104
Radinski: Zlata litva.
Zlata litva,
&
a lov mi plemič mlad odpravlja se, Molče od matere poslavlja se.    . »Ne hodi! Sanja me nocoj mučila, Ob tvojem gr6bu solze sem rosila.«
Pred sabo vidi j&ero krasno; Mladeuič, rajsko jezero je to! Blesti se vse čarobno in leskeče; Oj, plemič ti, zakaj srce trepe"če?
Izza gora priplul je zor lehn<5, Napdti plemič v šumo se temno; Jutranji pokoj drevje je pokrival, In ptiček v gnezdu še sladko   je   snival.
In sred jezera dtva ziblje se, Lehnd po njem, ponosno giblje se. In lovec vidi litvo zlatokrilo Ter lok z mladčniško nate"za silo.
Ne strelja; kakor v sanjali gre naprej. Oj, kam te vede tajno pot, povej ? Hiti mu po skalinah noga mlada, Pečin se ne ustraši, ne prepada.
Po bliskovo pušica v zrak vzfrčf, Vzfrči, vzleti in litvo dohiti . . . V tem hipu zabuči ravan vodena, Na mestu litve plava krasna žena.
Naprej, naprej! Naproti pribuči Peneči hudournik ter šumi: »Oj,  dLnes vsaj  ostavi to gordvje, Pognbonosno rajsko je valdvje!«
Valovi lehno k bregu jo nes<5, Zaprl uh<5, ti plemič, in okd! In nanj pogled upira ljubeznivo, Mladeniču šepeče zapeljivo:
Naprej! V bordvje prišel je temnd, Omami  čut ga nepoznan sladko. Nad njim svareč so bori zašumeli: »Ne stopaj dalje,   vrni v grad se beli!«
»Teman me čar je kril stoletij pet, Življenje mrtvo, mrtev bil mi svet; Ukleta morala sem tli živeti In čakati rešitve in trpeti.
Ne sluša, dalje sili mu srce", Oči od kopernenja mu planite. Naproti njemu ptica priletela, In ptica lastavica je žgolela:
Prišel si ti — dehti mi zopet maj, Oj, pojdi k meni v moj  čarobni raj! Tu spodaj v rajskem vrtu bodeš bival, Ob strani moji žitja slast užival!«
»O kaj ti pravim, plemič brdki moj, Cemii te sem korak privel je tvoj ? Srca" ognjeno kroti hrepenenje, Mlad6 tak6 je tvoje še življenje! «
In v vodo k nji ga vleče tajna moč. Poljubi nje" obraz   . . krog njiju črna noč! Strašn6, grozno narastajo valovi, Iz njih zvene" mi žalostni glasovi . . .
Kaj mari mu svarečega glasil, Naprej, naprej, le više brez mirii! Sedaj dospe na vzvišen rob pečine Pogleda tja v neznane mu globine.
Prikaže zvezd se čeda na nebd, In mir in pokoj le"že na zemljo"; Tihotno-tožno, čuj, šumi dobrava, Po mirnem jezeru spet — mrtvec plava , Radinski.