Kako je zima hudobna
Štiri letne čase imamo. Trije so nam prijazni ter se nam izkusajo ulju-biti vsak po svoje. Mila pomlad nam donaša lepega in dehtečega cvetja, toplo poletje nam zori rudeče črešnje, polno klasje ia maogo druzega O7očja (sadja); a bogata j e s e n daje sladko grozdje, dobre hruške in jabolka; samo zima — oh ta je hudobna — nam nece nič prida prinesti, nego baš zabavo nam dela. Najhujša sovražnica je človeku ia živalim ter se vede, kakor bi ho-tela pokoncafci vse, kar je živega. Zato pride s tako huditn mrazom, da reke in jezera zamerznejo. Gotovo si misli, da ga nij boljšega pripomočka, delati ljudem kvaro, nego li ako se jim voda vzame; kajti dobro v6, da ne morejo biti brez vode, — a mnogo laže brez vina. Na svojo sestro — jesen je tudi strašuo huda, ako ljudera podari mnogo vina; a zato tudi v takih letih tem strašneje razsaja po svetu, ter se hoče nedolžnim maščevati, ker na sestro, ki ima bajfe večjo oblast nego li oaa, jeze  ue more izpustiti.   A ljudje se za njeno jezo
- 13.—
mnogo ne m^nijo, nego čim huje divja in razsaja, tem bolj pijd blago vinsko kapljico, ki je potem ogreva.
Hribe in doline pokrije na debelo se snegom, ob cestah in potih napravi velike zamete, kakor bi hotela voznika in popotnika ustaviti. Steklo na oknih prepreže z ledenimi cveticami, katere ves dan radovednežu branijo skozi okno na ulice ali na cesto gledati. Goste megle razpnž po vsem obzoru, ki ne da nobenemu solnčnemu žarku na zemljo priti.   Dneve krati, noči daljša.
Ubozim ptičkom se res hudo godi, ker jim je vsa hrana pod rnilim nebom z debelo sneženo odejo pokrita; mraz je trese, kajti inajhen kožušek pac nij do volj topel, da bi je branil hudega mraza, kedar vse škriplje, kedar merzli sever brije in vije, kakor gladen volk po polji in r avninah. Tedaj jim je edina otetba, da se umaknejo v vasi in mesta, ter dobodo tam od miloserčnih ljudij kako drobtinico kruha, ali najdejo kako zernce v slamnatih. otepih, kjer ga nij našel mlatičev cepec. Težavno in skopo sicer prežive, a vendar zel<5 redko katera od tega pogine. Nekateri ptički so umnejši ter bežč, ko se zima približuje, v daljne in. toplejše kraje in se povernejo sttfperv (še le) tačas, kojezima uže mi-nila. Tem ptičkom gotovo narava nij toliko ljubezni do domovine navdehnila, kakor <5nim, ki nas nikedar ne ostavijo, kakor bi si mislili: če nam je bilo ta-čas tukaj prav, ko se nam je dobro godilo, zakaj bi zdaj odletele iu ostavile človeka, svojega prijatelja, samega ter svoj dom brez branitelja?
A zdaj pogledimo, kako se godi drugim živalim v gozdu in na polji. Ali je morebiti zima pogubi? Ne! Ljubi Bog je dal, da so jim zrasli debe-lejši in gostejši kožuhi, ter mraz jim ne more nič ali jako malo. Zajec in serna najdeta rastlinskega živeža pod snegom, glodata drevesno berstje, a v prenočišče si poiščeta pod kakim germom toliko kopnega, da se za silo naspita. Res, dobro se jima o tej dobi nikakor ne godi, treba je včasih tudi stradati, a konec njiju vendar §d tega nij. — Druge živali, n. pr. kosmati medved, debeli polh itd. zaspč brez skerbi v svojih berlogih in duplih. Ne zmenijo se za zimo, naj bode tem hujša, nego spč mirno in. sladko, dokler se ne pokaže pomlad. Res, da so nekoliko izhujšale, a to nič ne dč, saj se jim zopet prilika ponudi, da se zredijo.
A kako je domačim živalim ? No, njim nij nobene sile. Topli hlevi, vrata in okna, dobro se slamo zapažena, branijo jih mraza; a hlapec in dekla skerbita, da ne terpž niti glada niti žeje, ker jim pridno polagata sena, ovsa in dajeta vode.
A kako se godi ljudem? Ali dela njim zima res toliko sile, kakor siona ošabnica misli? Nikakor ne! Ljudje se znajo dobro k njenemu sprejemu pri-praviti. Lončene in železne peči postavijo po sobali, dobro je zakurijo, in čim huje ziraa razsaja, tem več der? ali ogljija namečejo v peč, ter se posmehujejo zimi, da se tako napenja — zastonj. Ees, vodo je treba v sobe ali kuhinjo po-stavljati, drngače jim zunaj zmerzne; tu in tam tudi ked<5 na rokah, oogah ali ušesih ozebe, kaj hujšega se le redkoma prigodi. Hrano so si preskerbeli uže po leti ter jo shranili v toplih kletih in shrambah, da zima do njeuemore, ker bi jo utegnila izpriditi.
Tako vidimo, da je vse prizadevanje hudobne zime zastonj, kajti ljubi Bog skerbi premodro za vse; ljudem je tudi dal pamet, da se umejo zime braniti. — Ko torej zima vidi, da ne doseže, kar je namerjavala niti nobenega svojih hu-
- 14 —
dobnih naklepov zveršiti ne more, prestaue. Solnce jo slednjič premore vso, in potuhneno se umakne hudobnica. Ptički se zopet razveselč in začn<5 popevati, ptice selilke se vernejo v domače kraje, travniki zača<5 zeleneti in kinalu pogle-data na solnčnatih mestih beli zvonček in digeča vijolica na svitlo.
A. Bukovski