6
ZVE ZA
<Q24VLETNIK1Q25
Novi Rod
izhaja prve dni vsakega šolskega meseca in slane na leto 10 L. Posamezne številke so po 1 L. — V inozemstvo 12 L. — Izdaja „Zveza slovanskih učiteljskih društev" v Trstu.
Vsebina:
PISANA TRATA...............  .	. . . Stran 81
Fran Lipah : ZIMA V GOZDU................ „	82
Janko Samec : NETOPIR.................... „	87
BOŽANSKA KOMEDIJA........................ „	88
Ferdo Plemič: TRIJE KROJAČI - EN MOŽ „	90
ZRNA .................................... „	94
KOTIČKARJEM.............................. „	95
Pripomba: Slika v Božanski komediji kaže Žeriona, ki prenese pesnika. Sliko izdajalcev Ruggerija in Ugo-lina (v ledu) glej v peti številki!
Urednik: P a h o r Jože, Trst, ul. Udine, 35. III. — Uprava: Novi rod, S. Giovanni - Trieste (Casella postale.) — Uprava za Jugoslavijo: Marija Kmetova, Ljubljana, Bleiweisova cesta 21.
Tiska Tiskarna „Edinosti“ v Trstu.
NOVI
LETO V.	V	TRSTU,	marca	1925.
Pisana trata, polna bujnih trav in cvetja, solnčne mreže čez trato, spreletanje metuljev in šum čebel, meglice cvetnega prahu, ki se dviga in prelega, dih zdravja in radosti nad 'vsem, a pod cvetjem in zelenjem, v temni vlagi tal in bilja potajena vrv, polna belih in črnih luskin, kača strupenica: ali ni to podoba življenja? Sredi brezskrbnosti, cvetja m barv, sredi solnčne lepote in radosti se vije na dnu, v temi, mrzlo telo kače, ki je ne bi niti slutil, se vije laž.
Morda si bil še v tesne plenice povit, ko je kača legla k tebi v zibel. Neopazno pride k človeku, da ne ve ne kdaj ne kako, ter mu šepeče. Drami mu želje, ki spijo in jih otrok ne pozna. Prav tiste želje mu drami. ki so najtišje in najbolj daleč
Vzemi sad — mu pravi — ki ti ga branijo! Najslajši je, zato naj ti ne bo mari ljudi! In več vzemi, kakor ti ponujajo!
Morda si v majhni zibelki razširil zenice in videl in verjel. Tedaj se ti je tiho splazila kača v srce, legla vanj in rasla. Iz poželjivosii in pohlepa se rodi laž in rase s tvojimi željami. Ne zabi tega. In ne zabi, da so tvoje želje vedno večje kot je moč tvojih rok. Nikdar ne boš ž njih delom zadovoljil brezmejnih želja, rojenih iz laži. Ko boš odrasel, bodo že tolike, da boš moral druge ljudi vpreči v jarem, če boš hotel svojim željam ustreči. Šel boš in boš to tudi napravil, če te je kača v zibeli prepričala, naj ti ne bo mari ljudi, če ti je legla v srce. Drugi bodo delali zate, ž njih žulji boš tešil svoje želje.
Vidiš, tako se iz one male laži, ko si morda zahteval le kruha, ki ga nisi bil potreben, polagoma razraste velika laž, ki ti zasenči vse življenje. Ne boš videl krivic in zla, ki jih boš storil, ko boš stregel svojim željam. Luč ugasne, kamor pride laž, mrak in sovraštvo ležeta na zemljo in ljudi. Ni več solnca in radosti na trati, kjer se pod cvetjem vije kača struvenica.
© © © ©
Fran Lipah:
mmsm\
Zima v gozdu.
lad Borovcem se je vzdramilo mlado julro, počasi odprlo oči in pogledalo v beli svet. Dva estra solnčna žarka sta se vsula iznad Pogleda na smrekovi gozd. In glej, čudo! Vrhovi smrek so tajno zašumeli in zablesteli v srebrnem ivju. Breze so se	prebudile in dahnile prvi	pozdrav. Hrasti,
kostanji, gabri	in bukve so oživeli in	se	zbudili. Ves
zimski gozd, prelesten in čudežen, se je vzdramil in zapel slavo mlademu jutru in novemu dnevu, da je odmevalo vsenaokrog:
«Slava	ti,	lepo jutro, slava	ti, mladi dan, sladko smo	spali, bajke
sanjali, a	zdaj	je dan in naš sen	je'končan.!»
Veličastna jutranja pesem in premila glazba sla napolnili ozračje zimskega gozda: to je bilo skrivnostno petje jutranjih žarkov visoko pod nebom, tenki in premili glasovi ptic v vejevju in srebrno žuborenje potočka pod ledeno skorjo v dolinici.
Palček Kukec se je zbudil, zazdehal in sram ga je bilo. «Že spet sem predolgo spal. Ah, ta lepa zima! Preveč sem sinoči kolovratil po gozdu in pasel oči v mesečini. Ampak danes bom priden. Če bom le mogel, vsaj poskusil bom!» In se je izkopal iz mahovja in skočil na tla. Saperment, kako čil je bil! Skuhal si je želodove kave, oslajene z medom, prigriznil dva oreha, nabasal potno bisago, pograbil drenovko-potovko, pa liajdi na pot, na božjo pot po prelepem zimskem gozdu!
Komaj je preskakljal stezico, ki je vodila od palčnice na vrh Borovca, se je naenkrat vstavil in debelo pogledal: na poti je ležala siničica. Palček Kukec jo je pobral, jo božal, dihal vanjo in jo ošteval:
«Ti lahkomiselnost, ti trma siničja ti! Jaz naj te pobiram in od mrtvih obujam, ti revica zmrznjena, ti površna piščalka ti, zakaj se ne paziš mraza. Ljudje zmrzujejo, ptičica moja mila, kaj šele iake sestradane siničice, ti ljubica moja, ti mala nagajivka moja! No! Cicici-fififi! Cici-f ifi!»
In jo je božal in dihal vanjo. In glej, čudo božje ljubezni! Mala ptičica je vztrepetala in počasi odprla male oči, dvoje drobnih ajdovih zrnc. Prestrašila se je, a ko je spoznala palčka Kukca, mu je pršnila iz rok, zletela visoko pod nebo in se mu takoj nato spustila na ramo in mu poljubljala lice, čelo in brado. Pela mu je in žvrgolela:
*Hvala, hvala, cicici, srčna hvala, fififi! Ljubi očka Kukec lififi, mraz, presneti kljukec, cicici, me je sinoči iz gnezda spravil in me na poti brezsrčno zadavil. Hvala ti, sisisi, srčna ti hvala, pipipi!»
Kukec je bil ginjen, komaj se je vzdržal solz, pa je hitro napravil spet strog obraz in nadaljeval pridigo:
«Ampak nikoli več, ptičica, te ne rešim, če ne paziš bolje nase, nori-čica. Hud sem nate, siničica, in nikoli več...»
Pa ga je prekinila drobna ptičica: «Nikoli več! Pazila se bom in hvaležna ti bom. Jeseni ti za lešnike in gobe povem, za čebelji med in čmrljevo strd, za sladke koreninice in čudežne trave. Sedaj pa grem s teboj na pot.»
In šla sta. Kukec je skakljal po sneženi skorji, ptičica pa je prepevala pred njim. — Prišla sta na kraj in glej, tam se je svetila v dopoldanskem solncu palčnica soseda Lukca. Dvoje rdečih okenc je mežikalo pod debelo sneženo kapo. Lukec je prihitel iz hišice:
«Dober dan, dober dan! Kam? Na Molnik, na živalski zbor! Vse bo tam!»
Snežena skorja se ni udirala pod neznatnimi nožicami drobnih palčkov. Kar vrtila sta se po snegu kakor dve rdeči kapici, kakor dva velika jurčka.
Pri mahovem šopu pod smreko sta se ustavila. Tam ni bilo snega, sedla sta na tla, z resjem postlana in se odpočila. Siničica pa je sedla na smrekovo vejico in zažvrgolela... Med vrhovi, obloženimi z debelim snegom,
so se vsipali solnčni žarki, močni zlati prameni, ki so kakor ogromni božji prsti božali zimski gozd. Kukec se je sklonil nad mahovim šopom in zaklical v tla:
«Ciklamica, mila moja ljubica, kaj delaš? Ali spiš in sladko sanjaš?»
In glej, čudo zveste ljubezni! Izpod mahu se je oglasilo sladko in milo:
«Ljubi očka! Sanjala sem prelepo: spomladi bom zrasla in vzcvetela in me bodo utrgali in me podarili lepi deklici in ta me bo negovala in z mano o sreči sanjala. Zbogom, očka!»
Palček Kukec je poslušal in mu je bilo prehudo za ljubo malo cikla-mico: «Zbogom, ljubica moja!»
Dvignili so se in šli dalje. Kukec se je ustavil na posekani jasi, se sklonil na znanem mestu in poklical v tla:
«Šmarnice, bele svete cvetke ve, kaj ste nocoj sanjale?»
In glej, čudo boguvdane ljubezni! Iz zemlje je zabrnelo kakor potrkavanje srebrnih zvončkov:
«Ljubi Kukec! Sanjale smo, da v ljubem maju vzcvetimo, zapojemo Bogu in potem nas bodo nesli v cerkvico na Marijin oltar. Tam bomo gledale Marijo in ji pele majsko pesem.»— «Zbogom, srečne šmarnice!® je pozdravil Kukec.
Šli so počasi proti Molniku. Seveda so se spotoma povsod, kjer le mogoče, ustavili. Dan se je že nagibal in postali so lačni. Jedli so, kar je malha premogla: kolače iz kostanjeve zdrobi in medu, pečene gobe, lešnike in pili medico. Ej, to so jo rezali, ko so se okrepčali!
Še so se ustavili pri kostanju. Tu pa se je okorajžil Lukec in vprašal: «No, striček, kaj si sanjal nocoj ?»
«Očka Lukec,» je odgovoril kostanj, «posekali me bodo in iz mojih desk napravili posteljo in zibko za balo mladi nevestici tam doli v dolini. Živel bom med srečnimi ljudmi in še sam bom srečen med njimi.»
In je vprašal Lukec smreko na parobku: «Kaj pa ti, dolga tetka?*
«Očka Lukec,» je odgovorila mrzla smreka. «Posekali me bodo, naredili iz mene krsto za mladega fanta, ki je prezgodaj umrl. In položili naju bodo v črno zemljo in jaz bom vsa srečna sanjala večni sen z mladim junakom!»
«Zbogom, zbogom obema!» je dejal Lukec in šli so dalje.
# * *
«Molnik! Molnik!» je zaklicala siničica in odletela proti njegovemu vrhu. Solnce je že davno zašlo in mesečina bele zimske noči se je razlila po gozdu. Ostre sence vej in debel so padale od silne meščeve luči na snežno skorjo. Mesec pa je vzhajal počasi na vzhodu kakor ogromna žareča obla, sam oranžen ogenj in nebeška lepota.
Ko sta prišla vsa zasopla naša palčka na vrh Molnika, se jima je nudil čuden prizor. Vse gozdno prebivalstvo je bilo tam zbrano. Na sneženi skorji so rajale gozdne in potočne vile, rudarski in šumski škratje, volkodlaki in vešče. Peli so in rajali, da je bilo veselje. Komu neki? Gozdno živalstvo si je izbralo medveda za sodnika! To pa je bilo tako-le:
Sneg in mraz marsikateremu lenuhu, tatu ali požeruhu ni bil po volji in vsi vprek so začeli rogoviliti in se upirati. Nastala je zmešnjava v živalskem kraljestvu tako velika, da so šli v medvedov brlog, zbudili medveda, mu vse razložili in ga prosili, naj razsodi.
In tako je medved sedel na širokem štoru, se modro držal in sodil. Okrog in okrog pa so stale ostale gozdne živali, bližje ali dalje, kakor je pač komu njegova vest dopuščala. Srne in jeleni so stali najbližje sodniku medvedu, lesice in volkovi pa so bili zelo daleč od njega. Sodnik medved pa je govoril:
«Zbudili ste me iz sladkega zimskega spanja in me postavili za sodnika. Sodil bom pravično po svoji medvedji pameti. Res je huda zima in malo hrane. Ampak, ljubčki moji, jesen je samo ena v letu. Kdor je spomladi sejal, poleti delal, ta je jeseni tudi toliko božjih darov nabral, da ne bo na zimo godrnjal.»
Jeleni in srne so povesili glave. Medved je to opazil in dejal:
«Res je, travica ni pozimi zelena, ampak brez hrane naš gozd ni in do spomladi bomo že potrpeli. Ali pa se pustite cd ljudi postreljati.» Jazbeci so pokazali jezno zebe. Rekel jim je strogi sodnik:
«Kaj pa vi, kruljavi rilci, zobe kažete? Kdo je pa jeseni kmetu koruzo kradel, lakot nečedna?! Mar nima gozd za vsakega poštenjaka dovolj?» Lesice so se potuhnjeno zasmejale.
«0 ti hinavska spaka,» je zarentačil medved, «kar pojdite nad kmečke kekeši, sladkosnede, vam bodo že lovci kožuhe posneli, da se bodo ž njimi «Hihihififi!» so se zasmejali vrabci na gabru.
«Vi pa kar tiho, ki ste povsod doma, kjer je kaj blaga. Jeseni ste peli, ko ste bili presiti:
Žito imam, pa vreče nimam!
Pa pojte sedaj, ko stradate:
Vrečo imam, pa žita nimam!»
Volkovi so se oglasili k besedi in bi radi nekaj zinili. A sodnik jim ni dal besede, le to jim je rekel:
«Volcje, ki imate tam kamen, kjer drugi srce, vi ste tulili, ko sta pastirju ovce trgali:
Greh
gre v meh.
Meh poči —
pa g;reh ven skoči!
Potem imate vsi počene mehove in takemu ni treba jesti! — Mir in posluh, prijatelji! Mene zovejo največjo gozdno zver. Pa s čim se hranim? Ali hodim na vrtove drevesca cbgrizovat kakor naši zajci, dolgouhi strahopetci, ali hodim v staje drobnico klat kakor naši dični volkovi, ali hodim po njivah krompir krast kakor naši ščetinarji, prasci dolgorilci? Ne! Hranim se z najmanjšimi gozdnimi sadovi, mirno in pošteno čez leto živim, pozimi lepo spim. Pa sem zato najmočnejši in najhrabrejši med vami. Tako živite še vi, pa bo konec vseh razprtij, če pa koga koža srbi, naj pride pred moje oči. Če pa nobenega ni, marš, vsi spat na vse strani, — pa mirno kri!»	‘K-
Vse je molčalo. Takrat pa so se na oblakih od vzhoda pripodile vile Zornice in oznanjale vesoljnemu svetu:
«Jutro! Jutro! Jutro!»
Gozdni pr:ebiyalci so pozdravili sveto lojstvo mladega dneva in se razšli po domovih.
©©© ©
Janko Samec:	1
Skoz noč prhuta netopir in išče, išče svoj kvarlir a v temi ga ne vidi!
Pa butne z nosom ob drevo, zavpije sova: „Ohoho, le sem, le sem ne pridi!"
In spet zaplava v črni mrak, tam spi zverina	volkodlak...
in smuk ! v uho mu skoči!
v.
«-T
Pred sabo ugleda svetlo luč, in v noč zaškriplje v vratih ključ. „No, zdaj pa bo!“ si misli.
A revček spet se zmotil je: le človek se napotil je počivat sam na svisli!
A volkodlak, kot da je gluh, zagodrnjavsa: „Uf, uf, uf... kar zgubi se mi v noči!“
Potem obesi se na drev ter zakriči pred svinjski hlev: ,Je kaj prostora zame?"
Skoz noč zacvili pujsek mlad: Jaz, boter, res bi vzel vas rad, a ni doma še mame!“
Odplaval jezen je drugam, potrkal tu, poprosil tam — nihče pa ga ne usliši 1 Se dobri Bog je nanj ozrl, in z jutrom lino mu odprl — zdaj spi v Njegovi hiši!
© © © ©
„Božanska komedija
(Divina commedia.)
(Nadaljevanje )
Drugi kolobar je poraščen z drobnim grmičevjem, ki vzdiha. Po njem se plazijo pticam podobne živali, ki imajo človeško glavo in vrat in ki neprestano lomijo in objedajo vejevje. To so harpije. Kjer odlomijo, tam se čuje iz rane vzdih.
<;Od!omi vejico!» pravi Virgil pesniku. Dante to stori, a zasliši bolestno tožbo: Zakaj me lomiš? Ali nimaš usmiljenja? Ali nisi čul o Petru Vinji? (Pier della Vigna.) Kraljev svetovalec sem bil in njegov ljubljenec, pa so me očrnili. Kralj me je vrgel v ječo, čakala me je sodba. Morda bi me oprostili, a nisem mogel prenašati žalostnih dni, sam sem se usmrtil v ječi. Zdaj trpim tu, v tem gozdu vzdihov. Pojdi, a ne lomi grmičja, samomorilci so vklenjeni v vse te rastline! Tudi na sodni dan se ne bodo združila naša telesa z dušami, ker smo jih prostovoljno zavrgli. Trupla bodo prinesena na to trnje in bodo visela na njem vse večne čase.» —
V tretjem kolobarju so trpeli nasilniki proti naravi. Na nje je škropil ognjen dež iz višav, zato se je širila vsečez ogromna žalostna pustinja. Od tu sta morala Dante in spremljevalec v globočino, kamor ju je prenesel Žerion, ogromna pošast, živa slika njih, ki so v osmem krogu. Tu so sleparji in varalice najrazličnejših vrst. Porazdeljeni so po globokih jarkih, ki jih je deset okrog vodnjaka na sredi. Žerion, pošast prevare, ima pravilen človeški obraz, toda ostalo telo je — kača. Rep je silno dolg in tenak
ter se vije čez hribe in doline; poln je vozlov, kakor ima sleparstvo vse polno zvijač, s katerimi lovi poštene.
Dante stopa po mestih, ki so narejeni nad jarki in gleda v globočino, fu vidi trumo sleparjev, ki bežijo, ker lete nad njimi hudobni duhovi in jih bičajo. Tam so priliznjenci in zapeljivci; v gnoj so zakopani, Nekoliko dalje vidi nenavadne plamenice; v plitve jame so posajeni grešniki z glavami navzdol, da gledajo le noge ven, toda te noge gorijo, ližejo jih plameni. Kdo so to? Sleparji, ki so prodajali cerkvene časti za denar. In kdo so oni, ki imajo glavo obrnjeno, da gledajo vedno nazaj, ko hodijo naprej po svojem krogu? So čarovniki, ki so gledali v prihodnost in skušali prerokovati. Kaj je spet v oni grapi? Črno se vije vrela smola in vanjo potiskajo zlobni vragi sleparje, ki so v življenju prodajali javne službe. Kamor pogleda Dante, tam vidi nove prikazni. Glej vrsto menihov! Pa saj niso menihi, le podobne kute imajo in kar čez oči! Te kute so pozlačene, zdi se, da so svetniške. V resnici so kute iz svinca, zakaj nosijo jih hinavci, ki so se svetu kazali kot svetniki. Kako primerna kazen jim je naložena!
Tatovi so sredi trume kač. Kače se vijejo okrog nesrečnikov in jih pikajo. Ni se jim mogoče ubraniti.
Nato zagleda pesnik plamene, ki blodijo brez miru, da se vidi iz daljave kakor bi bile kresnice. To so duše slabih svetovalcev. Eden izmed plamenov ima dva rogljiča, kakor bi bili dve duši skupaj. Saj sta v resnici: Odisej in Diomed, stara Grka, ki sta bila silno nadarjena, a sta s svojimi zmožnostimi varala druge. Odisej si je na pr. izmislil zvijačo, da so Tiojo zavzeli z lesenim konjem, v katerem je bilo skrito vojaštvo. Tudi s svojimi nemirnimi vožnjami po morju je pogubil mnogo mornarjev, zato bo blodil kot plamen vso večnost.
Komaj pustita Dante in spremljevalec ta kraj, se nahajata sredi oskrunjenih in razsekanih teles, da je videti rano pri rani. To so ljudje, ki so sejali v življenju prepir in ločevali, trgali rodbine, meščanstvo, vernike iste vere. Poleg teh zločinccv so ponarejevalci (denarja, listin itd.). Vsi so polni raznih bolezni in strašno trpijo.
Najgloblje, na dnu pekla se nahajajo izdajalci, bodisi rodbine, prijateljev, dobrotnikov, bodisi domovine. Okrog njih so razvrščeni velikani, med temi Antej, ki se je uprl Jupitru. Ta prime potujoča pesnika ter ju kar položi, nekoliko pripognivši se, na dno pekla.
To dno je ledeno. Zdi se, kakor bi bilo iz stekla. V ledu pa so temne sence, izdajalci. Tu je na pr. grof Ugolino. Bil je Gibelin, pa se je 1. 1275 zvezal s toskanskimi Gvelfi, da je zavzel, iz maščevalnosti in častilakomnosti, mesto Piso, ki je bilo gibelinsko. V mestu je vladal več let, a naposled se je dvignil proti njemu nadškof Ruggeri, ki je ulovil grofa Ugolina in
njegove sinove ter jih pustil umreti od lakote. Zdaj sta bila izdajalca skupaj zakopana v led in sta se grizla. —
Na koncu tega poledenelega jezera pa ždi ogromna krilata prikazen, iz katere žrela strmijo trije temni obrazi.
Strašna prikazen je Lucifer sam, upornik proti Begu. V Luciferjevem žrelu pa so stisnjeni Brut in Kasij, morilca Julija Cezarja, in Judež, izdajalec Krista.
«Čas je,» pravi Virgilij Danteju,
«da odideva. Videla sva vse grozote in najina pot je še dolga.»
Iz pekla je peljala ozka podzemska pet v	vice.	Po	tesnem rovu se	je vil
potoček,	ki	je	kazal pesnikoma	pravo
smer, ko sta zamišljena odhajala iz kraja groze in trpljenja.
O®®®
“ Trije krojači - en mož.
ako je bilo to, aa so se podali trije krojači skupno na potovanje po našem lepem svetu, vam bom takoj povedal. Prav za prav bi mcral iti le pomočnik na potovanje, pa ga je bilo premalo, tako je bil droben. Zato vzame še vajenca s seboj, pa ju	je bilo	še	zdaj	premalo.	Tako	se	je	odločil
tudi mojster,	da pojde	ž	njima.	Zdaj	pa	jih	je	bilo
zadosti — baš en mož! Vajenec je nosil likalnik in sicer zato, da ga ni jutranji vetrič odnesel preko doline in gore. Za njim je stopal pomočnik; vihtel je v roki dclgi vatelj. Zadaj pa je moško koračil mojster; nosil je škarje, ki so čast in slava krojaškega stanu. In šlo je vse po sreči.
Šlo je vse po sreči do prvega klanca zunaj vasi. Tam pa je začelo iti narobe. Ko jo mahnejo namreč po klancu navzgor v tem lepem redu, kakor sem povedal prej, obstane vajenec kakor pribit, pomočnik odpre siroma usta, mojstru pa klecnejo kelena najprej navzdol in naprej, potem vsaksebi na levo in desno in slednjič navznoter drugo ob drugo, da je kar zaškle-petalo.
Letnik V.	Novi rod	Stran 91.
—   -------------------------------------------------------------j —
Kaj pa je bilo? Nu, nič tako strašnega. Pc klancu navzdol jb je počasi in premišljeno mahal res lepo rejen polž.
Prvi se ohrabri mojster in zakriči vajencu: «Nebuhodonozor, daj ga ti! Z likalnikom ga daj!»	(M;
•Vajenec pa odgovori:-«Mojster Hanibal, jaz se ga ne upam. Naj gre pomočnik nad to zver.»
Tedaj zavpije mojster pomočniku:
«Holcfern, pa ga ti daj! Kar z vatljem ga mahni počrez! Tudi če poči. nič ne de.»
Pomočnik pa cdgovcri: «Kaj? Jaz naj grem nadenj? Ne; ste li še pri pravi pameti? To je pač zmaj!»
Nato de mojster: «Ali vaju ni nič sram? Sem mi dajte vatelj, pa ga bom sam končal!»
In prime za vatelj in ga zavihti nad polžem. Oj, da bi ne bil nikoli! Polž pri tej priči pokaže svoje roge, pa kar štiri hkrati. Ob tem pogladil jame vajenec piskati kakor star meh, pcmočnik pa je ležal že na zadnji plati svcjih hlač. Najbolj pa se je mojster drl, kakor bi bil polž vss tri požrl
Vendar sc se vsi trije junaki — vsaj po imenu — mojster Hanibal, pomočnik Hnlofern in vajenec Nebuhodonozcr znašli srečno zopet pod klancem. Ker je zver sredi klanca še vedno grozila s svojimi rogmi, pa so sklenili, da obidejo grič na okoli, tako da ne bo treba zlobne živali ubiti. In take sn tudi storili.
Ko pridejo cnstran giiča, jim zastavi pet veselo žuboreč potok. Ali brvi ni bilo daleč na ekrog, da bi mogel pošten človek črezenj. In tako obstoje vsi trije- In mojster reče: «Pomočnik Hololern, preplavaj to vodico, saj je jedva ped visoka, pa nama vrzi z onp strani tisto le suho vejo, ki leži tamkaj v travi, črez potok.»
«Mojster Hanibal,» odvrne pomočnik, «jaz nisem služil pri mornarici, da bi se podajal tako lahkomiselno črez to morje.»
«Pa pojdi ti Nebuhoc-cnczorU reče mojsier vajencu, a ta se brani, češ:
«Mene je vede že v umivalniku strah, pa bi sedaj predrzno grešil na bež j o milost!»
«Sram vaju bedi!» zarenči mojster. -Krojača sta in imata tako malo poguma!»
In v sveti jezi pljune. Ta trenutek pa je postal prelahek in jutranji vetrič se mu je zapletel v dolgo suknjo in ga je dvignil in nesel črez potok. K sreči se je pomočnik ujel za škrice mojstrove suknje, vajenec pa za njegove in tako so vsi trije preplavali v zračnih višinah usodni potok.
«Vesta kaj, v krčmo pojdimo!« piavi mojster Hanibal. «Saj smo to zaslužili po vsem tem strahu.»
In zavili so ped vejo in naročili so četrt litra najboljšega, kar je bilo povsem zadosti za enega moža. Ali ta četrtinka vina je slaDo zalegla. Ko so jo namreč izpili, je prišla neka ženska v krčmo in je prosila, na) (i prišijejo gumb na hlače njenega pokojnega moža, češ da. brez tega gumba ne bi imela popolnega spomina na rajnkega. In vsi trije so se lotili dela. Ali mojstru se je zapletal jezik, pomočniku so se zapletale noge, vajencu pa se je zapletala nit in tako je iz vsega skupaj nastala silo zapletena povest, tako da nihče ni prišil gumba in so se nasprotno zapleli Hanibal, Holofern in Nefcuhodonozor na neki način med seboj, da se ni več vedelo, kdo je mojster, kdo pomočnik in kdo Tajenec.
Ko so se počasi in z velikim trudom vendar razpleli in razmetali, so kar nadaljevali svojo pot. Pa jim pride naproti gospod župan iz sosednje vasi. Mojster Hanibal je spoznal že po njegovi mogočni hoji, da mora biti župan veljaven mož, zato zavpije vajencu Nebuhodozorju in pomočniku Holofernu: «Odkrijta se!»
Vajenec pa je bil nekoliko tumpast, saj je bil še prav majhen, zato ni razumel mojstra in se je le okrc-nil in je vprašal: «Han?»
Pomočnik pa je bil ponosen in je dejal: «Jaz se bom le tistemu odkril, kateremu bom šival!»
To je mojstra tako ujezilo, da je pozabil še on odkriti se.
Pa so jih vse tri zamehurili radi nespodobnosti in upornosti proti deželskim oblastim in radi sumljivosti v splošnem. To je bilo jako žalostno, posebno ker so jih šteli vse tri le za enega moža 111 so jim zato dali le en hleb kruha in en vrč vode. Ko so se pa krojači pritožili radi prepičle odmere, jim je birič odgovoril, da bodo gospodje to že poravnali, ko jim bodo odmerili kazen. Takrat bodo šteli vsakega za tri može. Bog nas varuj!
Ali k sreči je imel mojst?r Hanibal škarje s seboj in s temi je napravil ponoči tak ropot, da je stražnik pred ječo menil, da je krdelo divjih Turkov prižvenketalo v vas. In tekel je k županu, da mu to javi in da prejme povelje, kaj mu je narediti s temi Turki, ali naj jih tudi zamehuri, ali kako? Med tem pa so vsi trije krojači zlezli skozi okno na piano. Res je imelo okno železno omrežje in celo trdno, ali za naše junake je bilo vendar le preohlapno, da bi jih moglo zadržati. In tako so jo pocedili v temni noči skozi vas.
Tiho in previdno so hodili naprej, vedno naprej. Bila pa je res huda tema, skoro tolikšna kakor v kozjem rogu.
Kar se ustavi mojster Hanibal in reče: «Če se ne motim, je zdaj tu ob levi samotna hiša. Kaj, ko bi se splazili na pod, se tamkaj zarili v slamo
in prespali par uric?»
«Ne bi bilo slabo,» pritrdi pomočnik Holofern, «jaz sem že tako truden, da niti nog ne čutim. In če se ne motim, so tu ob zidu tudi lesene stopnice, ki peljejo bržkone na pcd.»
«Tedaj jo mahnimo kar gor; kaj nas bo strah, saj tako ni nobenegab odloči mojster.
In pričnejo plezati po stopnjicah navzgor. Strme so bile in opolzle in konec jih nikoli ni hotelo biti. Plezajo in plezajo in še niso na vrhu. Že pol ure plezajo v potu svojega obraza, a stopnjic je čimdalje več.
«Hm,» zagodrnja mojster, «to pa je šmentano visoka hiša! Kdo bi si bil mislil!»
«Jaz pravim,» reče pomočnik, «da pridemo gotovo v sedma nebesa; če danes ne, pa nikoli več.»
«0 joj, mojster,» vzdihuje vajenec, «kako mene kolena bole!»
«Saj res, tudi jaz sem že ves iz sape. Pa postojmo malce, da se odpočijemo.»
Postali so in isti trenutek so bili že vsi trije na trdih tleh, mojster v sredi, pomočnik nad njim, vajenec	pa pod njim. S prva	niso si	mogli	razložiti, kako da so kar vsi trije tako	hitro prišli z neizmerno visokih	stopnjic
na trda tla. Ko se pa spomnijo, iz kakšne vrtoglave višine so padli, so se kar prestrašili. In mojster zavpije:	«Holofern, ali si še	živ?»
«Meni se zdi, da sem še živ,»	odvrne pomočnik.
«Ali si se kaj pobil, Holofern?» ga vpraša dalje mojster.
«Prav čisto nič,» reče pomočnik, ki se je že potipal po vseh	udih
in	se je prepričal, da ga nikjer nič ne boli. «Kaj pa vi	mojster?«
«Oh, na hrbet sem padel, pa čudno, bunka se mi je naredila na trebuhu. Potipaj, Holofern! Kaj bo neki Lo?»
Holofern potipa in reče: «To ni bunka! To je moj	mehur za tobak,	ki
ga	nosim za pasom in vas tišči v trebuh, ker ležim na	vas.»
«Ti ležiš na meni? Saj res! Potem pa vendar vstaniU
In Holofern vstane z mojstra, ki se oddahne in reče:	«Prav	si	imel,
tista bunka je bil le tvoj mehur. Ali, o joj! Zdaj še le čutim! Eno bunko imam pa vendar le na hrbtu.»
«Ah, mojster, tista bunka sem jaz,» se oglasi zdajci vajenec,	«ker	vi
ležite na meni. Ah, mojster, vstanite, če ne me bo konec.»
Zdaj je mojster vstal in prepričal se je, da je govoril vajenec prav.
«Nebuhodonozor, ti si se pa gotovo pobil?» ga nato vpraša skrbno.
«Kako se bom pobil, ko sem pa še tako majhen!*
In res se ni bil prav nič pobil.
Zdaj se je pa tudi že jelo daniti in trije krojači so spoznali, kje stoje in po kakšnih stopnjicah so hodili.
Stali so v suhi strugi nekega potoka in kar se jim je dozdevalo ponoči stopnjice, je bilo le mlinsko kolo s svojimi lopaticami, po katerih so plezali vso noč. Ker se je kolo obračalo njim nasproti,	stopnjic	seveda	ni
bilo nikoli konca, dokler se vsi trije niso ustavili. Ko	so	se	pa	ustavili,
tedaj jih je tudi kolo lepo zavihtelo na tla.	(Dalje.)
ZR
Zvezdogledi,
Ga lile o Galilei (r. 1564., u, 1642.)
Galileo je tudi eden izmed največjih med zvezdogledi. 2e zelo mlad je poučeval v Pisi računstvo. V stolni cerkvi je nekdaj opazoval visečo svetilko, ki se je zibala. Ugotovil je, da potrebuje za en nihljaj vedno isti čas, pa naj se ziblje malo ali dosti. Napravil je prvo nihalo, s katerim so merili bitje žile pri bolnikih. Ovrgel je tudi Aristotelov nauk, da padejo telesa iz iste novi prej na zemljo kot majhna. Ko so si učenjaki temu uprli, je šel na viseči stolp v Pisi in spustil z vrha dve svinčeni krogli. Od teh je bila ena desetkrat težja. Vendar sta obe istočasno prileteli na tla. Pisan-skim učenjakom in veljakom pa je bil ta mož prevelik; obsovražili so ga in naposled je moral bežati v Padovo.
V	Padovi j3 malo zaslužil in je težko preživljal rodbino. Izumil pa je tu leta 1609 pripravo, ki je prinesla prevrat v zvezdeznanstvo: iznašel je teleskop ali daljnogled. Ž njim je opazoval luno in je trdil, da ima hribe in doline. Takratni učenjaki so se takoj uprli, češ da je luna gladka in okrogla. Z daljnogledom si je Galileo nakopal še druge sitnosti, kjr se ljudje često branijo resnice. Opazoval je zvezde in našel, da se okoli velikanskega Jupitra sučejo še majhna nebna telesa. Spet so se oglasili nasprotniki in so ugovarjali: Človeška glava ima sedem lukenj, dve očesni, dve ušesni, dve nosni in usta; tudi imarno sedem kovin, zato je samo sedem nebnih teles!
Iz Padove so poklical; Galilea v Fi-renco. Daljnogled mu je bil potrdil Kopernikove nauke, da se zemlja vrti okrog solnca. Galileo pa je še dokazoval, da tudi solnce kroži, ker vesoljstvo nima meje in je neskončno. Dodal je še, da so zvezde iz iste snovi kakor naša zemlja.
NA
To pa je bilo preveč. Moža so poklicali v Rim. Povedali so mu, da je bil Kopernikov nauk prepovedan že 1. 1616. Zagrozili so mu z mučenjem in zahtevali, naj prekliče, da se zemlja vrti okoli solnca. Preklical je, prisiljen, a se ni mogel vzdržati, da ne bi dostavil potiho: In vendar se giblje! (Eppur si muove!)
Sedemnajst let je preteklo in medtem je Galileo spisal knjigo v obrambo Kopernikovih naukov. Spet so ga, starčka, klicali v Rim, ga oblekli v žaklje-vino in mu ukazali priseči da ne bo nikdar verjel in učil, da bi se zemlja su.-tala okrog solnca. N: se več upiral, star in slaboten, udal se je, da so ga le izpustili. Bili so pa vedno za njim vohuni, do njegove smrti, dasi je revež naposled še oslepel. Umrl je kot siromak.
Viljem H e r s c h e 1 (izg. Heršel).
Herschel je spopoln:l daljnogled, in sicer z nenavadnimi napori, ki ga zahteva brušenje stekel. Ta mož je odkril morda največje število zvezd na nebu, med njimi tudi velikega Urana.
Računarji in a!kohol.
V	neki višji šoli v Švici so dali učencem izdelat! račune. Polovica je računala, ne da bi vžila opojno pijačo; drugi polovici pa so dali vsakemu prej kozarec vina. In glej, tisti, ki niso nič pili, so pravilneje izračunali naloge, pivci pa so imeli mnogo več napak.
Črez nekaj dni so poizkus obrnili. Učenci, ki so prvikrat računali brez pijače, so sedaj dobili po kozarec vina, druga polovica pa ni dobila nobene opojne pijače. In glej, tudi sedaj so tisti boljše računali, ki niso pili — torej druga polovica. — Iz tega je jasno razvidno, da al.-coholne pijače škodujejo duševnemu delu.
KOTIČKARJEM
Kotičkarii!
Nekateri še vedno ne veste, da je treba pisati za tiskarno vedno le na eno stran in s črnilom. Lahko bi že vedeli!
Razen spisov mi prinese poštar tudi kakšno risbo in celo pesmico. Narisati kaj ali pa zložiti pesem je vedno težje kot spisati kratek spis. Zato risbe in pesmi največkrat ne pridejo v «Novi rod». Objavil bi jih pa, če bi bile boljše. Ali križ je, da se risar enkrat oglasi in potem ne več. Kdor si res kaj upa, bo tudi desetkrat poskušal, da bo nazadnje napravil kaj lepega. Zato: vztrajnost, pa bo tudi «Novi rod» objavil posre. čene risbe, ki jih narišete.
Tudi pesmi se ne posrečijo kar tako. Zato poprašajte v šoli, kakšna so pravila za sestavo dobre pesmi, če se spravite na pesem! Pesmi brez pravil so navadno prav čudne.
Urednik.
Maček in miš.
Miš prestrašena teče na . polje, maček že. njeno sestro kolje; še njo zapazi in tiho za njo lazi.
Veter na uho miši pravi;
<>Pazi, da te maček ne zadavi!«
Miška pa le skaka, maček jo za oglom čaka.
Kadar miška do ogla pride, veselje mačka obide, nanjo skoči, da ji srce poči.
Tomažič Josip, Sv. Jakob.
Kurent,
V davnih časih je živel deček po imenu Kurent. Bil je jako vesele narave. Služil je Pri nekem gospodarju tri leta. Ta mu je dal za plačilo tri krajcarje in lepo pisano suknjico. Kurent obleče suknjico, vzame denar in gre po svetu.
Po poli gredoč veselo prepeva: Sem tri ^ta služil, tri krajcarje prislužil, pa suknjico. — Juhujuhuhuu! Sreča ga siromak in
prosi ga milodara; Kurent mu da en krajcar in gre dalje pevajoč: Sem tri leta služil, tri krajcarje prislužil, pa suknjico. En krajcar sem siromaku dal, zdaj imam še dva, pa suknjico. — Juhujuhuhuu!
Sreča ga drugi siromak in prosi milodara. Tudi temu da en krajcar in poje dalje: Sem tri leta služil, tri krajcarje prislužil, in suknjico. Dva krajcarja sem siromakoma dal; imam še enega in suknjico. Juhujuhuhuu! — Sreča ga tretji siromak, tudi ta prosi za milodar, da še temu en krajcar in naprej prepeva:	Sem tri leta služil, tri krajcarje
prislužil, in suknjico. Krajcarje sem siromakom dal, pa imam še suknjico. Juhu. juhuhuu!
Naproti mu pride četrti siromak, ki je bil napol nag, in prosi milodara. Kurent nima več denarja, sleče suknjico in mu jo da in dalje veselo poje: Sem tri leta služil, tri krajcarje prislužil in suknjico, vse sem siromakom dal. Juhujuhuhuu! Slednjič ga sreča angel v človeški podobi in mu reče: Kaj hočeš, da ti Bog da, ker si ves svoj zaslužek razdal ubogim? Kurent pravi: Nočem drugega, kakor da bi bil vedno mlad in vesel. — Nato ga Bog postavi v luno, ki se vsak mesec vmladi.
Ana Fuks, Rojan.
Hišica za palčke.
Na vrtu smo naredili hišico iz palčic, katero smo potem pokrili z mahom. Ob njej smo naredili ograjo. Notri smo postavili dve prazni polževi hiši za stolčke. V hišico so hodili ponoči palčki. Ko sem prišla zjutraj na vrt, sem videla, da so pustili kapice, na katerih so bila imena, jopice in copatke, dolge eden do dva cm. Nekdaj sem videla pisemce, ki se je glasilo tako:
Ljubi Veselko!
Tukaj v hiši pri Asti Žnidarčič je prav lepo. Vabim Te, da prideš tudi Ti sem.
Pozdravlja Te Zdravko.
Še več drugih zgodbic bi lahko povedala, pa gotovo ne bo toliko prostora zame.
Asta Žnidarčič, Kranj, II. r.
Pogreb.
Žalostno zvone zvonovi, prihajajo dečki vedno novi in nosijo cvetice, venčke pa bele dcklice.
Dolga se vije vrsta — v sredi pa bela okrašena krsta; deklice jočejo in si brišejo oči, dečki pa gledajo, kako mati trpi,
ko spremlja sinčka, ubogega svojega edinčka gor na pokopališče v sedanje njegovo prebivališče.
Jožef Šavli, Drobočnik pri Sv. Luciji.
Naša koza.
Nekaj vrstic o naši kozi. Stara je sedem let. Mladičev je imela sedemnajst: enkrat po dva in petkrat po tri. Res je pridna, ampak krade. Nekoč smo imeli v košarici nekaj krompirja; pride koza in ga začne jesti. Ko pride mama, se koza ustraši in beži s košarico na vratu. Prav takrat je šel mimo vlak; potniki, ki so bili pri oknu, so se smejali.
Neko nedeljo je mama zamesila rezanice in jih je pustila na mizi. Med tem je šla pogledat, če že gremo od maše. Ko smo prišli domov, ni bilo več rezancev na mizi. Koza pa je hitro zbežala iz kuhinje. Mama je rezance iskala, a nikjer jih ni bilo.
Je šla ven in je videla, da jih je jedla koza. Nekoč smo bili vsi na vrtu, pozabili smo zapreti hišna vrata. Ko je koza videla, da so vrata odprta, je pritekla v kuhinjo. Videla je, da so vsi lonci prazni in je šla v sobo. Tam smo imeli vrečo bele moke. Koza se je zaprla v sobo in začela jesti. Prišla je mama in hotela v sobo, a je ni mogla odpreti, ker je koza zvrnila vrečo za vrata. Mama se je ustrašila. Vendar se ji je po. srečilo odpreti vrata. Videla je kozo, vso belo, kakor da bi prišla iz mlina.
Ko je bila koza stara komaj dva meseca, se je izgubila.
Povsod smo jo iskali, a nikjer je ni bilo. Ko je šla mama v sobo, da bo dela mojo sestrico spat, je bila koza v zibelki. Šmen-tana koza!	Sedmak Ida,
4. š. 1. v Nadanjem selu.
Pameten pes.
Neki star pastir je imel psa, ime mu je bilo Turko. Ovce so se ga bale. Neki dan pade pastir v majhno jamo. Pes je gnal ovce
domov. Ko pride domov, začne lajati in cviliti. Ljudje gredo za njim, in jih pripelje k pastirju. Pastirja izvlečejo iz jame, bil je pa že mrtev.	Jenko	Franc,
učenec IV. razr. v Trnovem pri II. Bistrici.
Naša domača šola.
Zelo mc veseli biti v šoli. Vsak dan sem v šoli 3 ure in pol. Pa to mi je še premalo. Zato pa učim doma svoja dva bratca Rudka in Janka, sosedovega Zvonka in prijateljico Ivanko. Vsi moji učenci obiskujejo I. razred. Šolo imamo na našem hod. niku. Vsi me prav lepo ubogajo, če ne pa šiba poje. Sčasom postavim tudi oslovsko klop za neposlušneže. Škoda, da so moji učenci spričevala pomazali, spisati bom morala nova.
Tudi starejše deklice, součenke sestre Ivanke, imajo šolo. Mene vse pohvalijo, da lepo učim. Jaz učim namreč pri njih italijanščino, sestra Ivanka pa uči v moji šoli slovenščino.
Pepca Cenčič, učenka III. razreda v Volčah.
Naša Zinka.
Naša Zinka je zelo otročja. Ko jo vprašam: «Ali si kaj pametna?» pa pravi, da je. Če jo vprašam: «Ali si kaj moja?» reče: «0, da». Ko jo pa vprašam: <*Kje si moja?» pokaže s prstom na lice in pravi: «Vidiš, t
Včasih vzame mojo šolsko torbico in reče, da gre v šolo. Če dobi moj zvezek, mi ga takoj raztrže.
Večkrat me naprosi, da ji naredim punčko. Ko je punčka narejena in ji jo dam, gre po sobi in poje: «Tu-tuj, tu-tuj, tu-tuj». Kadar pa se je nasiti, jo vrže pod peč in pravi: «Tu boš!»
Rejec Julka, učenka 5. š. 1.
Moja sestrica.
Imam tri sestre. Najljubša mi je srednja, ki je najporednejša. Ime ji je Julka. Posebno rada poje in zna že več pesmic, n. pr.: Kralj Matjaž in druge. Rada posluša tudi pravljice.
Ko gre zvečer spat, moli molitvice k an-gelju varuhu zelo napol. Križ pa napravi čez ves obraz, prav tja do ušes.
Ko se zjutraj zbudi, je njena prva beseda:	«Ali je že kuhana kava?» Potem
skače ves dan in se igra. Najraje se igra z majhnim stolčkom, katerega ima za punčko. Z njim se pogovarja, ga pestuje in oblači, kakor da bi bila prava punčka.
Sedej Cvetko, učenec 6. š. 1.
REŠITEV UGANK V 5. ŠTEVILKI
Mreža.
Novi rod, ribolov, nosorog.
Računska uganka.
Prvi' ovčar je imel 7 ovc, drugi 5
Skrivnosten napis.
DEVET IGRALCEV ŠE ENEGA PETELINA NE REDI.
Uganke.
1)	Jezik. 2) Trak. 3) Slaba mačka. 4) V Noelovi ladji. 5. Luna.
Deloma so rešili:
Barkovlje: Simonič Henrik. — Dol. Zemon: Primc Ivan.
Dol pri Ajdovščini: Velikonja Viktorija, Likar Alojz. — D or nb er g: Berce Franc, Vodopivec Slavko. Dutovlje; Ugankarski krožek V. razr. — Miren: Butkovič Jožica, Pahor Marija, Frančeškin Ivanka, Budin Dora, Klančič Bogomil, Budin Julij, Pelicon Ludvik, Ožbot Rudolf, Mozetič David, Štanta Venceslav, Rusjan Franc, Lestan Ivan, Kogoj Oskar. — Opčine: Malalan Celestin, Šonc Oskar. — Pasja k: Maslo Pavel. Rocol: Štokelj Karel. — Sv. Jakob: Zimic Ervin.
Sežana: Boneta Oskar, Počkar Albina, Semič Marta, Škrinjar Srečko, Šegin Ivan, Urbančič Leopold, -- Št. Peler na Krasu: Kristan Franja, Požar Ana, Zafred Vida. — Utov-lje: Kuretova Zofka. — Vrbovo: Brne Ferdinand, Logar Anton, Logar Nada, Štembergar Franc, Uljan Ivanka. - Vrtojb a: Saunig Božidar. — Rihemberk: učenke V. razreda.
Uganke v 4. številki so rešili deloma še :
Hrašče pri Postojni: Počkaj Olga, Krna Roza. Sežana: Bole Oskar, Kranjc Vladimir in Zmagoslav.
Izžreban je bil: Hmeljak Jožef v Gorici.
□ □□□
:
:: ZA KRATEK ČAS ::
I.	Rebus.
(Priredil Ed. Kocjan, Sežana.)
m
se
Nadomesti prečrtane s primernejšimi črkami.
WW\WWWWW
1	121	31	4
5	M	71	8
9	M	ul	12
15	I14!	151	16
II.	Računska uganka.
(Novak Vladimir, Kazlje pri Sežani)
Razpostavi številke od 1 do 16 tako, da bo vsota vodoravnih in navpičnih vrst, pa tudi iz kota v kot 34 !
III.	Nekaj vprašanj.
1) Požar Ana, St. Peter :
Pet krav za tisočak, po čem pride ena k drugi ?
2) Maslo Pavel, Pasjak :
Za koliko je večji prstan od prsta ?
3) Brne Ferdinand, Vrbovo:
Na kakšno stran pade zajec, ko ga lovec ustreli?
4) Pojani Angel, Gorica:
Brez noge, štiri roge, semkaj gre, tjakaj gre, pa nikamor ne pride ?
5) Ivanka Dolenc, Hruševje pri Postojni:
Štiri noge, pa le ena perut ?
IV. Uganka.
(Saunig Božidar, Vrtojba)
Dva očeta, dva sinova prineso tri zajce z lova.
Vsak dobi enega prav lepo rejenega.
Kako je to mogoče ?
wvvwwvvwvvw
Rešitev je poslati do 20. marca.
Izžrebani rešilec bo primerno nagrajen.