljšima slovenskima ekipama ter ekipa- mi s podeželja in manjših mest je bila še vedno ogromna. Veliko število odbojkarskih turnirjev po številnih slovenskih mestih (Ptuj, Radovljica, Mežica, Guštanj, Kamnik, Ajdovščina, Slovenj Gradec) pa je dajalo upanje, da bi se lahko v prihodnje ta razlika zmanj- šala. Na balkansko-srednjeevropskem prvenstvu v odbojki je Jugosla- vija med moškimi zaostala le za ekipo ČSR, ki je postala tudi prvi evropski prvak v odbojki. Nastopil je čas informbiroja, ki je jugoslovanskim odbojkarjem onemogočal stik s svetovno odbojko, saj niso dobili vstopnih viz za nastop na prvem EP v Rimu. Na prvem EP, ki je potekalo konec septembra 1948, je bil vrstni red sledeč: 1. ČSR, 2. Francija, 3. Italija, 4. Portugalska, 5. Belgija, 6. Nizozemska. Leto 1948 si bomo zapomnili tudi po prvem mladinskem prven- stvu Jugoslavije, kjer pa je bila udeležba zelo slaba. Leto 1949 – uvedba ligaškega „ tekmovanja Odbojkarsko dogajanje je bilo v letu 1949 zelo pestro. Obeležila so ga številna tekmovanja, turnirji, prijateljske tekme, medrepubliški turnirji, republiška prvenstva. Uvedli so nov način tekmovanja za državno prvenstvo FLRJ. To je bila liga, ki naj bi izboljšala kvaliteto in povečala zanimanje za to športno panogo. Svoja prvenstva so imeli tudi mladinci in mladinke. Turnirji v slovenskih okrajih, ki so služili kot kvalifikacije za uvrstitev v slovensko republiško ligo, so bili bo lje obiskani kot v preteklih letih. Odbojka se je razširila pred- vsem na koroškem in gorenjskem koncu. Končna lestvica republiškega prvenstva v odbojki: MOŠKI Slovenj Gradec 11 8 3 29:16 16 Železničar (Mb) 11 8 3 29:16 16 Krka (Nm) 11 6 5 25:23 12 Kovinar (Mb) 11 3 8 18:15 6 Prešeren 11 1 10 10:30 2 Odbojka 147 ŽENSKE Enotnost 4 4 0 8:1 8 Polet 4 3 1 7:2 6 Železničar (Mb) 4 2 2 4:4 4 Št. Vid 4 1 3 2:7 2 Železničar (Lj) 4 0 4 1:8 0 13. 2. 1949 je bila v Beogradu ustanovljena Odbojkarska zveza Ju- goslavije, katere predsednik je postal Milan Slani. Da bi se zanimanje za odbojko povzdignilo, je Odbojkarska zveza Jugoslavije uvedla nov, moderen način tekmovanja, to je ligo. Tek- movanje se je vršilo v dveh delih, spomladanskem in jesenskem, s čimer so bile vse tekmovalne vrste prisiljene stalno vaditi preko celega leta. Po končanem dvokrožnem tekmovanju je bil vrstni red udele- žencev naslednji: Partizan 14 13 1 49:13 26 Spartak 14 11 3 38:21 22 Crvena zvezda 14 7 7 33:30 14 Mladost 14 7 7 28:27 14 Polet 14 7 7 27:27 14 Enotnost 14 6 8 24:30 12 Beograd 14 5 9 24:34 10 Sarajevo 14 0 14 10:42 0 Ligaški način tekmovanja je v letu 1949 veljal le v moški konkuren- ci, medtem ko so ženske še vedno nastopale po starem turnirskem sistemu. Žensko prvenstvo se je odvijalo v Beogradu, nastopilo pa je 7 ekip. Po končanem tridnevnem turnirju je izgledala lestvica ženskih ekip tako: Enotnost 6 6 0 12:1 12 Spartak 6 5 1 10:5 10 Beograd 6 4 2 10:5 8 Polet 6 3 3 7:6 6 Mladost 6 2 4 4:10 4 Naprijed 6 1 5 4:11 2 Sarajevo 6 0 6 3:12 0 Igralke Enotnosti, ki so osvojile nov naslov državnih prvakinj, so bile: Tilka Završnik, Milena Zorc, Vida Zupanc, Meta Vadnav, Anč- ka Magušar, Draga Kosec, Dana Keržan, Marija Lužnik in Vida Bre- skvar. V Pragi je potekalo svetovno prvenstvo v odbojki za moške in evropsko prvenstvo za ženske, katerih pa se ekipi Jugoslavije zara- di informbiroja nista udeležili. Ustanovila so se številna nova telovadna in sindikalna društva, kjer so igrali odbojko. Leto 1950 – odbojkarji dobili svojo „ zvezo Pomemben dogodek za slovensko odbojko je gotovo ustanovitev Odbojkarske zveze Slovenije, katere glavna skrb bo dodaten dvig kvalitete naših najboljših ekip in širitev odbojke po vsej Sloveniji. 14. 1. 1950 je ustanovni datum Odbojkarske zveze Slovenije. Za predsednika OZS je bil izvoljen Kajfež. Da so pri OZS resno zagrabili za delo, priča veliko število turnirjev po vsej Sloveniji. Zelo zanimiva je bila tudi moška republiška liga, saj se do konca ni vedelo, kdo bo postal republiški prvak. Manj zanimivo je bilo žensko republiško prvenstvo, saj so nastopile le 3 ekipe. Končna lestvica slovenskega republiškega prvenstva za moške: Kovinar (Mb) 16 14 2 46:12 30 Krka (Nm) 16 13 3 43:15 29 Železničar (Mb) 15 13 2 45:15 28 Kamnik 16 7 9 32:30 23 Prešeren 16 5 11 23:35 20 Slovenj Gradec 15 6 9 19:31 17 Enotnost 2 16 7 9 23:34 17 Železničar (Št. Peter) 14 2 12 11:36 13 Železničar 2 (Lj) 14 2 12 9:38 12 Odbojka je bila leta 1950 najbolj zastopana v telovadnih društvih. Organizirano je bilo prvo prvenstvo telovadnih društev Slovenije za člane, članice, mladince in mladinke. Zmagovalci so se uvrstili na prvenstvo telovadnih društev Jugoslavije. Najboljša slovenska ekipa je prihajala iz Mežice, ki je tudi osvojila naslov najboljše ekipe telovadnih društev v Jugoslaviji. V letu 1950 so nas znova razveselile igralke ljubljanske Enotnosti, ki so znova, četrtič zapored postale državne prvakinje. Ponovno pa so naslov osvojile pred igralkami mariborskega Poleta. Slovenske moške ekipe so znova zaostale za pričakovanji. V zvezni ligi je pr- vič nastopilo moštvo Železničarja iz Ljubljane. Končna lestvica državnega prvenstva za moške: Partizan 18 17 1 51:9 34 Spartak 18 15 3 49:16 30 Mladost 18 12 6 41:27 24 Enotnost 18 9 9 37:35 18 Beograd 18 9 9 35:34 18 Polet 18 9 9 31:35 18 Crvena zvezda 18 8 10 29:36 16 Sarajevo 18 6 12 28:42 12 Železničar (Lj) 18 4 14 23:45 8 Proleter 18 1 17 8:53 2 Končna lestvica ženskega državnega prvenstva: Enotnost 10 9 1 29:8 18 Polet 10 8 2 25:13 16 Spartak 10 7 3 23:11 14 Beograd 10 3 7 18:22 6 Mladost 10 3 7 10:23 6 Naprijed 10 0 10 3:30 0 Zaradi informbiroja Jugoslavija ni igrala tekem z vzhodnoevrop- skimi reprezentancami. Tesneje so se povezali s Francozi in z njimi odigrali 3 prijateljske tekme. 148 Odbojka Leto 1951 – Jugoslavija prvič na „ evropskem prvenstvu Slovenska odbojkarska liga Zaradi velikih razdalj in finančnih težav je bila slovenska liga leta 1951 razdeljena na 3 skupine: mariborska, ljubljanska in primor- ska skupina. Zmagovalec primorske skupine in najboljši 2 ekipi iz ljubljanske in mariborske skupine so se na koncu uvrstili na finalni turnir, ki nam je dal ekipo, ki je imela pravico nastopati na kvalifika- cijskem turnirju za vstop v zvezno ligo. Tekmovanje v mariborski in ljubljanski skupini je potekalo v obliki lige, medtem ko je pri- morska skupina odigrala svoje tekme v obliki turnirja, na katerem so sodelovale naslednje ekipe: Triglav iz Nove Gorice, Branik iz Solkana, Železničar iz Sežane, Rudar iz Idrije, Ilirija iz Ilirske Bistrice in Železničar iz Št. Petra. Železničar se je na koncu tudi uvrstil na finalni turnir. Tekmovanje za naslov slovenskega prvaka je potekalo na igrišču pod Cekinovim gradom. Končna lestvica je bila sledeča: Peca 4 3 1 11:5 6 Kamnik 4 3 1 11:6 6 Železničar (Lj) II 4 3 1 11:6 6 Železničar (Mb) 4 1 3 5:9 2 Železničar (Št. Peter) 4 0 4 0:12 0 Državno prvenstvo FLRJ Zaradi težav s transportom je bilo tekmovanje v moški in ženski zvezni ligi spremenjeno. Liga se je razdelila na vzhodno in zaho- dno skupino, skupno pa smo imeli Slovenci v obeh ligah kar 9 ekip. Lestvica po končanem jesenskem delu prvenstva za moške in ženske je izgledala tako: MOŠKI Mladost 14 12 2 38:12 24 Krim 14 11 3 37:14 22 Branik 14 9 5 30:21 18 Lokomotiva 14 9 5 29:30 18 Železničar 14 8 6 28:24 16 Krka 14 3 11 18:37 6 Mladost (Č) 14 2 12 17:38 4 Kovinar 14 2 12 14:37 4 ŽENSKE Železničar (Lj) 10 10 0 30:11 20 Branik 10 7 3 26:13 14 Železničar (Mb) 10 5 5 21:22 10 Krim 10 4 6 21:22 8 Mladost 10 2 8 13:26 4 Lokomotiva 10 2 8 11:28 4 Prve tri ekipe iz zahoda in vzhoda so se uvrstile na finalni turnir, ki je potekal v Zagrebu. Končna lestvica po končanem finalnem turnirju DP za moške: KONČNA LESTVICA Crvena zvezda 5 4 1 14:7 8 Branik 5 3 2 13:9 6 Krim 5 3 2 10:9 6 Mladost 5 3 2 13:12 6 Partizan 5 2 3 10:12 4 Železničar (B) 5 0 5 4:15 0 Pri ženskah sta se na finalni turnir uvrstili najboljši ekipi iz zahoda in vzhoda. Končna lestvica finalnega turnirja za ženske, ki je pote- kal v Ljubljani, pa je izgledala tako: KONČNA LESTVICA Železničar (Lj) 3 3 0 9:1 6 Spartak 3 2 1 6:3 4 Branik 3 1 2 4:6 2 Železničar (B) 3 0 3 2:9 0 Reprezentanca Jugoslavije v letu 1951 Velik dogodek v letu 1951 je bilo vsekakor tretje evropsko prven- stvo v odbojki. Na njem sta nastopili tudi reprezentanci Jugosla- vije. Reprezentanco so sestavili na podlagi turnirja v Beogradu, kjer so se med seboj pomerili najboljši slovenski, hrvaški in srbski odbojkarji. Na turnirju so bili daleč najboljši Srbi, ki so slavili tako pri moških kot pri ženskah. Vozovnici za EP sta izmed Slovencev dobila Kosec in Skerbinjek, od Slovenk pa Kosec, Magušar, Gajšek, Flis, Valentan in Zupanc. Na EP je nastopilo 10 moških in 6 ženskih ekip. Moška reprezen- tanca je zasedla končno peto mesto, kar je bil hud udarec za ju- goslovansko odbojko, saj so bili igralci prepričani, da se bodo bo- rili za naslov evropskega prvaka. Ženska reprezentanca je osvojila končno 3. mesto. Najboljši igralki pri Jugoslaviji pa sta bili Slovenki Ančka Flis – Mihorko in Tilka Završnik – Gajšek. Odbojkarska tekmovanja telovadnih društev Drugo prvenstvo telovadnih društev je potekalo v Ljubljani. Tako kot leto poprej pa je bila najboljša ekipa Peca iz Mežice, ki je slavila tudi na prvenstvu Telovadne zveze Jugoslavije v odbojki. Res pa je, da udeležba na prvenstvu Telovadne zveze Jugoslavije v od- bojki ni bila številna. Leto 1952 – zvezna liga je bila „ ukinjena Na redni letni skupščini Odbojkarske zveze Jugoslavije so sprejeli sklep o ukinitvi zvezne lige. Vsa tekmovanja so prešla v območje 2. 8. 1955 so odbojkarji Jesenic odigrali prijateljsko tekmo z Nizozemci (1 : 3). Od leve: Dušan Prešeren, Frenk Megušar, Tomaž Trojak, Matjaž Jedretič, Viktor Krevsel, Lipe ?, Joža Legat, Janez Biček, Pavel Volk, Bojan Svetlin (osebni arhiv Viktor Krevsel). Odbojka 149 republik. Najboljši dve ekipi iz republiškega prvenstva imata pravi- co sodelovanja na polfinalnem conskem turnirju. Določeni sta bili 2 coni. Prva obsega Srbijo, Makedonijo in Bosno in Hercegovino, v drugi pa so Slovenija, Hrvaška in Črna gora. Najboljši dve ekipi iz vsake cone pa sta imeli pravico nastopa na finalnem turnirju za osvojitev naslova prvaka. Republiško prvenstvo v odbojki OZS je sprejela sklep o enotni slovenski ligi. Poleg republiške lige pa so potekala tekmovanja tudi v mariborski in ljubljanski conski ligi. Conska prvenstva so bila zelo pomembna za popularizacijo odbojke pri nas, saj je bila večina moštev iz manjših mest in pode- želja. Tudi zanimanje gledalcev za tekme je bilo v nekaterih krajih večje kot npr. v Ljubljani. Končni lestvici slovenske republiške lige: MOŠKI Branik 9 9 0 27:5 18 Krim 9 5 4 15:15 10 Železničar (Lj) 8 4 4 15:17 8 Partizan (Nm) 8 3 5 13:17 6 Peca (Mežica) 7 2 5 8:16 4 Kamnik 7 1 6 6:19 2 ŽENSKE Železničar (Lj) 7 7 0 21:4 14 Železničar (Mb) 6 4 2 15:9 8 Krim 8 4 4 14:12 8 Branik 7 1 6 5:18 2 Partizan (Nm) 7 0 7 1:18 0 Polfinalna turnirja za ženske in moške Na polfinalni turnir za DP se je uvrstilo 6 ekip, in sicer prve tri ekipe slovenskega ter prve tri ekipe hrvaškega prvenstva. Ženski turnir je potekal v Zagrebu, moški turnir pa je potekal v Ljubljani. Naj- boljši dve ekipi iz vsakega turnirja sta se uvrstili na finalni turnir, ki ga je gostil Beograd. MOŠKI POLFINALNI TURNIR V LJUBLJANI Železničar (Mb) 5 5 0 15:5 10 Krim 5 4 1 14:4 8 Mladost 5 3 2 11:7 6 Železničar (Lj) 5 2 3 9:9 4 Lokomotiva 5 1 4 3:13 2 Sloboda 5 0 5 1:15 0 ŽENSKI POLFINALNI TURNIR V ZAGREBU Železničar 5 4 1 12:4 8 Mladost 5 4 1 12:5 8 Branik 5 3 2 11:8 6 Krim 5 2 3 8:11 4 Lokomotiva 5 2 3 7:10 4 Sloboda 5 0 5 1:15 0 Finalni turnir Prvič v zgodovini se je zgodilo, da v ženski konkurenci naslova ni osvojila slovenska ekipa. Prvak je postala ekipa beograjskega Par- tizana. FINALE ŽENSKE Partizan 3 3 0 9:0 6 Železničar (Mb) 3 2 1 6:4 4 Spartak 3 1 2 3:7 2 Krim 3 0 3 2:9 0 FINALE MOŠKI Mladost 3 3 0 9:6 6 Crvena zvezda 3 2 1 7:4 4 Spartak 3 1 3 6:7 2 Železničar 3 0 3 3:9 0 Reprezentanca v letu 1952 Odbojkarska zveza Jugoslavije je sprejela povabilo Francoske od- bojkarske federacije za gostovanje naše reprezentance v Parizu 19. aprila. To je bila tudi edina tekme jugoslovanske reprezentance v tem letu. V Moskvi je potekalo drugo svetovno prvenstvo v odbojki. Jugo- slovani se ga niso udeležili zaradi informbiroja, ker preprosto niso dobili vstopnih viz. Reprezentanca je bila močna in bi lahko kandi- dirala za eno od medalj. To je katastrofalno vplivalo na motivacijo vrhunskih odbojkarjev v Jugoslaviji. Odbojkarska tekmovanja telovadnih društev »Partizan« Telovadna društva po vsej Sloveniji so se preimenovala v Telova- dna društva Partizan. Na republiškem tekmovanju so nastopala moštva iz vseh koncev Slovenije: Novo mesto, Kropa, Murska So- bota, Kočevje, Solkan. To priča o tem, da se je odbojka razširila na vse konce Slovenije. Leto 1953 – slovenske odbojkarice „ najboljše v državi Na predlog tehničnih komisij Odbojkarskih zvez Slovenije in Hrva- ške je bilo sklenjeno, da bodo tekmovanja za naše vrhunske od- bojkarske ekipe v letu 1953 potekale v okviru Slovensko-hrvaške lige. Le to so pri moških sestavljale 4 slovenske ekipe (Železničar in Krim iz Ljubljane, mariborski Branik in Partizan iz Novega mesta) in 3 hrvaške ekipe. Pri ženskah so Slovenijo zastopale Krim in Žele- zničar iz Ljubljane ter Branik in Železničar iz Maribora. Zmagovalec slovensko hrvaške lige in zmagovalec vzhodne lige sta se v dveh medsebojnih tekmah pomerila za naslov državnega prvaka. Sis- tem tekmovanja je bil enoten za moške in ženske ekipe. V Sloveniji je potekalo tudi republiško prvenstvo, na katerem sta pri moških prvi dve mesti zasedli Kamnik in Ilirija in si s tem priigra- la vozovnico za Slovensko-hrvaško ligo za prihodnjo sezono. V letu 1953 so se na izrednem občnem zboru združili odbojkarji Krima in Univerze v Akademski odbojkarski klub. Odbojkarji Krima 150 Odbojka so nekdaj nastopali pri ŠD Enotnost. Celotni odbojkarski klub je ob razpustu Enotnosti prestopil k ŠD Krim. ŠD Krim je nekaj časa deloval odlično, kasneje pa je zabredel v finančne težave. Za od- bojkarje je pričelo primanjkovati sredstev. Zaradi tega in še drugih stvari odbojkarjem Krima ni preostalo drugega, kot da se združijo z univerzo in ustanovijo samostojni Akademski odbojkarski klub. Slovensko–hrvaška liga MOŠKI Mladost 12 11 1 33:6 22 Branik 12 10 2 32:16 20 AOK 12 8 4 29:17 16 Partizan (Nm) 12 5 7 20:30 10 Lokomotiva 12 5 7 21:31 10 Železničar 12 2 10 14:31 4 Tekstilec 12 1 11 10:34 2 ŽENSKE Branik 12 11 1 34:9 22 Železničar (Lj) 12 10 2 33:16 20 Mladost 12 9 3 29:13 18 Železničar (Mb) 12 6 6 27:20 12 AOK 12 4 8 16:26 8 Sloboda 12 2 10 12:31 4 Lokomotiva 12 0 12 2:36 0 Finale zvezne odbojkarske lige za ženske Prva tekma v Mariboru se je končala z zmago Partizana s 3 : 1. Na povratni tekmi pa je Branikovkam uspelo nemogoče. Slavile so s 3 : 1 in zaradi boljšega količnika točk slavile naslov državnega pr- vaka. Ekipa Branika je nastopila v naslednji postavi: Kikl, Florjančič, Mlakar, Šegala, Štauber, Pregelj, Pajtler in Živko. Reprezentanca v letu 1953 Na reprezentančnem področju so bili v tem letu dejavni le repre- zentanti, ki so odigrali 3 mednarodne tekme (Turčija, Francija in ZDA) in vse tekme dobili. Med najboljšimi igralci izbrane vrste je bil Slovenec Vlado Skerbinjek. Poleg njega je za izbrano vrsto na- stopal tudi Dušan Požar. Velik napredek odbojke v Sloveniji Leto 1953 je bilo do takrat najuspešnejše leto za slovensko odboj- ko. Kvaliteta slovenskih moštev je dosegla zelo visok nivo, saj so kar 3 ekipe – mladinci AOK, mladinke Partizana iz Novega mesta in članice Branika – osvojile naslov državnega prvaka. Odbojka se je zelo dobro utrdila v Novem mestu, Ljubljani, Mariboru, na Ravnah in v Kamniku. Tudi na podeželju je bilo zanimanje veliko, saj so se funkcionarji Partizana vedno bolj zanimali za odbojko. Najve- čja težava je bilo pomanjkanje trenerjev, dobrih funkcionarjev in finančne težave klubov. Leto 1954 – razcvet odbojke v „ Ljubljani, Mariboru, Novem mestu, Kamniku, na Jesenicah in Ravnah Odbojkarska tekmovanja v letu 1954 Na področju Jugoslavije je bila ponovno uvedena enotna liga, v kateri so nastopala najboljša jugoslovanska moštva, med katerimi je bilo tudi 5 slovenskih. Druga po kakovosti je bila Slovensko-hr- vaška liga, v kateri je igralo kar 7 slovenskih ekip, medtem ko so ostali slovenski klubi igrali v republiških ligah, ki so bile razdeljene na ljubljansko in mariborsko cono. Republiška tekmovanja v odbojki V Sloveniji smo imeli v letu 1954 republiško ligo, razdeljeno na ljubljansko in mariborsko cono. Ligaško tekmovanje, sestavljeno iz spomladanskega in jesenskega dela, se je zaključilo s finalnima tekmama, na katerih sta nastopili najboljši ekipi iz obeh con. Zma- govalna ekipa si je priigrala nastopanje v Slovensko-hrvaški ligi v sezoni 1955. LJUBLJANSKA CONA – MOŠKI 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. Jesenice ŽOK Ljubljana 2 Prešeren Poštar AOK 2 Elektra Partizan Vrhnika Papirničar MARIBORSKA CONA – MOŠKI 1. 2. 3. 4. 5. Fužinar Partizan Šempeter Železničar (Mb) Slovenj Gradec Beton Celje Naslov republiškega prvaka v moški konkurenci je osvojila ekipa Fužinarja. LJUBLJANSKA CONA – ŽENSKE 1. 2. 3. 4. 5. 6. Kamnik Papirničar Poštar ŽOK Ljubljana 2 Partizan Vrhnika Svoboda Vič MARIBORSKA CONA – ŽENSKE 1. 2. 3. 4. 5. Partizan Fram Branik 2 Železničar (Mb) Aluminij Partizan Tezno V ženski konkurenci je naslov republiškega prvaka osvojila ekipa Kamnika. Odbojka 151 Slovensko-hrvaška liga Končni lestvici Slovensko-hrvaške lige za moške in ženske sta iz- gledali tako: MOŠKI Partizan (Nm) 14 11 3 38:20 22 Lokomotiva 14 10 4 37:24 20 ŽOK Ljubljana 14 9 5 35:25 18 Tekstilac 14 6 8 23:28 12 Kamnik 14 6 8 26:24 12 Ilirija 14 6 8 24:33 12 Borovo 14 4 10 26:32 8 Grafičar 14 4 10 22:35 8 Novomeščanom je na kvalifikacijskem turnirju za uvrstitev v zve- zno ligo žal spodletelo. Uvrstila sta se Spartak in Zemun. ŽENSKE Mladost 10 10 0 30:3 20 AOK 10 6 4 22:20 12 Borovo 10 5 5 19:18 10 Ilirija 10 3 7 16:24 6 Lokomotiva 10 3 7 14:23 6 Partizan (Nm) 10 3 7 11:24 6 Državno prvenstvo FLRJ „ Končna lestvica državnega prvenstva za moške: Crvena zvezda 14 13 1 41:13 26 Mladost 14 12 2 39:15 24 Branik 14 8 6 32:27 16 Partizan 14 8 6 30:29 16 Železničar (Bg) 13 7 6 30:23 14 Spartak 14 5 9 23:33 10 AOK 14 2 12 12:36 4 Zemun 13 0 13 7:37 0 Nov velik uspeh slovenske odbojke je bilo vsekakor žensko držav- no prvenstvo leta 1954. Ekipa ŽOK Ljubljana je ponovno osvojila naslov državnih prvakinj, potem ko so v zadnjem kolu državnega prvenstva, ki je odločal o naslovu državnega prvaka, premagale Branik. Za ekipo ŽOK Ljubljana so igrale: Gajšek, Stele, Garibaldi, Miklavič, Černugelj, Kalin, Višič, Žertuš in Rabič. Končna lestvica državnega prvenstva za ženske: ŽOK Ljubljana 10 8 2 26:11 16 Branik 10 7 3 25:13 14 Partizan 10 7 3 23:11 14 Železničar (Mb) 9 5 4 16:17 10 Spartak 9 1 8 6:25 2 Crvena zvezda 10 1 9 8:27 2 Reprezentanca Jugoslavije v letu 1954 Moška izbrana vrsta v postavi: Budišin, Djordjević, Mikina, Stefano- vić, Mandarić, Milosavljević, Skerbinjek, Jošt, Stojmirović in Bujo- vić se je marca 1954 udeležila močnega odbojkarskega turnirja v Lizboni. Na turnirju sta sodelovali dve reprezentanci Portugalske, Nizozemska, Francija in Jugoslavija. Jugoslovani so premagali vse svoje nasprotnike in zasluženo osvojili prvo mesto na turnirju. Ob koncu leta je v Zagrebu potekal turnir ljudskih republik v pro- slavo 30-letnice obstoja odbojke v Jugoslaviji. Slovenija v svoji naj- močnejši zasedbi je brez večjih težav premagala vse svoje naspro- tnike in zasluženo osvojila turnir. Za Slovenijo so igrali: Skerbinjek, Mikluž, Medic, Požar, Šumak, Merčnik, Simič, Meserko in Tomažič. Ekipo je vodil Miloš Kosec. 1955 – Odbojkarji Branika na „ jugoslovanskem prestolu Odbojkarska tekmovanja v letu 1955 Naša najboljša moštva so nastopala v zvezni ligi, ki je bila najbolj kakovostno tekmovanje na področju FLRJ v letu 1955. 11 ekip je nastopalo v Slovensko-hrvaški ligi (drugi po kakovosti), medtem ko so ostale slovenske ekipe igrale v republiških ligah. Prva repu- bliška liga je bila razdeljena na ljubljansko in mariborsko cono, zmagovalca obeh con pa sta se pomerila za naslov republiškega prvaka. Ženska republiška liga je bila enotna, v njej pa se je merilo 6 ekip. Moški so tekmovali tudi v ljubljanski oblastni ligi, ki je bila neke vrste druga republiška liga. Republiška prvenstva Končna lestvica pri odbojkaricah: ŽENSKE Mladost 10 9 1 29:7 16 Papirničar 10 7 3 25:12 14 Grafičar 10 5 5 19:20 10 Jesenice 10 4 6 15:19 8 Ljubljana 2 10 3 7 11:24 6 Vrhnika 10 2 8 8:25 4 Končna lestvica pri odbojkarjih: LJUBLJANSKA CONA Jesenice 16 12 4 24 Prešeren 16 10 6 20 Vrhnika 16 9 7 18 Elektra 16 8 8 16 Olimpija 2 16 8 8 16 Grafičar 16 8 8 16 Ljubljana 2 16 7 9 14 Poštar 16 6 10 12 Nova Gorica 16 4 12 8 152 Odbojka MARIBORSKA CONA ŽSK Maribor 14 11 3 22 Partizan Mur. Sobota 14 9 5 18 Partizan Fram 13 8 5 16 Partizan Slo. Bistrica 12 7 5 14 Beton Celje 13 6 7 12 Partizan Šempeter 11 6 5 12 Partizan Hoče 12 5 7 10 Slovenj Gradec 13 0 13 0 V Slovensko-hrvaško ligo so se uvrstili Jeseničani. Slovensko-hrvaška liga V konkurenci ženskih ekip je prvo mesto zasluženo osvojila lju- bljanska Olimpija (bivši AOK), ki je po kvaliteti prekašala vse ekipe. Med moškimi so s končnim drugim mestom lep uspeh dosegli odbojkarji Fužinarja. Končni lestvici Slovensko-hrvaške lige: MOŠKI Lokomotiva (Zg) 14 11 3 38:16 22 Fužinar 14 10 4 36:23 20 Olimpija 14 9 5 33:25 18 Ilirija 14 6 8 28:31 12 Ljubljana 14 6 8 25:30 12 Kamnik 14 5 9 27:35 10 Tekstilac 14 5 9 22:35 10 Elektrostroj 14 4 10 24:38 8 ŽENSKE Olimpija 12 11 1 33:10 22 Partizan (Nm) 12 9 3 32:15 18 Lokomotiva 12 8 4 28:15 16 Ilirija 12 6 6 11:25 12 Kamnik 12 4 8 19:27 8 Borovo 12 4 8 18:28 8 Elektrostroj 12 0 12 5:36 0 Po večmesečnih borbah je naslov državnega prvaka osvojil mari- borski Branik. Mariborčani so bili ves čas tekmovanja homogena celota in so popolnoma zasluženo osvojili odbojkarski vrh. Za eki- po Branika so igrali: Štefan Filipančič, Vlado Skerbinjek, Vili Verglez, Vojko Meršnik, Dušan Požar, Franc Škof, Sašo Šnuderl, Emil Tomažič in Marijan Mikluš. Trener ekipe je bil dr. Danilo Požar. Manj uspeha v zvezni ligi so imeli Novomeščani, ki so se s predzadnjim mestom poslovili od najelitnejšega tekmovanja. Končna lestvice zvezne lige pri moških: Branik 14 12 2 38:18 24 Mladost 14 11 3 38:22 22 Crvena zvezda 14 9 5 36:22 18 Železničar (Bg) 14 8 6 33:29 16 Novi Beograd 14 5 9 24:34 10 Partizan (Bg) 14 5 9 21:35 10 Partizan (Nm) 14 3 11 21:34 6 Spartak 14 3 11 21:38 6 V konkurenci ženskih ekip so igralke Branika zasedle končno dru- go mesto za beograjskim Partizanom. Končna lestvica zvezne lige pri ženskah: Partizan 10 10 0 30:9 20 Branik 10 8 2 26:12 16 Mladost 10 6 4 25:16 12 Ljubljana 10 3 7 17:21 6 ŽŠD Maribor 10 3 7 12:24 6 Novi Beograd 10 0 10 3:27 0 Reprezentanca v letu 1955 Vrhunski odbojkarji so merili moči na četrtem evropskem prven- stvu, ki je potekalo v Bukarešti. Vihra zaradi informbiroja je poje- njala in jugoslovanski reprezentanti so se lahko udeležili tega pr- venstva. Moška izbrana vrsta je s pripravami na EP začela mesec dni prej. Na pripravah so bili tudi trije Slovenci, in sicer Skerbinjek, Požar in Merčnik. Klub temu da je bila ekipa Branika takrat najbolj- ša v državi, pa je na EP odpotoval le Skerbinjek. Ženska ekipa Jugoslavije pa se EP-ja ni udeležila. V Bukarešti je nastopilo 14 moških reprezentanc in 6 ženskih repre- zentanc. V konkurenci moških se je v finalni del, kjer je nastopilo 8 najboljših ekip uvrstila tudi Jugoslavija. Končna lestvica osmih najboljši ekip pa je izgledala tako: MOŠKI ČSR 7 6 1 20:5 6 Romunija 7 5 2 18:11 5 Bolgarija 7 5 2 16:12 5 SZ 7 4 3 16:12 4 Jugoslavija 7 3 4 15:16 3 Poljska 7 3 4 12:15 3 Madžarska 7 2 5 9:19 2 Francija 7 0 7 5:25 0 Viri „ Polet.1. Ljubljana: Založniški svet »Polet«, 1945–1966. Slovenski poročevalec.2. Ljubljana: Slovenski poročevalec, 1939–1959. Literatura „ Bambič, V. (1999). 1. Železničarsko športno društvo Maribor: prikaz sedem- desetletnega delovanja društva. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Gomzi, Z. (2000). 2. 100 let MŠD (Mariborsko športno društvo). Maribor: Ma- riborsko športno društvo Branik. Kšela, I. (1992). 3. Učinek in doprinos mariborskih moških odbojkarskih ekip v bivši jugoslovanski konkurenci. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Željeznov, I. (1988). Prispevek ljubljanske odbojke k jugoslovanski 4. odbojki. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Andrej Sosič, prof. šp. vzg. OŠ Riharda Jakopiča Derčeva ulica 1 e-naslov: andrejsosic@yahoo.com Odbojka 153 Training methods for the volleyball passing technique Abstract In modern volleyball, passing is one of the important factors in a team’s performance. Different passing techniques are used. The basic technique is so-called overhead passing from which the technique of jump passing emerges in the course of train- ing. The methods of learning and training of passing include different factors. The technique in the game is not only useful for passing but is also used in other playing situations. In the learning of both overhead passing and its use in the game as well as the jump pass technique, a series of principles must be considered. They all stem from the playing situations which ap- pear during a match. The specificity of the training in the pass- ing technique and the specificity of the passer’s procedures require an appropriate set of methods. It is also important to know the basic exercises and their order of precedence when training beginners and also who are high-quality passers. Key words: volleyball, learning, passes, overhead passing Izvleček Podaja je v moderni odbojki eden pomembnejših dejav- nikov uspešnosti ekipe. Za podajo se uporabljajo različne tehnike. Osnovna tehnika je t.i. zgornji odboj, iz njega pa z vadbo nastane tehnika podaje v skoku. Metodika učenja in treniranja podajanja zajema različne dejavnike. Tehnika v igri ni uporabna le za podajanje, ampak se uporablja tudi v drugih igralnih situacijah. Tako pri učenju zgornjega odboja in njegove uporabe v igri kot uporabe tehnike podajanja v skoku je potrebno upoštevati vrsto principov. Vsi pa izhajajo iz igralnih situacij, ki se pojavljajo na tekmi. Specifičnost tre- ninga tehnike podajanja in specifičnosti postopkov podajal- ca v igri zahtevata primerno metodiko. Pomembno pa je po- znavanje tudi osnovnih vaj in njihov vrstni red pri treniranju začetnikov pa tudi kvalitetnih podajalcev. Ključne besede: Toplica Stojanović, Marko Zadražnik Metodika treniranja tehnike podajanja v odbojki Metodika treniranja tehnike „ podajanja Podaja s tehniko zgornjega odboja je ena od osnovnih tehnik v odbojki. Izraz “odbijanje” ne prikazuje dejanskega stanja rokovanja z žogo, ker tehniko pravzaprav sestavlja faza amortizacije kinetič- ne energije in faza dodajanja kinetične energije, s katero usmeri- mo žogo v novo smer. Metodiko učenja in treniranja podajanja s tehniko zgornjega od- boja določa več faktorjev (Sirotanović in sod., 2005): 1. Fizikalno–mehanične komponente podaje (razdalja, smer leta žoge glede na mrežo, višina loka leta žoge, pospeševa- nje žoge, kinematična energija žoge). 2. Dvoročno delovanje na žogo s prsti. 3. Odbojkarska pravila, ki določajo okvir podajanja. 4. Uporabnost na treningu in tekmi. Podaja z zgornjim odbojem ima osnovno (začetno) varianto, s katero se rešujejo najenostavnejše igralne situacije: podati žogo soigralcu, podati jo v določen prostor na svojem delu igrišča ali jo usmeriti preko mreže v nebranjen del nasprotnikovega igrišča (v smislu napada). Metodika treniranja podaje s tehniko zgornjega odboja je bazirana na: določanju vsebine in problema, principih, metodah, organiziranosti, navodilih, kontroli in povezovanju z dru- gimi tehničnimi prvinami – na treningu in na tekmi (Cloitre, 1986). Strukturni elementi so specifične strukture: kinematična, dinamič- na, ritmična, fazna, psihična in anatomska. Najpogosteje se upo- rablja kot podaja, takrat je ključni element napada. V tej situaciji tehnika „zgornji odboj” postane tehnična prvina podaja, igralci ki jo izvajajo pa podajalci. Nekatere strukture zgornjega odboja in podaje so podobni, obstajajo pa specifike v načinu izvedbe, tak- tiki in pravilih, zato se treniranje podajalcev bistveno razlikuje od treniranja podajanja ostalih odbojkarjev (Čakrov, 1986). V začetni fazi treniranja se uporabljajo naslednji principi izvedbe: Princip postavljanja za podajo pred dotikom žoge.• Princip obračanja vrhov stopal v smer podaje.• Princip dotika žoge nad in pred glavo.• 154 Odbojka Princip oblikovanja prstov in dlani, ki upošteva obseg žoge • (odbojkarska košarica). Princip stabilnosti igralca v trenutku dotika z žogo.• Princip največje dorzalne fleksije dlani v zaključni fazi amor-• tizacije žoge. Princip delovanja na žogo s celim telesom, ki se konča s po-• stopnim in simetričnim gibom rok. Princip objektivizacije cilja (površina igrišča, višina loka leta • žoge, let žoge, čas leta žoge itd.). Princip iztegovanja telesa in zaključno odpiranje dlani v • smeri podaje ob koncu akcije (Stojanović in sod., 2011, str. 180). Zgornji odboj Dinamika zgornjega odboja se izraža skozi delovanje celotnega telesa, ki se konča z gibanjem prstov rok. Z njimi amortiziramo kinetično energijo žoge. Pod odbojkarsko amortizacijo leta žoge razumemo uporabo elastičnih anatomskih struktur prstov in mi- šic podlahti (Ciev in Milenkoski, 2002). Trenerji morajo spodbujati povezavo dinamičnosti, zaporedja, ritmičnosti in drugih struktur v vajah zgornjega odboja. Prva naloga je zaporedje gibov in njihovo povezovanje v • enotno gibanje. Druga naloga je zaporedje uporabe sil mišic nog, trupa in • na koncu prstov, da bi se uporabile za pravočasno spre- membo smeri leta žoge. Tretja naloga je naučiti kratkotrajnost dotika prstov z žogo.• Četrta naloga je, da naučimo igralce raznovrstnosti spremi-• njanja smeri leta žoge in njenega pospeševanja. Peta naloga je naučiti igralce pravilnega “timinga" oziroma • pravočasnosti (Stojanović in sod., 2011: str. 180). Postopnost gibanj podajalca Zgornji odboj sestavlja niz specialnih, vendar postopno izvedenih gibanj. Izvajajo se po ustaljenem vrstnem redu: 1. Pravočasen prihod na mesto podaje - “prihod pod žogo”. 2. Položaj igralca pred dotikom žoge – stabilen položaj stopal, nekoliko pokrčena kolena, dvig rok (dlani) nad in pred glavo, pripravljalni gib za amortizacijo kinetične energije (palca obr- nemo proti nosu), spremljanje leta žoge s pogledom skozi pri- pravljene dlani (skozi odbojkarsko košarico), izdih. 3. Dotik žoge z blazinicami prstov se izvede v dveh fazah: v prvi fazi se žoga dotakne blazinice prstov in ta faza se konča z naj- večjo dorzalno fleksijo dlani. V drugi fazi pa skladno in poveza- no prenesemo težo telesa na predkoračeno nogo (na prednji del stopala), iztegujemo noge in roke v smeri podaje. Gibanje se konča s popolno iztegnitvijo nog in rok, pri čemer se površi- na dlani usmeri v smer leta žoge. 4. Ko se podaja zaključi, mora igralec zavzeti nov položaj - običaj- no je to “zaščita napadalca” (Sirotanović in sod., 2011: str. 181). Uporaba: Pravila odbojkarske igre dopuščajo, da se zgornji odboj uporablja za podajanje žog napadalcu, za sprejem servisa, za sprejem udar- ca – obrambo (predvsem plasiranih in t. i. poklonjenih žog; kine- tična energija teh žoge je majhna), tehniko uporablja tudi libero za podajanje napadalcem itd. Vrstni red uporabe vaj v „ metodičnem postopku Uspešnost obvladovanja kompleksnih igralnih situacij podajanja zahteva, da trener uporablja vaje, s katerimi utrjuje pravilnost: podajanja v cilj, ki je pred podajalcem; – podajanja v cilj, ki je nad podajalcem; – podajanje žoge v smislu napada; – podajanje iz globine polja napadalcu ob mreži; – podajanje nazaj preko glave; – podajanje v skoku: naprej, nad in nazaj preko glave; – podajanje s povaljko: naprej, v stran in nazaj (Stojanović in – sod., 2011: 182). Metodična navodila: 1. Žogo podajamo proti jasno določenemu cilju. Odbojkar mora zavzeti ustrezen položaj glede na let žoge in položaj pred in med podajo žoge ter po njej. 2. Vadimo v serijah od 10 do 20 podaj. Cilj vadbe je, da tarčo zade- nemo v vsakem poskusu in brez napak v tehniki. 3. V fazi priprave na podajo uporabljamo tehniko teka z zausta- vljanjem v položaj za podajo. Uporabljamo poskoke in različne vrste korakov (križni ali prisunski koraki, koraki v različne smeri …). Posebej pomemben je korak, s katerim zaustavimo giba- nje. 4. Posebno skrb posvetimo koordiniranemu delovanju mišic eks- tenzorjev v trenutku dotika prstov in žoge. 5. S pomočjo velikega števila (tehnično pravilnih) podaj razvija- mo kinestetični občutek za kontrolo položaja telesa in prstov. 6. Razvijamo osnovne koordinacijske sposobnosti za orientacijo v prostoru, ravnotežje, povezovanje različnih gibanj, ritmičnost itd. 7. Razvijamo občutek za “timing”. 8. Pri novih vajah uporabljamo že naučene oblike vadbe in s tem privarčemo čas, ki je potreben za razlago in organizacijo le- teh. 9. Učimo igralce, da uporabljajo ključne besede: “moja”, “pridi pod žogo”, “stopala obrni v smer”, “razširi prste”, ”glej žogo med dlanmi”, “iztegni se” … Cilji vaj tehnično-taktičnega treninga so dosegljivi, če morajo od- bojkarji reševati naloge, ki so podobne naslednjim situacijam: Podajanje iz globine polja v dva cilja, ki sta postavljena v • bližino mreže. Podajanje v ista cilja ob mreži iz dveh različnih položajev v • globini polja. Zadevanje ciljev razmeščenih v igrišču,ki so v vidnem polju • podajalca. Odbojka 155 Zadevanje ciljev postavljenih po globini igrišča.• Zadevanje nepremičnih ciljev postavljenih nad terenom • (recimo v višini mreže, višini udarne roke …) iz različnih raz- dalj in različnih delov igrišča. Podajanje v »stresu« (igralcu določimo norme, ki jih mora • doseči v zadevanju tarč). Uporabljanje podajanja v tekmovalnih okoliščinah (s prire-• janjem pravil). Primeri vaj za začetnike: 1. Cilj je pravilno postavljanje prstov na žogo. Naloga: Žoga leži na tleh pred igralcem. Ta počepne in postavi dlani s prsti na žogo tako, da tvori “odbojkarsko košarico”, dvigne žogo in se vzravna v položaj, ko je žoga nad in pred čelom. 2. Cilj je lovljenje žoge v odbojkarsko košarico. Naloga: Igralec vrže žogo ob tla tako, da se visoko odbije. Po odskoku žoge se postavi pod padajočo žogo in jo prestreže v odbojkarsko košarico. 3. Cilj je amortizacija kinetične energije in odboj žoge z zgornjim odbojem. Naloga: Trener stoji na klopi (podnožju), igralec sedi pred njim na tleh. Trener mu vrže žogo, igralec jo ujame v od- bojkarsko košarico in jo sune nazaj v roke trenerja (kasneje jo lahko tudi odbije). 4. Cilj je odbijanje žoge v cilj na zidu. Naloga: Na steno narišemo cilj na višini 2-3 metre. Igralec se postavi 2-3 m pred tarčo, na la- sten met vrže žogo nad in pred sebe in jo zaporedoma odbija v zid s tehniko zgornjega odboja (10-20-x zapored). 5. Cilj je natančnost podajanja. Naloga: Trener stoji v C3. Igralci se nahajajo v koloni v C6. Trener vrže žogo v visokem loku v polje, igralec se ustrezno premesti in poda v tarčo (trenerju, soigralcu v C4 ali C2 ali …). 6. Cilj je podajanje v paru preko mreže. Naloga: Igralci stoje v ko- loni na trimetrski črti na obeh straneh mreže. Prvi igralec vrže žogo nad in pred sebe in jo poda preko mreže soigralcu na na- sprotni strani mreže. Ta žogo poda nazaj naslednjemu v koloni. Po podaji se igralec pomakne na začelje kolone dokler ponov- no ne pride na vrsto …. 7. Cilj je odbijanje žoge v trojki. Naloga: Prvi igralec stoji ob mreži in je obrnjen proti trimetrski črti. Njegova soigralca stojita na tej črti in sta razmaknjena za primerno razdaljo. Vsi trije tvorijo trikotnik. Igralec ob mreži žogo poda igralcu na črti, ki mu jo poda nazaj. Sedaj igralec ob mreži poda žogo drugemu igral- cu, ki mu žogo prav tako poda nazaj in cikel podaj v tem vr- stnem redu se ponovi 8-10-krat. 8. Cilj naloge je podaja po sprejemu servisa. Naloga: Server servi- ra igralcu v C6. Ta sprejme servis v smeri C2. Tam stoji igralec, ki jo poda vzdolž mreže v C4 (lahko v tarčo). Specifičnost metodike podajanja določajo različni dejavniki: 1. karakteristika okoliščin podajanja (mreža, blokerji, dosežna viši- na kontakta z žogo …), 2. istočasno (specifično) gibanje rok pri podaji, 3. zahteve po specialnih antropomotoričnih karakteristikah, psi- hičnih in intelektualnih sposobnostih, 4. pravila odbojkarske igre, 5. taktične naloge podajalca. Trening podajalca temelji na kompleksnih vajah, v katerih istoča- sno vadijo napadalci, blokerji, liberi in tudi “nasprotnik”. Glede na to ima ekipa 2-3 podajalce, ki so posebne osebnosti in mora zato biti metodika treniranja vsakega od njih specifična in individual- na. Vsebina metodike treniranja podajalca Vsebina metodike treniranja podajanja je specifična po strukturi, problemih in ciljih, nalogah, sredstvih, principih, kontroli in orga- nizaciji treninga kot tudi povezovanju sprejema servisa z napa- dom po sprejemu servisa ali v protinapadu po sprejemu udarca (obrambi). Metodična specialnost treninga podajalca se odraža v (prvič) osnovnih strukturah (kinematiki, dinamiki, ritmiki ...), (drugič) pou- darjanju specifičnosti, s katero se izraža pravočasnost, natančnost, hitrost, raznovrstnost (smer, dolžina in višina podaje) in (tretjič) prikrivanju podaje (izigravanje bloka). Podajanje namreč predsta- vlja del športne borbe v dveh najpogosteje igranih situacijah: v napadu in protinapadu. Trening podajalca je povezan z reševanjem velikega števila pro- blemov, od katerih so najvažnejši: usklajen razvoj gibalnih sposobnosti (moč, hitrost, koordi-• nacija, vzdržljivost ...); dovršenost tehnike izražene skozi natančnost gibov in na-• tančnost usmerjanja žoge v cilj (visoka stopnja gibalne in- teligenca in kreativnosti v fazi priprave napada ali protina- pada); visoka stopnja sposobnosti, ki zajema tudi več intelektual-• nih sposobnosti (sposobnost uporabe informacij, sposob- nost ocene situacije, hitrost razmišljanja, odločanje itd.); specifična sposobnost sprejema vizualnih informacij (peri-• ferno gledanje – zaznavanje); vodstvene sposobnosti za specifične oblike povezovanja • igralcev okoli skupnega cilja. Specifičnost tehnično–taktične „ priprave podajalca Metodika treniranja podajalca spada med najtežje vrste trenin- ga. Uspešnost treninga je odvisna od sposobnosti centralnega živčnega sistema (CŽS). Vaje za podajalca so vedno problemske, problemi pa se morajo reševati v kratkem časovnem intervalu v položaju ob mreži ali v globini igrišča, v igralnih situacijah KOM- PLEKSA 1 ali KOMPLEKSA 2. Vsaka vaja mora temeljiti na pravilni tehniki podaje. Vse strukture (kinematična, ritmična, dinamična …) se prilagajajo situacijam na treningu, te pa so vedno podobne (ali enake) situacijam na tek- mi. Velika pestrost igralnih situacij podajanja in zahtevnost tehni- ke podaje od podajalca pa tudi od soigralcev in seveda trenerja zahteva mnogo truda. Podajalec mora zgraditi lastno tehniko in način podajanja. Samo v tem primeru se aktivirajo višje funkcije živčnega sistema. Podajalci, ki svoje podajanje gradijo na posne- manju nekega vrhunskega podajalca, ne bodo nikoli presegli sposobnosti tistega, ki ga posnemajo. Podaja je akcija v napadu in protinapadu. Nekateri avtorji jo obravnavajo kot povezavo med 156 Odbojka napadom in obrambo (Janković in Šemper, 1990), zato je vsaka podaja posebna in neponovljiva. Še kar se išče možnost obliko- vanja razumne metodike treniranja, ki bi bila model za treniranje podajalcev. Principi učenja podajalca: Princip stalnega izpopolnjevanja podaje. – Princip treniranja z izkušenim podajalcem. – Princip prilagajanja podaje igralnim situacijam v taktič- – nem smislu. Princip upoštevanja telesnih sposobnosti karakteristiki gi- – banja (prostor, čas, sile, nepredvidljivost …). Princip uporabe najbolj enostavne rešitve igralne situa- – cije. Princip podajanja nad zgornjim robom mreže. – Princip obveznega “čitanja“ (zaznavanja) razporejenosti – blokerjev in igralcev v obrambi. Princip uporabe izigravanja blokerjev (preprečevanja, da – blokerji ugotovijo namero podajalca). Princip uporabe signalov za sporazumevanje med igralci. – Princip treniranja rezervnega (drugega) podajalca. – Princip neprestanega izboljševanja kondicijskih (telesnih) – sposobnosti (Stojanović in sod. , 2011: str. 185). Pravilnost izbire in vrstnega reda vaj v metodič- nem postopku Pravilen izbor vaj za podajalca se mora izraziti v čim večjem pre- nosu uspešnosti podajanja s treninga na tekmo. Zato je podajanje na tekmi najboljša vaja za podajalca. Uspešnost podajanja na tre- ningu mora zato upoštevati – posnemati naloge, ki jih ima poda- jalec na tekmi. V vsaki vaji mora podajalec reševati naloge pove- zane s smerjo leta žoge; položajem, v katerem podaja glede na položaj napadalca, ki mu podaja, z višino podane žoge; s hitrostjo leta žoge; z izborom podaje in možnostjo izigravanja nasprotnih blokerjev. Izkušnje kažejo nekatere karakteristične kriterije, po ka- terih lahko opredelimo podajanje: Smer podaje: pred in nad sebe, nazaj preko gla- ve, podaja v stran; Položaj podajalca in položaj napadalca (napadalcev): a. podajanje znotraj cone, podajanje v sosednjo cono in podajanje preko ene cone; Višina podaje: visoke podaje (lok leta žoge nad 2 m), sre-a. dnje visoke podaje (1,5–2 m), nizke podaje (0,5–1 m); Načini podaje: soročno, enoročno, napad podajalca;b. Hitrost leta žoge: počasna, pospešena in hitra podaja;c. Izigravanje bloka: nepredvidljivo podajanje (izigrava-d. nje blokerjev), predvidljivo podajanje (po nepreciznem sprejemu servisa ali udarca) in varanje podajalca (drugi dotik v igri). Metodična navodila za trening Vaje za podajalca so najbolj kompleksne vaje v odbojki. V njih is- točasno vadijo specialisti za sprejem servisa, podajanje, napada- nje, na drugi strani mreže so blokerji in igralci v obrambi … Pri vsaki podaji mora podajalec rešiti najmanj dva problema. Zato je organizacija treninga podajalca zelo kompleksna, saj je potrebno upoštevati precej pogojev. Organizacija vaje mora podajalcu omogočiti jasno zapo- – redje aktivnosti (ocena situacije, prihod na mesto podaja- nja, kontrola leta žoge, gibanje blokerjev, vloga podajalca v obrambi in položaj na igrišču po podaji). Podajalec mora priti natančno pod žogo, preden le-ta – sploh prileti v prostor, kjer se bo izvedla podaja. Podajalcu mora biti jasen cilj podaje (v napadu po spreje- – mu servisa in po sprejemu udarca). Podajalec mora videti uspešnost svojih podaj in znati do- – ločiti svoj prispevek v učinkovitosti ali neučinkovitosti na- padalca. Podajalcu mora imeti natančno določen začetni in končni – položaj in vlogo v napadalni kombinaciji. V igri so uspešnejši bolj izkušeni napadalci, podajalci, – obrambni igralci, saj omogočajo (olajšajo) boljšo vadbo podajalca kot pa igralci začetniki. V procesu vadbe se vedno vztraja na visoki ravni psihične – koncentracije in tudi motiviranost za treniranje. Primeri vaj za trening začetnikov Cilj: natančnost zadevanja tarče Naloga: Zadevanje tarče na zidu - podajalec je obrnjen proti zidu – in zaporedoma podaja v cilj (cilje). Zadevanje tarče v obliki obroča (postavljenega na primer- – ni višini) – podajalec se nahaja ob mreži. Po metu trenerja (sprejemu servisa soigralca …) podajalec poda žogo in poskuša zadeti obroč. Podajanje napadalcu – žogo podajalec, potem ko mu jo je – vrgel trener (lahko jo vrže soigralec …), poda napadalcu, ki jo ulovi v skoku z “napadalno” roko. Podaja napadalcu (napadalcem) ob statično postavljenem – bloku (blokerjih) - vaja poteka tako kot prejšnja. Napadalec s plasiranim udarcem poskuša usmeriti žogo mimo bloka (paralelno, diagonalno). Cilj: veščina podajanja z izigravanjem blokerjev Naloga: Podajalec poda napadalcu, na nasprotni strani poskuša- – jo blokerji preprečiti dosego točke. Žogo podajalcu vrže trener (soigralec …), ta jo poda napadalcu, ki jo poskuša usmeriti v nasprotno polje mimo blokerja in doseči točko. Podajalec podaja napadalcu, ki žogo udari proti dvojnemu – bloku. Podajalec poda napadalcu iz C3 v C4. Napadalec žogo udari proti statično postavljenemu dvojnemu bloku. Varianta vaje je, da se bloker ob podaji giblje v dvojni blok iz C3. Podajalec poda žogo napadalcu v C4, ki udari žogo proti – aktivnemu bloku (dvojni, trojni blok) – kot v igralni situa- ciji. Podajanje v igri (dve ekipi igrata med seboj). Blokerji lahko – postavijo le enojni blok. Odbojka 157 Podajanje v igri. Blokerji lahko sestavijo le dvojni blok. – Podajanje na signal: signal lahko predstavlja določeno gi- – banje (polskok, skok, dvig rok …) blokerja, svojo namero lahko napadalcem signalizira podajalec ali pa svoje želje s signalom izrazi napadalec. Literatura „ Ciev, D. i Milenkoski, J. (2002). 1. Odbojka. Skoplje: Grafoservis-Strumica. Čakrov,T. (1986). 2. Učebna programa po volejbol za SSU. Sofija: Blgarska federacija po volejbol. Cloitre, Y. (1986). 3. Volley-ball (tome 1: les fondements pedagogiques et te- chniques). Paris: Editions Amphora. Janković, V. i Šemper, Z. (1990). 4. Tehnika, taktika, metodika elemenata od- bojke. Zagreb: OSJ Hrvatske. Stojanović, T., Kostić, R. i Nešić, G. (2005). 5. Odbojka. Banja Luka: Fakultet fizičkog vaspitanja i sporta. Stojanović, T., Kostić, R. i Nešić, G. (2011). 6. Odbojka – teorija i metodika. Banja Luka: Fakultet fizičkog vaspitanja i sporta. Toplica Stojanović Fakultet fizičkog vaspitanja i sporta, Univerzitet u Banjaluci toplica.nis@gmail.com Foto: Arhiv OZS. 158 Odbojka Distribution of the sets according to the volleyball court zones made by setters in the 2013 women's European volleyball championship Abstract There are numerous factors that can affect the attack efficacy. According to the literature, two of the main factors are serve reception and quality of the setting in complex 1, so we ana- lyzed them specifically. The purpose of this study was to deter- mine the quality of the serve reception and the tactical actions taken by the setter in high-performance women's volleyball. The results show, that almost half (49 %) of the serves are re- ceived with excellent or good reception. Of all the 718 sets we analyzed, half of the combinations called were either a quick set in the middle or a quick set to the zone 2 for the slide ap- proach of the middle attacker. Setters decide, what combina- tions to call, according to the row they are located in. If they are in the back row, they usually call the combination with the quick set in the middle or the quick set in the seam between the middle and the outside. When they are located in the front row, they most often call a quick set to the zone 2 for the slide approach of the middle attacker. Key words: volleyball, setter, European championship, distributi- on of the sets, serve reception. Izvleček Glede na literaturo sta pri odbojki najpomembnejša dejav- nika na učinkovitost v napadu sprejem servisa in podaja v kompleksu 1. Zato smo analizirali prav ta dva elementa. Cilji so bili ugotoviti kvaliteto sprejema servisa najboljših ekip na evropskem prvenstvu, ugotoviti napovedane akcije v napa- du, v katerem opravijo drugi dotik podajalke, ter analizirati napadalne kombinacije, ki izhajajo iz teh situacij. Ugotovili smo, da je povprečna uspešnost pozitivnega spre- jema servisa 49-odstotna. Analizirali smo 718 podaj, pri po- lovici je podajalka napovedala penal spredaj ali enonožni napad prvega tempa v C2. Ugotovljeno je bilo, da se poda- jalke o napovedanih kombinacijah odločajo večinoma glede na to, v kateri vrsti se nahajajo. Ko so v drugi vrsti, običajno napovejo kombinacijo s penalom spredaj ali almo, ko pa so v prvi vrsti, pa kombinacijo enonožnega napada prvega tem- pa v C2. Z analizo smo ugotovili model odločanja podajalk, model razporejanja žog in tudi model izbora napadalnih kombi- nacij, ki so učinkovite tudi v najtežjih igralnih situacijah in tekmah, ki se igrajo na velikih svetovnih in kontinentalnih prvenstvih. Ključne besede: odbojka, podajalka, evropsko prvenstvo, razporeditev podaj, sprejem servisa. Iztok Novak, MarkoZadražnik Razporeditev podaj po conah igrišča na Evropskem prvenstvu 2013 za odbojkarice Uvod „ Odbojko igrata dve nasprotujoči si ekipi šestih igralcev na igral- nem polju, velikem 9 x 9 metrov. Polji med seboj ločuje mreža. Osnovna naloga vsake ekipe je v največ treh dotikih spraviti žogo v nasprotno polje tako, da nasprotna ekipa žoge ne more vrni- ti, brez da bi se le-ta dotaknila tal. Običajno to dosežejo tako, da žogo s prvi dotikom (sprejem udarca ali servisa) usmerijo k poda- jalcu, ta jo poda enemu od napadalcev, ki z udarcem žogo pošlje v nasprotnikovo polje (Viera in Ferguson, 1989). Glede na pravila odbojkarske igre so strokovnjaki razvili različne sisteme igranja. V članskih kategorijah in običajno tudi že v nižjih, se uporablja igralni sistem 5 : 1, pet igralcev različnih specializacij, odvisno od kvalitetne ravni ekipe (dva napadalca –sprejemalca, en korektor, dva blokerja) in en organizator igre – podajalec. Ta podaja v vseh šestih igralnih rotacijah. Običajno opravi drugi dotik (podajo), s katero organizira napad. Ostali igralci lahko napadajo iz prve ali druge vrste, odvisno od njihovega položaja v igrišču. Glavna prednost takšnega sistema je, da potrebujemo le enega Odbojka 159 podajalca. Ker je kvalitetnih podajalcev malo, je dobiti dva ena- kovredna podajalca relativno težka naloga (Volleyball Systems and Strategies, 2009). Strokovnjaki so mnenja, da je analiza tekem eden glavnih dejav- nikov za uspešno igranje odbojke – zmago na tekmi (Hughes in Bartlett, 2002; Williams in Ward, 2003), saj omogoča razumevanje omejitev v igri in različnih možnosti v danih situacijah (Alfonso, Mesquita, Marcelino in Silva, 2010). Afonso, Mesquita, Marcelino in Coutinho (2008) trdijo, da se tekme zmagujejo zaradi učinkovitosti v napadu, Mesquita in Graça (2002) pa dodajata, da velja podajalec za vodjo napada, saj mora vedno preučiti vse možnosti in žogo podati tako, da bo imela nasprotna ekipa težave s sestavljanjem bloka in uspešnostjo v obrambi. Nis- hijima, Ohsawa in Matsuura (1987) so ugotovili, da sta za dosego zmage najbolj pomembna elementa odbojkarske igre napad in podaja. Znano je, da je učinkovitost v napadu odvisna tudi od mesta, iz katerega podajalec podaja (Afonso, Mesquita, Marcelino in Silva, 2010). Hitri napadi iz vseh napadalnih con so izvedljivi, ko podaja- lec podaja iz optimalnega mesta (Coleman, 2002) in tako je posle- dično podajalčeva uspešnost omejena s številnimi dejavniki, ki jih moramo upoštevati pri temeljiti analizi (Mesquita in Graca, 2002). Ker je bil osnovni cilj raziskave ugotoviti, kako podajalke posame- znih ekip razporejajo žoge v napadu, smo analizirali tudi kvaliteto sprejema servisa, od katere je podaja močno odvisna. Ker podaja neposredno vpliva na uspešnost v napadu, smo pro- učili taktiko podajanja, torej razporeditev žog podajalk najboljših ekip v Evropi. Zanimalo nas je, ali so lahko na najvišjem nivoju po- dajalke predvidljive, kadar imajo na voljo najboljše napadalke, ali pa morajo vedno podajati raznovrstno, da so napadalke dovolj učinkovite v napadu. Prav tako nas je zanimalo, ali se razporeditev žog razlikuje glede na vrsto, v kateri je podajalka. Ko je podajalka v prvi vrsti, ima namreč posledično v napadu iz prve vrste samo še dve napadalki, ko pa je v drugi, napadajo iz prve vrste tri napadal- ke. Pri napadu iz druge vrste se mora igralka odriniti pred trimetr- sko črto in je torej njen napad otežen. Želeli smo ugotoviti, ali je ta situacija manj učinkovita in se zato podajalke redkeje odločajo za podajo igralkam v drugi vrsti (običajno napadajo iz C1 in C6). Prav tako nas je zanimalo, ali je opaziti večjo raznovrstnost razporedi- tve podaje žog pri ekipah, ki so se na prvenstvu uvrstile višje. Metode dela „ Uporabili smo posnetke tekem devetih najboljših reprezentanc 28. ženskega članskega evropskega prvenstva, ki je potekalo od 6. do 14. septembra 2013 v Nemčiji in Švici. V vzorcu spremenljivk smo s pomočjo štiristopenjske lestvice, ki jo uporablja statistični program za analizo v odbojki Data Volley 2007 Professional, analizirali tehnično prvino sprejem servisa. Neposre- dnih napak sprejemov servisa, ki so zaradi slabe izvedbe mrežo preleteli brez drugega ali tretjega dotika, nismo analizirali. V analizi smo uporabili samo akcije, v katerih so bili izvedeni sprejem ser- visa, podaja in udarec, upoštevali pa smo samo podaje, ki jih je opravila podajalka. Kvaliteto sprejema servisa in razporejanje žog podajalk smo bele- žili s programom Data Volley, s pomočjo katerega smo nato izpi- sali podatke in jih analizirali. Ker pri podajalkah glede na njihovo razporeditev žog običajno ni razlike, če je sprejem servisa odličen (#) ali dober (+), smo ta dva ranga kvalitete sprejema servisa sešteli in »nov« rang označili kot pozitiven sprejem servisa. Pri vsaki eki- pi smo najprej na kratko analizirali točkovni model, nato sprejem servisa, ki smo ga tudi razdelili glede na tip servisa, da smo ugo- tovili, če je ekipa bolje sprejemala skok servis ali ravni servis iz tal oziroma iz skoka. Rezultati in razprava „ Kvaliteta sprejema servisa Najboljših devet reprezentanc evropskega prvenstva je imelo na analiziranih tekmah v povprečju 49 % pozitiven sprejem servisa. Zanimivo je, da je imela sedmo uvrščena reprezentanca Turčije z naskokom najvišji odstotek uspešnosti pozitivnega sprejema servisa, ki je bil kar 70 %, drugo uvrščena Nemčija pa je imela ta odstotek le 43, kar je nižje od povprečja. Prav tako je zanimivo, da je drugi najvišji odstotek uspešnosti pozitivnega sprejema servisa imela osmo uvrščena Francija, iz česar lahko sklepamo, da uspe- šnost na sprejemu servisa ni neposredno vplivala na končni uspeh reprezentance (Preglednica 1). Učinkovitost v napadu Zetou in Tsigilis (2007) sta zapisala, da se v vrhunski odbojki učin- kovitost v napadu zelo razlikuje glede na kompleks, v katerem je Preglednica 1: Uspešnost sprejema servisa analiziranih reprezentanc Uvrstitev Reprezentanca Vsi sprejemi servisa Slab sprejem servisa Dober sprejem servisa Odličen sprejem servisa Pozitiven sprejem servisa (%) 1. Rusija 102 15 14 37 50,0 2. Nemčija 152 28 28 37 42,8 3. Belgija 184 25 46 50 52,2 4. Srbija 123 19 36 29 52,8 5. Hrvaška 156 15 29 36 41,7 6. Italija 71 10 6 28 47,9 7. Turčija 92 7 23 42 70,7 8. Francija 96 1 9 44 55,2 9. Nizozemska 202 7 46 36 40,6 SKUPNO 1778 127 237 339 48,9 160 Odbojka bil napad izveden, ter da je v kompleksu 1 učinkovitost višja. Prišli smo do zanimivih ugotovitev, saj je imelo najboljših šest repre- zentanc zadnjega evropskega prvenstva, z izjemo petouvrščene Hrvaške (enak odstotek uspešnosti v obeh kompleksih), višji od- stotek uspešnosti v napadu v kompleksu 1, reprezentance Turči- je, Francije in Nizozemske, ki so dosegle sedmo, osmo in deveto mesto, pa so imele višjo učinkovitost v napadu v kompleksu 2 (Preglednica 2). Analiza napadalnih kombinacij in razporeditve podaj Analizirali smo razporeditev žog podajalk glede na njihove napo- vedi različnih kombinacij (s tujko to imenujemo »Setter calls distri- bution«). V sodobni odbojki podajalka napove kombinacijo napada tako, da pred servisom nasprotne ekipe svojim napadalkam poka- že dogovorjen znak. Ta velja predvsem za blokerke, saj so običajno ravno blokerke tiste, ki izvajajo največ različnih kombinacij (penal pred podajalko, alma, penal za hrbtom podajalke, enonožni odriv za hrbtom podajalke, enonožni odriv v C2 …). Analizirali smo torej, kam so podajalke podajale žogo glede na napad, ki so ga «napo- vedale« igralki v C3 (blokerki). Skupaj smo analizirali 718 napovedi prvega tempa blokerk v C3 v akcijah, v katerih je drugi odboj opravila podajalka. Največkrat na- povedana kombinacija je bila enonožni napad prvega tempa v C2 (KG), kar je tudi pričakovano, saj je večina podajalk, ko so bile v prvi vrsti, napovedovala izključno to kombinacijo. Sledi ji kombinacija K1 (penal spredaj), skupno pa ti dve tvorita polovico vseh napo- vedi. Tretja najpogostejša napoved prvih devetih ekip evropskega prvenstva je bila napoved kombinacije K7 (alma). Z analizo napadalnih kombinacij smo pri razporeditvi žog ugoto- vili, da najboljše ženske reprezentance v Evropi najbolj prilagajo razporeditev žog ter kombinacije podaj glede na uspešnost ko- rektorice iz C1 (druge vrste). Če njihova korektorica ni dovolj učin- kovita v napadu iz druge vrste, se razporeditev žog spreminja gle- de na vrsto, v kateri se nahaja podajalka. V teh primerih večinoma organizatorka igre vedno napove kombinacijo KG, kar pomeni, da blokerka izvede enonožni napad prvega tempa v C2 ob odbojkar- ski anteni. Tako zagotovijo napad tudi na desni strani igrišča. Na levi strani igrišča napada napadalka – sprejemalka v C4, na sredini pa iz druge vrste napada vrsto napada, ki se imenuje »pipe«, druga napadalka – sprejemalka iz C6. S tem so napadalke razporejene po celotni širini in globini igrišča/mreže, s čimer lahko bolj uspešno prevarajo nasprotne blokerke. Takšen sistem igre ima tretje uvr- ščena reprezentanca Belgije in od njega odstopa le, ko je sprejem servisa zamaknjen proti C2, C4 ali stran od mreže. Osvojeno tretje mesto pripisujemo dejstvu, da kljub naprej poznani kombinaciji napada, organizatorka igre zelo enakomerno razporeja poda- je vsem napadalkam in so zato še vedno nepredvidljive. Izmed analiziranih ekip igrajo zelo podobno tudi reprezentance Rusije, Nizozemske, Francije in Italije. Kadar imajo reprezentance korektorico, ki lahko dovolj uspešno napada tudi iz C1, pa pozicija podajalke ne vpliva odločilno na raz- poreditev žog. Ko je podajalka v drugi vrsti, običajno napoveduje le kombinaciji K1 in K7, ko je v prvi vrsti, pa vključi še kombinacijo KG. Takšen sistem je zelo podoben sistemu, ki se uporablja v mo- ški odbojki. Med analiziranimi ekipami so se ga posluževale repre- zentance Srbije, Turčije, Hrvaške in Nemčije. Znotraj tega sistema se razporeditev žog razlikuje predvsem gle- de na kvaliteto napadalk. Tako smo na primer pri reprezentanci Srbije ugotovili, da podajalka večino žog v enaki situaciji in ob enaki napovedi K1 poda blokerki Rašićevi, druga blokerka pa obi- čajno takrat ne dobi podane žoge na prvi tempo. Ravno obratno pa je ob kombinaciji KG, kjer podajalka podaja večino Krsmano- vićevi. Skupno je Rašićeva dobila več podaj. Logična razlaga je, da je boljša napadalka, istočasno pa se podajalka zaveda, da je bolj učinkovita pri napadu penala spredaj, kar pa ne velja za Krsmano- vićevo, ki bolj učinkovito izvaja enonožni napad prvega tempa v C2. Podoben primer je pri reprezentanci Italije, kjer igra na mestu korektorice kar 202 centimetra visoka Valentina Diouf. Razporedi- tev podaj njihove organizatorke igre je zato takšna, da ko je Diouf v sprednji vrsti, večino žog dobi ona, ostale pa razdeli med C4 in napad prvega tempa. Pogosto pa podajalke napovedo neko kombinacijo z namenom varanja nasprotnega bloka: blokerka gre na zalet v eno smer glede na mrežo, podajalka pa poda v drugo smer in s tem vara naspro- tne blokerke. Ugotovili smo, da vse ekipe igrajo kombinacijo KG, ne glede na uspešnost korektoric iz C1. Se pa nekatere ekipe odločajo, da za- menjajo kombinacijo KG s kombinacijo K7, kadar je podajalka v C2. Razlog je ta, da je blokerka ob sprejemu servisa v C4 in mora stati ob levi stranski črti, ta udarec pa se izvede v bližini desne antene in mora za tak udarec izvesti zalet preko celotne širine mreže. Ker je to napad prvega tempa in mora biti hiter, lahko ta razdalja precej zmanjša natančnost in hitrost odigrane akcije. V tem primeru se Preglednica 2: Učinkovitost reprezentanc v napadu glede na kompleks Uvrstitev Reprezentanca K1* (%) K2* (%) Skupno (%) 1. Rusija 51,5 39,5 45,5 2. Nemčija 41 35 38 3. Belgija 38,5 31 34,75 4. Srbija 48 33,5 40,75 5. Hrvaška 38,5 38,5 38,5 6. Italija 41 24 32,5 7. Turčija 35 44 39,5 8. Francija 32 36 34 9. Nizozemska 26,5 32,5 29,5 *K1 in K2 sta v tem primeru kompleks 1 in kompleks 2. Odbojka 161 ekipe, da olajšajo delo blokerki, odločajo za kombinacijo K7. Med analiziranimi reprezentancami so se za takšno rešitev odločale po- dajalke Srbije, Turčije in Hrvaške. Da pa se ekipa za to lahko odloči, potrebuje še napad iz desne strani igrišča, torej korektorice iz C1. Ob pripravi na nasprotnika se najbolj podrobno analizira podajal- ko in njeno razporeditev podaj v različnih situacijah. Ena takšnih situacij je tudi zamaknjenost mesta podaje proti C4 ali proti C2, saj ima več podajalk tendenco, da v teh primerih podaja vedno ena- ko, torej ali vedno bližji ali pa bolj oddaljeni napadalki. Ugotovili smo, da v teh situacijah večina podajalk raje podaja bližji napa- dalki (podajalke Srbije, Hrvaške, Nemčije, Belgije in Francije), le po- dajalka Nizozemske reprezentance je večinoma podajala bolj od- daljeni napadalki. Sklepamo, da se več podajalk odloča za podajo bližji napadalki zaradi večjega tveganja podaje na daljše razdalje, saj je lahko podaja nenatančna in tako podajalka postavi napadal- ko v slabši položaj glede na blokerke nasprotne ekipe. Ko podaja bližji napadalki, pa je podaja bolj natančna in ima napadalka več možnosti doseči točko kljub ne ravno ugodni situaciji. Podajalke preostalih reprezentanc so v primerih zamaknjenosti mesta po- daje podajale enakomerno vsem napadalkam. Pri nekaterih podajalkah je bilo opaziti tudi, da v primerih napo- vedane kombinacije K7 vedno podajajo nazaj v C2 oziroma (manj pogosto) v C1. Ker imajo običajno blokerke primarno nalogo blo- kirati nasprotne blokerke, ki napadajo prvi tempo, se zato posle- dično velikokrat že pomaknejo bližje C4, kjer bo nasprotna bloker- ka izvedla napad alme, ko vidijo, kam gre le ta na zalet. Če torej v tem primeru podajalka poda v C2 oziroma C1, kjer je korektorica, ima nasprotna blokerka zelo malo možnosti, da sestavi dvojni blok. Takšno razporeditev podaj so uporabljale podajalke Rusije, Nemčije in Francije. Med odbojkarskimi trenerji velja splošno prepričanje, da boljša, kot je ekipa, ki jo analiziramo, manj predvidljivih situacij v razporeditvi žog podajalca oziroma podajalke bomo našli. Namreč, več kot je situacij, v katerih je podajalka predvidljiva, lažje se bo nasprotnik na njih pripravil in jih premagal. Ugotovili smo, da so nekatere po- dajalke v določenih situacijah bolj predvidljive, celotno gledano pa se vse podajalke devetih najboljših ekip zadnjega evropskega prvenstva držijo določene taktike, znotraj katere pa podajajo zelo raznovrstno. Zaključek „ Cilji raziskave so bili ugotoviti kvaliteto sprejema servisa najbolj- ših ekip na evropskem prvenstvu, ugotoviti napovedane akcije v napadu, v katerem opravijo drugi dotik podajalke, ter analizirati napadalne kombinacije, ki izhajajo iz teh situacij. Pri učinkovitosti v napadu smo se v analizi rezultatov najprej osre- dotočili na trditev, da se v vrhunski odbojki zelo razlikuje glede na kompleks, v katerem se igra. Prišli smo do ugotovitev, da se uspešnost v napadu glede na kompleks pri boljših ekipah na pr- venstvu dejansko razlikuje od ekip, ki so se uvrstile slabše. Tako so izmed najboljših šestih ekip imele reprezentance, z izjemo Hrva- ške, višji odstotek uspešnosti v napadu v kompleksu 1, Hrvaška pa je imela uspešnost v obeh kompleksih enako. Ekipe, ki so se uvr- Foto: Arhiv OZS. 162 Odbojka stile od sedmega do devetega mesta, pa so imele višjo uspešnost v napadu v kompleksu 2. Da smo lahko ugotovili napovedane akcije v napadu, smo beležili tudi, katero kombinacijo prvega tempa je igrala blokerka, saj se podajalke na podlagi tega odločajo, kam bodo podale. Analizira- li smo 718 podaj, pri polovici pa je podajalka napovedala penal spredaj ali enonožni napad prvega tempa v C2. Tretja najpogo- stejša je bila napoved alme, na četrtem mestu pa so bile situacije, ko je bil sprejem servisa zamaknjen proti C2 in je napadalka napo- vedala penal spredaj. Nadalje smo želeli ugotoviti, kakšne napadalne kombinacije izha- jajo iz teh napovedi podajalk, torej kam dejansko podajalke poda- jajo. Analizirali smo vsako podajalko posebej glede na kombinaci- je, ki jih je napovedala in podala. Ugotovili smo, da vse podajalke v osnovi ločijo dve situaciji, na podlagi katerih izberejo napoved. To je, ali se podajalka nahaja v prvi ali drugi vrsti. Ko so podajalke v drugi vrsti, se običajno odločajo za napoved penala spredaj ali alme, le redko pa enonožnega napada prvega tempa za glavo ali v C2. Za to se odločajo, ker že imajo napadalki na levi in desni strani igrišča, tako da je običajno najbolje, da blokerka igra prvi tempo na sredini in tako zadostijo kriteriju razporeditve napadalk po celotni širini mreže. Ko pa so podajalke v prvi vrsti, se v veliki večini odločajo za napoved kombinacije napada enonožnega pr- vega tempa v C2, saj imajo potem eno napadalko iz prve vrste, ki napada na levi strani igrišča, drugo pa na desni. V tem primeru uporabijo tudi napad igralke iz C6 (pipe) in imajo tako še napad iz druge linije po sredini mreže. Prav tako smo ugotovili, da se veči- na podajalk v primeru zamaknjenosti sprejema servisa odloča za bližjo napadalko, ostale pa skušajo podajati enakomerno med vse napadalke, ki jih imajo na voljo. Literatura „ Afonso, J., Mesquita, I., Marcelino, J. in Silva, J. (2010) Analysis of the 1. setter's tactical action in high-performance women's Volleyball. V Ki- nesiology, 42(1), 82–89. Afonso, J., Mesquita, I., Marcelino, R. in Coutinho, P. (2008). The effect of 2. the zone and tempo of attack in the block opposition in elite female volleyball. V A. Hökelmann & M. Brummund (ur.), Notational Analysis in Sport, VIII, 412–415. Magdeburn: Otto-von-Guericke-Universität Mag- deburg. Coleman, J. (2002) Scouting opponents and evaluating team perfor-3. mance. V The volleyball coaching bible. Shondell, D. in Reynaud, C. (ur.). Champaign, Illinois: Human Kinetics Publishers. 321–346. Hughes, M. in Bartlett, R. (2002). The use of performance indicators in 4. performance analysis. V Journal of Sports Sciences, 20(10), 739–754. Mesquita, I. in Graca, A. (2002). Probing the strategic knowledge on 5. elite volleyball setter: a case study. V International journal of volleyball research, 5 (1), 13–17. Nishijima, T., Ohsawa, S. in Matsuura, Y. (1987). The relationship betwe-6. en the game performance and group skill in volleyball. V International Journal of Physical Education, 24(4), 20–26. Viera, B. in Ferguson, B. J. (1989). 7. Volleyball. Steps to success. ZDA: Leisure press. Volleyball systems & strategies8. (2009). ZDA: USA volleyball. Zetou, E., Tsigilis, N., Moustakidis, A. in Komninakidou, A. (2006). Playing 9. characteristics of men's Olympic Volleyball teams in complex II. V In- ternational Journal of Performance Analysis in Sport, 6, 172–177. Williams, A. M. in Ward, P. (2003). Perceptual expertise. Development in 10. sport. V J. L. Starkes in K. A. Ericsson, (ur.), Expert performance in sports. Advances in research on sport expertise, 219–249. Champaign, IL: Human Kinetics. Iztok Novak Odbojkarski klub CALCIT Ljubljana iztok.novak@gmail.com Foto: Arhiv OZS. Odbojka 163 Preparation for a volleyball match using video-analysis and analysis of integral statistics Abstract In modern volleyball preparation for a match is a key perform- ance factor for a team. Preparing for opponents is based on an appropriate (filtered) quantity of information. Information can be descriptive, numerical or visual (video). The statistical data analysis is multilateral. Often the opponent’s game is ana- lysed based on the acts of its ball passer(s). The findings on the distribution of the ball and the frequency of passing the ball to the hitters during an attack may serve in many respects as the basis for the team’s tactics when blocking or in defence (receiving the ball). The findings about the opponent’s play- ing during a rotation are also vitally important. Around the world (including in Slovenia) the Data Volley and Data Video statistical software is widely used for recording, collecting and analysing such data. It is generally used for analysing several matches so that not only a small quantity of data about the opponent’s play is obtained but also more comprehensive in- formation based on which it is possible to make a valid model of the opponent’s play. Building on these analyses, the training process and match preparations are managed weekly. Key words: volleyball, match preparation, statistics Izvleček V sodobni odbojki je priprava na tekmo eden od ključnih dejavnikov uspešnosti ekipe na tekmi. Priprava na naspro- tnika temelji na ustrezni (prečiščeni) količini informacij. Te so lahko opisne, številčne ali vizualne (video). Statistična analiza je večstranska. Pogosto se analizira igra naspro- tnika glede na ravnanje njegovega podajalca/podajalcev. Glede na ugotovitve o razporejanju žog in pogostosti tega posameznim napadalcem v napadu je v mnogočem odvisna taktika lastne ekipe v bloku in obrambi (sprejemu udarca). Ključnega pomena so tudi ugotovitve o igri nasprotnika v posamezni rotaciji. Z namenom beleženja, zbiranja in ana- lize takih podatkov je v svetu (in tudi v Sloveniji) razširjena uporaba statističnega programa Data volley in Data video. Z njim običajno analiziramo več tekem tako, da nimamo samo manjšega števila podatkov o ravnanju nasprotnika, ampak bolj obširne informacije, na osnovi katerih je možno izdelati tudi veljaven model igre nasprotnika. Na osnovi teh analiz se tedensko vodi proces treniranja in priprave na tekmo. Ključne besede: odbojka, priprava na tekmo, statistika. Jurij Čopi Priprava na odbojkarsko tekmo s pomočjo video analize in analize igralne statistike Uvod „ Priprava na tekmo je ključnega pomena v trenažnem procesu med tekmovalnim tednom. Trener začne pripravo že teden prej, ne glede na nivo, v katerem ekipa nastopa (Behrendt, 2015). Do- bra priprava na tekmo je velika prednost za ekipo tudi na nižjih stopnjah tekmovanja. Pred tekmo na visokem nivoju je potrebno zbrati veliko več informacij o ekipi, napadalcih, sprejemalcih, poda- jalcih … kot na nižjih nivojih tekmovanja, kjer je tehnično in taktič- no znanje igralcev na precej nižjem nivoju. Pomembne informaci- je o nasprotni ekipi (npr. predvidljivost podaje, smeri napadalnega udarca …) so na nižjih nivojih tekmovanja lažje dosegljive, dobra priprava na tekmo pa enako pomembna kot v vrhunski odbojki. Na ta način si lahko ustvarimo veliko prednost pred nasprotnikom (Eom in Schutz, 1992). Zato je zelo pomembno, da si posnamemo vsaj kakšno tekmo nasprotnika, tako da dobimo boljšo sliko o igri nasprotnik (Zetou, Tsigilis, Moustakidis in Komninakidou, 2006). Na vrhunskem nivoju je seveda nujna analiza večjega števila tekem. Natančno analizo igre nasprotnika lahko pripravimo le na podlagi posnetih tekem. Analiza nasprotnikove igre „ Seveda lahko z dobro statistično in video podporo naredimo zelo natančno analizo nasprotnikove igre. V odbojki najboljšo analizo te vrste nudita programa »Data Volley« in »Data Video« (iz http:// www.dataproject.com/Products/IT/it/Volleyball/DataVolley4) (Sli- ka 1). 164 Odbojka Slika 1: Primer prikaza nekaterih informacij v programu DATA VOLLEY (http://www.dataproject.com/Products/IT/it/Volleyball/DataVolley4). Poznamo več dejavnikov, ki opredeljujejo in usmerjajo pripravo na tekmo (Patsiaouras, Charitonidis, Moustakidis in Kokaridas, 2009). Že delna obdelava enega ali dveh dejavnikov je lahko bistvena pri ustvarjanju prednosti pred nasprotno ekipo. 1. Preučevanje podajalca Igra nasprotnikovega podajalca je ena najpomembnejših postavk pri pripravi igre v K2 (blok-obramba). Priprava na nasprotnikovega podajalca obsega: Predvidljivost oziroma berljivost podajalca.a. Sem spa- da opazovanje tehnike podaje naprej ali nazaj, tehnike podaje 1. tempa in različne značilnosti podajalca (npr. po sprejemu servisa v C2 nikoli ne poda 1. tempa ali spreje- malcu, ki je sprejel kratki servis, nikoli ne poda žoge za napad …). Informacije o distribuciji ali porazdelitvi žog (Slika 2).b. Sem spada analiza porazdelitve žog po posamezni rota- ciji kot tudi analiza porazdelitve dveh rotacij skupaj (P5 in P4, ko je vstop z desne strani ali P2, P3, ko že stoji v coni podaje …). Porazdelitev podaj moramo analizirati glede na kvaliteto sprejema: odličen sprejem servisa,• zamiki sprejema servisa v C2 ali C4,• sprejem servisa, po katerem ne more podati 1. tempa,• porazdelitev žog v začetku niza, od 10.–20. točke in po 20. • točki. Informacije o igri napadalca 1. tempa c. (setter calls ali po- dajalčeva izbira nam pove, kje bo napadal napadalec 1. tempa), · glede na tip podaje (1. tempo blizu podajalca, dalj od • njega ali hitro za njim), · glede na pozicijo podajalca po sprejemu servisa (idea-• len sprejem, zamik sprejema v levo ali desno, bližje ali dalj od mreže), · čas in frekvenca uporabe 1. tempa (razporeditev podaj • od 0. do 10. točke, od 11. do 20. točke in po 20. točki). 2. Preučevanje rotacij Vsaka nasprotnikova rotacija ima svoje značilnosti ter prednosti in slabosti. Tako v vsaki rotaciji poiščemo posamezne podrobnosti in posebnosti, ki se razlikujejo od ostalih. Pri sprejemu servisaa. ugotavljamo, kdo je manj zanesljiv sprejemalec, na kateri strani sprejemalec slabše spreje- ma, kateri tip servisa slabše sprejema, ali je bolje servirati kratek ali dolg servis, v skoku ali float … Pri napadu po sprejemu servisa b. ugotavljamo, kateri na- padalec je v rotaciji najbolj obremenjen (dobiva največ žog), kakšno vrsto napadov izvaja … Kakšen tip in usmeritev servisa uporablja nasprotnik v c. posamezni rotaciji. Delovanje bloka in obrambe:d. ali centralni bloker uporablja čitalni blok ali skače napadal-• cu 1. tempa na pamet, ali krilni blokerji pomagajo pri napadu 1. tempa ter • »pipu« ali so zadolženi le za krilne napadalce, kakšna je razporeditev v obrambi,• kdo je v obrambi zadolžen za določeno vrsto napada (npr. • udarec z varanjem, blok out z odbojem daleč v C5 …). Izvajanje protinapada.e. Kateri napadalec dobi največ žog in kdo bo dobil žogo v odločilnem trenutku. 3. Preučevanje smeri napada. Vsakega napadalca analizira- mo posebej. Ugotavljamo njegove najpogosteje uporabljene smeri napada pri visoko podani žogi ali »maksu«. Pri napadalcih 1. tempa poskusimo ugotoviti, ali napadajo v smeri zaleta ali žoge obračajo. Pri posameznih igralcih poskusimo predvideti prednostne (preferenčne) vrste napadov (paralela, ostra diago- nala, koriščenje blokerjevih prstov v bloku in odboj globoko za servisno črto igrišča ali blok out udarcev v stranski out … Slika 2: Prikaz razporejanja žog v napadu v programu DATA STATISTICS (http://www.dataproject.com/Products/IT/it/Volleyball/DataVolley4). Odbojka 165 4. Preučevanje smeri servisov (Slika 3). Pri tem merilu ugota- vljamo predvsem smeri servisa, učinkovitost serviranja in koli- čino napak ter psihološko stabilnost posameznih serverjev. Slika 3: Nekatere možnosti prikaza delovanja igralca/ekipe v napadu v programu DATA STATISTICS (http://www.dataproject.com/Products/IT/ it/Volleyball/DataVolley4). 5. Študija nasprotnikovega trenerja. Ali začenja vedno v isti rotaciji,• ali po izgubljenem setu zamenja rotacijo igralcev,• reakcije trenerja v kritičnih situacijah …• Danes se ti podatki pridobijo s posnetki tekem in obdelavo podat- kov s programom »Data Volley« in »Data Video« (Slika 4). Vsi ti podatki so zelo koristni za trenerja, ki mora iz velike količine podat- kov izluščiti najpomembnejše in jih posredovati ekipi. Najboljše je, če zgoraj omenjene podatke pridobimo iz čim več tekem (5–7). Trener bi v pripravi na tekmo v vrhunski in kvalitetni odbojki mo- ral posredovati igralcem naslednje podatke (podatkovne in video): vseh 6 rotacij nasprotnikovih napadov po sprejemu ser-a. visa (K1 podatkovno in video gradivo), vseh 6 rotacij nasprotnika v fazi servisa (K2 podatkovno b. in video gradivo), posamezne napadalce s poudarkom na nosilcih igre (tip c. udarca glede na podajo in igra v posamezni rotaciji), podajalca s karakteristično tehniko in razporeditvijo po-d. danih žog glede na zgoraj opisano statistično analizo. Analiza poteka cel teden, določene stvari obdelamo ekipno, nekatere pa po posameznih skupinah igralcev (blokerji, podajalci …). Zelo pomemben dejavnik v pripravi na tekmo je tudi uspo- sobljen statistik, ki obdeluje tekme nasprotnika in lastne ekipe. Poleg hitrega, učinkovitega in natančnega zapisa tekem mora biti dober poznavalec odbojkarske igre. Iz dobljenih podatkov mora znati izluščiti bistvo, saj tako trenerju omogoči bistveno lažje delo. Izkušen statistik zna iz obdelane statistike podatkov poiskati sla- bosti in prednosti nasprotnika ali lastne ekipe. Na sami tekmi pa njegovi sprotni podatki omogočajo prilagajanje taktike igre. V pripravi na tekmo začnemo z • 2–3 najbolj značilnimi karakteristikami nasprotne ekipe, nadaljujemo s po- sredovanjem najbolj pomembnih podatkov o nasprotni ekipi in postavimo svojo taktiko igre glede na ugotovljene pomanjkljivosti nasprotnika. V vrhunskih ekipah se • priprava na tekmo začne že po koncu analize prejšnje tekme in nadaljuje do zadnjega sestanka dan pred tekmo. Na dan tekme• opravimo še ponovitev naše taktike igre in najpomembnejših značilnosti igre nasprotnika (pregled podatkovnega gradiva in pripravljenega video gradiva). Zadnji sestanek naj ne bo daljši od 15 minut. Zelo dobro je, če v ligaškem tekmovanju dobro • pregle- damo tudi prejšnjo tekmo z istim nasprotnikom v pr- vem delu tekmovanja. Zelo dobro je, če imamo • sprotno spremljavo tekme, kjer lahko ugotovimo spremembe v igri nasprotne ekipe (glede na predvideno) in prilagajamo taktiko naše igre tem spremembam. Vedeti moramo, da se tudi nasprotnik pripravlja na našo • igro in tem podatkom prilagodi svojo taktiko igre. Analiza po tekmi• mora vsebovati dovolj kvalitetnih po- datkov o naši igri (dobrih in slabih straneh ekipe in posa- meznikov v vseh fazah igre), da lahko na tem planiramo in gradimo nadaljnji trenažni in tekmovalni proces. Kateri so tisti elementi igre, na katerih mora posameznik več delati, kateri fazi igre moramo posvetiti več pozornosti in kako bomo uspešno odpravili napake, ki se v igri pojavljajo (tehnični nivo, taktični nivo, telesna priprava, psihološka stabilnost …)? Zaključek „ Priprava na odbojkarsko tekmo s pomočjo video analize in stati- stične obdelave podatkov je v vrhunski odbojki bistvenega po- mena za uspeh ekipe. Tudi na nižjih nivojih tekmovanja je upora- Slika 4: Video analiza v programu DATA VIDEO (http://www.dataproject. com/Products/IT/it/Volleyball/DataVolley4). 166 Odbojka ba video analize in statistike zelo pomembna. V odbojki najboljšo analizo te vrste nudita programa »Data Volley« in »Data Video«. V pripravi na tekmo in med tekmo spremljamo več dejavnikov, ki so pomembni za uspešno odbojkarsko igro. Ti dejavniki so: igra podajalca, podajalčeve izbire (setter calls) z napadalci 1. tempa, preučevanje smeri napada posameznih napadalcev, ugotavljanje smeri servisa in slabosti ter prednosti pri sprejemu servisa, posta- vitev bloka in obrambe, značilnosti igre svoje in nasprotne ekipe po posameznih rotacijah v odvisnosti od postavitve podajalca. V pripravi na tekmo je potrebno vse podatke o igri nasprotne ekipe obdelati in glede na analizo prilagoditi taktiko igre svoje ekipe. Zelo dobro je, če imamo sprotno spremljavo tekme, kjer lahko ugotovimo spremembe v igri nasprotne ekipe (glede na pred- videno) in prilagajamo taktiko naše igre tem spremembam. Po tekmi je tudi obvezna dobra analiza tekme, iz katere potegnemo zaključke za nadaljnje delo in tekmovanja. Literatura „ Eom, H. J. in Schutz, Rr. W. (1992) Statistical Analyses of Volleyball Team 1. Performance. Research Quarterly for Exercise and Sport, 63 (1), 11–18. Zetou, E., Tsigilis, N., Moustakidis, A. in Komninakidou, A. (2006). Playing 2. characteristics of men's Olympic Volleyball teams in complex II. Uni- versity of Wales Institute, Cardiff: International Journal of Performance Analysis in Sport, 6 (1), 172–177. Patsiaouras, A., Charitonidis, K., Moustakidis, A. in Kokaridas, D. (2009). 3. Comparison of technical skills effectiveness of men's National Volley- ball teams. University of Wales Institute, Cardiff, International Journal of Performance Analysis in Sport, 9(1), 1–7. Data Project - Sport Software. (20.9.2015). Pridobljeno na: http://www.4. dataproject.com/Products/IT/it/Volleyball/DataVolley4 Behrendt, S. (20. 9. 2015). Volley und Data Video System Die Bedeutung 5. und Möglichkeiten der Spielbeobachtung – Anwendung der Ergeb- nisse in Training und Wettkampf. Pridobljeno na: http://www.volley- ball-training.de/material/data-volley_hausarbeit.pdf Jurij Čopi II. Gimnazija Maribor; Trg Miloša Zidanška 1, 2000 Maribor, Slovenija jurij.copi@gmail.com Foto: Arhiv OZS. Odbojka 167 Volleyball injury prevention programme Abstract There are many volleyball clubs in Slovenia in which volleyball players cannot receive a combination of training in a sports hall and in fitness due to a lack of financial resources. For this reason, many athletes do not undergo preventive training that would help them prevent injuries. After all, such training may enrich the training process and also affect the develop- ment of motor abilities. There are many tools available that can make such training more interesting. The exercises can be per- formed in a sports hall in the framework of the training process, namely in the introductory/preparatory, main or final sections of the training unit. Some examples of exercises are presented as a preventive measure against injuries of muscle groups and joints that receive the heaviest loading in volleyball. Key words: volleyball, prevention, exercises, motor abilities Izvleček V Sloveniji obstaja veliko odbojkarskih klubov, kjer zaradi pomanjkanja finančnih sredstev odbojkarji nimajo kombi- nacije treninga v dvorani in v fitnesu. Zaradi tega marsikdo nima preventivne vadbe, s katero bi preprečevali nastanek nezgod. Konec koncev taka vadba lahko popestri proces tre- niranja in vpliva tudi na razvoj gibalnih sposobnosti. Na trži- šču je tudi precej pripomočkov, s katerimi lahko popestrimo takšno vadbo. Vaje se lahko izvaja v telovadnici v sklopu trenažnega procesa v uvodno-pripravljalnem, glavnem ali zaključnem delu vadbene enote. Nanizali smo nekaj primer- nih vaj za preventivo pred poškodbami mišičnih skupin in sklepov, ki so med bolj obremenjenimi v odbojki. Ključne besede: odbojka, preventiva, vaje, gibalne sposobnosti. Petra Prestor, Marko Zadražnik Preventivni program za preprečevanje poškodb pri odbojki Uvod „ Odbojka je nekontakten šport, zato je tveganje za nastanek po- škodb nekoliko manjše v primerjavi z ostalimi športi (košarka, roko- met, nogomet ali hokej). Večina poškodb pri odbojki se zgodi pri igri ob mreži. Zato je pomembno, da je strokovni kader seznanjen z mehanizmom poškodb, katerim so odbojkarji največkrat izpo- stavljeni. Delo strokovnjakov se začne že pri preventivi, saj želimo v prvi vrsti preprečiti nastanek poškodb, če pa vseeno do le-teh pride, se delo nadaljuje s sekundarno preventivo oz. rehabilitacijo in nato je njihova dolžnost tudi preprečitev ponovnih poškodb. Zato je za preprečevaje poškodb potrebno veliko znanja in razu- mevanje mehanizmov nastajanja poškodb in dejavnikov tveganja (Ivartnik, 2012). Nekatera glavna načela preventivnih ukrepov, ki naj bi veljala za vse športe, so: Ustrezno ogrevanje (uvodno-pripravljalni del ure/treninga) • pred treningom in tekmo, kar je tudi ključ za doseganje vr- hunskih dosežkov. Ogrevanje se po navadi začne s splošno vadbo zmerne jakosti, da se poveča telesna temperatura. Cilj ogrevanja je pospešitev krvnega pretoka skozi mišice, kite in vezi. Ustrezno stopnjevanje treninga, saj je lahko ena izmed naj-• večjih nevarnosti za nastanek poškodbe prehitro naraščanje obremenitev treninga. Jakost, trajanje in frekvenco treninga 168 Odbojka je potrebno postopno zvišati in ustrezno planirati, kar je še posebej pomembno pri ekipnih športih (nekateri igralci po- trebujejo več časa kot drugi). Ustrezna zaščitna sredstva, kot so očala, čelada, ščitniki za • usta, opornice za roke in noge. Pomembno je, da je zaščitna oprema primerne velikosti (ne premajhna ali prevelika). Sem prištevamo tudi skrb za ustrezne igralne površine. Fair play,• ki med drugim tudi narekuje, kakšna naj bodo pravila igre in oprema za različne športe, da preprečimo nastanek poškodb (primer: strožje kazni za grobe prekrške). Za fair play morajo skrbeti vsi udeleženci v športu; sodniki, trenerji, športniki in gledalci. Klinični pregledi, kot rutinski predsezonski pregledi zdravih • športnikov. Med drugim so koristni tudi za odkrivanje neka- terih preobremenitvenih sindromov. Za boljšo učinkovitost pregleda bi moral vsebovati pregled lokomotornega, kardi- ovaskularnega in dihalnega sistema ter osnovno preiskavo krvi. Na osnovi zadostne količine podatkov o poškodbah lahko izdela- mo načrt epidemiološke študije. Njuna sestavna dela sta primarna preventiva in sekundarna preventiva oz. rehabilitacija. S pomočjo epidemiološke študije lahko ugotovimo, kako učinkovit je preven- tivni program. Cilj medicine športa in drugih strokovnih delavcev v športu je tudi preventivni program. Ugotovljeno je namreč, da z učinkovitim preventivnim programom preprečimo od 15 % do 50 % poškodb. V odbojki lahko preprečimo: zvina gležnja,• kronične poškodbe kolena,• akutne poškodbe kolena,• poškodbe prstov,• bolečine v križu,• bolečine v rami.• Na trgu lahko najdemo veliko število najrazličnejših pripomočkov, ki se uporabljajo za krepitev, stabilizacijo, popestritev trenažnega procesa in so preprosti za uporabo. S pripomočki in različnimi specifičnimi vajami lahko zapolnimo vrzel, ki nastane zaradi od- sotnosti fitnesa. Veliko slovenskih klubov z nižjim proračunom ne more nuditi svojim igralcem kombiniranega treninga dvorana-fi- tnes, vendar pa to ni izgovor, da ne bi mogli izpeljati treningov s podobnim učinkom, kot je vadba v fitnesu. Vemo, da so poškodbe sestavni del športa, vendar pa visi odgovornost za preprečevanje poškodb prav na trenerjevih plečih. Z uporabo pripomočkov in raznolikega treninga, ki ima vpliv na vse velike mišične skupine, lahko pripomoremo, da bi bilo teh čim manj. Poleg cenovno najbolj dostopnih pripomočkov, ki smo jih pred- stavili, lahko enostavno uporabljamo tudi pripomočke in orodja, ki so na voljo v vsaki telovadnici. Mednje sodijo letveniki, gredi, klopi, skrinje, stožci, obroči, kolebnice, atletske ovire. Vadba za razvoj moči „ Vadba moči je ena najpomembnejših komponent treninga (ne le odbojkarjev), s katero dvignemo raven splošne in specifične moči, poskrbimo za stabilizacijo sklepov ... V nadaljevanju se bomo osre- dotočili na razvoj moči z uporabo nekaterih pripomočkov. Rekvizi- ti so nam namreč v pomoč pri zmanjševanju podporne površine, zmanjševanju stabilnosti, povečanju amplitude giba, povečanju upora, povečanju obremenitve itd. (Todorović, 2012). Krepilne vaje naj bodo sestavni del vsakega treninga. Lahko jih izvajamo v uvodno-pripravljalnem, glavnem ali zaključnem delu, odvisno od zastavljenih ciljev. Vadba moči predstavlja dražljaj, ki izzove določene spremembe v telesu, kot posledico prilagoditve telesa na obremenitev. Z redno vadbo moči skeletnih mišic posta- nejo močnejše zaradi (1) povečane učinkovitosti regulacije živč- nega sistema, (2) povečane mišične mase, (3) izboljšanja elastičnih mišičnih komponent in (4) povečanih zalog energije. Vadba moči lahko prispeva h kakovostnejši izvedbi drugih gibanj tako v športu kot v vsakdanjem življenju in zmanjšuje dovzetnost za poškodbe (Pori, 2013). Vaje predstavljajo le smernice, na kakšen način se da vplivati na razvoj mišične moči, niso pa primerne za vsakogar (za nekoga so pretežke, za drugega prelahke). Trenerjeva glavna naloga je izbrati vaje, primerne vadečim. Ob predhodnem testiranju in opazova- nju vadečega se ugotovi stanje vsakega posameznika in glede na to se določijo komponente treninga. Vaje za krepitev rotatorne manšete Ramenski obroč ima pomembno vlogo pri vsakodnevnih opra- vilih, saj nam zaradi izjemnega obsega gibljivosti omogoča, da lahko z roko sežemo nad glavo, za hrbet in na vse točke vmes. Ta prednost hkrati pomeni tudi, da je rama kot eden najbolj giblji- vih sklepov tudi izredno ranljiva in dovzetna za poškodbe. Zato je pomembno, da so mišice ramenskega obroča dovolj močne, da vzdržujejo ramo v stabilnem položaju. Na poškodbe ramenskega sklepa odpade okoli 8–20 % vseh poškodb v odbojki. Običajno so posledica kronične obrabljenosti ramenskega sklepa, le redkokdaj pa so tudi posledica akutne poškodbe. Mehanizem poškodbe je kompleksen, čeprav je verjetno posledica številnih udarcev in ser- visov (Sattler, 2010). Preglednica 1: Seznam nekaterih pripomočkov in njihova okvirna cena Pripomočki Cena v € 1 Elastični trak od 4 do 20 2 Ravnotežna polkrogla od 66 do 130 3 Blazina za ravnotežje do 45 4 Palica za dvigovanje od 13 do 26 5 Utež ročka do 10 6 Uteži za na nogo do 20 7 Velika žoga do 30 8 Težka žoga 80 9 Koordinacijska lestev do 50 Odbojka 169 1. VAJA: Spust iz opore stojno v sklek leže spredaj in nazaj (»mač- ka«). Slika 1: Začetni položaj. Slika 2: Spust v sklek. Slika 3: Končni položaj. 2. VAJA: Vertikalni potisk elastike z eno roko gor, nato menjava rok. Slika 4: Začetni položaj. Slika 5: Končni položaj. 3. VAJA: Odročenje, krog čelno navznoter z ročkami. Slika 6: Začetni položaj. Slika 7: Krog čelno. Slika 8: Krog čelno. (1. faza) (2. faza) Vaje za krepitev hrbta Bolečina v križu je na splošno pogost zdravstveni problem odboj- karjev. Poleg nespecifične bolečine v križu se pogosto pojavljajo tudi akutna spondiloza, nateg mišic hrbta (akutna preobremeni- tev mišic) ter nateg vezi ledvene hrbtenice. V večini primerov je težko določiti točen mehanizem in razlog nespecifičnih bolečin v križu. Eden izmed pogosto naštetih dejavnikov v raziskavah, ki vplivajo na nastanek kroničnih nespecifičnih bolečin v križu, je tudi zmanjšana moč ekstenzorjev trupa (Sattler, 2010). 1. VAJA: Dvig bokov iz opore sede zadaj. Slika 9: Začetni položaj. Slika 10: Končni položaj. 2. VAJA: Dvigovanje nasprotne noge in roke iz opore leže na veliki žogi. Slika 11: Začetni položaj. Slika 12: Izmenično dvigovanje nasprotne noge in roke. 3. VAJA: Horizontalen poteg elastike v polčepu predklonjeno (»veslanje«). Slika 13: Začetni položaj. Slika 14: Horizontalen poteg elastike. 170 Odbojka 4. VAJA: Izmenično dvigovanje trupa in nog v opori leže na klo- pi. Slika 15: Začetni položaj. Slika 16: Dvig trupa. Slika 17: Dvig nog. Vaje za krepitev trupa Oporo hrbtenici dajejo na eni strani hrbtne mišice, na drugi strani pa trebušne mišice. Zato je pomembno, da poleg vaj za krepitev hrbta izvajamo tudi vaje za krepitev trupa, saj je pomembno mi- šično razmerje; če le to ni v sorazmerju, lahko pride do poškodbe. 1. VAJA: Dvig iztegnjenih nog iz hrbtno leže v levo in desno. Slika 18: Dvig iztegnjenih nog v levo. Slika 19: Dvig iztegnjenih nog v desno. 2. VAJA: Izmenični upogibi kolka v stran v opori leže spredaj z no- gami na veliki žogi. Slika 20: Začetni položaj. Slika 21: Upogib kolka levo. Slika 22: Upogib kolka desno. 3. VAJA: Potiski palice z eno roko nazaj iz hrbtno leže in hkratnimi dvigi iste noge ter nasprotne roke, nato menjava rok in nog. Slika 23: Začetni položaj. Slika 24: Upogibi trupa. Odbojka 171 4. Upogibi trupa v žogo v predročenju v leži prednožno. Slika 25: Začetni položaj. Slika 26: Upogibi trupa. Vaje za krepitev kolenskega sklepa Poškodbe kolena so za poškodbami gležnja najbolj pogoste špor- tne poškodbe pri odbojkarjih. Kljub temu je pogostost akutnih po- škodb kolena (in tudi sprednje križne vezi) znatno nižja pri odbojki v primerjavi z ostalimi ekipnimi športi. Akutne poškodbe kolena v odbojki prizadenejo različne anatomske strukture, prevladujejo pa poškodbe meniskusov (Sattler, 2010). Da bi se poškodbam izognili, moramo doseči enakomerno mišično razmerje med kvadricepsom (sprednja stegenska mišica) in biceps femorisom (zadnja loža). 1. VAJA: Počepi na eni nogi z dvigi skrčene noge spredaj (skrčena noga je skozi celotno izvedbo vaje dvignjena od tal), nato me- njava nog. Slika 27: Začetni položaj. Slika 28: Končni položaj. 2. VAJA: Opora leže, dvigovanje obremenjene noge pokrčeno gor. Slika 29: Začetni položaj. Slika 30: Končni položaj. 3. Sonožni poskoki narazen – skupaj. Slika 31: Začetni položaj. Slika 32: Poskok. 172 Odbojka Slika 33: Končni položaj. Vaje za krepitev skočnega sklepa Najpogostejša odbojkarska poškodba zvin gležnja je lahko lažje ali težje oblike (nižje ali višje stopnje). Zvin gležnja pri odbojki nastane v večini primerov v kontaktu z drugim igralcem. Drugače pa je zvin gležnja pri odbojki statistično značilen problem tako glede pogostosti kot glede stopnje poškodovanja (Sattler, 2010). 1. VAJA: Enonožni poskoki po velikih blazinah, podloženih z žoga- mi, nato menjava nog. Slika 34: Enonožni poskoki po blazini. 2. VAJA: Horizontalni potegi z roko v stoji enonožno s partnerjem (»petelinji boj«), nato menjava rok in nog. Slika 35: »Petelinji boj«. 3. VAJA: Enonožni poskoki bočno na blazino. Slika 36: Začetni položaj. Slika 37: Končni položaj. 4. VAJA: Raznožka nad ravnotežno polkroglo. Slika 38: Začetni položaj. Slika 39: Raznožka. Slika 40: Končni položaj. Stabilizacija trupa Trening stabilizacije trupa je postal skoraj povsod po svetu norma, ki mora biti izpolnjena za optimalen program treninga. Poznamo veliko različnih športnih rekvizitov, ki so nam v pomoč pri izvajanju takega tipa treninga. Mantra stabilizacije trupa prepričuje športni- ke, da bo izboljšanje moči stabilizatorjev trupa pripomoglo k iz- boljšanju njihovega športnega nastopa (Todorović, 2012). Odbojka 173 1. VAJA: Opora leže na komolcu z odročenjem, nato menjava rok. Slika 41: Opora na komolcu z odročenjem. 2. VAJA: Diagonalna opora leže spredaj na podlahti z nogo na ravnotežni polkrogli, nato menjava nog. Slika 42: Diagonalna opora na podlahti z nogami na polkrogli. 3. VAJA: Izmenični prenos teže vstran v opori leže spredaj z noga- mi na veliki žogi. Slika 43: Opora leže spredaj v levo. Slika 44: Opora ležno spredaj v desno. 4. VAJA: Upogib kolen v sedu na klopi. Slika 45: Začetni položaj. Slika 46: Končni položaj. Nekaj navodil in priporočil pri izvajanju vaj moči Med izvajanjem vaj moči je potrebno pravilno dihati, in sicer • se med naprezanjem tekoče izdihuje zrak, med vračanjem v začetni položaj pa vdihuje. Pomembno je, da se nikoli ne zadržuje dihanja. Pri vajah z elastiko je v začetnem položaju potrebno zago-• toviti tako raztegnjeno elastiko, da omogoča izvedbo vseh predpisanih ponovitev v pravilni tehniki izvedbe. Pri vajah, kjer je začetni položaj stoja razkoračno, so noge • (gleženj, koleno, kolk) nekoliko skrčene ter trup raven (ni ule- knjen v ledvenem delu) in napet. Med izvajanjem vaj moči je pomembno, da se ohranja fizio-• loške krivine hrbtenice (nevtralni položaj) ter napet trup. To pomeni, da so med izvajanjem vaje ves čas aktivirani glo- boki stabilizatorji trupa, ki ščitijo hrbtenico. Globoke stabi- lizatorje trupa je potrebno aktivirati že pred začetkom vaje, tako da se najprej popolnoma sprosti trebuh, nato pa rahlo in počasi povleče spodnji del trebuha navznoter. Pri tem je pomembno, da se to naredi zelo nežno. Ko se začne izvajati vajo, se bodo globoki stabilizatorji trupa sami od sebe moč- neje aktivirali, da zagotovijo dodatno stabilnost trupa med obremenitvijo (Pori, 2013). Literatura „ Ivartnik, J. (2012). 1. Incidenca in mehanizem nastajanja športnih poškodb pri odbojki. (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. Pori, P., Pori, M. in Vidič, S. (2013). 2. 251 vaj moči za radovedne. Ljubljana: Fundacija za šport. Sattler, T. (2010). 3. Notranji dejavniki tveganja športnih poškodb pri odbojki. (Doktorska disertacija). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljublja- na. Todorović, D. (2012). 4. Metodika razvoja moči stabilizatorjev trupa. (Di- plomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. Petra Prestor, prof.šp. vzg. ŽOK Domžale petra.prestor@gmail.com Foto: Arhiv OZS. 174 Odbojka Sitting volleyball Abstract Sitting volleyball is one of the forms of volleyball. The basic characteristic by which it is distinguished from other types of volleyball is that while playing it a player must sit on the floor. Because of playing in sitting position the size of the court and height of the net are adapted. The rules of indoor volleyball game are valid with a few exceptions. This article describes sitting volleyball as a sport and its historical development in the world and in our country. The differences between volley- ball and sitting volleyball, the rules and the definition of the right to play in competitions for persons with disabilities are presented. It describes the successes of the national teams in sitting volleyball and describes the competitive system in Slov- enia. There are also summaries of research findings and specif- ics of coaching this sport. Key words: volleyball, rules, disabilities, development Izvleček Odbojka sede je ena od oblik odbojke. Osnovna značilnost, po kateri se loči od ostalih vrst odbojke, je ta, da med igra- njem in še posebej v trenutku, ko žogo odbijemo, sedimo na tleh. Sedenju sta prilagojeni velikost igrišča in višina mreže, sicer pa veljajo vsa pravila dvoranske odbojke z nekaj redki- mi izjemami. V članku je opisana odbojka sede kot športna panoga in njen zgodovinski razvoj v svetu in pri nas. Pred- stavljene so razlike med odbojko in odbojko sede, pravila igranja in opredelitev pravice do igranja na tekmovanjih za osebe s telesnimi okvarami. Opisani so uspehi reprezen- tančnih ekip v odbojki sede in predstavljen je tekmovalni sistem v Sloveniji. Prikazani so povzetki ugotovitev raziskav in specifike treniranja odbojke sede. Ključne besede: odbojka, pravila, telesne okvare, razvoj. Anita Goltnik Urnaut Odbojka sede Uvod „ Namen prispevka je predstaviti odbojko sede kot eno izmed atrak- tivnih, dinamičnih športnih iger, ki je primerna za osebe različnih sposobnosti, starosti, spola in je lahko dobra popestritev pouka šolske športne vzgoje, rekreativne vadbe, a tudi panoga vrhun- skega športa. Opis odbojke sede „ Odbojka sede je ena izmed oblik odbojke, katere glavna značil- nost je, da igralci med igro sedijo na tleh. Med igro morajo ohrani- ti stik s podlago, ne smejo se dvigati. Zaradi manjše mobilnosti v sedečem položaju se igra na manjšem igrišču, zaradi nižje dosežne višine igralcev pa je prilagojena tudi višina mreže. Odbojka sede je dinamična igra, pri kateri je tako kot pri ostalih različicah glavni cilj, da igralci ene ekipe z največ tremi dotiki žoge organizirajo akcijo in pošljejo žogo na nasprotnikovo igrišče tako, da je nasprotniki ne morejo ubraniti. To je kolektivna športna panoga. Igra zahteva dobro tehnično in taktično znanje, sposobnost koncentracije in pozornosti ter dobro telesno pripravljenost. Prilagoditve športne panoge omogočajo posameznikom z okva- rami spodnjih okončin, da povsem enakovredno tekmujejo z igralci, ki teh okvar nimajo. Odbojka sede spada med specifične športne panoge, ki so se oblikovale zaradi potreb oseb s posebni- mi potrebami in je namenjena predvsem osebam z amputacijami in okvarami nog (Vute, 1999; De Haan, 1986). Slika 1: Tekma Slovenija – Nizozemska na paraolimpijskih igrah 2008 (arhiv ZŠIS) Odbojka 175 Odbojka sede je ena izmed najbolj atraktivnih kolektivnih špor- tnih iger, ki ima v nekaterih deželah (Bosna in Hercegovina, Iran, Kitajska, Nizozemska…) povsem enakovredno mesto kot druge športne panoge za osebe brez posebnih potreb (imajo torej me- dijsko podporo, zanimanje javnosti, denarne nagrade, možnost profesionalnega ukvarjanja s športom). Je tudi edina športna igra, ki omogoča popolno integracijo. Primer integracije je Nizozem- ska, kjer osebe z in brez posebnih potreb nastopajo v klubskem tekmovanju na treh nivojih. V tekmovanje je vključenih preko 50 klubskih ekip. Na nacionalnem nivoju igrajo skupaj moški in ženske, na medna- rodnem nivoju pa obstajajo ločena tekmovanja glede na spol in starost (WOVD, 2007). V zadnjem času postaja popularna odbojka sede na mivki. Zgodovina odbojke sede „ Odbojka sede ima skoraj 60-letno tradicijo. Razvila se je iz potrebe in želje, da bi osebam s telesnimi okvarami in ovirami omogočili igrati odbojko. Začetek športa invalidov je povezan z rehabilitacijo bolnikov s poškodbami hrbtenjače v Angliji, v katero so vključili športne dejavnosti. Odbojka sede, ki so jo začeli igrati leta 1956 na Nizozemskem, je nastala iz »sitzballa«, ki je bil dokaj statičen in so mu dodali elemente odbojke, da bi povečali dinamiko. Poimeno- vali so jo »sitting volleyball«. Prva mednarodna tekmovanja so bila odigrana 1967., leta 1976 je bila predstavljena kot demonstracijski šport na olimpijskih igrah za invalide v Torontu. V Sloveniji so jo začeli igrati leta 1979 (Vute, 1988). Leta 1980 je bila odbojka sede prvič na programu olimpijskih iger za invalide v Arhemu, kjer je jugoslovanska reprezentanca med sedmimi udeleženkami osvo- jila bronasto medaljo. V ekipi so nastopili štirje igralci iz Slovenije: Jože Banfi, Igor Dubrovski, Jože Žgajnar in Franc Prelogar. Do leta 1993 so bila svetovna in celinska tekmovanja organizirana samo za moške, na vključitev v program paraolimpijskih iger pa so morale ženske čakati vse do leta 2004. Na paraolimpijskih igrah v odbojki sede sodeluje 10 moških in 8 ženskih ekip. Leta 2005 je bilo prvič organizirano svetovno mla- dinsko prvenstvo, potekalo je v Kamniku. V tekmovanja, ki jih organizira mednarodna organizacija za odboj- ko invalidov, World Paravolley, je vključenih 60 nacionalnih zvez (VolleySlide, 2013), 35 državnih reprezentanc tekmuje v moški, 20 pa v ženski konkurenci, po svetu jo igra preko 10.000 igralcev. No- silci medalj z zadnjih paraolimpijskih iger so ekipe Bosne in Her- cegovine, Irana in Nemčije v moški konkurenci ter Kitajske, ZDA in Ukrajine v ženski konkurenci. Na aktualni svetovni rang lestvici je ženska ekipa Slovenije na 5. mestu (World Paravolley, 2015). Razlike med odbojko sede „ in odbojko Prilagoditve igralnih pravil v sedeči odbojki so: manjše igrišče (namesto 9 x 9 m le 6 x 5 m), – linija napada je od mreže oddaljena 2 metra, – nižja mreža (1,15 m pri moških in 1,05 m pri ženskah, 1,00 mlajše – kategorije), dovoljen je blok servisa, – za določanje položaja šteje, kje igralec sedi, ne, kje ima noge, – dolžina mreže je 6,5 m, širina 0,8 m, – igralci lahko nosijo tudi dolge hlače, – dovoljeno je, da se dotaknemo nasprotnega igrišča z roko, – nogo, igralcem ni dovoljen dvig od podlage med igralnimi akcijami – (World Paravolley, 2014; WOVD, 2007). Igra poteka sede, zato je skok tisti element, ki je izločen. S pravilom o obveznem stiku s podlago je povezan tudi dodatni znak, ki ga uporabljajo sodniki v odbojki sede – znak za nedovo- ljen dvig. Slika 4: Sodniški znak za dvig (World Paravolley 2014) Pravila igranja in pravica do igranja „ na tekmovanjih Pravila odbojke sede temeljijo na pravilih mednarodne odbojkar- ske federacije FIVB z nekaj manjšimi spremembami. Ekipo na igri- šču sestavlja 6 igralcev, tekme se igrajo na tri dobljene sete do 25 točk (oziroma dve razlike). Igralci med igro sedijo, roke uporabljajo Slika 2: Tekma Slovenija – Japonska, svetovno prvenstvo 2006 (osebni arhiv) Slika 3: Slovenska ekipa na paraolimpijskih igrah v Atenah 2004 (Ivo Drinovec) 176 Odbojka za premikanje in odbijanje žoge, med posamezno akcijo mora- jo biti v stiku s podlago z delom trupa (od zadnjice do ramen). Izguba stika s podlago je izjemoma dovoljena le v ekstremnih obrambnih akcijah. Odbojko sede lahko na nacionalnih in mednarodnih tekmovanjih, ki nimajo omejitev glede invalidnosti, igrajo vsi. Na tekmovanjih, ki so namenjena osebam z ovirami na gibalnem področju, pa je treba spoštovati pravila glede stopnje invalidnosti igralcev – to določajo klasifikacijski kriteriji. Na tekmovanjih najvišjega ranga za osebe z ovirami na gibalnem področju – kontinentalnih in svetov- nih prvenstvih ter paraolimpijskih igrah – lahko sodelujejo igralci in igralke, ki zadostujejo pogoju »minimalne invalidnosti«. Osnov- no načelo je, da lahko sodelujejo osebe, ki imajo trajne okvare ali poškodbe, ki vplivajo na posameznikovo sposobnost gibanja in onemogočajo enakovredno sodelovanje v športu oseb brez po- sebnih potreb. Na igrišču je lahko le ena oseba z minimalno invali- dnostjo, v celotni ekipi dve. Običajno so to bivši igralci odbojke, ki so se vključili v odbojko sede po poškodbi (npr. poškodba kolena, gležnja, motoričnih nevronov). Kriteriji minimalne invalidnosti so: amputacija stopala (vsaj polovice), amputacija sedmih prstov na obeh rokah ali izguba polovice funkcije prvih treh prstov na obeh rokah, otrdelost vseh prstov na obeh prstih ene roke, amputaci- ja dlani, krajša roka (ena tretjina), krajša noga (7 % dolžine druge noge), izguba gibljivosti sklepov (za vsak sklep posebej določen obseg omejene gibljivosti), izguba mišične moči, nestabilnost ko- lena ali gležnja, endoproteza kolka ali kolena, težka degeneracija kolka ali kolena, težka skolioza (World Paravolley, 2014). Igralci so klasificirani kot invalidi (disabled), če imajo večjo priro- jeno ali pridobljeno prizadetost, kot so: amputacija, pomembna izguba gibljivosti ali mišične moči telesa ali okončine, izrazito kraj- ša okončina ali z gibanjem povezane težave koordinacije. Okva- re vida, mentalna manjrazvitost, gibalne ovire zaradi bolečine ali stanja, ki jih ni možno objektivno preveriti in dokumentirati, niso razlogi, zaradi katerih bi posameznik lahko sodeloval v tekmova- njih za invalide. Na posameznih tekmovanjih za invalide se za spodbujanje razvoja panoge prilagodijo pravila o sestavi ekipe glede na kategorizacijo invalidnosti. Prva mednarodna tekmovanja za ženske in mladin- ske kategorije so dovoljevala v šesterki sodelovanje 1 igralca brez invalidnosti in 2 z minimalno invalidnostjo; to pravilo velja tudi za evropsko klubsko tekmovanje. Slika 5: Tekma Slovenija – Poljska, mladinsko svetovno prvenstvo 2005 v Kamniku, med igralci tudi kapetan članske moške reprezentance Slo- venije Tine Urnaut (lastni arhiv) Uspehi reprezentančnih ekip v „ odbojki sede Ženska reprezentanca v odbojki sede je v obdobju od prvega na- stopa na mednarodnem tekmovanju leta 1995 do danes osvojila 12 medalj na največjih tekmovanjih: 1. mesto na evropskem pr- venstvu 1999, 2. mesto na svetovnem prvenstvu 2002, 3. mesto na svetovnih prvenstvih 2000 in 2006, 2. mesto na evropskem prvenstvu 2001 in 2003, 3. mesto na evropskih prvenstvih: 1995, 2005, 2007, 2009, 2013, 2015. Ekipa je osvojila 2 medalji na inter- kontinentalnih prvenstvih: srebrno 2008 in bronasto 2010 ter tri medalje v evropskem pokalnem tekmovanju: srebrno 1997 in bro- nasto 2003 in 2009. Slovenska ženska reprezentanca je nastopila na treh paraolimpijskih igrah, leta 2004 in 2008 je zasedla 4. mesto, leta 2012 pa 6. mesto. Slika 6: Ekipa Slovenije ob osvojitvi naslova Evropskih prvakinj 1999 (osebni arhiv) Moška ekipa je najboljši uspeh dosegla na svetovnem prvenstvu 1994, ko je zasedla 7. mesto. Slika 7: Moška reprezentanca Slovenije na Svetovnem prvenstvu v Bot- tropu 1994 Tekmovalni sistem odbojke sede v „ sloveniji V Sloveniji je odbojka sede vključena v aktivnosti v okviru Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskega komiteja, ki skrbi za Odbojka 177 organizacijo državnega prvenstva in delovanje reprezentance. Na klubskem nivoju so najbolj aktivni klubi IŠD Samorastnik iz Raven na Koroškem, MDI Goriška, ŠDI Ljubljana in IŠD Maxi Braslovče ter ŠŠD Cirius Kamnik. Organizirajo mednarodne turnirje in turnirje državnega prvenstva, ki so osnova za uvrstitev na zaključni turnir državnega prvenstva. Na finalu državnega prvenstva, ki je poteka- lo aprila 2015 v športnem centru za odbojko sede v Braslovčah, je zmagala ekipa IŠD Samorastnik. V sodelovanju z Odbojkarsko zvezo Slovenije je bilo letos izvede- no odprto prvenstvo Slovenije v odbojki sede, kjer ni omejitev glede invalidnosti. Nastopilo je pet ekip, zmagala je ekipa IŠD Maxi Braslovče. Na mednarodnem nivoju so organizirana tekmovanja klubskih ekip v srednje evropski regiji in evropska klubska prvenstva, ki so se jih udeleževale tudi slovenske klubske ekipe. Rezultati raziskav v odbojki sede „ Jeschor (2005) je opravil strukturno analizo tekem moških ekip na paraolimpijskih igrah 2004. Ugotovil je, da igralci za sprejem servi- sa večinoma uporabljajo zgornji odboj (87,1 %), spodnji odboj (10 %) in druge načine reševanja žoge (2,9 %). V napadu je večina akcij izvedenih z napadalnim udarcem (76 %), dvojni blok predstavlja 56,8 % obrambnih postavitev bloka, trojni 20 %, kar 19 % akcij se odvija brez bloka. Akcije trajajo v povprečju 6,3 sekunde. Pri polo- vici akcij prečka mrežo žoga od 0 do 2-krat, v 30 % pa 3 ali 4-krat. Na osnovi ugotovitev je oblikoval številne predloge, med katerimi sta najbolj zanimiva dva, in sicer manj strogosti pri dvigih (napaka zaradi izgube stika s podlago) in povečanje igrišča za 1 meter. Ta predloga smo preizkušali na eksperimentalnih tekmovanjih v Slo- veniji in ugotovili, da bi bili spremembi pozitivni (manj točk zaradi napak in daljše akcije). Flinspach (2006) je opravil strukturno analizo tekem ženskih ekip na paraolimpijskih igrah 2004 in ugotovil, da je raven odbojkarske igre pri ženskah nizka in vključuje veliko kratkih izmenjav žoge. Predlagal je manj stroga pravila pri napaki dviga in povečanje vi- šine mreže. Slika 8: Igranje z večjo žogo kot možnost prilagoditve opreme v odbojki sede (Avstralska komisija za šport 2015) Pri nas se je s proučevanjem športa invalidov in odbojke sede ukvarjal Vute. Ugotavljal je motive igralcev odbojke sede in ugo- tovil, da imajo močno izraženo težnjo po doseganju uspeha, ki predstavlja vodilno spodbudo za športno aktivnost. Izraženi so bili tudi motivi po zmagovanju in dosežkih, skrb za psihofizično ravnotežje, pričakovanje določenih privilegijev, ki jih športna ak- tivnost omogoča, spontano doživljanje in uživanje v športu (Vute, 1988). Pri proučevanju trenerjev odbojke sede je Vute (2005) ugo- tovil, da vodje ekip to delo večinoma opravljajo kot prostovoljno delo. Po mnenju trenerjev so najpomembnejše lastnosti za vo- denje športnikov z ovirami v gibanju motivacija, odgovornost in samozavest. Pri merjenju preferenc za športne panoge med mladostniki z ovi- rami gibanja je bilo ugotovljeno, da se v odbojko sede vključuje 18 % mladostnikov, ki so bili vključeni v zadnja razreda osnovne in v srednjo šolo. 21,6 % bi se z odbojko sede želelo ukvarjati, 60,1 % pa jih nima interesa za to panogo (Goltnik Urnaut, 2007). Mladi z ovirami gibanja, ki so obiskovali pouk športne vzgoje, so najpogosteje označili, da se že ukvarjajo s plavanjem, namiznim tenisom, pikadom in kolesarjenjem (tretjina vseh subjektov), če- trtina je izbrala košarko in badminton. Med 12 najpogostejšimi športi je tudi odbojka sede. Med želenimi športnimi panogami so izbrali avtomobilizem, potapljanje, plavanje, karate, košarko in tenis (nad 40 odstotkov), odbojka sede je bila na 12 mestu po zaželenosti med 44 ponujenimi športnimi dejavnostmi. Ule (2012) je s točkovnim modelom analizirala igro prvih štirih ženskih ekip na paraolimpijskih igrah 2008. Ugotovila je, da ekipe dosegajo največ točk z napadom (37,8 %), sledita blok (15,8 %) in servis (12,8 %). Kar 33,6 % točk predstavljajo napake nasprotnic. Primerjava z najboljšimi ekipami na olimpijskih igrah istega leta je pokazala, da v odbojki veliko večji delež predstavljajo točke iz napada (58,6 %), delež točk iz bloka je manjši (11,1 %), najmanjši je delež doseženih točk iz servisa (5,3 %). Napake nasprotnic pred- stavljajo 25 %. Tajnikova (2009) je preverjala poznavanje odbojke sede in ugoto- vila, da 77,5 % anketiranih pozna razlike med odbojko in odboj- ko sede. Pravila pozna dobro le 17,5 % anketiranih, enak delež jih sploh ne pozna pravil, 65 % jih pravila pozna bežno. 80 % bi jih želelo odbojko sede preizkusiti. Sonjak (2009) je ugotovil, da sta informiranost o športu invalidov in poznavanje odbojke sede zelo slabi. Obstaja razlika v informiranosti in prisotnosti v medijih med Slovenijo in Bosno in Hercegovino, v Sloveniji je prisotnost športa v medijih in zanimanje javnosti zelo slabo, v Bosni pa je informira- nost zelo dobra. Dolinšek (1994) je ugotovil, da imajo igralci odbojke in igralci od- bojke sede podobno izraženo agresivnost. Pri vrhunskih odboj- karjih je bila višje kot pri igralcih odbojke sede izražena posredna agresivnost, pri igralcih odbojke sede pa je bila višja sovražnost in negativizem. Islamčević Lešnikova (2011) je proučevala poškodbe v odbojki sede in ugotovila, da so dokaj pogoste. V zadnjih šestih mesecih je bila poškodovanih več kot polovica anketiranih igralcev, 14,3 % dvakrat ali celo večkrat. Okrevanje je pri 66 % trajalo do dva tedna, pri 14 % več kot mesec dni. V odbojki sede so najpogostejše po- škodbe prstov, komolca in ramen, bolečine v križu in kolenih. Učenje in treniranje odbojke sede „ Odbojka sede je primerna za moške in ženske, za starejše in mlajše. Pomembna je pri telesni vzgoji, športni rekreaciji in kot tekmoval- na športna panoga. Uporabna je tudi v zdravstveni rehabilitaciji (Vute, 1989). Odbojka spodbuja tako telesno kot mentalno funkci- oniranje, povečuje gibljivost, moč, hitrost, preciznost, koordinaci- jo, ravnotežje ter koncentracijo, obvladovanje čustev, sodelovanje 178 Odbojka z drugimi (ZŠIS, 2006). Vključuje dva pomembna procesa: identifi- kacijo posameznika z ekipo in integracijo v kolektiv (Vute, 2004). Odbojka sede je primerna kot rehabilitacijski, rekreacijski ali šolski šport, kot priložnost za integracijo oseb z ovirami v gibanju z ose- bami brez ovir ali igro v mešanih ekipah glede na spol, je alterna- tiva za odbojkarje med športno poškodbo in je primerna tako za mlade kot za starejše. Vute (2004) je razvil model učenja odbojke pri mladih. Predlaga prilagoditve v opremi (začetniki naj igrajo z baloni ali napihlji- vo žogo za na plažo) in poudarja potrebo, da organiziramo igro odbojke sede tako, da bodo udeleženci uživali in izkusili prijetne trenutke v igranju. Za osebe z mentalno manjrazvitostjo predlaga lažjo žogo, lovljenje in met namesto odbijanja in sodelovanje ose- be brez telesne ovire (Vute, 1999). Pri poučevanju oseb s posebnimi potrebami in pri trenerskem delu z njimi se pogosto zgodi, da podcenjujemo njihove sposob- nosti (Vute, 1988) in uporabljamo »v vato zavit« način ravnanja. Tudi osebe s posebnimi potrebami se morajo v športu naučiti do- življati zmage in poraze. Uspeha ne smemo precenjevati. V osebi, ki jo poučujemo ali treniramo, ne smemo videti nekoga, ki trpi zaradi svoje oviranosti in ga zaradi tega pomilovati, saj ga tako še bolj potiskamo v podrejen položaj. Spodbujamo posameznikove sposobnosti, torej to, kar zmore. Odbojka sede na mivki „ Odbojka sede na mivki ima v primerjavi z odbojko na mivki oz. odbojko sede naslednje prilagoditve: ekipo sestavljajo 3 igralci, dovoljeno je sodelovanje 1 osebe z minimalno invalidnostjo. Ve- likost igrišča je 8 x 4 m, velja pravilo rotacije, vendar lahko igralci sedijo kjerkoli. Odbojka sede na vozičkih „ S prilagoditvijo igralnih pravil lahko igrajo odbojko tudi osebe, ki so vezane na voziček (odbojka na vozičkih – igrišče meri 7 x 7 me- trov, višina mreže je 160 cm za moške in 150 cm za ženske, igra se z večjo napihnjeno žogo) (Vute, 1999). Zaključek „ Odbojka sede je kombinacija vrhunskega športa, dinamike in tim- skega duha, ki s svojo atraktivnostjo pritegne tako igralce kot tudi publiko. Je zelo priljubljena športna panoga, prilagojena osebam z ovirami na gibalnem področju, igrajo pa jo lahko vsi. Oprema za igranje odbojke sede ni draga, zato se razvija po vsem svetu, največji je razvoj na področju števila ženskih ekip in širjenja na vse kontinente, tudi v Afriko. Literatura „ Avstralska komisija za šport, program izobraževanja za invalide. Sitting 1. volleyball Pridobljeno 27. 9. 2015 s spletne strani: http://www.ausport. gov.au/__data/assets/pdf_file/0018/315423/Sitting_Volleyball.pdf Dolinšek, I. (1994). Primerjava agresivnosti med športniki in športniki 2. invalidi pri odbojki. Raziskovalna naloga. Maribor: II. gimnazija De Haan, J. (1986) Sitting volleyball: technique and exercises. Haarlem: 3. Uitgevereij De Vrieseborch. Flinspach, H. (2006). Strukturanalyse des Sitzvolleyballspiels der Da-4. men im Rahmen der Paralympics 2004 in Athen. Diplomsko delo. Köln: Deutsche Sporthochschule Goltnik Urnaut, A. (2007).5. Šolske športne dejavnosti in samopodoba mladostnikov z ovirami v gibanju. Doktorska disertacija. Ljubljana: Pe- dagoška fakulteta. Islamčević Lešnik, T. (2011). Pogoste poškodbe igralk in igralcev sedeče 6. odbojke. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Jeschor, S. (2005). Strukturanalyse des Sitzvolleyballspiels der Männer 7. im Rahmen der Paralympics 2004 in Athen Diplomsko delo. Köln: Deutsche Sporthochschule Sonjak, A. (2009). Informiranost o športu invalidov v javnosti. Diplom-8. sko delo. Slovenj Gradec: Višja strokovna šola. Tajnik9. , M. (2009). Razlike med odbojko sede in odbojko. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Ule, I. (2012). Primerjava nekaterih parametrov modela sedeče in dvo-10. ranske odbojke. Diplomsko delo. Maribor: Pedagoška fakulteta. VolleySlide. (2013). Played in how many countries? Pridobljeno 15. 11. 9. 2015 s spletne strani http://www.volleyslide.net/sitting-volley- ball/4579151234 Vute, R. (1988). Struktura motivov igralcev sedeče odbojke za ukvar-12. janje s športnimi. Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo, Inštitut za kineziologijo. Vute, R. (1989). Šport in telesno prizadeti. Ljubljana: samozaložba.13. Vute, R. (1999). Izziv drugačnosti v športu. Ljubljana: Debora.14. Vute, R. (2004). Studies on volleyball for the disabled. Ljubljana: 15. WOVD. Vute, R. (2005). Volleyball for the disabled and their top coaches' self-16. perception. V: A.P.A.: a discipline, a profession, an attitude = book of abstracts. Verona: IFAPA, str. 125. World paravolley (2013). Official sitting volleyball rules 2013-2016 Pri-17. dobljeno 26. 9. 2015 s spletne strani: http://www.worldparavolley.org/ wp-content/uploads/2015/02/A.1-Sitting-Volleyball-Rules-2013-2016- w-diagrams-guidelines.pdf Slika 10: Razvojni seminar v Gambiji (osebni arhiv) Odbojka 179 World paravolley. (2014). Who can play? Pridobljeno 26. 9. 2015 s sple-18. tne strani: http://www.worldparavolley.org/disciplines/sitting-volley- ball/ World paravolley (2015). Sitting Volleyball, World Ranking – Sitting Vol-19. leyball – as at 1 January, 2015 Pridobljeno 26. 9. 2015 s spletne strani: http://www.worldparavolley.org/rankings/sitting-volleyball-men/ WOVD. (2007). World organisation volleyball for disabled. Rules of the 20. Game. Pridobljeno 5. 1. 2007 s spletne strani: www.wovd.info. ZSIS. (2006). Zveza za šport invalidov Slovenije. Športne panoge. Pri-21. dobljeno 4. 4. 2006 s spletne strani http://www.zsis.si. Anita Goltnik Urnaut Kotlje 128, 2394 Kotlje e-naslov: anita.urnaut@sc-sg.si Seminar odbojke sede na Zelenortskih otokih. (Foto: osebni arhiv) 180 Odbojka A comparison of some psychological characteristics between volleyball players and Alpine skiers Abstract The goal of the following research was to determine, whether there were any diferences present beetween Slovenian alpine skiers and volleyball players in personality, motivation and anxiety. In the research twenty alpine skiers, all members of Slovenia national teams and twenty volleyball players, mem- bers of Slovenian first division clubs, were included. Question- aries were used to measure personality, motivational structure, state and trait anxiety. The results show, that alpine skiers and volleyball players dif- fer. In the field of personality statistically important differences were determined in seven out of twelve different variables. Alpine skiers turned out to be less neurotic, showed a lower level of depression, appeaed to be more sociable, showed a lower level of suppression, turned out to be more extraverted, less emotionaly labile and more masculine in comparison with volleyball players. In the field of motivation, alpine skiers dif- fer statisticaly from volleyball players in self-motivation and in the variable evasion of failure. There were no statistically im- portant differences in the variables need for power and need for success. Alpine skiers were determined to be more self- motivated and less failure evasive. When researching anxiety it was established, that state as well as trait anxiety levels were lower with alpine skiers. The differences proved to be statisti- cally important. The results of the research point to the fact, that the character- istics of Slovenian alpine skiers are more consistent with the characteristics of a top-level athlete, than the characteristics of Slovenian volleyball players. Izvleček Namen raziskave je bilo ugotoviti, ali obstajajo razlike med slovenskimi vrhunskimi alpskimi smučarji in slovenskimi vrhunskimi odbojkarji v osebnosti, motivaciji in anksiozno- sti. Anketiranih je bilo dvajset slovenskih smučarjev, ki so bili zajeti iz slovenskih reprezentančnih selekcij, in dvajset odbojkarjev, ki so bili člani slovenskih prvoligaških klubov. S pomočjo vprašalnikov smo merili osebnost, motivacijsko strukturo ter stanje in potezo anksioznosti pri izbranih mer- jencih. Ugotovljeno je bilo, da se vrhunski odbojkarji in vrhunski alpski smučarji medsebojno razlikujejo. Pri osebnosti so se statistično značilne razlike pokazale v sedmih od dvanaj- stih spremenljivk. Alpski smučarji so manj nevrotični, manj depresivni, bolj družabni, manj zavrti, bolj ekstravertirani, manj emocionalno labilni in bolj maskulini v primerjavi z odbojkarji. Na področju motivacije so se alpski smučarji od odbojkarjev statistično pomembno razlikovali v samomoti- vaciji in v dimenziji izogibanje neuspeha, ni pa bilo statistič- no pomembnih razlik v spremenljivkah moč in doseganje uspeha. Pri alpskih smučarjih je bila ugotovljena višja sto- pnja samomotivacije in nižja vrednost dimenzije izogibanje neuspeha. Pri raziskovanju anksioznosti alpskih smučarjev in odbojkarjev je bilo ugotovljeno, da sta tako stanje kot po- teza anksioznosti pri smučarjih nižje izražena, razlike pa so statistično značilne. Rezultati kažejo na to, da se slovenski alpski smučarji bolj ujemajo z modelom vrhunskega športnika v primerjavi z od- bojkarji. Žiga Bratuž Primerjava nekaterih psiholoških značilnosti med odbojkarji in alpskimi smučarji Uvod „ Predmet raziskave je bil poiskati morebitne razlike med vrhunski- mi slovenskimi alpskimi smučarji in vrhunskimi slovenskimi odboj- karji na področju osebnostnih lastnosti, na področju značilnosti motivacijskih procesov ter na področju anksioznih stanj in potez. V preteklosti so avtorji ugotavljali, da obstajajo razlike med špor- tniki različnih športov in so zato zagovarjali teorijo, da je potrebna klasifikacija športov. Ena glavnih delitev naj bi bila prav delitev na kolektivne in individualne športe. Glavno vprašanje raziskave je tako, kakšne so razlike v psiholoških značilnostih med slovenskimi športniki individualnih in kolektivnih športov. Raziskav na področju slovenske psihologije športa, ki bi vključevale alpske smučarje v preteklosti, ni bilo veliko. Glede na to, da je alp- sko smučanje že nekaj časa ena od najbolj priljubljenih športnih panog v Sloveniji, je to dejstvo dokaj presenetljivo. Odbojkarje so Odbojka 181 avtorji – Tušak (1999) in Dreža (2004) – že vključili v raziskave, ni pa bilo neposrednih primerjav med odbojkarji in športniki individu- alnih športov. Cilj raziskave je tako ugotoviti, ali so si odbojkarji in alpski smučarji medsebojno podobni ali različni v osebnosti, mo- tivacijski strukturi in anksioznosti. Ugotoviti smo poskušali, kakšne so razlike, če te obstajajo. Metode dela „ Vzorec udeležencev Anketirani so bili vrhunski odbojkarji in vrhunski alpski smučarji. Kriterij pri odbojkarjih je bil nastopanje v prvi slovenski državni ligi. Vsi anketirani alpski smučarji so bili v času testiranja člani slovenske reprezentance. Vsi merjenci so bili moškega spola, najstarejši anke- tiranci, tako pri odbojkarjih kot pri alpskih smučarjih so bili v času merjenja stari 33 let, najmlajši pa 18. Povprečna starost anketiranih odbojkarjev je bila v času merjenja 24,20 let, anketiranih alpskih smučarjev pa 25,30 let. Anketiranih je bilo dvajset odbojkarjev in dvajset smučarjev. Pripomočki raziskave Uporabljeni so bili standardni vprašalniki, ki merijo stanje in po- tezo anksioznosti, motivacijsko strukturo in osebnost. Vprašalni- ki se nanašajo na anketirančeva občutja ob doživljanju športnih dogodkov, na njihova mnenja o različnih situacijah in na oblike motivacije. 1. Spielbergov vprašalnik stanja anksioznosti – STAIX1 (State Trait Anxiety Inventory 1) 2. Spielbergov vprašalnik poteze anksioznosti – STAIX2 (State Trait Anxiety Inventory 2) Vprašalnika STAIX1 in STAIX2, ki merita stanje in potezo anksioznosti, uporabljata dvajset trdit ev, na katere anketiranec odgovarja s po- močjo štiristopenjske lestvice. 3. Vprašalnik motivacije za tekmovanje – SAI (Sport Atti- tudes Inventory) Willisov trilestvični vprašalnik s štiridesetimi trditvami meri tri glav- ne motive za tekm ovanje: motivacijo za doseganje uspeha, – motivacijo za izogibanje neuspeha, – motiv po moči. – 4. Freiburški osebnostni vprašalnik – FPI 114 (Freiburg Personality Inventory) Vprašalnik meri devet osebnostnih lastnosti I. reda in tri osebno- stne lastnosti II. reda. 5. Vprašalnik samomotivacije – SMI (Self Motivation Inven- tory) Vprašalnik, ki sta ga sestavila Dishman in Ickes leta 1980, s štiride- setimi trditvami preverja posameznikovo samomotivacijo oziro- ma notranjo motivacijo. Metode obdelave podatkov Podatki so bili ovrednoteni po psiholoških ključih, nato računal- niško obdelani s programom SPSSPC. Metodi obdelave sta bili osnovna opisna statistika in analiza variance. Rezultati „ Analiza razlik v osebnostnih lastnostih med od- bojkarji in alpskimi smučarji Analiza je potrdila precej statistično pomembnih razlik med od- bojkarji in alpskimi smučarji na področju osebnosti. Smučarji so statistično pomembno manj nevrotični (aritmetična sredina: smu- čarji = 2,30, odbojkarji = 6,40) in manj depresivni (aritmetična sre- dina: smučarji = 3,70, odbojkarji = 6,25). Smučarji so tudi statistično pomembno bolj družabni (aritmetična sredina: smučarji = 10,95, odbojkarji = 8,50) in manj zavrti (aritmetična sredina: smučarji = 2,90, odbojkarji = 5,10). Statistično pomembne razlike je analiza pokazala tudi pri vseh merjenih osebnostnih lastnostih II. reda, in sicer ekstravertiranosti, emocionalni labilnosti in maskulinosti. Alpski smučarji so v primerjavi z odbojkarji bolj ekstravertirani (aritmetična sredina: smučarji = 9,00, odbojkarji = 6,70) in masku- lini (aritmetična sredina: smučarji = 9,20, odbojkarji = 7,60), odboj- karji pa so bolj emocionalno labilni (aritmetična sredina: smučarji = 4,85, odbojkarji = 6,45). Hipotezo H01, da ni razlik med alpskimi smučarji in odbojkarji v osebnosti, tako lahko zavrnemo. Preglednica 1: Analiza razlik v osebnostnih lastnostih med odbojkarji in alpskimi smučarji Nsm Msm SDsm Nodb Modb SDodb F Sig. nevrotičnost 20 2,30 1,78 20 6,40 2,96 28,14 0,00 R spontana agresivnost 20 5,25 1,65 20 5,15 2,03 0,03 0,87 depresivnost 20 3,70 2,45 20 6,25 2,94 8,89 0,00 R razdražljivost 20 4,00 1,26 20 4,45 2,33 0,57 0,45 družabnost 20 10,95 2,42 20 8,50 3,20 7,46 0,01 R obvladanost 20 5,90 1,55 20 5,45 1,73 0,75 0,39 reaktivna agresivnost 20 4,70 1,78 20 4,70 2,85 0 1,00 zavrtost 20 2,90 1,59 20 5,10 1,71 17,75 0,00 R odkritost 20 8,30 2,56 20 8,50 2,06 0,07 0,79 ekstravertiranost 20 9,00 2,20 20 6,70 2,43 9,84 0,00 R emocionalna labilnost 20 4,85 2,32 20 6,45 2,54 4,31 0,04 R maskulinost 20 9,20 1,77 20 7,60 2,35 5,93 0,02 R Legenda: sm – smučarji, T – težnja k razlikam, odb – odbojkarji, R – razlike obstajajo, N – število anketiranih, M – aritmetična sredina, SD- standar- dni odklon, F – F test, Sig. – statistična značilnost F testa 182 Odbojka Slika 1: Razlike v osebnostnih lastnostih med odbojkarji in alpskimi smučarji (statistično značilne: nevrotičnost, depresivnost, družabnost, zavrtost, ekstravertiranost, emocionalna labilnost in maskulinost). Analiza razlik v samomotivaciji med odbojkarji in alpskimi smučarji Tudi pri samomotivaciji so alpski smučarji dosegli višje povprečne vrednosti spremenljivke (aritmetična sredina: smučarji = 164,00, odbojkarji = 135,30), razlike pa so se pokazale za statistično zna- čilne. Slika 2: Razlike med odbojkarji in alpskimi smučarji v samomotivaciji. Analiza razlik med odbojkarji in alpskimi smu- čarji v motivacijski strukturi Pri motivacijski strukturi so pri spremenljivkah moči in doseganja uspeha alpski smučarji sicer dosegali povprečno višje vrednosti, a se razlike niso pokazale za statistično značilne. Drugače je pri spremenljivki izogibanje neuspeha, kjer odbojkarji dosegajo višje vrednosti od alpskih smučarjev (aritmetična sredina: odbojkarji = Preglednica 2: Analiza razlik v samomotivaciji med odbojkarji in alpskimi smučarji Nsm Msm SDsm Nodb Modb SDodb F Sig. samomotivacija 20 164,00 16,96 20 135,30 19,02 25,37 0,00 R Legenda: sm – smučarji, T – težnja k razlikam, odb – odbojkarji, R – razlike obstajajo, N – število anketiranih, M – aritmetična sredina, SD- standar- dni odklon, F – F test, Sig. – statistična značilnost F testa 32,60, smučarji = 27,35). Glede na razlike pri samomotivaciji in pri izogibanju neuspeha lahko hipotezo H02, da med odbojkarji in alpskimi smučarji ni razlik v motivaciji, zavrnemo. Slika 3: Razlike med odbojkarji in alpskimi smučarji v motivacijski strukturi. Analiza razlik v potezi in stanju anksioznosti med odbojkarji in alpskimi smučarji Precejšnje in v obeh primerih tudi statistično značilne razlike so se med odbojkarji in alpskimi smučarji pokazale tudi v potezi in sta- nju anksioznosti. Aritmetična sredina pri potezi anksioznosti alp- skih smučarjev (aritmetična sredina: smučarji = 30,90) je veliko nižja od aritmetične sredine spremenljivke pri odbojkarjih (aritmetična sredina: odbojkarji = 38,95). Podobno velja za stanje anksioznosti, kjer so številke le nekoliko drugačne (aritmetična sredina: smučarji = 29,35, odbojkarji = 37,20). Hipotezo H03, da ni razlik med alpski- mi smučarji in odbojkarji v anksioznosti, lahko tako zavrnemo. Slika 4: Razlike med odbojkarji in alpskimi smučarji v potezi in stanju anksioznosti. Preglednica 3: Analiza razlik med odbojkarji in alpskimi smučarji v motivacijski strukturi Nsm Msm SDsm Nodb Modb SDodb F Sig. moč 20 43,15 9,92 20 42,40 6,70 0,08 0,78 doseganje uspeha 20 63,80 12,95 20 60,60 9,74 0,78 0,38 izogibanje neuspehu 20 27,35 7,86 20 32,60 5,22 6,20 0,02 R Legenda: sm – smučarji, T – težnja k razlikam, odb – odbojkarji, N – število anketiranih, M – aritmetična sredina, SD- standardni odklon, F – F test, Sig. – statistična značilnost F testa Odbojka 183 Sklep „ Ugotovljeno je bilo, da se v vseh značilnostih, to je v osebnosti, motivaciji in anksioznosti, odbojkarji in alpski smučarji medseboj- no razlikujejo. Razlike potrjujejo nekatere predhodne raziskave, ki so že ugota- vljale razlike med športniki individualnih in kolektivnih športov (Vi- pene in Ikulayo 1996), tudi raziskave, opravljene po opisani metodi v tem članku, ugotavljajo podobno (Gillet in Rosner 2008; Ilyasi in Salhian 2011). Zanimivo je, da alpski smučarji tudi pri spremenljiv- kah, ki kažejo na dobre socialne lastnosti, kakršni sta družabnost in ekstravertiranost, dosegajo višje vrednosti od odbojkarjev. To mogoče ni v skladu s pričakovanji, saj bi lahko imeli tekmovalci v ekipnih športih boljše socialne lastnosti od tistih v individualnih športih. Mogoče je eden od razlogov ta, da tudi alpski smučarji na treningih delujejo kot ekipa, ogromno časa preživijo skupaj. Individualni so le njihovi nastopi na samih tekmovanjih. Vsekakor alpski smučar v okviru reprezentance skoraj nima možnosti, da bi bil samotar. Pravzaprav so alpski smučarji v vseh razlikah, ki so se pokazale za statistično značilne, dosegli boljše rezultate. To kaže na to, da so bliže modelu idealnega vrhunskega športnika od odbojkarjev. Pre- pričan sem, da proces spreminjanja biopsihosocialnih značilnosti, ki poteka, ko posameznik postaja vrhunski alpski smučar, veliko bolj odstopa od življenja običajnega človeka kakor tisti, ki poteka, ko posameznik postaja vrhunski odbojkar. To je po mojem mne- nju eden od razlogov, da so rezultati pokazali sliko, kakršno so. Le najbolj sposobni in najprimernejši posamezniki lahko prenesejo ta proces in postanejo vrhunski smučarji. Dodaten razlog bi bil lahko, da so športniki v individualnih športnih panogah vedno stoodsto- tno odgovorni za rezultat, ki ga dosežejo na tekmovanju, medtem ko se odgovornost pri ekipnem športu porazdeli. Večina alpskih smučarjev, ki so sodelovali pri raziskavi, vsaj obča- sno sodeluje s športnim psihologom. Pri odbojkarjih temu ni tako. Nek del odgovornosti za bolj negativne rezultate odbojkarjev, vsaj kar se tiče motivacije in anksioznosti, pripisujem tudi temu dejstvu. Trenerji se morajo zavedati, da je vrhunski šport v dana- šnjem času zelo stresen in kompleksen proces. Težko je biti vse v eni osebi. Prepričan sem, da bi imelo sodelovanje s psihologi tudi pri odbojkarjih pozitivne učinke. Zaradi relativne majhnosti vzorca rezultati seveda ne morejo biti povsem reprezentativni. Razlike bi bile mogoče manjše v primeru, da bi bili vključeni tudi slovenski odbojkarji, ki so v tistem trenutku igrali v tujini. Obstaja tudi možnost podobnih nadaljnjih raziskav, kot na primer določitev odločilnih faktorjev, ki nekoga pritegnejo v kolektivni, drugega pa v individualni šport. Raziskavo bi lahko razširili na več kolektivnih in več individualnih športov, s čimer bi močno povečali tudi vzorec in rezultati bi bili bolj zanesljivi. V našo raziskavo niso bile vključene ženske športnice. To odpira dodatna vprašanja. Eno od njih je, kako bi se rezultati gibali v primerjavi alpskih smučark in odbojkaric, zanimivo bi bilo tudi, kako bi se športnice primerjale s športniki. Glede na čas, ki je pretekel od iz- vedbe raziskave, bi bila zanimiva tudi ponovitev, saj so v zadnjem desetletju rezultati slovenskega moškega smučanja močno padli, slovenske moške reprezentance v odbojki (članska in mlajše kate- gorije) pa dosegajo najboljše rezultate v zgodovini. Literatura „ Bednarik, J., Faganel, M. in Tušak, M. (2005). Is athletic identity an impor-1. tant motivator? International journal of sport psychology, 36(1), 39–49. Bednarik, J. in Tušak, M. (2001). 2. Šport, motivacija in osebnost. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Bratuž, Ž. (2006). 3. Primerjava osebnosti, motivacije in anksioznosti med odbojkarji in alpskimi smučarji. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Boncelj, M. (1998). 4. Primerjava alpinistov in športnih plezalcev v motivaciji, agresivnosti in anksioznosti. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Lju- bljani, Fakulteta za šport. Dreža, M. (2004). 5. Vpliv anksioznosti na uspešnost v odbojki. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Faganel, M. in Tušak, M. (2004). 6. Jaz – športnik. Ljubljana: Univerza v Lju- bljani, Fakulteta za šport. Leban, S. (2003). 7. Stres in anksioznost v alpskem smučanju. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Ilyasi, G. in Salehian, M. H. (2011). Comparison of Personality Traits Be-8. tween Individual and Team Athletes. Pridobljeno 8. 10. 2015 s http:// www.idosi.org/mejsr/mejsr9(4)11/17.pdf Johnson D. J., Jones B. J., Peters R. E. in Wells L. J. (1988). 9. Guide to effecti- ve coaching. Boston: Allyn & Bacon. Kajtna, T., Kugovnik, O. in Tušak, M. (2003). Osebnost in motivacija 10. športnikov in športnic. Psihološka obzorja/Horizons of Psycology, 12(1), 67–84. Misija, R., Tušak, M. in Vičič, A. (2003). 11. Psihologija ekipnih športov. Ljublja- na: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Parnell, A. (2014). The psychology of individual and team sports (basic). 12. Pridobljeno 8.10.2015 s http://sportsnscience.utah.edu/2014/05/11/te- am-psychology-basic/ Tušak, M. (1999). 13. Motivacija in šport. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fi- lozofska fakulteta. Tušak, M. (2003). 14. Strategije motiviranja v športu. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Vipene J. R. in P. B. Ikulayo (1996). Personality characteristics Nigerian 15. female athletes in selected sport. Journal of the international Council for Health, Physical Education, Recreation, Sport and Dance. 32(4), str. 58–59. Žiga Bratuž, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za strojništvo ziga.bratuz@gmail.com Preglednica 4: Analiza razlik v potezi in stanju anksioznosti med odbojkarji in alpskimi smučarji. Nsm Msm SDsm Nodb Modb SDodb F Sig. poteza anksioznosti 20 30,90 4,93 20 38,95 7,82 15,17 0,00 R stanje anksioznosti 20 29,35 5,23 20 37,20 8,40 12,59 0,00 R Legenda: sm – smučarji, T – težnja k razlikam, odb – odbojkarji, R – razlike obstajajo, N – število anketiranih, M – aritmetična sredina, SD- standar- dni odklon, F – F test, Sig. – statistična značilnost F testa