Jože Toporišič
O ASPEKTNIH PREMENAH
V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU
Glagolski vid je sicer posebna odlika slovanskih jezikov, kljub temu pa se filologom in lingvistom še do danes ni posrečilo ta tako važen pojav docela razumeti, še manj pa ga zadovoljivo razložiti in prikazati. Tudi v slovenskem jeziku to in ono še ni dognano, kakor med drugim kaže tudi zanimiva razprava dr. Frana Bezlaja (Doneski k poznavanju glagolskega aspekta. Slavistična revija I (1948), zv. 3—4, str. 199—220), ki hoče »nakazati, kako globoko se v slovanskem aspektnem sistemu prepletata ... distinkciji. . . dovršnosti in determiniranoisli«, to je dovršnosti in nedovršnosti ter določenosti glagolskega dejanja glede na vse okoliščine, v katerih poteka, oziroma na glagolsko dejanje kot takšno. Ostalo pa je v slovenskem knjižnem jeziku tudi po tej razpravi še dovolj nerešenih problemov in namen sledečih vrstic je odpraviti vsaj nekatere izmed njih, posebno pa tiste, ki spravljajo v zadrego tako ves.t-nejšega učitelja kakor tudi bistrejšega učenca. Pri tem se mi zdi potrebno pripomniti, da se zavestno lotevam predvsem praktične strani problema, kar pa ne pomeni, da se razpravljanje ne poteguje za znanstveno neoporečnost.
Naša periodična — tako bi jih lahko imenovali — obravnavanja glagolskega vida po slovenskih slovnicah so v tem in onem potrebna spopolnitev: tako je treba natančneje določiti odnos trajnih in ponavljalnih glagolov, se dalj časa pomuditi ob glagolih z nevtraliziranim vidom (to so tako imenovani glagoli z dvema vidoma ali brezaspektni, brezvidski); pokazati je treba nadalje vpliv posameznih glagolskih oblik na temeljno vidsko podlago, spregovoriti o težjih problemih perfektivizacije s pomočjo predpon in še o tem in onem. Gotovo je, da tudi po tako opravljenem delu ne bodo izginile vse nejasnosti s področja glagolskega vida, manj jih bo pa le, in to nam bo — če nič drugega — omogočilo uspešnejši pouk po šolah.
1. Trajni in ponavljalni glagoli. Naša slovnica jih definira takole: nedo-vršne glagole, ki izražajo kako nepretrgano trajajoče dejanje, imenujemo trajne, tiste, ki izražajo ponavljanje kakega dejanja, pa ponavljalne; le-ti se izvajajo iz dovršnih ali pa trajnih glagolov: leži (trajni) — skače (iz skočiti), goni (iz gnati) (ponavljalna). — V večini primerov nam takšna določitev služi prav dobro, toda pri določenih glagolih vendarle odpove. Tako najprej pri dvojicah tipa nesti — nositi, gnati — goniti, vesti — voditi, grebsti — grabiti, čuti — čuvati, umeti — umevati, biti — bivati, vleči — vlačiti, lesti — laziti, blesti — bloditi, za katere se trdi, da so si v odnosu trajnosti proti ponavljalnosti. Primer: nesem (enkrat) drva v klet proti nosim (nesem večkrat) drva v klet.
V prvem primeru gre za nepretrgano glagolsko dejanje, v drugem pa za ponavljano. Toda ako poskušamo napraviti po istem vzorcu primere za vse navedene glagolske dvojice, kaj hitro ugotovimo, da to ni mogoče. Grebem po vrtu in grabim po vrtu si namreč nista v istem odnosu kot nesem in nosim drva, kajti grabim po vrtu ne pomeni večkrat grebem. Nemara sta tudi ta dva glagola nekoč bila v istem odnosu, kot sta si še danes nesem in nosim, danes si nista več, zakaj drugi se je pomensko osamosvojil in s tem ločil od prvega; danes tudi ni ponavljalen, ampak trajen, prav kakor grebem. To pomensko osamosvojitev in s tem tudi izločitev iz vidske parne povezanosti, kakor nam jo
198
predstavlja dvojica nesem — nosim, nam kaže tudi dvojica hiti — bivati. \ V srbohrvaščini je bivati res ponavljalni par k biti, kot nam povesta primera! hio sam tamo (enkrat) proti bivao sam tamo (ve&krat), v slovenščini to ni i mogoče, saj ne moremo reči ne smeš biti nestrpen (enkrat) proti ne smeš bivati \ nestrpen (večkrat). Nasprotje med bil sem na morju in bival sem na morju ] nam jasno kaže, kako se je bivati pomensko oddaljil od glagola hiti, in prav j tako sedaj ni več ponavljalen, ampak trajen. Isto je s čuti — čuvati: čujem, pri mrliču pomeni toliko kot hedim pri mrliču, čuvam pri mrliču pa gotovo i ne pomeni večkrat čujem pri mrliču. Spet imamo ob spremenjenem pomenu j še trajnost, ne ponavljalnosti. Tudi pri dvojici blesti — bloditi ne gre za vidsko, ] temveč za pomensko razliko, kot nam pove nasprotje: bolnik blede (to je, \ govori zmešano) proti bolnik hlodi (tava). Posebno zanimiv je še par vleči — j vlačiti, ki si je res lahko v O'dnosu trajnosti in ponavljalnosti (vlečem drva \ iz hoste proti vlačim drva iz hoste), toda drugi član, to je vlačiti, je postal« trajen v pomenu vlačiti kaj v čisto določenih okoliščinah, n. pr. vlačiti za sabo ( vejnato rogovilo ali brano po njivi z namenom, da se zdrobe grude.^ ]
2. Pri drugem članu glagolskih dvojic tipa nesti — nositi opažamo namreč ] nekako nestalnost, zakaj ponavljalni član (nositi) ima sedaj ponavljalni, sedaj , trajni pomen. To nas potem, ko smo videli, kako iz takega parnega sistema izločeni član pri spremenjenem pomenu postane trajen (grabiti, čuvati, bivati, i vlačiti [brano]), niti ne preseneča. Tu hočemo za primer obravnavati najprej j glagol goniti. V stavku kam pa goniš to živinče zdajle? je glagol goniš dura- j tiven. Durativen je tudi v naslednji zvezi: kako si pa gonil voli, da so ti stalno i uhajali iz brazde? Ali primer z glagolom hoditi: zakaj pa danes hodiš tako \ hitro? — po prstih so hodili. Ponavljalni pomen pa imajo ti glagoli v takšnih i primerih: kam pa gonite na pašo svojo živino? — kam po hodiš vsako jutro? — . koscem nosim jesti. Nekakšno ponavljalnost oziroma dogajanje sploh, ki se \ ne ozira na nepretrganost glagolskega dejanja, imamo v zamorčevem odgovoru , lepi Vidi: ga dojila boš ino zibala, pestvala, mu postijo postiljala; tu ponavljal-nega pomena nima le iterativ postiljati, tudi durativ dojiti, zibati, pestvati. .
Takšno, po konkretnem tekstu določeno omahovanje ponavljalnih gla- ' golov imamo tudi pri tistih ponavljalnikih, katerih par je dovršen, to je pri ¦
i
' Prav glagolske dvojice tipa nesti — nositi delajo lingvistom velike težave, ' zato jih obravnavajo še z drugačnega stališča: ne zanimajo jih glede na to, ali so j trajni ali ponavljalni, temveč ali so determinirani ali indeterminirani. Prvi člani, ! to je nesti, vleči, blesti, lesti, gnati, teči, valiti, sanjati, pisati, bolan biti, so jim ¦ določeni glede na okoliščine, v katerih potekajo, drugi člani, ¦ to je nositi, vlačiti, ] bloditi, laziti, tekati, valjati, sanjariti, pisariti, bolehati, pa nedoločeni, omejeni na | dejanje kot tako. To razločevanje pa nas prav tako večkrat ne zadovoljuje; ako i nekatere take glagole postavimo v besedni kontekst, to je v živo jezikovno pojavno i obliko, se moramo vprašati, zakaj bi bUo nesem drva v klet bolj določeno, kakor pa \ nosim drva v klet. Pri nekaterih drugih omenjenih dvojicah, ki naj ponazorujejo \ določenost ali nedoločenost glagolskega dejanja, pa gre spet za pomenske prenose j ali razlike, ki so popolnoma očitne: razlika med sanjati in sanjariti na primer ni \ v .določenosti ali nedoločenosti glagolskega dejanja, in to niti glede na predmet ; niti glede na okoliščine, v katerih se dogaja: razlika je v drugačnem osnovnem ; pomenu enega in drugega izraza. Tako je tudi pri dvojicah biti bolan in bolehati, \ pisoti in pisariti in še kje. i
Vse to nas nekako sili k zaključku, da se splača o vidskih razlikah razmišljati j samo pri istem osnovnem pomenu — Ln prav tako tudi o razlikah determiniranosti ; in indetermlniranosti — kajti če je pomen dveh glagolov razUčen, ni načeloma nič < čudnega, ako je različen tudi njun vid, prav kakor ni nič čudnega niti tedaj, če je i vid pri takih pomensko različnih glagolih enak.
199 i
glagolih tipa kupiti — kupovati, priti — prihajati, postlati — postiljati. Primer 1 za njihovo trajnost: »Kaj pa ti tukaj?« — »Saj vidiš, avtomobil kupujem.« — , »Ko bom kupoval vstopnico, me ne nadleguj s svojimi težavami.« — »Ravno sem ' kupoval cigarete, ko sem ga zagledal.« — »Pozno prihajaš danes v službo.« — »Kaj pa danes tako dolgo postiljaš?« Seveda bi podobne stavke lahko napravili \ tudi za ostale čase. Ponavljalni ali nedoločeni (glede na trajnost oziroma po- ; navijalnost) so ti glagoli v takih zvezah: »Moral ga bom kaznovati, neredno i prihaja v službo.« — »Kupoval bom vedno pri tebi.« — »Tudi postiljajo mi j za tisti denar.« V vseh teh primerih je poudarjena nekakšna splošnost dejanja, i
3. Preden preidemo h glagolom z dvema vidoma, dovršnim in nedovršnim, ^ se na kratko pomudimo še ob dovršnikih samih. Delimo jih, kot je znano, na j trenutno, začetno in končno dovršne. Pri nekaterih glagolih se lahko kar hitro j odločimo, kam gredo, pri drugih pa tudi dalj časa omahujemo. Ali so nekateri ' glagoli bodisi trenutno, bodisi začetno dovršni samo glede na to, v kakšni zvezi i gledamo na dejanje? — Pri tem je zelo zanimivo mesto iz naše slovnice, ki ima \ glagol sesti v stavku sedel je in vzel knjigo iz torbice za trenutno dovršnega, : glagol leči v stavku Jernej je zgodaj legel in zaspal pa za začetno dovršnega. ' Kako je to mogoče? V prvem primeru se na dejanje gleda popolnoma samo-stojno, nekako izolirano, v drugem se pa gleda nanj v zvezi z logičnim situa-oljskim kontekstom, namreč kot na začetek Ježanja. Glagola sesti in leči pa sta • sicer popolnoma enaka in sta v sredi tročlanske logične zveze: človek najprej ( seda ali lega, potem to dejanje izvrši, to je, sede ali leže; ko to stori, se najde ; v posebnem stanju, ki ga označujeta izraza sedeti in ležati. Podoben primer i še za nasedati in pristajati: ladja naseda na pečino ali pristaja v pristanišču, \ potem nasede ali pristane, nakar je nasedla ali pristala ladja, to je v stanju i nasedlosti ali pristalosti. (Tudi tu sta glagola nasedati in pristajati kot par ] perfektivnima nasesti in pristati trajna!) Toda vrnimo se h glagolu sesti. : Mislim, da ga je treba imeti za trenutno dovršnega; takšen je v izoliranem j položaju; v zaporedju tipa sedati — sesti je končno dovršen, v zaporedju \ sesti — sedeti pa začetno dovršni glagol. — Vse to se da doseči tudi z dru- j gačnim kontekstom. Ako rečem samo sedel je, je glagol trenutno dovršni, ker i stavek pomeni toliko kot »nehal je stati (ležati, hoditi itd.) in začel sedeti«, j Ce rečem pa je le sedel, sem s tem izrazil nekakšno končno dovršnost, ker j sem imel v mislih obotavljanje pri sedanju. V zvezi že sedi pa imamo začetno j dovršnost, ker stavek izraža misel, da je kdo končno le začel sedeti. ]
4. V bistvu za isto stvar gre tudi pri dvovidskih glagolih, to je pri tistih, i ki so bodisi dovršni, bodisi nedovršni. Taki glagoli pravzaprav sploh nimajo i vida, prav tako kakor ga glagoli v mnogih drugih indoevropskih jezikih tudi | sploh nimajo. Tudi tu se lahko govori o nevtraliziranem glagolskem vidu le j pri istem stvarnem pomenu določene glagolske oblike, kajti če sta pomena ¦ različna, ni niti malo čudno, ako je različen tudi njun vid. Zato iz obravnave j izključujemo primere tipa podam mu roko proti klobuk se mu poda ali štaj.j razsipal je denar (knjiž. razsul) proti razsipal (zapravljal) je denar, ki naj bi nam ponazorovala takšno vidsko dvoličnost ali indiferentnost, kajti tu gre za različna pomena. — Prav tako so nekaj posebnega primeri, ko določen glagoli spremeni svoj vid samo v posebnih časovnih okoliščinah. Tak primer se navaja; v naših slovnicah, ko se trajnost glagola ponazarja s primerom pišem nalogo,. dovršnost pa s preteklim časom: »Nesrečnež, kaj si storil, si jo res tako pisali« — Primere je treba obravnavati v istih časovnih okoliščinah, da tako odpadejo ^ vse nepotrebne motnje pri primerjanju dejanj, ki se godita v dveh različnih-
200 i
časovnih obdobjih. Takale bi bila ponazoritev spremembe glagolskega vida j v istih časovnih obdobjih: »Ravno sem pisal nalogo, ko me je zmotil trušč j s ceste.« Tu je glagol pisati nedovršen; glagolsko dejanje pisanja kot takega: je v ospredju. Dovršni pomen pa ima glagol v takem stavku, kot smo ga že; navedli (Nesrečnež, ali si...). Tu glagol pisati pravzaprav ne pomeni več čistega; glagolskega dejanja, ampak še nekaj več; misli se: »Si res napisal tiste nemo- | goče napake, da si dobil tako slabo oceno« ali kaj podobnega. Tudi tu gre j za nekakšen prenesen pomen, zato se niti ne čudimo, če se je spremenil tudi glagolski vid. Tudi v stavku takoj jutri ti bom pisal nam ne gre za pisanje kot takšno, temveč za dejstvo, da mu bom pismeno sporočil to in ono. Ker se ! tukaj vid dejansko spreminja, ali bolje, ker ni identičen, seveda ne smemo biti] nekako napačno zadržani in trditi, da se zdi, da preteklost dejanja v določenih i okoliščinah lahko da sicer nedovršnemu glagolu vid dovršnosti. Kot rečeno, I to se nedvomno dogaja (prim. Bezlajevo opozorilo v citirani razpravi ob gla- ' golih tipa tekniti), ne dogaja pa se samo v preteklosti, ampak tudi v prihodnosti.; Okoliščine, v katerih se to dogaja, so z zgornjimi primeri naznačene. i
Naj omenim še dialektične primere, kjer pretekli čas povzroča spremembo , ponavljalnega glagola v dovršnega: Kje si pa bila? — Koscem sem nosila jesti ^ (pomeni sem zanesla jesti). Ali: Od kod pa, od kod? — H kovaču sem hodil, \ pa zaman. Dejanje je v obeh primerih enkratno, hkrati je pa dovršno. I
F. Bezlaj navaja tudi zanimive primere za kontekstualno perfektivizacijo: Nesi ga ven, pelji ga proč, v pomenu odnesi ga ven, odpelji ga. Primer kot \ beži ven! je prav tako dovršen, pomeni pa toliko kot izgini!, zatorej ni čudno, j da je perfektiven. V zadnjem primeru spet vidimo oslabljen osnovni glagolski ] pomen, kolikor nimamo sploh samostojnega. [
Tako smo končno pri glagolih, ki so zares prave vidske dvoživke. Posebno i zanimiv je glagol roditi, ki se lahko uporablja sedaj kot dovršnik, sedaj kot ; nedovršnik: rodila mu je sina (pf.) proti ko je rodila, je močno vpila (ipf.). ] Popolnoma isto je pri prenesenem pomenu: tista leta je pšenica dobro rodila i (ipf.) proti tisto leto je pšenica dobro rodila (pf., ker pomeni toliko kot obrodila). ' Ta glagol je torej povsem enak tujkam, ki jih lahko uporabljamo v obeh ; smislih: analizirati, telefonirati. Zanimivo je, da s prefiksacijo postanejo po- ' poJnoma nedvosmiselno dovršni: poroditi = preanalizirati, zanalizirati. j
Zelo redki so v slovenskem knjižnem jeziku primeri, da glagol razločuje ^ vid s pomočjo različnega naglasa, popolnoma neznani pa taki primeri le niso: ; glagol premetati ima v kontekstu »Vije, vije, Kraševce brije, Trst pometa, , morje premeta« nedovršen pomen, dovršnik ima naglas na glagolski priponi ; (premetati). Tako bi bilo še zametati — zametati, dajo (pf.) — dajo (impf.), j vendar je res, da takšni glagoli teže k semantični osamosvojitvi. i
5. Doslej smo obravnavali vidske premene posameznega glagola ali posa- i meznih skupin glagolov v zvezi s posebnimi predmetnimi, pomenskimi ali • situacijskimi okoliščinami, dotakniti pa se moramo še vidskih premen, katerih : Vzrok je v sprem.injanju oblikoslovnega lika glagola, bodisi njegovega korena j reči — refcati) bodisi predpon (nesti — prenesti) in pripon (dvigniti — dvigati) : ali pa enega in drugega (roditi — porajati). Tudi na tem področju stvari niso ' razčiščene tako, da bi zadoščale temeljnemu pedagoškemu aksiomu: določen J problem boš drugim zares razložil samo takrat, če bo tebi samemu jasen. Ako ; tega ni, vsa metodična spretnost in zgovornost ne pomaga prav nič. Tudi tukaj i vzrok za delno nejasnost tiči v dejstvu, da navadno podajamo samo primere, | ki ponazarjajo vidske premene, ne povzpnemo pa se pri tem do »filozofskega« 1
201
zaključka, ki bi bogastvo pojavnih oblik skrčil do jasne formule. Tako pa kljub vsej svoji motdroBiti moramo večkrat le priznati, da stvari v praksi obvladamo, v teoriji pa ne. Toda prav učitelj brez le-te pri pouku slovnice ne more izhajati. Razen tega jemljemo za ponazoritev problematike navadno samo »kot sonce čiste« primere, od zapletenejših pa bežimo z izgovorom, češ da »bi nam stvar preveč obremenili«, ali pa jih razlagamo nasilno, prokrustovsko. Zaradi vsega tega naša pravila o vidskih premenah ne obvladujejo celotnega zadevnega gradiva, ampak le njegov del. Drugi razlog za nepopolnost našega obravnavanja teh pojavov tiči v nökako nedialektičnem postopku, v slovničarskem larpurlartizmu, ki se zadovoljuje s pojavom samim, ne briga pa ga dovolj njegova funkcija. Zanimamo se bolj za mehanične postopke, zato besede per-fektiviziramo, ne da bi se ozirali na njihov pomen. Tako se nam večkrat zgodi, da ne ločimo pomenskih sprememb od vidskih, kar vso stvar neverjetno zapleta, hkrati pa prinaša v naša pravila odtenek nejasnosti, nedokončnosti. Tudi to ima svoje korenine v teoretski nerazvitosti, v gledanju stvari od preblizu, ne pa iz razdalje, ki omogoča natančen pregled. Ce smo pri vsem tem včasih še metodično nesrečni, zapletemo vso zadevo do nerazrešnosti.
Do vrsnike pretvarjamo v nedovršnike z drugačno pripono. Čeprav navajamo vse polno primerov tipa reči — rekati, dahniti — dihati, počiti — pokati, počiti — počivati, dati — dajati, deti — devati, se v komentarju zadovoljimo s splošno, precej abstraktno trditvijo, da so izrazna sredstva glagolskemu vidu daljšanje podstave z novimi priponami (n. pr. -a, -va, -ova) in s tem tudi sprememba glagolske pripone. Tako. Pod zgornje primere pa bi bilo treba zapisati pravzaprav kakšno takšno določno pravilo: iz dovršnikov delamo nedovršnike tako, da pripone -0-, -ni-, -i-, -e-, -a- zamenjamo z drugimi, predvsem pa z -a-, in to vedno takrat, ko ima izvorna oblika (odnosnica) pripono -0-, -ni-, -i- in -e-. Primeri: sesti — sedati, dvigniti — dvigati, posedeti — posedati, poroditi — porajati.glagoli, ki imajo pripono -a-, -e- ali pa se jim koren končuje na samoglasnik, prav tako dobijo isto pripono, vendar v premensilti obliki (to je -ja-, -va-), ker bi sicer prišlo do hiata, torej: okop-a-ti = okop-a-ua-ti, prebled-e-ti = prebled-e-ua-ti, da-ti = da-ja-ti, de-ti = = de-ua-ti. Ce pa poznamo funkcionalno klasifikacijo oblikoslovnih sestavin, je pravilo še preprostejše: vse pripone.zamenjujemo z morfemom nedovršnosti, ki ima različne oblike; po soglasnikih nastopa v obliki -a-, po samoglasnikih pa v obliki -va- ali -ja-. Druga možnost imperfektiviziranja je tale: namesto enozložnega imperfektivizatorja, o katerem smo pravkar govorili, nastopa lahko tudi dvozložni: dovršniku dvigniti lahko napravimo nedovršnik tudi v obliki dvigovati in ne le v obliki dvigati; premisliti nam da ali premišljati ali premišljevati, plačati da plačevati, kupiti —¦ kupovati. Kot vidimo, imamo tudi tu en sam moirfem, katerega ena oblika se pojavlja za funkcionalno trdimi, druga za mehkimi soglasniki (kupovati — premišljevati). Ze prej obravnavani glagoli z obrazilom -eva- za trdimi soglasniki, gredo med prejšnje primere z enozložnim imperfektivizatorjem, pa tudi sicer gredo v posebno glagolsko vrsto, namreč v peto. Naloga slovničarjev bo samo, da ugotove, kdaj imperfektiviziramo z enozložnim in kdaj z dvozložnim formantom.
6. Poglejmo si sedaj drugi način spreminjanja vida, to je s prefigi-ranjem. Ne da bi se spuščali v posebna razmišljanja, navadno ponavljamo priučeno trditev, da namreč vseh nedovršnikov ni mogoče perfektivizirati. Tudi naštejemo jih radi, da si jih učenci zapomnijo: sedati, legati, padati, kupovati. In dokaz za to trditev? To so prefigirani glagoli izlegati, nalegati, oblegati,
202
odlegati, polegati, ulegati itd.; ali: nasedati, posedati, presedati itd.; ali: napadati, odpadati, razpadati; ali: nakupovati, prekupovati in podobno. Stvar je tako za nas opravljena, ni pa popolnoma gotovo, da bo opravljena tudi za kakšnega bistrega dijaka, ki mu zatrjevanje o neperfektiviziranosti prefigiranih nedovršnikov sicer potrjuje stavek tipa otroci so polegali okrog hiše, ne pa tudi stavek otroci so polegali v travo, to je drug za drugim legli v travo in to leganje tudi zaključili. Isto veJja seveda tudi za prihodnji čas: vojaki hodo polegali (pf.) v jarke, vi pa tedaj nikar ne polegajte (ipf.) le naprej v travi, ampak se dvignite in nadnje. Popolnoma isto je tudi z napadati. Vojaki so res napadali v nedovršniku, sneg je pa čez noč napadal v dovršniku. Pred prazniki sicer nakupujemo potrebščine v nedovršniku, toda se jih tudi nakupujemo (v dovršniku). Proti takšnim ugovorom se sicer lahko zagovarjamo s trditvijo, da se vsi glagoli vendar ne dado tako perfektivizirati. Res je; toda saj smo sami prej trdili, da ne moremo vsakega glagola perfektivizirati z isto predpono, ampak le s tistimi, ki jih dopušča glagolski pomen. Včasih pa se samo ne spomnimo, da se taki glagoli, kot je na primer pisariti, dado perfektivizirati ne le s prefiksom na- in z istočasno refleksivizacijo (napisariti se), temveč tudi s prefiksom do- ali iz- (dopisaril je, sicer pa je tako vse življenje slabo pisal; izpisaril se je, pa smo mislili, da bo kar naprej grmadil knjige). Na isti način bi lahko perfektivizirali tudi naše primere, n. pr. doprekupoval si, dragi moj (ne boš več prekupoval!), ali sovražnik se je iznapadal (to je, se je izčrpal v napadanju). Ko imamo sedaj dovolj primerov, ki nedvomno govore o sposobnosti takih glagolov za perfektiviziranje, si odgovorimo na vprašanje, zakaj trdimo, da glagolov tipa sedati ne moremo vedno perfektivizirati.
Načelno se dado s preverbom perfektivizirati prav vsi glagoli (pri čemer pa navadno premaknejo tudi svoj pomen). Vedeti pa moramo, kako so glagoli pravzaprav sploh tvor j eni. Nedovršniki napadati, odpadati, razpadati itd. niso nastali s prefiksacijo glagola padati, kakor si nemara mislimo. Prav dejstvo, da jih predpona ne perfektivizira, nas sili k zaključku, da je nov pomen dosežen ob njegovi dovršni obliki: h glagolu pasti je bil iz zveze pasti (na sovražnika) ustvarjen nov pomen na ta način, da je predlog prešel kot predpona h glagolu. Tak dovršni napasti pa je potem po že obravnavanem načelu o imperfektivi-ziranju pripono -O- zamenjal s pripono -a- in tako dobil svoj imperfektivni par napadati. Ako pa je zares bil prefigiran nedovršnik padati, potem se mu, kakor smo videli ob deloma spremenjenem pomenu spremeni tudi vid, in glagol postane perfektiven (sneg napada). To velja tudi za vse ostale primere. Prvotno smo torej napačno sklepali, da se glagoli tipa padati, segati, legati, kupovati itd. ne dajo vedno perfektivizirati, samo zato, ker smo imeli nenatančne predstave o tvorbi novih besed. Napravili smo v tem članku ponovno grajano napako, prefiksacije nismo obravnavali ob istem osnovnem pomenu, temveč ob različnem, obravnavali smo besedotvorni ne pa vidski problem.
7. Včasih si po nepotrebnem belimo glavo še s takšnimile problemi. Opazujemo oblike tipa prenašati, odnašati, izpodnašati in modrujemo: oblika -našati se je gotovo razvila iz nositi, toda iz česa se je razvilo izpodnašati, ko nimamo izpodnositi, ampak le izpodnesti. Za slovenski jezik menda ni dokazano, da bi se -našati razvilo iz nositi, čeprav takšne tvorbe niso nemogoče, kot nam kaže srbohrvaščina s svojima roditi — radati ali poljščina s svojima robid — rabiac. Naš izpodnašati je nastal po dekompoziciji in ponovni sestavi morfemskega dela -našati tistih glagolov, ki so do njega prišli po povsem normalni poti; tak glagol je n. pr. ponositi — ponašati (obleko na primer),
203
ki je napravljen po istem načelu kot poroditi — porajati, to je z zamenjavo pripone -i- s pripono -a-'ter s tipičnimi spremembami v korenu.
8. Na naše razglabljanje o glagolskem vidu — kot rečeno — lahko zelo neugodno vpliva ne le strokovna nebudnost, ampak tudi metodična nespretnost. Ko razpravljamo o vidskih premenah, moramo odbrati že takšne glagole, ki so zares vsesplošno znani in pomensko ostro začrtani, manj rabljene in večpomenske pritegnemo v obravnavo šele potem, ko smo osnovne pojme že razložili in kolikor mogoče tudi utrdili. Nerodno je, če takoj pri prvem pouku navajapio za primer n. pr. glagol čuti, ki spada v tisto vrsto glagolov, kakor sta videti in slišati, ko skoro ne vemo, kako naj jih določimo v odnosu gledati in poslušati. Tudi glagol leči ni najbolj primerna priča za dovršnost, ker je v pomenu leči jajca nedovršen. Prav tako ni priporočljivo, če iz njega izvajamo še nenavadni obleči (mesto), ko pa nas spomni prej na oblačenje kot na obleganje. Podobno raje posedimo na klopci kot pa klobuk itd. Da se metodične napake vsiljujejo tudi pri kontekstualnih spremembah glagolskega vida, je pa tudi že bilo omenjeno.
Takšni so torej najbolj pereči problemi pri vidskih premenah v slovenskem knjižnem jeziku. K obdelavi vabi tudi funkcija vida pri tvorbi časov in glagolskih načinov in sploh pri tvorbi nedoločnih glagolskih oblik.