959/1960
Jezik in slovstvo
Letnih V, številka 7 Ljubljana, iS. aprila 1960
List izhaja od oktobra do maja vsakega 15. v mesecu (osem številk) Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani Tiska Časopisno podjetje »Celjski tisk« v Celju Uprava je pri Mladinski knjigi v Ljubljani Opremila inž. arh Jakica Accetto
Ureja dr. Joža JVIahnič (Ljubljana, Cesnikova 28) z uredniškim odborom Rokopise in dopise pošiljajte na njegov naslov
Naročila in vplačila sprejema založba »Mladinska knjiga« v Ljubljani, Tomšičeva 2, poštni predal 36, telefon 21-593, tekoči račun pri Komunalni banki v Ljubljani, štev. 600-70/1-67
Letna naročnina 650 din, polletna 325, posamezna številka 100 din; za dijake, ki dobivajo list pri poverjeniku, 500 din; za tujino celoletna naročnina 1000 din
Vsebino sedme številke
Franček Safar Pisatelj Ivan Potrč 193 Jože Toporišič O aspektnih premenaii v slovenskem knjižnem jeziku 198 France Bezlaj Vas in salo v slovenski onomastiki 204 Franc Zadravec Kranjčev roman Do zadnjih meja 207
Zapiski
Ludvik Mrzel Srečko Kosovel in Mladina 211 Martina Orožen Nekaj zanimivosti iz jezika rudarjev 219 Viktor Smole} Zapiski in opombe 222 L. Legiša Od Primca do Levstika 223 Jakob Šolar Kazalni ali osebni zaimek 224
Franček Šalar
PISATELJ IVAN POTRČ
Ivan Potrč ni imel lahke poti ne v življenje in ne v literaturo. Z neko njemu lastno kmečko trmo in zagrizenostjo je vsemu navkljub ostal zvest samemu sebi, zaupal v svojo ustvarjalno moč in ideje, ki jih je oznanjal kot človek in pisatelj, in — zmagal: danes velja za enega naših najvidnejših pisateljev. Najvidnejših prav zato, ker je v svojih delih, že od prve črtice dalje, s pošteno odkritosrčnostjo razkrival življenje svojih ljudi, do tedaj neznanih v naši književnosti. Tako je obogatil kmečko pripovedništvo in dramatiko pri nas z novo vsebino in z novimi človeškimi podobami.
Življenje. Rodil se je kot kmečki sin 1. januarjia 1913 v Štukih, dotore pol ure .severozahodno od Ptuja po cesti proti Vurberku. V bližnje mesto je hodil v osnovno šolo in nato v gimnazijo, da bi postal, kakor so želeli doma, »gospod«. Vendar se je pot bistrega, a v resnično življenje na tem svetu uprtega študenta že zgodaj usmerila drugam. Revščina in krivica tam okoli in v bližnjih Halozah sta mlade ljudi opozarjali, da v življenju ni vse v redu. Tako so si razgibani in revolucionarno razpoloženi dijaki ptujske gimnazije ustanovili literarno družino ter v tem okviru prirejali literarne sestanke, študirali socialno vprašanje, med drugim tudi Kerenčičeve in Žgečeve študije o gospodarskih in družbenih vprašanjih Slovenskih goric in Haloz, in proti koncu šolskega leta 1931/32 začeli izdajati s strojem pisan in nato šapiro-grafii-an list Rast; urejal ga je Ivan Bratko, med najagilnejšimi sodelavci pa je bil ravno Ivan Potrč. Na duhovno oblikovanje mladih revolucionarjev sta vplivala napredni profesor na ptujski gimnaziji dr. Fran jo Zgeč in dr. Jože Potrč, že takrat znan komunist in zdravnik v bližnjih Janežovcih, ljudski zdravnik v pravem pomenu besede.
Zatorej so p^rvi koraki v slovstvenem delovanju Ivana Potrča vodili v socialno problematiko. V Rasti je objavljal predvsem prozo, pesmi ni rad dajal od sebe. Kmalu je prodrl tudi v javnost: že leta 1933 miu je sourednik Ljubljanskega zvona Tone Seliškar objavil novelo Kopači, naslednje leto pa je prinesla odlomek novele Kočarji Kreftova Književnost.
Toda delovni program literarne družine se je čedalje bolj razraščal v poliličnoagitacijsko smer. In posledica: mladi »prevratnik« je moral z nekaterimi somišljeniki nekaj mesecev pred maturo (januarja 1934) iz gimnazije in je bil nato malodane celo leto zaprt v Ljubljani. Ko je bil izpuščen, se je zadrževal nekaj časa doma, nato pa brez pravega zaslužka težko živel v Celju, Rušah in Mariboru; tu je bil najprej tajnik Umetniškega kluba in šele 1938 je dobil stalno službo časnikarja pri mariborskem Večerniku. Leta 1940/41 je služil bivšo jugoslovansko vojsko.
Kljub preganjanju je tiste čase precej pisal. Zaradi cenzure se je včasih zatekal k paraboli (Kitajske novele v Obzorjih). Tudi nekaj pesmi je pod psevdonimom Juraj Tjoš izšlo v Obzorjih, nekaj pa tudi v Ženskem svetu; v Rušah je nastala tudi njegova Himna ruških delavcev. Poleg tega je tu zasnoval daljši roman Koča Lovrenca Trobentarja iz življenja ruških delavcev, a mu je služenje- vojaškega roka delo preprečilo.- Dve poglavji romana, ki sta izšli v Ljubljanskem zvonu, Prekleta zemlja in Sveti zakon, pričata, da se je resno ukvarjal s pisateljevanjem.
193
Po razpadu jugoslovanske kraljevske vojske aprila leta 1941 se je vrnil iz Makedonije ter se skrival pred Nemci doma in na Koroškem. Organiziral je ilegalno delo proti okupatorju, dokler ga niso poleti v Mariboru prijeli in poslali v taborišče Mauthausen. Spomladi leta 1942 je ves bolan prišel v Gradec, od koder pa je kmalu spet moral bežati. Z ilegalnim delom tudi zdaj ni prenehal; imel je zveze s Koroško in s Pohorjem in v Mariboru za las ušel smrti. Slednjič se je konec leta 1943 umaknil na osvobojeno ozemlje, najprej na Gorenjsko, kjer je delal v agitacijsko-propagandni službi, potlej pa ga je CK KPS poklical na Dolenjsko za urednika Ljudske pravice. Vse leto 1945 je delal v Beogradu kot dopisnik Borbe. V začetku 1946 je prišel v Ljubljano in prevzel uredništvo Ljudske pravice, od leta 1947 pa je glavni urednik pri Mladinski knjigi.
Vsa povojna leta je zelo aktiven tudi v javnem življenju: je republiški ljudski poslanec, bil pa je tudi predsednik Društva slovenskih književnikov.
Potrč pripovednik. Prav od svojih prvih literarnih poskusov tiči Potrč z vsem svojim bistvom globoko v domači zemlji. Obravnava socialno problematiko življenja v rojstnem kraju, se pravi na južnih obronkih Slovenskih goric, ki se prav pri Ptuju izgubljajo v Dravsko polje, ali pa v krajih pod Pohorjem. Pri svojem časnikarskem delu pred vojno — pisal je poročila za sodno kroniko —¦ je, oborožen z naprednim gledanjem, sipoznaval »vso revščino kočarjev in globoko propadanje duševnega življenja naših kmetov, ki so mu še vedno vzdajali avreolo idealiziranega položaja v romantični in zlagani patriarhalnosti«. Hote se je potemtakem odmaknil od takrat še vedno normativne večemiške povesti s prikazovanjem kmečke idile in prisluhnil utripu resničnega življenja okrog sebe.
Take so njegove črtice, povesti in novele, ki jih je sprva objavljal večinoma v Obzorjih, Ljubljanskem zvonu in drugod, leta 1946 pa izdal v izboru Kočarji in druge povesti, in tudi prvi večji tekst Sin, povest, ki je leta 1937 izšla pri Vodnikovi družbi.
Knjiga Kočarji in druge povesti vsebuje štirinajst po vsebini in po načinu pripovedovanja razgibanih zgodb o malih ljudeh: kočarjih, viničarjih, hlapcih in deklah, težakih in pastirjih, kmečkih proletarcih in polproletarcih, z vso njihovo revščino, stradanjem, krivicami in trpljenjem. To je življenje kočarske žene s kopico otrok, ki niso nikoli siti, ker jih majhna krpa zemlje ne more prerediti, dekle, ki »ne sme pogledati za fantom«, ker ji krivični svet to brani, moža, ki gara in se muči v mestu za družino, pa se ogoljufan in razočaran vrne domov, hlapčka, ki ga gospodar pretepa do smrti, da otrok obupa nad življenjem in se obesi. V nekaj povestih nas pisatelj popelje pod Pohorje med Žagarje, ki navzlic vsakdanjemu trdemu delu bedno životarijo, prikaže nam človeka, kako je za nekaj dinarjev pripravljen ovaditi vsakogar, »ki je proti državi«, in ga celo ubiti. Ob vseh teh trpinih in garačih pisatelj razkriva svet, v katerem »mora biti siromak ponižen«, saj je vse življenje tako urejeno, da uklanja male ljudi izkoriščevalskemu redu: siromake v cerkvi strašijo s hudičem, v mestu s policijo, doma pa z žandarji in rubežem.
Povest Sin pa je pretresljiva povest o kmečkem otroku Karleku. Za geslo si je pisatelj postavil besede Maksima Gorkega: »Pisatelj mora aktivno sovražiti vse, kar človeka od zunaj ali od znotraj tlači, vse, kar ovira njegov svobodni razvoj in njegovo rast.« Karlek ne okuša ljubezni ne od matere, ki se je kot kočarska hči poročila s postarnim kmetom, v upanju pač, da »ga bo kmalu pobralo«, in ne od očeta, ki se sploh ne zmeni zanj. Vsi ga samo
194
pretepajo, strašijo s cigani in podnevi samega zapirajo v hišo, le vaški revež j je dober z njim. V šoli Karlek prav tako večkrat okuša učiteljevo palico in hudobijo sošolcev pa še denarja za zvezke in knjige nima. In še toliko drugih , ponižanj in grenkih razočaranj. Med vojno konča šolanje, dorasite v fanta, ; se postavlja s prvo cigareto, gre z materjo na božjo pot, zve za njeno zaprav- ' Ijeno mladost, se udeležuje fantovskih pretepov in začne vasovati. Po očetovi i smrti krepko prime za delo, ker bo kmalu prevzel domačijo. Poroči se, z ženino j doto poplača dolgove. In spet trdo garanje; on išče utehe v vinu, ona pozabi \ na dekliške sanje o srečnem in lepem življenju. i
V teh nadvse mračnih in trpkih zgodbah zajema pisatelj predvsem zu- i nanje življenje svojih ljudi in ob tem s preprosto in jasno besedo slika ' socialno-ekonomske in moralne razmere v štajerski vasi med prvo svetovno i vojno in v kapitalistični Jugoslaviji. Ljudje so žrtve razmer, ki jim ne dado i zaživeti človeka vredno življenje, jim maličijo srce in značaj ter zastrupljajo , odnose med njimi, da se pretepajo, sovražijo in celo ubijajo. Vse te povesti so nastale iz pisateljeve gorke ljubezni do trpečih. Hkrati pa so žgoča kritika I kapitalističnega reda na podeželju z njegovimi predstavniki in varuhi: župani, ; žandarji, financarji in duhovščino, ter izzvene v najstrastnejšo obsodbo pri- j vatne lastnine in so nepomirljiv protest zoper vse, kar take krivice poraja j in dopušča. I
Vendar se včasih, sprva resda nekam nedoločno in neprepričljivo, pre- i blisne v njih tudi upanje, da bo nekoč bolje. V zadnji povesti iz Kočarjev, j napisani leta 1946 na partizansko temo, pisatelj nakaže, da se bo naš človek, | ker je stopil v boj, tudi razredno zavedel. »E, zdaj sodimo mi kočarji in vini-čarji, zdaj smo sodniki mi!« pravi partizanski brodnik.
Velika vera in pričakovanja pisatelja ter njegovih viničarjev in kočarjev J so se uresničila z zmago naše revolucije: latentne sile so se sprostile v naših j ljudeh, da so začeli uresničevati tisto, kar so prej le nejasno slutili v razbičani | duši, da bi moralo priti. Zato pisatelj zdaj z že bolj umirjenim pogledom . spremlja njih življenje in z zavzetostjo odkriva v svojih, prej pasivnih in ' apatičnih trpinih ustvarjalno moč in voljo — obete svetlejše prihoidnosti.
A kako stežka in boleče so si ponekod, zlasti na podeželju, utirale pot! nove oblike življenja, ki jih je terjal socialistični razvoj, je pokazal v delu i Svet na Kajžarju (1948). V tej noveli ali povesti, kakor jo pisatelj sam imenuje, i si viničarji in kočarji iz vzhodnih delov Slovenskih goric, prejšnji hlapci i nemških gospodarjev ter najemni delavci domačih in tujih izkoriščevalcev, ; sami začenjajo krojiti življenje v skladu s svojimi potrebami in koristmi.        j
Pripoved se razveže ob vprašanju: kdo bo predsednik vinogradniške; zadruge in kdo bo prišel v njen odbor. Vsi, viničarji in politični ljudje na I okraju s isekretarjem vred, imajo v mislih Vračka, ki se je že pred vojno ! družil z revolucionarnim študentom Kerenčičem. Resda je to krhek in nebog- i Ijen človek in je bilo v njem več zanesenjaka kakor pravega kmečkega prole- j tarča, kadar je ljudem pripovedoval, kako na Kajžarju nekoč ne bo več , gospode, pač pa bodo viničarji sami svoji gospodarji, a je vseskozi poštenjak, i Nasprotniki ljudske volje, razlaščeni veleposestniki, bi v zadrugo radi vrinili ; svoje ljudi. Ob tem se znajde Vračko v hudem precepu, zato se na množičnem i sestanku izpove: preprost in naiven je pod Nemci nasedel lepim obljubam ] Hitlerjevih priganjačev, prevzel blokfirerstvo in tako izdal prijatelja Keren- i čiča, ki so ga Nemci ubili. Tak ne more biti predsednik zadruge s Kerenčičevim I imenom, a tudi Ritonja, »ta žandarski pes« v stari Jugoslaviji, ki si je pod i
195^
nemško okupacijo brčice »prirezoval po Hitlerjevi figuri« in čigar hčere so se vlačile z gestapovci, in drugi taki ne. Vračko si opere vest pred viničarji in tudi pred samim seboj, predsednik zadruge pa postane partizan Grešnik, odločen mož, ki se ne boji odgovornosti.
Okrog Vračka in njegovega predvsem etičnega problema pisatelj spretno naniza vrsto pozitivnih in negativnih oseb, značilnih za prve čase po vojni: Vračkovo ženo Julo, ki jo je trdo življenje naredilo osato in stvarno, okrajnega sekretarja Halugo, ki -»se je pravzaprav zabil v kabinet in oslepel za vse, kar se je godilo okrog njega« in bil premalo z ljudmi, pa domišljavega geo-metra Klena, praznega čvekača, ki zmerja ljudi z »reakcijo«. Nekoliko pre-skopo in zato premalo jasno je očrtan partizan Grešnik. Na množičnem sestanku, ki pomeni vrh novele, pa zaživi glavni junak — Potrčev Kajžar, ljudstvo: prebuja se in začenja uveljavljati svojo voljo pri odločanju o svoji usodi. Zato je pisateljeva vera v delovno ljudstvo utemeljena in prepričljiva.
Z novelo Svet na Kajžarju se je pisatelju posrečila psihološko poglobljena in zato dobra sodobna novela. Spričo takih umetniških kvalitet je zamikala filmske delavce in so na to temo posneli film Gorice.
Doslej najzrelejši sad Potrčeve ustvarjalnosti pa je vsekakor njegov roman Na kmetih iz leta 1954. Zasnoval ga je kmalu potem, -ko je odložil Krefle. Prvotno je nameraval na podlagi resničnega dogodka, o katerem je mimogrede slišal doma, napisati novelo, a se mu je razrasla v njegov najobsežnejši tekst. O namenu svojega pisanja je sam izjavil tole: »Z delom bi rad nadaljeval Prežihovo tradicijo in pokazal, da se tudi na kmetih dogajajo težke tragedije, ki so zaradi svoje elementarnosti morda bolj pretresljive kot drugod.«
Roman je pripoved mladega osemnajstietnega kmečkega poba Hedlovega Južeka o tem, kako je zabredel v zločin. Ker mu mati po končani vojni ne mara prepustiti grunta, se spre z domačimi in odide k sosedu, k Topleku. Ta si je v želji, da bi se izognil vojski, nemški in partizanski, zacementiral črevesje in želodec in zdaj počasi hira, zato so se vse tri ženske: žena Zefa ter hčeri Hana in Timika, razveselile mladega delavnega in krepkega pomagača. A ravno to je usodno za neizkušenega fanta. Čeprav je veljala njegova prva nežna ljubezen čisto platoničnemu hrepenenju po najmlajši. Tuniki, se kmalu nepremišljeno zaplete v razmerje s staro, zdravo in življenja željno Zefo. Neko noč ju pri njuni divji ljubezni zasači stari Toplek, ki, zlomljen nad ženino nezvestobo, umre. Nič ni pomagalo pri Južeku, ne materine prošnje, naj se vrne domov, in ne svarila drugih, naj se ogiblje Topleak, Zefa navsezadnje zanosi. In tedaj se njena starejša hči Hana zboji, da bi se mati poročila z mladim Hedlom in mu zapisala grunt; zato spodrine mater in Južek zaide v nov, še hujši vrtinec ljubezenske sle: tudi Hana pričakuje otroka. Stara Toplečka, ki je medtem rodila deklico, pa tudi ne mara popustiti pred hčerjo Tako si mladi »bikič« zapravi domači grunt, čeprav se je Strafela — zaradi njega je pravzaprav zapustil dom — s svojim paševanjem v vasi tako onemogočil, da je moral oditi. Ves iz sebe je Južek tisti dan, ko se omoži sestra na domačiji in ko sam dokončno spozna, da je dom zanj izgubljen. Ponoči pijan kolovrati okrog in zaide k daljnemu sosedu, kjer vidi z alkoholom zastrupljeno mutasto deklico. Ko se vrne domov, zadavi Toplečko, ker jo najde opito in ker je z žganjem napojila tudi malo. Južeka zapro, na Toplekovem ga pričakuje Hana z materinim in svojim otrokom. Tunika pa se poroči od doma.
1%
To na prvi pogled kaj vsakdanjo fabulo je pisatelj oblikoval z veliko umetniško močjo in invencijo. Zlasti v svoje osebe se je do kraja vživel ter jih prikazal v vsej njihovi zapletenosti prepričljivo in zanesljivo.
Najbolj se je osredotočil na komplicirano duševnost glavnega junaka, nenavadno občutljivega Južeka, tembolj, ker »ga je stisnil nekje za golšo«, se pravi, ker se mu je zasmiul. Pred zavzetim bralcem polnokrvno zaživi najprej še neprebujeni fant, čigar seksualna sla pa se naglo razbesni v pravi' orkan, da mu zamegli pogled na vse drugo in ga čedalje bolj nezadržno drevi v pogubo. Dalje je pisatelj živo upodobil ženske, ki so pravzaprav vzrok vse Južekove nesreče. To so naturna bitja, ki ne poznajo meja pri svojem gonu za moškim in za gruntom. Najmočneje je prikazana stara Toplečka, Zefa, gibalna sila vsega dogajanja: mlademu fantu se nastavlja, da ga slednjič do kraja zmeša in priveze nase s svojo nenasitno čutnostjo. A ko se je Južek naviliča in se speča s Hano, se prevarana obema maščuje s tem, da še trdneje cede na grunt. Tudi Hano požene Južeku v objem predvsem strast za gruntom, drugače si namreč ni mogoče razložiti nepričakovane spremembe v njenem razmerju do Južeka. Daleč od tega vrtinca strasti pa živi svoje posebno življenje najmlajša — Tunika: umakne se vase in v svojo zatajevano ljubezen do Južeka, ki se ji nazadnje vdano odpove. — Od stranskih oseb je avtor največ pozornosti posvetil oblasti željnemu na pol skrivaču na pol partizanu Strafelu; premalo aktivna v svoji ljubezni do edinega sina pa je Južekova mati.
Odkrivanje intimnega erotičnega življenja je v tem delu najbolj pritegnilo pisatelja. Zato je ves roman obrnjen bolj navznoter kakor pavzven — v družbeno dogajanje na našem podeželju koj po vojni. Vsekakor pa se je pisatelju posrečilo, da je pogledal z Južekovimi očmi ali z očmi ljudi, s katerimi .le Južek živel, tudi na to: na vojno, na Nemce, na partizane, na osvoboditev, na nove pojave pri nas, kakor je zadružništvo, in še kaj, ali na vse le tolikot kolikor se je to dotaknilo preprostega kmečkega poba, ki je sicer ves tičal v svoji pogubni strasti. Tudi s tem je povečal Potrč vtis pristnosti, ki je največja odlika njegovega romana.
Pristnost in neposrednost je pisatelj stopnjeval predvsem z iznajdljivimi prijemi v kompoziciji. Ves roman je namreč pripoved v prvi osebi. Začne in zaključi jo Južekov sojetnik in ta nam razkrije razmere, v katerih je po lastnem pripovedovanju živel Hedl: opiše ljudi in obe kmetiji, Hedlovo in Toplekovo, dalje to, kako so preživeli nemško okupacijo, ko so Nemci tik pred umikom ubili Južekovega starejšega brata in požgali domačijo, in kako .so zaživeli v svobodi, ko je začel doma in v vasi gospodariti Strafela. S tem nas pisatelj spretno pripravi na razumevanje Hedlovega zločina. To glavno zgodbo pa pripoveduje Južek sam, ki v kaj hi v dolgih nočeh brez spanja bolestno razglablja o vsem, kar je doživel in zagrešil. Tudi premore v Južekovi pripovedi je pisatelj premišljeno razporedil: ko se bralcu zdi, da je že tik pred razpletom dogodkov okrog Južekovega uboja, odpelje kaanilniška uprava Južeka na poljsko delo, bralec pa s sojetnikom ugiblje o koncu Južekove zgodbe. To pa je zgolj spreten prijem, ker Južek sam konča svojo pripoved.
Potrčev roman Na kmetih je globoko doživeto ter z izrednim občutkom za dogodke in ljudi našega časa napisano delo. To ga navzlic nekaterim ugovorom kritike glede na psihološko utemeljitev posameznih oseb uvršča med najt^htnejša dela s kmečko problematiko v našem slovstvu. Zato je po vsej pravici prineslo avtorju tudi največje priznanje pri nas — Prešernovo nagrado za književnost leta 1955. !conec pnhodnjU
197 :
Jože Toporišič
O ASPEKTNIH PREMENAH
V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU
Glagolski vid je sicer posebna odlika slovanskih jezikov, kljub temu pa se filologom in lingvistom še do danes ni posrečilo ta tako važen pojav docela razumeti, še manj pa ga zadovoljivo razložiti in prikazati. Tudi v slovenskem jeziku to in ono še ni dognano, kakor med drugim kaže tudi zanimiva razprava dr. Frana Bezlaj a (Doneski k poznavanju glagolskega aspekta. Slavistična revija I (1948), zv. 3—4, str. 199—220), ki hoče »nakazati, kako globoko se v slovanskem aspektnem sistemu prepletata ... distinkciji. . . dovršnosti in determiniranosti«, to je dovršnosti in nedovršnosti ter določenosti glagolskega dejanja glede na vse okoliščine, v katerih poteka, oziroma na glagolsko dejanje kot takšno. Ostalo pa je v slovenskem knjižnem jeziku tudi po tej razpravi še dovolj nerešenih problemov in namen sledečih vrstic je odpraviti vsaj nekatere izmed njih, posebno pa tiste, ki spravljajo v zadrego tako vest-nejšega učitelja kakor tudi bistrejšega učenca. Pri tem se mi zdi potrebno pripomniti, da se zavestno lotevam predvsem praktične strani problema, kar pa ne pomeni, da se razpravljanje ne poteguje za znanstveno neoporečnost.
Naša periodična — tako bi jih lahko imenovali — obravnavanja glagolskega vida po slovenskih slovnicah so v tem in onem potrebna spopolnitev: tako je treba natančneje določiti odnos trajnih in ponavljalnih glagolov, se dalj časa pomuditi ob glagolih z nevtraliziranim vidom (to so tako imenovani glagoli z dvema vidoma ali brezaspektni, brezvidski); pokazati je treba nadalje vpliv posameznih glagolskih oblik na temeljno vidsko podlago, spregovoriti o težjih problemih perfektivizacije s pomočjo predpon in še o tem in onem. Gotovo je, da tudi po tako opravljenem delu ne bodo izginile vse nejasnosti s področja glagolskega vida, manj jih bo pa le, in to nam bo — če nič drugega — omogočilo uspešnejši pouk po šolah.
1. Trajni in ponavljalni glagoli. Naša slovnica jih definira takole: nedo-vršne glagole, ki izražajo kako nepretrgano trajajoče dejanje, imenujemo trajne, tiste, ki izražajo ponavljanje kakega dejanja, pa ponavljalne; le-ti se izvajajo iz dovršnih ali pa trajnih glagolov: leži (trajni) — skače (iz skočiti), goni (iz gnati) (ponavljalna). — V večini primerov nam takšna določitev služi prav dobro, toda pri določenih glagolih vendarle odpove. Tako najprej pri dvojicah tipa nesti — nositi, gnati — goniti, vesti — voditi, grebsti — grabiti, čuti — čuvati, umeti — umevati, biti — bivati, vleči — vlačiti, lesti — laziti, blesti — bloditi, za katere se trdi, da so si v odnosu trajnosti proti ponavljalnosti. Primer: nesem (enkrat) drva v klet proti nosim (nesem večkrat) drva v klet.
V prvem primeru gre za nepretrgano glagolsko dejanje, v drugem pa za ponavljano. Toda ako poskušamo napraviti po istem vzorcu primere za vse navedene glagolske dvojice, kaj hitro ugotovimo, da to ni mogoče. Grebem po vrtu in grabim po vrtu si namreč nista v istem odnosu kot nesem in nosim drva, kajti grabim po vrtu ne pomeni večkrat grebem. Nemara sta tudi ta dva glagola nekoč bila v istem odnosu, kot sta si še danes nesem in nosim, danes si nista več, zakaj drugi se je pomensko osamosvojil in s tem ločil od prvega; danes tudi ni ponavljalen, ampak trajen, prav kakor grebem. To pomensko osamosvojitev in s tem tudi izločitev iz vidske parne povezanosti, kakor nam jo
198
predstavlja dvojica nesem — nosim, nam kaže tudi dvojica hiti — bivati. \ V srbohrvaščini je bivati res ponavljalni par k biti, kot nam povesta primera! hio sam tamo (enkrat) proti bivao sam tamo (večkrat), v slovenščini to ni i mogoče, saj ne moremo reči ne smeš biti nestrpen (enkrat) proti ne smeš bivati \ nestrpen (večkrat). Nasprotje med bil sem na morju in bival sem na morju ] nam jasno kaže, kako se je bivati pomensko oddaljil od glagola biti, in prav j tako sedaj ni več ponavljalen, ampak trajen. Isto je s čuti — čuvati: čujem ¦ pri mrliču pomeni toliko kot bedim pri mrliču, čuvam pri mrliču pa gotovo i ne pomeni večkrat čujem pri mrliču. Spet imamo ob spremenjenem pomenu j še trajnost, ne ponavljalnosti. Tudi pri dvojici blesti — bloditi ne gre za vidsko, \ temveč za pomensko razliko, kot nam pove nasprotje: bolnik blede (to je, \ govori zmešano) proti boJnifc blodi (tava). Posebno zanimiv je še par vleči — j vlačiti, ki si je res lahko v odnosu trajnosti in ponavljalnosti (vlečem drva \ iz hoste proti vlačim drva iz hoste), toda drugi član, to je vlačiti, je postal« trajen v pomenu vlačiti kaj v čisto določenih okoliščinah, n. pr. vlačiti za sabo t vejnato rogovilo ali brano po njivi z namenom, da se zdrobe grude.^ ]
2. Pri drugem članu glagolskih dvojic tipa nesti — nositi opažamo namreč ] nekako nestalnost, zakaj ponavljalni član (nositi) ima sedaj ponavljalni, sedaj , trajni pomen. To nas potem, ko smo videli, kako iz takega parnega sistema ] izločeni član pri spremenjenem pomenu postane trajen (grabiti, čuvati, bivati, j vlačiti [brano]), niti ne preseneča. Tu hočemo za primer obravnavati najprej j glagol goniti. V stavku kam pa goniš to živinče zdajle? je glagol goniš dura- j tiven. Durativen je tudi v naslednji zvezi: kako si pa gonil voli, da so ti stalno i uhajali iz brazde? Ali primer z glagolom hoditi: zakaj pa danes hodiš tako \ hitro? — po prstih so hodili. Ponavljalni pomen pa imajo ti glagoli v takšnih i primerih: kam pa gonite na pašo svojo živino? — kam po hodiš vsako jutro? — . koscem nosim jesti. Nekakšno ponavljalnost oziroma dogajanje sploh, ki se \ ne ozira na nepretrganost glagolskega dejanja, imamo v zamorčevem odgovoru , lepi Vidi: ga dojila boš ino zibala, pestvala, mu postijo postiljala; tu ponavljal-nega pomena nima le iterativ postiljati, tudi durativ dojiti, zibati, pestvati. .
Takšno, po konkretnem tekstu določeno omahovanje ponavljalnih gla- ' golov imamo tudi pri tistih ponavljalnikih, katerih par je dovršen, to je pri ¦
j
' Prav glagolske dvojice tipa ne.sti — nositi delajo lingvistom velike težave, ' zato jih obravnavajo še z drugačnega stališča: ne zanimajo jih glede na to, ali so : trajni ali ponavljalni, temveč ali so determinirani ali indeterminirani. Prvi člani, ! to je nesti, vleči, blesti, lesti, gnati, teči, valiti, sanjati, pisati, bolan biti, so jim ¦ določeni glede na okoliščine, v katerih potekajo, drugi člani, ¦ to je nositi, vlačiti, ] bloditi, laziti, tekati, valjati, sanjariti, pisariti, bolehati, pa nedoločeni, omejeni na | dejanje kot tako. To razločevanje pa nas prav tako večkrat ne zadovoljuje; ako i nekatere take glagole postavimo v besedni kontekst, to je v živo jezikovno pojavno i obliko, se moramo vprašati, zakaj bi bilo nesem drva v klet bolj določeno, kakor pa \ nosim drva v klet. Pri nekaterih drugih omenjenih dvojicah, ki naj ponazorujejo \ določenost ali nedoločenost glagolskega dejanja, pa gre spet za pomenske prenose j ali razlike, ki so popolnoma očitne: razlika med sanjati in sanjariti na primer ni \ v .določenosti ali nedoločenosti glagolskega dejanja, in to niti glede na predmet ; niti glede na okoliščine, v katerih se dogaja: razlika je v drugačnem osnovnem ; pomenu enega in drugega izraza. Tako je tudi pri dvojicah btfi bolan in bolehati, \ pisoti in pisariti in še kje. i
Vse to nas nekako sili k zaključku, da se splača o vidskih razlikah razmišljati j samo pri istem osnovnem pomenu — Ln prav tako tudi o razlikah determiniranosti ; in indeterminiranosti — kajti če je pomen dveh glagolov različen, ni načeloma nič < čudnega, ako je različen tudi njun vid, prav kakor ni nič čudnega niti tedaj, če je i vid pri takih pomensko različnih glagolih enak.
199 i
glagolih tipa kupiti — kupovati, priti — prihajati, postlati — postiljati. Primer 1 za njihovo trajnost: »Kaj pa ti tukaj?« — »Saj vidiš, avtomobil kupujem.« — , »Ko bom kupoval vstopnico, me ne nadleguj s svojimi težavami.« — »Ravno sem ' kupoval cigarete, ko sem ga zagledal.« — »Pozno prihajoš danes v službo.« — »Kaj pa danes tako dolgo postiljaš?« Seveda bi podobne stavke lahko napravili \ tudi za ostale čase. Ponavljalni ali nedoločeni (glede na trajnost oziroma po- ; navijalnost) so ti glagoli v takih zvezah: »Moral ga bom kaznovati, neredno i prihaja v službo.« — »Kupoval bom vedno pri tebi.« — »Tudi postiljajo mi j za tisti denar.« V vseh teh primerih je poudarjena nekakšna splošnost dejanja. •
3. Preden preidemo h glagolom z dvema vidoma, dovršnim in nedovršnim, ^ se na kratko pomudimo še ob dovršnikih samih. Delimo jih, kot je znano, na j trenutno, začetno in končno dovršne. Pri nekaterih glagolih se lahko kar hitro j odločimo, kam gredo, pri drugih pa tudi dalj časa omahujemo. Ali so nekateri ' glagoli bodisi trenutno, bodisi začetno dovršni samo glede na to, v kakšni zvezi i gledamo na dejanje? — Pri tem je zelo zanimivo mesto iz naše slovnice, ki ima \ glagol sesti v stavku sedel je in vzel knjigo iz torbice za trenutno dovršnega, : glagol leči v stavku Jernej je zgodaj legel in zaspal pa za začetno dovršnega. ' Kako je to mogoče? V prvem primeru se na dejanje gleda popolnoma samo-stojno, nekako izolirano, v drugem se pa gleda nanj v zvezi z logičnim situa-oljskim kontekstom, namreč kot na začetek Ježanja. Glagola sesti in leči pa sta • sicer popolnoma enaka in sta v sredi tročlanske logične zveze: človek najprej i seda ali lega, potem to dejanje izvrši, to je, sede ali leže; ko to stori, se najde ; v posebnem stanju, ki ga označujeta izraza sedeti in ležati. Podoben primer i še za nasedati in pristajati: ladja naseda na pečino ali pristaja v pristanišču, \ potem nasede ali pristane, nakar je nasedla ali pristala ladja, to je v stanju i nasedlosti ali pristalosti. (Tudi tu sta glagola nasedati in pristajati kot par ] perfektivnima nasesti in pristati trajna!) Toda vrnimo se h glagolu sesti. : Mislim, da ga je treba imeti za trenutno dovršnega; takšen je v izoliranem j položaju; v zaporedju tipa sedati — sesti je končno dovršen, v zaporedju \ sesti — sedeti pa začetno dovršni glagol. — Vse to se da doseči tudi z dru- j gačnim kontekstom. Ako rečem samo sedel je, je glagol trenutno dovršni, ker i stavek pomeni toliko kot »nehal je stati (ležati, hoditi itd.) in začel sedeti«, j Ce rečem pa je le sedel, sem s tem izrazil nekakšno končno dovršnost, ker-j sem imel v mislih obotavljanje pri sedanju. V zvezi že sedi pa imamo začetno j dovršnost, ker stavek izraža misel, da je kdo končno le začel sedeti. ]
4. V bistvu za isto stvar gre tudi pri dvovidskih glagolih, to je pri tistih, i ki so bodisi dovršni, bodisi nedovršni. Taki glagoli pravzaprav sploh nimajo i vida, prav tako kakor ga glagoli v mnogih drugih indoevropskih jezikih tudi | sploh nimajo. Tudi tu se lahko govori o nevtraliziranem glagolskem vidu le j pri istem stvarnem pomenu določene glagolske oblike, kajti če sta pomena ¦ različna, ni niti malo čudno, ako je različen tudi njun vid. Zato iz obravnave j izključujemo primere tipa podam mu roko proti klobuk se mu poda ali štaj.j razsipal je denar (knjiž. razsul) proti razsipal (zapravljal) je denar, ki naj bi nam ponazorovala takšno vidsko dvoličnost ali indiferentnost, kajti tu gre za različna pomena. — Prav tako so nekaj posebnega primeri, ko določen glagoli spremeni svoj vid samo v posebnih časovnih okoliščinah. Tak primer se navaja; v naših slovnicah, ko se trajnost glagola ponazarja s primerom pišem nalogo,. dovršnost pa s preteklim časom: »Nesrečnež, kaj si storil, si jo res tako pisali« — Primere je treba obravnavati v istih časovnih okoliščinah, da tako odpadejo ^ vse nepotrebne motnje pri primerjanju dejanj, ki se godita v dveh različnih-
200 i
časovnih obdobjih. Takale bi bila ponazoritev spremembe glagolskega vida j v istih časovnih obdobjih: »Ravno sem pisal nalogo, ko me je zmotil trušč j s ceste.« Tu je glagol pisati nedovršen; glagolsko dejanje pisanja kot takega: je v ospredju. Dovršni pomen pa ima glagol v takem stavku, kot smo ga že ; navedli (Nesrečnež, ali si...). Tu glagol pisati pravzaprav ne pomeni več čistega ; glagolskega dejanja, ampak še nekaj več; misli se: »Si res napisal tiste nemo- | goče napake, da si dobil tako slabo oceno« ali kaj podobnega. Tudi tu gre j za nekakšen prenesen pomen, zato se niti ne čudimo, če se je spremenil tudi glagolski vid. Tudi v stavku takoj jutri ti bom pisal nam ne gre za pisanje kot takšno, temveč za dejstvo, da mu bom pismeno sporočil to in ono. Ker se ! tukaj vid dejansko spreminja, ali bolje, ker ni identičen, seveda ne smemo biti] nekako napačno zadržani in trditi, da se zdi, da preteklost dejanja v določenih i okoliščinah lahko da sicer nedovršnemu glagolu vid dovršnosti. Kot rečeno, I to se nedvomno dogaja (prim. Bezlajevo opozorilo v citirani razpravi ob gla- ' golih tipa tekniti), ne dogaja pa se samo v preteklosti, ampak tudi v prihodnosti. ; Okoliščine, v katerih se to dogaja, so z zgornjimi primeri naznačene. i
Naj omenim še dialektične primere, kjer pretekli čas povzroča spremembo , ponavljalnega glagola v dovršnega: Kje si pa biJa? — Koscem sem nosila jesti ^ (pomeni sem zanesla jesti). Ali: Od kod pa, od kod? — H kovaču sem hodil, \ pa zaman. Dejanje je v obeh primerih enkratno, hkrati je pa dovršno. I
F. Bezlaj navaja tudi zanimive primere za kontekstualno perfektivizacijo: Nesi ga ven, pelji ga proč, v pomenu odnesi ga ven, odpelji ga. Primer kot \ beži ven! je prav tako dovršen, pomeni pa toliko kot izgini!, zatorej ni čudno, j da je perfektiven. V zadnjem primeru spet vidimo oslabljen osnovni glagolski ] pomen, kolikor nimamo sploh samostojnega. [
Tako smo končno pri glagolih, ki so zares prave vidske dvoživke. Posebno i zanimiv je glagol roditi, ki se lahko uporablja sedaj kot dovršnik, sedaj kot ; nedovršnik: rodila mu je sina {pi.) proti ko je rodila, je močno vpila (ipf.). ] Popolnoma isto je pri prenesenem pomenu: tista leta je pšenica dobro rodila i (ipf.) proti tisto leto je pšenica dobro rodila {pi., ker pomeni toliko kot obrodila). ' Ta glagol je torej povsem enak tujkam, ki jih lahko uporabljamo v obeh ; smislih: analizirati, telefonirati. Zanimivo je, da s prefiksacijo postanejo po- ' poJnoma nedvosmiselno dovršni: poroditi = preanalizirati, zanalizirati. i
Zelo redki so v slovenskem knjižnem jeziku primeri, da glagol razločuje ^ vid s pomočjo različnega naglasa, popolnoma neznani pa taki primeri le niso: ; glagol premétati ima v kontekstu »Vije, vije, Kraševce brije, Trst pometa, , morje premeta« nedovršen pomen, dovršnik ima naglas na glagolski priponi ; (premeteti). Tako bi bilo še zamétati — zametati, dajo {pi.) — dajo (impf.), j vendar je res, da takšni glagoli teže k semantični osamosvojitvi. i
5. Doslej smo obravnavali vidske premene posameznega glagola ali posa- \ meznih skupin glagolov v zvezi s posebnimi predmetnimi, pomenskimi ali • situacijskimi okoliščinami, dotakniti pa se moramo še vidskih premen, katerih : Vzrok je v sprém.injanju oblikoslovnega lika glagola, bodisi njegovega korena j reči — réfcati) bodisi predpon (nesti — prenesti) in pripon (dvigniti — dvigati) : ali pa enega in drugega (roditi — porajati). Tudi na tem področju stvari niso ' razčiščene tako, da bi zadoščale temeljnemu pedagoškemu aksiomu: določen J problem boš drugim zares razložil samo takrat, če bo tebi samemu jasen. Ako j tega ni, vsa metodična spretnost in zgovornost ne pomaga prav nič. Tudi tukaj i vzrok za delno nejasnost tiči v dejstvu, da navadno podajamo samo primere, | ki ponazarjajo vidske premene, ne povzpnemo pa se pri tem do »filozofskega« 1
201
zaključka, ki bi bogastvo pojavnih oblik skrčil do jasne formule. Tako pa kljub vsej svoji motdroisti moramo večkrat le priznati, da stvari v praksi obvladamo, v teoriji pa ne. Toda prav učitelj brez le-te pri pouku slovnice ne more izhajati. Razen tega jemljemo za ponazoritev problematike navadno samo »kot sonce čiste« primere, od zapletenejših pa bežimo z izgovorom, češ da »bi nam stvar preveč obremenili«, ali pa jih razlagamo nasilno, prokrustovsko. Zaradi vsega tega naša pravila o vidskih premenah ne obvladujejo celotnega zadevnega gradiva, ampak le njegov del. Drugi razlog za nepopolnost našega obravnavanja teh pojavov tiči v nekako nedialektičnem postopku, v slovničarskem larpurlartizmu, ki se zadovoljuje s pojavom samim, ne briga pa ga dovolj njegova funkcija. Zanimamo se bolj za mehanične postopke, zato besede per-fektiviziramo, ne da bi se ozirali na njihov pomen. Tako se nam večkrat zgodi, da ne ločimo pomenskih sprememb od vidskih, kar vso stvar neverjetno zapleta, hkrati pa prinaša v naša pravila odtenek nejasnosti, nedokončnosti. Tudi to ima svoje korenine v teoretski nerazvitosti, v gledanju stvari od preblizu, ne pa iz razdalje, ki omogoča natančen pregled. Ce smo pri vsem tem včasih še metodično nesrečni, zapletemo vso zadevo do nerazrešnosti.
Dovršnike pretvarjamo v nedovršnike z drugačno pcipono. Čeprav navajamo vse polno primerov tipa reči — rekati, dahniti — dihati, počiti — pokati, počiti — počivati, dati — dajati, deti — devati, se v komentarju zadovoljimo s splošno, precej abstraktno trditvijo, da so izrazna sredstva glagolskemu vidu daljšanje pod,stave z novimi priponami (n. pr. -a, -va, -ova) in s tem tudi sprememba glagolske pripone. Tako. Pod zgornje primere pa bi bilo treba zapisati pravzaprav kakšno takšno določno pravilo: iz dovršnikov delamo nedovršnike tako, da pripone -0-, -ni-, -i-, -e-, -a- zamenjamo z drugimi, predvsem pa z -a-, in to vedno takrat, ko ima izvorna oblika (odnosnica) pripono -0-, -ni-, -i- in -e-. Primeri: sesti — sedati, dvigniti — dvigati, posedeti — posedati, poroditi — porajati.^Glagoli, ki imajo pripono -a-, -e- ali pa se jim koren končuje na samoglasnik, prav tako dobijo isto pripono, vendar v premenslti obliki (to je -ja-, -va-), ker bi sicer prišlo do hiata, torej: okop-a-ti = okop-a-ua-ti, prebled-e-ti = prebled-e-ua-ti, da-ti = da-ja-ti, de-ti = = de-ua-ti. Ce pa poznamo funkcionalno klasifikacijo oblikoslovnih sestavin, je pravilo še preprostejše: vse pripone.zamenjujemo z morfemom nedovršnosti, ki ima različne oblike; po soglasnikih nastopa v obliki -a-, po samoglasnikih pa v obliki -va- ali -ja-. Druga možnost imperfektiviziranja je tale: namesto enozložnega imperfektivizatorja, o katerem smo pravkar govorili, nastopa lahko tudi dvozložni: dovršniku dvigniti lahko napravimo nedovršnik tudi v obliki dvigovati in ne le v obliki dvigati; premisliti nam da ali premišljati ali premišljevati, plačati da plačevati, kupiti —¦ kupovati. Kot vidimo, imamo tudi tu en sam morfem, katerega ena oblika se pojavlja za funkcionalno trdimi, druga za mehkimi soglasniki (kupovati — premišljevati). Ze prej obravnavani glagoli z obrazilom -eva- za trdimi soglasniki, gredo med prejšnje primere z enozložnim imperfektivizatorjem, pa tudi sicer gredo v posebno glagolsko vrsto, namreč v peto. Naloga slovničarjev bo samo, da ugotove, kdaj imperfektiviziramo z enozložnim in kdaj z dvozložnim formantom.
6. Poglejmo si sedaj drugi način spreminjanja vida, to je s prefigi-ranjem. Ne da bi se spuščali v posebna razmišljanja, navadno ponavljamo priučeno trditev, da namreč vseh nedovršnikov ni mogoče perfektivizirati. Tudi naštejemo jih radi, da si jih učenci zapomnijo: sedati, legati, padati, kupovati. In dokaz za to trditev? To so prefigirani glagoli izlegati, nalegati, oblegati,
202
odlegati, polegati, ulegati itd.; ali: nasedati, posedati, presedati itd.; ali: napadati, odpadati, razpadati; ali: nakupovati, prekupovati in podobno. Stvar je tako za nas opravljena, ni pa popolnoma gotovo, da bo opravljena tudi za kakšnega bistrega dijaka, ki mu zatrjevanje o neperfektiviziranosti prefigiranih nedovršnikov sicer potrjuje stavek tipa otroci so polegali okrog hiše, ne pa tudi stavek otroci so polegali v travo, to je drug za drugim legli v travo in to leganje tudi zaključili. Isto velja seveda tudi za prihodnji čas: vojaki hodo polegali (pf.) v jarke, vi pa tedaj nikar ne polegajte (ipf.) še naprej v travi, ampak se dvignite in nadnje. Popolnoma isto je tudi z napadati. Vojaki so res napadali v nedovršniku, sneg je pa čez noč napadal v dovršniku. Pred prazniki sicer nakupujemo potrebščine v nedovršniku, toda se jih tudi nakupujemA) (v dovršniku). Proti takšnim ugovorom se sicer lahko zagovarjamo s trditvijo, da se vsi glagoli vendar ne dado taiko perfektivizirati. Res je; toda saj smo sami prej trdili, da ne moremo vsakega glagola perfektivizirati z isto predpono, ampak le s tistimi, ki jih dopušča glagolski pomen. Včasih pa se samo ne spomnimo, da se taki glagoli, kot je na primer pisariti, dado perfektivizirati ne le s prefiksom na- in z istočasno refleksivizacijo (napisariti se), temveč tudi s prefiksom do- ali iz- (dopisaril je, sicer pa je tako vse življenje slabo pisal; izpisaril se je, pa smo mislili, da bo kar naprej grmadil knjige). Na isti način bi lahko perfektivizirali tudi naše primere, n. pr. doprekupoval si, dragi moj (ne boš več prekupoval!), ali sovražnik se je iznapadal (to je, se je izčrpal v napadanju). Ko imamo sedaj dovolj primerov, ki nedvomno govore o sposobnosti takih glagolov za perfektiviziranje, si odgovorimo na vprašanje, zakaj trdimo, da glagolov tipa sedati ne moremo vedno perfektivizirati.
Načelno se dado s preverbom perfektivizirati prav vsi glagoli (pri čemer pa navadno premaknejo tudi svoj pomen). Vedeti pa moramo, kako so glagoli pravzaprav sploh tvor j eni. Nedovršniki napadati, odpadati, razpadati itd. niso nastali s prefiksacijo glagola padati, kakor si nemara mislimo. Prav dejstvo, da jih predpona ne perfektivizira, nas sili k zaključku, da je nov pomen dosežen ob njegovi dovršni obliki: h glagolu pasti je bil iz zveze pasti (na sovražnika) ustvarjen nov pomen na ta način, da je predlog prešel kot predpona h glagolu. Tak dovršni napasti pa je potem po že obravnavanem načelu o imperfektivi-ziranju pripono -O- zamenjal s pripono -a- in tako dobil svoj imperfektivni par napadati. Ako pa je zares bil prefigiran nedovršnik padati, potem se mu, kakor smo videli ob deloma spremenjenem pomenu spremeni tudi vid, in glagol postane perfektiven (sneg napada). To velja tudi za vse ostale primere. Prvotno smo torej napačno sklepali, da se glagoli tipa padati, segati, legati, kupovati itd. ne dajo vedno perfektivizirati, samo zato, ker smo imeli nenatančne predstave o tvorbi novih besed. Napravili smo v tem članku ponovno grajano napako, prefiksacije nismo obravnavali ob istem osnovnem pomenu, temveč ob različnem, obravnavali smo besedotvorni ne pa vidski problem.
7. Včasih si po nepotrebnem belimo glavo še s takšnimile problemi. Opazujemo oblike tipa prenašati, odnašati, izpodnašati in modrujemo: oblika -našati se je gotovo razvila iz nositi, toda iz česa se je razvilo izpodnašati, ko nimamo izpodnositi, ampak le izpodnesti. Za slovenski jezik menda ni dokazano, da bi se -našati razvilo iz nositi, čeprav takšne tvorbe niso nemogoče, kot nam kaže srbohrvaščina s svojima roditi — radati ali poljščina s svojima robič — rabiač. Naš izpodnašati je nastal po dekompoziciji in ponovni sestavi morfemskega dela -našati tistih glagolov, ki so do njega prišli po povsem normalni poti; tak glagol je n. pr. ponositi — ponašati (obleko na primer),
203
ki je napravljen po istem načelu kot poroditi — porajati, to je z zamenjavo pripone -i- s pripono -a-'ter s tipičnimi spremembami v korenu.
8. Na naše razglabljanje o glagolskem vidu — kot rečeno — lahko zelo neugodno vpliva ne le strokovna nebudnost, ampak tudi metodična nespretnoist. Ko razpravljamo o vidskih premenah, moramo odbrati že takšne glagole, ki so zares vsesplošno znani in pomensko ostro začrtani, manj rabljene in večpomenske pritegnemo v obravnavo šele potem, ko smo osnovne pojme že razložili in kolikor mogoče tudi utrdili. Nerodno je, če takoj pri prvem pouku navajapio za primer n. pr. glagol čuti, ki spada v tisto vrsto glagolov, kakor sta videti in slišati, ko skoro ne vemo, kako naj jih določimo v odnosu gledati in poslušati. Tudi glagol leči ni najbolj primerna priča za dovršnost, ker je v pomenu leči jajca nedovršen. Prav tako ni priporočljivo, če iz njega izvajamo še nenavadni obleči (mesto), ko pa nas spomni prej na oblačenje kot na obleganje. Podobno raje posedimo na klopci kot pa klobuk itd. Da se metodične napake vsiljujejo tudi pri kontekstualnih spremembah glagolskega vida, je pa tudi že bilo omenjeno.
Takšni so torej najbolj pereči problemi pri vidskih premenah v slovenskem knjižnem jeziku. K obdelavi vabi tudi funkcija vida pri tvorbi časov in glagolskih načinov in sploh pri tvorbi nedoločnih glagolskih oblik.
F. Bezlai
VAS IN SELO V SLOVENSKI ONOMASTIKI
Na slovenskem etničnem ozemlju bomo našli okoli 500 krajevnih imen, ki so bodisi sestavljena ali izvedena iz osnov vas in selo. Med slovanskimi sinonimi, ki so pomenili ali še pomenijo »naseljen kraj«, sta gotovo najbolj važna, ¦ ker je derevnja samo vzhodnoslovanska beseda, zahodnoslovanska dčdina pa je pri nas izpričana samo v ledinskih imenih tipa Dedina, Dednica, Dedovna, Dedna, Dednik, Dedendol, Dedenvrh itd. Iz nekaj osamljenih krajevnih imen kakor Dedince pri Radgoni, Dednik pri Loškem potoku, Dedovne in Dedno na Krasu in na Goriškem še ne moremo sklepati, da bi se kdaj pojavljala v pomenu »vas«. V hrvaških spomenikih iz 13. in 14. stoletja se apelativ dedina, didina pojavlja samo v pomenu »avita, avitica, hereditas avita«, torej »dediščina«, kar imamo tudi v krajevnem imenu Decina pri Črnomlju. Ta imena se gotovo nanašajo na staro zadružno rodovno lastništvo, na katero kaže pri nas še cela vrsta drugih imenskih tipov.
Vendar ne smemo prezreti, da tudi rusko derevnja pomeni poleg »vas« še »polje« in v starih ruskih tekstih beremo frazo pašetii derevnju »orje polje«, enako kakor je cerkvenoslovansko selo »polje« poleg »naseljen kraj« in je pomen »polje« za selo še danes izpričan v češčini. Zato je pomen osnov, ki jih najdemo samo v imenih, zelo težko podrobno opredeliti. Osnovni pomen besede dedina je »dediščina po dedu«, rusko derevnja je sorodno z litavskim dirva »obdelano polje«, v današnjem selo pa sta zelo verjetno sovpadli dve različni besedi, staro *selo, sorodno z litavskim sala »vas«, latinskim solum- »tla« in nemškim Saal ter *sedlo, izvedeno iz sedeti, torej »prebivališče« (glej literaturo pri Vasmer, REW II 606).
204
lo je seveda samo etimološka hipoteza, za katero bi govorila samo današnja češka dvojnost selo poleg sidlo, sedlak in imen Sedlo, Sedlec, Sedlice, Sedlište. Poljsko siolo bi se dalo razložiti kot izposojenka iz ruščine poleg domačega siodlak in imen Dlugosiodio, Siedlce. Če sta bili to dve različni besedi, sta marali v južni in vzhodiu slovanščini sovpasti že v prazgodovinskem času, ko se je konzonantična skupina -dl- asimilirala v -1-. V zahodni slovanščini pa je nastopilo mešanje, ker sta si bili obe besedi pomensko" blizu.
Ker so. nekatera slovenska narečja dolgo, deloma celo še do danes ohra-" nila g-asovno skupino -dl-, je slovensko gradivo še prav posebno zanimivo v zvezi s tem vprašanjem. V današnji slovenščini se je ohranilo selo in selišče v pomenu »stavbišče«, n. pr. sšlo kopati na jugovzhodnem Štajerskem. V pomenu »zaselek« rabita selo že Vodnik in Jarnik. Drugi pomeni, ki jih navaja Fleteršnik, kakor »naselbina, prebivališče, kraj«, pa so vsaj deloma že lahko knjižni produkt. O starejših pomenih lahko sklepamo iz onoma-stike, posebno iz prevodov slovenskih krajevnih imen. V nemških listinah najdemo največkrat za Selo, Sela prevod Geschiess, Schuss, kar je dialektični sinonim za Heim. Selo pri Litiji je zapisano 1406 Gestitz, Selo ob Krki 1496 Geschies, Selo pri Moravčah 1453 Geschiess, Sela pri Boštanju 1436 Gesiezz, Selo pri Pilštajnu 1490 Ober-, Nieder Geschies, Selišče pri Stopercah 1440 Geschiess, Geschiezz itd. Se bolj pogostni so takšni prevodi v kasnejših listinah iz 18. stoletja. Na Koroškem je n. pr. Eibenschuss Ivanje selo, Rappelgschiess Račje selo (Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten I 88). Izjemni so prevodi z Dorf, n. pr. Sela pri Škocjanu 1251 Dor/Un," 1291 Gessier ali Uršna sela 1477 Werschudorff. Opravičeni smo sklepati, da je selo pomenilo največkrat in zelo dolgo osamljeno kmetijo, majhen zaselek. Za to priča tudi pogosten plural tipa Sela, medtem ko v krajevnih imenih nikoli ne bomo našli plurala od vas. • Vendar tega pomena ne smemo generalizirati. Poleg približno osemdesetih krajevnih imen tipa Selo, Sela, Selje, Selce itd. bomo našli prav toliko ali še več ledinskih imen, iz katerih ni mogoče razbrati, kdaj gre za starejše, opuščene zaselke in kdaj za suponirani možni pomen »polje«. Osamljen primer je Selo v Prekmurju, madž. Nagytotlak, 1365 Laak, 1432 Laak, torej »loka«.
Presenečajo pa v tej zvezi imena kakor Velesovo, 1147-54 Michelstetten (srvn. michel »velik«) in Vesele na Koroškem 1150-65 Niunsaz (*novoseljane), kar bi pričalo tudi za druge pomene. Tudi vas je enako kakor nemško Dorf in latmsko villa pomenilo prvotno samo »praedium« in prevodov z Geschiess za Selo ne najdemo pred 13. stoletjem. Ne moremo pa se strinjati s Kranz-mayer^em (ONBuch v. Kärnten I 83), da se sestavljenke z ves vsaj na Koroškem ne tvorijo več po letu 1100. Drugod v Sloveniji bomo našli dovolj dokazov, da je bil ta imenski tip tudi kasneje tvorjen, naj omenim samo imena kakor Nemška vas, kar ni moglo nastati pred kočevsko kolonizacijo, ali Črna vas po kolonizaciji Barja. Razmerje med imeni vas in selo ne more biti samo časovno, niti se ni moglo razviti šele pod bavarsko avstrijskim vplivom (Kranz-maysr idem I 87). Beseda sama je zelo stara, staroslovansko v^s'^ je iz stare osnove *vik'-, ki jo najdemo poleg prevojne oblike *voik'- v celi vrsti indo-evrrpskih jezikov z osnovnim pomenom »hiša, prebivališče«. Čeprav se je ohr-^.nila samo na slovanEkem zahodu pri Cehih, Poljakih, Lužiških Srbih in Slovakih, na jugu pa jo razen Slovencev pozna še del Hrvatov, je uiisi> več-kra' izpričano v cerkveno slovanskih tekstih južnoslovanske in ruske redakcije. Tud. fraze tipa iti v vas, fantje so bili na vasi in vasovati pozna poleg sloven-ščir o i:i češčine celo lotiščina. Morda so blizu resnice avtorji, ki sklepajo,
205 ,
•da je bila vas prvotno bivališče enega rodu, ki je izhajal od skupnega prednika. Zato je tako pogosten imenski tip sestavljenke s posesivno izvedenko antro-ponima, n. pr. Blazna ves 980 Blasindorf, Drešinja ves 1016 Traskendorf, Goselna ves okrog 1000 Gozlindorf, Trdnja ves 963 Turdinc, Vacelna ves 1045 Azindorf, da navedem samo nekaj takšnih, ki jih navajajo dokumenti že okoli leta 1000. Niti primeri, ko tvori takšna sestavljenka akcentsko enoto kakor n. pr. Bilčovs nem. Ludmannsdorf, ali Belnjovs nem. Fellersdorf, ne kažejo na nemški vpliv, ampak na zvezo s češkim imenskim tipom Bušteves, Butoves, Cineves, Hnevčeves itd., kakor imajo naša deminutiva Vasca, Vesca (prvič na Koroškem 1348 Fesca za Podljuhelj) s češkimi Vesce, prvič 1196 Wesca, kasneje tudi Vesec, Vestec, Viška in celo plural Visky i(prim. Sela!). Češki avtorji, ki se intenzivno ukvarjajo z zgodovino kolonizacije, trdijo, da je tip zloženk z ves zelo star, ker je 90 % teh imen koncentriranih na sorazmerno majhnem prostoru najstarejše češke kolonizacije. Naših imen je neprimerno več (okoli 410 : 58 češkim), kar pomeni, da so bila pri nas neprimerno bolj in dlje časa produktivna. Neprimerno več je tudi izvedenk iz antroponi-mov, kakor iz geografskih pojmov tipa Nova, Mala, Dolenja vas. Na Koroškem je razmerje "Z? : V? po Kranzmayerju. Na Kranjskem in na Štajerskem je samo Dolenjih in Gorenjih vasi okoli 50, zato bo to razmerje znatno manjše.
Toda sestavljenke z antroponimom in selo se v večji množini pojavljajo samo na vzhodu in jugovzhodu Slovenije, največ jih je na Dolenjskem in na spodnjem Štajerskem. Imenski tip Arnovo selo 1309 Arnoltsdorf, Britno selo 1265 Fridolius hofsteten, Draškovo selo 1490 Drakensas, Truckhensaas, Ivanje selo 1322 villa Yhachensgesiecz, Zbure selo 1251 Spargesiez, 1291 villa Eshur je sicer dokumentarično res kasneje izpričan, toda njegov areal je dokaj zgovoren. Vedno redkejša so ta imena v smeri proti jugozahodu, naj omenim Na-danje selo pri Postojni, morda 1288 in villa de Cel, gotovo 1498 Nadasell. Zelo zgovoren bi bil zemljevid, ki ga pa, žal, še ne morem priložiti.
Tudi v tem tipu zloženk se pojavlja plural, n. pr. Dečna sela 1525 Desch-nasela, Deschlastella, Drganja sela, Čajna sela enako kakor Stara sela, Nova sela. Toda Vrhovečka sela, Župelevška sela pri Brežicah predstavljajo poseben tip, ki se pomensko verjetno razlikuje od gornjega. Suponiramo lahko pomen »polje« ali mlajšo kolonizacijo.
Pri analizi slovenskih imen z vas in selo bi bUo treba upoštevati, kakor je videti, več različnih momentov, v prvi vrsti čas in različne kolonizacijske valove. V sestavljenkah z antroponimi je tip vas nedvomno starejši, kar nam kažejo že antroponima sama. Stara, iz dveh delov sestavljena slovanska antro-ponima se v zvezi s selo sploh ne pojavljajo, ampak samo mlajša hipokoristika ter germanska in krščanska imena. Pri imenih tipa selo je treba ugotoviti, da je južnoslovanski kolonizacijski val vplival ne samo na tisti ozki pas hrvaškega ozemlja, kjer imamo še vsaj historično izpričano vas, n. pr. v Istri 1275 a pol toi vasi (Šurmin, Acta 16) ali na otoku Krku v 16. stoletju Butina vas (Skok, Slov. i rom. I 32), ampak tudi na slovenski vzhod in jug. Južnoslo-vansko je staro *sedlo in *selo sovpadlo že zdavnaj prej, ne moremo pa tega trditi za alpske Slovane. Že Ramovš je v Kratki zgodovini 47 opozoril, da se na Kranjskem nikoli, niti v najstarejših zapisih ne pojavi pisava z -dl-; Selca je že leta 973 zapisano Zelsach, Celsach. Preseneti pa nas silno mešanje na severu in zahodu. V Furlaniji je izpričano Sedegliano *sedljane poleg Sele, v 13. stoletju villa de Sella in še Sele (Sella di Rovignano). Za Opatja sela je po 10;6 zapisano Albacella, 1252 Sedla. Selo pri Štjaku je izpričano po 1180 Sella,
206
Selce pri Tržiču po 1086 Selazach, Selzachi, za Selo pri Trstu pa 1252 Sedla bona. Na Koroškem je Zeltschach pisano 898 Zulsach (prepis iz 1341), 1060-88 pa Zedelzach; Zedlitzdorf, 1281 aput Zedeltz se slovensko še danes imenuje Sedelce; Zedl, 1296 villa Zedlach, Zedelnighof itd. Nekoliko negotovo je 980 Zdelsach za Selce pri Poljčanah. Poleg tega pa najdemo Zelsach, 1137 Zelzach, Na Seli, 1237 Celle, Selo, 1265 Cella, Sele, 1267 Cel, Selo, 1106 Zelach, Na Sale, 1430 Selli. Pustimo ob strani nesporazume, kakor je novo nemško Sattel za Selo v Zilji, ali Kranzmayerjeve razlage, da so vsa imena z -dl- izvedena iz *sedtIo »Sattel«. Primeri so dovolj zgovorni, da nam kažejo, kako se mešajo in križajo med seboj oblike *sedlo in *selo, zato moramo za najstarejše kolo-nizacijsko ozemlje računati z obema (različnima) besedama, ki sta se verjetno šele sčasoma pomensko izenačili. Zato povzroča opredeljevanje teh imen in njihova vloga v procesu kolonizacije zgodovinarjem toliko težav.
Franc Zadravec
KRANJČEV ROMAN DO ZADNJIH MEJA
Senčeku je določil Kranjec posebno vlogo: intenzivno opazovati ljudi in premišljati o njih poteh, stališčih in odločitvah, o njihovih sredstvih za dosego sreče, o njihovi socialni zavesti in položaju. Ta vloga mu določa tudi posebno mesto v kompoziciji celotnega teksta, mesto, ki zanj najbolj ustreza pojem vseprisotnost. Glavne idejne, moralne in čustvene lastnosti posameznih oseb se razkrivajo samo v kontaktu s Senčekom, nikoli pa ločeno od njega v kontaktu s kako drugo osebo. Tudi se osebe srečujejo mimo Senčeka le fragmentarno. Taka srečanja ne posegajo bistveno niti v kompozicijo romana niti niso pomembna za spoznavanje njihovega karakterja. V celotnem romanu ne obstoji pomembnejši dialog in prizor, ki bi se ga ne udeležil tudi Senček, in le neznatno malo je takih, kjer bi ta ne pomenil središča prizora in dialoga. Roman se členi na enaindvajset poglavij. Te členitve pa ne narekuje osrednji lik, ki bi njegovo osebno in družbeno pot organsko ponazarjala že delitev romana na prvi in drugi del ter na epilog. Terja pa drobnejšo členitev relativna epizodnost drugih oseb, ki križema stopajo v roman, da se srečujejo s Senčekom; deloma pa je členitev funkcionalna tudi zato, ker bolj plastično razloči epski prostor. S Senčekovim položajem je dobil roman enotno in linearno kompozicijsko strukturo s tremi epicentri: Senček — družina, Senček — malokmečki sloj in Senček — malomeščanstvo.
Tudi najbolj značilne stilne lastnosti teksta se vežejo na ta osrednji lik: na njegovo meditativnost, ki se ponekod nagiba v liričnost, na reto-ričnost in na njegovo sugestivno pripovedovanje. Značaj in vsebino njegovega pripo vodniškega talenta avtor označi v povzetkih proti koncu drugega dela in v epilogu. Slepi sestri Margi zna Senček »poustvarjati lepoto sveta in življenja«, barva ji z besedami pokrajino in barva ji »mladost z žarkimi barvami«. Mojster je »v slikanju bede in revnega človeškega srca, tankih drobnih čustev«; družbi si upa pripovedovati še take pregrehe, zmote in krivde. »Kajpa so morali vedno govoriti o njem, da pretirava, da samo on vidi življenje tako, da namenoma išče tisto, česar drugi ne vidijo, očitali so mu celo, da namenoma leze v blato« (408). Ce dodamo k temu še navedeni citat o vprašanjih, ki jih želi
207
kopičiti pred ljudi, tedaj je mogoče reči, da se na teh mestih za objektivnim Senčekom prikazuje pisatelj sam, da sta se podoba in avtor integrirala, izenačila na isti problemski ravnini. Senček se brani pred neko fiktivno kritiko, ki v romanu ni izrečena nad njim. Očitek, da leze namenoma v blato, pa je izrekla kritika, napisana o Kranjčevi prozi leta 1938 iz neliterarnih pobud. Tudi Sen-čekovi politični govori v prvem delu romana so neposreden literarni odmev Kranjčeve politične angažiranosti v tem letu in ustrezajo vsebini te angažiranosti. Tako tudi pogosta integracija pripovednika z glavno osebo ustvarja le-te j središčni položaj v kompoziciji romana »Do zadnjih meja«.
Nekateri epski detajli in tudi prizori v širšem kontekstu nimajo prave idejne in estetske funkcije. (Podobno Brnčič v svoji predvojni recenziji romana »Do zadnjih meja«: »Tako je dobil tudi marsikateri prizor epizodnega značaja poudarek, kakršen mu po njegovi pomembnosti nikakor ne pritiče in ki ni v pravem sorazmerju s celoto« LZ 1940, 519). S stališča intenzitetne krivulje ustvarjalne domišljije so to znamenja njenih občasnih upadov v romanu. Na takih mestih drsi pripoved po površini, ne poglablja duhovnih motivov, ne razširja značajev in jih ne preizkuša ob novem. Taka pripovedna mesta in dialogi že znano ponavljajo in znižujejo estetsko učinkovanje izoblikovan,ega epskega sveta, zlasti še zato,'ker ustvarjajo neravnovesja med seboj in glavno smerjo dejanja in s tem občutno rahljajo kompozicijo. Res je, da sta za potrjevanje osrednje osebe in idejnosti funkcionalna n. pr. tudi gospodarsko propadla Pickova družina in Senčekova sestra Marga. Toda ravno v teh dveh snovnih razširitvah romana leži dokaj značilno žarišče epizodnih detajlov, ki so brez umetniške teže. Kakor nekateri prizori med Senčekom in Beti, ki delajo vtis dolgočasja, ne kvarijo umetniške vrednosti, ker ponazarjajo Betino in sploh »salonsko« zdolgočasenost, tako nekateri prizori med njim in Verono ter Barico po pomenu niso sorazmerno ubrani s celoto. Prav v tej nesorazmernosti več odlomkov in v nekajkratnih upadih, spustih oblikujoče fantazije tiči del kompozicijske in izrazno-stilne problematike romana »Do zadnjih meja«.
Oblikovno so razmeroma šibkejši tudi »množični« prizori ob Senčekovih političnih govorih in ob malomeščanskem omizju. Kranjcu epiku primanjkuje tista dramatizacijska sposobnost, ki ubere osebe v jasno strukturo in jih v konfliktu razgiba v poln ritem. Tudi obrambni govor pred ženo in otroki in pedagoški pred Pickovo Trezo štrUta nad prizor kot estetsko premalo zdiferencirana misema gmota. Govorništvo samo po sebi sicer ne more siromašiti umetniške vrednosti; v tem romanu bogati stil z ironijo in satiričnimi prvinami (Senčekov »piedlog« za novo meščansko stranko, 343—346). In vendar je govor, ki zaseže tri strani, samo pavidez organsko usločen v horizontalno in široko tekoče pripovedovanje. Skratka: Senčekovo govorništvo se ponekod razraste in v sicer gibki, z lirskim elementom raznihani kompoziciji romana dela vozle, prena-sičcna mesta.
Ponavljanje v besedni umetnini lahko izvira iz idejnih in estetskih nagibov, zmeraj pa je občutljivo stilno sredstvo, ki ustvarja ali epsko preglednost ali pa lirsko odmevanje nekega čustvenega in miselnega motiva. Ce je pisatelj občut.jiv ekonom svojega stila in izčrpno izoblikuje lik v njegovih zaporednih psihičnih in zunanjih situacijah, tedaj možnost za ponavljanje ni velika. Nasprotno pa se lahko po nepotrebnem ponavljajo nekatere poteze tam, kjer je avtorja manj zaposlilo organsko oblikovanje karakterja, kakor pa je pazil na njegovo meditacijo, na trenutno miselno in čustveno reagiranje na zunanji pojav. In ker Senčekova meditacija ne raste z logično ostrino v zaporedni
208
formi, je ravno v njej ponavljanje pogostejše. Pri tem seveda ne gre za čisto i in popolno ponavljanje, pač pa za niansiranje že znanega stališča ali vprašanja. >
Ta roman označuje pripovedno in meditativno izpovedno načelo. To načelo ; sega tako daleč, da se razkrije Senčelcov odnos do revnih ljudi v glavnem samo ; v dialogu z Barico in Pickovo družino, vse njegove druge »pomoči« in srečanja' z revnimi ljudmi pa potekajo ali v meditaciji ali v fingiranih, ponazarjajočih, J ne sceničnih dialogih in v sanjarski viziji o tem, kako se mu ljudje zahvaljujejo i za dobroto. 1
V skladu s pripovedno naravo, ki dela bolj z epsiko-lirskimi kakor pa < z dramatskimi sredstvi, se je v romanu bogato uveljavila meditacija. Največ- ; krat je podana kot indirektni notranji monolog, ki je racionalistično urejen > in nima nič skupnega z iracionalnim tokom zavesti modemih romanov v za- • hodnih literaturah. Obsežno meditativno in modrovalno območje v tekstu je i Kranjec motiviral med drugim takole: »Tudi kmet misli... o vseh pojavih ! življenja in o njih govori, kadar je sam s svojimi ... mestni bedaki in učenjaki, bodo rekli, da kmet ali obrtnik ne zna misliti, ne zna modrovati« (50). S tem' je deloma omogoču Senčeku zadevati tudi na »filozofska« vprašanja.
Kranjčeva meditacija poteka največ dialektično. V tezi in antitezi, ki se i naglo menjujeta, išče oseba odgovorov in rešitve na vprašanja, ki vstajajo ¦ pred njo v zunanjem svetu, v soigralcih in družbi. Večkrat je to samo čista ' refleksija, preudarjanje o bodočem dejanju. Taka je n. pr. naslednja indirektno ; oblikovana meditacija: j
»Ce se bo kdaj dokopal do denarja — in to se bo! — tedaj si bo privoščil j poizkus: kako daleč je mogoče človeka podkupiti in za kako nizko ceno se kdo proda. Ah, to veselje bi še rad doživel! Ali je na priliko mogoče, da se človek ] proda recimo za navadno zemljo, za en dinar; kaj vse bi napravil za tisoč dinarjev ; ali še za več? Da, to mora poizkusiti« (43). |
Drugi tip meditacije je bolj ali manj filozofski. Oseba se zaplete v vpra- \ sanja, ki jih ne more razrešiti in na katera »odgovarja« z novimi vprašanji. \ Problem ostane odprt, oseba živi še naprej v negotovosti, bralec pa je vzdignjen j v psihološko situacijo, v kateri si sam poskuša odgovarjati na venec vprašanj, i ki so zrasla iz širšega konteksta. Za primer zopet indirektna meditacija: i
»Kdo- pa čuva nad tem življenjem? Ali je taka sila, ki bi ga mogla urejati? i In kam gre ta svet? ^
Kam gre to življenje? In kje je prav za prav pravo, veliko in resnično živ- • Ijenje? Ali so postavljene meje človeškemu življenju? In če so — kje so? Ce jih pa i ni — zakaj si jih potem nekateri zgradijo, sedijo za plotom svojega življenja in ne 1 upajo pogledati na cesto, kjer hodijo drugi ljudje? In zakaj nekateri ogradijo tudi ; življenje drugih? :
Katera je prava pot, ali ona, ki jo hodi Marjeta, ali ta, ki jo hodi Veronika, ! ali pa tista, po kateri hodi večina človeštva?« (186) \
Večkrat je meditacija v tem tekstu tudi transmisija razpoloženjske situ- 1 acije oseb. S tako, emocionalno prepojeno meditacijo se oseba globlje, elemen- ] tameje označi kakor s suho refleksijo in avtor z njo laže posplošuje nekatere i individualne pojave na človeka sploh. Vrsto Senčekovih meditacij Kranjec "i takole pojasni: »Nikdar ni mogel samo hladno in trezno misliti, temveč so se med misli zmeraj mešala čustva« (399). To pojasnilo pa ne velja samo za Senčeka, marveč za ves meditativni sistem romana, saj večkrat nastopata \ racionalna in čustvena komponenta hkrati tudi pri drugih osebah. Taka, lirska ; meditacija je najmočnejša pač tam, kjer je že sama življenjska situacija nadpovprečno razpoloženjska (motiv slovesa): j
209^
»Ali je on kriv, da so bile sanje lepše, kakor je življenje? Saj so takrat vsi vedeli, da bi že nekaj tisoč pomenilo mogočno spremembo življenja, da bi se vse predrugačilo. On je dosegel vse.
A življenje vendar ni postalo lepo.
Zbogom, mladost, zbogom, očetova delavnica, zbogom, sanje. Zakaj ni vse, kakor je bilo? Kje si, oče, da bi ti stisnila roko? Ali spet sanjaš? In če sanjaš, o čem sanjaš zdaj? Ali ne veš, da bo grdo tudi to, ko se uresniči? Nisi še dojel te, grde strani sanj? Kako dolgo boš še sanjal in verjel, da bo na svetu lepo?« (77)
Teh nekaj citatov iz meditacijske plasti kaže lepo skladnost med manj opisnim kakor problemskim romanom in med njegovo stilno podobo.
V osnovi tega romana ne živita pesimizem in obup, marveč optimizem in življenjska perspektiva. Ta osnova določuje tudi značaj večine lirskih mest v tekstu; ta so sicer večkrat elegična kakor vedra, niso pa mrakobna in težka, ne vsebujejo resignacije. Včasih ustvarjajo elegičen kontrast k trenutni težki stvarnosti in jo kažejo kot kruto, gonobečo. Posebno lirsko funkcijo opravlja v tem smislu spomin Senčekovih na nekdanje življenje v kolamici in z njim zvezane sanje o prihodnosti. Tako se pojavlja v depresijah, ki jih Senčekovim povzroča spremenjena sociološka osnova, nekdaj sanjana stvarnost. Ta lepa, idealna stvarnost se v obliki spomina, lirske retrospekcije refrensko obnavlja kot nasprotje vsemu grdemu vse tja v štirinajsto poglavje drugega dela romana; sega torej daleč v zaključno fazo dejanja in tistvarja najbolj poetična mesta v njem.
Nekateri lirizirani odstavki so po obliki bolj pripovedni kakor izpovedni. Lirizacija stoji namesto preprostega poročanja in ustvarja visoko poetično poročilo. Takšen je uvod v četrto poglavje drugega dela romana:
»Kadar se je Senček vračal iz sveta v samoto dobravskih vrtov, se mu je zdelo, da veter, ki vleče prek ravnine, neprestano poje eno samo pesem: Senček gre. Veter je raznašal njegovo ime po revnih vaseh, od hiše do hiše, od človeka do človeka. Kako bi sicer ljudje zvedeli, da je doma in privreli k njemu tako hitro in v takih romarskih procesijah.
In ljudje so vreli k njemu.z zaupanjem in z neomajno vero: Senček bo pomagal. Tudi veter je najbrž raznašal po svetu: Senček bo pomagal. In ptice, ki jih je prva pomlad vračala vrtovom, gozdovom in travnikom, so pele; Senček bo pomagal. In sonce se je smejalo s sinjega nebesnega svoda in tudi ono razodevalo bednemu človeštvu veliko skrivnost in veliko radost:
— Senček bo pomagal.« (200)
Stilna tipika romana »Do zadnjih meja« je valovanje med epsko mirno razvijajočimi se odlomki in lirsko razgibanimi odstavki. Tej dvojni epski drži je podrejen tudi Kranjčev stavek kot estetsko in logično izrazna enota. Gre za dva tipa stavka. Eden mirno, objektivno poroča, povzema predmetnost, zbuja jasne predstave v bralcu in je zdaj slikovit, zdaj logično spoznaven. Tak stavek prevladuje v realistični prozi in zato tudi v Kranjčevi. Toda Kranjčevega pripovedništva v tem romanu nič manj ne označuje tudi drugi tip stavka. Ta je napolnjen z afektivno snovjo, rahlo ekspresiven in tudi ritmično zvalovljen. Njegova estetska vsebina ni slikovitost in plastičnost, marveč zbuja razpoloženja, je torej emocionalen. To je stavek, ki prinaša med mirne epske predstave Uriztrane meditacije, roti in sprašuje, vznaša literarne osebe v srečno sanjanstvo ali pa v depresije. Pogostoma ga začenja Kranjec z inverzijo, nakar inverziran začetek anaforično povzema v nekaj zaporednih stavkih. Sem sodi tudi ta ali ona vrsta zaporednih vprašalnih stavkov, ki učinkuje s svojo emocionalno, ritmično vsebino ravno toliko kot z logično vsebino.
210
Ta drugi tip stavka je v romanu seveda estetsko samostojen, Kranjčev. Po svoji podobi pa je sorodnik neoromantičnega stavka Ivana Cankarja. Od Meška naprej je kaj rad osvajal slovenske črtičarje in noveliste. V svojski varianti ga ohranja Kranjec še v naš čas (Macesni nad dolino, Mesec je doma na Bladovici pa tudi v drugih povojnih tekstih).
Z lirskim tipom stavka gre Kranjec mimo tako imenovane objektivne epike k lastnemu jazu. Z njim se staplja s problemom, ki ga oblikuje, in njegova angažiranost v tekstu se z njim znatno povečuje. Resnične čustvene in idejne prizadetosti Kranjec v romanu »Do zadnjih meja« ni mogel in najbrž tudi ni hotel povsod prikriti.
Zaradi svoje obširnosti združuje ta roman mnogotere značilnosti Kranjčevega pisateljstva, ki jih na tem mestu ni bilo mogoče v celoti navesti in pokazati na njih vsebinski in stilni pomen. Tu so se maksimalno razvile nekatere stilne lastnosti dotedanje Kranjčeve proze in drže z inovacijami, ki so nastopile v tem romanu, v njegove povojne tekste. Med inovacije spada zlasti vprašalni odstavek, vrsta zaporednih vprašalnih stavkov. Pa tudi meditacija dotlej ni nikjer tako številno in pisano rabljena. Ta je seveda avtohtona lastnost Kranjčevega pripovedništva. Vendar se zdi, da je to stilno sredstvo stopnjevala v njem tudi doba. V naši revialni publicistiki so se namreč prav v tridesetih letih zvrstile številne refleksije in meditacije in predstavljajo pisano sliko socialnih, moralnih in nacionalnih iskanj slovenskega človeka. Trideseta leta namreč niso nič manj iskala in hotela človeka, kakor deloma ekspresionistična dvajseta leta. Iskala pa so ga v realnih življenjskih zvezah, v družbenih odnosih. Kranjčeva meditativnost po svoje dopolnjuje in ilustrira to iskanje in predvojni duhovni nemir.
Roman »Do zadnjih meja« pa ni značilna stopnja samo v individualni pisatelj sko-stilni razvojni poti, marveč mu pripada pomembno mesto tudi v sklopu problemov, ki so jih postavili slovenski romani v tridesetih letih. V njem je nakazal Kranjec protislovja sodobnega, ekonomsko, moralno in duhovno nemirnega človeka in kljub vsemu izpovedal optimistično vero vanj. Tu začenja pomembno misel o človeški dobroti, ki jo je nadaljeval v »Povesti o dobrih ljudeh« in ki ni bila aktualna samo v letu obeh tekstov. Kar daje romanu poseben položaj, je tudi to, da tehta človekovo družbenopolitično moralo tako intenzivno kakor le malokateri slovenski književni tekst po Ivanu Cankarju.
Zapiski
SREČKO KOSOVEL IN MLADINA
Nenavadne, prav izredne so bile okoliščine, v kakršnih se je Mladina, ki je bila pred dobrimi petintridesetimi leti ustanovljena kot list Samostojne kmetske stranke za srednješolsko dijaštvo, na prehodu iz prvega v drugi letnik, to se pravi, jeseni leta 1925, preusmerila v bojno glasilo skrajne levice mlade kulturne generacije, ki je pod vplivom velike oktobrske revolucije prišla do spoznanja, da je edino od zmage socializma mogoče pričakovati rešitev slovenskega narodnostnega vprašanja pa vobče kulturnih in vseh drugih življenjskih vprašanj malega naroda in malega človeka. Pobudnik in glavni organizator te preusmeritve je bil Srečko Kosovel.
211
Naša kulturnopolitična historiografija, ki si v najnovejšem času z vso vnemo j prizadeva kritično osvetliti in oceniti razvojno kontinuiteto revolucionarnega delav- ; skega gibanja in naprednih idej med izobraženstvom pri nas, je raziskovanje tega j prvega obdobja — kakor je nedavno v svojem članku v Naših razgledih pripomnil j že Dušan Kermavner — doslej malce zanemarila. Samo v zvezi s to preusmeritvijo j se nam zastavlja dvoje vprašanj, ki zdajle nanju na hitro resda lahko odgovorimo s j približno domneva ali z delno razlago. Želeli pa bi več in ni še prepozno — čeprav ; to utegne biti v kratkem, ko bo zmanjkalo živih prič iz tistih dni — da z vestnim, ' podrobnim iskanjem najdemo točen odgovor, ki ga bomo lahko podprli z dokumentiranim gradivom. Ti dve vprašanji sta: prvič, kakšni razlogi so napotili lastništvo Mladine, da je list prepustila Kosovelu in njegovemu krogu in se postopoma odrekla vsakršnemu vplivu nanj? In drugič, od kod in kako je Kosovel, ki smo ga vsi dotlej j poznaU kot subtilnega, izredno nadarjenega pesnika, ki ima v enaki meri tanek i posluh za svet v sebi kot odprto dušo za zunanji, objektivni svet in ki zato premore ^ izredno široko jxjlje motivike in ustvarjalnega doživljanja, ki pa je — takšen je bil j površen vtis — do neke mere ravnodušen ali vsaj nezaupljiv do široke pwliticne { problematike svojega časa — nenehoma ga je žgala le bolečina njegove ožje domo- ¦ vine pod tujčevim jarmom — kako je Kosovel na lepem zrasel v glasnika revolucio-narnih političnih idej in v bojevnika, ki čez noč zavzame vidno, vodilno mesto na \ kulturnopolitičnem odseku bojne fronte svoje generacije? V skromni meri bom skušal na ti dve vprašanji odgovoriti.
V zadnji številki prvega letnika Mladine, ki ga je uredil Stanko Tomšič, beremo v običajnem uredniškem zaključku in napovedi med drugim: »Medtem, ko so se morale njene sile do sedaj uporabljati v izdatni meri za obrambo njenega ob- \ Stanka, bo [Mladina] v prihodnjem letniku posvetila vse svoje moči kakovosti svoje : vsebine, da bo tako v polnem obsegu izpolnjevala prevzeto nalogo in s tem dobro ' služila nadi naše bodočnosti, naši mladini.« V tej uredniški izpovedi ne najdemo \ nobene opore za domnevo, da bi bile že tedaj, pred koncem šolskega leta 1924/25, \ v načrtu kakšne določene spremembe, do kakršnih je potem jeseni prišlo. A če ves ] prvi letnik prelistamo vsaj z bežno pozornostjo, nam bo zadeva postala jasnejša. '
Stiska, ki se je iz nje rodila Mladina, je bila predvsem skrb SKS za in teli- ; genčni naraščaj. Obe najmočnejši stranki na Slovenskem, klerikalna in liberalna, \ sta poleg vseh drugih gospodarskih in kulturnih postojank imeli v rokah tudi mo- \ nopol na šolani naraščaj. Raz;en tega, da sta se izmenjavali v političnem vodstvu ¦ šolstva samega, sta bili tudi lastnici vseh srednješolskih in visokošolskih domov in ; menz, zraven tega pa sta še odločali o podeljevanju državnih in drugih javnih šti- \ pendij. Miloš Stibler, edem izmed ideologov SKS, razpravlja o tej stvari v članku Dijak in politika (letnik I, št. 2—4) in graja takšen sistem študentovskih kuhinj in domov, češ da pogosto služijo, »da bi se s takimi podporami dijaka obenem navezalo : na gotovo politično stranko«. — V isti številki objavlja urednik Tomšič svoj članek ; o štipendijah, kjer nastopa proti podeljevanju študentovskih podpor po kriteriju J politične pripadnosti, kar siromašnega študenta pogosto prisili »prodati svoje pre- \ pričanje in pripadnost vladajoči politični stranki, da si zagotovi državno podporo ' in z njo vred nadaljevanje svojih študijev«. Razdeljevanje štipendij naj prevzamejo , univerzitetne uprave.
Ce smo na kratko povzeU jedro teh dveh člankov, pa smo v glavnem obsegli \ domala vso glavno mladinsko problematiko, kakor jo kaže prvi letnik revije. Razen ; Tomšiča ves prvi letnik izkazuje samo dva sotrudnika iz mladinskih vrst: to sta j visokošolca Fran Zwitter, ki je prispeval svojevrstno premišljanje o vlogi narod- • nostne ideje v političnem življenju pod zaglavjem K idejni krizi naše omladine, \ in pa France Strajnar s člankom Liga narodov in dijaštvo. Vse druge prispevke, kar i je podpisanih, so napisali sami stari šolniki in pa kmetijski strokovnjaki. V ured- \ niškem zaključku letnika beremo še: »Vem, da se bo marsikdo čudil, da zadostuje ; gotovim gospodom par imen naših sotrudnikov-strokovnjakov, da proglasijo nad | nami večno prokletstvo...« In res se čudimo. Ne najdemo namreč niti enega imena; med njimi, ki bi bilo vsaj enkrat v resno spotiko režimu katere izmed obeh vlada- ; jočui strank. A zadosti vnebovpijoča slika takratnih razmer je, da je že takšno pri- j zadevanje, kakršno je zahteva po pravičnejšem razdeljevanju štipendij, naletelo na j tak odpor. Ta odpor je bil gotovo največji pri vodstvu liberalne politične stranke, ¦ ki je büa SKS z njo v taktični povezavi in je bila do neke mere tudi odvisna od nje. ; Čeprav je bil napad na monopolizem v študentovskem podpornem sistemu prav- i zaprav akcija SKS pro domo, moramo temu boju priznati širši, objektiven pomen. !
212
v prvem letniku torej Mladina ni našla širšega kroga sotrudnikov ne iz srednješolskih ne iz visokošolskih vrst. V celem napravlja ta letnik vtis revije za mladino, ki jo pišejo odrasli. To je prastari obraz meščanske mladinske publicistike, ki so ji bile od nekdaj tuje ne le nove družbenopolitične, ampak celo nove vzgojne ideje, kakor je na primer načelo samovzgoje. Pa tudi sicer je bila Mladina tedaj miselno borna. Nikjer nobene resnejše analize mladinskih gibanj v svetu, nikjer jasnega, kritičnega stališča do velikih političnih dogodkov. Samo tisto geselce o štipendijah in menzah ni moglo mladih ljudi priklicati pod njeno zastavo. Res so se že takrat začeli majati stari miselni sistemi. Vrelo je med katoliško mladino v svetu in pri nas, v meščansko naprednih študentovskih organizacijah je prihajalo do secesij. A mladina s temi novimi pojavi ni mogla imeti stika, sama s seboj je ostala v zaprtem krogu svojega medlega agrarnega programa. Ni seglo do nje niti narodnostno vprašanje, ki ga je življenje zastavljalo z zmerom večjo ostrino. A glej, medtem ko Mladina v vseh prejšnjih številkah svojega prvega letnika ni izrekla niti ene politične teze, ki bi utegnila zbuditi pozornost, je v zadnji, 7.—10. številki na lepem prinesla kratek, a oster nepodpisan politični članek pod naslovom Komunistično gibanje na naših srednjih šolah.
Članek zavzema ostro stališče proti pojavom komunizma med' našim dijaštvom v tistih dneh, in nadaljuje: » ... uvedena preiskava je brezdvomno dognala, da se širi na naših srednjih šolah boljševizem, čigar agitacija je bila zelo spretno zasnovana. Zamišljeno je, da se vrinejo komunizmu vdani dijaki, skrivajoč svoje pravo mišljenje, v vsa dijaška društva in jih skušajo privesti v boljševiški tabor, ko dobe v njih kot odborniki odločilni vpliv. Zadnje niti tega gibanja vodijo na Dunaj, v boljševiški komisarijat, v katerega službi stoje nekateri slovenski visokošolci, ki študirajo na Dunaju. Tudi doma na Slovenskem stoje v prvih vrstah komunističnega pokreta vseučiliščniki, ki zbirajo srednješolce k tajnim sestankom.« — Na dlani je: vodstvo SKS je po enem letu svojega prizadevanja z Mladino doživelo razočaranje, ni moglo med dijaško mladino sklicati bojevnikov za svoj preozki program na kup. Bili so znaki, ki so napovedovali začetek konca starega monopolnega sistema, a to je bilo naraščajoče število komunistov med srednješolci, majhno še takrat za vladajoči stranki in za tiste, ki so upali, da utegnejo kot tretji tabor priti na vrsto, pa zadosti vznemirljivo.
V resnici je nekaj bridke, tragične ironije v tej objavi. Da bi bU takrat na Dunaju študiral kak slovenski visokošolec komunist, ki bi bil lahko sodeloval v tistem »boljševiškem komisarijatu«, mi ni znano. Dijaškega društva kmetijci niso imeli nobenega, njim torej ni grozila nevarnost, da se komunisti »vrinejo« vanje in jih »skušajo privesti v boljševiški tabor«; a očitno jih je bilo vendar skrb za mladino, ki so jo upali pridobiti zase. Na ljubljanski univerzi je tedaj deloval Klub študentov marksistov, na pol legalna organizacijska oblika pod vodstvom Komunistične partije. Na pol legalna, to se pravi, da je rektorat univerze potrdil njegova pravila in mu dovolil delovanje na akademskih tleh, zunaj univerze pa je bil ilegalen, ker od policijske uprave ni mogel dobiti odobritve. Članek v Mladini je le malo preveč naravnost s prstom kazal na ta klub, ki so njegovi člani razvijali živahno politično delavnost med študenti ljubljanske univerze in ki je bil tudi v sorazmerno dobrih stikih z visokošolskim agrarnim klubom Njivo; prišlo je med njima tudi do skupnih nastopov pri snovanju fronte neodvisnih, nekakšne ljudske fronte med visokošolsko mladino. Članek je ,bil torej očitno napisan v SKS.*
Ko se je na začetku novega šolskega leta uredništvu Mladine ponudila priložnost, da Srečka Kosovela pritegne k sodelovanju, je naneslo, da se je srečalo dvoje ugodnih naključij. Prvo je bilo, da so bili kmetijci brez mladinskega programa, razen tega pa tudi skoraj brez mladih ljudi, ki bi bili — dovolite mi to miselno igro — izvedli ta program. A drugo, da je bil Kosovel, ki je kot pesnik takrat že imel prav upoštevano ime, v ideološkem pogledu pravzaprav nepopisan list. Prihajal je iz liberalnega, nacionalističnega meščanskega tabora, ki je bil kmetijcem miselno in moralno najbližji. Kosovel jim je bil torej kot sotrudnilt dragocen, vrhu tega je imel svoj krog kulturno razgledanih in pišočih mladih prijateljev, ki so se zbirali v literarnem krožku Ivan Cankar in ki naj bi v celoti prešli v sotrudniški krog.
Dr. Dušanu Kerma\uerju in prof. .Mfonzu G^panu se morani zahvaliti za nekatere podatke, ki so dopolnili prvotno besedilo te razpravice {predavanje v Slavističnem društvu dne 24. februarja 1*J60), D.K. int; je opomnil, da je Mladina gradivo za ta svoj T'ianek povzela iz okrožniee, ki jo je bil takratni prosvetni šef dr. Pavle Pestoliiik poslal ravnateljstvom vseh srednjih šol; juš Kozak, tedaj profesor na realki, jti njeno vsebino sporočil partijskim ljudem. — Do te okrožnice je prišlo na podlagi ovaduške akcije Vekoslava Iskre in njegove skupine med študenti na poljanski gimnaziji in drugod.
21.3
?. njim in ž njimi bi bilo lahko napolniti Mladina z dobrimi, zanimivimi prispevki, da bi na ta način — če naj bo prvi pogoj mladinskega glasila ta, da ga pišejo mladi ljudje sami — dobila resničnejši obraz. Ali kmetijcem je bila neznana dialektika razvoja, ki velja tudi za človeka,, za njegovo osebnostno rast. Kosovel, ki je stopil mednje, je bü čisrto drug.
Za duhovni obraz človeka, za izoblikovanje njegovega gledanja na svet je v veliki meri odločilno njegovo domače okolje. Otroštvo je pravzaprav edini čas, ko človek vtise, misli, načela sprejema izcela, kakor sicer kupujemo izdelke v ma-nufakturi. Materin telesni in duševni obraz, očetov dom, naj je bil gosposki ali siromašen, domači kraj pa njegove radosti in stiske — podobe in dognanja, ki jih pijemo z materinim mlekom, sestavljajo našo najspodnjo, a tudi najčvrsteje zidano plast; te kamne nam življenje cele polaga v temelj. Pozneje, v času zorenja in v zrelih letih se nas drugače dojemajo spoznanja, zbiramo in izbiramo vtise in misli, analiziramo — prav v kemijskem smislu jih razstavljamo na prvine, odvračamo, kar nam ostane tuje, asimiliramo, kar prisvajamo, in tako mukoma gradimo svoj pogled na svet. Občutek socialne ali pa narodnostne krivice, ki smo jo doživeli kot otroci, nas spremlja in usmerja vse dni.
Srečku Kosovelu je bil v njegovem iskanju zaključene, celotne podobe o svetu osnovni votek — nacionalni kompleks. Bil je s Krasa doma, iz naše Primorske, ki je po prvi svetovni vojni, po iistanovitvi kraljevine Jugoslavije prišla izpod avstrijske vladavine pod — pozneje fašistično — Italijo. V takratnem narodnem političnem življenju je bUo vprašanje Primorske problem št. 1, saj je bUa ta izguba na našem narodnem telesu največja in najobčutnejša. VeUk del primorskega izobraženstva, ki je v emigraciji živel v Jugoslaviji, je bil prežet z duhom iredentizma, ki je izhajal iz osnovnega načela o močni, enotni kraljevini Jugoslaviji, kakršna bi lahko nekoč z orožjem izterjala naše narodnostne pravice. Ta lahkoumna koncepcija o kakšnem narodnostnem vprašanju v mejah Jugoslavije ni marala slišati in je brez kritike sprejemala tezo velikosrbskega meščanstva o tako imenovanem »narodnem edinstvu«. — A ni bilo, razume se, vse primorsko izobraženstvo pri nas za takšno reševanje vprašanja Slovenskega Primor j a. Ravno komunisti med njimi so prvi dali pobudo za resno, znanstveno postavljanje tega problema in za iskanja realnih potov in metod v reševanju celotnega našega narodnega vprašanja in nacionalnega vprašanja sploh. Med stališčem revolucionarnega marksizma in koncepcijo skrajne šovinistične, imperialistične desnice, ki je pridno prilivala olja na ogenj prvih poskusov fašizma pri nas, se je na tem področju bila žUava borba. Tako se je dogodilo, da je samo vprašanje Slovenskega Primorja še dolgo po prvi svetovni vojni zajemalo nenavadno razsežen in izredno razgiban miselni svet, ki je mlademu pesniku s Krasa, kakršen je bü Srečko Kosovel, lahko vezal vse umske in čustvene moči, kar jih je bilo v njem na razpolago zanimanju za poUtiko, pa si kljub temu — pravzaprav ravno zato, ker ga je dojemal tako ločeno, iztrgano iz celote družbenega dogajanja —• dolgo, dolgo ni mogel priti na čisto. Vrhu tega pa je treba razumeti, da tankočuten pesnik, kakršen je bü Kosovel, ki v njegovi duševnosti s tolikšno premočjo prevladujeta čustvo in sla po oblikovanju lepote, svojega miselnega, svetovnonazorskega razvoja ne more preživljati niti tako naglo niti tako izlahka, kakor se to sicer pogostokrat dogaja pri ljudeh.
S tem v zvezi utegne biti zanimivih nekaj mojih spominov nanj iz časov, ko je hodil v šesto in sedmo realko. Tedaj je — kakor tudi njegova sestra Anica — stanoval pri Carmanovih na vogalu takratne Gajeve ulice, v stari, na pol razpadajoči hiši dijaške kuhinje Domovine, ki je zdaj že zdavnaj ni več. Čudno je, da se mi hiša takrat, ko so bile parcele med današnjo Kidričevo in Cankarjevo ulico večidel še nezazidane, nikakor ni zdela tako siromašna, kakor mi je zdaj v spominu, ko so zrasle tam tako velike, silne palače. Tako dobra in tiha je bila, ko sta menza za boljše goste v pritličju in uboga, siva dijaška kuhinja v stranskem traktu, ki ju je vodila naša gospodinja, odpravili svoje opoldanske in večerne abónente. Spominjam se, da so se študentje zlasti ob večerih že zdavnaj pred šesto, ko je bil čas večerje, potikali okoli hiše ali postavali po veži — mnogo jih je bilo, ki so težko vzdržali doma, ker niso imeli prijaznega bivališča, drugi niso vedeli za čas, a največ jüi je bilo najbrž, ki jim je lakota prehitevala uro obroka. Široke, stare, lesene stopnice so v dveh ali treh razdelkih držale mimo menze v prvo nadstropje do velike sobe z enim samim oknom, ki je gledalo na prazne parcele.
Soba je bila skromno opremljena. Ob levem in desnem zidu po dve postelji, na sredi skupaj sestavljene tri velike mize, ki so za njimi lahko našli prostora štirje
214
študentje. Knjige in zvezki, v vrstah zloženi po mizah, so ločevali naše prostore, a na sredi je stala velika, trebušata petrolejka z zelenim senčnikom, ki je zvečer in pa v zgodnjih zimskih jutrih dajala luči za vse. Soba je bila uboga, pozimi nezakurjena, a dalo se je nadihati vanjo tople domačnosti, da si se še ozrl po njej, ko si odhajal, kakor to delajo razmišljeni ljudje v podzavestnem strahu, da niso kaj pozabili, in da se je že pusta veža veselo nasmehnila človeku, ko se je vračal iz mesta. Tivoli je bil takrat nekam bliže — najbrž zavoljo starih divjih kostanjev, ki so samotni še stali po parcelah — v jutrih in pred večeri je žvrgolenje ptic prihajalo iz parka.
Skoraj poldrugo leto sem stanoval tu s Srečkom Kosovelom; jeseni 1920 — hodil sem v četrti razred poljanske gimnazije — sem prišel in sem ostal še nekaj časa kot petošolec, če se ne motim, ves prvi semester. Prišli smo pravzaprav trije skupaj, trije nižješolci iz Trbovelj, jaz sem bil najstarejši med njimi. Nekaj nenavadnega je, kako goreči lokalni patrioti so Trbovci — kjer koli so se srečali v svetu, takoj so že takrat nastopali v enotni fronti, pa naj so bili politično še tako vsaksebi. Takšna enota smo bili tudi mi trije, čeprav smo prihajali iz treh različnih taborov in sem jaz takrat že veljal za komunista. Bil sem v stikih skoraj z vsemi študenti revolucionarne smeri, kar jih je bilo tedaj na ljubljanskih srednjih šolah, predvsem z Dušanom Kermavnerjem na naši gimnaziji pa z bratoma Klopčičenia, IMiletom in Francetom, na realki. Izmenjavali smo si ilegalno politično literaturo in sam sem vso svojo gotovino — z inštrukcijami sem sorazmerno dobro zaslužil — trosil za nabavo knjig; z Dunaja in iz Berlina sem po pošti pogosto dobival zajetne zavoje. Mi trije Trbovci smo takrat imeli v Splošni bolnišnici hrano zastonj, a z nami še nekaj drugih študentov iz Trbovelj. Stregle so nam usmiljenke, ki so nas prav obzirno in ljubeznivo nagovarjale, da bi se pred jedjo in po jedi spodobilo moliti. Večma izmed nas je bila proti temu in tej večini so se brez velikega ugovarjanja podredili tudi tovariši, ki so bili verni ali bi bili vsaj iz oportunizma pripravljeni izmoliti kak očenaš na dan, da dobijo dodatek. Takšni in podobni veliki dogodki dneva so vzbujali med nami živahne obravnave in, ko smo se mi trije naselUi v stari hiši v Gajevi ulici, je ta naš svet vdrl tudi v Kosovelovo pesniško samoto in mir.
Po pravici lahko rečem tako, zakaj Kosovel je že takrat živel nadvse resno, studiozno in vase poglobljeno življenje. Njegova miza je bila prava delavnica duhovno ustvarjajočega človeka. Skrbno in marljivo je izpolnjeval svoje študentovske dolžnosti, a imel je zmerom še Mdosti časa za literarni študij in pisanje. Zvečer smo mi trije po navadi hodili zgodaj spat, če že človek ni zašel v gledališče ali če ga kakšna nujna naloga ni priklenila h knjigi. Pozimi nas je tudi mraz pogosto preganjal v posteljo. Kosovel je sam bedel dolge večere ob petrolejki z zelenim senčnikom, študiral in pisal. Ni veliko govoril o svojem delu, ni se ponašal s svojim pesnikovanjem, a včasih mi je pokazal kakšne stihe, ki jih je pravkar napisal, ali kakšno misel, ki jo je našel v knjigi. Takrat je rad prebiral Carlyla, a med pisatelji je bil njegov ljubljenec Oscar Wilde. Bral je njegove Pravljice v Gradnikovem prevodu, ki so ga nekega večera tako prevzele, da mi je moral začeti brati na glas, čeprav sta najina tovariša že spala. Bral je s pridušenim glasom, kakršen se morda najbolje prilega prečudežni, prežalostni zgodbi o študentovi ljubezni, o prevzetni deklici, o beli roži in o srčni krvi slavca. Bral je s tistimi mehkimi nj-i in Ij-i svojega kraškega narečja, ki jih moj trboveljski govor ne pozna in ki so me zato zmerom tako mikali pri njem, zraven pa s toliko čustva, da mi je dih zastajal od poslušanja.
V resnici je Kosovel po nas treh — lahko bi rekel tudi, po meni, saj sem bil le nekaj mesecev mlajši od njega — prvikrat prišel v stik z neko miselnostjo, pa tudi neko stvarnostjo, ki je bila bistveno drugačna od njegove. Naša soba je bila zmerom, kadar so le dopuščali študij in naloge, polna živahne diskusije, ki sva si v njej stala po navadi midva drug proti drugemu in ki največkrat ni pripeljala do nobenega zaključka. Živo pa ga je zanimalo vse, kar je utegnilo vznemirjati mladega duha in o čemer sem jaz lahko kaj rekel: življenje in boji trboveljskih rudarjev, vprašanje oboroženega upora, diktature proletariata, skupne lastnine, religije itd. Bil je izredno vnet, vroč diskutant. Pogosto se je dogodilo, da me je speljal iz sobe in da sva se šla hitrih korakov sprehajat do vrha glavnega tivolskega drevoreda in nazaj, pri tem pa sva z vso ihto reševala kak pereč problem. Včasih sva se tako sporekla, da sva zadnji del sprehoda prehodila v morečem, sovražnem molku. Priznati moram, da jaz sam nikakor nisem bil tako navdušen za te debate kakor on. Občutek sem imel, da je vse to razdiranje misli zaman in da se Kosovel v svojem osebnem svetu, ki si ga je bU ustvaril, ne da premakniti. Cenil sem ga in sem zato samemu sebi pogostokrat očital, da je le moja dialektična nebogljenost kriva, če ga ne morem
215.
prepričati. Stokrat sem na tiJiem sklenU, da ne bom^ več razpravljal ž njim, a kadar; ga je spet zgrabilo razpoloženje, se nisem mogel izogniti besednemu dvoboju ž njim.:
A ne more biti dvoma, da se je Kosovel za ta družbena vprašanja toliko za-' nimal in se tako razvnemal ob njih v znatni meri zato, ker mu je bil nasprotnik pri roki — debata je bila njegova strast — ker sva velik del dneva prebijala skupaj, ' zlasti pa zato, ker je bila to zanj najlagodnejša pot, da se, čeprav le bežno in površno,: seznani s problematiko, ki je bilo o njej vendar toliko govora povsod, med študenti, | v tisku, na predavanjih in zborovanjih. Kar sem imel nemške napredne literature, i ga ni zanimala, niti politična niti leposlovna. Pa tega ne navajam v grajo, še zlasti j ne, kar zadeva leposlovno. Bila je namreč povečini literatura skromnejše, prapa- ] gandne vrste, prevodi iz tujih književnosti (zlasti Upton Sinclair) in pa nemški izvirniki, ki pa je bil med njimi resne umetniške vrednosti edino Emst ToUer in pa do neke mere še proletarski pesnik Max Barthel, ki ga Nemci štejejo za pomembnega ; predstavnika socialne poezije. Ali Kosovela tudi ta dva nista kdo ve kaj privlačila j — bila sta mu očitno tuja po tematiki, Barthel pa tudi po svojem slogu. Kosovel je ] nosil v sebi podobo o globlji, čistejši poeziji, ki ji je ostal do konca zvest, tudi takrat, : ko se je razvil v barda naše narodne in socialne revolucije. i
Resnično živo, goreče ga je zanimalo tedaj le naše narodnostno vprašanje, j A tu je zanimivo, da se je Kosovelu že takrat, v šesti šoli, uprla reakcionarna zabloda ; o »narodnem edinstvu«, ki je v liberalnem političnem taboru veljala za osnovno na- ] čelo, in da je tudi v tem iskal svoje poti. Že takrat je zametaval to tezo — zametaval, ' pravim, zavrgel je najbrž še ni do kraja, ker se je moral pač do vsakega spoznanja dokopati s srčno krvjo. Pred mano je stanoval ž njim moj rojak D., njegov prijatelj, j in, da tako rečem, somišljenik, ki je medtem maturiral in je to jesen odhajal študirat'j v Zagreb. Pred odhodom je prišel Kosovela obiskat v Ljubljano. Zvečer sta hodila po i mestu in debatirala in precej pozno, ko smo drugi že spali, sta prišla v sobo. Nista ] prižgala luči, naslonila sta se ob odprto okno in tiho, vroče razpravljala dalje. Ostri j šepet me je predramil in slišal sem, da rešujeta naše narodnostno vprašanje. Kosovel * je z vso vnemo zastopal načelo, da smo Slovenci narod, in je klical predvsem je- : zikovne argumente na pomoč. D. ga je z enako vnemo pobijal, dokazoval je, da je ' slovenščina narečje, ki se v velikem merilu komaj toliko loči od hrvaščine, kakor, , recimo, govor v trboveljski od govora v zagorski dolini v malem. In navajal je za j primer, kako v Trbovljah izgovarjajo besedo šola in kako v Zagorju. — Že takrat ; je bil na tem, a ostal je vendar v dilemi, odločilnega koraka ni mogel napraviti — 1 ni izstopil iz Preporoda, ki je zavzemal D.-ovo stališče. Med drugimi prijatelji, ki ¦ so ga tedaj prihajali obiskovat, se poleg A. Gspana in Lada Khama spominjam zlasti i še njegovega rojaka Vlada Martelanca. :
Resnica pa je, da mu načela socializma že po kratkem trajanju najinega po- : znanstva niso bila več tako tuja. Le njegova malce nagajivo trdoglava narava ni j dopuščala, da bi na koncu priznal nekaj, kar je na začetku oporekal. Toliko bolj pa ; me je presenetila neka njegova izjava še tiste jeseni leta 1920. — Po kosilu me je ' vprašal, ali pojdem tudi jaz na tečaj ruskega jezika, ki se je imel tistega dne začeti ; na poljanski gimnaziji za vse ljubljanske srednje šole. Jaz za to stvar nisem vedel ; in, ko mi je Kosovel objasnil, da je bilo pri njih razglašeno po okrožnici, sem upravi- , čeno domneval, da je tečaj namenjen le višješolcem. Kosovel pa ni odjenjal, samo ob \ sebi se mu je zdelo umevno, da moram jaz na ta tečaj, in nazadnje sem se vdal in ' sem šel ž njim. Na vogalu starega Slona pred pošto sva počakala, z nekim prija- , teljem da je še domenjen. Kmalu je ta njegov prijatelj prišel, bil je njegov rojak ' in sošolec Rastko Nemec. Seznanil naju je in tedaj je Kosovel rekel Nemcu o meni: , »Ta je tudi eden naših.« ;
Zavriskalo je v meni, tako sem bil vesel teh besed — saj je bil njihov ptomen ] nedvoumen. Jaz sem bil tisti, ki je v najinih debatah zmerom brez ovinkov in 5 naravnost izpovedoval svoj nazor, tako da o meni ni mogel dvomiti. AU ni popol- ; noma jasno, da je Kosovel s temi besedami izenačil svoj svetovni nazor z mojim pa da mora biti Nemec enakega mišljenja z nama? Nekaj čudnega je, kako se je ' nam vsem trem ta Kosovelova formulacija zdela popolnoma razumljiva, kar sama ' po sebi umevna. Ko smo šli dalje po stari Prešernovi ulici, čez frančiškanski most j in čez Vodnikov trg proti gimnaziji — polagoma se je večerilo in v razredu so že luči gorele, ko smo prišli (ruščino je poučeval suplent CirU Petemelj z liceja) — ^ nismo več govorili o tem. A že takrat sem na tihem vedel, kako neznansko relativ- ; nega pomena je mogla biti ta Kosovelova izjava. Rastka Nemca prej nisem poznal ; in poslej ga nisem več videl. V prenapeti romantiki, ki je lastna vsem strastnim ,
216 i
iskalcem spoznanja, se mlad človek, ki je nenehoma v gibanju, pogostokrat rad izdaja za nekaj, kar ni, a tisti trenutek sam v sebi pošteno misli, da je. Nekaj bi moralo biti narobe s človekom, ki bi lahko rekel o sebi, da je v pubertetnih letih zaključil svoj miselni krog. Kosovel je bil neznansko daleč od tega. Ce je trenutek stopnica v času, pa tudi spoznanje ni več ko stopnica. Neštetokrat je treba nazaj, da potem nadaljujemo pot navzgor. Tako je Kosovel hodil skozi življenje.
Izredno dovzeten, nestrpen od žeje po resnici, a tako bridko samosvoj, da je morala sleherna misel, preden jo je lahko sprejel od sveta, skozi zadnje najtanjše cedilce njegove duše. Moja bližina, navzočnost nas treh, ga je navdajala s sugestivno nujnostjo, da je ureditev družbe prvi imperativ časa. Cetrtošolci na poljanski gimnaziji smo tedaj izdajali šapirografiran literarni list Jadran, ki sem mu bil jaz nekaj časa urednik. Rokopisi, ki sem jih dobival za list, niso bili kakšne posebne cene. Kosovel mi je nekajkrat pokazal ali bral svoje stvari, ki so za moj občutek kazale izredno tanek posluh in kulturo. Nikdar bi si ga ne bil drzni: prositi, naj da kak prispevek za naš list — tako siromašen se mi je zdel naš Jadran pred njim. Ko je videl prvo številko, pa mi je sam od sebe ponudil sodelovanje in jaz sem zagrabil z obema rokama. Nerodno mi je bilo samo, ko sem opazil, da naši bralci, moji sošolci, nimajo smisla za pravo lepoto in da ne čutijo počastitve, ki jim jo je naklonil redek talent. Pesem Proletarcem, ki jo je pod psevdonimom Vidoslav objavil v četrti številki Jadrana, pa priča, da najini dolgi, živčni pomenki niso biU brez odziva. Pesem se glasi: Nosite glave pokoncu, / uprite pogled svoj k solncu, / iščite v njem si moči! / Nočete? ... Mar se bojite ljudi, / ki nimajo žuljavih rok? / Mar jim ni oče isti Bog / kot vam? / Cemu bi pred njimi bilo vas sram? // Veste, marsikateremu teh ljudi / seva pekel iz oči; / dasi jim je čist obraz, roke, / vendar ni čisto jim srce! // Zatorej pokoncu glave, saj vzdržujete svet, / k solncu uprite svoj pogled, / v od njega svetlo vso planjavo, / ki nam lahko luč prinese pravo. o
Iz vsega povedanega menda lahko razberemo, da se je Kosovel že kot šesto-šolec živo ukvarjal s problemi, ki jim je pet let pozneje s svojim nastopom v Mladini našel tako plastične in izvirne rešitve v svoji aktivistični, kritični in polemični esejistiki, pa tudi v svojem pesniškem ustvarjanju. Latentno, podzavestno in pogostokrat na videz proti njegovi volji so že takrat poganjale v njem klice idejne smeri, ki jo je pozneje ubral tako odločno in s tako prepričljivim zanosom. Z delavstvom ne takrat ne pozneje ni imel tesnejšega stika. Se kot srednješolec pa je (po podatkih A. G.) dvakrat imel priložnost, da bežno, na šolskem izletu, a vendar od blizu vidi muko in trpljenje našega proletarca v tistih dneh: prvikrat v Rušah na izletu pod vodstvom Komatarja, drugič, v sedmi realki, pa v Zagorju, kjer so si študentje pod vodstvom Juša Kozaka ogledali glažuto in kisovški rov; silno ga je prizadel zlasti obisk med zagorskimi steklarji in rudarji. Med velika doživetja, ki so v revolucionarnem smislu vplivala nanj, pa bi bilo treba na vsak način šteti še dva zgodovinska datuma iz našega delavskega gibanja: napad kraljeve žandarmerije na delavske množice med železničarsko stavko aprila 1920 na Zaloški cesti v Ljubljani in spopad med Orjuno in rudarji v Trbovljah 1. januarja 1924. Takrat, po dogodku na Zaloški cesti, so ljubljanski srednješolci v gručah romali na prizorišče moritve in v mrtvašnico na koncu stare Splošne bolnišnice, kjer so žrtve, zasute s cvetjem, ležale na odru. Med temi študenti je bil tudi Alfonz Gspan, a najbrž tudi njegov prijatelj Kosovel. Prav tako je spopad ob izzivalnem oboroženem pohodu Orjune na Trbovlje razvnel silne debate med mladimi ljudmi, ki so morale živo vplivati na tankočutnega Kosovelovega duha. Trboveljski dogodki so ga morali toliko bolj v živo zadeti, ker se je tedaj, čeprav le s prav rahlimi vezmi, še zmerom štel za pripadnika tako imenovane napredne stranke, ki je z vsem svojim aparatom podpirala orjunaško akcijo.
1. junij 1924 je nekako na sredi med člankom Dijaški časopis, ki ga je še v oktobru 1923 objavil v drugi številki Vidovdana, »glasila jugoslovanske napredne omladine«, in pa njegovim, prvim nastopom v Mladini. Članek v Vidovdanu že zgovorno nakazuje Kosovelovo novo smer. Ko razpravlja o nalogah dijaškega časopisa, govori najprej o nravni propalosti »današnje družbe« in o »zavesti človeka, ki je propala«, potem pa nadaljuje: »Človek ne ve več, da je človek. — Toda eno zagotovilo je temu človeku: kadar se nažre do sitega in mu tudi spleen ne bo več drugoval s prijetno brezskrbnostjo, se bo uprla duša. Vstal bo ponižani in zaničevani duh. —¦ Delavci bodo vstali, vsi, ki gradijo življenje v posameznih njegovih delih, manuelci, intelektualci, z eno besedo vsi, ki hočejo živeti, ker imajo zato
217
svojo prirodno pravico. Vstala bo nova sila, ki naj reši propalo človeštvo, sila, ki je preračunana na našo dobo kot maščevanje in lečilo. Zgodovinar bo napisal: Zgodovino pišejo mase. Ako pregledamo te faktorje, je uvideven račun: vse bo strto, kar nima ogrodja...« Članek, ki se tako nenavadno bere sredi nacionalističnih puhlic in tirad v Vidovdanu, obsega komaj dobro stran lista. A Kosovel je takrat še zmerom zvest svoji skepsi in pred zaključkom še zmerom izraža bojazen in dvom: »Besede, besede, besede! poreče, kdor prečita ta članek. Ne bo me osupnila sodba.«
V Mladini mu je urednik Tomšič takoj v prvi številki drugega letnika zaupal Uvodne besede. »Zmaga resnice v kulturnem, humanizma v gospodarskem, pravičnosti v socijalnem življenju pa bo največji triumf sodobnega človeka,« je Kosovel zapisal kot geslo nove smeri. Politični program, formuliran v pesniškem, na videz presplošnem, a v resnici dovolj jasnem jeziku, če besed ne trgamo iz konteksta. Na drugem mestu, v Refleksijah ob koroškem dnevu, pravi v isti številki: »Svet se deli samo v dvoje skupin: v zatirajoče in zatirane.« Vprašanje slovenske narodne samostojnosti postavlja kot zadevo boja s kapitalističnim družbenim redom. Samo pesniški jezik? Drugič v slovenski kulturni zgodovini doživimo primer, da se pomemben literarni oblikovalec pridružuje gibanju širokih ljudskih množic, sprejema program njihovega najbolj naprednega krila in se s svojim delom sam uvršča na čelo teh množic: prvi je to storil Ivan Cankar, drugi Srečko Kosovel. Ta paralela se nam vsiljuje sama od sebe. Kakor ni Cankar sistematično študiral znanstvenega socializma, tako tudi Srečko Kosovel ni proučil vsaj temeljnih del iz raz-sežne literature modernega marksizma-leninizma. A kakor je bil Cankar v času pred prvo svetovno vojno eden izmed voditeljev takratne slovenske socialne demokracije — in naj bistrovidne j ši med njimi — ne da bi bil formalno njen član, tako je Srečko Kosovel, resda v drugih okoliščinah, pred petintridesetimi leti postal vodja naše mlade slovenske revolucionarne generacije, ne da bi bil kdaj formalno pripadal kateri njeni organizaciji. Pa kakor Cankarja, tako tudi Kosovela ni mogla le gola pesniška intuicija pripeljati na to pot. Videli smo, da mu je bilo treba za to dolgega gorenja in zorenja, a brez dvoma tudi življenjske izkušnje.
Ko je napisal tiste Uvodne besede, je bil stvarno označen za urednika revije, čeprav po črki to ni bil. Ze po prvi številki je Stanko Tomšič uredništvo odložil in od prihodnje številke dalje zavzame njegovo mesto uredniški odbor. V tej na videz formalni preosnovi je začetek tistega načina kolektivnega urejevanja, ki ga bomo težko našli v podobni tovariški obliki pri kakšnem drugem slovenskem mladinskem listu v času med obema vojnama. Polagoma se je uvedla praksa, ki je pozneje zavzela prav širok razmah, da je vsak rednejši sodelavec dobU svoj glas v uredniškem zboru. Na ta način list ni bil le glasilo gibanja, ampak je bil s svojim sotrudniškim krogom hkrati organizirana sestavna enota v tem gibanju. (Iz zgodovine tega kolektivnega načina urejevanja bi se dale pripovedovati zanimive zgodbe, značilne za duha, ki je vladal v tej generaciji, in za ozračje tistih dni.) V krog Mladine je Kosovel privedel svoje stare tovariše iz Ivana Cankarja in nove prijatelje z univerze in od drugod. Med njegovimi najožjimi sodelavci so — imena navajam po časovnem redu, kakor se pojavljajo: Ciril Debevec, Ivan Grahor, Vinko Košak, Bratko Kreft, Anton Ocvirk, Alfonz Gspan. A večino iprostora polni s svojimi prispevki sam. Podoba je, da se mu je mudilo od tod, bilo je to zadnje leto njegovega življenja in pisal je z neizmerno silovitostjo. Zapuščina, ki nam je ostala, priča, da je bU to duhovno najbogatejši, miselno najdalje zagledani pesniški oblikovalec iz rodu med obema vojnama.
S svojim političnim delom, z živo in pisano besedo, s publicistiko in poezijo, se je na višku svojih ustvarjalnih moči popolnoma samoraslo, iz lastne pobude, brez vsakršnega formalnega stika z revolucionarno organizacijo delavskega gibanja, to se pravi, tudi brez načrtne politične šole v revolucionarnem smislu, pridružil temu gibanju in zavzel vodilno mesto na enem izmed njegovih pomembnih bojišč, kakršno je boj naprednih kulturnih delavcev za novo obliko sveta. Pa čeprav je to njegovo delo trajalo komaj od ene jeseni do pomladi, je žetev izredno bogata. Srečko Kosovel pomeni v literaturi svojega časa največjega, najizrazitejšega predhodnika in kUcarja naše ljudske revolucije. V procesu njegove duhovne rasti nam je danes sicer marsikaj še uganka, ki je danes še ne moremo rešiti do kraja. Ni pa dvoma, da bi bilo še mogoče obnoviti podrobnejšo črto njegove rasti.
Zelo verjetna je domneva, da znaten delež pripada tu njegovemu rojaku in prijatelju Ivanu Grahorju, ki je bil takrat že eden vidnih političnih delavcev, publicistov in pisateljev med študenti ljubljanske univerze. Ludn.k Mrzel
218
NEKAJ ZANIMIVOSTI IZ JEZIKA RUDARJEV 1
V jezikoslovju cesto govorimo o pojmih: knjižni jezik, pogovorni jesdk, dialekt.; Vsaka izmed omenjenih zvrsti nosi v sebi karakteristično obeležje, pogojeno v okolju , in delu. Za slovenski knjižni jezik velja kot za vsak drug jezik, da se je izoblikoval [ postopoma do današnje oblike zaradi razmer, v katerih je nastajal. Čeprav korenini j v dveh glavnih slovenskih centralnih narečjih —¦ dolenjščini, ki mu je prvotna | osnova, in gorenjščini — je v glasoslovnem, morfološkem in sintaktičnem oziru kot ] knjižna tvorba splošno slovenski in prav tak kot živo vsakdanje občilo ne obstoji, i Življenje v kultumo-gospodarskih središčih ustvarja ob knjižnem jeziku poseben ' tip jezika — pogovorni jezilt. Ta je po eni strani vedno vezan na knjižni jezik, bolj ] ali manj obarvan z dialektom, po drugi strani pa nanj vplivajo različne družbene i plasti, zato ne moremo govoriti o enotnem pogovornem jeziku, ampak o lokalnih j variantah pogovornega jezika. Na pogovorni jezik vpliva situacija že sama, na svoj i način ga oblikuje delo; tako po svoji funkciji ne more biti nekaj stalnega, ampak: je odvisen od izobrazbe, namena in originalnosti posameznika pripovedovalca. V od- \ nosu do knjižnega jezika, lu ima zaradi svoje kulturne in družbene vloge najbolj i izdelan slog in v najvišji meri izoblikovan logičen način izražanja, je radikalnejši ] in svobodnejši. Dialekt je vezan na določen teritorij, pri nas v glavnem tipičen za j kmečko okolje. Vsak dialekt zase kaže samostojne glasoslovne, morfološke itd. pojave ¦ v razmerju do splošno slovenskega jezikovnega razvoja in ustvarja posebne značil- I nosti v vsebini izraza in načinu izražanja. i
Kakor nastaja v kultumo-gospodarskih središčih kompromisna oblika vsak- ' danjega jezika, tako srečavamo tak pojav tudi v rudarsko-industrijskih krajih. ; Zaradi neprestanega mešanja prebivalstva osnovni dialekt utone, njegove značilnosti ; se zabrišejo, v naglo razvitem središču se formira novo jedro, od koder se širijo j inovacije do skrajnih robov osnovnega dialekta. Ob takem mešanju nastali govor : je vendar tipičen — vsebina besed je šele nosilec duha — po svojih predstavnikih ¦ celo zelo originalen, svojevrsten in ekonomičen, torej stilno izrazit. Fizično delo i prav tako kot duševno daje s svojim okoljem nešteto asociacij za nova izrazna i sredstva, za nastanek novih besed, besednih zvez, ki so v posamezni situaciji eks- ; presivnejše in ustreznejše kot v jeziku ustaljene izrazne kategorije, seveda so te novosti podvržene naglim spremembam.
Ob teh splošnih mislih bi rada opozorUa na dve stvari, ki se mi po vsebini.] in tipičnosti zdita izredno zanimivi, namreč na stabilno strokovno izrazoslovje j rudarjev in na njihov način pogovora, pripovedovanja, na svojevrstno frazeologijo, J kar vse je zelo spremenljivo.' \
Vse Zasavje nekako od Litije do Zidanega mosta spada po svojem historičnem i glasoslovnem in morfološkem razvoju v sklop dolenjske dialektične baze, kasneje j pa je bilo prekrižano z gorenjsko-štajerskimi značilnostmi. Po ozkih prehodih ; goratega ozemlja je govor na severu trčU ob gorenjščino, na severovzhodu na savinj- ; ščino in laški govor. Vse to je že v zgodnji preteklosti ustvarilo neenotnosti • in nekatere glasoslovne, morfološke in akcentološke pojave pospeševalo ali zavla- i čevalo in ustvarilo prehoden, mešan dialekt. V jezikovnem razvoju gospodarsko i pasivnega Zasavja je odigral odločilno vlogo razvoj rudarstva in industrije, ki je v novo nastala industrijska središča (Zagorje, Trbovlje, Hrastnik) zanesel' ljudi i iz okolice in iz različnih krajev Slovenije. V razmeroma kratkem času (150 let) j se je v teh središčih sformiralo novo govorno jedro, nastal je poseben žargon, ki je i odsev dela in mišljenja zasavskega rudarja. Zanimivo, da je prof. Ramovš v Dialektih ; (1935) ta skrajni podaljšek dolenjščine ob Savi in severno od Save označil samo ' kot medijski govor in orisal njegove značilnosti. Gotovo ga je k tej oznaki navedla | ugotovitev, da se vse, kar je za dialekt značilno, na tem ozemlju preveč razblinja, ; in se je v svoji raziskavi omejil na porečje Medije (Medija, Izlake, Zagorje), kjer ; je ugotovil pojave, ki so bili po njegovih nazorih za govor tipični. Ob današnjem ' razvoju industrije (7 do 8 tisoč rudarjev) se s stalnim dotokom prebivalstva tudi " iz južnih pokrajin Jugoslavije, razumljivo, ta proces mešanja nadaljuje in stopnjuje, i kar močno vpliva na kmečko okolico in prvotni dialekt izpodriva. Nagla komuni- i kacija in poživljena kolektivnost povzročata, da se moška kmečka delovna sila, I pretežno usmerjena v rudnike, navzema duha doline. Starih kmečkih idiličnih pri- i povedovalcev ni več, govor je vedno bolj razgiban, stavki so samo nakazani, javlja j
' Gradivo za članek je zbrano iz rudarske okolice Hrastnik—Dol—Brezno. Iz tehničnih razlogov ^ ga ni bilo mogoče opremiti s potrebnimi diakritičnimi znamenji. j
219 !
se težnja po jedrnatem, zgoščenem izrazu, ki ustreza današnjim življenjskim razmeram. Zopet srečavamo posameznike, ki z bistrostjo in iznajdljivostjo lahko potegnejo za seboj vso okolico in jo vključijo v ustvarjalni jezikovni proces. Tako obstaja in nastaja v rudarskih krajih jezik, ki ima kljub zgodovinski dialektološki neenotnosti toliko tipičnega, da ga vsak poslušalec lahko opredeli. V čem se kaže ta tipičnost? Kaže se v neprestani težnji po originalnosti, duhovitosti, drznosti in v izrednem smislu za humor. Delovno vzdušje kot posledica posebnega okolja v jami rudarje neverjetno jezikovno sprošča. Vsak se počuti na svojem delovnem mestu neprekosljivega in nenadomestljivega, neustrašen je pri delu Ln v besedi. Ce se jezi in preklinja, je na- dnu misli želja, da zadene v črno, da »jo pogrunta«. Kolektivnost spodbuja svojevrstno zgovornost. Beseda mora biti ekonomična, izrazita, govorjena ob določeni situaciji na pravem mestu, hkrati mora biti pomensko gibljiva. V tej težnji po originalnosti se jasno kaže miselni razvoj delovnega človeka in njegov način izražanja, ki teži v sicer preprosto, a po svoji kombinaciji presenetljivo, drugim nerazumljivo metaforiko. V metaforičnem načinu izražanja se kaže neprestano prepletanje in mešanje delavsko-kmečkih izraznih elementov.
Strokovno izrazoslovje, ki so ga prinesli rudarji sami iz tujih rudnikov, je povečini nemškega izvora. (Vendar gre tu za dvoje vrst izposojenk; za take, ki so na slovenskem jezikovnem teritoriju splošno znane, bodisi da gre za starejšo ali mlajšo dobo izposojanja, in pa za izraze, ki se tičejo samo rudarstva in so izposojeni v raznih dialektičnih otjlikah iz tujih rudnikov ali vpeljani s tujo, nemško upravo. Izposojenke iz različnih časovnih obdobij so zapuščale svoje sledi v fonetični podobi besed, kar odseva v razhčnih glasoslovnih substitucijah in bi podrobna fonetična raziskava pojasnUa, od kod in kdaj so prišle v omenjena rudarska središča.) Glasovi nemških izrazov so delno substituirani z ustrezajočimi glasoslovnimi težnjami dolenjske dialektološke baze, s primesjo nekaterih gorenjskih pojavov — analogično po domačih besedah. Tako sta n. pr. nemški e in ö substituirana z e (ki ni v domačem vokalnem sistemu) in z diftongom ie, ki je dolenjski refleks za é, q in é, n. pr.: šlemunga Schlemen, švelar Schweller, kvel Gewölbe, gezenk Gesenk ali: ubliegat ablegen, štriekna Strecke, liegant itd. Nemški o je substituirán z o ali z -diftongom uo, ki je dolenjski refleks za o in p: fortna Pforte, puorloh Bohrloch. Ali: kuoln Kohle, zuolm Sohle itd. Nemški a je substituirán z o ali a: šoht Schacht, ferzoc Versatz, lampa Lampe, laufar Laufer. Nepoudarjeni nemški a običajno preide preko o v u: kumarat Kamerad, upava Abbau, ubliez Abiosen itd. Izrazi so sprejeti v slovensko morfološko strukturo z dodanimi domačimi sufiksi in prefiksi. Gre za samostalnike, kjer zasledimo mešanje spolov, in za glagole: kupla Kuppel, holcaptajlunga Holzahteilung, štriekna Strecke, kopfarca Kopflampe itd. Samostalniki moškega spola so sprejeti v slovensko deklinacijo, sufiksov običajno niso menjaU, n. pr.: hajar Hauer, laufar Lau/er, gezenk Gesenfc, dritl Drittel. Glagoli: prehat brechen, pusenkiat senken, nahraisat nachreissen, prefalat falzen, zaplecat pfletzen, zalaufat laufen itd. Izrazi, preneseni v slovenski jezikovni sistem, so tako dobili domačo barvo, a so pogosto premaknili pomen in so n. pr. gverk rudnik, štajgar paznik, hajar kopač, Stempel stojka, rigl prečniic itd. tako živi, da pwmenijo rudarjem slovenski izrazi, po zasJugi rudniške uprave, ki se zelo trudi za uvedbo slovenske terminologije^ danes že vsem znani, lahno afektacijo ali pa človeka, ki se na stvar ne razume. Resnično niso to več nemški, ampak knapovski izrazi (pu knapusk), kot sami pravijo. Iz pogovora lahko razberemo le stare privajene rudarske termine: Maš nohšiht (nočno delo)? Ja, so me na ta dritl peliegal (so me na to izmeno ali tretjino določili), k' je ublies kronkcieglc uzieu (ublies tisti, ki zamenja delo, kronkcieglc bolniški list). Za laufarja bo že (vozač), prec ne moure bit hajar (kopač). Pejt h gverk (v rudnik)'. Duons je cuolnga (plača). S'ti tut plaumohar ratu (neopravičeno izostajal)? Zej sm' pa na četrtem dritlni sem v bolniški. Vse na omenjen način ponašene besede zbujajo nekoliko trd vtis, a so govorjene z nekim posebnim prizvokom in zlasti v jami, kjer rudarje podzavest skupne nevarnosti še posebno zbližuje, se ta občutek neverjetno ublaži in napravlja njihov govor simpatičen in domač, vendar po vsebini zaradi izrednega okolja skrivnosten in svojevrsten, razumljiv samo rudarjem.
Zanimivo je pogosto prenašanje teh izrazov v situacije, ki nimajo zveze s poklicnim delom. Tu gre za nove asociacije navadno mlajših posameznikov, ki ustvarjajo nove besede s smislom za bistvo, zanimive besedne zveze itd. in jih vsa dolina zaradi originalnosti in aktualnosti v kratkem času osvoji. Raziskava teh novosti lahko najde izvor v konkretni situaciji. Zaradi točnosti in ustreznosti postanejo zelo sintetične ter splošne in so cesto znak razpoloženja govorečih. Tako
220
se sliši n. pr. za nekdanje — vrgli so ga ven — so ga sfedral čez urate (je fedru vozil jamsko dvigalo); te bomo sfedral uon; boš še nejki štemu urejal; ta je rieveš, ma klobn na urati poročen je; klobn posebna spojka v jami; je blu fajn nasajen je kazalo; je že taku nacilan za kumarata dogovorjeno, zmenjeno; zvečier pa sprejt metulčka, zat pa kravatno zakalam zagozditi, privezati kravato; jes te bom ubdihu oštel te bom (poudarjena fizična stran zmerjanja); ali: pejt sem, boš mmal gajstige pukazu boš kaj povedal; ta je pa jazbečarske sourte majhen je in v jami dela; baba ga je naarala, k nej duost gnarja pmiesu pretepla ga je; le u jega (najprej v jami vzklik za delo, nato se kot splošen imperativ prenaša v različne situacije); ali spet: s tabi se samu s puharjem puguvarjam s teboj ne govorim; pundeljk je plau; s že spet plauga nariedu? (neopravičen izostanek označijo z modrim svinčnikom); ta fraza je splošno slovensko znana.
Nekoliko nepričakovanih pomenskih premikov in za naš govor nenavadnih iterativov zasledimo pri glagolih. Običajno se'sliši: tam je kuoln že pubran; bote hmal pubral izkopali premog med sloji. Za »iztiriti« uporabljajo samo glagol »poklali, n. pr. puklal se je voziček je iztiril (kar je poklano, leži na tleh); ahti, de t' na pukuole! zuolm je trejba pusniet tla izravnati; je že pretesarjen? je že precim-pran? kaj pustaplaš? že spet mangupiraš? ta je pa uguojen okrogel! je že žvižgal? (sirena ne tuli, ampak žvižga); na Brej znam dve j žvižga; ta use pr Dalmatinci psti zapije; a si vouka nariedu? (na videz zasut prostor v jami). Glagol goreti se malo uporablja; večinoma se sliši: tam je biu uogij; spet je uogij tam. Ali: smo na urečin; na uot (deli, kjer je vroče in mokro). Pritožujejo se upravi brezosebno: muoja številka je premal zaslužla! muoja številka je mela teškoče (vsak rudar ima svojo številko). Z ozirom na emocijo vidimo, da je uporaba samostalnika učinkovitejša, predvsem pa ekonomičnejša kot raba glagola in zopet dokazuje rudarjev miselni postopek, ki si išče najkrajši način izražanja.
Za težko delo v jami se nihče ne izraža, da je bil to trd oreh — to že zdavnaj ne predstavlja nobene trdote — ampak poznajo samo izraze: zagaman je blu; tam je pa začikan (nekateri cikajo pri delu); je blu bol zamutan. Značilno je uporabljanje tujk na nenavadnem mestu, kar pride do izraza pri nekaterih adverbih. Prislov »nobl« je zelo pogost: fajn, nobl je u jam! tist je tut nobl, namuorš s kram-pam zram; tist je tud nobl! dohro odlično (lahko tudi v ironičnem smislu). Ali: kaku je blu? Original! Rieč original besejdo! Težnja po presenetljivosti je zelo močna, tako se sliši pogosto kaj kontrastnega: ta je lejpe farbe — čist krvav zelien; sm gliedu krvau zelien pisano, debelo itd. Dostikrat sta za pomen besede ali fraze odločilna besedni red in stavčna intonaaija, n. pr.: zdej so ijrejšl pa hajeri (najvišji naziv v jami je kopač); lej. joh, cepinarji kopljejo s cepini; grieš s kna-pucam? (knapovec — rudarski avtobus); celevar je že šou, pa glažar tut (avtobus celjskih rudarjev in avtobus steklarjev).
Jamsko orodje poimenujejo po lastnosti, podobnosti ali po izvoru, a to skoraj vsaka jama po svoje. Tako n. pr. v Hrastniku imenujejo posebno pripravo, ki ruši tesarbo in železne stojke — mutec. Zakaj — tih je, pa dela za tri! Zdi se mi, da ta odgovor najboljše pojasnjuje nastanek njihove privatne slovenske terminologije. Vozički imajo posebna imena: bulici (po poslancu Buliču, ki jih je uvedel v Senovem), rašuci (iz Raše), čuši — za prevažanje lesa, verižni transport imenujejo pancar itd. Vsa jamska delovna področja imajo svoja imena ali po zunanji geografski orientaciji, po osebah ali po številkah. N. pr. Jedert rov (Brezno), Zviezna (zvezni rov Hrastnik—Trbovlje), Marinko rov, na erštm horiconti, zitfelt, liegantfelt itd.
Posebno zadnje čase se širijo fraze, po pomenskem obsegu zelo široke. Odvisno od situacije lahko izražajo veliko pohvalo ali ironijo. Nadomeščajo lahko dolgo vrsto pridevnikov na eni strani zaradi svoje ustreznosti, na drugi strani zaradi svoje splošnosti. Na vprašanje, kaka je, posebno mlajši rudar navadno odgovori — fajn pa pucejn! Ker sta to dva pojma, ki sta v vsakdanjem življenju zelo aktualna, je jasno, da je ta zveza postala zelo gibljiva in je danes že navadna fraza z zabrisanim prvotnim pomenom. Med rudarji je lahko že neke vrste pozdrav (jamski pozdrav je samo Srečno!), v daljšem pogovoru se neštetokrat zvrsti. Kaku je blu? (kjerkoli in kadarkoli) — fajn pa pucejn; smo pil vin — fajn pa pucejn; tam so pa dekliete — fajn pa pucejn; kakšna je bila igra — fajn pa pucejn. Podoben obseg in enako vrednost ima fraza »tak ku ma za bit«, n. pr. kakšn s pa duons? Jes, tak ku ma za bit! Tu t' je ha j ar — ku ma za bit! Sm ga ubdihu ku ma za bit; tu t' je luoj — ku ma za bit lenuh, počasnež. Hitro osvojijo kakšno karakteristično besedico posameznika, ki dobi sčasoma vlogo različnih pomenov. Tako se je n. pr. pojavila po-
221
dvojitev besedice še v funlcciji brezmejnega elativa, ki izpodriva vse konkretnejše stare primere. Mam jes gnarja še in še (za staro: ku smeti, ku pečka). Bo vina še in še! Ali kot novoletno voščilo: samo stisk roke in — še in še! Pojavljajo se seveda tudi nove primere in stalna vprašanja, ki imajo določen namen —¦ ali norčevanje ali izmikanje. Na primer: sm žejn ku muora; suh ku cuota; nadzorniku je ku salate; ali: a tuoj pes na lojtrih spi? (suh je, poznajo se mu rebra). vSte celo Ameriko nalažil, de na spelate? (težko vozijo); maš bule pod pasho ali si len? a ta rjauga pacaš imaš na piki; boma dabila kej kuonjskega (če bosta v jami kaj dremala). Pridevnika pijan se posebno ob prizadetosti izogib-Ijejo. Iz neke zadrege nastaja že kar nov tabu, ki se izraža v številnih nadomestldh. Navadno se opravičijo: duons je pa vejter zanaša; duons sm pud vejtram; ali: litar je blis, bo spet vejtar! As' že spet takist? ga muorm mmal mejt; glaža pa na muorm videt! rad pije; sm biu mmal trunčen, kumarata smo zapU (že ob neprizadetosti). Pri petju v družbi vedno kdo pripomni: ni blu Ipu, pač pa naglas; smo zapejl, kaj; — lepu ni, naglas je pa. Za prepir ali pretep pozna hrastniška dolina frazo »bo trejba zbejlt«. Učasih zbejlmo, če ne grie drgač; naporu so pejl, puoi so pa bejU; pr sosejt že spet bejljo. Fraza je nastala iz slučajne zadrege. Rudar se je prepiral z ženo, ki mu je zmetala v navalu jeze stvari skoz okno. Medtem ga je ravno obiskal »kumarat«. Kaj pa Juože ti? Hitro se je znašel in odgovoril: »A, bejlmo, bejlmo.«
Martina Orožen ZAPISKI  IN   OPOMBE
Ob branju in študiju se utrne človeku ta ali ona misel. Drobna je, premajhna za članek ali celo razpravo, vendar po svoje le dopolnjuje to in ono trditev, osvetljuje kakšno se zdi na večnost postavljeno resnico. Včasih kje trdim, kar se izkaže pozneje za nepravilno, tu in tam v duhu ugovarjam tovariševi izgovorjeni ali zapisani trditvi. Tako se nabirajo dopolnila, popravki, ugovori, zapiski, opombe — drobiž, a ne smetje. Take vrste so ti moji zapiski in opombe. Ne razvrščam jih v neki red. Govore o različnih rečeh in se spuščajo na mnogovrstna področja. Uredništvo jih bo razporejalo po svoji uvidevnosti in po razpoložljivem prostoru.
1. »KDOR ZA DOMOVINO UMRE. ..« Te Robove besede okupatorskemu za-sliševalcu (JiS V, 3) izvirajo iz libreta italijanske opere »Donna Caritea, regina di Spagna« (Gospa Kariteja, španska kraljica), ki je bila prvič izvajana v Benetkah v Teatro della Fenice dne 21. II. 1826. Besede so iz zborovske pesmi v 9. prizoru I. dejanja. Njihova prvotna inačica se v izvirniku in prevodu glasi: Chi per la gloria muor / vissuto e assai, / la fronde dell' alor / non langue mai. (Kdor za slavo umre, / je živel dovolj, / lovorov venec / ne zvene nikoli.)
Pesnik stihov je Paulo Pola, ki pa razen navedenega libreta ni ustvaril ničesar. Skladatelj opere je Saverio Mercadante (1795—1870), ki je zložil vrsto oper in je bil za življenja zelo cenjen in široko znan. Dvoje njegovih oper so 1843 slišali tudi Ljubljančani v izvedbi ital. operistične družbe (prim. Cvetko, »Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem«, II). Danes je pozabljen.
Opero »Donna Caritea« je mogel ob premieri v Benetkah slišati tedaj še ne dvajsetletni Attilio Bandiera, z bratom Emiliom pozneje bojevnik za osvoboditev in zedinjenje Italije. Brata Bandiera sta bila sinova kontreadmirala v avstrijski mornarici, katere moštvo in vodstvo so predstavljali v večini sami Benečani (v širšem pomenu besede), Istrani in Dalmatinci. Mati bratov Bandiera se je pisala Marsich in bila brez dvoma slovanskega rodu. V mornarico sta stopila tudi brata in postala častnika. Vendar sta od vsega začetka s srcem in mislijo bila na strani zarotnikov proti tuji oblasti in sta v mornarici takoj začela snovati svoje revolucionarno žarišče. Zaradi izdaje sta 1843 iz mornarice pobegnila in se zatekla na otok Krf. Kljub svarilom revolucionarjev iz Italije sta se s peščico upornikov prepeljala v trabakuli s Krf a in se izkrcala v južni Italiji, ki je bila pod Burboni. Slepo sta upala, da bosta tu našla že izoblikovane in oborožene uporniške skupine in da se jima bodo pridružili novi vstajniki. Vsega tega ni bilo. Nasprotno je skupina v svoji sredi imela od vsega začetka izdajalca in tako so oblasti v najkrajšem času upornike polovile. V ječi v Cosenzi (Kalabrija) sta brata Bandiera med tovariši čakala svoje usode. Ko jima je bila sporočena smrtna obsodba, sta zapela gornje stihe o slavi, ki ne mine nikoli. Leta 1844 sta bila še z nekaterimi tovariši ustreljena. Ljudstvo je njune besede iz Mercadantejeve opere takoj poprijelo in besedo »gloria« nadomestilo s »patria«. Popevko so v novi verziji v kratkem sprejele najširše plasti.
222 ,
(O tem: Enciclopedia Italiana in knjiga Giuseppeja Fumagallija Chi l'ha detto, osma izdaja 1944.) Ostaja še vprašanje, kje je Rob srečal omenjene nacionalno spodbudne stihe in si jih zapomnil.
Rob je končaval osnovno šolo v letih, ko so Primorsko zasedali Italijani. S šolskim letom 1920/21 je začel obiskovati klasično gimnazijo v Ljubljani. Ko je bil v I. in II. razredu, so živeli starši na Kredu pri Robiču na Tolminskem, ko je obiskoval III. gimnazijo, pa so bili v St. Petru pri Gorici, kjer se je oče preživljal s krojaštvom. Dokler je bil mladoleten in torej še ne vojaški obveznik, je prihajal za počitnice domov. Knjige, ki so bile tu namenjene pouku italijanskega jezika in zgodovine, so gotovo vsebovale nacionalno spodbudne zglede iz laških bojev za osvobditev in zedinjenje v 19. stoletju, med njimi pač tudi zgodbo o bratih Bandiera z verzi o nesmrtni slavi bojevnikov za domovino. Take knjige je mogel srečati v osnovni šoli in pozneje ob svojih obiskih. Saj ni dvoma, da je ob svoji ljubezni do tiskane besede odpiral tudi laške knjige. Ob nacionalni zrelosti svoje ožje domovine in ob prebujeni slovenski samozavesti v samem sebi.je gotovo omenjene stihe takoj obrnil tudi na slovensko mladino in nase. Zvestoba slovenstvu mu je bila pač enaka vrednota kakor zvestoba italijanstvu.
2. »BOBNAR« CANKARJEVE BRIGADE. Iskanje lista »Bobnar«, ki ga je urejeval Ivan Rob (JiS V, 2, 4), je bilo doslej brezuspešno. Tudi Muzej narodne osvoboditve nima nobenega izvoda. Vendar je mogoče po spominih sodobnikov zapisati nekaj drobnosti.
Svoj stalni list »Borec« je začela izdajati Cankarjeva brigada julija 1943. Na ovitku prve številke pravi uredništvo: »Ker v naši brigadi, ko je prenehal izhajati brigadni list ,Bobnar', nismo imeli brigadnega glasila, pač pa bataljonske, ki pa so izhajali v majhni nakladi 5 do 6 izvodov«, začenjamo zdaj »zopet z izdajanjem brigadnega glasila«, ki bo nasledU »Bobnarja«.
Predvsem je napačno šteti »Bobnarja« za humorističen list, kakor sem to storil v JiS V, 4. Kot brigadno glasilo je objavljal politične članke, prispevke iz čet in poročila o bojih brigade, poleg tega pa humoristično gradivo, ki ga je prispeval Rob in pač še drugi humoristi vojaške enote.
List je izšel trikrat aU štirikrat. Rob kot brigadni propagandisi je bil listu urednik. StevUke je sam razmnoževal na pisalnem stroju. Ker je imel le tri indigove papirje, je vsakokrat »natisnil« le štiri izvode. Celotna »naklada« je znašala dvanajst izvodov, to se pravi, da je moral urednik in tiskar list pretipkati trikrat. Od natipkanih izvodov so štirje ostali v brigadi, drugi so šli v glavni štab in v druge partizanske enote za zameno.
List je izhajal od jeseni 1942. Prva številka je nastala na Notranjskem nad Prezidom. Povod je dala humoristična pesmica, ki jo je spesnil Rob o lupilcih krompirja. Po nekaj dneh, ko so v brigadi imeli jesti samo kuhano nezmleto koruzo, je patrulja prinesla v tabor več nahrbtnikov krompirja. Toda nihče ga ni hotel lupiti. Ko pa je Rob spesnil o lupljenju krompirja kar pesem, je bilo delavcev mimogrede dovolj. S. Vošnjak se spominja od te pesmice le ene kitice, ki se glasi: »Le nabrusimo nožičke, / da olupimo krompir, / če bo dobra naša košta, / doživimo zmage pir...« Ob Robovi pesmi je komandant Urban-Dermastia sprožil misel, da bi pesem razmnožili in razposlali še drugim brigadam. Nekdo je bil mnenja, da bi napisali še kaj o koruzi. Konec dovtiparskega razpravljanja je bil, da so sklenili ustanoviti kar poseben list. Gradivo je bilo za prvo številko pripravljeno še isti dan. (Prim. nekaj spominov Sergeja Vošnjaka, Novinar 1955, št. 1—6, str. 9.)   Viktor Smolej
OD PRIMCA DO LEVSTIKA
V opombah k drugi knjigi Levstikovega Zbranega dela pravi Slodnjak, da je pesem Mačka, miš in miška Levstikova temeljita prepesnitev basni iz Šolskega prijatla 1852. Da jo po pravici lahko prištevamo med njegove, kakor je napravil že Leveč, dokazuje primerjava s prejšnjo, po nemški narejeno pesmijo (377). Nemški izvirnik in njegov avtor nista imenovana. Ker pa slovenska predloga ni brez cene in ker je sam Levstik pripoznal, da so podobne vrste predelave njegove, »a da imajo tudi drugi svoj delež pri njih« (379), mika človeka, da bi zvedel, kaj je imel pred seboj že neznani pesnik v Šolskem prijatlu. Pri tem je zanimivo, da se tam s to snovjo nismo srečali prvič v našem pisanju za otroke. Dobimo jo namreč že v Prim-čevih Nemško-slovenskih branjih 1813 zraven nemškega besedila z naslovom Die
223
Katze, die alte und die junge Maus (35, 36), v prozo razvezano pa še v Dajnkovi slovnici 1824 (311).
Primic je to igrico v verzih prestavil zvesto, vendar nerodno in brez daru V kolikor toliko lepe verze tega ni znal zliti. Sicer se nam tudi nemško besedilo zdi spričo Levstikovega manj sočno in brez prisrčne živosti, ki lahko prevzame otroka, in s svojo starinsko dramatično tehniko manj dramatično od predelave v Šolskem prijatlu, še bolj pa od Levstikove v Vrtcu. Ali treba je priznati, da je bil Primic poleg Jarnika vendar med jsrvimi, ki je s tem in z drugimi zgledi pokazal na potrebo po dušni paši, ki bi bila bolj primerna za otroka kakor dotedanje suho poučevanje, Tudi' v Branjih nemški avtor ni imenovan. Basen v dramatičnem dialogu je moral dobiti Primic v podobnem berilu, kakor je Deklamatorisches Lesebuch, ki ga je J. H. Ph. Seidenstiicker 1810 že drugič izdal v Dortmundu. Besedilo se tam le nekaj malega loči od Primčevega. Podpisan je Willamow, to je Johann Gottlieb Willamov (1736—1777), profesor v Torunju in inšpektor nemške šole v Petrogradu. Poleg štirih ruskih pesmi, ki jih je preložil, je napisal veselo igro, kakor pravi Goedeke, in izdal brez svojega imena 1765 Die logischen Fabeln in zwey Büchern.
Ko so po Vedežu tudi v Šolskem, prijatlu začeli misliti na pesmi za otroke, je neznani avtor čutil, da je treba basen tudi po obliki podomačiti, in je marsikaj tudi sicer srečno ujel, kakor kaže primerjava, čeprav se ni mogel otresti nekaterih nerodnosti. Levstik se je naslonil nanj in dognal pesem še z vse drugačnim darom. Kaže pa, da je imel pred očmi tudi izvirnik. Za njegovo režijsko opombo: Miška smukne k mački ni opore v predelavi iz Šolskega prijatla, prej v bolj očitno dramatični obliki nemškega teksta, zraven pa je s tem prestavil v režijski jezik besede: »Nun ja!« ki jih izreče Miška. In najbrž je videl nemško besedilo prav v Branjih, saj je malo poprej, ko je ocenjeval Kleinmayra, še posebej pregledoval naše stare knjige. L, Legiša
KAZALNI AH OSEBNI ZAIMEK?
Osebni zaimki so prava imena, posebno jaz in ti za 1. in 2. os. edn. Da upravičimo ime zaimek, radi razlagamo, kakor da jaz in ti nadomeščata pravo ime osebe. In vendar je to napačno. Pravo ime, ki ga more govoreča oseba uporabljati o sebi, je samo jaz, za drugo osebo pa samo ti; kakor hitro namesto jaz, ti postavimo druga imena, n. pr. Janez, Franc, Marija, Vida, pod-pisani N. N. itd., bi morah postaviti povedek v 3. osebo, če niso ta imena samo apozicionalna določila k jaz, ti: Jaz, podpisani N. N. itd.; res v slovenščini lahko izpuščamo osebne zaimke v takem primeru, toda s tem miselna povezava ne preneha in deluje na vezanje povedka. Drugi jeziki so za tako izražanje zelo občutljivi in zaimka ne smejo opuščati. Zato je bil za tujca tako pohujšljiv in tuj začetek brošure: Les Slovenes sommes une nation, namesto Les Slovenes, nous sommes une nation... Isto velja seveda za 1. in 2. os. množine in dvojine, le toliko manj določno, kolikor je tam oseb več in jih zato že po spolu ločimo. Manj pa občutimo to razmerje pri tretji osebi, ker ostane povedek enak, naj stavimo zaimek ali pravo ime. Se največ resničnega imenskega značaja je v tej osebi ohranil zaimek on — ona, kadar ga rabita drug o drugem mož in žena, fant in dekle: Ali je an doma? — Kje je pa ona? — Moram njega (njega) vprašati. — Njo pokliči! — Brez nje ne sme nikamor.
Mislim, da sodijo sem tudi oblike, kakor jih navajajo slovnice: ona, one, onega, onemu, ono, pri onem, pri one, z onem, z ono itd. Srečujemo jih redno v takihle zvezah: Kdo pa je ta ženska? Oh, ona, tista Pdvletova gostja. — Kdo je pa umrl? One, kako so mu že rekli, menda Kofétek. Ze dalj časa je ležal pri onem, pri Loka-čevem Tonetu. — Tudi ta si pomaga z onem, soj veš. — One prinesi, tisti zavitek v aktovki. — Onega sem pa pozabil, tiste papirje. — Ono vprašaj, tisto ciganko. Povsod tod se rabijo te oblike kot pravo ime za 3. osebo, dostavljena apozicija pa ga pojasnjuje. Torej natanko kakor za 1. in 2. osebo osebnih zaimkov.
Slovnice in tudi SP 1950 prištevajo te oblike h kazalnim zaimkom. Stavčna zveza odločno kaže, da so to pravi osebni zaimki za 3. osebo; ne ene zveze pa ne poznam, koder bi se te oblike uporabljale prilastno kot kazalni zaimki: ona gostja, one Kofétek, pri onem Lokačevem Tonetu ipd.; v takem primeru pravimo samo ona (una, guna) gostja, oni (un, gun) Kofétek, pri onem (unem, gunem Tonetu) itd. Ob taki primerjavi se nam pokaže tudi oblikovna razlika med osebnimi in kazalnimi oblikami (on- : 6n-). jakob Solar
224
POPRAVEK
V članku Jožeta Toporišiča o Prešernovem Pevcu (JiS IV, 135—137) avtor ni mislil le na Prešernovo dilemo trpljenje — smrt, ampak tudi na pesniški poklic; v zvezi s prof. Kidričem in njegovo interpretacijo Pevca se mu je nekajkrat zapisalo »troHej« namesto pravilnega jamba, o čemer je kasneje sporočil uredništvu: na strani 137 bi v stavku »Ce so nam oblike Prešernove pesmi znane iz drugih literatur« moralo stati »tolikokrat znane«.
ZA VSE VRSTE POHIŠTVA,
LESA, LESNE GALANTERIJE
IN OPREME VSEH NOTRANJIH PROSTOROV
SE OBRAČAJTE VEDNO NA RENOMIRANO
PODJETJE
LJUBLJANA
Solidno boste postrežem v naših poslovalnicah,
ki so v vseh večjih mestih in gospodarskih središčih
Jugoslavije
LESNINA
LJUBLJANA, Parmova 41 Centrala za FLRJ