Pripovedke iz zgodovine avstrijskih vladarjev. i. Kak6 je cesar Rudolf Habsburški cenil zgodovinopisce. *) Neki zgodovinar poklonil je v Bazeljskem taborišči grofu Rudolfu Habsburškemu zgodovinske črtice o vojnah Rimljanov z Nemci. Tu so se oceDjevale bojne zmožnosti nekega kneza. Cesar Rudolf je darilo prijazno vzprejel in pisatelju podaril zlato verižico, katero je navadno sam nosil in povrh še en zlat. Friderik Norinberški (Burggraf), sin Rudolfove sestre, to videč. očita svojemu strijcu preveliko radodarnost meneč, da ta velik dar ni bil na pravem mestu, posebno, ker bo potreboval (Rudolf namreč) še za svoje ljudi dosto denarja. Na to mu Rudolf odvrne: ,,Učene može moramo hvaliti in podpirati, kateri to, kar mi čudnega storimo, potomcem našim po vrednosti opisati in oceniti umejo. To nas vzpodbuja do činov, kateri nam delajo čast pred svetom. Učenjake in zgodovinarje prezirati ali še celo zaničevati more le oni, kateri ničesa storil ni, ali pa storil dejanja, katera mu donašajo sramoto pred svetom. Ko bi imel jaz le več časa njih spise prebirati, bi jih podpiral še z marsikaterim darom, ki ga moram drugače dati dostokrat malo izurjenim vojakom". II. Cesar Rudolf in priprosti mož. Grof Rudolf Habsburški je imel precej velik nos. Nekoč nanese slučaj, da se cesar Rudolf sreča s priprostira možem na ozkern potu. Drug drugemu se hočeta zogniti, a slučajno vselej oba na isto stran tako, da sta zaprla pot drug drugemu. Izmej Rudolfovih spremljevalcev eden zavpije zdaj nad možem, da naj vender na stran stopi in se cesarju zogne. ,,Pa kako naj stopira v stran in se zognem", — pravi priprosti mož deloma v nevolji, deloma v šali. — ,,če mi je pa njegov nos povsod na poti?" Rudolf se temu odgovoru prav srčno nasmeji, se ustopi na stran, kmetu hrbet obrne in pravi: aNa, tak pa za mojim hrbtom pojdi, kjer ti moj nos ne bo na poti". *) Fugger's Spiegel der Ehren etc. V. Jarc. III. Prepiri in boji Rudolfa Habsburškega z Ulrikom Regensberškim. 1. Peter grof Savojski se je z Rudolfom Habsburškim zapletel v nek prepir. Rudolfov sosed, plemenitnik Ulrik Regensberški, pa potegne z Rudolfovim nasprotnikom, grofom Savojskim. Ta prepir se kmalu konča in sicer Rudolfu na dobiček. Ulrik pa se tega Rudolfu povoljnega izida jako prestraši in je prepričan, da zdaj Rudolfovo maščevanje nad njim ne bo izostalo. Poišče si več plemenitašev zavezaikov, in si jih pridobi na svojo stran zoper grofa Habsburškega. V zvezi s teini napade najprej mesto Cirih, ki je bilo pod Rudolfovim varstvom; razruši in požge vsa predmestja, potem namerava še Rudolfa samega napasti. Rudolf pa je kmalu zvedel o Ulrikovem početji in njegovih namerah, zato hitro nabere zdatno število pešcev, katere je imel v Bachu in Kyburgu in 500 konjikov. S to vojsko hiti Cirihovcem na pomoč. Ulriku o pomikanji nasprotnikove vojske ni ostalo tajno; poda se na prežo v neki soteski, kjer bi morala Rudolfova vojska skozi iti; tu ga je hotel počakati, zasačiti in uaičiti nasprotnika in njegovo četo, kar bi se bilo tudi zgodilo, če bi mu ne bil nek poseben slučaj vse pokvaril. Ko je bila namreč Ulrikova vojska priredjena, pregleda Ulrik še vse vojake in potem zadovoljno reče: BNo, menim, da nas je vsaj zadosti, da Habsburžanu njegov veliki nos razbijemo!" Te besede pa je slišal dvorski šaljivec (Hofnarr) Ulrikov in je bil sila radoveden, kakšen mora vender biti tisti nos, da je treba toliko vojakov, da ga potolčejo. Da bi ustregel svoji radovednosti, se takoj napoti v Kyburg, kjer je Rudolf ravno bil s svojo vojsko. Poišče Habsburžana z Bvelikim nosotn", ustopi se pred njega in z očividno natančnostjo opazuje njegov nos, potem pa se začne na ves glas sinejati in z velikim začudenjem pravi: BNo, ali je to vse? — in da bi en takšen nos razbili, potrebuje moj gospod toliko ljudf? Kaj ta nos ni takšen, kakor so drugi nosovi? Pri moji koži, jaz ga sam razbijem, da se bo kar zgubil!" Rudolf se je od začetka smejal svojemu nenavadnemu opazovalcu, pozneje pa le povpraša po pomenu tega čudnega obnašanja, in zve silni načrt, katerega je Ulrik hotel speljati na njegov nos. Da bi se Rudolf rešil preteče mu nevarnosti, zbere zdatno vojsko, gre ž njo Ulriku Regensburškemu nasproti, ga na preži nepričakovano zasači, ga pošteno naklesti ter tako reši sebe in svoj nos, kateri je bil tolikim na poti. V. Jarec.