220                               B. Baebler: Tri dolge dni . . .
»Ah, moj Vladko!« je radostno kriknil profesor in brzo poskočil ter poljubil svojega sinka na čelo.
Plesalci in plesalke, tete in prijateljice — vse čiherno se je zgrnilo okrog Zlate in Vladka, ki je nepremično zrl v svetlo luč sredi sobe.
. . . Izpod sinjega neba pa je priplavalo veselje, izkopalo se je v večerni zarji . . . pomazililo se z etrovim parfumom, trepetajočim po vsemiru ... v lase si je vtaknilo rubinasti žarek iz zvezde aldebaranke — in prhutalo je s svojimi mehkimi, snežnobelimi kre-ljutmi ter pihljalo v razbeljena lica in utripajoča srca blaženost in srečo.
-¦-•-¦-
Trn dolge dni . . .
JLri dolge dni — in ni te ni . . . Zastonj te čakamo; jaz, rožice ubožice za tabo plakamo.
Tri dolge dni —
in rožic ni.
A jaz dekle lepo ?
Tri dolge dni  —
obraz bledi
in solzno je oko,
četrti dan,
četrti dan
zvonovi mi poj6.
Pa tega nikar verjeti, ljudje! Zvonovi so pač zvonili in tja so v grob jih spremili moje nade in moje želje. —
B. Baebler. ———>*<———