Našim malčkom Matjažek Junaškega Sloveuca povest v slikah Odnekod se je vzel še godec in zapiskal veselo pesem na svoj ireh. Židane volje so bili kmetje in lahkih nog. Premagalo jih je veselje in pozm v noč so plesali. Mnogi pa so se okoristili, skrivaj so napolnili svoje bisage in vreče z vsem, kar jim je prišlo pod roko, in jo kar moči urno odpetali domov. »Bom zastonj življenje stavil na kocko, kali?« si je mislil ta ali oni in si tlačil žepe. Oni pa, ki so rajali v brezskrbnem vebolju, so se veselili do jutra. Objemali so se in se poljubovali. »Ni je oblasti nad nami, veselimo se!« — Ob jutranji zarji pa je privihral jezdec. »Bežite, ljudje!« je zaklical. »Cesarska vojska prihaja!« (Dalje prihodnjič) »Zamorec« Pozno ponoči je prišel v hotel potnik, ki je malo pregloboko pogledal v kozarec, in hote! imeti prenočište. Vratar hotela mu je zatrjeval, da ni nobene prazne sobe na razpolago. Ker je pa potnik na vsak način hotel imcti vsaj posteljo, mu je rekel vratar: >.Ce vam je vseeno, potem lahko apite v eni sobi z nekim zamorcem!<? Potnik je bil s tem predlogom zadovoljen in je želel le, da bi se naspal, ker je moral zjutraj ociiti po poslih, zato jo še naiočil vratarju, naj ga pokliče ob šestih. Potnik se je srečno prizibal v 3obo in zagledal je na beli postelji spečega zo.morca. Začel se je slačiti, toda, tako neroden je bil pri tem deiu, da je zbudil zamorca. Poleg tega se jo pa izmorca še norčeval. Zamorec je ostal mirno v postelji, študiral pa je, kako bi pijančka izplačal za smešenje. Pa jo je pogruntal. Pijanček se je skotalil v posteljo in takoj krepko zaspal. Sedaj je pa šel zamorec na delo. Vzel je škatlo za biks in namazal spečega potnika po obrazu, vratu in rokah, nato se je pa spet vlegel in zaspal. Zjutraj ob šestih. V sobo vstopi vratar in zakliče: »Gospod, ura je šest. Vstati morate,' da ne zamudite vlaka!« Potnik je planil še ves vrtoglav pokonci, se hitro oblekel in obul ter skočil po stopnicah v vežo. V veži pa zagleda v zrcalu »zamorca« in se raztogoti: »Reva zmesana vratarska! Poklical je zamoica namesto mene!« — in odšel nazaj spat. . . Kdo je več zaslužil Neki bogataš, ki je imel denarja kot črepinj, je ponosno pripovedoval svojemu prijatelju: »Ko sem si jaz začel služiti kruh, nisem imel v žepu prebite pare.« Prijatelj, ki je bil prav tako milijonar, je odgovoril: >Z menoj je bilo pa še slabše. Ko seni si jaz začel služiti kruh, sem bil pa takšen revež, da nisem imel ni'd žepa!« Skrivalnica Zajec je tekel Cez |»ot. — Kjo je?