REPORTAŽA Ta mladež je zlata... ZIVIMO KOT ENA SAMA VELIKA DBUZINA, PRAVIJO GOJENCI DOMA OTOJVA ZUPANCiCA Dijaški dom Otona Župančiča v Ziber-tovi ulici je najstarejši in hkrati prvi uči-teljski dom v Sloveniji. Mnogo pomemb-nih, znanih mož je stanovalo v njem, veli-ko narodnih herojev, visokih funkcionar-jev. Zgodovina te ustanove je resnieno bo-gata in zanimiva, toda čas je naredil svoje. Prostore bi bilo potrebno preurediti, razši-riti, opremiti. Trenutno stanujejo v domu 104 dijaki, ki nimajo prostora za učenje, ki nimajo ... Sicer pa, čemu bi že v uvodu povedali vse. Obiskal sem mlade fante in dekleta ter jih zaprosil, naj sami povedo kaj več o tem, kako živijo ... Ko sem prišel v dom, so me že čakali tovariš Ignac Gruden, vršilec dolžnosti di-rektorja, vzgojiteljica Sonja Vraber ter di-jaka Jožica Palčič in Bojan Starčič. Beseda je kaj hitro stekla. • »Sem dijakinja srednje ekonomske šole,« je prebila led Jožica. »V domu sem že tretje leto, doma pa sem iz Kočevja. Ziv-ljenje v dijaškem domu ni tako obupno, kot si ga nekateri naši vrstniki predstavlja-30. Res imamo urnik ter hišni red, ki se ga moramo držati, vendar je to v takšnem do-mu nujno. To nam je pravzaprav drugi dom, zato tudi živimo tako kot družina.« • »Sobe so menda premajhne ...?« • »Ja, devet nas je v enem prostoru, vendar se zelo dobro razumemo. Želela bi si le to, da bi bile skupaj dekleta iz iste šole, lažje bi se učile in se pripravljale za šolo ... Tako pa smo v sobi vse — iz eko-nomske šole, trgovske, oblikovalke ... V glavnem sem zadovoljna, čeprav je nekaj problemov, ki nas žulijo .. .+< • »Jih boš naštela?« • »No, recimo — preveč nas je v sobah, to sem že povedala. Sanitarije so slabe. Hrana je sicer dobra, vendar preveč eno-lična. Za učne ure bi si dekleta želela po-sebno sobo, saj se sedaj po poldeveti uri nimamo kam dati in se moramo učiti v spalnici. Tudi ob obiskih smo v zadregi, saj nimamo posebne sobe za klepet. Pa tole — sedemdeset deklet nas je, imamo pa le dva tuša. Tudi inventar je slab, omare so premajhne, nimamo vsaka svoje mize ...« • O dijaškem življenju v internatu je spregovoril tudi Bojan Starčič, doma iz Trebnjega, dijak šole za oblikovanje in predsednik mladinskega aktiva. • »Dobro sodelujemo z mladinskim ak-tivom v krajevni skupnosti Milan Majcen. Radi imamo šport, plese — zabavno življe-nje je v domu dokaj dobro urejeno.« • »Pa učenje?« • »Ja, če imaš dva »cveka«, bi moral »¦leteti« iz doma, vendar zaradi tega še nih-če ni odšel. Vsakemu slabemu dijaku pri-skočimo na pomoč, pri učenju jim pomaga posebna komisija, ki jo sestavljajo boljši učenci. Tudi direktor in vzgojiteljice se tru-dijo, zato smo jim hvaležni in jih spoštu-jemo. Pravzaprav smo kar prisrčen kolek-tiv ...« • »Res je, naši dijaki se upravičeno pri-tožujejo,« je priznal v. d. direktorja Ingnac Gruden, ki je hkrati tudi direktor vajen-skega doma v Kersnikovi ulici. »Potrebo-vali bi vsaj 250 starih milijonov, če bi ho-teli to stanje popraviti. Uredili bi sobe (prezidave), sanitarije, obnovili sobni in-ventar, preurediH kuhinjo in jedilnico. Saj tudi sedaj delamo in obnavljamo, vendar v okviru možnosti.« • »Kljub materialnim težavam, proble-mom s kadri, pa. vaše delo kar dobro na-preduje ...« • »No, kar živahno imamo. Dijake sku-šamo uvajati v samoupravljanje. Prisostvu-jem sestankom domske skupnosti in moram reči, da se naši in dijaški problemi veliko-krat združijo. Res smo ena družina — in prav je tako. Mlade seznanjamo s tem, kaj je samoupravljanje, da bi kasneje postali dobri in marljivi samoupravljavci.« • Se najbolj zgovorna je bila vzgojite-Ijica Sonja: »Veste, marsikateri želji mla-dih resnično ne gre oporekati. Rada sem z njimi, nekako prirasli so mi k srcu, vsi, brez razlike. V domu je tudi nekaj dijakov iz neurejenih družin — tem velja še naša posebna skrb. Sicer pa, tudi problemi vča-sih nastopijo, največkrat zaradi malenko-sti. Tipičen primer — obvezno nošenje co-pat — smešno, mar ne? Menim, da je samoupravljanje v domu odlična stvar. O marsičem dijak sam od-loča, kar jim seveda dosti pomeni. Na tak način se da delati: mi od dijakov zahteva-mo le toliko, kolikor jim lahko nudimo in menim, da je to edina pravilna pot, Zave-damo se, da za 700 dinarjev, kolikor stane oskrbnina v domu, vsakdo dobi vsaj mini-mum tistega, kar potrebuje. Kljub temu, da je hrana res malo enolična, da primanj-kuje mesa, zelenjave. V sobah je gneča, primanjkuje stolov, miz, nimamo učilnice za dekleta, toaletnih prostorov, klubske sobe. Klubsko sobo in učilnico za dekleta bomo uredili v najkraj-šem času, ostalo pa bo moralo še počakati. Seveda bi radi odpravili vse, kar dijake in nas resnično žuli, toda za rešitev teh pro-blemov so potrebna finančna sredstva«. • Sicer pa smo še izvedeli, da dom tes-no sodeluje tudi s šolami, ki jih njihovi gojenci obiskujejo. Mnogim pomagajo tudi pri izbiri ustreznejšega poklica, če se je morda »zmotil« ... • »Da, takoj jo grem poklicat,« je dvig-nila slušalko telefona in povedala, da mora po dijakinjo, ki jo kličejo z Reke. Tudi pri-vatni razgovori so dovoljeni, in disciplina — v redu je. Včasih se sicer zatakne — zamuda ali podobno. Izhod na željo dijakov tudi podaljšajo, kadar menijo, da je to umestno. Sobe dijaki sami pospravljajo, posteljnine sicer ni veliko, jo pa kljub temu redno menjavajo. Tudi obiski so dovoljeni, samo primernega prostora za to nimajo. Največkrat obiskovalce peljejo v jedilnico, če imajo kaj hrane v kuhinji, jim tudi po-strežejo ... • Sicer pa so rekli, sami si oglejte naš dom. In smo šli. • Dekletom v tej sobi pravijo »privile-girane«, sem izvedel. Cemu? Stiri so v so-bi, pa ne za dolgo, selili jih bodo. Odprli smo vrata druge sobe. Dekleta so ležala na postelji (moški in ženski oddelek sta loče-na), druge so pisale naloge — v sobi pa vzoren red. Pokazali so mi tudi toaletne prostore. Zgodi se, so mi dejali, da se de-kleta zaklenejo in čakajo na toplo vodo. Res, razmere v domu niso idealne, toda verjamem vzgojiteljici Sonji, da je ta mla-dež v resnici zlata. Ko sem se ob mojem prvem obisku pomešal med dijake, ki so vneto navijali ob nogometni tekmi, je vsto-pil dijak in vprašal: »Kdo me pelje v šolo?« Takoj je nekdo vstal in odšel z njim. Ka-sneje so mi povedali, da je ta gojenec slep, eden najboljših dijakov glasbene šole. Preselili smo se na moški oddelek — podobna slika, morda za spoznanje bolj razmetano, kot se seveda za fante »spodo-bi«. Postelje so že stare, dotrajane, da, res-nično jih bo treba zamenjati. Gneča pa — tako kot pri dekletih. S prezidavami ter s pogradi bi bile te sobe lepše in prijetnejše. Skupna učilnica je sicer dovolj velika, ven-dar tudi tu primanjkuje ustreznega inven-tarja. Klubski prostor, ki ga načrtujejo, bo prijeten, če jim bo seveda uspel tako, kot si ga zamišljajo ... Vračali smo se mimo jedilnice — dijaki so bili ravno pri večerji. Kuhinja je prijet-na, tako kot kuharice, toda kaj, ko je pre-malo dobrot za v lonec. Pa kaj bi še tar-nal. »Saj gre,« pravijo dijaki in vzgojitelji, »mora iti. Potrebna je trdna volja in tudi te težave bomo prebrodili ...« Dobran Marinkov