Pomeiiki o slovenskem pis anjt. XXI. U. Jeli res tolika sreča, da je koj sveto pismo bilo sprejeto v slovenski jezik? T. Prašaš! Mar ni sveto pismo pervo in božje pismo, na ktero se opirajo vse druge človeške pisanja? nDeus primus et Adami et post etiam Mosis vocalis (si tamen sic dicere licet) Magister et Grammaticus extitit" — pise naš Adatn Bohorič. U. Da so bili bogovestniki v starem in novem zavetu pervi vestniki, pervi govorniki in knjižniki, to vem; vendar očitajo nam, da se vseskozi oziramo na sveto pismo in cerkvene ali svete knjige! T. In to se tebi kadi?! Ali ne veš, da so celd pogani imeli pregovor: ,,A Jove principium", kar se reče po slo- venski: Z Bogom začni vsako delo, Da bo dober tek imelo. U. Slovenec tudi pravi: Z Bogom začni. z Bogom tudi končaj, Srečno boš živel, in prišel v večni raj. T. Kar je, se ve, še bolje. — Z Bogom se je začelo naše slovstvo, ktero je cerkev osnovala, vodila in pospeševala. Prav iz tega vzroka in v ta namen je sostavil sv. Ciril slovensko pisavo, da bi se prava sv. vera vterdila med Sloveni. Kaj čuda, da so perve slovenske knjige bile svete knjige, in da je v tem duhu napredovalo slovensko slovstvo? U. In cerkev sania je vodila naše slovstvo? T. \e le vodila, tudi branila ga je. Bili so že tedaj nekteri, ki so grajali slovenske knjige, ceš, da se ne spodobi nobenemu drugemu narodu imeti bukev svojih razun Hebrejev, Gerkov in Latinov, po Pilatovem pisanji, ktero je napisal na križu Gospodnjem. Ali ricnski papež, to slišati, posvari le, ki zabavljajo čez knjige slovenske, rekši, naj se spolni slovo sv. pisma, da hvalijo Boga vsi jeziki, in da razglasujejo veličija Božje (magnalia Uei) z različnimi jeziki, kakor jim da sv. Duh govoriti. Ako kdo graja slovensko knjigo, da bode odločen od cerkve, dokler se spravi ali poboljša; to nanireč ,so volci, a ne ovce, ktere je treba po sadu poznati, da se jih varujemo. (cf. Nestor XX.) U. Koliko tacih volkov bi se zadnje leta in celo dan danes moglo ločiti iz cerkve, ko bi ta Nestorjeva veljala! — Sreča je bila to zlasti za ljudstvo, kakor piše Znojemski. T. Za ves narod, se sme reči, ker prav po tej poti, bi djal, je dobil slovenski narod svojo dobro nravno pustavo. Povsod kaže slovanski rod nekaj posebno pobožnega,' ktero ga vodi v vsem njegovem djanji. In tega naj bi pisatelji njegovi nikar nikjer in nikdar ne prezirali. Tako se je potrebilo med Sloveni staro poganstvo in se vkoreninilo novo kerščanstvo. Po njem se je vstanovilo naše slovstvu in razširjati jela prava olika, in po njem se nam je doslej ohranila narodnost slovanska (vid. Bily Cyrill a Method str. 78 — 82). U. Po tem taketn je to sreča za vse, tudi za jezičnike? T. In še kolika! Kaj bi bilo naše staro slovstvo brez sv. pisnia in brez cerkvenih knjig? Koliko bi vedili brez njih o slovenskeni jeziku v devetem, desetem stoletji itd.? To spozna tudi preučeni Šafafik, da ravno po svetem pismu se je pričelo vzajemno jezikoslovje. Kaj bi bila, pravi, povestnica našega slovanskega jezika, kaj bi bilo naše globše in izvirniše jezikoslovstvo brez staroslovenske prestave svetih pisem in poglavitnih knjig bogoslužbinih od Cirila in Metoda in brez postav sv. Očakov od druzih učenih mož, učencev in njih neposrednjih nastopnikov? — Te knjige iz IX. in X. stoletja so neusahljiv studenec za slovanskega jezikoslovca, kteri se prav in popolnoma soznaniti hoče z lastnijo svojega maternega jezika (Šaf. ces. Mus. 1848. I.) XXII. U. Da bi Slovani bili tako stari in celo po svojem slovstvu tako slavni, tega premnogi še zdaj ne spoznajo. T. Zgodovinsko je gotovo, da so se krog 1. 500 razprostirali Slovani od sinjega do bledega morja, zlasti ob Labi. Za Karla velikega pa so se prikazali peteri slovanski rodovi na zgodovinskem pozorišču: karantanski, hrovaški, moravski, česki in polabski. U. In vsi ti 80 imeli z njim dosti opraviti, kaj ne? T. Opraviti so imeli Slovani na zapadu s Franki in potem sosebno z Nemci. V. Kako so živeli tedaj še Slovani ? T. Živeli so nekdaj slovanski rodovi prosto in vladali se svobodno. Imeli so svoje kneze, vladike in vojvode. Posamne deržine so se polagoma razširile v deržave. Perva taka deržava, ktere spominja povestnica, je bila na zahodu československa (Samo 1. 623 — 658). Na jugu ste se bile zgodaj vstanovile hrovaška pa serbska (med I. 620 — 640), in še listo stoletje se na spodnji Donavi naselijo (1. 678) tuji Bulgari, kteri se poslovenijo in s Slovenci vred zaslovijo v devetem stoletji. U. Djal si prej, da je deveto stoletje bilo slovansko; zakaj in kako moreš to reči? T. Ker so se takrat vstanovile mnoge slovanske deržave in deržavice, ki so rasti jele po kerščanstvu in domačem 8 1 o v s t v u tako, da prej in poznej dolgo ni bilo lolike vzajemne delavnosti med Sloveni, kakor ravno v devetem veku. Tedaj na priliko so se prosteje jeli gibati S I o v e n c i in bližnji Hrovatje (Ljudevit, Zdeslav), vsi že kristijani. M oravske Slovane je vladal Mojrair (do 1. 846), kteri je pervi osnoval si svobodno slovansko deržavo, ktero je vterdil sinovec njegov Rastislav (ali Rastic, do 1. 870), prav povzdignil pa jo je Rastislavov sinovec ali bratranec Svatopluk (ali Svetopolk, do I. 81)4). Rastislav je povabil k sebi na Velehrad solunska blagovestnika Cirila in Metoda, ktera sta že prej pridobila bulgarskega kneza Bogorisa (Boris, 1. 861) za sv. vero, in na Velehradu se je bil dal poznej kerstiti tudi č e s k i vojvoda Bofivoj (871). Poljsko deržavo si je postavil (1.860) Ziemovit, sin Piastov, in rusko na vzhodu Rurik (I. 862). S Českega in iz Moravije je prišlo kerščanstvo na Poljsko (1.966) pod Mečislavom, na Rusko pa iz Bulgarske s pisavo vred pod Vladimirom (1. 988). U. To se je zgodilo sicer nekoliko pozneje, ali z ozirom na tiste Slovane, ki so bivali v deželah našega sedanjega cesarstva, se sme deveto stoletje imenovati slovansko. T. Pač res! Velika Moravija je bila tedaj središče slovanske vzajemnosti. Poleg Donave so stali Slovenci, in tu je krepko poganjalo že močno deblo, iz kterega bi se bila v kratkem razrasla mogočna lipa slovanska, ko bi je viharjev sile ne bile zdrobile!