ANDREJ PAVLOVEC
SPOMENIK DRAŽGOSKI BITKI
Menda ni še noben spomenik doživel tolikšne pozornosti kot prav spomenik
Dražgoški bitki v Dražgošah. Od odkritja 22. julija 1976 je v nekaj mesecih
postal cilj številnih izletniških skupin, ki ga hodijo občudovat, tako da
vsem skupinam ni mogoče nuditi vodstva. Zato ne bo odveč skromen prispevek,
ki skuša povzeti vse napore za gradnjo spomenika. Ker iz obstoječega
arhivskega gradiva vsaj zaenkrat še ni mogoče izluščiti prav vseh bistvenih
točk o nastanku spomenika, se je bilo treba v strnjeni obliki omejiti na tiste
zapise, ki povzemajo kronološko zaporedje dogajanja do začetka gradnje spomenika.
Najbolj priročno je poročilo, ki ga je dal Ferdo Tolar kot predsednik
iniciativnega odbora za postavitev dražgoškega spomenika na seji skupščine
občine Skofja Loka dne 3. novembra 1975. To poročilo je tu in tam še dopolnjeno
ali pa deloma skrajšano z opustitvijo nebistvenih nadrobnosti. Poleg tega
poročila so povzeti tudi zapisniki sej žirije, ki je izbrala osnutek za spomenik,
in v celoti vključen sklep žirije o likovni vrednosti spomenika, ki jo je bilo
mogoče slutiti že v samem osnutku.
Iz poročila o pripravah za gradnjo spomenika Dražgoški bitki
V povojnem obdobju so bili imenovani trije iniciativni odbori za postavitev
spomenika v Dražgošah. Vsem odborom je potekel mandat prej, kot so lahko,
zaradi različnih predlogov, prišli do sklepa, kje naj stoji spomenik. Tudi sodelovanje
inž. arh. Staneta Kovica in kiparja Toneta Logondra, ki sta bila
povabljena, da s konkretnimi predlogi (osnutki) predlagata obliko in lokacijo
spomenika, ni prineslo zaželenega uspeha.
Na 33. skupni seji občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti občine
Škofja Loka dne 20. septembra 1972 je bil sprejet sklep o imenovanju novega
iniciativnega odbora za postavitev spomenika v Dražgošah v naslednji sestavi:
predsednik Ferdo Tolar, predsednik občinskega odbora ZZB NOV Škofja Loka,
tajnik Franc Konjar in člani Franc Ceferin, Franc Kavčič, Franc Zupane,
Irena Mlakar, Janko Poljanec, Ive Šubic, Savo Sink, predstavnik SO Jesenice,
predstavnik SO Kranj, predstavnik SO Radovljica in predstavnik SO Tržič.
Ob obisku predsednika republiškega odbora ZZB NOV Slovenije Janka
Rudolfa in sekretarja Toneta Turnherja ter predsednika komisije za likovno
umetnost pri republiškem odboru Vladimirja Lakoviča dne 29. avgusta 1974
v Dražgošah, kjer so bili prisotni tudi nekateri člani iniciativnega odbora, so
po ogledu predlaganih lokacij in po daljši obravnavi predlagali odboru novo
204
lokacijo. Na naslednji seji je odbor to lokacijo sprejel kot najbolj ustrezno in
funkcionalno. O tej lokaciji je razpravljala tudi občinska skupščina in jo
potrdila.
Iz dela komisije za razpis internega natečaja
Na seji dne 25. oktobra 1974, ko se je odločil za lokacijo spomenika, je
iniciativni odbor imenoval tudi komisijo za razpis internega natečaja v naslednji
sestavi: predsednik Ive Subic, tajnik Franc Konjar in člani Franc Kavčič,
Vladimir Lakovič, Irena Mlakar in Ferdo Tolar. Komisija je na svoji seji dne
20. novembra 1974 oblikovala natečajne pogoje. Ti so bili na sestanku komisije
s povabljenimi kiparji še dopolnjeni in na seji iniciativnega odbora za
postavitev spomenika dne 21. januarja 1975 tudi sprejeti ter dani v vednost
vsem občinam Gorenjske. Komisija je na interni natečaj povabila naslednje
kiparje: Stojana Batiča iz Ljubljane, Janeza Pirnata iz Ljubljane, Draga Tršarja
iz Ljubljane in Toneta Logondra iz Škofje Loke. Vsi kiparji so povabilo
sprejeli in se po ogledu lokacije o njej zelo pohvalno izrazili.
Komisija je oblikovala tudi žirijo za ocenitev prispelih osnutkov v naslednji
sestavi: Tonček Dežman, narodni heroj in udeleženec dražgoške bitke,
akademski kipar Boris Kalin, inž. arh. Vlasto Kopač, Andrej Pavlovec, ravnatelj
Loškega muzeja, akademski slikar Vladimir Lakovič, dr. Ivan Sedej,
umetnostni zgodovinar in kritik, akademski slikar Gabrijel Stupica in Ferdo
Spomenik v Dražgošah: Arhitektonska celota po načrtu inž. arli. Borisa Kobeta. (Foto P. Pokom)
205
Tolar, predsednik občinskega odbora ZZB NOV Škof j a Loka. Vsi predlagani
so v svoje sodelovanje v žiriji privolili.
Ker je kipar Stojan Batič povabil k sodelovanju pri oblikovanju spomenika
akademskega slikarja Iveta Šubica in je le-ta povabilo sprejel, je na
seji dne 21. januarja 1975 odstopil kot predsednik in član komisije za razpis
internega natečaja in je bil na njegovo mesto izvoljen Lado Bernard.
Rok za predložitev idejnih načrtov je bil postavljen do 15. marca 1975.
Predloge je bilo treba oddati članu žirije Andreju Pavlovcu, ravnatelju Loškega
muzeja.
Komisija je na svoji 4. redni seji dne 18. aprila 1975, ko si je ogledala
osnutke, ki jih je izbrala žirija, dala k prvonagrajenemu osnutku še naslednje
dopolnilne pripombe:
1. Osvetlitev spomenika.
2. V glavnem projektu je treba določiti mesto in način namestitve drogov
za zastave.
3. V glavnem projektu je treba predvideti mesto za plamenico.
4. V neposredni bližini je potrebno določiti parkirišče za primerno število
vozil za občasne obiske in šolske obiske, vendar ne za masovne obiske. V okviru
parkirišč rešiti tudi vprašanje sanitarnih prostorov.
5. V sklop spomenika bo potrebno vkomponirati napisne plošče z imeni
udeležencev bitke in padlih vaščanov ter kratek opis bitke.
S tem je komisija opravila svoje delo in je predlagala iniciativnemu odboru,
da jo razreši.
Iz dela žirije
Iz zapisnikov sej žirije za oceno osnutkov spomenika v Dražgošah, ki se
je sestala 28. marca 1975 in 10. aprila 1975, obakrat v sejni sobi Loškega muzeja,
povzemamo naslednje:
Delo žirije je pričel predsednik komisije za interni razpis natečaja Lado
Bernard, ki je ugotovil, da je žirija sklepčna. Orisal je historiat naporov za
postavitev spomenika v Dražgošah. Dolgo časa so iskali primeren prostor
(lokacijo), dokler ni Skupščina občine Skofja Loka v letu 1974 z vsemi napori
dala smernic za izbiro lokacije, ki so vsebovale opozorila na upoštevanje možnosti
množičnega ogleda, zimskih prireditev »Po poteh partizanske Jelovice«
in finančne strani akcije. Nato je obrazložil sistem internega razpisa kot kompromis
med individualnim naročilom in javnim razpisom, za katerega se komisija
ni mogla odločiti zaradi velikega finančnega bremena pa tudi časovne
stiske. Ugotovil je, da so do razpisanega roka 15. marca 1975 dostavili zahtevano
in v razpisu določeno gradivo trije avtorji: akad. kipar Stojan Batič,
akad. kipar Drago Tršar in akad. kipar Janez Pirnat. Četrti udeleženec akad.
kipar Tone Logonder je dostavil gradivo šele 26. marca 1975. Nato je še obrazložil
naloge žirije:
1. Po končanem delu žirije bo razstava osnutkov za spomenik v Dražgošah
v šoli odprta za javnost in je dolžnost žirije, da predložitev formulira tako,
da bo služila kot spremni tekst k razstavi.
2. Strokovno oceni osnutke neodvisno od predvidenih predračunskih
stroškov.
3. Izbere med osnutki in da predlog za realizacijo oziroma izvedbo spomenika.
206
4. Žirija presodi tudi finančne predračune, ki pa ne smejo vplivati na
izbor za izvedbo. Svoje pripombe da predvsem na stroškovnik za umetniški
honorar.
5. Žirija ocenjuje osnutke po pogojih razpisa.
6. Zelja komisije je, da tudi žirija oceni izbrano lokacijo za spomenik.
Po tem uvodu je žirija soglasno izbrala akad. kiparja Vladimira Lakoviča
za predsednika žirije, Andrej Pavlovec, ravnatelj muzeja, pa je bil izbran za
poročevalca in tajnika žirije. Predsednik žirije Vladimir Lakovič je v nekaj
točkah lapidamo orisal smisel in vsebino spomenika:
— spomenik naj bi ponazarjal celotno takratno dogajanje v Dražgošah,
— s partizanskega stališča pomenijo Dražgoše prvo veliko zmago partizanskega
vojskovanja, kar mora prikazati spomenik, pokazati pa je treba tudi
represalije Nemcev nad civilnim prebivalstvom, streljanje talcev in deportacije
ter požig vasi.
Spomenik v Dražgošah:
Arhitekturni detajl s
kostnico in skupinsko
plastiko akad. kiparja
Stojana Batlča. (Foto P.
Pokom)
207
Spomenik v Dražgošah:
Skupinska plastika akad.
kiparja Stojana Batiča
(Foto P. Pokorn)
— vsakoletna prireditev »Po poteh partizanske Jelovice« ima tradicijo
množičnosti in zaradi tega je v zamisli lokacija, ki bi dovoljevala in sprejemala
množico udeležencev ter gostov ter služila kot tribuna in prireditveni
prostor,
— zato mora spomenik vsebovati tudi pismeno obrazložitev s podatki o
bitki,
— istočasno je spomenik tudi grobnica — kostnica.
To so bili vsebinski poudarki, istočasno pa je moral biti spomenik vključen
v naravo tako, da ne bi rušil skladnosti okolja. Glede lokacije so bile
dane naslednje ugotovitve:
— predvsem bi moral spomenik s svojim učinkovanjem zaobjeti obe vasi,
208
— cerkev v vasi je dominantna točka, ki poleg sebe ne dovoljuje objekta,
predvsem pa ne skromnega,
—• lokacija mora biti zaradi prireditev in njih množičnega značaja odmaknjena
ter mora dovoljevati udeležencem dovolj prostora,
—• izbrana lokacija zadovoljuje vsem tem zahtevam in spomenik bo viden
skoraj z vseh točk na cesti, ki vodi v Dražgoše, hkrati pa je z izbrane lokacije
lepo vidna tudi Bičkova skala, kjer naj bi v bodočnosti postavili spomenik
mitraljezca, ki bi kot pendant spomeniku v Dražgošah tvoril spomeniško celoto.
Po razpravi je žirija sprejela gornja stališča in dodatni predlog T. Dežmana,
da naj projektant vključi v spomeniški objekt tudi posodo, v kateri
bi ob proslavah gorel ogenj. Nato je žirija pregledala gradivo prispelih osnutkov
in ugotovila, da osnutki akad. kiparja Stojana Batiča, akad. kiparja Draga
Tršarja in akad. kiparja Janeza Pirnata ustrezajo pogojem razpisa, osnutek
akad. kiparja Toneta Logondra pa ne zadovoljuje vseh pogojev razpisa, ker
kipar ni predložil osnutka za relief na kostnici, ki bi s predvidenim obsegom
bil skoraj glavni plastični poudarek spomenika. Po oceni vseh štirih osnutkov
in po odločitvi, da Logondrov osnutek ne ustreza povsem pogojem razpisa,
so bili osnutki za spomenik razvrščeni takole:
Prvo mesto za osnutek akademskega kiparja Stojana Batiča, inž. arh.
Borisa Kobeta in akademskega slikarja Iveta Subica.
Drugo mesto za osnutek akademskega kiparja Draga Tršarja, inž. arh.
Jasminke Cosič in akademskega slikarja Jožeta Ciuhe.
Tretje mesto za osnutek akademskega kiparja Janeza Pirnata in inž. arh.
Sete Mušič.
Spomenik v Dražgošah: Detajl mozaika akad. slikarja Iveta Subica. (Foto P. Pokorn)
14 Loški razgledi 209
Spomenik v Dražgošah; Detajl mozaika akad. slikarja Iveta Subica. (Foto P. Pokom)
Četrto mesto za osnutek akademskega kiparja Toneta Logondra in inž. arh.
Toneta Mlakarja.
Žirija je tudi sklenila, naj se predsednik žirije VI. Lakovič in član V. Kopač
pogovorita z arh. Kobetom o spremembi arhitekturnega dela osnutka.
Na naslednji seji je predsednik Lakovič poročal članom žirije o razgovorih z
arh. Kobetom, ki je spremenil projekt in črtal predvideni most, na stolp pa
je speljal stopnišče znotraj stebrov ter dodal stopnišče do žare. Nato je predsednik
prisotne ponovno pozval k ponovnemu in dokončnemu ocenjevanju.
Člani žirije so se strinjali z mnenjem G. Stupice, da rezultat razpisa ni dal
pričakovanega rezultata pač zato, ker so bili pogoji razpisa zelo zahtevni.
Glede na vse to je verjetno, da je zahteva razpisa o pripovednosti prevladala
pred monumentalnostjo kiparske rešitve. Ker pa so razpisovale! želeli tudi, naj
spomenik poučuje mladino, je pripovedno usmerjena rešitev spomenika brez
dvoma na mestu.
Po obširni razpravi se je žirija sporazumela, da predlaga v izvedbo projekt
Batič-Kobe-Šubic. Žirija je predlagala, da se ostalim avtorjem izplača v razpisu
določeni honorar za udeležbo na natečaju, razen za projekt akad. kiparja
Logondra in inž. arh. Toneta Mlakarja, ki se jima prizna samo 50 Vo določenega
honorarja. Žirija je predlagala komisiji za razpis natečaja tudi honorar
za delo Članov žirije, ki naj bi znašal po 1.500 din za člana, kjer so zajeti potni
stroški, zamuda časa in strokovno delo.
Obrazložitev žirije k izbranemu predlogu za postavitev spomenika se glasi:
210
Strokovna žirija v sestavi Tonček Dežman, Boris Kalin, Vlasto Kopač,
Andrej Pavlovec, Vlado Lakovič, dr. Ivan Sedej, Gabrijel Stupica in Ferdo
Tolar se je ob prispelih štirih osnutkih na natečaj za spomenik Dražgoški
bitki sporazumela za osnutek avtorjev akad. kiparja Stojana Batiča, prof. inž.
arh. Borisa Kobeta in akad. slikarja Iveta Šubica in ga predlaga komisiji za
izvedbo.
Žirija utemeljuje sporazum z naslednjim:
Osnutek povsem ustreza pogojem razpisa. Tvorci osnutka ohranjajo zgodovinsko
prizorišče v največji meri nedotaknjeno, hkrati pa prizorišče pomembne
bitke, ki je tedaj dvignila moralo in borbenega duha partizanskih
enot, na dovolj monumentalen način poudarjajo in označujejo.
Zasnova in likovna obdelava spomenika na posrečen način združujeta arhitekturne,
kiparske in slikarske sestavine v epsko pripoved o Dražgoški bitki.
Arhitektonska lupina osrednjega objekta, v diskretno prilagojenem ožjem
krajinskem okolju, že iz doline opozarja na pomen označenega vnesta. Njena
oblikovnost se naslanja na likovne elemente regionalne arhitekture in s svojo
maso učinkuje kot protiutež dominantnim arhitekturam v soseščini. Osrednji
objekt se logično in organsko navezuje na cestno ploščad s konho, vmesni
prostor pa hkrati tehnično ustreza potrebam vsakoletnih množičnih prireditev.
V notranjost osrednjega objekta je postavljena z reliefi okrašena bronasta
kostnica, med peterokotnimi slopi pa sta situirani dve skupinski plastiki, ki
že v zasnovi simbolično ponazarjata obrambo in preboj partizanov. V dveh
slopih so polžaste stopnice, ki vodijo na razgledno ploščad. Od tod se skozi
centralno odprtino v ploščadi odpira pogled v notranjost spomenika, skoznjo
pa pada tudi svetloba na bronasti sarkofag. S tega mesta se v vseh razsežnostih
odpira pogled na širšo okolico in na celotno prizorišče Dražgoške bitke.
V konhi pod cestno ploščadjo je predviden mozaik s simbolično upodobitvijo
bitke na Mošenjski planini, ki so jo bili partizani pet dni po Dražgoški
bitki. Osrednji spomeniški objekt povezuje s konho in mozaikom v njej stopničasta
pot v spomeniško celoto.
Kipar je plastično opremo spomenika formuliral v dveh zaključenih in
hkrati smiselno povezanih skupinah. V skupinski plastiki, ki prikazuje obrambo
in preboj borcev Cankarjevega bataljona v tej bitki, je kipar poudaril
predvsem monolitnost, odločnost in povezanost borcev v skupnem bojw. To je
dosegel tako po vsebinski kot po formalni plati. Umirjeno osrednjo skupino,
reliefni okras sarkofaga, pa je oblikoval kot pripoved o dogajanjih in kasnejšem
maščevanju Nemcev v požganih in zminiranih Dražgošah.
Žirija je mnenja, da bo spomenik kot likovno dognana celota obogatil
zgodovinski prostor.
Iz priprav na gradnjo spomenika
Iniciativni odbor je za postavitev spomenika na svoji 7. redni seji dne
28. aprila 1975 obravnaval poročilo komisije za razpis internega natečaja in
žirije ter ju soglasno sprejel. S tem sta obe komisiji opravili svoje delo in
ju je odbor razrešil.
Na isti seji je bil imenovan gradbeni odbor za postavitev spomenika v
naslednji sestavi: Jože Albreht, Janez Sušnik, dipl. inž. gr. Mana Veble-Grum,
Franc Kavčič in Franc Zupane. Gradbeni odbor je na svoji drugi seji dne 5.
junija 1975, ki je bila v Dražgnšah, sprejel tudi potrebne ukrepe za uresničif;
" ' 211
tev potrebnih del v zvezi z vgraditvijo temeljnega kamna za spomenik na
dan 22. julija 1975. Sklenjeno je bilo, da vsa ureditvena dela in priprave za
položitev temeljnega kamna opravi mladinska delovna brigada, ki jo sestavljajo
mladinci vseh gorenjskih občin, nadzor nad delom pa prevzame gradbeno
podjetje »Tehnik« iz Škofje Loke. Vsa dela so bila pravočasno opravljena.
Na istem sestanku je bil določen tudi rok za izdelavo glavnih projektov
za dražgoški spomenik, in to najkasneje do 15. oktobra 1975. Odbor je zadolžil
predsednika Jožeta Albrehta, da vodi in ureja vse odnose s projektanti.
Iniciativni odbor za postavitev spomenika je na seji dne 28. aprila 1975
imenoval tudi poseben odbor za izvedbo proslave v zvezi z vgraditvijo temeljnega
kamna za dražgoški spomenik, ki je pozneje svoje delo izpolnil.
Na isti seji je bila imenovana še posebna komisija za ugotovitev skladnosti
predloženih idejnih načrtov in izdelanih glavnih projektov v naslednji
sestavi: Andrej Pavlovec, ravnatelj Loškega muzeja, dr. Ivan Sedej, umetnostni
zgodovinar in kritik, inž. arh. Vlasto Kopač, akdemski slikar Vladimir
Lakovič in Jože Albreht, predsednik gradbenega odbora. Komisija se je sestala
takoj po predložitvi glavnih projektov in podala poročilo o skladnosti
iniciativnemu odboru.
S tem prispevkom je podan samo zelo ozko zajet kronološki zapis o nastajanju
dražgoškega spomenika. Takoj pa bo treba izdati poseben vodnik,
ki bo s svojim opisom tega veličastnega pomnika vodil obiskovalce tudi v
zgodovino znamenite dražgoške bitke.
R e s u m e
LE MONUMENT A LA BATAILLE DE DRAZGOSE
En s'appuyant sur la documentation des proces verbaux, Tauteur nous presente
la chronologie des prejjaratifs pour la construction du monument a la bataille des
partisans contre les Allemands a Dražgoše en janvier 1942. II resume Tactivite du
comite d'initiative forme pour la construction du monument qui a ete entreprise
en 1972, lactivite de la comission chargee d'organiser un concours pour les conceptions
theoriques du monument, et il presente en detail le travail de jury responsable
de faire un choix parmi les ebauches presentees au concours. L'auteur reproduit
la justification du choix fait par le jui^ qui a decide de realiser la construction du
monument d'apres les propositions du sculpteur Stojan Batič, du peintre Ive Subic
et de Tarchitecte Boris Kobe. Le 22 juillet 1975, le jour de llnsurrection du peuple
slovene contre Toccupant allemand, on posa la premiere pierre des fondements du
monument et il fut inaugure solennellement, une annee plus tard.
212