- 158 —                        .   -     ' '
Rajski ptiček.
tSpisal Vaclav Kosmak. - Preložil Št*&j&f'\                    Jožef Gruden)
.y {i,® amostanski brat se je izprehajal po gaju, ki 4|f am^ se je razprostiral ne daleč od samostana. Jffj^ ter premišljeval, kako je mogoče, da bi an-^R. cg? gelski spev razveseljeval na vekov veke {SrLsŠU 'zv0'iene v nebesih. Ko je bil ravno najbolj Jljj||Ly9 zamišljen v to vprašanje, je zaslišal neobi-S*3«f čajno, preljubko pet|e, ki mu je prevzemalo SBggŽ srce in dušo. Ozrl se je kvišku ter zagledal J*5wMF na drevesu ptička, kakršnega še nikoli svoje žive dni. Lesketal se je v vseh mavričnih barvah ter motril milega samotarja s tako krasnimi očesci, kakršna imajo angeli na podobah.
Navdušen je šel k drevesu ter si hotel bolje ogledati čudovitega ptička. a jedva se je nekoliko približal drevesu, je zletel pfiček dalje ter jel iznova peti. Samotar je šel za njim in kakor hitro se mu je približal, je ptiček zletel zopet in zopet, a čim globlje je letel v gozd, tem krasneje je pel in tem bolj je rastlo hrepenenje in navdušenje samotarjcvo.
Poslednjič je zletel v gost grm, izginil in utihnil. Brat samotar je globoko vzdihnil ter zaklical: nOj. Ijubi moj ptiček, zapoj mi vsaj še enkrat!"
Ali za pličkom ni bilo ne duha ne sluha, kakor bi bil pal v morje. Redovnik se je vrnil žalosten domov. ali samostana ni spoznal. Bil je ves izpremenjen. Stolpi so imeli nove strehe, cela stavba drugačno barvo, in ko je ves začuden pozvonil pri vratih, mu jih je odprl popolnoma neznan vratar, in v samostanu so bili sami novi Ijudje, od opata do kuhinjskega vajenca. Z eno besedo: brat samotar je poslušal rajskega ptička sto let, a leh sto let mu je minilo kakor pičla ura. S tem mu je Bog pokazal, da lehko razveseljuje z angelskim petjem svetnike v nebesih celo večnost.