Listek.
375
—   Zgodovina far a. ljubljanske škofije. Peti zvezek: Zgodovina Šmarješke fare na Dolenjskem. Spisal f Janez VTolčič, župnik. Lastna založba. Tiskal J. Krajec v Novem Mestu (tandem aliquando!) 1887, 8, 129 str. Ceua 60 kr. po pošti 65 kr. — Pokojni Volčič je zadnje mesece pred smrtjo svojo preprosto in ljubeznivo, kakor je bila navada njegova, opisal v tej knjigi faro svojo ter s tem spisom župljanom svojim ostavil lep spomin. Spisu pa je pater Florentin Hrovat dodal točno sestavljen životopis pokojnega Volčiča, v katerem na drobno našteva vse mnogovrstne spise Volčičeve. Mimogrede omenjamo, da je napčuo pisati VinžVrh, MartiiuVrh ; iz vino -\- j«, Mai-tin -|- js, kar daje samo Viuj  Vrh, Martinj  Vrh.
—   Grška my thologij a. Po nemški mvthologiji Grkov in Latincev H. V. Stolla poslovenil Lavoslav Koprivšek, c kr. gimn. profesor. S podobami. »Narodne biblioteke« 27., 28. in 29. snopič. Natisnil in založil J. Krajec. Novomesto (sic !) 1888, m. 8, 1 ^4 str. Cena 45 kr. — Gospodu profesorju Koprivšku moramo od vsega srca biti zahvalni, da nam je v slovenščini priredil znano in jako razširjeno Stollovo knjigo, ki bode posebno dobro služila odraslim dijakom slovenskim, in o kateri želimo, da bi se razširila tudi med razumništvom našim.
—¦ Zbirka domačih zdravil, kakor jih rabi slovenski narod. S poljudnim opisom človeškega telesa. Izdal in založil D. Hribar; tiskala »Narodna tiskarna« v Ljubljani 1888, 8, 74 str. Ceua 45 kr. Rokopis je prebral pred tiskom brat Edvard Bene-dičič, nadzdravnik usmiljenih bratov v Sent-Vidu na Koroškem, ki daje izdavatelju spričevalo,  da v njegovi knjigi ni  nobene škodljive ali napačne domače pomoči nasvetovane.
—   Koroške bukvice slovenskemu ljudstvu v poduk in kratek čas. Izdaja in zaklada Filip Haderlap Jurjev v Celovci, 7. in 8 snopič po 10 kr. Tiska J. Krajec v Rudolfovem 1888, m. 8, str. 193 256, Denaer se pošiila pod napvsom: »Filvpij Haderlap, pisaitel v Celovci.«   Za  poskušnjo le to:  Izvirne ugainke.
Kamntiten muož na varh gorije,
Imai lesieno kaepo,
Kai doabrega nam tai povie,
Ko klyče na vso saepo ? itd. itd. Bog pomozi!
,,Razne pravljice in povesti". Natisnili in založili J. Blasnikovi nasledniki. — V Ljubljani 1887. 12, 54 str. Neznani, ali vsaj nepodpisani nabiratelj podal nam je v mali lični knjižici sedemindvajset mičnih pravljic in povestij, nekaj domačih, največ pa takih, ki jih je nabral v drugih narodih, kajti že imena: Lowas, Palita, Bha-ratid, Candala, Candraka, Harita in druga, znana v indijski basni, pričajo nam, da je nabiratelj pravljice prelagal. Te pravljice so res krasne. Niso sicer namenjene kritičnemu občinstvu, nego navadnemu čitateljstvu, katero take stvari prebavlja brez kritike, vender mislimo, da bodo opomnje pod vsako pravljico vsakomu dobro došle Nabiratelj bi bil še bolje storil, da je pravljice označil s števili in te opomnje potem pridal v predgovoru ali v posebnem dodatku. Opomnje so kritične in kaž<5, da so mdžu znane pravljice raznih narodov. A jezik, v katerem nam nabiratelj podaje te pravljice, ni tako kritičen. Na vsaki stranici vidimo, da pisatelj takorekoč ne živi v naši dobi; vsi uspehi slovnice in skladnje niso vplivali nanj čisto nič, in tako so te pravljice in povesti, ki so same ob sebi mične in zanimljive, spisane v nepristojni in neprijetni obliki. Ne mogli bi navajati vseh nedostatnostij; še tacih ne, katerim bi se lehko izognil vsak boljši prvošolec, kakor n. pr. »privošim«., -»čebulovc«-, »prekositi« (nam. prekositi), »kraljinia« (nam. kraljičma), »k bogatemu« (nam- k bogatemu), gen. plur. »drvi« (nam. drv)., »k loncu, stoječ?';« nad ognjem« (nam. stoje«/««), »zapopad vseh pismz«   (nam. vsebina vseh -pisem), iu še mnogo jednakih spak,
376
Listek.
katerih bi danes morala biti čista vsakatera slovenska knjiga. — Toda naši založniki so samo praktični ljudje; gledajo jedino ha to, da zdelke svoje izperavajo, a ne skrbe za to, da bi te zdelke pošiljali med svet v dostojni .obliki. In takšna je do malega vsa naša drobna, narodna književnost. Bas v pravopisji, torej v prvih elementih, nimajo Slovenci nobene vesti, kakor n. pr. Nemci in Francozi. Neka francoska igralka, kateri je gledališki oce-njevatelj očital v listu, da ne zna ni pravilno pisati, tožila je tega ocenjevatelja radi raz-žaljenja časti. Ali Slovenci niso tako tankočutni ! Ne bi jim škodovalo, ko bi skrbneje negovali prelepi jezik svoj. A vrnimo se spet h knjižici. Opazili smo, da slovenski pisatelji postavljajo pred besedico ter vejico; piš.d n. pr. »videl je, ter odšel«. Ter je spona, ki veže stavke; opravlja v stavku isto službo, kakor nje sestra, in. Ni torej nobenega pravega razloga postavljati pred ter vejico. To bi bilo samo tedaj umestno, ako je med stavkoma, ki sta spojena s ter, še kakšen drug stavek. — Govoreči o kaki novi slovenski knjigi, pisati nam je o nji posebno poglavje, katero govori o germanizmih, in to o takih, katere smo že mnogokrat grajali in katerih, kakor vidimo, ne more prepoditi nobena književna graja. Slovničarja danes ne posluša svet, le nekdaj so bili t<51i mogočni, da so mogli zapovedovati vojskam in vladati državam ! Dandenašnji —¦ ne pošteva in ne sluša slovničarja živ krst. Kolikokrat smo že rekli, da so izrazi: obnašati se, zadržati se, grdi germanizmi, brez katerih prav lehko izhajamo, ker imamo lepo besedo: vesti se, a večina nima odprtih ušes za te nauke, ki jih je že Janežičev »Glasnik« širil, oznanjamo jih mi, oznanjali jih bodo bržkone še zanamci naši, toda brez uspeha. Večina pisateljev nima zmisla za take navadne stvari. Culi smo tudi že tolikrat, da obdati = umgeben ni slovenski, ker imamo zato več svojih izrazov, n. pr. obkrožiti, obkoliti, ali da bi se tudi v obče pisale te besede, tega ne! Obstajati = bestehen je takisto tujka, n. pr. v stavku: »Kar govoriš o miru in prijateljstvu, ki bi obstajalo kakor med ženo in otrokom,« za kar imamo besedij na izbor ! Podleči = unterliegen je tujka od nog do glave! Takisto je po tuje mišljen stavek: »Kadar razumni iščejo svoje koristi« (nam. razumniki ali razumni ljudje). Greševamo v prošnjah pišoč: »Podpisani prosi to in to«, ko bi morali le tako pisati: »Podpisana prosi to in to«. To zahteva slovenščina in pravilo si najde zlahka vsakdo. Ali kaj čemo še dalje grajati! Vseh napak itak ne moremo našteti; o stilistiki slovenski, ki je ravno v rečeni knjižici našla pravega pačitelja, izpregovoriti ne moremo nI besedice, ker mislimo storiti to o drugi priliki, in bi le želeli, da bi si pisatelji mi-norum gentium vtisnili v glave dobrohotne opomnje naše.                        A. Trsfenjak.
— »Razne povesti«. Abel, Očetov maček. Natisnili in založili J. Blasnikovi nasledniki. V Ljubljani 1888. 12, 39 str. — Drobna knjižica, brez sumnje namenjena mladini, obseza dve povestici: »Abel« in »Očetov maček«, V prvi je preckj na široko narisana svetopisemska dogodba o Kajnu in Abelu, le preveč drastično po nekatera mesta, zlasti tam, kjer se prikazuje Lucifer Snov drugi povestici »Očetov maček« je zajeta iz domačega življenja, Evo v kratkem vsebine! Bolantač je bil rokovnjač ter je kradel in jemal po sili ljudem denarje. Rokovnjaški denar svoj je skrival pod desko za pečjo. Umirajoč je povedal vse to sinu svojemu Matijcu, ki je odtrgal desko pod pečjo, in kar in kolikor je našel ondu, povedal ni nikomur. Matijec si je zgradil lepo hišo, da so ljudje kar strmeli, in se je jeseni poročil s Primoževo Reziko, katere ne bi bil dobil nikoli za ženo, da ni Matijec bil petičen, kakor je bila petična i zala Rezika. Ljudje so sicer govorili, da je Matijcu nosil denarje škrat ali neki maček, vender se nam dozdeva malo čudno, da ne rabimo ostrejšega izraza, kako more pisatelj zahtevati, naj verujemo, da je rokovnjaški denar mogel prinesti blagoslov božji Matijcu v hišo. Podstava povestici je tedaj zelo nemoralna, ker ni dovoljeno, da bi se bilo človeku smeti lastiti krivično pridobljenega denarja   Kar je moje, ni tvoje.  To načelo veljaj v vsakdanjem življenji, kakor